IZ  SODOBNE  RUSKE   POEZIJE
RDEČA JESEN David   S a m o j 1 o v
Naenkrat med zelenjem lisi je rdeč. kot bi srce se gozda razgalilo, pripravljeno na tveganje in meč.
Naenkrat v gošči grm je pordečen. kot bi na naglo se razporedilo dva tisoč polodprtih ust na njem.
Naenkrat je pordečil bližnji les.
zardel  oblak  na  nebesnem  prostranstvu...
Zasvetil praznik listov  in  nebes
se je v vsem svojem tihem dostojanstvu.
In to je bil zahod, kot ga doslej ini ni enakega narava odkrila — kot da se je vsa zemlja prerod i la in jaz na slepo potujem po njej.
889
David   Samojlov
Drevesa v dvajsetem veku rasto, kot rasto drevesa. In ptice v dvajsetem veku pojo, kot pojejo ptice. In človek v dvajsetem veku živi, kot živijo ljudje.
Drevje ponaša se s cvetom, a ptice ponašajo z letom, a človek ponaša se z vekom.
In  vendar vsega nemalo, nemalo smo z muko prebili, nemalo si naložili ... Drevje, vemo, ne umira. In z vejo napeto upira se vetru slednja pomlad ...
A kdor zadovoljen ni z vekom, a kdor zadovoljen ni s časom, naj sam po volji izbira vek katerikoli — ne tak, vek katerikoli — kot bi ga rad
VOJAŠKA PESEM (Iz drame »Brljavi plamen-;)
David  Samojlov
Oj, polje, polje, polje .. . A kaj na polju polje? Le trava, trava polje, le trava v polju polje.
A kaj svisti čez polje? Sviste čez polje krogle — železna toča bije.
A kdo hiti po polju? Vojaške kompanije, vojaške kompanije.
890
Marširajo po polju, vsak z bajonetom  v dlani. Zgubijo potlej  v polju se s hladnimi sencami, se s hladnimi sencami.
A kaj je potlej  v polju? Le trava potlej  polje. le trava v polju polje.
891