Filologija ne gradi 
samo na logiki 
(pogovor s Kajetanom 
Gantarjem)
David Movrin
Na poti do sem sem razmišljal,1 kako začeti to srečanje – in bolj sem 
razmišljal, bolj se mi je zdelo absurdno, da bi uvodoma predstavljal 
nekoga, ki ga vsi poznate. Pač pa lahko povem anekdoto, za katero 
mogoče ne veste vsi. V Društvu za antične in humanistične študije 
smo predlani prišli na idejo, da bi profesorja Gantarja predlagali za 
neko drugo nagrado, ki je imela med obrazci tudi obrazec za soglasje 
predlaganega. Naredil sem osnovnošolsko napako ter pisal profesorju, 
če ga lahko izpolni in podpiše. On pa mi je odpisal, da je nagrad v 
življenju dobil preveč in da prosi, naj ga ne predlagamo. Eksplicitno 
izraženi zahtevi se je težko upreti. Smo pa v društvu tudi poznavalci 
Otona Župančiča, ki je, kot veste, napisal, da gre osel enkrat na led, 
»baš to je oslovstvo«, in da modrec ve, kako je »danes pal«, jutri bo pa 
plesal po njem. Ko smo tako profesorja predlagali naslednjič, tokrat 
za Prešernovo nagrado, ga nismo nič spraševali. Na tem mestu bi se 
zato rad zahvalil Miljani Cunta s Slovenske matice, ki je vse to koor­
dinirala, in SAZU, ki je predlog takoj podprla; resnično sem vesel, da 
ob tej priložnosti lahko sediva tukaj.
Ko sva se pred več kot desetletjem pogovarjala v Modrijanovi knjigarni, 
sem za vas uporabil verz iz vašega prevoda Odiseje. »Videl je mesta 
1 Pogovor je nastal 13. januarja 2022 pred polno veliko dvorano SAZU, v kontek-
stu decembrske novice o Prešernovi nagradi in ob sočasnem izidu tretje knjige 
spominov Penelopin prt pri Slovenski matici; objavljamo ga v spomin na mla-
dostno iskrivost, s katero je bil sogovornik vse do zadnjega sposoben presenečati 
občinstvo. Ko je 16. junija 2022 nepričakovano umrl na otoku Krku, je marsi-
kdo nehote pomislil, da ima Menandrov verz »ὃν οἱ θεοὶ φιλοῦσιν, ἀποθνῄσκει 
νέος« – ki ga je kasneje ponovil Plavt, »quem di diligunt, adulescens moritur«, 
ob smrti prijatelja Matija Čopa pa tudi profesorju tako ljubi Prešeren – več kot 
le en pomen.
doi: https://doi.org/10.4312/clotho.4.1.163-177
DAVID MOVRIN164
premnogih ljudi, spoznal je njih misli«, pravi Homer za Odiseja. Zato 
mi je zdaj takoj padlo v oči, da ste naslov svoje tretje knjige spominov, 
Penelopin prt, navezali na isti mit. Bi lahko povedali, kako ste prišli 
do njega – in do te prelepe naslovnice, na kateri je »Koronavrtnica« 
Eve Petrič? 
Pred tem sem izdal že dve knjigi spominov, najprej Utrinke ugaslih 
sanj, kjer sem opisal svoja mladostna leta, nekako do poroke in 
doktorata, in potem Zasilni pristanek, ki sega še malo naprej. Potem 
pa me je navdajala misel, da bi bilo lepo, če obelodanim še svoja 
odisejska potovanja v daljne dežele in predavanja na tujih univerzah, 
obiske in razne funkcije, kar se je začelo šele sredi najlepših let. Pri 
spominih je vedno tako – ko izidejo, vidiš, da si marsikaj spregledal, 
kaj bistvenega celo pozabil. In sem premišljeval, kako bi napisal še 
dodatek obema knjigama. Seveda vse pišem z računalnikom in leta 
2012 ali 2013 sem začel pisati razna dopolnila, stvari, za katere ne bi 
rad, da bi mi ušle iz spomina. Tako sem mislil, da bi knjigama, ki sta 
naleteli na dosti ugoden odmev, dodal še tretjo. Najprej sem ji hotel 
dati naslov Vzponi in padci, morda Moji vzponi in padci. Potem sem to 
počasi pisal in veliko stvari, ki sem jih zasnoval, sem vrgel v koš. Ne več 
v koš za papir, na računalniku imam rubriko, kjer piše »Koš«. Razlika 
med odpadki v košu za papir je v tem, da jih odpeljejo na odpad; ta 
koš pa ostane tam leta in leta, če posebej ne ukažete, naj se stvar uniči. 
Tako sem se včasih spomnil kakšne stvari in si rekel, bom pogledal v 
koš, ter videl – v ta koš sem dal nekaj, za kar se mi je zazdelo, da sem 
kar dobro napisal, da danes ne bi bolje. Tako sem začel stvari pobirati 
iz tega koša, potem pa nekoč pomislil tole: Odiseja je bila od nekdaj 
moje najljubše branje, spomnim se, da sem že v očetovi knjižnici, ko 
so izšle znamenite slovenske čitanke, najbolj požiral zgodbe o Odiseju 
in Polifemu. Odiseja me je privlačila, ampak bolj kot Odisej se mi je 
zdela pametna in modra Penelopa; en tak karakter sem videl v njej. 
Ženska, ki drži tri vogale pokonci, še več kot tri, štiri vogale. Pametna. 
Seveda sem se vživljal v tisto, vedel sem, kako je potem tkala svoj prt 
in metala čez noč skrivaj – najbrž v kak koš ali kako, ne vemo točno; 
tako da sem rekel, bom dal pa drugačen naslov. In tako sem svojo 
prvotno tretjo knjigo prenaslovil v Penelopin prt. 
In zato ste izbrali vezenino? 
Ta prt se je razraščal, čedalje več je bilo vsega, in ko je dobival končno 
obliko, sem dobil tudi spretno in zelo sposobno lektorico, ki mi je 
stvari urejala in pregledovala, Nado Šumi. Nekoč me je vprašala: 
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 165
»Kaj bi pa radi imeli na platnicah? Na prvi knjigi je tako lepa zelena, 
Utrinki ugaslih sanj, ko je še vse v pomladi, v polnem zelenju; na 
drugi, Zasilni pristanek, je odpadajoče listje.« In sem rekel: »To bo 
Penelopin prt, mogoče bi bile lahko kakšne čipke, mogoče idrijske?« 
Moja babica po očetovi strani, ki je nisem nikoli videl, ker je prej 
umrla, je bila spretna čipkarica iz Idrije, doma iz neke vasi nad Idrijo, 
s Kanomlje. Tudi ena od nečakinj je bila kasneje učiteljica v Idriji in 
je vodila čipkarski krožek, tudi sama dela lepe čipke, nekoč je dobila 
zanje celo dve nagradi. Nakar mi je Nada rekla: »Veste kaj, če bi bila 
čipka – ne vem, če poznate umetnico Evo Petrič, Petričevo hčerko?« 
Rekel sem, da gospoda Ernesta Petriča dobro poznam, ker sva nekaj 
časa stanovala v istem bloku na Vodmatu, ko sva bila čisto mlada; on 
je stanoval v pritličju, jaz pa tri nadstropja nad njim. »Ja,« mi je rekla, 
»njegova hčerka je zelo znana in je zasnovala lepo čipko, ki je krasila 
celo notranjost Štefanove katedrale na Dunaju.« Oho, sem rekel, če 
bi si to lahko izvolil za naslovnico in če nima nič proti in ne bo težav 
z avtorskimi pravicami, potem si kaj lepšega ne morem misliti.
 
Dunaj vas je prepričal?
Dunaj imam zelo rad, tam sem preživel nekaj lepih večerov, enkrat 
cel mesec, pozneje pa je bilo pravzaprav moje zadnje predavanje, ki 
sem ga imel pred nastopom korone, spet na Dunaju, na akademiji in 
na univerzi. Zame skoraj ni lepše prestolnice, kot je Dunaj. Ne da bi 
bil ravno avstrijakant, ampak vedno sem čutil, da smo zgodovinsko 
bolj povezani z Dunajem kot pa recimo z Beogradom. Veste, Srbe zelo 
obrajtam, ker so se izkazali med drugo svetovno vojno; naša družina 
je bila izgnana v Srbijo. Ampak ko sem kasneje govoril s Srbi, mi je 
nekdo rekel: »Kakšna sreča je bila za vas, da ste prišli pod Habsbur-
žane, ne pa pod turške sultane. Poglejte, že pri nas v Srbiji, Prečani,« 
– ne vem, če poznate izraz, tisto, kar je preko Donave – »to je čisto 
druga kultura kot pa to, kar je bil Beograjski pašaluk. Srpska Atina 
je v Novem Sadu,« to so mi govorili; »Matica srpska ni v Beogradu, 
ampak tam. Dunaj, veste, cesarica Marija Terezija, toliko pa poznamo 
tudi mi zgodovine, to je bilo nekaj drugega kot pa kak turški sultan 
ali paša, kot smo jih imeli mi.« No, zato sem zelo vesel te ideje, ki se 
je tu uresničila, te lepe podobe. 
Naredili ste kar nekaj korakov nazaj v preteklost, metafora Penelopinega 
prta omogoča prevpraševanje, seganje nazaj, vse do začetkov – tako da 
si bom to dovolil tudi sam. Ko sem pred kratkim pisal članek o profe­
sorju Ivanu Lunjaku, ki je ustanovil naš oddelek, sem prvič pomislil, 
DAVID MOVRIN166
da je Oddelek za klasično filologijo star dobrih sto let – in da ste vi že 
sedemdeset let tesno povezani z njim, da imate o več kot dveh tretjinah te 
zgodovine čisto osebno izkušnjo. Zanima me, kaj danes mislite o tistem 
delu, ki ga še niste sooblikovali, o času med vojnama; za Lunjakom je 
prišel Fran Bradač, za njim Milan Grošelj. O teh dveh smo vedeli kar 
nekaj, zdaj pa mi je profesorica Olga Budaragina iz Sankt Peterburga 
pred slabim mesecem v arhivih Inštituta za rusko literaturo našla še 
Lunjakovo fotografijo. Z nje se profesor smehlja kot iz nekega drugega 
prostora in drugačnega časa. Če se ustaviva ob pogledu nanj – kaj 
mislite, kakšno dediščino so vam zapustili ti ustanovni očetje? Kakšna 
je bila raven študija v Ljubljani pred vojno? 
O tem ne morem soditi, kakšen je bil nivo študija na klasični filologiji. 
Vem recimo, kakšen je bil na slavistiki, ker je bil moj oče eden prvih 
študentov slavistike. Slavistika je imela že takoj na začetku štiri veli-
častne, ki so to še danes; Kidrič, Prijatelj, Nahtigal in Ramovš – to je 
pojem. Na klasični filologiji pa so iskali neko zasilno, začasno rešitev. 
Čudim se, da niso bili malo bolj prožni. Slovenci smo imeli veliko 
klasičnih filologov, dobrih, ki so objavljali svoje razprave v gimnazij-
skih izvestjih. Seveda, večinoma so bila ta izvestja v nemščini, vendar 
tudi v slovenščini; in nekateri od teh člankov se še danes citirajo v 
izčrpnejših literarnih zgodovinah ali v historičnih gramatikah latin-
ščine in grščine. To so bili dobri učenjaki. 
Vendar brez habilitacij. 
Res je, da niso bili habilitirani učitelji. In v tisti stiski so menda prisluh-
nili pobudi Nahtigala, ki je bil prej, če se ne motim, docent ali izredni 
profesor za ruščino na graški univerzi. Tam je spoznal nekega ruskega 
upokojenca; ta profesor Lunjak niti ni bežal pred oktobrsko revolucijo, 
ampak je že prej dosegel leta za upokojitev, 70 ali 65, kolikor je že bilo. 
Po rodu je bil Čeh, potem pa profesor na ruskih univerzah; najprej v 
Kazanu, to je bila zelo pomembna univerza, za Rusijo poleg Moskve 
in Sankt Peterburga nekako kot Heidelberg, duhovno srce Povolžja. 
Tudi Baudouin de Courtenay, ki je raziskoval rezijanska narečja, je bil 
najprej docent na Univerzi v Kazanu – to je bila slavna univerza, ki je 
tako angažirala tudi mladega češkega štipendista. Carska Rusija je rada 
dajala štipendije nadobudnim študentom iz slovanskih dežel in tako je 
češki profesor Lunjak dobil od ruske vlade štipendijo, da gre študirat 
v Leipzig, ki je bil takrat eden največjih centrov klasične filologije, in 
da bo nato poučeval na eni od ruskih univerz. In je poučeval, mislim, 
da je tudi doktorat delal v Kazanu, pozneje je bil nekaj časa v Sankt 
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 167
Peterburgu, nazadnje pa v Odesi. Ko je dosegel leta za upokojitev, je 
prišel v Gradec, zelo prijetno avstrijsko mesto, kjer so se upokojenci 
vedno dobro počutili, tako da so mu rekli Pensionistenstadt. 
Avstrijci menda rečejo kar Pensionopolis. 
Ja, Pensionopolis. Tudi pri nas so šli nekateri upokojenci živet tja, 
recimo [Valentin] Kermavner, mislim, da je bil to ded Tarasa Ker-
maunerja. In tja je Lunjak dobival rusko pokojnino, tudi po tem, ko 
je izbruhnila svetovna vojna in sta bili Rusija ter Avstrija sovražni 
sili, je pokojnina nekaj let še vedno prihajala v Gradec. No, leta 1917, 
ko je prišlo do oktobrske revolucije, je revolucionarna oblast, tako kot 
delajo pravi revolucionarji, vse te pokojnine, vse te vezi prestrigla. Po-
trebovala je denar, bila je lakota in tako naprej – in Lunjak je ostal brez 
sredstev. Nakar se je zasmilil našemu ustanovitelju slovanske filologije 
Nahtigalu, ki je bil profesor na graški univerzi in je rekel: »Bomo pa 
začasno pomagali Lunjaku.« Ta je bil že malo v letih, vendar je imel 
voljo in je potem prišel za honorarnega ali pogodbenega predavatelja, 
nikdar ni bil redno nastavljen. 
Težava je bil predvsem jezik. 
Ne vem, kako je šlo to. Univerza je bila slovenska, vsa predavanja so 
potekala v slovenščini. Lunjak je menda poskušal včasih predavati 
po češko ali po rusko, vendar ga niso razumeli. Potem je ugotovil, da 
ga še najbolj razumejo, če predava po nemško. To je bila izjema, ki 
so jo nekaj časa gledali z nekakšno toleranco. Potem je pa mož prišel 
v leta, imel jih je že čez osemdeset, 83, in je še kar predaval – tako da 
so mu dali consilium abeundi, kar je rahlo zameril. Ne vem, to ste več 
raziskovali vi? 
Težko je reči. V dokumentih je zabeleženo, da »pogajanja za obnovitev 
pogodbe niso imela uspeha«, to je vse, kar piše. Mislim, da sta tukaj 
dve možnosti. Ena je, da je bil on že utrujen in se mu je zdelo, da je 
čas za odhod; druga je pa to, kar ste omenili. 
Poglejte, jaz se spomnim, kako sem bil leta 2000 star sedemdeset let. 
Prej sem kakšnih dvanajst let poleg Ljubljane predaval tudi na graški 
univerzi. Potem sem to prekinil; nakar mi leta 2000 pišejo z graške 
univerze, če bi prišel za eno ali dve leti še predavat v Gradec. In sem 
videl; ko človek preseže sedemdeseto leto, veste, šest ali osem ur pre-
davanj na teden, to ni mačji kašelj. Bojim se, da je bilo pri Lunjaku 
DAVID MOVRIN168
podobno. Še zlasti, ker vem, da je profesor Grošelj, ki je na univerzo 
prišel pozneje, veliko pozneje, rekel, da je bilo v njegovi generaciji – on 
je bil približno ista generacija kot moj oče, moj oče je bil rojen 1901, 
Grošelj pa menda 1902 – da je bilo v tej generaciji, prvi generaciji 
študentov na klasični filologiji na ljubljanski univerzi, tudi nekaj zelo 
sposobnih. Recimo Albin Vilhar – njega je Grošelj zelo cenil. On je 
že objavljal razprave v nemščini, v vodilnih revijah, zlasti s področja 
antične mitologije. Ampak v Ljubljani ni imel možnosti, šel je v Srbijo 
in se tam poročil. Tako da žal ne morem soditi; ne bi rekel, da je bil 
Lunjak slab profesor, ampak kolikor so se spominjali pozneje, Bradač 
ali drugi, je bila to zavora, nekakšno mrtvilo. Profesor Sovre je zablestel 
takoj s svojimi prvimi prevodi; ne samo s prevodi, izdal je tudi študijo 
Gospodarske razmere pri starih narodih. Ni pa imel niti doktorata, 
ker je bila pred prvo svetovno vojno taka nesrečna generacija, komaj 
je odslužil enoletno vojaščino, že je moral k vojakom na fronto, bil 
ranjen in tako naprej. Klasična filologija je nekaj časa veljala za malo 
lažji študij; nekateri so rekli, da tam z malo spretnosti … Ne morem 
soditi. Vem pa, da ko je prišel profesor Grošelj, in kmalu za njim še 
Sovre, je naša klasična filologija dobila mednarodni nivo. 
Ker ste ravno navezali na profesorja Sovreta – lani smo pripravili s 
poljskimi in britanskimi kolegi neko konferenco s pogledi na ta čas; 
in v Sovretovi zapuščini, ki je zdaj končno prišla v NUK, sem našel 
ohranjen načrt za »Perspektivni razvoj klasične filologije«. Nastal je 
leta 1959 na zahtevo ministrstva oziroma organa, ki je ustrezal minis­
trstvu, v takratni tradiciji petletk. Sovre je kot nestor discipline spisal 
načrt za prihodnost – glede na to, da je čez par let umrl, bi lahko rekli, 
da nekakšno filološko oporoko. Kar me je presenetilo, je to, da se že v 
uvodnem odstavku sklicuje na vas. Takole gre: »Po razgovoru z neka­
terimi stanovskimi tovariši, posebno pa ob sodelovanju mojega učenca 
dr. Gantarja, predlagam za svojo stroko tale perspektivni delovni pro­
gram.« In potem eksplodira, v značilnem slogu: »Ob silovitem tempu, s 
katerim napredujejo danes tehnične vede, v času, ko se človek uspešno 
pripravlja na okupacijo sončnega sistema, pravzaprav nikar čudno ni, 
da je humanistična izobrazba pri nas iznova prevzela vlogo daritvenega 
jagnjeta, ki naj se zakolje na oltarju prirodoznanskih disciplin. Kakšen 
smisel ima, slišimo zabavljati, da naša družba troši denar, zlasti pa 
dragocene delovne moči, ki bi jih koristneje porabljali na drugih področjih, 
za spoznavanje pred tisoči let izumrlega sveta? Proč s to anahronistično 
navlako, kaj nam treba je Homerjev, kaj Platónov, Aristotelov?« In tako 
naprej – na koncu pa pribije, da je »antična kultura slej ko prej temeljni 
kamen naše celotne kulturne stavbe«. – Da se vrhovna avtoriteta neke 
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 169
discipline že v uvodnem odstavku sklicuje na svojega učenca, se mi je 
zdelo vsaj nenavadno; očitno vam je Sovre zelo zaupal. Zanima me, 
kako se spominjate odnosa z njim? 
Profesor Sovre me je hotel imeti za svojega naslednika, že po mojem 
prvem seminarskem referatu je navdušen prišel in rekel: »Pridite k 
meni in predstojniku Grošlju; vi me boste nasledili.« Vendar jaz takrat 
nisem imel tistih moralnopolitičnih kvalifikacij, za seboj sem imel 
nekaj oznovskih zaporov in tako naprej; čeprav klasična filologija ni 
bila ne vem kakšna režimska prioriteta. 
Zaposlili ste se potem drugje.
Zaposlil me je moj nekdanji ravnatelj gimnazije, Stane Melihar, ki 
so ga odslovili z ravnateljskega mesta, češ da je na klasični gimnaziji 
pustil, da so se pojavljale razne subverzivne dejavnosti, razni literarni 
krožki, ki niso bili ravno v skladu z marksizmom. Je bil pa Stane 
Melihar med vojno v Dachauu, tako da je bil kot persona nedotakljiv; 
vendar so mu odvzeli ravnateljstvo, češ da je bil premalo buden, da 
je dopustil kaj takega. Tako kot so v Mariboru tudi Košarja odstra-
nili, ko so se tam pojavljali oporečniki. No, nakar je Melihar postal 
visok uslužbenec v republiški administraciji, na Sekretariatu – to 
je bilo ministrstvo, samo takrat se je reklo Sekretariat za kulturo 
in prosveto – in sicer je bil odgovoren za Svet za znanost. Pri tem 
Svetu za znanost so potem, ko so bile razne petletke in to, zahtevali, 
da se naredijo programi, petletni ali sedemletni programi raziskav, 
kaj naj bi se delalo. Meni je Melihar rekel: »Če ste brez službe, jaz bi 
vas vzel; rabim človeka, vi ste zanesljivi.« Poznal me je še iz dijaških 
let. »Pa jezike znate, mi boste pomagali.« V bistvu je bil njegov Svet 
za znanost predhodnica tega, kar je danes Ministrstvo za znanost, 
samo da sva bila samo dva človeka; načelnik Stane Melihar in jaz 
kot referent. Univerza sploh ni spadala pod to, Akademija tudi ne, 
samo nekateri tehnični inštituti, tisto, kar ni bilo pod Univerzo. Edini 
netehnični inštitut, ki sva ga imela, je bil Inštitut za narodnostna 
vprašanja, ta je bil malo drugačen. 
In inštituti so se pripravljali na petletko? 
Inštituti so morali delati te plane, ki so bili bolj spisek želja; predvsem 
pa preračunati, kaj bi se delalo. Jaz sem vedel, kako to delajo tehnični 
inštituti in Inštitut za narodnostna vprašanja, zato me je profesor 
Sovre enkrat poklical na dom, blizu sem stanoval, poznal me je kot 
DAVID MOVRIN170
svojega bivšega študenta, in je rekel: »Na Akademiji sem edini klasični 
filolog, zdaj si prizadevam, da bi postal to tudi profesor Grošelj; ampak 
tole moram oddati do tega in tega roka, napišite nekaj.« In sem po 
takem šimeljnu, kot sem videl, da so to delali tehnični inštituti, še 
jaz nekaj nebuloznega napisal – tistega papirja nimam več, kar sem 
dal Sovretu. Sovre mi je rekel: »Ampak gospod Gantar« – ne samo 
meni, vsem je rekel »gospod«, nikoli »tovariš« – »ampak gospod 
Gantar, jaz tega ne morem plasirati, to je vaše.« Rekel sem, dajte no. 
In je rekel: »Saj najbrž je narejeno tako, kot mora biti.« Rekel sem mu, 
da tega nimam za kakšno svojo umetnino, naredil sem tako, kot je 
naredil Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij, pa Vodograd-
beni laboratorij – bomo imeli pa še za klasično filologijo. Vem pa, 
da sem dal noter kot nekaj, kar bi bilo treba prvenstveno narediti, 
Wiesthalerjev slovar. To je bil slovar, ki so ga slovenski klasični filologi 
začeli delati še pod staro Avstrijo; deželni zbor vojvodine Kranjske 
je že leta 1895 dajal sredstva, da bi vsi klasični filologi začeli delati 
velik latinski slovar – in so ga res delali. Tako sem v grobem zastavil. 
Slovar vam je ostal posebej v spominu?
Spominjam se iz tistih prvih časov svojega študija, ko še nisem bil 
asistent na univerzi, sem pa v popoldanskem času rad zahajal v 
klasični seminar, ker sta mi profesorja Grošelj in Sovre dovolila, da 
tam delam za svoje raziskave, predvsem pa za doktorat – da je enkrat 
tja prišel starejši gospod [Josip] Wester, klasični filolog, ki je širši 
javnosti še bolj znan kot navdušen planinec. Če hodite na Šmarno 
goro, tam je Westrova pot, ki gre na Šmarno goro čez Grmado, ta se 
imenuje po njem; pa tudi drugje so njegove planinske poti. No, ta je 
nekoč prišel k profesorju Grošlju in se z njim pogovarjal, jaz sem pa 
zraven sedel in poslušal. Razlagal mu je, kako je dobil od Wiestha-
lerja navodilo, naj za ta veliki slovar pripravi črki B in C – in kako so 
plačali od listka, še v stari Avstriji, koliko kron je dobil za vsak listek. 
To je bil masovni podvig, kjer so vse gimnazijske profesorje timsko 
povezali, lahko rečemo celo, da prvi timski poskus izdelave kakega 
slovarja pri nas. In to gradivo je potem ležalo neobdelano, nabiralo 
se je desetletja, nazadnje je bilo – spet kot timski podvig – v celoti 
izdano šele nekaj po letu 2000. Mislim, da niti za angleščino nimamo 
tako izčrpnega tujejezičnega slovarja, kot ga imamo po zaslugi dežele 
Kranjske za latinščino. Toliko se spominjam. 
Tu bi mogoče ločil dvoje. Pri vašem pogledu na lastno vlogo slutim 
simpatičen understatement, ampak tisto, kar zbode v oči, je kontekst 
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 171
tega dokumenta, petletka, ki je malone komičen. Preveril sem, ta pet­
letka se je sesula že v dveh letih. Junija 1962 je Tito v Beogradu izjavil, 
da je izhod iz nakopičenih težav v državi »v reviziji petletnega plana«, 
mesec dni kasneje pa je zvezni CK ugotovil, da se je treba takoj lotiti 
dela za izdelavo novega – sedemletnega plana. – Drugo, kar mi pade 
v oči, je to, da je sam načrt (ob vsej bombastičnosti Sovretovega sloga) 
napisan pretehtano in resno, celo ambiciozno. Omenjene so raziskave 
slovenskega humanizma, interdisciplinarne študije o protestantih, 
prevodi grške filozofije, lirike, tragedije in zgodovinopisja ter rimske 
epike, lirike, filozofske in zgodovinske proze; izdaja latinskega slovarja; 
povezave s tujimi univerzami; izhajanje specializiranih znanstvenih 
revij; širitev oddelka. Vse to, kar ste na prelomu šestdesetih previdno 
načrtovali, smo čez čas dobili, kot se reče, z dobro, potlačeno, potreseno 
in zvrhano mero. Glede na okoliščine, leta 1958 je bila s šolsko reformo 
perspektiva za klasične jezike na eni svojih najnižjih točk, je to resnično 
presenetljivo. Kako danes z distance gledate na zadnja tri jugoslovanska 
desetletja v naši stroki, od začetka šestdesetih, po nastanku tega predloga, 
do konca osemdesetih? 
Mi smo imeli srečo. Ti načrti – tu gre v glavnem za to, da bi se 
zagotovila sredstva. Drugače je pa v vsaki stroki vse odvisno od 
osebnosti, veste. Zgodovino delajo osebe. Osebe premaknejo stvari, 
zgodovino je težko planirati. Ravno tako v literaturi. Vi ne morete 
planirati, da boste imeli velikega pisatelja – ta se rodi; ravno tako 
pesnik, poeta nascitur. Imeli smo srečo, da se je v teh letih našlo 
nekaj entuziastov, ki so se vpisovali na klasično filologijo; da smo 
imeli ljudi, kot je bil pokojni kolega Simoniti, ki je zagrizel v eno 
teh reči, slovenski humanizem, izdal najprej izčrpno bibliografijo 
vseh slovenskih latinskih tekstov, potem pa napisal monografijo o 
slovenskem humanizmu, kjer je odprl pozabljeno in zanemarjeno 
poglavje. Kar je imelo tak odmev, da je nazadnje stvar izšla tudi pri 
Avstrijski akademiji znanosti v nemščini.
Podobno je bilo z našimi profesorji. Kmalu se je formirala pro-
fesorica Erika Mihevc, profesor Grošelj je bil eden prvih dekanov 
(dekan je bil ravno tisto leto, ko sem se sam vpisal), ki je skrbel za 
to, da je šel podmladek v tujino na študij; in je preskrbel profesorici 
Mihevčevi – ravno takrat je bil dva meseca v Parizu – neko fran-
cosko štipendijo. Tam se je dogovoril z Mlle. Juliette Ernst, da bo 
priskrbela eno štipendijo, in profesorica Mihevčeva je šla študirat 
grščino v Pariz, pozneje je dobila tudi štipendijo za Grčijo in tam 
izpopolnjevala znanje v srednjeveški, bizantinski grščini. 
DAVID MOVRIN172
Je bil Grošelj tu izjema? 
Grošelj je imel takrat somišljenike tudi v drugih strokah. Tudi profesor 
Zwitter si je kot rektor prizadeval, da bi šli čimbolj ven. Tako da se 
je potem tudi na klasični filologiji formiralo nekaj osebnosti. Poleg 
tega so imeli tudi drugi profesorji posluh za to. Recimo profesor 
Ocvirk na primerjalni književnosti, on je svoj študijski program 
tako preoblikoval, da je moral v prvem ali drugem letniku vsak 
študent primerjalne književnosti napraviti po en izpit iz antične 
književnosti. In vem, da je imel Sovre potem zadnja leta tako polno 
predavalnico – predavanja so bila v Nuku, stavbe na Aškerčevi cesti 
še ni bilo, v četrtem nadstropju je bila klasična filologija, s pogledom 
na Križanke in zadaj na Krim – majhna soba, ampak predavalnica 
je bila tako napolnjena, da so študentje sedeli na tleh, na oknih, in 
zapisovali. 
Sovre jih je gotovo znal pritegniti.
To je bilo to. Veste, to so bile osebnosti. Poglejte, zakonodaja – ker 
sem bil nekaj časa v administraciji v službi, sem dobro poznal 
univerzitetno zakonodajo. In tista stara avstrijska, pa tudi prva 
jugoslovanska zakonodaja je imela člen, ki se je glasil, da lahko 
ne glede na vse formalne pogoje o doktoratu, habilitaciji in tako 
naprej, univerza na podlagi predloga dveh rednih profesorjev izje-
moma povabi za profesorja tudi kakega vrhunskega učenjaka, ki še 
ne izpolnjuje teh pogojev. Prvi, ki je bil po tem členu povabljen na 
ljubljansko univerzo, je bil Plečnik. Seveda, tudi danes bi bil, ker bi 
rekli, arhitektura, to je umetnost; ampak takrat je bila to Tehnična 
fakulteta in so naredili izjemo. 
Take izjeme se lahko hitro razrastejo. 
Rekli so, da s temi izjemami ne bodo preveč širokosrčni; bojim pa 
se, da je bil za tem centralizem, veste, o vsem je odločal Beograd. Ne 
samo za univerzitetne profesorje, celo za gimnazijske profesorje so 
vse odločbe prihajale z Ministrstva za prosveto v Beogradu. Vem, da 
je moj oče dobil dekret za premestitev na celjsko gimnazijo 11. okto-
bra 1930, na moj rojstni dan (seveda je še nekaj časa trajalo, preden je 
nastopil službo). Ampak podpisal je neki uradnik Ministrstva za uk 
in bogočastje, ali kako se je reklo, ta in ta. Seveda, Beograd je zaviral, 
rajši je forsiral druge stroke, na klasični filologiji pa ni bilo namestitev; 
Grošelj je moral ne vem koliko pokazati, preden je lahko sploh postal 
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 173
docent. Tudi Bradača so zelo počasi – seveda, Lunjak ni mogel nič 
pospešiti, ker niti ni bil redno zaposlen, samo pogodbeno; tako da 
je klasična filologija svoj veliki vzpon doživela šele pod Grošljem in 
Sovretom. In to tak vzpon, da je lahko oplajala celo sorodne znanosti. 
Velik strokovnjak za arheologijo, recimo, Stane Gabrovec – to je bil 
diplomiran klasični filolog. Tudi v drugih strokah; za srednjeveško 
zgodovino je bil Mlinarič, enkrat je prišel Grafenauer v naš seminar, 
češ, Mlinarič ne zna samo latinsko, ampak bere urbarje, napisane 
v skracani gotici, po nemško. Tudi na teologiji so naši študentje v 
nekaterih strokah. Tako so se te stvari razvijale.
Pogovarjava se v hiši, ki je tudi akademija umetnosti – in zlasti mikavno 
branje so v vaših spominih odlomki, kjer pripovedujete o srečanjih s 
slovenskimi umetniki. Predvsem z mojstri besede: Tone Pavček, Janez 
Menart, Andrej Capuder, Ciril Zlobec, Alojz Rebula, preveč jih je, 
da bi jih lahko naštel. In tu bi za intermezzo rad prebral sonet, ki 
vam ga je napisal soimenjak Kajetan Kovič. Naslov ima po zgodbi 
iz Cezarjevega življenjepisa, »Rubikon«, in se poigrava z dejstvom, 
da je latinski rek »alea iacta est« v slovenščino pravzaprav preveden 
narobe; izvirna latinščina ne pravi, da je kocka padla, v latinščini je 
zgolj »iacta«, vržena, še vedno v zraku. Takole gre: 
Rubikon: Kajetanu Gantarju v presojo
Za hip se čez oči spustijo veke.
V možu je hudi boj dobojevan
– kocka je vržena – in onkraj reke
gre z legijami v negotovi dan. 
Za njim so vojne, dolge in krvave, 
daleč na mejah znanega sveta.
Zdaj z vojsko vnovčevat gre težo slave,
in sedem rimskih gričev trepeta.
Napolnjene s kositrno modrino
strmijo mirne moževe oči
na pot, ki gre v neznano zgodovino.
Kaj bo – ko kocka pade – obveljalo,
o tem usoda pitijsko molči,
kažóč mu hkrati žezlo in bodalo. 
DAVID MOVRIN174
Njegov sonet je prelep; ampak za filologa še privlačnejši je s svojim 
obratom v grško mitologijo sonet, ki ste ga Koviču napisali v odgovor; 
mogoče bi ga lahko prebrali sami in povedali kaj več o tem, kako je nastal?
S Kovičem in z avtorji Pesmi štirih smo prijateljevali – s Kovičem sva 
bila skoraj isti letnik, mislim, da je rojen leta 1931, eno leto mlajši od 
mene. V Mariboru je hodil med vojno na klasično gimnazijo in seveda 
sem ga srečeval pri Sovretovih predavanjih. Imeli pa smo takrat predmet, 
ki je bil obvezen za vse moške – Predvojaška vzgoja. Moram reči, da so 
bili profesorji zelo ljudski in so nam pustili veliko svobode, tako da sva 
se lahko midva s Kovičem takrat pogovarjala samo o literaturi. Vem, 
da je med okupacijo stanoval – njegova mama je bila že pred okupacijo 
učiteljica, v Radencih, tam nekje. Hodil je pa na klasično v Mariboru. 
Nekoč sem mu rekel, kako to, da imaš tako rad antične motive? In 
mi pravi: »Veš, med vsemi profesorji na nemški gimnaziji, ki sem jo 
moral med okupacijo obiskovati, mi je bil najbolj simpatičen profesor 
latinščine. Takrat je bilo obvezno, da je moral profesor ob prihodu v 
razred najprej pozdraviti s Heil Hitler, on je pa samo takole vnemarno 
zamahnil; prav videl si odpor do tega, zato se mi je usedel v srce.« 
Kovič pa vam, da ste mu napisali pesem?
S Kovičem sem se tudi pozneje večkrat srečeval in enkrat sem mu 
rekel: »Veš, zadnjič sem šel kupovat v Leclerc, v veleblagovnico, in 
sem pri blagajni – bilo je poletje, med počitnicami – dal blagajničarki 
svojo bančno kartico. Natančno jo je pregledala, prebrala, potem pa 
rekla, joj, kako lepo ime imate, Kajetan, to je pa moj najljubši pesnik, 
Kajetan Kovič!« Rekel sem mu: »Vidiš, kako te imajo rade – to je 
gotovo kakšna študentka, ki honorarno dela med počitnicami.« In 
potem sem mu tudi jaz napisal sonet: 
Kajetanu v zahvalo Kajetan 
Če kakor ti imel bi moč besed,
da vanje bi kot radgonsko penino
pretakal slavno rimsko zgodovino,
poslal bi ti kaj več kot slab sonet.
Tako pa – kakor Glavku Diomed – 
ti dajem bron v zameno za zlatnino. 
Če kot Homer bi plačeval z živino:
za sto volóv sem plačal jih devet.
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 175
Tu je treba seveda znati malo grško, Kovič je to znal; sto volov, po 
grško hekatomba, to je največja daritev bogovom. Se pravi, njegovo 
darilo je zlato, sto volov, hekatomba, moje niti devet. 
A eno je, kar si oba deliva,
kjer sva si bližje, kot so nama leta: 
v imenu istem nisva si na tujem.
Ob njem mi prodajalka ljubezniva
zavzdihne: »Imate pa ime poeta,
ki ga najrajši berem ... obožujem ...«
Kovič je bil zelo vesel tega poskusa, rekel je: »Veš, ni slabši kot moj.« 
Včasih so me res navdajale pesniške ambicije, iz teh ambicij se je pa 
seveda porodila želja, da bi tudi antične umetnine prevajal, prepesnil 
tako, da sploh ne bi občutil, kako je to prevod, ampak kot da zveni 
po slovensko. 
Mogoče bi z dokumentom, s katerim sva začela, zdaj še končala. Ta 
skrb za antično dediščino, ki ste jo na vseh ravneh kazali v svojem 
življenju, je nekaj, kar zelo izstopa iz omenjenega Sovretovega pet­
letnega načrta. V njem je odlomek, ki je po eni strani absolutno časovno 
zaznamovan, hkrati pa provokativen. Ga bom spet prebral: »Ob učenju 
latinske slovnice si mladi človek trenira možgane, in ta trening mu 
pomaga, da se tudi pri nadaljnjem študiju za poklic in v kasnejšem 
praktičnem življenju znajde povečini laže kakor njegovi tovariši, ki niso 
obiskovali humanističnih šol.« (Tu je Sovre v rokopisu po premisleku 
prečrtal zvezo »in v kasnejšem praktičnem življenju«, očitno se mu je 
zdela ta trditev le prenapeta.) »Spominjam se, da me je neposredno 
po prvi svetovni vojni vabil direktor ptujske tovarne za čevlje – bil je 
dunajski Nemec – naj stopim pri njem v službo. Sie haben, je dejal, 
die klassische Schulbildung hinter sich und verfügen daher über ein 
trainiertes Gehirn: und die Industrie braucht trainierte Gehirne. Mož je 
kljub svoji kapitalistični ideologiji pravilno ocenjeval vrednost klasične 
izobrazbe. To spoznanje si danes utira pot celo v Ameriki in klasični 
študij se tam močno uveljavlja.« – Mogoče lahko z distance pogledate 
na to skorajda pretirano idejo? Ptuj nima več svoje tovarne za čevlje, 
najbrž danes ne bi uporabili enakega argumenta? 
Seveda ga ne bi. Je pa nekaj – klasična filologija je tudi latinska slov-
nica. Profesor Grošelj nam je nekoč rekel: »Pri latinski slovnici se 
boste naučili natančnosti in to vam bo tudi kasneje prišlo prav. Če 
DAVID MOVRIN176
se je nekdo v gimnaziji učil latinske slovnice, ki ima strogo defini-
rana pravila, kaj je prav in kaj je narobe, potem bo tudi pozneje kot 
graditelj mostov dobro in natančno preštudiral, na kaj mora paziti, 
da se most ne bo zrušil, če bo šla čezenj pretežka vprega.« Seveda je 
to malo pretirano; res pa je, da klasična filologija ne gradi samo na 
logiki, ampak tudi na etiki, na odgovornosti. Ko sem služil vojsko, sem 
imel nekaj polpismenih oficirjev, imel pa sem tudi nekega kapetana 
Tubića, spomnim se, da se je vedno najbolj zanesel name. Potem sem 
ga pa nekoč vprašal: »Pa zakaj to naročate meni, saj imate desetarje 
in vodnike?« Rekel je: »Čuj, ja znam; ti si student klasične filologije; ja 
sam imao latinski, znam, šta je to; to je čovek, koji je pouzdan,« to je 
človek, na katerega se lahko zaneseš. Tega ne bi absolutiziral, ampak 
nekateri so bili takšni. 
Verjetno ni bil edini? 
Spomnim se, da sem se nekoč peljal iz Beograda z vlakom, v spalniku, 
v Ljubljano, z neke seje. Delil sem si ga z nekim mladim zdravnikom, 
ki je končal Vojnomedicinsko akademijo v Beogradu. Vprašal sem 
ga, če je rojen v Beogradu. – »Ja.« – »Kam pa zdaj potujete?« Pravi: »V 
Pivko, v Slovenijo.« Rekel sem: »Potem ste pa gotovo zelo nesrečni, 
ker boste iz glavnega mesta prišli v zabačeno selo na granici.« Je re-
kel: »Sploh ne.« Bil je mlad zdravnik stažist, zelo bister fant. »Če ste 
bili kdaj na kakšnih vojaških vajah ali manevrih, potem znate, da 
neprijatelj uvek dolazi od zapada. In možnosti za napredovanje imaš 
samo, če si bil na zapadnoj granici.« Rekel je: »V celi Jugoslovanski 
armiji je za medicinsko službo predviden samo en generalski čin in to 
najnižji, generalmajor; če bom lahko pokazal, da sem bil na zapadnoj 
granici, to je Pivka, potem imam možnosti, da to kdaj postanem,« 
tako mi je rekel v šali. 
Potem pa sva se peljala mimo Sremskih Karlovcev. In pravi: 
»Ama tu je ipak jedna iznimka.« Rekel sem: »Ja, vem. Tukaj je obi-
skoval gimnazijo Gojko Nikoliš, ki je postal v Jugoslovanski armiji 
generalpolkovnik.« To je najvišji čin sploh. – »Kako pa vi to veste?« 
– Rekel sem: »Zato, ker ga je učil moj profesor Grošelj, ki je bil nekoč 
prestavljen na gimnazijo v Sremskih Karlovcih. V svojih spominih 
[Korijen, stablo, pavetina – memoari] pravi, da je bila to neka zapuš-
čena gimnazija, imela je nizko raven, latinščine ni nihče resno jemal 
– dokler ni prišel jedan Slovenac, Milan Grošelj, ki je vzel to zares; 
napisal je, da ima ravno ta profesor Grošelj verjetno zasluge, da se 
je pozneje sam odločil za študij medicine.« Vprašal sem ga, kaj ga je 
pri tem najbolj presenetilo. – »Da je bil sin pravoslavnog popa – pa 
POGOVOR S KAJETANOM GANTARJEM 177
se je po Titovi armiji povzpel tako visoko, do najvišjega čina, in to 
po zaslugi nekega slovenskega profesorja.« – V teh spominih, ki jih 
je pozneje izdal v Zagrebu, ta generalpolkovnik napiše: »Na žalost je 
profesor Grošelj že po enem letu odšel in vse je bilo spet po starem.« 
Ne pa tudi za nas. Ker ste končali s to geografsko razprostranjeno noto, 
predlagam, da skleneva, kot sva začela, z Odisejem. Vaš prevod Ho­
merja vsebuje tudi zgodbo o tem, kako se Odisej ustavi pri Fajakih in 
kako ga tam izprašajo. V tej točki bi rad spomnil na Odisejev odgovor 
njihovi zvedavi kraljici. Če si spet sposodim dva verza iz vašega prevoda:
Njej v odgovor je tole dejal Odisej iznajdljivi: 
»Le težko bi, kraljica, ti vse po vrsti povedal ...«
Devet desetletij je težko pregledati »po vrsti«, res je potreben princip 
Penelopinega prta – tkanju mora slediti paranje, pa spet novo tkanje. 
Ampak današnja priložnost ni zadnja, bova nadaljevala kdaj drugič, 
upam, da že brez epidemije in brez mask. Dokler smo še v njej, pa vas 
pozdravljam z enim od priljubljenih pozdravov Erazma Rotterdamskega: 
»Da operam, ut totus valeas, tum corpore, tum animo!«