Stalin nehdat in sedal Bivši predsednik gruzinske vlade Žordanija, osebni znanec Stalinov, je povedal nekaj črtic iz njegovega življenja. Prvikrat je prišel v dotiko ž njim v uredništvu gruzinskega marksističnega lista »Kvali« leta 1898. Ruski list »Meč« v Varšavi z dne 27. decembra 1936 tako-le navaja izjavo Žordanijevo: »V uredništvu se je javil enkrat mlad človek, ki se je predstavil: Džugašvili, gojenec duhovnega seminarja. Poprosil je, naj bi ga poslušal in je takole začel: Jaz sem zvest čitatelj vašega lista in vaših člankov. Vse to dela na-rae dober vtis. Jaz sem sklenil zapustiti seminar in ponesti te ideje v sredino delavcev. Kaj mi svetujete?« Vprašanje mi je ugajalo. V tifliški socijaldemokraški organizaciji ni bilo agitatorjev. No, preden sem dal odgovor, sem hotel preskusiti izobrazbo mladega človeka. Stavil sem mu nekaj vprašanj iz zgodovine, sociologije in politične ekonomije. Prepričal sem se, da je bila njegova izobrazba skrajno površna. Vsa njegova politična znanost je bila v člankih lista »Kvali« in v erfurtskem programu Kautskega. Povedal sem mu, da pri takih razmerah bo njegovo delovanje težavno, ker delavci so vedoželjni; če bodo Bpoznali, da agitator ni dosti izobražen, mu ne bodo verjeli. Svetoval sem Džugašviliju, da ostane še eno leto v seminariju in naj se izobražuje. »Bom pomielil«, je odgovoril in odšel. No, ni prešlo pol leta, ko je bil Stalin vodja tifliške socijaldemokratične organizacije, a namesto, da bi v izročenem mu krožku vodil borbo proti vladi in kapitalistom, jo je vodil proti načelstvu lastne stranke in je zahteval njen odstop. Zato so Dzugašviliju vzeli njegov krožek in so ga prestavili na železniški oddelek. Na novem mestu je nadaljeval svoj boj proti načelstvu stranke, da je bila stranka prisiljena, poklicati ga pred strankino sodišče, kjer je bil Džugašvili kot nesprav Ijiv intrigant izključen iz organizacije. Ko je bi. iz Tiflisa izgnan, je vstopil v batumsko organizacijo. In tudi tukaj je hotel biti takoj načelnik stranke. Ne bomo dalje opisovali njegovega pustolovskega življenja, izgnanja v Sibirijo itd. Navesti hočemo le, kar Žordanija pravi o sedanjem Stalinu: »Stalin se ni izpremenil, ko je prišel prišel na čelo države. Njegova večna strast je gospodovati nad ljudstvom. Ne išče osebne koristi, a politično je neraoralen. Ima vedno zapisnik tovarišev, kojih vpliv hoče odstraniti, kadar spozna za potrebno. Tudi zdaj, ko je v njegovih rokah vsa oblast, so izgotovljeni zapisniki gotovih in mogočih nasprotnikov in ,ie že naprej določeno, kdo in kdaj mora umreti. Stalin — je maščevalen, neprlcanesljiv in neizprosen. Kadar gre za oblast, je sposoben za vse postopke. V njem žlvi duša despota starih časov . . . Ko so prišli k korintskemu tiranu Pereandru poslanci miletskega tirana s prošnjo, da bi ga naučil, kako se obdrži oblast, jih je ta peljal na polje in pred njihovimi očmi Je porezal klase, ki so se nad druge vzdigovali. Poslanci so razumeli, se zahvalili in odšli. To je Stalin. Izdaja se sicer za učenca Marksa, a v resnici je učenec Pereandra. Eako pa to, da je Stalin po srnrti Lefiinovi prižel na njegovo mesto? Ni imel ne politične ne moralne avtoritete. Siršim krogom stranke ni bil znan. A imel je kakor v Tiflisu in Batumu svojo osebno organizacjo. Svoje tajništvo je izpremenil v policijski -urad. To je spravilo Stalina na vrh in tudi to, ker njegovi nasprotniki niso bili za rabo. A. K.