PRIMARIJ DR. JOŽE HAFNER 
V bližini domače hiše in na svoj rojstni dan, ko je prišel, da pospremi na zad 
nji poti sorodnico Vero Hafner, je nenadoma omahnil v smrt Prenehalo je biti srce 
poštenega človeka, zdravnika in prijatelja. 
Rodil se je dne 22. februarja 1907 v stari loški družini Hafnerjev. Gimnazijo je 
obiskoval v Kranju, kjer je leta 1925 tudi maturiral. Medicino je študiral v Gradcu 
in leta 1932 promoviral. Po vojaški obveznosti se je specializiral na kirurgiCnem 
oddelku ljubljanske bolnišnice. Kot zdravnik je nastopil službo leta 1939 v takratni 
bolnišnici bratovske skladnice na Jesenicah. Tudi med okupacijo je bil zdravnik na 
Jesenicah in sodeloval pri narodnoosvobodilni vojni. Ker je zdravil ranjene borce, 
so ga Nemci zaprli v begunjske zapore. Pozneje so ga poslali na prisilno delo na 
Dunaj, od koder pa je pobegnil domov v Skofjo Loko, kjer je dočakal konec vojne. 
Takoj po osvoboditvi se je zopet vrnil na Jesenice in nastopil službo kot zdrav 
nik v ambulanti. Leta 1948 je bU imenovan za direktorja splošne bolnišnice Jesenice. 
To dolžnost je opravljal vse do svoje smrti polnih 24 let. Kot vodilni kirurg je or 
ganiziral kirurgično službo na Gorenjskem ter se ves čas zavzemal za napredek 
zdravstvene službe. 
421 
Kot prijatelj je bil pošten, odkrit in požrtvovalen. Bil je demokrat in socialist. 
Njegova velika ljubezen so bile gore, kamor je zahajal že v zgodnji mladosti in vse 
dotlej, dokler sta mu to dopuščala čas in zdravje. 
Kot zdravnik je bil ves predan svojemu poklicu, neumoren delavec, pripravljen 
pomagati vsak čas in vsako uro, velikokrat tudi prek svojih moči. Bral sem polemiko 
o preobremenjenosti zdravniškega osebja v bolnišnici na Jesenicah. V članku so 
omenjali tudi njega, da je izvršil v enem letu prek 2700 operacij. Komentar je tudi 
za laika odveč. 
Zaradi svoje humanosti, plemenitosti, poštenosti in odločnosti si je pridobil 
zaupanje vseh pacientov. Posebno so bili nanj navezam Ločani in okoličani Loke. 
Dostikrat sem slišal, ko so ljudje morali v bolnišnico: »Kam pa boš šel ali šla?« 
»Kam? — Na Jesenice, gor je Pepetov dohtar, k'se za vsac'ga pobriga!« 
Za vso njegovo pK>žrtvovalnost mu je ljudstvo dalo priznanje na njegovi zadnji 
poti. Tako številnega spremstva je v Loki le malokdo deležen. Ko sem se vračal s te 
žalostne poti, me je ogovorila stara gospa, ki po rodu ni Ločanka, pa je dobro 
poznala dr. Hafnerja. Izmenjala sva nekaj besed o njem. Poslovila se je rekoč: »Lo 
čani ste izgubili očeta!« Res se ga bomo spominjali kot očeta, dobrotnika in prijatelja. 
Zdaj počiva v svojem ljubljenem rojstnem kraju. Spomin nanj bo dolgo živ med 
nami. 
Slava njegovemu spominu! 
France Zebre 
422