'MAH S1
Vm


ItoaHBMKHL.
p"                                  ~1§
domačih in tujih logov.
Zbirka
tivlrnlb del slovenskih in slovenskih prerodov.
33.  vezek*
(V. šeetke VI.   snopič.)
V Celovcu 1866.
Na prodaj ima: V Celovcu J. Leon in E. Lieirel; v Ljnbljani J. Giontini in J. Lerher; v Gorici in Celjn K. Sotaar; vMariborn Ed.Pcrlinc; v Teratu H. Schimpf ; v Gradca Leaschner & Lubenski; v Novem mestu J. Vepustek In K. Tandler in v Kranju J. ReS.
Ssu_______________________—----------^?1
Vabilo na naročbo.
^p?»«birka izvirnih del slovenskih in slovenskih sprevodov: ,,Cvetje iz domačih in tujih 1 logov" prične % 23. zvezkom svojo peto Sestko in bode najpred obsegalo : a) 8. Pellikovo tragedijo „Tomaž Mor" v petih djanjih (6 pol); b) starorusko „Slovo o polku Igorjeveua", poslovenil prof M. Pleteršnik (l'/a pol); c) izvirno pripovedko iz narodnega življenja „I)eseti brat", spisal J. Jurčič (7—8 pol); d) J. Krasinskega sloveče pripovedno-dramatično delo „Iridion", iz poljščine poslovenil Podgoričan (13 - I o pol); e) Gogolov roman „Taras Bnlba" (9—10 pol) i. t. d.
Izhajalo bode, kakor doslej, vsaeih 6—8 tednov v posameznih zvezkih, pet pol dehelih; naročilna, cena vsacemn zvezku (brez poštnine) je 25 nkr. in se bode plačevala o prejemi vsake knjižice ; kdor hoče pa vseh 6 zvezkov V. še s tke (zv. 28.—33.), poštnine prostih, na ravnost po pošti prejemati, ta naj pošlje v ta namen 1 gld. 80 nkr. Nabiraveem naročnikov se daje vsak 11. iztis po verhu.

Zora in Solnca.
	Pripovedna pesem v treh delih.	
		
	Zložil	
	M. Valjavee Kračmanov.	
		
V CELOVCU.
Na svitlo  dalo vredništvo  „slovenskega Glasnika."
1867.



■

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.
(I




PREDGOVOR.
regledovaje svoje nekdanje zapiske narodnih stvari, naletim na prosto narodno pesem z napisom Zarika in Solnčica, ki jo je bil leta 1850. moj rojak in žensev Janez Valjavec, ki je bil tačas z menoj vred učenec na ljubljanski gimnaziji, zdaj je pa jezuit vPožegi, v Srednji vasi na Gorenjskem zapisal in ki mi jo je nekaj časa potem tudi le malo različno od prvega zapisa v pero narekala mati pokojnega mi součenca Matevža Savsa iz Preddvora na Gorenjskem. Prebravši jo reče mi nekaj: naredi iz tepesemce epiško pesem po svoji glavi, in tako je postala ta pripovedka v verzih. Da pa bravci pozvedo, kako sem dobljeni materijal porabil, dodajem ono narodno pesem za predgovor tako, kakor mi jo je ona žena narekala. Taka le je:
1*
Zarikn in
(Narodna pesem
Star Vah jin stara Vahinja Prosiva sta lepo boga, De b' jima dav jen poros lep. Boh jima j'dav jen poros lep. Boh jima dav je hčeri dve, Ta prva j' biva Zarika, Ta druga j' biva Sončiea. Sončico vkrade turšči car, Zariko vzame španšči kralj.
Zaričin mož na semenj gre, Pa praša mvade Zariče: Kaj pa ti kupim na semnji, Kar bi po všeči b'o tebi?
Zarika tok odgovari:
Kar najdeš tam nej levšega,
Nej levšega, nej dražega.
Sončiea na semnji stoji, Jin Zarein mož tok govari: Kolko pa Sončiea velja?
Sončiea štir sto kron velja, Gdor jih ima, ta nej jih da, Gdor jih pa nima, nej neha. —
Zarika tako govari: Kaj si mi kupu za semenj, Vse levši koker  sama sem, Vse draži koker sama sem?
Solnčica.
iz Preddvora.)
O nič ne marej, Zarika, Stenže nam bo pometova, Vsak dan bo grš' prhajova.
Sonca j' štenže pometova, Vsak dan je levš' prhajova.
Že mi pokliče hvafce vse: he pejte vovit ribice, Ki so z imenam kačice.
Zar'ka je kače Mihova, Sonca jih je pokiišova, Sončico gvava zaboli, De precej v lica vobledf.
Sončiea j' šva v ta gornji stan: Le vleči, vetrček hvadan Seinkej jiz vaščih deževa, Cer so voča jin mat' doma.
Zarika je posušova, Močno se je prestrašiva: O Sončiea, sestra moja, De nisem vedVa preh tega.' Pa sem ti dava kači  strup.
Zarika .tudi vomedli Jin dušo s Sončico spusti. — Koko je vender to hudo, De sestra sestre na pozna Jin strupa kačiga ji d£!
Prvi del.
j£aj opravkov ima danes Dvorski in drhal njegova! Da jih pol ne premaguje Slug  domačih urna roka,
Da je bilo iz sosedstva Jih privzeti silna noja, Kajti v kratkem času bode Don Almirova poroka.
Vrnil se je don Almiro Vendar z viteškega pota, Sledba čudozgod držala Ga je dokaj let od doma.
Hodil je po vseh deželah Od naroda do naroda, Dvor, kjer njega bi ne bilo, Našel, mislim, bi se komaj.
Sel je v najodročne kraje, Ce je zvala čudozgoda, Znana po vlastitih skušnjah Bila mu je vsa Evropa.
6
Pred oči so mu stopile Lepe gospodične stokrat. Al srce se ni mu vnelo, Dnša mu ostala prosta,
Dokler da ga ni prinesla Sreča, zgododelka občna,
V neki grad tam na Slovenskem, K ljudstvu tujega mu golča.
V  gradu tem v najlepšem cvetu Cvela je prelepa roža,
Ki po navestnici dneva Z vala ni zastonj se Zora.
Vitez ni umel Slovenke, Gospodična ne Španjolca, Toda Amor tolmačitelj Je ljubečega vesoljstva.
Sla je iz slovenske zemlje, Da postane španjska dona, Spremljevale so jo želje In voščila vsega roda. —
Sto svetilnikov razsvitlja Sobe krasnega poslopja, Po sobanah nočna tmina Premenila se je v poldan.
7
Ko  od luči ne bi bila Premenila v dan se noč ta, Premenila bi jo bila Vsaka dona in senjora,
Ker lepota vsa na glasu, Kar ima je Spanijolska, Zbrala se je k don Almiru, Da mu svatbi bo nazota.
Ne da bo nazoča svatbi, Vse iz druzega le vzroka: Radovednost jih je zbrala, Kakšna pač je dona Zora;
Kakšna neki je ta tujka, Ki od nje lepote polna Je postala vsa dežela, Tak palača kakor koča.
Gori v gradu se razlega Glasna in vesela godba, Poje pavka in trobenta, Da gluši vse iz okroga.
Prišel je trenotek tisti, Kteri radovednost mnoštva Brž nasiti in spokoji: V sobo stopi krasna Zora.
8
Da zavzetje bi opisal, Ki nastalo je od vstopa, Le pomisliti ni treba, Za vsak trud bi bilo škoda.
Eden glas je šel po   družbi: „Ona je lepote krona! Take nima cela zemlja, A nikar le Španijolska!"
Na ušesa je šeptala Resolutno doni dona: Sestre, vse smo potemnele O prihodu tega solnca.
Moških hvala je pravična, Pa jej ni ne ena sprotna, Tak je sila te krasote Krepka, jaka ter mogočna!
Dona Zora, dona Zora! Al ne bo ti kvar in škoda Prikalivši prizorela Iz prehvale tega dnova?
Don Almiro, don Almiio , Bo li dosti ta poroka, Da te sla po čudozgodah Z nova ne izvabi z doma'?

'.I
Bežite hudobne misli, Beži sumnja, zlobe polna, Don Almirova ljubezen Je prečista in prevroča.
* *       *
Nebo je jasno, zrak je čist, Oblaku je prešla zavist, Da solnčice bi kril očem, Ki vsem pozemeljskim stvarem, Ki sveti zverim in ljudem.
Raduje se človeški rod, Natore vstvarjene gospod, Ljudem gre srce na razšir, Iz srca vre jim petja vir, In petje znani dušni mir.
Na radost jim je dneva kras, Zato se vesele" na glas, Zakaj vremena kras al stud Moč ima do človeka tud, Da je krotak al divje hud.
Prišel je dan oblačen, grd, Na čelo vreze ral ti mrd, Ki bil si včeraj vedrih lic In čela brez sledii meglic, Pritiska dnes te toge žrd.
10
Obrnil se je piš črez noč, Odvzel je jugu sever moč, Postal na nebu gospodar Je z nova solnca svetli žar, Čemernost tebi več ni mar.
Prešel je z neba siver črn, Izdrt iz srca ti je trn, Povrnil se je blisk v oččh, Povrnil ustom prejšnji smeh, Imel bi žalost kar za greh.
Na stran si vrgel jok in stok, Veselo gre ti vse spod rok In teče spešno kakor blisk, Kar bilo včeraj vzrok je stisk, Jok zmenil si na vrisk iu pisk.
Pa si vesel, in sam ne veš, Kako je prišlo, jež al peš, Od kod je prišlo, s kterih stran, Zakaj je prišlo, da ta dan Od vsega bivaš  radovan.
Da se je tak dan zemlji dal, Vesela tudi je žival, Kateri je vseskrbni Bog Planeta zemeljskega krog Za stan tla, vodo, zrak odbral.
11
Pa tudi vsak planetov ud
Brez kril, brez nog in brez plavut T
Je dneva krasnega vesel;
Le enemu veselja čut
Od dneva tega ni se vnel.
To je mladenič   čvrst  in jak, V najlepši dobi krepkih let, Da mu je malokdo enak; Na licih mu na šir razpet Precvita zdravja vonjav cvet.
Telesne mu postave rast Lepoti moški dela čast, Ko jel je raven in tenak, Pa zraven močen in krepak Ko v gozdu med drevesi hrast.
Kaj  mu je danes sreče tat? Zamoril radost   kakšen strup? Prevaril li ga je kak up, Ki zbežal mu je   izpred vrat, Ko jih je htel odpreti dat' ?
Globoko v misli zatopljen Pobeša glavo vse na niz, Na zemljo vpira gled skaljen, Pa le ne vidi, kar je bliz; Pač hud ga mora   grizti griz.
n
Sedaj je vstavil hojo nog, Z očmi strmi v potoka tek, Potoka tek hiti skoz  log Vesel mem olš in vrb in smrek, Zastonj, v njem danes spi odjčk.
Potočni ljubosumni val Veselja sluhu ni dajal, Ne pazi danes sklen očes Na valov mičnogibčni ples, Obrne se od vode kmal.
Korači dalje v se zaprt, Al daleč ga ne nese hod, Ko bi majal pod njim se pod, Postane, sede dol na prt, Po tleh zeleno razprestrt.
Sedi nemično tu na tleh, Ko bi prestal mu sklepov gib, Med tem ko v žilah kri na speli Mu teče,   da v minutah dveh Naštel bi tisoč krvnih bib.
Zavre mu srce in iz ust Mu prikipi zavreto v njem, In od čeljusti mu čeljust Privzdigne sužnju na izpust, Ki bež' in brž prostost si vzem'.
ta
Globoki srca je komun Z besedami plitviti jel, Počasi v roke gosli vzel, Izvabil z lokom glas iz strun, In to-le pesemco zapel:
Junak je šel na  goro stat, Da vidi spodaj  beli grad.
„Meglica v dolu, beži stran, Da se bo videlo na plan;
Vetriček, spuhaj megli čad, Da se bo videl beli grad;
Da se bo vid'la grajska hči, Ki je pod solncem lepše ni;
Da vidim lepo grajsko hčer, Ki ljubi mene brez primer."
Popuhne veter, močen dih, Meglo spodi na prvi pih.
Meglica zbegla je na stran, Da se je videlo na plan.
Vetriček spuha megli čad, Da se je videl beli grad;
Da se je vid'la ljubica, Ko je kušVala druzega.
1»
Umolkne, gosli de na stran, Povzame, k nebu  pošlje zdih, Za vse okoli njega tih, Le njemu zdi se tak glasan, Ko grom iz ust kanonu zgnan.
Zakaj je zdihnil tak na moč? Zakaj je vprl očesni sklen Na griča tega le greben? Al ta pogled tak čudno zroč, Le kratko bil je holmu plen.
O grič, o holm! vrhunec tvoj Je tisti bil, ki šel je na-nj Junak, napolnjen sladkih sanj, Ki mislil le ni, kakšnih noj Število vrh ta vlil bo va-nj.
In ta junak je sam on bil, Zapel je lastno pripovest, Zapel je bol, ki ga moril In vzel mu  srce je v posest, Sodrug s početka trdno zvest.
Da, v onem belem gradu tam Je sjala Zora, kras deklet, Ko kras cvetlic je rožni cvet; Veril ga mnog od nje je znam, Da meri na-nj in  ne drugam.
15
Zaljubil se je va-njo ves, In mislil nikdar ni na kes; Zakaj bi bil se pač kesal, Cemii bi pač mu bilo žal, Saj  nezvestobe ni poznal?
Zakaj  imel si v njo tak up ? Pa ne bi pokoril se zdaj, Imel bi v sreu mir in raj, Kar vrgel si od  sebe v kraj , In dal si tako dober kup.
O grajavec, kje ti je um? Al ni te take graje sram ? Kaj sebe nisi grajal sam, Ko te je gonil svetni hrum V samoto, v loge in k vodam?
Hudobno srce ti imaš, Tako hudobno da kipi, Da zlosti kriti še ne znaš; Kaj si trpel od njega ti, Da z bodci mira mu ne daš ?
Odgovor daj, čemu molčiš? Kaj jezik za zobmi držiš ? Al se resnice tak  bojiš ? O da dkl za resnice  sluh Obrčkavec je topoiih.
m
Zaljubil se je v grajsko hčer, Grajščak ni stavil mu zaver, Saj bil je   korenjak on čvrst. Ki strašil ni se turških vrst, Le mel jih je ko lemež  prst.
Junaštvo to je cenil Beč, Pa gaje dvignil v plemski stan, Opasal viteštva mu meč, Za last mu dal posestev več In grad in pa podložnih dlan.
Razširjen bil je glas njegov. In slavo hrabrih moških del Hvaležen mu je narod pel. Ker v boju ni poznal strahov. Pa mu junak veljal je cel.
In bil je eden izmed njih, Izmed gradem podvrženih, Ki pa mu dal je turški boj Zdivjanih Turkov divji roj, In sreče in stami prestroj.
Ko roj  čebel iz sebe ul O polni paši bi izsul, Tako j' iz Bosne paša drl, In na Slovensko stran prirjul Na neštevilno tisoč grl.

17
Brez mnogo stavljenih zaprek, Je šel plene", nete", more, In vzrokovaje stok in vek, Nikoli slišano gorje, Da obupujejo ljudje\
In šel je kakor Davor drz, In ljut ko sam peklenski bes, In kakor silna burja brz, Da se ni vneti vtegnil les Po gorah za zloznamni kres.
In prišel je do krajev teh, Kjer stal je lepe Zore grad, Tako na brž, tako na speh, Da nemogoč je bil pobeg; Obsul je grad od spred in zad.
Tu bil je   vsak upor zastonj, Ker kamor le je segel vid, Zazrl je  tmo le mul in konj, In prah in blisk jim spod kopit, Ves kraj s sovražnikom pokrit.
Premaga grad nanagli strah, Znad vrat je snet rodbinski grb, Potegnjen s turna križ na mah, Oskruniti ga,   streti  v prah, Turčinu je najprva skrb.
Zora in Solnca.                                              2

18
Kdor diše v gradu, vsak je rob, In čuti strast  sovražnih zlob, Grajščak in milostna gospa Med sužnje deta sta oba,, Turčin razločka ne pozna.
Da s' odpočijejo,  dva dni Počitka paša napove, Pa se podreti grad ne  sme, Ker sam on va-nj počivat gre; Polumesec z grada zablešči.
Al polumescu mesto tu Odločeno je kratek čas, Le dva dni tam je biti mu, Potem se sname, zidi, z vas, In vam ne bode več sledu.
Gorje ga vam odsojenim, Kadil iz vas se kmal bo dim, Kar vas ne bode  ognju rop, Razsuje vas zbesnelcev trop, Al boste kljubovali jim?
Odsodil je tako Turčin, Da grad razspe na kup zvalin; Kako je pa odsodil Bog? Al bo preprečil grozni čin, Al pa poslal še več nadlog?

18
Odsodil Bog je vse drugač, Črez dva dni grad ne bo pepel, Pa tudi Turek ne  vesel, Prejenjal bo kršeanom  plač, Pa se TurČinu bo začel.
Obudil že se je rešnik, In ta rešnik je narod sam, Ki zbegal ga je  v goro krik. Zaveda se iz prvih mam, Pa ga plašljivosti je sram.
Obrabril jim je vpali duh Jetnikov revnih grozni  stan, Ki gine jim svobode dan. To vpije, to kriči na sluh, To seka srcu tisoč ran.
In kar poskrito v prsih tli, Mladenič v plamen živ zbudi, Navdahnjen stopi v moških krog, Pa jim tak živo govori, Ko bi z megla govoril Bog.
In če je kdo še v dvomu bil In se odločiti ni znal Od noternjih nasprotnih sil, Iz prši mu je dvom pregnal, Ko je besede tak zavil:
2*
20
Kaj si pomišljaš, ki si mož In Turek ti je ženo vjel? Al se odločil brž ne boš, Ne boš orožja v roke vzel In si najdražo last otel?
Kaj si pomišljaš dolgo, sinr K' očeta v sužnosti imaš? Al se odločiti ne  znaš Za slaven in ti dolžen čin ? Al plaši, straši te Turčin?
Kaj si pomišljaš ti, junak, Ki ti je drago vjel sovrag? Ljubezni pičle to je znak, Da se umičeš tako plah; Oj kako malo si krepak!
Kaj si pomišljamo, ki nam Turčin odžene v svojo last: Otroke 6čam, materam, Sestrice bratom, pa jih tam Poturči Muhamedu v čast?
Al si pomišljamo zato, Da deca vzeta nam iz hiš Med Turki zatajijo križ? Ti s sabo jih zato ženo, Da sveto vero jim zatro.
21
Al hočeš, oče, dati hčer, Da v harem jo Turčin  zapre In ž njo rodi nevernike ? Trpiš li,  da za deda te Stori unukom krivih ver ?
Al hočeš, oče, da ti sin , Al hočeš, brate, da ti brat Odkrsti se in bo Turčin, In ko odraste, da takrat Morit bo hodil si svojat?
Iz prsi vsem pregnan je dvoj In enoglasno sklenjen boj , Nocoj napasti Turkov roj, Da bo sovražnik al zatrt, Al zmaga njim al slavna smrt.
Mladenič je za vodja zbran, Pokornost so prisegli mu, Dokler ne bode boj končan In Turek iz dežele zgnan, In tamkaj  smrt in zmaga tu.
Ko najsladkeje Turki spe, Zbudi se za-nje joj , gorje", Napadeni  so,   in ko dan Od vzhoda pride pripeljan, Na vse strani je Turek zgnan.
22
Dosežen glavni je namen, Jetnik je vsak  oslobojen , Tri tisoč strtih je verig, Trem tisočem je odvaljtm Od srea kamen težkih brig.
Ko pride jutra svetli zor, Jetniki so v zavetji gor, In strnjeni v pobožen kor Zahvalne psalme pojejo, Da prišli spet med svoje so.
Al z dnevom mine Turke strah, Ko vidijo, kak mala pest Krščanov zmela jih je v prah, In paši, ki je zbežal plah , Počasi vrne se zavest.
On znova vojno spravlja skup, V preroka  stavi ves svoj up, Da zmaga, stare ta tropič, Ki vodi prosti ga kmetic, Al up se mu razpade v nič.
Nastane vpitje, glasen hrup, Ki vlije paši v srce strup, Napadeni so za hrbtom, Začuje se kanonov grom, In mečev žvenk in sulic lom.
23
To je deželni poglavar, Ki mu je prid dežele mar, Pa je ko z neba božji sel Na pomoč z vitezi prišel, In je zatrl za naše kvar.
Opravek gotov večidel Je našel že od kmečkih  rok, Ni težek bil več s Turki pok, Ker komaj, da se boj je vnel, Sovrag je že bežati jel.
Utekel živ je malokdo, Vse druge je posekal meč, V deželi ni ga Turka več, Jetniki na svoj  dom gredo In slavo hrabrih del pojo.
Mladeniča pa zdaj  slavi Kdorkoli diše in živi, Sam poglavar tak govori: Za hrabrost tako zve naj car! — In car poslal je plemstvo v dar.
Al kaj mu bilo je nagib Za tak junaško slaven čin? Srce brez madežev in hib, K' ima za bližnje tudi trip, Imel je podplaninski sin.
-.'4
Tedaj človečnost najpopred, Za njo sledi ljubezen koj, Ki gnale sta ga  drzno v boj. Za lepo Zoro bil je vnet, In ta zaklad mu bil je vzet.
In lastnorok je ta zaklad Izsred sovragov tud otčl, In zdaj, ko plemstvo je prejel, Grajščak bi tudi ga vesel Pozdravil si za zeta rad.
Dozdaj preradostnih oči Mladeniča nič gledal ni, Ker bil podložen mu je kmet, In kmet še dandanašnje dni Grajščaku ni povoljen zet.
In ko ne bil bi plemenit
Po vrli hrabrosti postal,
Ne bilo bi mladenČu v prid,
Da je sovražnika razgnal
In je grajščak — grajščak ostal.
Al zdaj, ko je ime dobil, Je čislan bil in cčnjen  gost, Gospej in pa gospodu mil, In dala sta pristop mu prost, In spoštovanja znam obil.
25
In on je rabil ta dopust, In hodil v grad vesel in rad In zmir in zmir gostejekrat, Da vidi dragi svoj zaklad, In sliši govor sladkih ust.
In Zora je vse bolj ko kdaj Prijazna in zgovorna zdaj, In smeje se in šali ž njim, In dela mu z vedenjem rim Visokih upov marsikaj.
In lepša je od dne do dne In ljuba vsak dan bolj in bolj, Da se navžiti je srce", Da se nagledati dovolj Ok6 ne more in ne ve".
Da njega ljubi, djal bi vsak, Verjel je tudi sam junak, Ker se mu nje vedenje zdi, Da ona tudi za-nj  gori, Al rekla mu nikoli ni.
Verjel je tudi oče njen, Ker željam vsak verjame rad, Al te sprestro premnogokrat Crez gled preprogo tmičnih mren, Da nam postane vid meglen.
36
In tak postal meglen je vid Mladeniču z očetom vred, Obema pa zbistri pogled Spanjolca tistega prišet, K' je hodil čudozgod   lovit.
Lovit je hodil čudnih zgod, In čudno zgodo tu je vjel, Prelepo Zoro s sabo vzel, Razpodil dvema polno  zmot, A sebi vstavil blodnje pot.
Zakaj  grajščak ni nič ovdr Najezil zvezi z vitezom In dal mu je tak naglo hčer? Al je postal na duhu hrom, Da ga trpinčil nič ni dvom?
In če mu je ohromel duh, Kaj pač je ohromenju vzrok, Da je za srečo hčere gluh? Al to, da ga je klopouh Premotil v željah  sam otrok?
Le lehko; nisem fizjolog, Pa vam povedati ne vem, A noternjost pozna le Bog, Laži pa praviti ne smem, In hvpothesovat ne grem.
/.1
Poreče kdo: imel je prav, Da hčere ni mladenču dal, Ker tako pravi razum   zdrav: Nesličnost je razdora kal, In klaa po cvetju kmal snetjav.
Al kako to trditi smeš, Da ni za njo omikan bil? Od kod to tako dobro veš? Od mene nimaš sporočil, Kako se duh mu je gojil.
Pa kaj porečeš, če velim, Da bil je tako on zrejen, Ko žlahtnikov tačas noben, Ce ravno vir ti zamolčim, Od kodar bival je učen?
To vem, da mi odgovor daš:
Neveren sem ti v tem Tomaž.
Al ti verjemi ali ne,
Na vero siliti ne gre,
In jaz le pravim: taka je.
Očetu res ni  bilo všeč, Da mu je hči na tuje šla, Al kaj je hotel druzega? Kako zravnati spolzlo reč, Da bi končala se brez zla ?
28
Pa si je tako mislil mož: Najpametniše storil boš, Ce hčeri prosto voljo daš, Poprej pa svet, ki ga imaš , In za najboljšega spoznaš.
Pa JeJ je rekel ino djal: Ko jaz bi ti bil, jaz bi zbral Domačega si za moža, Vendar ne  silim ti srca, Naj se po željah mi ravna.
Jaz mislil sem, da mi bo zet Naš sosed,   ki je lep  in vrl, Ki stavi vse ga za izgled, Ki nam pogubo je zatrl, In ti si misli mu predmet.
Odgovori mu lepa hči? Nikdar o tem govoril ni, Iz mojih tudi besedi Povzeti tega le ni smel Da j' up, dobiti me, imel.
Imela sem ga rada res, In on mi je najdraži  bil Ter mi ostane vedno mil; Al se bojim, zakonska vez Nasula bi med naju jez.
29
Ko bil ostal bi reven kmet, Edino on vaš bil bi zet In bil najvredniši bi vas, Ker sem trudila se ves čas, Da prav omikam ga za nas.
Al zdaj    ko je tak imenit Postal, da je povsod češčen, Zatrt je sklep moj in zmenjen, On za-me je za zmir zgubljen, Al duši vekomaj čestit.
Čermi je priti moglo to,
Da on postal je nam rešnik?
Zakaj ni mogel drugib kdo
Storiti tega pač tako,
Kar je dovršil — moj malik?
Tako je rekla,  in nje mož Postal je tisti Spanijol. — Junak pa se je v si-ce zbol In zvedel, da na svetu rož Brez trnja ni nikjer  nikol'.
Pustimo ga, naj mu sreč Ozdravi čas, ker  čas gorje Ozdravljati najbolje ve, In mi pa pojmo  s Kranjskega V deželo kralja spanj skega.
Drugi del.
5)on Almiro celo leto Srečo v zakonu zavživa, In te sreče mu zastrla Ni ne ena še meglica.
Danes pa ga doletela Sreča je še le obilna, Porodila mu je Zora, In rodila mu je sina.
Na vse kraje po deželi Brzonoge sle pošilja, Da mu nosijo  gospodi Za botrinjo povabila.
In iz nova v gradu dvorski Misli vse in vse premišlja, Kak in kje bo rok dobiti Za vsa silna opravila.
Znovič sobe in dvorane Sto svetilnikov osvitlja, Premenila se je v poldau Po sobanah nočna tmina.
51
Al k' od luči v dau se noč ta Ne bi bila premenila, Danes ne bi več pregnala Tme senjor in don množina.
To je moka neprenosna. Ki srce prehudo stiska, Vedeti, da zraven Zore Več ni krasna krasotica.
Pa se vsaka izgovarja, Da bi srčno rada prišla, Ali da jej z doma brani Kavno zdaj opravkov sila.
Al za to ni bila danes Nič manj gostov polna izba, Zbralo se je tim več moških Gledat sreče don Almira.
Gori v gradu se razlega Godba glasna veselfvna, Da odmeva vse okoli Od jezičnega malika.
Prišel je trenotek tisti. Ki nasiti in utiša Zbranih gostov radovednost: V sobo prinesejo sina.
3-2
Drobno dete je neumno, V strop oči debele vpiraj Vsi šeptajo, da očetu Zrezano je iz obličja.
Mnogo teče sladke hvale Pričujočim raz jezika; Zora čuje goste zdihe: Da sem oče tega sina!
Ino Zora je še lepša, Ko je pred porodom bila, In botrinja moške vnema Bolj  od svatovnega pira.
Dona Zora, dona Zora, Al ne bo ti naklonila Kake kvari ali škode Tega dneva prehvalitva?
Don Almiro, don Almiro, Al bo dosti ta botrinja, Da za čudozgodami te Sla na tuje ne odtira?
Bežite, hudobne misli, Beži sumnja zlo budivna, Don Almirova ljubezen Je prevroča in prečista.
38
* *      *
Zastonj  odganja moja  duša Od sebe sumnjo v njej bučečo, In čim jo bolj in bolj  ogluša, Pred sabo vidi vse tim večo In sluti in sledi nesrečo.
Enkrat se že je v nič razlila; Poroka škode ni donesla, Za leto dni še ni izvila Iz rok nesreča sreči  vesla, Almiru ni na tuje sila.
Za leto dni se ni prevzela, Od hvale in prehvale Zora, Priljudna, ljuba in vesela Soprogu misli zlih ne dela, Na čudozgode ga ne mora.
Pa kaj tedaj te spet naganja, Da od botrinje hudo slutiš, In si  tak slabega molčanja, Da sum izrekaš, ki ga čutiš, In sebe ž njim in druge Ijutiš ?
Bog hotel, da sem se prevari], In bil bi slutil slutnjo krivo! Grom steri hvalo zapeljivo! To zel, obljubim, vrag je vstvaril, S koprivnim žigom jo nadaril.
Solnca.                                              3
:;i
Opekel se je marsikteri Že ob njo ter si sparil srce, Pa je nemile njene krče Občutoval v obilni meri; Gorje mu, v kogar se naperi.
Na Španjskem več ni don Alinira Po turškem Carjigradu hodi, Iz nova križem sveta blodi; Al stari mik po čudozgodi
Zbujen na novo krog ga tira?
Večina res je takih misli, In ti ljudje" so duše blage, Al so, ki so se vkupaj  stisli, Ki jim pogivori so skisli Od trpke vjedave nesnage.
In ti le trosijo: „Pognala Po svetu ga je žena zvita, Prešlo je leto, pa je sita Te enoterosti postala, Premembe hoče ženska zala.
Poslala moža je od doma, Ker grandi jej godijo španjski, Vedoe, da rad po svetu roma, In da odrekel jej bo  koma, Ker vleče na-se svet ga vanjski.
S5
Don Albuxeres mož je krasen In je v življenja cvetnem maji, Krog njega čas ni dolgočasen, O Zora, le nikar ne taji, Tajenje bilo bi le basen,
Tajenje bilo bi le basen, Imeti htela zrak si jasen, Pa si držala to za hasen, Ko bi megluro odpodila; Tako je mnoga že storila."
In če je tak storila mnoga, Pa Zora tega le ni kriva, In vaša sodba je prestroga, Obrekanje je to brez boga, Nezve"stost v Zori le ne biva.
Al da doma ni več Almira, Prihaja le od Zore same, O hvali moža se prevzame, Ki nepremišljena natira Jo do nesrečne zle premame.
Almiru v sreči preobilni Je  srce v radosti skipelo , Pa se ni brzdati umelo; Naganjajo ga čuti silni, Kar misli, 'z ust mu je privrelo.
3*
3fi
Sedel je enkrat zraven žene In dete pestoval v naročji, Napajal ga je smeh otročji, Pa vsklikne duše opojene: Kdo živ je srečniši od mene?
In dete v zfbel odloživši Objame in poljubi ženo Ne kakor družo poročeno, Ko drago dolgo pregreščno Ljubitelj najpreljubeznjivši.
On ljubi, ino v tej ljubavi Jej  govori besede strastne, Besede ljube, sladke, častne, In vse, kar govori in pravi, Besede so o njeni slavi.
Godi jej hvala; komu ne bi Po godu taka hvala bila? Al v hvali je mogočna sila, Na zlo prišla je,  Zora, tebi, Napuh, nikar je ne zagrebi.
Zastonj! prevzame se napuha, Pa reče možu: Moj  Almiro, Od hvale tvoje skor sem gluha, Kdo ve, ko videl bi Zairo, Al ne bi k njej obrnil  sluha.
87
Ti praviš, da je ni nad mene Lepote krasniše nobene Na zemlji, kodar solnce sveti, In praviš, da imam le  želeti, Pak imam, kar želim imeti.
Prišla do nas je govorica, Da lepše ni na siru zemlje Kot je Zafra, sultanica, Godi krščani se krivica, Po sili se jej vera jemlje.
Zairo videla bi rada; Napoti se do Carjigrada, Pak iz harema jo odpelji, Da tam ne zvene cvetka mlada, Kjer jo držijo proti želji.
Izrekla je, kar ni nikoli Zares izreči misli imela, Izrekba jo je zaskelela, Prečudni trni so jo zboli, Nazaj besede je želela.
Prepozno, Zora! don Almiro Kar reče, več ne oporeče, Pa mu, al hoče ali neče, Značaj ne daje več na zbiro, Odpotoval je po Zafro.
3>
In da ne bila bi mu žena Brez njega čisto zapuščena In dolgočasu izročena, Za družbo da jej kavaljera Prijatelja don Albuxera.
Don Albuxeres je med doni Najlepši bil ob tistem  času, Med donami je bil na glasu, Da ga po celi  španjski kroni Njegovemu ni para krasu.
Pa so zavidale zato ji,
Da pridobiti ga je znala
V tak kratkem al zmagavnem boji,
In vsaka je pomilovala
Soproga, da ga je goljfala.
In marsikdo se malopridno Smejal je in ob enem čudil, Kakošen bes je um poludil Almiru, da je kratkovidno Ravnal in sum se ni mu zbudil.
Almiro bil je brez bojazni In brezi straha za soprogo, Prehodil on je   sveta mnogo, Pa so v njegovi duši pazni Prijele razne se prikazni.
30
On z duhom, ne le samo z mesom, Z  odprtim hodil je ušesom, S  pazljivim potoval očesom Okoli po širokem svetu, Ne kar na brzo v mimoletu.
Pa je na skoraj to zapazil, Da vzeti dobro je  mladenko Si iz Slovenskega za .ženko, Da, kdor oženi se s Slovenko, Ne bo zabredel in zagazil.
Lastnost je pri Slovencih čudna, Da, če se rada dva imata, Zakleneta si v zakon vrata, To vez odstranjata netrudna Kot eden druzemu pristudna.
In kedar zakonu čas pride, Mladenka druzega izbere. Mladenič pretrpi  mizere, Solze" v očeh si kmal   otere, Na drugo v zakon zvrne vide.
Al  kdor postane mož in žena, Ta dva sta v zakonu poštena, Na nezvestobo ju nobena Ne spravi strast, korist al sila, In ko bi še tak močna bila.
40
Almiro je to dobro vedel,
Pa se na Zoro je zanašal,
Kar nič se sum ni v njem oglašal,
Da b' Albuxera se ustrašal,
Da ženo bi mu kak opredel. —
Stan v srcu Zore je premenil Nebeški mir in pokoj zlati; Za moža se je jela bati, Da ne bi srca mu zaplenil Zaire tujke kras bogati.
Crv ljubomorstva in zavisti Začel jo je nemilo gristi, Od prvega prisvita zore, Da zajde solnčna luč za gore, Dobiti mira več ne more.
In kedar leže, zbegne spanje, In če zaspi, so strašne sanje: Zafro vidi, in Zairo Poljublja strastno mož Almiro, Da sliši prav poljubovanje.
Zairo vidi, in Zaira Od nje krasnejša se jej  vidi, In to jo tare in zatira, Tako da z lic jej kras pobira, Lepoto jej in zdravje pridi.
41
Preklinja tisti hip nesrečni, Ko želje zlila je v besede, Kar jo pehnilo je v te  bede, In spravilo v ta stan ne všečni, Da pokori se v moki rečni.
Že v drugo se je gaj osočil, Prešlo za leto dni je časa, Od kar Almiro se je ločil, Pa le ga ni od njega glasa, Ni pisal nič in nič poročil.
Skrbeti Zore je začelo, Da ne bi našlo ga kaj zlega, Po glavi jej je to šumelo. Da ona vzrok bi bila vsega, Če smrtno zlo bi ga zadelo.
Ne vč,   kak6 naj si pomaga, Trpi,  teži jo srčno breme, Trpi, trpljenja jej  ne vzeme Beseda tolaživno blaga, Tolažba bolečin ne zmaga.
Ne zmaga bolečin tolažba Don Albuxera ne najmanje, Se zmerom bolj jo vgreza va-nje, Pa biva le jej čutom zdražba, Ki hujše le vzrokuje sanje.
42
Prišlo je pismo,   list prebira, Al branje jej ne vrača mira, Kdor pazil jo je v času branja, Opazil je, kako naganja Jej kri v obraz in spet ustranja.
Veliko slišal sem že pisem Pa tudi tega zgrešil nisem; Poslušaj ki si radoveden, Almiro piše:  „Za kak teden Postanem tvoje hvale vreden.
Ko bodeš to-le pismo brala, Dovršil sem na tenko strogo Po tebi dano mi nalogo, Na Spanjsko barka bo jadrala Z menoj  in robkinjo ubogo.
Uboge res so turške žene In čuden je ta turški  harem, Razlike nima je nobene Od kletke, kjer trpe vlovljene Zaprte ptice robstva jarem.
In carjev harem je le veča Od druzih bolj gosposka kletka, Al ječa le  ostane ječa, Pa bodi vdelana rešetka Al gosta ali bolje redka.
43
Ta kletka je palača silna In vsa  se od lepote  bliska, Al okna mala so in nizka, Železnih križev množ obilna Pa jih še bolj  oži in stiska.
Oči bi djale, da je cela Iz plošče marmorja   stesana, Z železom je povsod obdana, Al ozko ž njim se je sprijela Moč zlata ter mu lice vzela.
Obdajajo ga budne straže, Ne spe" po noči  ni po dnevi, Preže na desni in na levi Na vsakega, ki se prikaže, Nepazni zda se smrtni revi.
Gorje, če ti pogled uide Na okno,   na haremske zide In vidi črnec tvoje vide: Doživel si, ko pride luna, In ti in gledana kaduna.
Za vse, za celi svet so gluhi Ti obrezspoljeni črniihi, Občutnost jim pošla je vsaka, Sramu ozro se v tla evnuhi Le, kedar vidijo možaka.
41
Edina strast,  ki ž njimi vlada, Je do ljudi zaprta jeza, Ki va-njo se vse drugo vgreza, Ki živo vse človeštvo rada Poslala bi v kraljestvo ada. —
Presegla je prevdarnost moja Pazljivost sto in sto evnuhov, In budnih straž in ogleduhov, Iz množtva belcev in črnuhov, In slug prikupljenih brez broja.
Oteta za-me je Zaira, Oteli so jo ječi novci; Zlato zatvore vse odpira, Ni boljšega do vspeha  vira, In Židovje so zlatolovci.
Zakladal Židov je haremske Samotne lepe prebivavke. Kadune tudi so gizdavke, Udaljene od zveze zemske Le s kinčem imajo   opravke.
Dobil je Židov krasno runo, Lep prt iz njega da si stkati, Premami kahajo-kaduno, Ne da si plačati ga z zlati, Zafro za-nj je bilo dati.
45
Pohlep za kinčem da kaduni Iznajdenost in pa dovddnost, Prevari stražarsko ogtednost, Da sami Zidovi stacuni Dado harema glavno vrednost.
Zabila v kišto je Zafro Med tisto robo, ki,   dajana Kadunam v harem  na izbiro, Ni bila od kadun izbrana, Le Židovu nazaj poslana.
In Židov izroči jo meni Za drago, za visoko  ceno, Al nizko za lepoto njeno. Krasota taka zemski ženi Ni bila dana še nobeni.
Nje dve oeesci dve višnjele Vijolice sta se mi zdele, Tak žive bile sta mi boje, Tak žive iskre v njih so tlele, Da mislil sem: oči so tvoje.
In gledala je tak prijazno, Tak ljubo sveto in pobožno, In tak proseče,  tak otožno, Tak milo in tak vse premožno Na dušo tudi čutov prazno!
a;
In glasek njenega jezika Donel na sluh je tako mehko Tak inilozvočno, tako lehko, Da mi od tvojega razlika Ni videla, se kaj velika.
S tim glaskom ti si govorila, Ko v tvojo krasno domovino Me k tebi pot je doblodila, In si mi, Zora moja mila! Potresla srca globočino.
Nje ličca gladka mladoletna So t*>k ugodno rožnocvetna.' Iz  ust jej sapica  prihaja Trk lehka ko zcfirček maja In licu tiho dobrodetna.
In stisnil sem ročico snežno! Tak mehko, voljno , tako nježno ! Tak plemenitomodre žile Po rok'ci so  se jej krivile, Ko da bi tvoje roke bile.
In kak bi se izreči moglo, Kak polno njederce okroglo Je tako živo hrepeneče! Vse kakor tvoje na-se  vleče, Da srce v radosti trepeČe.
47
Al kaj  bi dalje ti govoril O nje lepoti, nje milini? Saj  kmalo v tvoji domovini Tvoj grad jo gostno bo podvoril, Kjer lepši jej bo dan zazoril.
Ti videla jo bodeš sama In mogla biti boš vesela Bogu dopadajočega dela, Da robstva spone si jej snela, Da poživi svobodno z nama. —
Ni mogla dalje brati lista , Na krilo roka jej  omahne, Ozre se kvišku ino vzdahne Na cele prsi ter izpabne Besede: oh za Boga Krista!
Prehaja mraz jo in vročina, Zavest se z nezavestjo menja, In ko jej malo to pojenja, Dovede list jo do spomina, Ki glasno vpije, da ni senja.
Čutila so jej tak napeta,
Da s sabo govoriti jame:
Za druzega gori dekleta,
Almiro več ne mara za-me,
Za-nj zakon stvar je, stvar ne sveta.
48
Pa ta Zaira? pač je krasna! Kak6 zvoni imd Zaira? Sestava črk ni lepoglasna Za mene — a za don Almira ? Ž njegovim se na pol ubira.
Kako je  vsplamčen  o postavi Te poharemljene  device! „Očesci" nje oečma pravi, Rokama „r o k'c e" in „ročice" In „ličce" mu je njeno  lice.
A moja roka mu je roka, Ročica mu je samo — bila. Le pridi ti višnjelooka! Bom videla, če prekosila Bo mene tvoga krasa sila!
Se nisem grda, še  sem lepa, Še zala, krasna — nisem grda. Zrcalo kaže, nisem slepa, Gladkoče čelu ne otepa Nobena ni najmanjša mrda.
Kaj mrda? mrdice ni zreti, Zrklo je  delal prvi mojster, Natančnišega ni imeti: Pokaz je živ, odseV je ojster, Kdo če si veči kras želeti?
■19
„Marjana!" zdaj pokliče deklo, Ki jo je zapuščaje Kranjsko Odvedla s sabo si na vanjsko, Ki je po sili šla na Španjsko, In nič je ni na tuje vleklo.
In z   deklo tak pogovor sproži: Marjana, meni se po moži, Ker ni ga tako dolgo, toži, Ne morem biti nič vesela, Kaj praviš, kaj on zdaj-le dela?
Kaj dela vaš gospod Almira? Ne včm, al vse poštenje stavim, Daje resnica, kar vam pravim, Da sosed naš doma še zmira Oči za vami si otira.
Kaj dela vaš gospod na tujem? O tem nikoli nič ne čujem, Al redko kdaj mi noč premine, Da se do živega ne vrine Doma naš sosed mi v spomine.
E, pusti to, Marjana, pusti, Ob onem ene ne izusti, Al naj sprimo ti se čeljusti! Povej, kaj dela moj Almiro? „Kaj dela? šel je po Zafro." Zora in Solnca.                                              4
50
Kaj , po Zairo ? po njo pravi! To pravi pa se ne zadavi! Marjana, reci da je po Zairo Na tuje šel moj mož Almiro, Pa se mi prec od hiše spravi.
Gospa, nič več mi ne recite, Samo me precej zapodite: Gospa, gospod vaš mož Almiro Je šel na tuje po Zairo; Gospa, zdaj pa me izženite.
Ne greš? poberi se in beži Da te ne vidim več nikoli! Izreče, da si kaj  odteži, Izrekba ne odnese boli, Na srcu kamen nič ni leži.
Marjana gre in kviško  skoči, Ob dlan z dlanjo vesela poči, Ta hip kar ima hitro spravlja, In s sabo govore ponavlja : čast, slava bog ti vsemogoči!
Domu grem k materi in oči, Domii k sosedom in sosedam, Pa bom po dnevi in po noči Hodila po  vsej  svoji moči Brez mude, da jih prej ugledam.
61
O radost,  videla bom z nova Očetov dom,  domače kraje In travnike, kjer se igraje Živela dneve sem najslaje, In n j e g a, ki sem vsa njegova.
Je koli zvest mi, bog ga vedi, Al mu je druga srce vzela? Bog vedi, človek pa zasledi. Al živ je? smrtna tica pela Ni tu, še danes k nam ne sedi.
Marjana ni še, kar je živa, Nikoli bila tak vesela; Dve leti že je preživela Na tujem, kar jo sreča kriva Od ljubih je od doma vzela.
In zdaj se sreča k njej obrne. Obzorje žitka jej razjasni, Prešli so dnevi dolgočasni, Kazidejo se megle črne, Zasijejo jej upi krasni.
Pa pravi: oj kako sem srečna Vse bolj od tebe, lepa Vida! Ti bila si kraljica všečna, Ta všečnost ni ti dala prida, Pa si jej bila sužnja večna.
4*
52
Slovenka tožna al vesela, Al v sreči dobri ali hudi Od nekdaj si je poleg dela Veselo ali žalno pela, Zapoje si Marjana tudi:
Tičica zletela Venkaj  iz grmička, Slavčica je sela Daleč od slavička.
Tiho tiho tiček V zelenem grmičku, Vrača se v grmiček Slavica k slavičku.
Pustimo jo, naj gre na Kranjsko,
Naj le hiti pod gore svoje,
Pa naj si za popotnjo poje.
In gre in reče: z bogom, Španjsko!
Opraščam ti vse moke tvoje.

Tretji del.
©on Almiro s Carjigrada Srečno prišel je domu, Pa razpošlje po deželi Kar imel je slov in slug,
Ter povabi vso gospodo Na svetkovanje godii, Ker da je krščansko dušo Rešil vragom iz čeljust.
Pa je moral dvorski zbrati Pamet vso in ves svoj um In privzeti k dnevnim trudom Polovico nočnih ur,
Da zgotovi vsem po volji In se splača silni trud, Da ne da nikomur vzroka Jezik devati na brus.
In prišel je iz kraljestva Vsak gospod, ki glas je čul, In prišli so v polnem broju , Vsak prišel je samodrug.
54
Gnala je je radovednost Ino čuden srca čut, Vsak izvedel rad bi zgodbo Iz izvirnih prvih ust.
In ko glasi čudne  zgode Bijejo na pazni sluh , Poprijema se čujenje Moških src in ženskih duš.
Pravi jim, kar ni nikoli Nikdo še od zbranih cul: Koliko da v Carjigradu Je preživel smrtnih ur;
S kako pažnjo ga je našel, Komur dal je svoj zaiip, Da se le za težko zlato Mu predal je dvorski Jud;
S kako pažnjo je dosegel, Da ga spazil ni evnuh In da ni on in Zafra Bosporovim ribam drug;
Da ne spenja njena duša, Kakor duše tisoč bul, Spremenjena v žalno tico Si nad Bosporom perut.
55
Ah kak donam in senjoram Srce iz naj  milših  strun Glas usmiljenja ubira Za nesrečo takih   bul!
O nesrečne ve  harčmke, Ki vam smrt preti vsak sum, Ah, pri vas je za nedolžnost Srce nemo, zakon gluh!
Pač nesrečne! reče nekdo Iz gospodov zlobnih ust, Pa se le napolni vselej Harem prostovoljnih bul.
Dobro, da besede niso Doletele krasnih uh Ne bi tako zaželele Danov videti ukiis.
Ali tak reko  gostilcu: Daj hvalitvi delopust Pa nam samo predpostavi, Da jo sodi vid in sluh.
In Zaira v sobo stopi, Kip z lepoto preposut; In očesu, ki jo vidi, Trip zastane od krasu.  —
56
Dona Zora,  dona Zora, Tak nikar ne  prebleduj , Kaj ti tako srce vjeda Ljubomorstva smrtni strup ?
Don Almiro , don Almiro , Tako se ne prehinjiij, Zvest si Zori pa se delaš, Kakor da bi bil jej tuj.
*
*      *
Gostje so šli na dom vsaksebi, Utihnil je veselja hrup. Ves grad je miren, samo v tebi, O Zora, ah da tako ne bi! Ne spi prepir, pokoju strup.
Prepričana je v duši svoji, Da se je mož nagnil od nje, Da tujki je pi-edal srce, Pa zdaj početi kaj ne ve, Ter je zatorej v hudem dvoji.
Pekli jo to in tare grozno, Da sama je nesreči vzrok; Al da se vrne, je prepozno, A da spozna,  pa bil bi skok Za žensko gizdo preglobok.
57
Gospa sem pak sem dati smela Zapoved ono, on ukaz, Ne bila vendar bi verjela, Da tega lotil bo se  dela Ter se odločil na odlaz.
Zakaj je bil tako premalo Sam svoje volje gospodar? Moževi moštvo da je mar! Ne smel bi iti bil nikdar, Ce tudi se je ukazalo.
Tako je sebi govorila, Tolažila se in pestila, In če izmislila je kaj, To bilo je samo za zdaj, Sklep drugi brž ugnal je v kraj.
In zdaj jej pridejo v spomin Mladostnih dni  pretekli časi, Ko je živela tik planin. Sosedov se junaški sin Pred dušo nehote jej glasi.
In komaj misel je spočeta, Rojena ne še na luč sveta, Potrka tujec in zavzeta Zagleda pred seboj tačas Soseda kdanjega obraz.
5 S
Ki prvikrat se opojf Bokala polnega ljubezni, On tako lehko se ne strezni Ker tak opoj gre med bolezni, Ki s časom le se preboli.
Odkar je minol v gradu   pir, Odkar so šli   od grada svati, Iz srca mu izgine mir, Tolaži res ga stara mati, Al mira mu ne more dati.
Vse goni ga od doma nekaj, On hodi gledat tujih mest, Al komaj  dobro pride tjekaj, Oko že z nova išče cest, Da reče nogi: dalje tekaj.
Kmal pride želja mu do doma, Povrne spet se s tujega, Da zopet z nova kam poroma; Za mater nič ni hujega, Ce svet mu da, ne čuje ga.
Prešlo je leto, šlo je drugo In prišla tretja je spomlad, Prinesla zimi je odjugo, Da vzeme zemlji studni hlad; Kaj njemu pokoj  da za tugo?
59
Pozabi, tak mu mati pravi, Zgubljena za-te je na vek Po dani višnji nam  postavi, Al da ti srce naj ozdravi, Poprosi se Boga za lek.
Da ti izvrači dušo skori, Mariji kam se zagovori, Obljubi se na božjo pot, In kar obljubiš, zvesto stori In zdravje ti bo dal Gospod.
Ta misel mu se dobra zdi,
Prešine neko ga veselje
In materi spregovori:
Izpolnil bom vam vaše želje,
K šent Jakobu grem v Kompostelje.
Da  prej znebi se srčnih ran, Na Spanjsko gre koj drugi dan. Al ni ga videl sveti Jakob. »Njegova dobra ili zla kob," Je djal Hrovat, „da šel je v stran."
In tako po težavnem tiru, Po neizmerjenem razširu, Ko je prehodil tisoč milj, Priromal v grad je k don Almiru, Ne k njemu, drug on ima cilj.
60
Izvedeti ga žene  to, Ali je srečna   s tujcem Zora, Ne grize li je kak pokora; Se enkrat videti jo mora, Se  enkrat govoriti ž njo.
Zeli jej srečo, toda sreča Mu nič kaj  prav po   volji ni, In djal bi skoraj, da je veča Nasprotna želja;  on želi In zopet želje se boji.
Ne boj se, želi srečo želi, Nesreče ima tak dovolj In vgreza v njo se bolj in bolj ; Nikar še ti je ne dreseli, In njo in sebe razveseli.
Enkrat si rešil je nesreče Otevši Turkom jo iz rok, Prav lehko rešiš jo še veče Nevolje dušo jej moreče In jej zatareš zdih in stok.
Ne boj se, moško stopi v grad, Vročino s čela spuše hlad, Pogled nje srce ti utiša, Mini dom za-te bo nje hiša, Prihod tvoj sreča vsem najviša.
61
Kako to veš ? vsaj prerok nisi In ki se vsega veden zdi si? Kako dobom tu srcu mir, Kjer nad menoj  nepokoj  visi, Kako bom hiši sreče vir?
Prav lehko! vem jaz to po sodu, Ki rojenice pri porodu Izrekle so ga nad teboj. Le srčno srčno , ljubi moj , Pred vratmi zdvojen tak ne stoj.
En čas stoji pred gradom plah, Iz duše si preganja strah, Pa le ne upa iti pred njo; Zdaj pride srčnost mu na mah, Odtira neodločnost slednjo.
Stoji pred Zoro še je krasna In lepša od nekdanjih dni, Al ljuba mu se več ne zdi, Prešla je z lic vedrina jasna, Nemirno gledajo oči.
Mori jo nekaj, neka strast, In nad seboj je vso oblast Uneslo nekaj jej in vzelo, To kaže nje držanje celo Ne žalostno in ne veselo.
62
To njemu prepodi obup In odbeži mu kmal osiip. Zavdan od prvega pogleda, Brž od nesvesti se zaveda, Na jezik pride mu beseda:
Zagovorjen na božjo pot V deželo to v Šenkoinpostelje Vršim zagovora povelje In na vračanji od ondot Zavedle semkaj so me želje.
Ne bilo, djal sem, bi pošteno Tu biti pa ne priti k vam, Ker to je modro govorjeno, Da z lepa se ne vrača nam, Kar je nemarno zamujeno.
Prijetna vaša je dežel In kraji lepi in premožni, Ljudje" so ko pri nas pobožni, In jaz sem, res je, ves vesel, Da vas je takšen dom sprejel.
Ta zmena, vidim, vam je všečna, In vi ste zadovoljna,  srečna, A jaz, ko to za trdno vem, Umirjen k svojim spet ljudem Nazaj domu na Kranjsko grem.
63
Iz teh besed je Zora zala Na prvi hip le to  spoznala, Da je junaka k njej  prignala Ljubezen in nagib srca, Da njej njegova pot velja.
Nikomur nihče bolj po" všeči Kot Zori on še prišel ni. S seboj prec skrivni sklep stori: On moral bo mi v djanji streči, Klin s klinom! tak se govori.
Moj mož zaljubljen je v Zairo, Naj zve, kako junak za me-V ljubezni tare si srce". Že dobro, ljubi moj Almiro! Jaz tudi imam na izbiro.
Odgovori mu zdaj : se ve da! Samo se pride in pogleda In potlej ide kar nazaj! Spodobi li se tako, kaj ? Za ljubeznjivega soseda?
Beseda se še ni utekla, Ki zadnjo bila je izrekla, Šumel je lehko še nje zvon, In zadnjikrat je še odjekla, Ko stopi v sobo k njima don.
64
Kdo ve, kaj še bi rekla bila, Da jej ustavil ni besed Prihod Almirov; tak pa sila Besede je drugač zavila In nam je zmedla misli sled.
Predstavi nju dva zdaj  si koj :
Moj  sosed z rojstnega mi mesta,
Junak, ki vodil on je boj,
Ki tak je  škropil turški roj ,
Da znal ni, kod je v Turško  cesta.
On mene s činom je odločnim
Otel Turčinom krvoločnim
Pa je prignalo ga srce
Z nagibom željnim in mogočnim,
Da o reščnki kaj pozve.
OdloČil ga je oče bil Za zeta si starejše hčere, Pa bil je tako blag in mil, Da rabil ni nijenih sil, Ko stavi hči mu v tem overe.
A to je mož moj  don Almiro, Na Spanjskem glasovit junakr Otel si lepo je Zairo, Ki s tisočerno jo zapiro Ječil je sultanov bulnj&k.
(35
Slave ga, da je dom in sina, In ženo pustil in imel To srčnost,  da je v Stambol šel, Kjer svest si bil je slave čina, Ce ne, pa sramnega pogina.
S predstavo to je bila misli, Da je vrnila tisti list, Cegavor glasi trpkokisli So bili njeno dušo stisli Na ljubomornost in zavist.
Spozna Almiro, kam to meri, Al on se ni junaka bal, Po svetu si je svest pribral, Da je nevarnost ženski veri Slovenec redko kdaj dajal.
Sprejeme torej ga vesel In stavim,  da je skoraj htel Nje ljubomornost dalje gnati, Da ni zato mu časa vzel Prigodek nagel, ki vse škrati.
Zaira krasna pride k njim, Beseda prec zastane vsim, In ko se srečata s pogledi Junak in ona, bog ga vedi, Zakaj oba sta bila v zmedi.
Solnea.
66
Osupne Zora, ko to vidi, Pogled ta jej  osnovo spridi, Zvaljeni so nje stavbe zidi, Spoznala je na prvi hip, Da strnil dveh se src je trip.
Ugrize jo in v srce speče In zbada ko bodala os, Trpeti tega več ni kos, Namrdi se , pobesi nos, Iz izbe gre in nič ne reče.
V  spavalnico se kar zaklene, Na zofo leže in molči;
In misel misel jej podi, Prijeti pa ne ve ni ene, Uide koj, ki jo drži.
Na zadnje le vse v eno zbere, Utrdi se jej  grozen sklep, Ki nič več jej ga ne podere, Prevzeme jo do nje ozeb, Ki sreče zdi se jej pogreb.
Umre naj ! zamrmra z jezikom, Umre naj  in naj  gre k svetnikom
V  nebesa med deviški trop Devica iz haremskih sob, Pomenim s kterim se lečnikom,
07
Vedo lečniki za napoj, Ki vstavi srcu tripe koj In smrt ne 'zda se za uboj, Store mi to bogati novci, Krščani tud' so zlatolovci.
Tako se v njo je sklep ugnezdil, Da nič več našel ni ovir, In ko prične svoj  let topfr, Od grada sluga je odjezdil Tamtod, kjer vodi v mesto tir.
Storila se je bolna Zora, Lečnik tedaj  k njej  priti mora, Almiro sam poslal je ponj, Prišel, se ve ne bo zastonj , Pomagala bo grenka kora.
Zbog posla sam prišel ni vrač, Prišel zares bi bil drugač, Poslal pa jej je leka steklo In listič, v kterem se je reklo, Kak lek bo gotov  pomagač.
Na zemljo je nalegla noč, Krog nje obila tmast obroč; Vse tibo spi v naročji mira, Le trem se v gradu san upira, Ne spi gospa, junak, Zaira.
5*
68
Gospa, ne spi, zakaj ? to vemo Ne da jej spati ljuta strast, Ki ima vso nad njo oblast, Prevrača zmir se tam in semo, In smrtna straši jo pošast.
Junak ne spi, kako bi spal, Ljubezen je prevzela vsega, Ljubezen nova; sam se tega Ne svešča, da je tako kmal Slovo ljubezni prvi dal.
Ne da mu spati radost zgoli, Tak lehkega srca zares Ni čutil se še on nikoli; Devici bral je to s pote'z Da je njegova že po poli.
In ker se le mu noče spati In gosli njega tik  vise", Ubere jih, začne igrati, Po tiho strune zadone In spremljajo besede te:
Junak je ranjen bil v srce f Pomoči kak si sam ne ve.
O mati, kaj naj  le storim, Da srčne boli se znebim?
69
Podaj  se, sin, na božjo pot, Zaceli rano ti Gospod.
•Sel celit si je srčnih ran
Na božjo pot na španjsko  stran.
Usmili Višnji se z nebes, Zaceli rana mu zares.
Šenkomposteljski Jakob ti, Ves bolni svet naj  te časti!
Polehkoma odbrenka struna, Za goro zajde svetla luna In z luno zajde nočni dan, Nastane znotra trna in zvuna , Oči junaku stisne san.
Ne spi Zaira, ona čuje
In čudne zgodbe premišljuje:
Cegav je grad? kdo je grajščak ,
Ki me otevši tu gostuje?
Po kaj je prišel sem junak?
Kešnik odkril se jej  še ni, Ne ve imena mu ne stana, Gospa je tudi jej neznana, Za to priložnost ni še dana, Prekratko še je med ljudmi.
70
A kaj, da praša za junaka? Pozna li njega od poprej? Pozna ga, vsaj sta si rojaka. Rojaka, praviš ? dej povej , Kranjica je lepota taka?
Zaira, praviš, je Kranjica? Od kod je ona, kaj in kdo? Kak je postala sultanica? Almiro nič ne ve za  to In nič Almirova ženica?
Ne vesta, ali kmalu bosta, Koga imata v gradu gosta, Skrivnost bo kmal oblakov prosta In jutri zveš do sitega, Zvedavec, kar je skritega.
Dani; kjer se obnebje širi,
Ne vidi se ne en oblak,
Vse čez je jasno, čisti zrak
Lehkotni gibkajo zeflri,
Kdo spal bo ? vstane naš junak.
In dokaj  preden solnce pride, Pusti za sabo tesni grad, Na krasni vrt pod njim izide Zavživat tam jutranji  hlad, Vsem drugim stiska san še vide.
71
Vsem drugim, samo ne Zairi, Nadušljiv jej je  stan zaprt, Tišči jo nekaj; gre na vrt, Da tesne grodi si razširi, In jutra hlad srce umiri.
Na vrtu so vse križem poti In vse, bi djal, v en kraj drže"; Zaira šla je tu po toti, Junak pa tam po onej gre, Da skupaj prideta, se ve.
Prišla sta vkup. Sede" na klopi Zaira gleda v božji dan. Ogovori ga, ko k njej stopi, Ko bil bi davno jej poznan, Da sesti mu na svojo stran.
Kaj sem se tako premenila, Da vpiraš tako v me oči? To je da! že so leta tri, Kar videl nisi me ne ti Ne rodovina moja mila.
Moj oče, mati? so li zdravi? Kaj  sestra Zora? ti nje mož? Pa kaj  na to junak moj pravi? Zavedel li se kmal ne boš, Kdo sem, ki tak se prdd te stavi ?
72
Ime" je meni Solnca.   Turki So vjeli mene, ko tvoj  meč Jih sekal je, da krvni curki So tekli ko potok dereč Napivši se dežja preveč.
Ko je najhuje boj  divjal, Takrat opazila sem tebe, Kako si v beg Turčina gnal, Kak jim je meč tvoj glave  klal, O tem sem pozabila sebe.
Obraz tvoj mi se v dušo vtisne, Prevzeme čisto me tvoj čin, Svit čuden v srcu mi zablisne, Pozabim, da grozf Turčin, Pozabim, da preti pogin.
Prevzela me je vso omama, Prestal je v prsih srčni trip, Preide čisto kratek hip In bila sem na enkrat sama, Opne me turške roke rama.
Ko blisk z menoj na konja šine Spodbode ga in odleti, Nastane tma mi pred očmi, Iz udov truplu čut izgine, In mene vsa zavednost mine.
73
Na Turško šla sem; nisem šla. Na konju tje sem priletela, Kako? ne vem; v nesvesti vsa, Le redko kdaj  sem  oživela, Da z novega sem omedlela.
Vsi Turki bili so zatrti, Edini, ki ušel je smrti, Ugrabi mene; ljudski tat Za milost da me v Carjigrad, In v harem de me sultan mlad.
Haremovala sem dve leti, Za sultanico mladi car Po sili me je htel imeti, Dobivala sem vse za dar, Da htela bi kot on želeti.
Želeti to mi je branila Najbolj podoba tvoja res, Ki pred očmi mi sploh je bila Kot angelj varuh iz nebes, Pred ine" in greh nasula jez.
Dajala mi je ona moč, Da sem upirala se carju, Da pričo mene pohot vroč Ohlajal se je gospodarju, In mene ni bil premogoč.

74
Rad videl, vem, si sestro Zoro, In zdaj  si jej  zakonski mož, Pa le na uma vso uporo Ni upa solnce šlo za goro, In ti me krivo sodil boš.
Prišel junak je v Carjigrad, Grajščak ta, ki me tu gostuje, Obilen dar: cekin in zlat Odpre zatvor haremskih vrat, Prišla sem s tujega na tuje.
Prišla med dobre sem ljudi, Nič zopernega tu mi ni, Al nisem, tako mi se zdi, Po volj na nič preveč senjori, Sla pač bi k starišem in Zori.
Povedi ti zdaj, kaj je gnalo Od doma tebe v zemljo to? Poznaš grajščaka in gospo? Za te skrivnosti razkazalo Veliko bom ti dolžna hvalo.
Ni vedel, kaj bi odgovoril, Namislil bil je misli tmo, Odgovorov je tisoč storil, Al prednjega je nov zamoril, Pomešal mu račumbo vso.
76
Srce mu vre, kipi mu duša, Odgovoriti lepo skuša, Al čut besede mu zaduša, Na migale mu gre čeljust, Na zadnje le privrč iz ust:
0 Solnea, ti si solnce moje, Ki sinilo je v žitja dni Mi včeraj  in pregnalo dvoje. Sreč me nič več ne boli, Pregnala bol si včeraj ti.
Dokler me vleklo je za Zoro, Za mirno srce  nisem znal, Ta čut, ki me za njo je gnal, Ljubezen več ne bom ga zval, Bil greh je z dolgo mi pokoro.
Ljubila me je Zora; Bog Pa hotel ni, da eno bova; Godi naj  volja se njegova! Postal je drugi nje sopr6g, In mene vtopil v sto nadlog.
Nadlogam bil je včeraj kraj, Nadlogam kraj si ti storila: Ko včeraj si med nas  stopila, Jaz menil sem, da se je raj Odklenil in je prišla vila.
:.;
En sam pogled in bil sem tvoj In videl sem, da ti si moja. Nikar se teh besed ne boj , Ne plaši jih se duša tvoja, Le ljubi me in trdno stoj.
Prignala me je v to deželo Za Zoro želja, ne tajim; Te želje ni mi bilo vzelo Še nič do včeraj, al velim, Zvidanje bilo ni veselo.
Pogled me prvi je preplašil, Osupnil vsega in ustrašil; Še evel jej je lepote kras, Al ljube nisem nič več našel, In gnal je proč me skriven glas.
Zdaj bil sem jaz še le  nesrečen, Postal moj  stan je ves nevšečen, Al, blagor mi!  le kratek čas, Stopila kmal si ti med nas In razvedrila mi obraz.
In kot si mene razvedrila , Še Zoro razvedrila boš In ljubo z novega storila. Junak, ki vzel te je pod krila, Je don Almiro,  Zorin mož.
77
In Solnca reče:  ta senjora Je, praviš, sestra moja   Zora? In ta grajščak je nje soprog? Ti nis' oženjen? — o moj  Bog! Prišel je konec mi nadlog.
Izreče in v junaka vpre Oči tak milo, da mu gre V  srce pogled.  On roci spne, Objeme Solnco in poljubi, Ta hip za ženo jo zasnubi.
Za njima, za drevesi skrita Je Zora stala dober čas, Skrivnost postane jej  očita, Odlehne jej in raz obraz Zbeži prepona meglovita.
Zdaj izza drevja, izza klopi Pred ona dva presrečna stopi In s klikom:  Solnca,  sestra! sklopi Okoli vrata jej roke, Od radosti se vsi solzč.
Za teden bili so na poti Don, dona ,  Solnca in junak In z blagom poslov velik vlak, Vesele duše bil je  vsak, Na Kranjsko šli so toti.



rs
Privede vse na Kranjsko tir, Na Kranjskem bil je velik pir, Junak se s Solnco je poročil, Nad hiši dve se je zobloeil Veselja lok, nebeški mir.

,,_„,„,
ki jim je v resnici mar za povzdigo naše lepoznanske književnosti; sosebno pa naj blagovolijo na to lepo -znansko zbirko naročnike nabirati si. slovenske (Stavnice, e. gg. učitelji in pa domorodiia dijaška mladina srednjih in viših šol sama med seboj, da se naše lepoznanstvo po tem poti še z mnogotero veljavno knjigo obogati. Naj nam torej dojde dovoljna podpora!
Pri tej priložnosti dajemo na znanje, da je mogoče razun „Spominov" vsa doslej po „Cvetji" na svitlo dana dela po znižani ceni za 5 gld. dobiti, če se kdo z naročilom naravnost v Celovec oberne; sicer pa so po samesi na prodaj pri vredništvu slovenskega Glasnika in po bukvarnicah:
M. verstn (zv. 1—9;: n) Šiljerjev,,Viljem Teli", poslovenil Fr. Cegnar, po 80 akr, b) Platonov „Hriton in Apologija", poslovenil J. Božič, 30 nkr. c) „Babica" od B. Nemcove, poslovenil Fr. Cegnfir, po 1 gld. in d) Kseuofontovi „.$pomini na Sokrata", posl. L. Hrovat, po 54 nkr. Cela I. versta velja 2 gld. 24 nkr. (brez Ksenof. „Spominov" pa 1 gld. 80 nkr.)
MM. Šest&€$ (zv. 10—15): a) G. Krekov „Na st. večer",
v 3 spevih po 24 nkr. b) Virgiljevo »Poljedelstvo", posl. J.   tinbie,   po   40   nkr.    c)  Sofoklov  „Ajant", poslovenil
M. Valjavec, po36nkr. d) „KiticaAndersenoTih pravljic", posl. Fr. Erjavec, po 30 nkr. e) „Veronika deseniska" v 15 spevih od J.Frankolskega po 36 nkr. in. f) A. Umebov „Ciril in ffletod" P» 24 nkr. Cela It. sestka velja 1 gld. 50 nkr.
MMM, Šestka (zv. 16-21): a) Povest „AlT«redoTA drn-
tina" posl. J. Parapat po 50 nkr. b) Biičevi „PerVCnci" po 50 nkr. c) Lormontov „IsmaeI-bcj", posl. Vosnin, po 30 kr. in d) Choebolovškova pripovedka „ijrapija", posl L. Podgoriški, po 30 nkr. Cela IU. šestka po 1 gld' 50 nkr.                                                                                 "
MV. Šest Itn (zv. 22-27) a) Pesmi, zložil A.Umek, (174 », *P?i_70 nkr- in b) Hirdžali, podonavska povest, spisal M. Čajkovski, poslovenil Podgoriean, (318 str.) po 1 gld. 20 kr.    Cela IV. šestka velja 1 gld. 50 nkr.
Dalje^se utegnejo dobiti; a) giljerjeva „Marija Stnart", posl. Cegnar po 80 nkr.; b) Janežičev „i>et sIoT. podile" ?? ®° "k.p-,? °) Fr- Erjavčevo „ZivUlst™" po 75 nkr in d) J. Tusekovo „RastlinstTO" po 65 nkr.
V Celovcu 1. decembra 1865.
TredniStro slov. Clasnika.
8» niflj i«)«: Treisiitt* il«v. Glinita.       Tisk Jan. in Frid. Ltooa v Celovcu.

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
00000045B19
NfiRODNfl   IN  UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
00000045G08
A00000045608A
A00000045619A
**#?•


«M