Kamniški občan
LETO XXXIII
KAMNIK, 25. FEBRUARJA 1993
Občinska skupščina:
Proračunska vreča z luknjo
To, da se je v razpravi o osnutku letošnjega proračuna občine oglasilo kar 21 od 55 navzočih delegatov, kaže, da bo letošnja proračunska razprava kar vroča.
Občinska skupščina je na seji 10. februarja sicer sprejela osnutek proračuna, vendar s številnimi pripombami in predlogi.
Skupaj s finančno udeležbo republike v znesku 108.902,000 SIT naj bi letošnji prihodki občinskega proračuna znašali 858.759,364 tolarjev, karpomeni za 14% več, kot je znašal decembra lani renomirani obseg porabe za leto 1992.
Kot je povedal Miha Novak, predsednik izvršnega sveta, je v proračunu predviden primanjkljaj v višini 65 mio SIT, kar je več kot desetina obsega zagotovljene javne porabe. To pa je tudi zgornja meja, ki jo zakon dovoljuje za zadolžitev občine. Po njegovem mnenju se ne bi smeli zadolžiti za več kot pet odstotkov potrebnih sredstev.
Zanimiv je tudi podatek, da so plače delavcev v javnih službah 'ani zahtevale 35% javne porabe, letos pa naj bi ta delež narasel na 46%. V denarju znese to povečanje prav toliko kot predvideni primanjkljaj. Po mnenju predsednika izvršnega sveta nas bo zaradi tega še bolela glava. Zlasti
zaradi tega, ker so se realne vrednosti plač lani povečale. Medtem ko so drobno prodajne cene porasle za 42%, pa so bile plače v družbenih dejavnostih višje za 81 %, v upravi pa za 72%.
Več delegatov je bilo mnenja, da je osnutek proračuna premalo pregleden. Zato ni mogoče med seboj primerjati deležev posameznih dejavnosti. Tako je npr. poslanski klub LDS predlagal, da se napravi analiza odhodkov po glavnih področjih za zadnjih nekaj let. Zlasti želijo vedeti te podatke za »paradne konje«, kot so imenovali turizem, podjetništvo in kmetijstvo.
Predlagajo tudi, da naj bi ločeno prikazali sredstva, ki bodo namenjena posameznim območjem štirih prihodnjih občin.
Nekaj značilnih misli iz razprav delegatov.
Olaf Grbec: Pri »paradnih konjih« ne vemo, za kaj bo porabljen denar, pri družbenih dejavnostih pa takoj vemo, kje se da kaj odvzeti.
Marjan Poljanšek: Silite nas v občino revežev, imate pa do nas mačehovski odnos.
Pavel Ocepek: Dokončati začete investicije. V komendski šoli naj bi jeseni imeli pouk.
Milan Šuštar: Spoštujem vse, kar so izkopali na Malem gradu,
Ali bo Kamničan še vozil?
Od težkega finančenga položaja na železnici je odvisno, ali se bomo Kamničani šc lahko vozili z vlakom, saj je omembe vreden dejavnik pri prometni povezavi z Ljubljano. Odločilno vlogo pri tem bo odigrala vlada, ki se bo morala opredeliti, ali bo Slovenija železnico sprejela kot narodno bogastvo, ki bo prispevalo k splošnemu gospodarskemu razvoju, ali pa se bo kot edina država na svetu odločila za njeno ukinitev in bo imela možnost zgolj za tranzitni promet. Odgovornost za posledice bo morala prevzeti vlada sama v celoti.
Država ne bi smela dovoljevati divje liberalizacije prometa, temveč bi morala podpreti preusmeritev tovornega prometa s cest na železnico. Nepokrite izgube in likvidnostni problemi so vse večji, kopičijo se iz meseca v mesec, pripeljali so do trajne blokade žiro računa in sedaj je največji problem, kako izplačevati osebne dohodke, zagotavljati obratna sredstva za normalno poslovanje itd. Zaradi dolgotrajnega neinvestiranja se raven infrastrukture zmanjšuje, posamezni objekti in naprave so v zelo slabem stanju, kar pa seveda vpliva na kakovost storitev in zniževanje konkurenčnosti. Čeprav se železniški promet od leta 1990 zmanjšuje, je s slabo tehnično opremljenostjo, prepočasno opremljenostjo potnih prehodov, signalno-varnostnih in telekomunikacijskih naprav idr. le za silo zagotavljena varnost in urejenost železniškega prometa. To težko situacijo so sedaj reševali sproti, kratkoročno iz meseca v mesec, z odlaganjem plačil davkov in prispevkov, ker z rebalansom republiškega proračuna železnica ni dobila dodatnih sredstev.
Ze z napovednim rezultatom poslovanja in predlogi za Pokritje primanjkljajev v letnem planu za leto 1992 so pri vladi naleteli na gluha ušesa. Železnica je opravljala storitve v potniškem prometu, kljub temu da sredstva niso bila zagotovljena. Pričakovali so jih, vendar se to ni zgodilo. In kaj storiti sedaj?
V predlog plana javnega podjetja SŽ za leto 1993, ki ga obravnava tudi upravni odbor SZ, sestavljajo trije deli: tovorni Promet, potniški promet in dejavnost vzdrževanja infrastrukture, kjer sta opredeljena obseg in vrsta vlaganj ter višina sredstev, ki jih bo moral zagotoviti proračun. Za vsako dejavnost so postavljeni cilji in strategija. Za dosego le-tch so: zaustaviti negativno gibanje v poslovanju in doseči rezultate, ki bodo zagotavljali stabilnejše poslovanje in razvoj podjetja v naslednjh letih. V letošnjem letu so pomembni lastni ukrepi znotraj podjetja kot tudi ureditev odnosa z državo. Železnica bo morala pokazati večjo učinkovitost vseh poslovnih dejavnosti podjetja, znižati stroške, in pridobiti več prevozov, tako tovora kot potnikov. Odnos med SŽ in državo, kot ustanoviteljico, bo urejen s konkretnimi pogodbami, ki so že priprav-'jenc. Po planu za leto 1993 je upravni odbor SŽ sklenil letos v "pravi zmanjšati število zaposlenih za 20 odstotkov, to je za Približno 1.400 delavcev; promet kosovnih pošiljk bo v prihodnje omejen na šest večjih železniških postaj, zaprli pa bodo 32 železniških postaj za blagovni promet, saj so njihovi stroški večji od prihodkov, in kakršnokoli pokrivanje izgub ne pride v poštev. Tako naj bi z omenjenimi ukrepi prihranili približno 2,6 milijarde tolarjev. V.
vendar naj kaj počaka še za naslednje generacije.
Zdravko Sare: Na Šmarco ste kar pozabili, že tretje leto ne dobi nič.
Jože Semprimožnik: Ne se zadolževati, pač pa poostriti nadzor nad porabo denarja.
Ivo Orehovec: Motnik ste že odcepili od »vaše« občine, tudi po avtobusnih voznih redih sodeč.
Burger: Zakaj na enem koncu melioracijskega območja niti zemljišča ne moreš prepisati, na drugem pa se gradi brez dovoljenja?
Miha Novak, predsednik IS, je v pojasnilih k pripombam dejal, da zaradi tega, ker je bilo financiranje določenih področij preneseno na republiko, ni možna natančna primerjava porabe v zadnjih letih. Povedal je tudi, da je IS že sprejel merila za delitev sredstev po krajevnih skupnostih. Pojasnil je, da je pri mobitelu prišlo do napačne razlage sklepa IS, ki je sklenil, da se nabavi mobilni telefon za novoustanov-
ljeno kmetijsko zadrugo, ne pa za Kadunca.
Za predsednikom so pojasnila za svoja področja dali tudi člani izvršnega sveta.
Marjan Štele je kritično ocenil negativna gibanja v kamniškem gospodarstvu in dejal, da se je treba pri sprejemanju proračuna odločiti, kako ta gibanja obrniti v pozitivno smer.
Judita Mlinar-Kem je dejala, da zaradi ene nerešene pritožbe agromelioracijski postopek na območjku Križa, Most in Komende še ni končan.
Po mnenju Janeza Stražarja ni nikjer rečeno, da se bo ves denar v komunalnem skladu razdelil, ker bodo morala biti pri tem izpolnjena določena merila.
Janez Andrejašič se je zavzel za poenotena izodišča za vse družbene dejavnosti in druge porabnike proračunskih sredstev.
Bojan Mlakar (Zavod za urbanistično načrtovanje) meni, da je sprejetje prostorsko ureditvenih pogojev za Veliko planino nujno, če hočemo priti do lokacijske dokumentacije.        F. SVETEL4
Str. 2	Druga plat medalje Konec strahov v rudniških rovih
	
Str. 3	Okrogla miza Kamniškega občana S plinom do boljšega zraka
	
Str. 4	Razmišljanje Rad bi na sonce
	
Str. 5	Sprehod po Poljanski planoti
	
Str. 12	Na kuharskem tečaju Še boljše kuharice
Naslednja številka Kamniškega občana bo izšla 11. marca. Prispevke sprejemamo do srede, 3. marca; oglase, zahvale, obvestila ipd. pa do vključno 5. marca.
Delegatske pobude in vprašanja
Kaj se dogaja na gradu Zaprice?
Demetrij Perčič z odgovorom IS na vprašanje o gospodarjenju z Malograjskim dvorom (objavili smo ga v prejšnji številki) ni bil zadovoljen. LDS ni imela v mislih razpolaganja s premoženjem, ki bo vrnjeno bivšemu lastniku, pač pa, kako se bo gospodarilo s tistim delom sredstev, ki so ga v ta objekt vložili občina in kamniška podjetja.
Janez Stražar, član IS, je na to odgovoril, da je pravnoformalno lastnik tega objekta Stol. Zakon prepoveduje vsako poseganje v objekte, ki jih zadene denacionalizacija. Tudi ga ni moč dati
v najem. Sele po zakonu o odškodninskem skladu (ta je bil že sprejet; op. p.) bo mogoče izplačati delež iz tega naslova ali pa se kako drugače dogovoriti z bivšim lastnikom.
Marjana Križnika je zanimalo, koliko denarja je bilo razdeljenega za odpravo posledic po neurju
jeseni 1992 in kako vrniti poslopje osnovne šole v Špitaliču, katere lastnik je Utok, krajevni skupnosti za njene potrebe.
Marjeta Humar je vprašala, zakaj je Zavod za spomeniško varstvo v Kranju dal soglasje za odstranitev ostrešja na gospodar-
skem poslopju zapriškega gradu.
Kdo bo plačal 2 mio SlT za novo streho, če bi pa popravilo stalo samo 800.000 SIT. Omenila je tudi propadanje kmečkih kašč na grajskem vrtu. Menila je tudi, da je na gradu Zaprice premalo življenja. Opozorila je tudi na problem kulturnega doma v Kamniku in na njegov neurejen status. Izvršni svet naj bi v ta namen ustanovil posebno delovno telo in v proračunu zagotovil 2 mio SIT za načrte za preureditev doma.
NPK daje pobudo, naj se v proračun zagotovi denar za ureditev grobišč žrtev na Kamni-
škem in nadaljuje s postopkom za preimenovanje nekaterih kamniških ulic in trgov.
Zora Torkar, delegatka Kulturnega centra, je takoj reagirala na vprašanje M. Humarjeve in dejala, da ima Kulturni center vsa potrebna dovoljenja za obnovo gospodarskega dela Gradu Zaprice in da se bo po mnenju znanega zgodovinarja g. Stoparja ostrešje lahko ponovno izvedlo v prvotni obliki. Tudi kašče redno obnavljajo vsake dve leti. Podrobnejše o delu Muzeja pa bodo predstavili na skupščini v pisni obliki. F. S.
GRAND PRIX NEDELJSKEGA ZA SVILANIT
Na Gospodarnem razstavišču v Ljubljani je na slovesnosti v Vinoteki direktorica Dnevnika ADA GORJUP takoj po zaprtju mednarodnega sejma Moda '93 podelila Grand prix Nedeljskega, ki ga jc za svojo kolekcijo kravat, kopalnih plaščev, rut in brisač prejel Svilanit. Kristalno vazo jc prevzel komercialni direktor MARJAN REPIČ. Nagrado Nedeljskega so tokrat podelili s pomočjo ankete, ki so jo izvedli med direktorji M slovenskih tekstilnih podjetij. y MEJAČ
kwčna
Vabimo vas na
GALA PLES Z ANSAMBLOM ŠTAJERSKIH 7 IN HELENO BLAGNE
v petek, 12. marca 1993 ob 20.30 v ŠPORTNI DVORANI v Kamniku.
Prodaja vstopnic na ZKO, Kamnik, Japljeva, tel. 831-612
PRIDITE, PREŽIVELI BOSTE PRIJETEN VEČER!
KOČNA, d.d.
V vseh prehrambenih trgovinah poteka AKCIJSKA PRODAJA (do 3. marca letos) po zelo ugodnih cenah.
Obenem vam nudimo v UGODNI PONUDBI
S0K FRUCTA ORANGE BP RUM PTUJ RIŽ LIDO uvoz
PUDING ČOKOLADA KOLINSKA JUHA GOV. KOCKE
po 117.60 SIT po 311.80 SIT/I po 79.00 SIT/kg po 37.10 SIT/zavitek po 139.90 SIT/zavitek
in še preko 100 artiklov po izrednih cenah.
V NOVI MODI (tel. 812-570) lahko kupite metrsko zimsko blago 10% ceneje na 4 čeke!
V OBLAČILIH na Titovem trgu vam nudimo za 30% ceneje ZIMSKE PLAŠČE in JAKNE!
V NOVOTEHNI (tel. 831-404) vam nudimo poleg za 20% znižanih sezonskih oblačil in opreme še AKUSTIKO po ugodnih cenah - barvni televizorji, video rekorderji GORENJE, NOKIA, ORION, GOLDSTAR...
V naših trgovinah lahko kupujete do 30% ceneje, nudimo vam gotovinski popust, prodajo na čeke ali ugodne kreditne možnosti.
OBIŠČITE NAS IN SE PREPRIČAJTE O NAŠIH UGODNOSTIH!
S seje IS
Nova »vaga« ma tolarje krajevnim sktspno&tiiti
Bo rudniška separacija kmalu dobila novega lastnika
Druga plat medalje
Konec strahov v rudniških rovih
Kot kaže, je bila pravilna odločitev občinskega izvršnega sveta, da so se po seji 9. februarja odločili prepričati se na lastne oči in ušesa, kaj je res in kaj ni v govoricah, ki so se v zadnjem času poleg ustnega izročila razširile tudi prek osrednjih javnih občil, namreč da so rudarji v Črni v opuščene rove zazidali nevarne odpadke in da v drugih rovih pripravljajo nova skladišča za take snovi. Neposreden povod za tako odločitev sta bili delegatski vprašanji Igorja Podbrežnika in, Antona Kladnika, o čemer smo že poročali.
Izvršni svet je na ogled rudnika povabil tudi novinarje, ki so o tem pisali, z namenom, da se ugotovi resnica, kot je dejal predsednik Miha Novak, in ovr-žejo neresnične govorice.
Jože Kramarič, likvidacijski upravitelj Rudnika kaolina, je vidno prizadet in užaljen zaradi takih natolcevanj, obločno zavrnil kakršnekoli sume, da naj bi v rudniku gradili neke objekte za izbrance in da so v rudniške rove zazidali radioaktivne odpadke.
Ponovno je poudaril, da se bo zavzemal za čisto okolje in da v jamah ne bo nikakršnega odpadka, pač pa samo tako gradivo, ki ga predpisuje projekt za zapiranje rudnika. Povedal je tudi, da dela pri zapiranju rudnika, ki tečejo že 3 leta, ovira tudi zemeljski plaz.
- Največ težav smo imeli s pridobitvijo ustrezne dokumentacije in zaradi plazu, kjer gre za okrog milijon nr1 drseče zemlje, ki se premika po 2 cm na leto, je dejal Anton Lakner, tehnični vodja Rudnika.
Povedal je tudi, da jim »ropanje« rudnika omogoča prodajo kaolina in s tem denar, ki ga morajo sami zagotoviti za zapiranje rudnika. Letos bodo za to potrebovali okrog 60 milijonov
SIT, pri tem bo republika dala le tretjino. Zato bodo morali verjetno prodati tudi objekte na se-paraciji. Kar pa bo ostalo, bodo v skladu z zakonom prepustili občini.
Kaj pa gobe, ali so tudi te v programu zapiranja rudnika in kakšno perspektivo ima ta dejavnost v Crni, je zanimalo udeležence pogovora.
Po Kramaričevem mnenju je proizvodnja gob ekonomsko in z vidika okolja upravičena. Dajala bi kruh najmanj dvajsetim delavcem, kasneje pa še desetim. To pa seveda lahko ljudem v dolini Črne, kjer bo zaradi zaprtja rudnika ostalo brez dela okrog SO prebivalcev, precej pomeni. Z izkupičkom so nameravali ob koncu likvidacije rudnika dokupiti zavarovalno dobo delavcem pred upokojitvijo, drugim pa dati primerne odpravnine.
Sedaj bomo dela na gobišču verjetno ustavili, jaz imam dovolj tega, še vedno ni mogel skriti svoje prizadetosti Jože Kramarič.
Roža rov v Črni in podkop na Selih pa so morali zapreti z betonskim zidom, ker tako zahtevajo rudarski predpisi, zaradi varnosti ljudi, zlasti otrok, ki so često zahajali v te jame.
Ko so si člani izvršnega sveta nadeli rudarske čelade in obleke ter se podali v okrog 80 m dolg rov pri rudniški separaciji, so se srečali z rudarji, ki tu kopljejo stranske rove in odvažajo drob-ljen kamen na piano. V več tride-setmetrskih stranskih rovih predvidevajo namestitev polic z go-biščem. Pravijo, da sta tu temperatura in vlaga vse leto zelo ustrezna za gojitev gob.
Letno pa naj bi jih pridelali okrog 200 - 300 ton. Taka je torej druga plat medalje o atomskih gobah v Črni.
F. SVETEU
Denarja za sofinanciranje investicij v krajevnih skupnostih
v prihodnje ne bodo več razdeljevali po tem, kako zna kakšna KS utemeljiti oz. obrazložiti svoje potrebe in želje.
Izvršni svet je namreč na seji 10. februarja sprejel merila, ki naj bi jih dosledno upoštevali pri delitvi občinskih sredstev za te namene.
Med merili, ki jih je osem, so na prvo mesto uvrstili zahtevo po minimalni tehnični dokumentaciji, soglasjih in dovoljenjih, brez katerih v nobeni krajevni skupnosti ne bodo mogli začeti komunalne investicije. Upoštevan bo tudi širši interes, npr. pri cestah pomembnost ceste, gospodarski, še posebej turistični pomen naložbe. Pomembno bo tudi to, koliko denarja iz občinskih virov je krajevna skupnost že dobila. Prednost bodo imeli vodovodi, kanalizacija in ceste. Krajevne
Novi trg
Kdo bo plačal...?
To vprašanje je na začetku zadnje seje občinske skupščine postavil delegat Bogdan Jamšek, ki je povedal, da so predstavniki KS Novi trg, Graditelja in občine končno dosegli sporazum o tem, kaj bo pravzaprav predmet sprememb novotrškega zazidalnega načrta. Sedaj, ko bi morali podpisati pogodbo za izdelavo dopolnitev načrta, pa ni jasno, kdo bo to naložbo plačal. Po Jamško-vem mnenju to gotovo ne more biti Graditelj, ki je že zaradi tega, ker je pristal na spremembe, imel dodatne stroške.
Bojan Mlakar, direktor Zavoda za urbanistično načrtovanje, je menil, da ne gre za velike spre-
KNJIGARNA DUPLICA
membe, ker bo za ostali del načrta veljal moratorij. Zato bi bilo prav, da del plačila prispeva Sklad stavbnih zemljišč, del pa investitorji, ki bodo v Novem trgu gradili, in sicer v razmerju 50:50. Miha Novak, predsednik IS, je omenil že doseženo načelno soglasje, da bi ta denar prispeval Sklad stavbnih zemljišč.
Kot je na koncu dejal Milan Windschurer predsednik UO Sklada stavbnih zemljišč, UO namerava svoj del obveznosti vnesti v letošnji program Sklada, Graditelj pa bo tako svoj delež lahko vračunal v ceno objekta, ki ga bo gradil.
Ko je Maks Lavrinc, predsednik občinske skupščine, dal na glasovanje predlog sklepa, naj bi sredstva za izdelavo sprememb zazidalnega načrta (gre za pol milijona SIT) zagotovili v Skladu stavbnih zemljišč iz dela prispevka za uporabo stavbnih zemljišč, se je pokazalo, da vsa razprava delegatov ni prepričala, zato se jih je večina pri glasovanju vzdržala.
F. S.
skupnosti bodo morale pred začetkom investicije skleniti pogodbe z občinskim upravljalcem komunalnih naprav. Sama krajevna skupnost bo morala zagotoviti 60% potrebnih sredstev, prednost pa bodo imele tudi tiste naložbe, ki bodo pridobile tudi republiško udeležbo.
Občinski organi bodo pripravili pregled vseh vlaganj v infrastrukturo v posameznih KS v letu 1991 in 1992 iz občinskega in republiškega proračuna ter iz Sklada stavbnih zemljišč. Narejen bo tudi pregled vseh škod zaradi elementarnih nezgod in sredstev za odpravo njihovih posledic v letu 1991 in 1992. Izvršni svet je tudi sklenil, da je treba predlog za konkretno razdelitev denarja iz občinskih virov za posamezne krajevne skupnosti pripraviti skupaj z predlogom občinskega proračuna za letošnje leto.
V zvezi z vprašanjem o nada-
ljevanju izgradnje telefonskega omrežja na območju Tuhinjske doline, ki ga je postavil delegat Vid Kadunc, je izvršni svet sprejel stališče PTT Ljubljana, ki pojasnjuje, da bodo izgradnjo novih zmogljivosti na območju telefonske centrale Laze vključili v program za leto 1993, s tem da bi to omrežje zgradili v dveh letih.
Letos bo PTT podjetje podpisalo pogodbo za tehnično dokumentacijo in tehnološko opremo KATC Laze za 500 priključkov in za optični kabel, ki bo povezal Kamnik in Laze. Pomembno je tudi, da bo vsa potrebna sredstva za to investicijo zagotovilo PTT podjetje Ljubljana samo. Ta sredstva pa bodo seveda kasneje zbrali prek cene telefonskega impulza.
Občina Kamnik bo prevzela pokroviteljstvo nad spominskimi slovesnostmi v KS Križ ob letošnji 200-letnici smrti pisatelja AN-
TONA BREZNIKA. Izvršni svet je sklenil, da bo sprejemal predloge za prevzem pokroviteljstva občine Kamnik nad pomembnimi prireditvami le do 15. marca letos.
Krajevnim skupnostim Črna, Tuhinj in Pšajnovica po sklepu izvršnega sveta ne bo treba plačati računov za izmero zemljišča za ceste v skupnem znesku okrog 1.120.000 SIT. V prihodnje bodo ta dela opravljale zunanje delovne organizacije, plačilo pa bo zagotovljeno v občinskem proračunu.
Dolgoletnemu poveljniku Občinske gasilske zveze JOŽETU BERLECU bodo ob svetovnem dnevu civilne zaščite podarili Veroniko - priznanje Izvršnega sveta občine Kamnik, za njegovo požrtvovalno in uspešno delo na področju gasilstva in civilne zaščite v naši občini.
F. SVETEU
Turizem, da ali ne?
Težave na Veliki planini
Osmerec bo uspešno vozil, le, če se vseh osem veslačev in krmar trudi, da bi čoln čim hitreje šel v isti smeri. Popolnoma enako velja tudi za turizem. Vsi dejavniki morajo imeti v mislih isti cilj. Le ti pa so: žičničarji, gostinci in občinska oblast.
Pri nas že od nekdaj takšne naveze ne delujejo uspešno. Ko so še vse skupaj imela v rokah velika podjetja, ni šlo. Potem smo pričeli z drobnim gospodarstvom, privatizacijo, razvojem turizma in podobnim, pa spet ne gre.
Tu so seveda še objektivne težave, ki jih ne kaže prezreti. Na Veliki planini so že peto leto praktično brez snega. Sneg pa je za smučišča, turizem, žičnice in tamkajšnje gostinstvo kajpak vse ali skoraj vse.
Da bi stvar razčistili do dna, smo se obrnili na vse tri dejavnike. V imenu žičničarjev je govoril Peter Brleč, direktor Velike planine, d. o. o., v imenu gostincev Janez Koderman, zakupnik gostišča Šimnovec. K razgovoru smo povabili tudi ministra za turizem Marjana Steleta, ki pa žal v tem času ni bil dosegljiv.
Težave žičničarjev so velike, niso pa nepremagljive
Peter Brleč, vedno aktivni in iznajdljivi direktor Velike plani-
ne, d. o. o., je kljub težkim razmeram, zeleni zimi, ki pa ni prva, ohranil zmerni optimizem.
— Kako se borite proti tej nadlogi, ki so jo lani avstrijski turistični dejavniki poimenovali naravna katastrofa?
- Brleč: To je žc peta slaba zima zapored. V sezoni 1990/91 nismo imeli niti enega dneva smučanja, v lanski sezoni smo obratovali samo 48 dni, morali pa bi najmanj 120. V letošnji zimi doslej nismo obratovali še niti en dan. To preprosto lahko imenujemo katastrofa.
Zaprosili smo ministrstvo za delo za pomoč, ki nam je potrebna za ohranitev delovnih mest. S sredstvi, ki so nam na voljo, ne moremo zagotoviti niti plač niti obratovanja.
Najbolj smo prizadeti mi, Krvavec in Golte. Golte imajo na voljo tudi druge možnosti za razvoj turizma, tudi če ni snega, pri nas pa vsega tega ni.
— Kaj vam manjka za razvoj turizma na Veliki planini?
- Brlcc: Velika planina je ne-elektrificirana, razen pri Šimnov-cu, nimamo vode, kar sta pa osnovna pogoja za umetno zasne-ževanje. V prihodnje brez tega verjetno ne bo šlo. Tudi'če zapade nekaj snega, je še vedno potrebno dodatno zasnčževanje. Ze leta in leta so vsi upravljala Velike planine izkazovali izgubo. Te-
Upravni odbor Sklada stavbnih zemljišč
Vnovem UO Sklada stavbnih zemljišč, ki gaje 10.2. 1993 imenovala občinska skupščina, bo poleg dosedanjega predsednika Milana VVindschnurerja ostala tudi večina dosedanjih članov: podpredsednik UO jc Bogdan Jamšek, člani pa: Stanko ("erar, Ana Marija Lah, Marjeta Majcenovič, Pavle Ocepek, Demetrij Perčič, Bojan Pollak, Igor Podbrežnik, Demeter Sadnikar in Andrej Skodlar.
Spremembe zazidalnega načrta BM 3 Zarja
S spremembami zazidalnega načrta za območje poslovno trgovske cone ob obvoznici B 9 Bakovnik del BM 3 Zarja, ki jih je sprejela občinska skupščina, bo spremenjena trasa električnega omrežja, tako da bo to izvedeno z zemeljskimi kabli pod utrjenimi površinami vzhodno od brežine Kamniške Bistrice. Dana bo tudi možnost spremembe gabaritov glede na dosedanja določila. Seveda pa bo treba še naprej upoštevati čim bolj enoten videz te soseske.
O tem bo odločala za urejanje prostora pristojna upravna organizacija v sodelovanju z izdelovalcem zazidalnega načrta.
Sprejet letošnji program dela občinske skupščine
Letošnji program dela, ki gaje občinska skupščina sprejela na zadnji seji, določa kar 68 različnih odlokov, poročil, informacij in drugih zadev, ki naj bi jih le-ta obravnavala in sprejela. Program predvideva po posameznih trimesečjih od 10 do 20 zadev, kar pomeni, da bo morala skupščina, če se bo sestala enkrat na mesec, ob drugih zadevah, ki jih bodo sproti narekovale razmere, obravnavati tudi od 3 do 6 točk dnevnega reda iz tega programa. F. S.
mu bi se lahko izognili le z dolgo sezono smučanja.
Brez pomoči občine teh težav ne bomo mogli premagati. Toda tudi letos bomo uspeli zaključiti sezono brez večjih izgub, kljub temu da ne moremo pokrivati niti stroškov. Nova občinska uprava ima ljudi, sposobne, da bodo nekaj naredili tudi za razvoj turizma. Potrebne pa so končne odločitve glede prihodnosti te panoge, odločiti se moramo tudi. v katero smer razvoja bomo šli. Imeli smo veliko pogovorov na to temo, nobeden pa ni bil dokončen, še manj pa realiziran.
Velika planina ni samo stvar Kamnika in okolice, je ob Krvavcu Ljubljani najbližje zimsko turistično središče.
- Kaj bi poleg vode in elektrike, ki dajeta možnosti umetnega zasneževanja, še morali urediti na Veliki planini?
- Brlcc: Kot prvi problem bi omenil veliko število ležišč, (skupno okoli tisoč), ki so vse premalo izrabljena. To so ležišča v privatnih, sindikalnih objektih, morali bi jih ponuditi turističnim agencijam, ki bi jih bolje spravile v promet. Potrebujemo pa tudi centralni gostinski objekt. Sedanje stanje ne zadovoljuje, ponudba na ravni planinskih domov je za zahtevnejše goste preslaba.
Neobratovanje hotela Malo-grajski dvor v Kamiku slabi turistično ponudbo. Tudi cestni prevoz do žičnice je preslab, sedaj vozijo le šic trije avtobusi dnevno. Brez sodelovanja vseh, to jc turističnih dejavnikov, transporta, žičničarjev in gostinstva, ne bo mogoče zagotoviti zadovoljive ponudbe. Vzemimo primer Ro-gle in nekaterih drugih centrov, ki so uspeli s celotno ponudbo zagotoviti dovolj turistov skozi vse leto.
- Kaj ste počeli v tej zeleni zimi?
- Brleč: Kljub vsemu smo v tem letu veliko naredili na vzdrževanju objektov. Uredili smo vstopne in izstopne perone na spodnji in zgornji postaji ni-halke. Uredili smo avtomatsko napajanje kabin, obnovili fasade na spodnji in zgornji postaji. Sanirali smo odklonske napake na nihalki, tudi na sedežnici smo opravili precej dela. Zamenjali smo napenjalne vrvi, montirali nove električne vodnike v komandnih omarah. Urejali smo terene, odstranili kamne, dognoje-vali in dosemenjevali pobočja, da bodo poleti nudila lepšo podobo. Tudi pri napeljavi elektrike se strinjamo s podzemnim vodom, za ohranitev prirode. Tako bomo na račun ekologije potrebovali dvojno vsoto. Tudi za odvoz smeti smo poskrbeli s postavitvijo odlagališč pred zgornjo postajo nihalke.
Na smučarsko sezono smo sc dobro pripravili, od smučarskih paketov v ljubljanski regiji do ponudbe šolam in brezplačnega smučarskega učitelja.
Na področju propagande smo veliko storili, poslali smo dopise na okoli 400 naslovov, reklamirali smo prek agencij, od enodnevnih izletov do ponudbe za upokojence. Reklamirali smo na slovenskem radiu na Opčinah pri Trstu. Postavili smo nove table.
- Kdo vam lahko še pomaga pri reševanju težav?
Brleč: Upravni odbor Velike planine, d.o.p., v katerem so predstavniki lastnikov brunaric, občine in kamniškega Stola, je tisti, od katerega veliko pričakujemo, seveda pa skupaj s kamniškim IS, ki ima vpliv tudi v republiški vladi.
- Koliko vas je sedaj zaposlenih na Veliki planini?
Brleč: Od nekdanjih 24 sistematiziranih delovnih mest nas jI sedaj samo še deset. V takšnih okoliščinah pa zahteva delo maksimalne napore in zavzetost vseh-Nihče ne more izrabiti svojega dopusta med letno ali zimsko sezono. Kljub vsem težavam in problemom pa gledamo v prihodnost z optimizmom, seveda pa ob podpori in sodelovanju vseh dejavnikov, ki lahko kaj naredijo za razvoj Velike planine.
Obupen položaj gostinstva na veliki planini
Ob prihodu na spodnjo postaj«' nihalke človeka pretrese nekaj reči. Dobesedno ga pretrese pre cej uničena cesta od Stahovice d<' postaje. Pretrese pa ga tudi pO gled na prazna parkirišča in pra zen lokal ob postaji nihalke ka kor tudi na sivo okolje, brc! snega.
Avtor tega prispevka je bi v bifeju ob dvanajsti uri dopold' ne peti gost. Z nihalko sva 4 peljala ob žičničarju, ki je še nC kaj minut pred odhodom skrW za okolico z lopato v roki, le dv* potnika. Pri Simnovcu je bilo pc1 gostov, snega pa nikjer.
Sedanji upravitelj Šimnovt* Janez Koderman, skrbi za objel«1 poleg hčerke Regine, ki je p" godbeni najemnik, je prijazen izkušen gostinec. Vrsto let, ka1 petnajst jih je prebil v Švici, kj«-'1 pač brez najmanjšega dvoma vf do, kako se streže turizmu in tU ristom. Pri takem delu pa si čl'1 vek nabere izkušenj.
Janez je kar sam pričel: i> šesto leto sem tu na Simnovci1 moj predhodnik Dolmin je zdrž'1 pet let. Jaz sem tretji za Zorni'1 nom in Dolminom. V planil1 skem turizmu je zelo težko del'1 ti. Šimnovec jc bil grajen kot h<' tel, potem je bil planinski don1 sedaj pa je gostišče s prenočišč1
Okrogla miza
S plinom do boljšega zraka
V Kamniku se v zadnjem času veliko govori in piše o onesnaženem zraku zlasti pozimi; hkrati se porajajo vprašanja, kaj storiti za boljši zrak. Vse pogostejše je tudi vprašanje, kakšne so možnosti in načrti, po katerih naj bi Kamnik z okoliškimi naselji čimpreje prišel do plinovodnega omrežja in do ogrevanja z enim najčistejših energetskih virov - s plinom.
Da bi dobili odgovore iz prve roke, smo se v uredniškem odboru odločili povabiti na pogovor za okroglo mizo najbolj odgovorne ljudi, ki trenutno tako ali drugače sodelujejo pri tem velikem projektu.
Našemu vabilu so se odzvali:
Miha Novak, dipl. ek., predsednik občinskega izvršnega sveta, Janez Stražar, dipl. ing. arh., sekretar občinskega sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja, Mojca Logar, dipl. ing., svetovalka za varstvo okolja, Matjaž Malovrh, dipl. ing., namestnik predsednika odbora za plinifikacijo, Pavel Ocepek, ing., član tega odbora, Anton Jeglič, predsednik sveta KS Duplica, Franc Stebe, tajnik sveta KS Duplica, dr. Stane Uhan, predsednik občinske komisije za varstvo okolja, in Branko Novak dipl. ing., Zeleni Kamnika.
Povzetek tega pogovora, pobudo zanj so navzoči ocenili kot prvi korak v informiranju širše javnosti o predvideni plinifikaciji Kamnika, bomo objavili v dveh delih, v današnji in prihodnji številki KAMNIŠKEGA OBČANA.
Občan: Za uvod bi bilo morda dobro slišati vaše mnenje glede tega, ali smo v Kamniku razrešili
dilemo: toplifikacija ali plinifikacija, ali ta dilema sploh obstaja? Ali so nas izkušnje s toplotnim
V drugih turističnih in gostinskih panogah pomeni slabo vreme lahko še večji obisk. Pri nas pa ni tako, vezani smo na sneg pozimi in lepo vreme poleti. Zelena zima in deževno ali megleno poletje pomenita, da gostov ne bo. Tudi gondolski prevozi nam ne gredo na roko. Zadnja gondola odpelje v dolino ob četrti uri, tedaj je vsega konec.
— Imate kakšne olajšave zaradi zelene zime?
Koderman: Ob podpisu pogodbe smo se tudi glede tega domenili, sedaj tega nihče ne upošteva. Pošiljam dopise na vse strani, tudi na občino, nihče mi ne pomaga. Ob podpisu dolgoročne pogodbe s hčerko Regino je bilo marsikaj drugače videti. Vložil sem denar, ki sem ga zaslužil v tujini. Pogodba ne bi bila tako slaba, če bi jo izvajali. Na osnovi osmega člena: v primeru nepričakovanih okoliščin se najemnina spremeni. Tega se nihče noče držati. Niti ne vem, pod koga spadam ali pod Stol ali pod občino. Sedanje stanje, zima brez snega, bi vsekakor moralo pomeniti te nepredvidene okoliščine.
Nisem dobil nazaj niti tega, kar sem investiral. Ko se pogovarjajo o obnovitvi ali kakšnih delih, mene niti ne povabijo k razgovoru, v pogodbi pa vse tako jasno piše.
. ~ V kakšnem stanju je objekt?
Koderman: Objekt je v zelo s'abem stanju. Inštalacije so na severni steni, večkrat pokajo ce-Vl- Centralno moram kuriti kljub femu, da ni gostov. Južna fasada je izpostavljena vetrovom in velikim temperaturnim spremembam, tako da jo moram vsako Pomlad obnavljati. Okna sem delno zamenjal, druga so gnila, cisterna za kurilno olje je bila Premajhna, nabavil sem novo, večjo. Sanitarij je premalo, lahko
bi našteval še naprej...
— Kakšni so vaši načrti?
Koderman: Ob takšnem nerazumevanju in pomanjkljivem sodelovanju ne morem delati. Poslal sem dopis upravnemu odboru, v katerem sporočam, da sem voljan odstopiti od pogodbe, ne glede na vse, kar sem investiral. Ves drobni inventar sem odkupil, tako da je moja last. Rad bi vedel, kaj kdo hoče, pri čem sem. Tudi moji predhodniki so imeli enake ali podobne težave. Nadaljnje delo je odvisno samo od pripravljenosti na sodelovanje in čistih računov med vsemi, seveda pa le za daljše obdobje, saj se za krajši čas ne izplača ničesar investirati. Pripravljen sem tudi prepustiti gostišče Šimnovec v zamenjavo za Zeleni rob, s tem da pustim vse, kar sem tu vložil. Za Šimnovec pa bi bilo najbolje, če bi ga prevzeli žičničarji sami, sicer bo ostal ta »zaklad narave«, kakor imenujejo Veliko planino, še naprej neizrabljen.
— Kako sodelujete z žičničarji:
Koderman: Tudi to ni dobro. Kot slišim, je na Krvavcu sodelovanje boljše. Ponudil sem žični-čarjem popust pri malici (50%), če bi oni meni dali popust pri prevozih (30%). Predlani so ukinili letne karte, sedaj sem jo spet dobil, zato imajo 40-odstotni popust pri malici. Prevozi hrane in pijače me veliko stanejo, tako sem nabavil traktor, s katerim dovažam pijačo in vodo po potrebi. Gre počasi, a je ceneje. Vozni red žičnice ni prilagojen potrebam gostinstva, to je velika ovira.
— Kako vidite razvoj turizma na Veliki planini?
Koderman: V Avstriji in drugod imajo hotele v dolini, kar je veliko ceneje in udobneje, smučajo pa se na višini, to je edini možni način za razvoj smučarskega turizma. B. REPE
omrežjem v Novem trgu, ki je ostalo pri izvedbi oziroma izrabi na pol poti, kaj izučile?
M. Malovrh: Toplifikacija ali plinifikacija *~ je ta trenutek težko reči. Komisija, ki je imela na vpogled vse dokumente iz prejšnjega obdobja, je prišla do zaključka, da bi izdelali priročnik o energijski preskrbi mesta Kamnika, ki bi služil vsem, zadolženim za to. Da se ne bi dogajalo, da bi en sekretar predelal od prve do 13. strani, prišel drugi, pa spet začel na prvi strani, pač pa naj bi nadaljeval, kjer je predhodnik nehal. Vsak je doslej želel delati tisto, kar je bilo trenutno aktualno oz. javnomnenjsko najbolj zanimivo. Projekt se imenuje Energijski projekt preskrbe občine Kamnik s posebnim poudarkom na plinifikaciji.
Občan: Izvršni svet je pred dobre pol leta naročil ta projekt. Ali je denar zanj v celoti zagotovljen, ker je takrat predvideni projektant zagotavljal, da bo polovico potrebnih sredstev zagotovila republika. Kdaj bo projekt izdelan. Kaj pravzaprav pomeni ta projekt?
PRODAJA VOZIL
PEUGEOT
- komplet servisiranje
- popravila karamboliranih avtomobilov
- prodaja rezervnih delov
POOBLAŠČEN PRODAJALEC IN SERVISER VOZIL PEUGEOT
prvi jasnejši obrisi znani verjetno že meseca maja.
M. Novak: To srečanje je primerno, da se širše predstavi vso zadevo in začne komuniciranje z občani. Smatram, da bi po tem, ko bo odbor obravnaval projekt, po pozitivni opredelitvi do celotnega projekta, organizirali njegovo javno predstavitev oziroma tiskovno konferenco.
Občane verjetno zelo zanima, kaj bo od obstoječega sistema to-plifikacije uporabno, kako postopati z obstoječo opremo za ogrevanje, skratka, kako naj bi se čim bolj racionalno pripravili na proces preskrbe z novo energijo.
Pri sklepanju pogodbe smo izbirali med Elektroprojektom, ki je obljubljal zagotovitev republiških sredstev, in Energoinženi-ringom, čigar pogodbeni znesek je bil nekaj manjši. Na podlagi mnenj strokovnega odbora smo se odločili za Elektroprojekt. Smo se pa zavarovali v pogodbi, da, če ne bo pridobil potrebnih republiških sredstev, mora znižati svojo ponudbo na ceno najugodnejšega ponudnika, to je Energoinženiringa. Res smo na-
Kako dolgo bomo še zastrupljali zrak
M. Malovrh: Polovica sredstev za ta projekt bo šla iz republiškega proračuna, druga polovica pa iz občinskega. Faze projekta so naslednje:
Pregled predhodno izdelanih študij stanja in novelacije vseh podatkov, trenutno smo pri tej novelaciji, izdelava in uskladitev možnih scenarijev razvoja ter izdelava študij za posamezne segmente. Pregledali bomo vse energijske vire, ki so na voljo v kamniški občini. Od toplega vrelca na Vasenem do nafte, plina in podobnih virov ter možnosti uporabe novih virov, kot so biomase, toplotne črpalke, sončna energija in podobno. Študija naj bi dala tudi odgovor na vprašanje, kako to akcijo organizirati. Odgovoriti bo treba na vprašanje, ali smo v Kamniku vse sto-
šo udeležbo zagotovili šele jeseni, namesto maja, to tudi zaradi tega, da smo bili prepričani glede republiških sredstev. Moram pa pohvaliti odbor za plinifikacijo za njegovo korektno delo. S tem projektom bomo dobili trdnejšo podlago za naše odločitve, ker bomo vedeli, katerega dela programa ni več mogoče spreminjati, kaj pa lahko rešujemo v več variantah glede na možnost pridobivanja sredstev.
Občan: Vemo, da celotnega območja Kamnika in okolice naenkrat ne bo mogoče pokriti s plinovodnim omrežjem. Kakšna bo postopnost uresničevanja projekta?
M. Malovrh: Celotno območje smo razdelili na štiri območja, ki pa niso enakovredna po energetski problematiki niti po priorite-
DECEMBRSKI REZULTATI IZJEMA?
V mesecu decembru je bila najvišja povprečna dnevna koncentracija žveplovega dioksida na m3 zraka dosežena 31. decembra, in sicer na vseh treh merilnih postajah v Kamniku: v Kolodvorski 0.15 MG/m\ na Medvedovi 0.13 MG/m3 in v Kebetovi 0.15 MG/m3. Decembrsko poprečje dnevnih koncentracij pa je znašalo 0.07 (Kolodvorska in Kebetova) in 0.8 (Medvedova). Glede na to, da je mejna enodnevna povprečna koncentracija 125 MG/m3, bi lahko rekli, da smo Kamničani v decembru dihali kar sorazmerno zdrav zrak. Zahvaliti pa se imamo prav gotovo izjemno ugodnim vremenskim razmeram v tem času. Meritve so tudi pokazale, da ni nobene razlike med vsebnostmi, izmerjenimi na severu ali na jugu Kamnika.
O pravicah iz naslova brezposelnosti (II.)
Strah pred cesto
Že v zadnjem Kamniškem občanu sem zapisala, da čas, ki ga živim, ni prijazen delavcem, saj strah pred cesto postaja naš vsakdanji spremljevalec. Če smo še do »včeraj« mislili, daje naše delo potrebno in cenjeno, lahko že »danes« zvemo, da ni tako in da lahko postanemo nepotrebni in - presežek.
Pravila »igre« določanja in razreševanja presežkov so jasna in tudi zapisana v zakonu in kolektivni pogodbi. Ne bo odveč, če bomo vedeli tudi za svoje pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Torej, kaj bo z nami, ko bomo v podjetju postali presežni delavci (po odpovednem 6-mesečnem roku).
Pravica do denarnega nadomestila
Pravico pridobi zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje brez njegove krivde ali volje (stečaj ali likvidacija podjetja, prenehanje delovnega razmerja za določen čas, prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca - presežni delavec);
če je bil v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj 9 mesecev
ali
12 mesecev s presledki v zadnjih 18 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, če se je prijavil na Zavodu najkasneje v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja!
Osnova za odmero in višina denarnega nadomestila
Osnova za odmero denarnega nadomestila je povprečni mesečni (bruto) osebni dohodek, ki ga je zavarovanec prejel za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja (torej od plače in ne nadomestila, ki ga je prejemal v času 6-mesečnega odpovednega roka).
Višina nadomestila znaša:
za prve tri mesece prejema 70% od osnove
za naslednje mesece prejema 60% od osnove.
Denarno nadomestilo ne sme biti manjše od 80% zajamčenega osebnega dohodka po zakonu (in ne višje od petkratnika tako zmanjšanega zajamčenega osebnega dohodka).
Trajanje denarnega nadomestila
Denarno nadomestilo se izplačuje:
3 mesece, če je bil zavarovanec zavarovan najmanj 9 mesecev nepretrgoma ali 12 mesecev s presledkih v zadnjih 18 mesecih,
6 mesecev, če je bil zavarovan najmanj 30 mesecev nepretrgoma ali 50 mesecev s presledki v zadnjih petih letih
9 mesecev, če je bil zavarovan 5 let in več
12 mesecev, če je bila zavarovan 10 let in več
18 mesecev, če je bil zavarovan 15 let in več
24 mesecev, če je bil zavarovan 20 let in več.
Ženskam, ki jim je prenehalo delovno razmerje v času nosečnosti (na primer prenehanje zaradi stečaja, saj presežki v tem času ne morejo postati) ali porodniškega dopusta, in upravičencem do dopusta za nego in varstvo otroka, se denarno nadomestilo izplačuje za ves čas, ko jim ta dopust pripada (četudi je čas, za katerega jim je priznano denarno nadomestilo krajši od porodniškega dopusta oziroma od dopusta za nego in varstvo otrolca).
Posebnost: Čeprav sem o tej posebno že pisala, ne bo odveč, če jo zapišem še enkrat. Če zavarovancu ob izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila do izpolnitve pogoja za upokojitev manjka največ tri leta, se to denarno izplačilo podaljša do izpolnitve pogoja za upokojitev, če mu ni mogoče zagotoviti zaposlitve (kar pa bi bilo težko ob številnih mlajših brezposelnih).
Izguba pravice: Če zavarovanec neupravičeno odkloni zaposlitev, vključitev v izobraževanje ali drugo obliko, namenjeno pospeševanju možnosti za zaposlitev (o tem bom več pisala prihodnjič), izgubi pravico do denarnega nadomestila. Ob tem je potrebno opozoriti, da so merila za ugotavljanje izgube pravice od letos naprej zapisana v posebnem pravilniku, ki je strožji od do sedaj uveljavljenih postopkov v praksi.
Kje in kako uveljavljamo pravico do denarnega nadomestila?
Denarno nadomestilo pripada zavarovancu od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja, če se prijavi na ZAVODU ZA ZAPOSLOVANJE in vloži zahtevo zanj v 30 DNEH PO PRENEHANJU DELOVNEGA RAZMERJA!
Če zavarovanec preživlja nepreskrbljene družinske člane, mu za vsakega pripada 10% od zajamčenega osebnega dohodka, zmanjšanega za prispevke in davke, a največ do 50% zajamčenega osebnega dohodka. Vendar vse to le pod pogojem, da dohodki zavarovanca skupaj z dohodki družinskih članov na osebo v zadnjih treh mesecih pred uveljavitvijo pravice ne presegajo 80% zajamčenega osebnega dohodka.
VAŽNO: Ustavno sodišče je sprejelo odločitev, da se tudi nadomestila za primer brezposelnosti sproti usklajujejo z rastjo plač. Tako bodo vsi prejemniki denarnih nadomestil meseca marca dobili tudi razliko za tri mesece.
A to še ni najvažnejše za vse prejemnike nadomestil: na Zavodu za zaposlovanje že imajo posebne obrazce, s katerimi bo mogoče uveljavljati poračun nadomestil tudi za nazaj, zato naj se vsi prejemniki oglasijo na Zavodu za zaposlovanje v Kamniku.
rili za varčevanje z energijo in kaj moramo še storiti za njeno učinkovitejšo rabo. Ta študija seveda še ne pomeni projekta za izvajanje. Pripravila bo vse potrebno do lokacijske dokumentacije. Program mora obdelati tudi način obveščanja občanov. Kako občane pripraviti, da bodo projektu tudi sledili. Menim, daje to okroglo mizo treba jemati kot prvi korak v tej smeri in z delom nadaljevati. Naš odbor ni projektna skupina, pač pa spremljamo nastajanje in izvajanje projekta. Rok za predajo projekta je konec avgusta letos, vendar bodo
de tega veliko bolj no, kot npr. Stranje; gre za to, da bi na nemestnih področjih občine čimbolj izrabili tiste vire energije, ki so tam blizu - recimo biomasa (lesni odpadek). Preskrba s plinom bo zahtevala neke otoke. Je pa vprašanje, kaj z obstoječim toplovodom. Projektant je z nekaterimi podatki poudaril, naj bi toplovod ostal. Prioriteta preskrbe s plinom bo ob drugem odvisna tudi od pripravljenosti
FRANC SVETEU (Nadaljevanje sledi)
proMemafič- ^e ° Prav'can " naslova brezposelnosti
Ob prejemanju denarnega nadomestila so zavarovanci tudi pokojninsko in invalidsko zavarovani (torej jim teče zavarovalna doba), so tudi obvezno zdravstveno zavarovani (prostovoljno pa ne!).
Najbolj ekonomsko ogroženi zavarovanci po prenehanju pravice za nadomestilo lahko zaprosijo še za denarno pomoč. Možno je je tudi prostovoljno zavarovanje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (zavarovanje za ožji obseg pravic stane zdaj 5.200 SIT) in si tako sami plačujejo zavarovalno dobo, zdravstveno (obvezno zavarovanje) pa so lahko zavarovani kot občani oziroma kot družinski člani.
Toliko o pravicah iz naslova brezposelnosti, več in podrobneje pa nam bodo povedali na Zavodu za zaposlovanje, kjer bomo svoje pravice tudi uveljavljali. Seveda pa želim, da bi nam pravic iz tega naslova nikoli ne bilo potrebno iskati. A tudi ta zapis je bil potreben, da bi bil strah pred cesto - manjši. IVANA SKAMEN
JANEZ R0DE Rova 3 a, 61235 Radomlje tel.: 061/727-010, Fax.: 727-319
SE O ČASIH IN LJUDEH, KI SE (NE) SPREMINJAJO
Ne zaradi skribomanske, še manj pa kakšne druge pohote, ki bi utegnila moje razmišljanje Tempora mutantur (...) sprevreči v rumeno žumalistično raz-tegljivko, pač pa zaradi očitno pomembnih, Čeprav na moč upropaščenih razkritij prizadetega pisca odmeva na moj glosistič-ni članek, predsednika OOLDS Kamnik, g. Staneta Zamika, moram nekatere na glavo postavljene stvari vsaj nekolikanjci komentirati in pojasniti: njemu, političnemu funkcionarju, ki ga pooseblja, pa še komu, ki zna »racionalna jedra« tako luščiti kot on.
Servirani očitek pritlehne namere uveljavljanja sorodstvenih razmerij v »neusmiljenem boju za vodilna mesta v kamniški kulturi«, k piscu razpoznavno nabrekne v politično basen, predstavlja kombinacijo univerzalnega sosledja; tako pričakovanega učinka pač ni mogoče zgrešiti. Mea maxima (culpa?): še svoj živi dan se nisem vtikal v prav nobeno kadrovsko politiko, takšnih ambicij pa, bogme, tudi poslej nimam. Glede pravšnjosti vsakršnih izborov, imenovanj, namestitev in kar je še podobnih reči, namreč neomajno zaupam za to določenim komisarjem, or-ganistom, svetnikom itd. (v različnih komisijah, organih, svetih ...); ti se dobro zavedajo — sem prepričan — da je kadrovska politika navsezadnje čisto nekaj drugega kot preprosto prestavljanje figuric pri jaslicah, od koder naj bi se v šir in dalj po naših poljanah razlegala hozana trenutno aktualnim oblastniškim strukturam...
Na, pa sem že pri politiki: vanjo me potegne kar samo od sebe, ko da bi bil v resnici tako željan njenih medenih dražesti! Torej le ne bo povsem iz trte izvit postrežem očitek, da so prav politikantske nečednosti moj naglavni greh! - S kijem in mesarico avtoritarne pravičnosti-resni-ce, ugnan v kozji rok, se posipam s pepelom:
Ker imam z nekaterimi ljudmi, včasih na moč blizkim relevantnim političnim krogom, že nekaj malega poučnih izkušenj, me prav nič ne mika sprega ne z nji-
mi ne z njihovo posvečeno umetelnostjo. Čeprav nikoli član nobene politične združbe, sem bil »prejšnjim« dostikrat sumljivo nezanesljiv, »demokratizacija« pa mi je navrgla plejado očitkov o »režimskosti«, »služenju« ali vsaj »asistiranju enoumju« ter podobnem. Če vse to še kolikor je pač mogoče dobrohotno jem- ■ Ijem v zakup, pa so mi razlogi in motivi nekaterih, ki v imenu politike danes ciljajo name, zaradi njihove »dinamike« posebne sorte, največkrat le stežka prepoznavni in razumljivih Zato pa marsikaj, kar se dogaja, čedalje bolj utrjuje (intimo prepletajoče) spoznanje, da se kljub deklariranim spremembam družbe in iskrenemu verjetju mnogih, da »nikoli več ne bo tako, kot je bilo«, nekaterim še lep čas ne bo mogoče osvoboditi mišljenjskih spon in pogojnih refleksov, značilnih za neko preteklost. Toda očitno je tudi ta stigma sestavni del popotnice v samostojno državo; ne more je prikriti še tako bombastično postavljanje scenarija za nov, »pravičnejši« družbeni red...
Da je edina geometrija njihovega pojmovnega in predmetnega sveta Prokrustova postelja politike, žal dokazujejo mnogi: taki, ki so se njenih eternih veščin priučili še v enopartijskem sistemu, pa tudi novodobni »homo politikusi«, ne glede na to, kateri stranki so trenutno zapisani. - Pri poklicnem in ljubiteljskem delu v kulturi se srečujem z različnimi tipi v pisano mavrico »prepričanj« odetih sopotnikov, tudi politikov. Niso redki med njimi, ki bi kulturi marsikaj »več« naklonili in ji vse drugače »zaupali«, ko bi le bila malo bolj »njihova«. Tako pa... načela avtonomnosti umetnosti mnogim ostajajo nerazumljena, upiranja utilitarnim zlorabam-kulture pa so nagrajevana s posebne vrste »naklonjenostjo«. - Uboga bela krizantema v gumbnici in zdrizasta mlačnost tistih, ki smo si ka-mižolo z njo kdajkoli oprtili: posebej takih, ki nismo prisegli zvestobe nobeni politični bratovščini in ki lovkam aktivistov različnih konfesij skušamo ven in ven ube-
žati! Pa je zato morda še vrednejši drobceni plamenček, ki sem pa tja le vzplapola v gluho noč: v izbranih, z zgodovinsko patetiko okinčanih terminih (predvolilni boj!) smo sicer opljuvani z leve in desne, pa vendar poplačani z dobrim občutkom, da nam kulture ozki strankarski interesi le še niso sesekljali v dekorativne politične konfete aH (nekaterim tako ljubko pristojne!) priponke...
Če zaradi ničesar drugega, pa vsaj zaradi prestiža konkurenčne kredibilnosti (in nemara zraven vsaj ščepca zdrave nečimtrno-sti!), bi prav politiki morali kulturi pogosteje priznavati njeno pomembno vlogo pri oblikovanju in preživetju našega naroda ter njegovem uveljavljanju; kakopak pa bi se ji spodobilo izkazovati spoštljivo držo še za celo vrsto čednosti, ki so vanjo vtkane, saj je kultura naša nezgrešljiva prepoznava, izročilo, važen element združevanja, integrativna »vsebina« notranjega bogatenja in zbliževanja, usposabljanja za dialog in sožitje... Polnokrvnih osebnosti, ne (političnih) nedonošenčkov ali kastratov, kot bi me morda želel kdo prebrati in razlagati. - Če lahko misel, ki ob vsem ravno ne prede od ugodja, malček zasučem še tja, kjer me sicer hitro lahko kdo ošvrkne, da me nima kaj s(k)rbeti: povsem za lastno rabo (seveda!) med vzroke lahkovernega podleganja tako duhovom boljševiškega totalitarizma kot klerikalizmov različnih sort, štejem tudi pomanjkanje
pozitivnih sestavin liberalizma kot družbene organiziranosti, zakonitosti in svoboščin. Liberalizma, ki bi poganjal korenine iz demokratičnega grškega polisa, poleg meščanskih pa prevzemal tudi elemente krščanske tradicije (le zakaj bi nekateri skrivoma hodili po zakramente na Brezje?
- Legalizacija kompromisov je možna, a nekaj tudi terja. Stane, pač!). To bi bil, skratka, liberalizem avtonomije slehernega posameznika ter njegove osebne svobode; takšne, ki bi namesto ozkih političnih in ideoloških interesov v odnosih med ljudmi uveljavljala celovito sprejemanje osebnosti. Samo oseba je namreč tista, ki omogoča človeško vezlji-vost (ne lepljivost!) na in do druge osebe, če je seveda odprta za dialog in če ji je tuj vsakršen eks-kluzivizem.
Komu  - mutatis mutandis
— je takšno prepričanje v napoto, komu v škodo; kakšni vatli ga merijo za politikantsko, inter-vencionistično in kar je podobnih nečednosti?
To pač ni odvisno od moje presoje, še manj od moje izbire.
Potemtakem morda le ni nujno, da najbolj ščegetavo zadovoljstvo politikantskih in drugih špekulacij teši ravno mene. In me hkrati podžiga manira tovrstnega nasilja?!
Ce je pri spreminjanju časov (to je: ljudi) namreč sploh potrebna kakšna sila, potem plediram kvečjemu za - moralno, ne aktivistično! silo spomina...
TONE FTIČAR
Odmevi
Ponovno Tempora Mutantur
Člančič gospoda Staneta Zar-nika Tempora mutantur v zadnji številki Kamniškega občana, ki je nastal kot odziv na pisanje gospoda Toneta Ftičarja v 2. številki tega časopisa, med drugim govori tudi o neusmiljenem boju s političnim ozadjem za vodilno mesto v kamniški kulturni ustanovi. V zvezi s tem omenja imeni
Razmišljanje
Rad bi na sonce
Že leta opažam, da življenje v samem mestnem jedru izumira. Ljudi ni več. Z nikomer se ne moreš pogovoriti. O toplini človeških odnosov lahko samo še berem. Velikokrat me zebe. Nikjer se ne morem ogreti. Pogledi so hladni kakor besede. Srca tudi.
Kamorkoli pridem, so starci. Ti so najbolj pametni, ker so stari. Učili so se na napakah, ki so jih veliko napravili. Se jih delajo. Imajo dolge nosove, ki jih radi povsod vtikajo. Imajo tudi velike debele riti, iz katerih rastejo stolčki, ki se dedujejo iz roda v rod; iz starca na starca. Znajo poskrbeti zase.
Včasih bi tudi jaz rad pokazal/ da živim na tem drevesu. Ne puste mi splezati na zgornje veje, kjer je sonce. Tam je prostor samo za velike opice. Revma ima rada sonce. Tudi jaz bi bil rad na soncu.
Pustijo mi, da plevem korenine sušečega se drevesa. Lahko tudi požiram sranje, s katerim me pitajo. Tako se pridobiva na ugledu.
Včasih mi je vsega dosti, in razmečem nekaj smetnjakov. Tudi zažgem, da si pogrejem dušo. Ne pomaga. Rezbarim klopce in ponoči, ko me nihče ne vidi, puham vlažno sapo v kovinske predmete, da jih hitreje razžira rja. V svetilke in mostove, v tire in lokomotive... V vsakem mo-
jem žepu je kamen, ker ne prenesem zaprtih oken z majavimi zavesami in zlobnimi jeziki. Zidovi imajo umazana ušesa.
Včasih poizkusim drugače in hočem biti ugleden meščan; zaprem se med štiri stene in si grdo mislim o sosedih. Njihova smola je moja sreča. Ko jih srečam, jih lepo pozdravim. Za hrbtom jih obrekujem in psujem. Zavidam jim vse, kar je zavidati sploh mogoče. Na veselicah se ga napijem kot krava, ker se to spodobi, vendar ne prehitro. Kdor je prvi opažen pijan, velja za pijanca.
Hočem biti še boljši; vsak dan imam veselico. Napijem se in tudi zadrogiram. Še prej se z verigo priklenem na stol, da me ne morejo vreči iz lokala, ko se začne policijska ura. Ko mi zmanjka denarja, sem katapultiran. Če še nisem dovolj zadet, se še nekajkrat z glavo zaletim v kako hišo. Najraje imam spomeniško zaščitene. Razgrajam in lovijo me he-lebarde.
Rišem tudi grafite. Najraje takšne z oplozko vsebino, ki pripovedujejo, kako smo bili spočeti. Rišem jih kjerkoli. Iz protesta sem jih narisal tudi na zid, ki ga imajo rajši od mene, čeprav je počečkan že stoletja, jaz pa sem še mlad. Zid je menda mrtev.
Bi    moral    napisati: »Na pomoč!«? Rad bi živel. Rad bi ustvarjal,
pa nimam prostora. Krožkov, društev in podobnega sranja ne maram, ker so polni krvosesov, ki pravijo, da so v najlepših letih. Pa kaj še? Starci radi perejo možgane.
Ta svet je tudi moj! Predvsem moj. Vaš je že bil.
Helebarde, ki jih pošiljate za mano, me ne prestrašijo več, pa če jih še tako silovito vihtite. Jih ne morete dolgo.
Turisti pravijo: »Mesto je lepo, toda ljudje ...«
Vse skupaj zaudarja. Diši po trohnobi. Starci se boje za ugled.
Duhovi imajo bolj malo ugleda.
Mesto, ki ima raje stare in mrtve kamne kot pa svoje otroke, ni moje mesto.
Sonce si vzamem sam. Veliko sonca.
Drevo bo moralo pasti. Škoda, ker ne gre drugače.
Namesto helbard bi morali poslati ušesa...
★ ★ ★
Gospodje ugledni pred-, pod-, za-, nad-... predsedniki: Oprostite, da živim. Oprostite, da sem mlad. Oprostite, ker vi niste več.
Po vsej verjetnosti alkoholiziran in zadrogiran huliganski mladec:
IZTOK ČEBAŠEK
dveh bolj ali manj znanih Kamni-čanov, ob tem pa navaja kandidaturo sestre in žene teh dveh vrlih mož. (No, to sicer ni preveč liberalno, morda malce šovinistično.)
Ob tem mi nehote pride na misel hudomušna zgodbica o slonu in bolhi. Nek slon se je namreč odtrgal od črede in se zapodil po razmajanem mostu, ki je bil razpet nad globoko sotesko. Dotrajani most se je tresel in je-čal pod slonovo težo. Ko pa je bil slon na varnem na drugi strani brega, je bolha, ki se je nastanila v njegovem ušesu, zadovoljna vzkliknila: »Fant, kako sva tresla most.«
Vsi smo se v zadnjih letih kdaj pa kdaj odločili za negotovo pot po razmajanem mostu in vsi smo prestali marsikatero izkušnjo. Eno si vsi skupaj delimo - korenite družbene spremembe. Ob tem so se pojavile tudi nove stranke in novi ljudje, čeprav je marsikdo še vedno ostal aktiven, kar je - hvala bogu - tudi zelo prav. Da bo mera zvrhana, pa se ob lokalnih velmožeh pojavljajo žene (sestre), ki bi rade le zavoljo zaslug svojih vrlih mož po krivici zajemale življenje z veliko žlico. Ob tem so na izbiro tudi različna sredstva: neusmiljen boj, podtikanja...
Težko je kultivirano in prijazno oporekati takšnim mislim. Neki modri mož - ki pa ni niti politik niti Kamničan, niti moj sorodnik - je dejal, da resnica večinoma ni to, kar je, ampak to, za kar smo se odločili, da je. Zato naj ob koncu le še dodam, da sem razmislek Toneta Ftičarja razumela kot presojanje kulturnih razmer in možnosti za kulturniško ter kulturno delovanje. Pisanje g. Zamika pa razumem drugače, tako da se mi dozdeva, da avtor kulturo in politiko presoja kot dva resno prepletajoča se pojava.
žena predsednika SDSS, za prijatelje pa vedno BREDA PODBREŽNIK VUKMIR
VALENTINOVO DANES IN NIKDAR VEČ?
Kaj lahko počne človek na dan, kot je Valentinovo? Če je zaljubljen, ponovno obsipa svojega partnerja s pozornostjo; ko pa človek nima nikogar, da bi na tak dan z njim preživeli vsaj nekaj uric, mu ne preostane nič drugega, kot da je depresiven, in se posveti sam sebi. Sedi doma, največkrat pred televizorjem, kadi in se prepušča temnim mislim, ki blodijo po njegovi glavi in paralizirajo vse čute na njegovem zapuščenem telesu. Spominja se ali vseh ali pa samo nekaterih minulih ljubezni, prisotnih nekoč, nekje.
Valentinovo je mimo in končno so mimo tudi vse banalnosti, ki so privrele na plan s tem praznikom. Primitivizem večine ljudi je neomejen. Vse, kar vsaj malo diši po Zahodu, pograbijo s strastjo lačnega, ki ni videl kruha vsaj mesec dni. Vse to ni konec koncev nič napačnega, vendar se ob tem pojavlja problem, ki mu te lačne mase ljudi nikakor niso kos. Strast, ki preplavi ljudi, je tako močna, da jim popolnoma zamegli razum, in so na koncu podobni le še kreaturam, ki so svoje čase živele in delovale predvsem po dvorih in podobnih institucijah. Težava Slovencev je v tem, da nikoli niso in verjetno nikoli ne bodo znali določiti meje. Fobije, ki se pojavljajo zaradi naše majhnosti, so še vedno živo prisotne. In tako sproščamo svoje frustracije na način, ki ga v svetu poznajo le še Američani. Tudi oni so »najboljši«.
Valentinovo kot praznik zaljubljencev, starost tu sploh ni pomembna, je v naši deželi popolnoma izgubilo svoj pomen. Razvrednotili smo ga na raven vaške veselice, kjer se imamo vsi radi in se ljubimo, da se nam jasnijo vremena na nebu in še kje drugje. Valentinovo je bilo, in upam, da v naslednjih letih tudi bo oseben praznik. Valentinovo prinaša zaljubljencem pravico, da svoji, največkrat neuslišani, ljubezni s pismom (voščilnico) sporočijo svojo srčno bolečino (ki je lahko marsikdaj prav prijetna), se pravi, izpovejo svoja čustva. Vendar je prav način, kako to storimo posebnost tega praznika. Sporočila ne smejo biti dolgovezna (pesniki, ne pišite sonetnih vencev), predvsem pa morajo biti nepodpisana. Ravno v skrivanju identitete je čar, kajti prejemnik mora sam ugotoviti, kdo je skrivnostni oboževalec.
Vse druge pozornosti, s katerimi na ta dan obremenjujemo svoje partnerje, so zgolj fasada za našo lenobo in popolno nekreativnost. Kdor se svojega partnerja spomni le na Valentinovo, lahko zanesljivo pričaićuje, da se ljubezen ne bo dolgo obdržala. Maja, rad te imam. ALEKSANDER
Ob prazniku»..
Razmišljanja Mirine Zupačnič v prispevu Ob kulturnem prazniku (v zadnjem Kamniškem občanu) bi marsikatero kamniško (ljubiteljsko) kulturno dušico ovila z oblačkom slabe vesti o narodovem mačehovskem odnosu do kulture v Kamniku, če...
Če direktorica Muzeja na Zapričah ne bi v isti sapi o enem razmišljala drugo pa delala. Kajti v času, ko v svojem prispevku sprašuje, če se v Kamniku dovolj strokovno, pretehtano, selektivno in s čisto vestjo odločamo glede prednosti v kulturi, in kolikšen del narodnega dohodka smo pripravljeni nameniti ohranitvi vrednot, ki so Kamnik ustvarile, je izginilo staro ostrešje na gospodarskem poslopju gradu Zaprice. Po mnenju tesarskih strokovnjakov je bila nosilna konstrukcija neoporečna in izdelana iz kvalitetnega tesanega lesa.
Uničen je tudi lesen bogato profiliran renesančni strop, ki ne bo nikoli več bajal bajk in pripovedk...
Po prazničnem 8. februarju je res prišel 10. februar, (Jan, ko je zasedal naš parlament. Poslancem ne moremo očitati posploševanja, subjektivnega odločanja in voluntarizma, če katero od njenih vprašanj ni našlo mesta za premislek in upoštevanje strokovno podprtih predlogov in referenc. Kajti z materialno in kulturno škodo, ki jo je povzročila odstranitev ostrejša na gospodarskem poslopju gradu Zaprice, se še dolgo ne bomo približali evropskim merilom strokovnosti, kvalitete, odgovornosti in gospodarnosti. In ve se, koga!
Zato vsi, ki ustvarjamo narodni dohodek, polagamo parlamentu na srce, naj dobro pretehta, komu in koliko sredstev v kulturi, da zgled z gradu Zaprice ne bo vlekel.
IVANA SKAMEN
Veter v jadrih liberalnega demokrata?!
Predsednik OO LDS Stane Zarnik v svojem odmevu v zadnjem Kamniškem občanu prisega (skupaj s svojo stranko) na »izborno poslovno moralo in kulturni imidž« pri kadrovanju na področju kulture v občini Kamnik. Vsaj njemu ni mogoče verjeti, da je mislil zares, saj ni mogel skriti užaljenosti in revanšizma ob tem, da si je tajnik ZKO Kamnik Tone Ftičar »dovolil« ošvrkniti (čeprav samo s cvetlično bilko) libe-ralno-demokratske politične reference v. d. ravnateljice Matične knjižnice Saše Kos, ki ji obetajo - zasebno in poklicno - povzpetje vsaj do zasilnega sedeža v »častni loži« družbenega in političnega establishmenta.
V znak lastne »izborne morale« je Stane Zarnik bralcem Kamniškega občana »zaupal«, da sta se prijavili (seveda zakonito) na razpis za ravnateljico Matične knjižnice še kandidatki s političnim vetrom v hrbet. Po njegovem si drugačne predstavitve Icot s sorodstvenimi vezmi (mar zato.
da smo razbrali, za kakšen političen veter gre?) nista zaslužili, kaj šele, da bi od njega izvedeli kaj o njunih strokovnih kvalitetah.
Mogoče pa prav v tem grmu tiči zajec. V strokovnih kvalitetah!
O njegovih se, žal, v torkovi »Vroči liniji« (na CATV IMPULZ), ko so vprašanja in nezadovoljstvo z odgovori gradbenega inšpektorja zaradi anarhije in nereda v kamniškem prostoru dobivala nevarne temperature, nismo prepričali. Kot predstojnik Inšpekcijskih služb v Kamniku pa se odgovornosti za strokovno delo (v kontretnem primeru gradbenega inšpektorata) ne more odpovedati.
Po vsem zapisanem, gledanem in slišanem lahko samo ugibamo, ali je gospod Stane Zarnik prišel na tako odgovorno delovno mesto zaradi poslovne morale in strokovnega imidža ali kako drugače. Na primer, s političnim vetrom v svojih jadrih! Pa brez zamere, če razmišljamo po njegovo! IVANA SKAMEN
Ob stoletnici organiziranega planinstva...
GORAM
Srečen sem, da sem se rodil v Sloveniji, deželi gora, gozdov, jezer, planot in goličav, ravnin in kvišku kipeČih skalnih vrhov, bistrih voda in stalno spreminjajočega se sveta. Še posebej pa, da sem ugledal luč sveta pod Grin-tovci.
Z naravo sem se kot kmečki sin najtesneje srečeval že od rane mladosti. Najprej nekje na robu njive, na travniku, v gozdu, kamor so me starši vodili, ko so opravljali nujna poljska in druga dela, hkrati pa bili z enim očesom vedno pri meni, bratcih in sestrici. Z nasovških, lahovških, zaloških razglednih njiv in travnikov sem z leti vedno bolj hrepeneče pogledoval po okoliških gorah in očeta spraševal vse mogoče o njih. Nekaj mije vedel povedati; zadosti, da je potešil mojo prvo radovednost.
še zlasti čudovit je bil pogled na gore z njive med Nasovčami in Lahovčami, ki smo ji rekli »Kra-lova«. Kamor koli si pogledal, povsod si s tega rahlo dvignjenega sveta videl večje ali manjše gore. V bližini je žuborel potok Brnik, malo dlje so se začenjali gozdovi, sredi med polji ali ob robu vasice s cerkvami, nato pa krog in krog neprekinjen venec gora.
H goram in v gozdove me je vseskozi vleklo tudi zaradi tega, ker smo imeli nekaj travnikov, zlasti pa gozdove, daleč od rodnih Nasovč; enega blizu Glinj, drugega pa v strmih Potokih pod Šenturško Goro. Pri vožnji z vozom, ko sta oče in mama, kasneje tudi jaz, sekala in nakladala "*va ter grabila steljo, sem imel
dovolj časa, da sem lahko opazoval in spoznaval skrivnostni gozdni svet, potoke, živali, drevesa pa tudi nove kraje in ljudi. Stopil sem na pot radovednosti, s katere ni vrnitve, ampak vleče le naprej.
Moje duhovno obzorje se je začelo širiti, ko me je oče kot osnovnošolca začel voziti na kolesu po okoliških cerkvah, kadar so bile tam slovesnosti: v Šmartno pri Cerkljah, na Homec, na Skaručno in drugam. Ko sem bil malo večji, sva začela obiskovati bolj oddaljena božja pota: Šmarno Goro, Novo Štifto pri Gornjem Gradu in druga. Na »Anino nedeljo« sem s sorodniki skoraj vsako leto »romal« v priljubljeno komendsko božjo pot Tunjice. Še danes na ta dan rad obiščem to čudovito razgledno svetišče v predgorju Kamniških Alp.
Zelja po učenosti in skrivnostna pota Usode, ki jih človek dostikrat ne razume, so me za več let vodila v slovensko prestolnico, dokler se nisem ponovno vrnil v »domači kraj«. Čeprav me službene obveznosti vsak dan vodijo v naše glavno mesto, komaj čakam, da se vrnem v ta lepi podgrintovški svet. Če mi čas le dovoljuje, se popoldne ali ob večerih sprehodim do bližnjega gozda, po travnikih, ob Pšati, da se naužijem narave. Boli me, da je tako onesnažena. Rodne Na-sovče sem zamenjal s Suhadola-mi, kjer sicer ni tako razkošnega pogleda na gore kot z nasovških njiv, imamo pa zelo lepo podruž-no cerkev sv. Klemena. Zlasti sem vesel bližnjih dveh hribov
Hoste in Skadovskega hriba, po katerih vodi zelo razgibana pot, v bližini pa so še druge lepe sprehajalne poti. Kadar nimam časa, da bi pohitel kam dlje in višje, mi tudi obisk teh dveh vrhov povsem zadošča, sicer pa je že samo na področju komendske župnije toliko zanimivih in lepih poti, da bi lahko uredili malo komendsko transverzalo. Ta bi še posebej pridobila, če bi jo povezali z nekdaj Komendi pridruženimi Tunji-cami, Pšato in Zapogami. Lahko bi jo imenovali Pot Petra Pavla Glavarja, bil pa bi to zelo koristen in poučen sprehod po ko-mendski kulturnozgodovinski dediščini.
Imel sem srečo, da sem sam ali z drugimi stopil že na vrhove mnogih slovenskih gora, tuje pa le opazoval mimogrede iz avtomobila, vlaka, letala, največ pa na fotografijah in zemljevidih. Do vsakega vrha, tudi Skadovskega hriba, imam spoštovanje, saj mi prav vsak kaj odkrije, spregovori iz svoje enkratnosti. Se zlasti drag mi je svet Kamniških Alp, kadar se mi zahoče pravih vrhov, pa tudi z nižjim sem povsem zadovoljen, če si želim enostavnejših sprehodov, ki jim je kos tudi moja družinica. Kot mlad fant sem tekmoval s časom, predvidenim za določeno turo, danes mi čas ni pomemben, ampak veliko drugih stvari, ki jih vihrava mladost ne opazi, zrelejša življenjska obdobja pa jih znajo spoštovati.
Hoja v gore mi pomeni tudi vračanje k sebi, odkrivanje svojega pravega bistva, saj se človek v gorah prečisti ne samo telesno,
ampak tudi duševno. V gorah sem doživel že veliko lepih srečanj, cerkvenih in drugih slovesnosti, zbližanj z ljudmi in neokrnjeno naravo, notranjih spoznanj, zlasti pa se utrdil za premagovanje življenjskih naporov. Kaj je lepšega, ko v ušesih zapoje planinski veter, oči objamejo daljnji vrh, na katerega se nameravaš povzpeti, ko začutiš prijeten gozdni hlad, se zagledaš v omamno zelenino? Gora je kot ženska, nisi mogel, da bi odnehal na pol poti, je pred leti zapisal velik ljubitelj gora. Gora te hoče celega, in ko jo okusiš, si njen, se vedno vračaš v njeno razkošno okrilje.
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, pravi pregovor. Nor od hrepenenja po njej, želje, da bi se povzpenjal po znanih stezicah, naužil razgleda, brezmejne svobode in po vrnitvi laže prenašal oklep vsakdanjih obveznosti. Gora je tempelj prečiščevanja in notranjega dozorevanja. Je »nevesta, ozaljšana za svojega ženina«, dosegljivi in vendar nikoli povsem dosežen Olimp človekovih sanj in hotenj. Gora je eno samo veliko hrepenenje, bolečina in slast obenem, ena sama želja - kvišku!
Hvala vam, slovenske gore, da vas imamo. Hvala vam za vse, kar ste mi razodele in mi še imate povedati, vašemu ponižnemu občudovalcu. Bodite mi še naprej naklonjene, ko se vam bo približeval z vsem spoštovanjem in ljubeznijo.
JOŽE PAVLIC
Sprehod po Poljanski planoti
Pod imenom Poljanska planota je znani slovenski geograf Anton Melik označil visokogorsko zakraselo planoto Kamniških Alp, na kateri je naprej nastala obsežna ovčja planina, pozneje, zlasti v 19. stol., pa so gonili na planino vse več velike živine: sprva jalovo govejo živino in konje, pozneje pa tudi molzne krave. Ker je postal prvotni obseg planine za prepašo velike živine prevelik in s tem nepraktičen, je prišlo leta 1913 do zakoličenja novih planin, kot jih poznamo danes: Velika planina, Mala planina, zgornja Gojška planina ali Stolnici stan, Konjščica in na obrobju Marjanine njive, Kisovec, Dol in Rzenik.
Se dolgo se bomo spominjali |zjemno vročega in suhega poletja leta 1992, torej v lanskem letu, ko kar nekaj mesecev ni bilo dežja, sonce pa je žgalo in žgalo. iedaj smo iskali zavetje vsepovsod: v stanovanju, ob moru, ob rekah in v gozdovih, mnogi pa so se odpravili v gore, kjer se je dalo v senci in v hladnih nočeh prijetno ohladiti. V tistih vročih dneh se je za več dni ustavila celo gon-dolaksa žičnica na Veliko planino, vendar ne zaradi vročine, temveč zaradi tehnične napake, kar je mnoge ljudi odvrnilo, da Prežive letni dopust na velikopla-mnski planoti. Tisti, ki so prišli na planino po drugih poteh z av-tomobiom po makadamski cesti mimo Raka do Kosovca, Marija-
ninih njiv ali do Mačkovega kota in odtod peš na planino ali po planinski poti čez Pasjo peč... in teh navsezadnje ni bilo malo, so se večinoma porazdelili po pastirskih kočah, le manjši del pa je odšel v turistično naselje: med slednjimi je bila v prvi polovici avgusta tudi naša skupina.
V turističnem naselju smo ostali deset dni. Nekoliko daljše bivanje v gorah mi je omogočilo, da sem se pobliže seznanil z nekaterimi pastirji na Poljanski planoti. Od pastirjev in pozneje tudi od predsednikov upravnih odborov pašnih skupnosti (Velike in Male planine ter Gojške planine) sem zvedel mnogo zanimivega: kako živijo, kakšne težave jih tarejo v zvezi z vse večjim navalom motorizacije, o sožitju z bajtarji, o prizadevanju za povrnitev odvzetih (nacionaliziranih) pašnih pravic, o suši in v zvezi z njo o pomanjkanju vode, o številu in strukturi živine itd. Največ pa so se zadržali pri vprašanjih, ki neposredno zadevajo prepašo živine, kar je tudi poglavitni vzrok za nastanek in razvoj paše na Poljanski planoti, začela se je proti koncu 12. stol. in traja vse do današnjega dne, ko je na Poljanski planoti na vsaki planini po več pastirskih koč; največ jih je na Veliki planini, ki je z 61 kočami največje pastirsko naselje v slovenskih gorah (turističnega naselja tu ne štejem, ker ni predmet te obravnave).
Ob' prebiranju Kamniškega občana, ki izhaja od leta 1962, sem ugotovil, da je bilo doslej o planinah na Poljanski planoti objavljenih kar 99 krajših ali daljših člankov, torej je ta zapis stoti
članek in s tem nekako jubilejen, če se pri prebiranju Občana nisem uštel.
dr. MARKO ŽEROVNIK (se nadaljuje)
Marčevski zimski pohodi
Marca bo Planinsko društvo Kamnik organiziralo zimske pohode:
- na Snežnik v soboto, 13. marca, odhod iz Kamnika ob 6. uri,
- na Porezen v nedeljo, 21. marca, odhod iz Kamnika prav tako ob 6. uri.
Do izhodišča bo peljal posebni avtobus.
Prijave zbira PD Kamnik do 11. oziroma 19. marca.
Oba pohoda zahtevata primerno opremo za zimske razmere.
Na PD pričakujejo številno udeležbo, zato bodo zbirali prijave do zasedenosti avtobusa. STANE SIMŠIČ
Je delniška družba res najboljša rešitev?
Ob nedavnem srečanju Slovenskih krščanskih demokratov v Kamniku smo slišali za njihove pomisleke glede nameravane ustanovitve delniške družbe za TV-kabelsko omrežje v Kamniku.
TV kabelsko omrežje so pri nas zgradili krajani po krajevnih skupnostih samoinciativno in z lastnimi prispevki. Seveda imajo s tem tudi vso pravico odločati o tem omrežju, kako ga vzdrževati, kateri programi, tudi lokalnih TV postaj, se bodo predvajali preko te mreže... Pri SKD menijo, da bi z ustanovitvijo delniške družbe lahko prišlo do bistvene okrnitve teh pravic, če ne vsem, pa vsaj precejšnjemu delu krajanov. Zakaj? V delniško družbo bi iz vsake KS vložili svoj delež, to je vrednost kabelskega omrežja na njihovem področju. Te vrednosti so glede na velikost KS in obsežnost kabelskega omrežja, različno visoke. Pri delniških družbah pa je tako, kdor vanjo več vloži, ima v njej tudi večjo pravico odločanja. S 30 do 40% vloženega kapitala v d. d. je običajno to družbo že mogoče obvladovati se pravi odločati o njej. Kolikor bodo v to d. d. vlagali denar še razni drugi delničarji, torej ne samo krajani, vsak s svojim prispevkom za en TV priključek, se kaj lahko zgodi, da bodo posamezniki ali skupina ljudi, ki bodo v tej d. d. nakupili večinski paket delnic, prišli do popolne pravice odločanja v tej d. d. in o kabelskem omrežju. Seveda ni nujno, da se to zgodi takoj ob začetku delovanja družbe. Bolj nevarno je lahko to kasneje. Kolikor takšna d. d., namerno ali nenamerno, zaide npr. ob slabem gospodarjenju v težave njena vrednost zelo pade in za razmeroma male denarje je moč pokupiti večino delnic in si s tem pridobiti pravico odločanja.
Zato pri SKD menijo, da bi bilo bolje - ne ustanavljati take d. d. Med krajevnimi skupnostmi naj bi le sklenili dober dogovor o sodelovanju pri vzdrževanju, razvoju omrežja in morda še čem.
Vsa stvar, ima namreč lahko, po mnenju v SKD, globok političen pomen: »Gre za pluralizacijo javnih občil. Za zagotovitev tega je nujno, da o njih odločajo vsi krajani, in ne samo nekateri oz. celo samo tisti, ki imajo denar. Kdo ima danes denar, se ve. Predvsem tisti, ki so si ga »prilastlinili« na nepošten način in je zato njihova politična barva razpoznavna.
Zagotovimo pravo resnico, enakopravnost preko našega najpomembnejšega medija-televizije. Le tako bomo lahko na naših ekranih gledali morda kdaj program še kake druge domače privatne lokalne postaje ali skupine. Ta naj bi, za enako sprejemljiv denar kot današnja lokalna TV postaja, mogla uporabiti omrežje krajanov in nam oddajati še kako drugo resnico, drugačno od tiste preteklih petdesetih let. Predlagamo, da o tem povprašamo slehernega krajana!«       T, ML
Koča na Kamniškem sedlu 1909. leta    Foto: F. Aparnik, Kamnik
Sto let Planinskega društva Kamnik (II.)
Malo je bilo napisano o planinstvu in planincih, o gorskem svetu, gorskih vodnikih in ljudeh izpod Kamniških Alp, ki so skoraj večino svojega življenja posvetili goram. Malokdo se še spominja legendarnih Bosa-Tineta Zlat-narja, Jožeta Ajdovca, Petra Ur-šiča, Andreja Šlebirja, Lovrenca Potočnika iz Stahovice, da ne govorimo o Erjavškovih, Tonetu in Lojzetu iz Stranj ter Francu iz Stahovice. Vsi ti gorski »garači« niso bili vajeni peresa, bolje sta jim v rokah ležala cepin ali gorska gorjača.
Šele v tridesetih letih je dr. Fran Ogrin, načelnik kamniškega okraja, opisal »prirodne krasote in letoviško-zdraviliške prednosti Kamnika«. Čeprav je obširen članek izšel kot turistični vodnik, je v njem zajel celotno področje Kamniško-Savinjskih Alp s točnim opisom njihovih vrhov, dolin, rek in ravnic, predvsem pa opozarjal na vse znamenitosti v gorah in okolici. Planinstvo se je počasi, vztrajno širilo, vendar je svoj vrhunec doseglo šele po končani drugi svetovni vojni. V Kamniku je o planinstvu in planincih prvi pisal za javnost rojak Kamničan Radivoj Peter-lin-Petruška. Na pobudo dr. Josipa Tominška je leta 1933 objavil svoje spomine ob štiridesetletnici SPD. Petruška je bil najprisrčnej-ši in najdoslednejši popotnik, ki mu je bilo vse življenje res pravo »pešpotovanje«. Prehodil je svet po nekakšnem življenjskem vitalnem nagonu, ne z rafiniranostjo bohema »kar tako«, pač pa iz razloga - ni imel obstanka na enem mestu. Razen Španije je prepešačil vso Evropo, največ pa Rusijo. Ni čudno, da je opisoval vsa gorstva Krima, Kavkaza, deželo tisočih jezer Finsko, Palestino, opisal je potovanja po Aziji, njene ljudi, običaje, predvsem pa svet gora, ki jih je pogrešal, in se spominjal mladosti, ki jo je preživel pod domačimi gorami. Na tej dolgi poti pa ga je vedno spremljala njegova zvesta družica, poezija. Umrl je v Kamniku.
Članek, ki ga najdemo med njegovimi deli, opisuje prve spomine na planinstvo v Kamniku. Objavljen je bil v Planinskem vestniku pod naslovom »Nekaj o našem planinstvu in planincih«.
Rojen v Kamniku, na južnem vznožju najlepših planin, kar sem jih kdaj na svetu videl, sem vzljubil gore kakor malokaj. Že v prvem razredu ljudske šole sem bil z bratom na Veliki planini in Kamniškem sedlu in čim starejši sem postajal, tem bolj in tem više me je vleklo v skalnato vrhovje.
V onih časih, pred dobrimi štiridesetimi leti, je bilo planinstvo posebno v naših krajih še v plenicah, turistov je bilo zelo malo in še ti večji del Nemci, zaznamovanih potov je bilo le nekaj, koče v Savinjskih planinah samo štiri in še te, razen korporacijske pri izviru Kamniške Bistrice, vse v nemških rokah. Bili smo tudi v tem oziru tako rekoč tujci na domačih tleh.
Bil sem v drugi gimnaziji, ko berem v »Slovenskem narodu«, da se je ustanovilo »Slovensko planinsko društvo«. Seveda sem bil takoj ves pokonci. Premlad in brez sredstev, se sicer nisem mogel vpisati v društvo, vendar sem porabil vsako priložnost, da sem prišel z njimi v stik.
Za društvenega tajnika je bil tedaj Josip Hauptman. Izvedel
sem, da je soliciator pri notarju Plantanu, pa sem šel k njemu. Seznanila sva se in ostal mi je dober do konca. Ves čas mi je stal ob strani z nauki in nasveti, napravil je iz mene navdušenega turista. Povabil me je na društvene sestanke, ki so bili ponavadi v kaki gostilni, dal mi je dijaško legitimacijo za koče, podaril vse društvene publikacije ter me o priliki tudi predstavil »Pipar-jem«, Korenčanu, Lindtnerju, Škofu in Savniku, katerih prednik je bil, nazadnje pa tudi starosti slovenskih palnincev, Kadilni-ku. Vsi ti ter še učitelj Kocbek, Miha Kos in Lj. Stiasnv so bili moj vzgled vztrajnosti, tovariške nesebičnosti in smelosti na vseh mojih poznejših poteh po svetu.
S Kadilnikom sem prišel večkrat skupaj ob nedeljah na Šmarni gori ali pa proti večeru na Dre-nikovem vrhu, kamor je zahajal vedno po izvršeni turi na čašo čaja ali na kozarček vina. Ob priliki mi je tudi podaril svoj spis o potovanju na Veliki Klek.
Piparjem sem se pridružil na marsikateri planinski poti, pozimi jih pa srečeval po vseh gorah okoli Ljubljane. Tekmovali so, kdo bo v enem letu največ vrhov obiskal in dosegel največjo višinsko vsoto v metrih. Seveda sem na tihem tekmoval tudi jaz in sem bil nekoč v enem dnevu pri Sv. Joštu, na Katarini in na Šmarni gori. Ž njimi sem se udeleževal vseh društvenih izletov, vseh otvoritev planinskih koč. Bili so zelo dobri z menoj in so mi z marsičem postregli. Kot dijak velikokrat nisem imel dovolj sredstev za daljše ture, povsod sem pa moral biti zraven. Spominjam se, kako so mi pri otvoritvi Vodnikove koče na Velem polju zbrali v Bohinjski Bistrici precejšnjo vsoto in mi jo na tihem izročili.
Kocbeka sem spoznal na Mo-lički planini v njegovi koči pod Ojstrico. S pokojnim učiteljem Morelo sva kot dijaka prišla iz Kamnika po Črni in mimo Planinska, da bi se drugo jutro vzpela po novi poti na Ojstrico, toda nenadno grdo vreme nas je s Kocbekom in še s štirimi nemškimi turisti zaprlo za tri dni v kočo. In tedaj smo se sprijateljili. Miho Kosa, tedaj učitelja na Homcu pod Kamnikom, sem srečeval v Kamniških planinah.
Večkrat sem mu pomagal markirati pota. Ljudevit Stiasnv je bil moj učitelj v Kamniku in me je s svojimi potopisi navdušil za matjuško Rusijo, kamor sem pozneje tudi zbežal od vojakov. Narodna zavest in navdušenje za naše lepe kraje, katere je smatral tujec že sa svoje, je predvsem ustanovila Slovensko planinsko društvo. In med prvimi in obenem najmarljivejšimi njegovimi delavci so bili, poleg drugih, zgoraj imenovani. V svoji skromnosti se niso niti zavedali, kako močne temelje so postavili društvu s svojim tihim, nesebičnim delom.
Tako je naš Radivoj opisal spomine na čas otroštva planinskega društva, vendar se celotni zapis nanaša bolj na SPD kot pa na tedanjo podružnico PD Kamnik. Omenjeni Miha Kos s Homca je bil resnično tajnik v kamniški podružnici, vsekakor pa je verjetno najzaslužnejši mož za ustanovitev organiziranega planinstva pri nas Josip Močnik.
A. S.
Ob kulturnem prazniku
Revija pevskih zborov
Ženski pevski zbor Solidarnost
Slovenski kulturni praznik je Kamnik proslavil s XIV..revijo pevskih zborov.
Zveza kulturnih organizacij občine Kamnik je skrbno pripravila prijetno kulturno prireditev, dostojno državnemu prazniku in dr. Francetu Prešernu.
Na reviji je nastopilo deset odraslih pevskih zborov, in sicer:
- Moški pevski zbor Titan pod vodstvom Anke Štele - Moški nonet Svoboda Črna, ki ga je vodila Karla Urh - Mešani pevski zbor Mavrica Srednja vas pod vodstvom Lojzeta Kolarja - Tu-njiški oktet je vodila Ana Štele
- Mešani pevski zbor France Gačnik iz Stranj je vodil Dominik Krt - Moški pevski zbor
PSPD Lira je nastopil pod vodstvom  prof.   Sama Vremšaka
- Ženski pevski zbor DKD Solidarnost je vodila Olga Štele
- Moški pevski zbor Komenda je pel pod vodstvom Baldomirja Kremžarja - Moški pevski zbor DKD Solidarnost je vodila Ivica Ropaš in - Mešani pevski zbor Cantemus, ki ga je vodil Janez Klobučar.
Vsak od zborov je zapel troje pesmi. Obiskovalci so skoraj napolnili avlo SENŠRM. Poslušalci so z dolgotrajnim ploskanjem nagradili pevce in se jim zahvalili za prijeten kulturni večer.
Posebne pozornosti je bil deležen prof. Viktor Mihelčič, ki je te dni dopolnil 80. leto starosti.
Njemu na čast je Cantemus zapel njegovo pesem, solist pa je bil Janez Majcenovič. Slavljencu Viktorju Mihelčiču bodo pevski zbori, ki jih je vodil, priredili poseben koncert v prvi polovici meseca marca.
Božo Matičič, predsednik Zveze kulturnih organizacij v Kamniku, je vsem predsednikom zborov in zborovodjem podelil šopke in priznanja.
Pri uspešnem vodenju programa revije sta pomembno vlogo odigrala tudi oba povezovalca, Tone Ftičar in Barbara Božič, ki sta z zanimivimi vložki pred nastopi posameznih zborov večer še obogatila.
STANE SIMŠIČ
Prvo slovensko pevsko društvo Lira
Slikarka zazrta v preteklost
V salonu galerije MAJOLKA v Kamniku je v januarju in februarju na ogled razstava Iskati rešitev - sarajevski motivi v očeh slovenskih umetnic. Na odprtju slikarske razstave akademske slikarke STANISLAVE SLUGA-PUDOBSKE so nastopile književnici VALERIJA SKRI-NJAR-TVRZ in NEŽA MA-URER ter igralka MILENA ZUPANČIČ.
V slikarstvu Stanislave S. Pu-dobske ne moremo prezreti nekaterih formalnih in vsebinskih značilnosti, vidnih v slikarstvu nekaterih avtorjev, ki so se šolali v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih na ljubljanski likovni akademiji. Iz takratnih generacij študentov ALU je izšlo (kar je glede na takratne aktualne trende svojevrsten paradoks) nekaj izrazito vizionarsko realistično in celo hiper(foto)realistič-no usmerjenih slikarjev s solidnim risarskim in slikarskim znanjem, ki so svoja likovna snovanja usmerili prvenstveno v čim bolj realistično odslikavanje figu-
re portreta, pa tudi tihožitja in krajine. To so bili predvsem Rudi Španzel, že pokojni Bard Iucundus, Darko Slavec, Janko Testen, Tomaž Gorjup pa tudi Kamničana Alojz Berlec in Tomaž Perko, če omenimo le nekaj značilnih avtorjev. Prav na te generacije slikarjev in njihovo tvornost se navezuje slikarstvo Stanislave S. Pudobske. Njeno slikarstvo lahko z najširšo oznako opredelimo kot eklektično, vendar vsekakor ne v pejorativnem smislu. Izhaja tudi iz bogate tradicije evropskega historičnega figurativnega in portretnega slikarstva. Njene slikarske alegorije na velikih platnih (Obiskovanje, Reka pozabe, Trpljenje mladega VV., Materinstvo Johane P.) so simbolistična preinterpretacija nekaterih znanih motivov, a jim bi le stežka našli paralele v slovenskem slikarstvu. Morda so tem slikam še najbliže alegorične podobe pred kratkim ponovno odkritega slovenskega slikarja Staneta Cudermana. Serija malih oljnih Indijskih
portretov na omenjeni razstavi nas prepričuje o velikem slikarskem znanju in talentu slikarke, saj so po svoji kvaliteti ti portreti primerljivi s portreti naše velike slikarke Ivane Kobilice. Predvsem pa je slikarska govorica Stanislave S. Pudobske močna, zanesljiva, odločna in suverena, morda tudi zaradi tega, ker se je »kalila« na slikarkinih potovanjih po eksotičnih deželah (Indija, Nepal).
Drugi ciklus z razstave so akvareli in gvaši, Sarajevski motivi, ki so nastali med slikarkinim bivanjem v Sarajevu pozimi leta 1983. To so, razen dveh gvašev z motivi bosanske noše, akvareli, kombinirani s tušem, z značilnimi uličnimi eksterierji in vedutni-mi pogledi na mesto, tudi likovno rešeni v mejah realizma. Te slike so nostalgični spomini na nesrečno mesto, ki dobesedno pred našimi očmi izginja v nesmiselni, kruti in barbarski balkanski vojni.
DUŠAN LIPOVEC
Zapis po nekem koncertu
NASTOP »DUA PETRAČ« V VERONIKI
Kamniška Zveza kulturnih organizacij v letošnji sezoni na novo vabi na serijo glasbenih prireditev-koncertov pod skupnim naslovom »Mušica aeterna.« Konec letošnjega januarja (29. 1.) in še pred slovenskim kulturnim praznikom sta v tem okviru nastopila priznana domača umetnika vi-olončelist Andrej in pianist Tomaž Petrač. Oba brata sta bila sicer rojena v Mariboru, danes pa v dani zasedbi vsekakor predstavljata osrednji slovenski sestav v tej zasedbi. Violončelist Andrej brez dvoma sodi v vrsto najpro-dornejših slovenskih glasbenikov mlajše generacije; leta 1984je diplomiral pri O. Bajdetu na ljubljanski Akademiji za glasbo, dobil študentsko Prešernovo nagrado in zmagal na jugoslovanskem glasbenem tekmovanju v Zagrebu. Prejel je tudi nagrado Zlata ptica, namenjeno umetniškim dosežkom mladih. Po diplomi se je Andrej Petrač izpopolnjeval na Visoki glasbeni šoli v nemškem Stuttgartu pri prof. A. Ja-nigru in bil celo njegov asistent.
Potem je postal solo čelist Simfonikov RTV Slovenija, habilitirani docent na zagrebški Glasbeni akademiji, sedaj pa je solo čelist Slovenske filharmonije. Hkrati pa je tudi član (klavirskega) Tria Orlando skupaj s pianistom V. Krpanom in violinistom T. Niničem. Preko precejšnega števila koncertov pa ga poznata tako Evropa kot Amerika. Mlaj-ši-pianist Tomaž je leta 1990 kon-
čal študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu D. Tomšič-Srebotnjakove, sedaj pa je že drugo leto na specializaciji v švicarskem Baslu pri slovitem avstrijskem pianistu R. Buchbinderju. Nastopal pa je tako doma kot v tujini (Nemčija, Švica, Belgija), za svoje študentske glasbene dosežke pa je pianist Tomaž Petrač leta 1989prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani.
Oba umetnika dua Petrač sta v Kamniku tokrat igrala dela Francoisa Francoeurja, Ludwiga van Beethovna in Dmitrija Šosta-koviča, za dodatke hvaležni in polnoštevilni kamniški publiki pa še kar troje priložnostnih del Lo-catellija, Rimskega-Korsakova in Rahmaninova. Ce je bila prva dvostavčna francoska skladba šele komaj dvostavčno delo, pa sta bili potem obe Sonati, ki sta sle-
dili, pravo in najzahtevnejše igranje komorne glasbe v zasedbi dua violončelo in klavir. Od teh sta Beethovnovo Sonato, op. 102, št. 1 v c-molu, igrala prvič. Kolikor sta se oba umetnika že doslej izkazovala kot tehten instrumentalni duo z nastopi v Ljubljani in Radencih, lahko tudi tukaj in za ta njun kamniški nastop napišem z vso odgovornostjo, da sta oba Petrača eden najtehtnejših duo ansamblov na Slovenskem, ki sedaj še igra. Navkljub relativni mladosti vse uspehe dosegata s povsem suvereno in zrelo umetniško igro, z dovršeno solistično instrumentalno igro vsakega od njiju in še zlasti s skupno komornoglasbeno soigro, ki je seveda v podobnih sestavih ali zasedbah še najbolj cenjena.
FRANC KRIŽNAR
»Medžupnijska Karitas Kamnik
je v preteklem letu pomagala zlasti v obliki hrane, obleke, obutve in z drugimi življenjskimi potrebščinami 254 beguncem iz BiH in 133 domačim pomoči potrebnim občanom. Razdelili smo jim: 900 kg krompirja, 627 kg moke, 370 kg testenin, 335 kg sladkorja, 334 I olja, 270 kg riža, 126 I mleka, 122 kg koruznega in pšeničnega zdroba, 83 kg margarine ter 3243 kg druge hrane. Razdelili smo jim tudi 140 zavitkov plenic za enkratno uporabo, 76 kg pralnega praška, 22 kartonov vložkov, 2 kartona mila, 5 kartonov zobnih past itd.«
Vrhunski jazz v Kamniku
Kamniške kinodvoranske miši v soboto zvečer, trinajstega februarja, niso mogle spati, kajti nekdo jim je (spet?) kalil mir, ki so se ga navadile v zadnjih letih. Tokrat jih je premetavalo v ritmu jazza.
Nič čudnega, saj so nam drzni organizatorji pripravili zares prijetno presenečenje v obliki Gre-entown jazz banda, ki je že davno prerastel, ne samo slovenske, temveč tudi evropske meje ter se uspešno uveljavil tudi onkraj luže v domovini bluesa in jazza.
Sedemčlanska zasedba zares vrhunskih glasbenikov je v ki-nodvorani (prihodnji kulturni dom?!?) delovala dokaj nenavadno, saj je bilo tragikomično gledati vrriunske izvajalce v razpadajoči dvorani, ki pa je bila po vrhu vsega še zelo neokusno okrancljana s polivinilom, ki ga je med lučmi navlekel nek, najbrž dobronameren, dekorator že pred novim letom, organizator pa je poizkusil vse skupaj nekako aktualizirati z nekaj srčki v čast Valentina, ki je bil naslednji dan. Vse skupaj je bolj spominjalo na bregove Kamniške bistrice. Na žalost. Sama dekoracija pa niti ni bila toliko moteča, kot je bila neprijetna slaba razsvetljava odra.
Kljub tem pomankljivostim, oziroma organizatorskim spodrsljajem, pa je bil koncert resnično pravi dogodek za glasbene sladokusce, kakor so ga reklamirali organizatorji.
Na žalost pa je glasbenih sladokuscev v Kamniku hudirjevo malo, saj je bilo prodano manj kot petdeset vstopnic, približno toliko pa je bilo tudi sponzorjev s spremljevalci, tako da nas je bilo vsega skupaj kakih sto. Morda je k slabemu obisku prispevala tudi dokaj visoka cena vstopnic, ki so bile po petsto tolarjev, kar je nekako normalna cena za kvalitetne izvajalce, kakršni so Greentown jazz band. Sploh je bila publika poglavje zase, saj se ji je poznalo, da ni. več vajena podobnih prireditev ker je bila skoraj do konca koncerta plaha in zadržana, čeprav se je na koncu le razživela (prepozno) in s »stampednim« skandiranjem izsilila dva podaljška, tako da je bil koncert dolg dve debeli uri.
Vsekakor je bil koncert zelo dober in samo čestitamo lahko organizatorju za njegov organizacijski pogum, saj nam je kljub velikemu poslovnemu riziku pripravil večer, kakršnih je Kamnik na smrt lačen in potreben. Prav tako je organizator napovedal, da še ni obupal in da bo pripravil še kakšno podobno prireditev. Upam, da bo naslednjič obisk boljši, saj se mi počasi pričenja dozdevati, da niso vedno samo organizatorji krivi za jodlarsko
goveji značaj prireditev v Kamniku, temveč da velik del krivde nosi kamniško občinstvo, ki drugačnih prireditev sploh ne obiskuje.
Zaželimo organizatorju srečo pri naslednjih prireditvah, upam pa, da ne bo pozabil, da ni dovolj zgolj pripeljati dobrega in kvalitetnega izvajalca, temveč da so pomembne tudi malenkosti, ki lahko zagrenijo in pokvarijo sicer prijeten večer ob dobri glasbi.
IZTOK ČEBAŠEK
V kavarni Veronika razstavlja slikar Sandro Pečenko
Slikar se je začel ukvarjati z likovnostjo razmeroma pozno, po uspešni odvetniški karieri, čeprav je Že kot mladostnik rad risal in slikal. Tako je v slikarstvu odkril nov svet, ki mu vse bolj postaja osmisljenje življenja.
Sandro Pečenko je pristopil k svojemu slikarskemu iskatelj-stvu kot intelektualec, ki predvsem racionalno in eksaktno likovno razmišlja o slikarski problematiki in skuša na svojski način rešiti večno prisotna vprašanja o oblikovnih in barvnih odnosih v sliki. Njegovi ciklusi akrilnih slik, ki so navadno na enakih (manjših) formatih, so sanjsko in simbolično umišljene, a oblikovno trdno in natančno izvedene kompozicije ponavljajočih se elementov, s katerimi gradi svoj likovni svet. Za Pečenka značilne antropomorfne oblike, organske pratvorbe, modelirane abstraktne telesnosti na črnih podlagah, s pomenljivimi simboli, so metafore avtorjeve realne ali domišljijske resničnosti. Varčna in racionalna uporaba barv ter izčiščenost, ki prehaja ponekod že v dekorativnost, nosi v sebi tudi globlja, simbolna sporočila. Ozadja temnega prostora s svetlimi telesni-nami; spopad svetlobe in teme, ujet v brezčasnost, lahkotnost in igrivost oblik, ki izražajo simbolno pomenskost, so glavne značilnosti Pečenkovega slikarstva.
Druga značilnost Pečenkovega slikarstva so svojevrstno interpretirani cvetlični motivi, naneseni na slikarsko podlago že skoraj reliefno z gostimi barvami. Tudi ti so slikani skrajno racionalno, na temnih ozadjih, barvitost pa je skrčena na najnujnejše tonalitete.
Omenimo še avtorjeve risbe z ogljem, ki so za razliko od njegovega slikarstva, navadno razbremenjene vsakršnih racionalnih spon. V teh risbah položi slikar risalo na papir spontano in odločno in se neobremenljeno prepusti vzgibom svojih miselnih imaginacij.
Predvsem stvar avtorja samega je, kako bo razvijal in nadaljeval svojo slikarsko pot. Verjetno bo v prihodnosti prišel še do prepričljivejših rezultatov. Predvsem pa bo moral paziti, da pri svojem specifičnem načinu slikanja ne bi zašel v preveliko šablonsko rutiniranost in s tem v zgolj nekritično dekorativno estetiziranje. DUŠAN LIPOVEC
t
Pogovor z dekanom Viktorijanom Demšarjem
TRPKA POVOJNA LETA V KOMENDI (V.)
Kako ste doživljali Komendo, če jo primerjate z župnijami, kjer ste prej delovali?
Ko sem bil kaplan na Koroški Beli, je bila tam huda gospodarska kriza. Med ljudmi so se začele širiti razne verske ločine: ad-ventizem, Jehovove priče in druge. Skušale so ločiti ljudi in jih nato pridobiti zase. Po drugi strani pa so komunisti pod plaščem socialistov begali ljudi, jih vabili na svojo stran. Treba je bilo biti čuječ, zdržati vse pritiske, ljudem pojasnjevati pravi krščanski nauk, da ne bi zašli na stranpota.
Starši otrokom v glavnem niso branili, da bi delovali v župnijskih otroških in mladinskih organizacijah, obiskovali župnijski vrtec. V župnijskih organizacijah je sodelovalo do 200 otrok iz zelo različnih družin. V Sokolu pa jih je bilo včlanjenih od 30 do 40. Naše člane smo skušali držati skupaj tudi o počitnicah. Zanje smo prirejali taborjenja v Gozd Martuljku in na Koprivniku. To so bili začetki skavtizma na Koroški Beli.
Tudi versko življenje je bilo zelo razgibano. V cerkvi ni bilo gneče, razen na velike praznike. Takrat in ob nedeljah sem moral
pripraviti dve pridigi. Učenci so hodili k skupni nedeljski dopoldanski maši. Tudi njih je bilo treba primerno nagovoriti.
V Srednji vasi v Bohinju sem bil kaplan le nekaj mesecev. Tamkajšnji način pastoralnega delovanja bi lahko nekoliko slikovito imenoval »planšarski«. Ljudi je bilo treba razumeti v njihovem načinu življenja, se jim približati, potem pa skušati kaj spremeniti.
V Škofji Loki je bilo poleg cerkvenega dosti prosvetnega dela. Kot duhovnik sem se moral zelo boriti za svoje pravice. Mestni očetje so bili namreč zelo škrti pri denarju, ko je šlo za kateheta in cerkvene zadeve. Vsi učitelji na šoli so dobivali plačo, le katehet ne. Pritožil sem se na sedež Dravske banovine in od tedaj naprej sem bil plačan za poučevanje verouka. Mestne oblasti so mi rade nagajale zaradi tega, ker se nisem udinjal tedanjemu političnemu režimu, ampak držal z delavci. Z ostalima katehetoma sem toliko dosegel pri mestnih oblasteh, da nas je morala občina plačevati. Tako smo se lahko preživljali.
Sicer pa je bilo v Škofji Loki
versko kulturno življenje kar razgibano. Skrbel sem za fante, vključene v Marijino družbo. Poleg tega sem pomagal v močnem katoliškem prosvetnem društvu, organiziral delavsko kuhinjo za revne delavce. Tedaj so bile po Gorenjskem najhujše delavske stavke, ljudje so živeli v težkih socialnih razmerah. Treba je bilo pomagati, kolikor se je le dalo.
V Škofji Loki sem kaplanoval dve leti, nato pa bil imenovan za rektorja uršuljnske cerkve in kateheta uršulinskih šol (tudi banovinske mlakarske šole). Bilo je izredno veliko šolskega in organizacijskega dela, povrh vsega pa še pastoralne in druge skrbi za delavce. Za leharjenje res ni bilo časa!
Počitnice sem, kolikor je bilo mogoče, izrabil za potovanja po svetu, da sem izpopolnjeval znanje tujih jezikov, opazoval versko in pastoralno življenje ter delovanje duhovnikov. Večkrat sem bil v Franciji pa tudi drugod. Zanimal sem se tudi, kako na tujem živijo naši ljudje, kakšen je njihov socialni položaj.
Pri uršulinkah v Škofji Loki so bile tedaj razmeroma težke gmotne razmere. Starši so sami
težko živeli, pa zaradi tega mnogi niso pošiljali otrok v internat. Ni bilo denarja, da bi plačevali, ali pa zmogli le manjši del vzdrže-valnine.
Moje župnikovanje v Ribnici za časa druge svetovne vojne je bilo spet nekaj posebnega. Tam sem doživel vse mogoče stvari. Skušal sem izrabiti vsako ugodno priložnost za svoje postoralno in socialno delovanje med ljudmi. Precej dela je bilo z mladino.
Komenda je bila že znana kot dobra župnija v verskem pogledu. Precejšnjo zaslugo za to so imeli tukajšnji duhovniki. Ti niso bili le dobri, vneti dušni pastirji, ampak tudi gospodarsko in socialno zavzeti ljudje. Od njih bi še posebno omenil moja predhodnika, župnika Valentina Bernika in Janeza Zabukovca. V Komendi sem bil zadnji upravitelj Glavarjeve bolnišnice, ki je bila leta 1947 podržavljena.
Ko sem leta 1946 prišel v Komendo za župnika, sem videl, da imajo ljudje radi duhovnika, prav tako, da čutijo s Cerkvijo in radi pomagajo, kadar je to potrebno. Radi so tudi prihajali k maši, posebno ob nedeljah in praznikih. Tedaj še ni bilo »častnih straž«
■
Portal župnijske cerkve s sončno uro
med mašo zunaj cerkve. Kdor je prišel k maši, je šel v cerkev, ne pa postaval zunaj, kot danes delajo mnogi. Cerkev je bila ob ne-
deljah polna vernikov. Tudi versko živijenje je bilo pestro in razgibano. JOŽE PAVLIC (se nadaljuje)
Na obisku pri skladatelju Viktorju Mihelčiču
ŽIVLJENJE Z GLASBO JE BOGATO ŽIVLJENJE
Pred osemdesetimi leti se je v Beli krajini rodil muzik Viktor Mihelčič. V svojem plodnem življenju je napisal več sto skladb, kijih danes s hvaležnostjo izvajajo malone vsi slovenski pevski zbori. Bil je in je še pokončen človek, ki ne taji svojega prepričanja, pa naj je bilo to v partizanih ali pa za cerkvenimi orglami.
Leta 1913 ste med brezami in vinskimi trtami ugledali luč svela. Lahko rečemo, da vam je bila pesem položena že v zibko, saj izhajate iz glasbene družine. Udaj ste odkrili to čudovito darilo?
Z glasbo sem se prvič srečal v cerkvi, saj je bil moj stric Alojzij Mihelčič v Metliki organist. Kot nekajleten otrok sem hodil 2 njim in najprej s strahom, potem pa z vedno večjim občudovanjem gledal njegove spretne roke in poslušal močne akorde, ki so bučali po cerkveni ladji. Takrat sem si zaželel, da bi se te čudežne tipke nekoč tudi pod mojimi prsti tako spretno upogibale.
Želja se mi je izpolnila s štirinajstimi leti, ko sem prvič zaigral Pri mestni godbi, pri kateri sta že igrala dva moja brata. Poleg nas treh je bilo v Mihelčičevem rodu še šest aktivnih glasbenikov. Moje navdušenje za glasbo je seveda opazil tudi stric Alojzij in me pri osemnajstih letih povabil k sebi v Celje, kjer sem se vpisal na triletno orglarsko šolo. Ker sem imel že nekaj predznanja, sem jo končal v dveh letih.
V svef glasbe ram je vrata pomagal odpreti stric, kdo pa je bil vaš prvi učitelj in kje ste prvič zaigrali na črno-bele tipke?
Prve osnove v igranju na harmonij mi je dal metliški kaplan Vinko Lovšin. Bil je dušni pastir in glasbenik hkrati, saj je v Metliki neverjetno poživil glasbeno življenje. Meni je vedno rad svetoval in me kdaj popravil, ko sem "re /n ure igral na harmonij v ne-zakurjeni cerkveni dvorani.
Kako se je nadaljevala vaša glasbena pot po zaključenem šolanju v Celju?
Po stričevem priporočilu, ki je bil takrat celjski župan in senator, sem dobil službo cerkvenega orglarja v bližnjem Šempetru. Služba je bila lepa in dobra, ven-
dar skladateljska žilica v meni ni dala miru. Že takrat, pa čeprav brez ustreznega znanja, sem napisal kakšno pesem, bolj kot vse drugo pa sem si želel nadaljnjega študija.
Ali še hranite svojo prvo pesem?
Na žalost nič več. Napisal sem jo med šolanjem v orglarski šoli in jo tudi pokazal ravnatelju. Lepa pesem je, je dejal in me vprašal, od kod sem jo prepisal? Ko sem mu povedal, da je moja, jo je raztrgal z besedami, da je še prezgodaj za komponiranje in naj se grem najprej učit harmonija. Nekaj let kasneje sem to res storil in odšel v Ljubljano. Stanoval sem na Viču pri frančiškanih, kjer sem poleg orglanja opravljal še zborovodsko delo v štirideset-članskem zboru in za to svoje delo prejemal tudi plačilo. Tako sem lahko nemoteno študiral kompozicijo pri prof. Koporcu.
Vendar v Ljubljani niste ostali dolgo...
Ne vem več, kdo mi je prišel
povedat, da je v Kamniku prosto mesto mestnega organista. Prijavil sem se, vendar je bilo poleg mene še štiriindvajset drugih kandidatov, tako da me je skoraj prevzelo malodušje. Tako kot vsi drugi sem tudi jaz moral na preizkušnjo na stolne orgle k prof. Premrlu. Ko sem odigral skladbo, me je potrepljal po rami in dejal: »Vi boste šli v Kamnik.«
Kamnik je postal vaše mesto, saj ste mu podarili svoja najlepša ustvarjalna desetletja — kot glas-
benik in pedagog, tite v njem?
Še vedno se rad vračam v Belo krajino, vendar le za dan ali dva, potem pa me nepremagljivo potegne nazaj domov. V Kamniku sem namreč preživel skoraj tri četrtine svojega življenja, delal sem zanj, ustvaril sem si družino in v tem mestu bi bil rad tudi pokopan.
Leta 1938, neposredno pred vojno vihro, ste prišli v Kamnik. S katerim zborom ste se najprej spoznali, če vemo, da ste v svojih prvih ustvarjalnih letih vodili predvsem cerkvene zbore?
Res sem si želel sodelovati tudi s posvetnim zborom, in to se mi je uresničilo, ko sem prevzel zbor Katoliškega prosvetnega društva. Poleg tega, da so bili v njem odlični pevci, sem kmalu odkril, da so tudi dobri igralci, in sem z njimi kaj hitro naštudiral opereto Miklova Zala. Igrali smo v dvorani nad Delikateso, ki je bila v lasti društva, igro pa smo zaradi izrednega odziva kamniške publike morali vsaj desetkrat ponoviti.
Kmalu je prišla vojna, med katero kulturno življenje ni popolnoma zamrlo, čeprav je gotovo tudi vam povsem spremenila življenje?
Kmalu po začetku so me Nemci odpeljali v taborišče v Begunje in kasneje v Šentvid, od koder so me izselili v srbsko Smederevsko Palanko. Po približno pol leta so do mene prišle govorice, da Nemci iz Begunj sprašujejo zame, ker sem bil menda vpisan v seznam za talca. Potrditve, da je to res, nisem čakal, ampak sem pobegnil v Beograd, kjer sem se prijavil na italijanski konzulat kot njihov državljan. Kljub zapletom sem dobil dovoljenje, da grem lahko v Metliko in jeseni leta 1943 sem odšel v partizane.
Številni kulturni delavci so v partizanih ustvarjali naprej, njihovo prozo in poezijo pa so spit drugi mojstri uglasbili ali pa prelili v igro. Je tudi vas spremljala glasba v narodnoosvobodilnem boju?
Že od prvih korakov, saj so mi šle partizanske pesmi hitro v uho. Napravil sem zbor v bataljonu, ki ga je prišel poslušat celo general Jaka Avšič. Da je bil z njim zadovoljen, pa dokazujejo
Kako se poču- njegove besede, ko je rekel mojim predpostavljenim: »Na tega fanta pazite, ker bo po vojni še kako potreben!« In res, pred vsakim spopadom ali večjo nevarnostjo mi je komisar dejal: »Mihelčič, pojdi nazaj!«
Tako sem dočakal maj leta 1944, ko so me poslali na osvobojeno ozemlje pri Črnomlju, kjer sem igral flavto v godbi glavnega štaba, ki jo je sestavil Bojan Ada-
mič. Tam sem srečal precej velikih skladateljev, od Pahorja, Ši-vica do Kozine.
Vam je iz NOB ostal v spominu kakšen dogodek, ki se ga še danes spominjate?
Malce sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da je tudi med nami, stanovskimi tovariši, ki smo delovali na osvobojenem ozemlju, prisotno komolčarstvo. Nekaj mesecev pred svobodo smo dobili nalogo, naj uglasbimo besedilo Franceta Kosmača Domovina naša je svobodna. Moja skladba je bila izbrana kot najprimernejša, saj je v meni nastala povsem spontano. Drugi skladatelji so očitno preveč resno vzeli »naročilo,« saj so nekateri zaradi ruskega vpliva pisali celo v molu, čeprav vsi dobro vemo, da so slovenske pesmi v duru. Nekaterim ni bilo prav, da je bila izbra-
na moja pesem, in so to tudi očitno pokazali. Komisar, ki mi je prišel čestitat, pa je dejal: »Tovariši, borimo se za to, da bo lahko vsak dokazal svoje sposobnosti, vi pa ste hoteli svojega tovariša odriniti.« Po vojni pa je ta pesem postala zelo pevna, skoraj pona-rodela, še prej pa me je morda prav zaradi nje komandant predlagal za kapelniški tečaj v Beogradu. Nekako se mi je le uspelo izgovoriti, da nisem sposoben, saj je bila moja edina želja - vrnitev v civilno življenje. Res so me odpustili iz vojske, Bojan Adamič pa mi je omenil, da jc prosto mesto na nižji gimnaziji v Kamniku in naj ga sprejmem, če želim. Nihče si niti misliti ni mogel, kako rad sem se vrnil v Kamnik.
MATIC ROMŠAK (nadaljevanje prihodnjič)
Spomini na »Liro« iz tridesetih let (IV.)
5. Zadnje priprave
Zadnje priprave so se pričele teden ali celo dva pred dnevom nastopa. Tokrat nič več v naši pevski sobi, pač pa v dvorani na odru, na praktikablih. Število tedenskih vaj se je iz dveh dvignilo na tri, v zadnjem tednu tudi na štiri. In izostankov tudi ni bilo več. Vsi, prav vsi so morali biti vedno prisotni, in če se je le dogodilo, da tega ali onega po naključju ni bilo, nas je nekatere kar poslal na domove zamudnikov z nalogo, da jih pripeljemo. Nekaj prvih let smo nastopali v dvorani Čitalnice, v katero se je lahko »nagnetlo« kvečjemu do 100 poslušalcev. Menda smo jo šele leta 1940 zamenjali s telovadnico Sokola, ki je bila kot posebna stavba na čitalniškem dvorišču, sicer precej večja, vendar kot telovadnica tudi »manj ugledna«. Prva je imela prednost lepega, z velikimi baročnimi stenskimi zrcali okrašenega videza ter dovolj prostora in globok oder, ki ga je od publike ločila s težkim brokatom olepšana odrska zavesa. Druga je bila le telovadnica, iz katere smo morali najprej odstraniti telovadna orodja. Vendar pa je imela boljšo akustiko zaradi višje položenega stropa ter večjo prostornost, kije omogočala prisotnost vsaj 150-im poslušalcem.
To je bilo že petje v živo in Ciril je prvega dne preizkušal
akustiko in ugotavljal, do katere zgornje jakosti nas lahko spusti, da bi skupni zvok še vedno uglašeno in harmonično zvenel in da bi kar se da primerno in ušesom poslušalcev všečno izzveneli akordi, ne da bi pri tem »svojski« glas izstopil iz glasovne sku- • pine ali pa celo umazal čistost skupne harmonije.
Vzporedno s tem je ugotavljal tudi tisto jakostno stopnjo, ki jo dvorana še lahko prenese, ne da bi ob tem neprimerno ali pa pretirano odmevala in odbijala kritične tone. To njegovo ugotavljanje je trajalo kar nekaj dni. Običajno je zahteval, da smo zapeli po nekaj kritičnih pasusov iz skoro vseh pesmi, na sporedu. Pri tem je hodil po dvorani, se ustavljal in obračal, poslušal zvok, iskal odmev, se spet približal zboru, ki je potrpežljivo in v usodo vdan čakal na njegove rezultate.
S tem pa še ni bilo konec tipanja in iskanja, kajti na vrsti je bilo še ugotavljanje stopnje pi-anissima, ki je še vedno sicer pi-anissimo, vendar spet ne toliko pretiran, da bi ga poslušalci ne zaznali. Ta del je bil dolgotrajnejši od prvega, kajti nemalokrat se je dogodilo, da je med skoro nezaznavnim pianissimom z zunanje strani zagrmelo glasno govorjenje, ki jc vso Cirilovo in našo pozornost hipoma porušilo.
»Madona, bod' no tih...« se
je ves nasršen obrnil ter huron-sko zaklical skozi vrata, mi pa smo se prisrčno nasmejali.
Takšna ugotavljanja »sposobnosti« dvorane oziroma prostora, v katerem naj bi nastopali, so mi bila tistikrat nekaj povsem neznanega, in šele pri Maroltu, ki je znal to »gnati do nezavesti«, delno pa tudi pri Učiteljskem pevskem zboru, ki ga je takoj po vojni vodil Rado Simoniti, ali pa pri Radijskem zboru pod vodstvom Milka Škobrneta, sem spoznal, kakšen pomen velja pripisati tudi temu.
Dve ali tri res zadnje vaje pred koncertom nas s preizkušanjem jakostnih skupin ni več »moril«. Sedaj namreč ni šlo za kaj drugega kot za to, da se pokažejo še zadnje malenkostne nedoslednosti, nečistosti akordov in nejasnosti izgovarjave. No, vedno pa le ni bilo tako, kajti dinamika in interpretacija sta ga večkrat zanesli, da je na vsa svoja priporočila in zahteve pozabil. Z njim seveda tudi mi, in ko smo se po zadnjih akordih glasno zasmejali, eden od pomembnejših članov pa običajno vzkliknil:
»To je bilo pa res piano...«
se je tudi njemu razlezel smeh po obrazu:
»Madona, je b'lo fest... ampak zaneslo me je pa tud'.. «
CENE MATlClC (se nadaljuje)
Planinski kotiček
DOBRI VZPONI SE NADALJUJEJO
Letošnja zima je bila izredno ugodna za plezanje. V stenah, obrnjenih proti jugu, so praktično kopne razmere, tako da je tam plezanja enaka kot poleti. Edino sestopi, ki potekajo po senčnih straneh, so čisto zimski in zahtevajo primerno opremo, ki pa je nekateri žal ne vzamejo s seboj in zato prihaja do nesreč.
Severne stene pa imajo, posebno še, če segajo nad 2000 m, kar dosti snega, ki pa je v glavnem že predelan in primeren za plezari-jo. Seveda je tu plezanje brez primerne opreme (cepina, derez) praktično nemogoče.
Tudi člani kamniškega Alpinističnega odseka izrabljajo ugodno zimo, hodijo v gore. Nekateri samo na vrhove (Kukova špica, Kepa, Grintovec, Skuta, Rinke, Turska gora, Brana, Planjava, Ojstrica in druge), drugi plezat, edino s smučanjem je bolj slabo, ker za smuko ni dovolj snega, in še ta, ki je, je v glavnem pretrd. Večini sicer mraz, sneg in led ne ugajajo, in raje plezajo na sončni strani sten, vendar so tudi tu naredili nekaj dobrih vzponov. Med njimi naj omenimo samo vzpone Marka Prezlja in Matjaža VViegeleta januarja v Koglu, Primoža Brišnika in Primoža Trunka februarja v Skuti pa Klemena Malija in Roberta Poličnika decembra v Vežici, februarja v Koglu in Skuti pa tudi v Ospu. Slednja sta 24. januarja tudi prepleza-
la v Štruci smer Sanjsko potovanje, ki ima oceno, odvisno od načina plezanja, VII ali pa VI+, A2. Verjetno je to šele tretja ponovitev v času koledarske zime doslej, pa tudi poletnih ponovitev ni bilo ravno veliko.
V severnih stenah, kjer je res prava zima, je plezal Tone Škar-ja, ki je v Skuti sam preplezal Severni steber in nato sestopil prav tako čez steno po Grapi. V Severni triglavski steni so preplezali Slovensko smer Primož Brišnik, Marjan Kobav in Bojan Pollak.
V tem času pa sta bili preplezani tudi dve pomembni prvenstveni smeri. Avtorja obeh sta Tomaž Humar iz AO Kamnik, o katerega vzponu v Rzeniku (Peklenska pomaranča) smo že pisali v eni od prejšnjih številk, in pa Tomaž Petač iz AO Vertikala.
Prvo smer sta plezala dva dni, 23. in 24. januarja letos, v severni steni Rzenika. Stena je bila sicer večinoma kopna, vendar je bila ves čas v senci, tako da je bilo mraz, zemlja je bila zamrznjena, tu pa tam pa je bilo tudi ledeno.
Vstopila sta desno od vpadnice Velike zajede. Že v prvem razte-žaju so se začele hude težave, od močne krušljivosti do zmrznjen-mih trav. To ju je nato spremljalo ves prvi dan plezanja, ki je velikokrat grozilo s padcem, pogosto pa je bilo tudi psihično ubijajoče,
saj je bilo na nekaterih mestih nemogoče namestiti varovanje. Poleg tega si je Humar pri izbijanju klina poškodoval dlan, vendar ne tako hudo, da ne bi mogla nadaljevati.
Noč sta prebivakirala na gredi-ni, kjer ju je ujela megla. Ta jima je oteževala orientacijo, ju še dodatno hladila, hkrati pa na posameznih skalnih odsekih povzročala požled, tako da sta po nekaj poskusih drugod izplezala po Centralnem stebru.
Glede na svojo težavnost spada ta smer med najtežje v tej steni, predvsem zaradi objektivnih težav, krušljivosti in slabega varovanja. Skupaj s Centralnim stebrom je visoka 410 m. Imenovala sta jo TARANTELA.
Po mrzli severni steni Rzenika sta si zaželela še toplejših, sonč-nejših sten, in sta se zato odpravila v jugovzhodno steno Skute nad Malimi Podi, kiji zaradi značilne obokane strehe v zgornjem delu pravijo tudi Oltar. Ta stena je že leta 1947 pritegnila pozornost, vendar je bila takrat še pretežka za direktno smer, tako da so preplezali dve smeri, ki sledita naravnim razčlembo in zato pač odstopata od idealno začrtane linije in se tako tudi na desni strani ogneta obokani strehi. Tudi Hu-marja je ta stena že prej pritegnila in je v njenem desnem delu preplezal dve novi smeri: Hvala ti, Jahve in 12. julij.
Vstopila sta v soboto, 6. februarja letos, v vpadnici obokane strehe v lepem, sončnem in toplem vremenu. Žal pa ni šlo vse gladko, čeprav je bila tu skala bistveno boljša kot v Rzeniku. Petač si je namreč že v prvem raztežaju poškodoval mezinec na levi roki. Vendar je stisnil zobe, a Humar je moral zato plezati vse raztežaje kot prvi. To je pomenilo še dodatno psihično obremenitev, ki je bila zaradi pomanjkljivega varovanja (zaradi zasiganih poči se skoraj ni dalo zabiti dobrega klina, in je bilo vse varovanje narejeno samo z zatiči in frendi) že tako velika.
V zgornjem delu smeri se je kvaliteta skale poslabšala, tako da je v prepad zgrmel tudi 200 kg težak skalni blok, ki pa na srečo ni nikogar poškodoval. Ker ju je čas že malo priganjal, saj nista imela s seboj opreme za bivakiranje, nista plezala po sredi obokane strehe, ampak po njenem desnem robu, tako da sta proti večeru izstopila na vzhodni greben po katerem sta se vzpela na vrh in nato sestopila čez Žmavčarje v dolino.
Smer sta ocenila s VII. težavnostno stopnjo (VII/VI+/VII-, A2) in je visoka okoli 250 m. Imenovala sta jo Tomaževa skušnjava, saj je mikala Tomaža že več let.
BOJČ
NOGOMETAŠI KOMENDE PRED
NOVIMI CILJI
Dolgoletna tradicija v delovanju Nogometnega kluba Komenda sloni predvsem na povezavi mladih na tem področju. V zadnjih letih pa je ta tradicija povezana predvsem z željo, da bi moštva igrala v čim višjih nogometnih ligah.
Člansko moštvo ima po jesenskem delu zelo dobro možnost napredovanja v višjo ligo. V Komendi gostujejo ekipe Jezero, Dolomiti iz Polhovega Gradca ter Termit. Ta moštva so uvrščena pred NK Komenda, tako da zaostajajo samo za 2 točki za pr-vouvrščenimi. Zelo nevarni bosta moštvi Dane iz Mirne na Dolenjskem ter Krim iz Ljubljane, ki zaostajata za Komendo za 1 točko.
Pomembnih okrepitev vodstvo NK Komenda ne načrtuje, saj želijo, da bi bilo v moštvu čim več doma vzgojenih igralcev. O kakovosti ekipe pove tudi podatek, da je moštvo doseglo največ golov v jesenskem delu, najboljši strelec v celotni ligi pa je Roman Perne. Prvenstvo se bo pričelo konec marca. Pred vodstvom in trenerjem Darkom Crnkovičem stoji velika možnosti za napredovanje v višjo ligo. To pa bo možno le z veliko odgovornostjo vodstva in igralcev.
Mladinsko moštvo, ki ga vodi trener Drago Žinič, nas je najbolj prijetno presenetilo. V jesenskem delu tekmovanja v enotni mladinski ligi so osvojili 6. mesto. V pokalu so premagali znana moštva ter klonili proti ekipi NK Ljubljana. Vzdušje v ekipi je od-
Jadralno padalstvo
Pričenja se sezona
Lepo vreme in pobočja brez snega, so kot nalašč za jadralne padalce, saj se tudi sredi zime najdejo ugodne termične razmere, ki omogočajo daljše polete.
Januarja so se nekateri člani POLETA odpravili na Tenerife, otok, v sklopu Kanarskega otočja, kjer so z različnih hribov opravili okoli 100 poletov. Na tem otoku so ugodne termične razmere tudi sredi naše zime, tako da poleti, dolgi 2 do 3 ure, niso bili nobena redkost.
Tudi doma se jadralni padalci pripravljajo na pričetek tekmovanj pod imenom »LIGA 93.« To je sklop 11 tekmovanj, na katerih tekmujejo samo najboljši in najbolj izkušeni tekmovalci, tekmuje pa se v preletih (čim daljša preletena razdalja).
Iz POLETA se bo tega tekmovanja udeležilo 14 pilotov, in bo-
mo tako najštevilnejši klub v tem tekmovanju. Pri organiziranju klubske ekipe so na pomoč priskočili tudi sponzorji, kot ROD, d. o. o., iz Kemostik, z nekaterimi zainteresiranimi firmami pa se še dogovarjamo.
Piloti tekmovalci so skoraj vsak dan v zraku, seveda, če to dopušča vreme. V letošnjem letu pa so bili opravljeni že prvi preleti. Tako je Peter Slapar na Tene-rifih opravil 22 km dolg prelet z obratno točko, Dušan Orehek pa je prve dni februarja letel z Lijaka nad Novo Gorico 30 km daleč od pobočja Nanosa, pristal pa je 2 km iz Vipave. Letos v klubu precej pričakujejo od »mladih« pilotov, ki so ob znanju pokazali tudi precej motiviranosti za tekmovalne rezultate, upamo pa, da uspehi ne bodo izostali.
DO
Skakalnica v Šmartnem
Smučarski skoki privabljajo veliko mladih, da se preizkusijo v tej zvrsti zimskega športa. V eni izmed prejšnjih številk Kamniškega občana smo lahko prebrali o uspehih mladega kamniškega skakalca Matjaža Kladili ka. Na žalost moramo ugotoviti, da se danes, razen izjeme, to je Gore pri Komendi, nihče resneje ne ukvarja s to športno panogo. Tako je z idejo o skakalnici v Smartnu privabil lepo število mladih domačin Pavle Jerič, ki pa žal kasneje ni več sodeloval pri izgradnji 30 m skakalnice. Tako so mladi iz Šmartna in okoliških vasi s pomočjo predsednika KS Alberta Žiberta zgradili skakalnico, izdelano po načrtu znanega strokovnjaka za skoke Ota Giacomelija. Za ta načrt se je potrebno zahvaliti Binetu Klad-niku, očetu skakalca Matjaža, ki je z veseljem priskočil na pomoč.
Najzaslužnejši, da danes ska-
kalnica stoji, pa je gotovo lastnik zemlje Milan Pančur, ki je velikodušno poklonil v uporabo zemljišče. Gre mu velika zasluga, vredna posnemanja, in le težko bi se mu oddolžili.
Tudi med mladimi je potrebno posebej imenovati, ne da bi pri tem podcenjevali prispevek drugih, Tomaža Petka, ki si za svoje delo na športnem področju zasluži vse priznanje. Skakalnica je bila zgrajena v decembru, finančna sredstva pa ne omogočajo zas-nežitve, ki bi bila potrebna za izvajanje skokov in načrtno delo z mladimi skakalci.
Za pomoč smo zaprosili nekatera kamniška podjetja, ki pa žal niso pokazala razumevanja.
Kljub težavam, s katerimi se srečujemo, smo trdno prepričani, da bomo v svojih načrtih uspeli. Za to imamo voljo, znanje in tudi talente.
JOŽE ARKO
ELEKTRO SERVIS Marjan Plemeniti Vrhoplje 73 tel. 831-058
POPRAVILO
pralnih strojev (generalno popravilo pralnih strojev), bojlerjev, gospodinjskih aparatov, napeljava in popravilo elektroinstalacij.
lično in ob vključitvi petih kakovostnih igralcev bo moštvo še močnejše. To pa je tudi možnost za pomladitev članskega moštva.
V 1. nogometni ligi tekmujejo pionirji Komende. Pod vodstvom trenerja Lovra Kerna so v jesenskem delu osvojili 5. mesto za moštvi SCT Olimpija, Šmartno, Ljubljana in Slovan Mavrica. S kakovostnim delom želijo obdržati odlično mesto v 1. ligi.
Vodstvo kluba, ki ga vodi predsednik Bogo Šest, si prizadeva, da bi v tekmovanju ohranili vsa 3 moštva. Sredstva so zelo majhna, in kljub temu da trenerji vodijo moštva brezplačno, klubu denarja zelo primanjkuje. Vseeno pa moramo biti veseli, da jih je v Komendi in okolici veliko, ki so finančno pripravljeni pomagati klubu. Imena so razvidna na reklamnih tablah ali na dresih NK Komenda. Vsem, ki so kakorkoli pomagali z delom ali denarjem, se najlepše zahvaljujemo.
Le ob skupnem delu in razumevanju vseh ljubiteljev športa bodo tudi v NK Komenda uspehi.
JANEZ KIMOVEC
Lokostrelstvo
Andrejka in Krumpestar v formi
Trditev, da lokostrelska sezona traja vse leto, dokazuje tudi udeležba članov LK Kamnik na različnih turnirjih.
24. januarja se je v VARAŽDINU odvijal turnir, na katerem so nastopili slovenski in hrvaški lokostrelci. Najpomembnejši rezultat je dosegel MATEJ KRUMPESTAR, saj je zmagal v kadetski kategoriji INDOR 2x25 m, prosti stil. Z doseženim rezultatom pa se je udeležil tudi finala v članski vrsti in premagal Ljubljančana SAMA MEDVEDA, ki je zastopal barve Slovenije letnih Olimpijskih igrah v Barceloni, kjer je zasedel 33. mesto.
Že 30. in 31. januarja pa je potekal INDOR turnir v Poreču na 18 in 25 m ter finale tega turnirja. Član LKK EMIL ANDREJKA je v članski kategoriji prosti sil zasedel odlično 2. mesto s 1135 krogi, medtem ko je zmagovalec SAMO MEDVED v isti kategoriji dosegel 1144 krogov.
7. februarja pa so se člani LKK udeležili tekme za SLOVENSKI POKAL v Ankaranu, Kamničani so dosegli naslednje rezultate:
1. Mladinci prosto: 1. MATEJ KRUMPESTAR - 550 krogov
2. Deklice prosto: 2. POLONA LANIŠEK - 440 krogov
3. Pionirji prosto: 1. MITJA PODGORŠEK - 506 krogov
■4. Mladinci instinktivno: 1. TOMAŽ ŠTUPAR - 450 krogov
5. Dečki instiktivno: 2. SAN-DI SHEIKHA - 425 krogov
LK Kamnik slovi tudi kot dober organizator tekmovanj, zato jim je LK Slovenije zaupal organizacijo in izvedbo PREGLEDNE TEKME za nastop na svetovnem prvenstvu v PERIPIGA-NU v Franciji, ki bo od 15. do 17. marca. Pregledna tekma je potekala v kamniški hali.
Rezultati med člani prosto:
1. SAMO MEDVED - Ljubljana - 576 krogov
2. PETER KOPRIVNIKAR
- Maribor - 566 krogov
3. CVETO FLORJANČIČ
- Tolmin - 555 krogov
4. EMIL ANDREJKA - Kamnik - 555 krogov
5. MARKO
PODRŽAJ
- Kranj - 547 krogov MATEJ KRUMPESTAR
— Kamnik — 545 krogov.
Na turnirju so nastopili vsi najboljši lokostrelci — člani posameznih lokostrelskih klubov. Tudi Kamničani so z nastopom EMILIJA ANDREJKE dokazali, da sodijo v sam vrh slovenskega lokostrelstva. Andrejka se je kljub bolezni uvrstil na 4. mesto ter tako postal član slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Franciji.
Ne smemo prezreti odličnega nastopa MATEJA KRUMPESTAR! A, ki je tokrat nastopal v članski vrsti in dosegel 6. mesto. S tem je dokazal, da se kljub mladosti lahko kosa s člani, hkrati pa je potrdil pravilno delo trenerja. LKK upravičeno računa, da bo LK Slovenije Mateja Krumpestarja uvrstila v mladin-
sko reprezentanco, ki bo tekmovala v EVROPSKEM POKALU. Turnirji bodo potekali v Franciji, Italiji in na Danskem. S kančkom športne sreče pa lahko doseže predpisano normo za nastop na SVETOVNEM MLADINSKEM PRVENSTVU, ki bo 27. in 29. avgusta v Molites v Franciji.
TJAŠA
SVETOVANJE MLADIM
Zdravstveni dom Kamnik vabi vse mlade, ki imate težave ali pa, da bi jih ne bilo, da vaše mladosti ne bi grenile posledice neodgovornega ravnanja ali nevednosti...
Pridite k nam in izrabite naš čas, namenjen vam in vaši mladosti, ob ponedeljkih od 8. do 13. ure, ob sredah od 17. do 19. ure.
Višja medicinska sestra MARJANA BEDENK
O MOTOCIKLISTIČNEM ŠPORTU NA KAMNIŠKEM
OBVESTILO
Sekretariat za notranje zadeve občine Kamnik obvešča vse lastnike motornih vozil, da so v teh dneh pričeli z izdelavo odsevnih registrskih tablic. Opozarjamo, da ne gre za nove tablice, temveč le za tehnološko izboljšavo dosedanjih registrskih tablic Republike Slovenije.
Zaradi negotovosti med lastniki motornih vozil in napačne interpretacije v sredstvih javnega obveščanja, obveščamo vse lastnike motornih vozil, ki so že zamenjali stare (jugoslovanske) s slovenskimi tablicami, DA LE TE OSTANEJO V VELJAVI TUDI NAPREJ, IN JIH NE BO POTREBNO ZAMENJATI Z ODSEVNIMI TABLICAMI!
Hkrati pa obveščamo voznike, daje potrebno zamenjati vozniška dovoljenja s slovenskimi dovoljenji, in sicer od 25. 6. 1994.
Vlogi za zamenjavo je potrebno predložiti fotografijo in staro vozniško dovoljenje. Da bi se izognili nepotrebnim vrstam ob koncu akcije, vas prosimo, da to storite čimprej!
Sekretariat za notranje zadeve
v Matični knjižnici
Učenje petja s pravljicami
rodno udeležbo na tradicionalni krožni progi. Vsa čast je takrat doletela kamniške organizatorje in predvsem predsednika društva Pavla Volkarja. V takratni kategoriji do 50 ccm je zmagal Nizozemec Jaap Moojen na motorju KREIDLER. Četrto mesto pa je osvojil Peter Selja na TOMOS-u, peto mesto, prav tako na motorju TOMOS je osvojil Janko Šte-fe. V razredu do 125 ccm je slavil Avstrijec Heinz Krivvanek na motorju ROTAX, drugo mesto je osvojil Janko Štefe na motorju BULTACO. V razredu do 250 ccm je bil prvi Italijan Gilberto Parlotti na CUCATI-ju, peti je bil Edvard Berden na motorju znamke BULTACO. Tudi v razredu do 350 ccm je slavil Gilberto Parlotti na mqtorju DUCATI.
Najbolj pa je zablestel s svojo fantastično vožnjo Italijan Angelo Bergamonti na motorju PA-TON, ki je v razredu do 500 ccm dosegel najboljši čas dneva. Ma-urice Tombs je odnesel lovoriko v razredu prikolic, tretji pa je bil Norbert Salobir s sovoznikom Alojzom Arčanom. Tudi v letu 1969 je bila na isti krožni progi dirka z najštevilnejšo mednarodno udeležbo, celo s petega kontinenta so prišli dirkači. Ta dirka je bila zanimiva v razredu do 50 ccm, ker je prvo mesto osvojil Janko Štefe na TOMOSU-D6, tretji je bil Anton Kralj, peti pa Peter Seljak. Tudi v razredu do 125 ccm je Janko Štefe dosegel odlično četrto mesto. Spektaičel dneva pa je bila vožnja v kategoriji 500 ccm, ko je Švicar Gyula Marsovskv na motorju LINTO lovil in v zadnjem krogu prehitel Novozelandca Gingerja Moleva. To je bila zadnja dirka na tej kratki 2000 m dolgi krožni progi. Naslednje leto pa je bila dirka na novo izbrani 7000 m dolgi progi, ki je potekala mimo Kamnika, čez Podgorje in Duplico nazaj proti Kamniku. Dirka je dobila
tragičen pečat, saj se je v razredu do 50 ccm smrtno ponesrečil nemški dirkač Oswald Diettrich. Bil je 34-letni privatni tovarniški dirkač. V razredu prikolic je Norbert Salobir zasedel odlično tretje mesto v sedem krogov dolgi progi. To je bila zadnja dirka na Kamniškem in do danes moto dirk niso poskušali organizirati.
Ima pa AMD društvo iz Kamnika v svojih vrstah dva prekaljena borca za lovorike in prva mesta. To sta SILVO HABAT in GREGOR GOREČ. Goreč tekmuje na HONDI v razredu do 125 ccm in je dosegel že precej zavidljivih uspehov, tako v državnem kot v mednarodnem in tudi že v evropskem merilu. Naj naštejem nekaj najpomembnejših: Gregor Goreč je štirikratni državni prvak Slovenije, zasedel je drugo mesto na Salzburgringu leta 1992. To je bila mednarodna dirka. V Zeltwegu je na mednarodnem tekmovanju zasedel odlično tretje mesto. Na evropskem prvenstvu v Monzi v Italiji je bil dvanajsti in je s tem osvojil štiri točke za evropsko prvenstvo. Na Češkem sta bili dve dirki v okviru švicarskega državnega prvenstva, kjer je bila konkurenca zelo močna in je Gregor dosegel zelo lepe uspehe. Na mednarodni dirki v Banski Bvstrici - tudi na Češkem, pa je osvojil prvo mesto. Silvo Habat pa je trikratni državni prvak v razredu do 250 ccm - 1984., 1985. in 1986. leta,vča-su dvotaktnih (YAMAHA) tekmovalnih motorjev, in edini v bivši Jugoslaviji, ki se je kdaj-koli pomeril v 500 kubičnem tekmovalnem razredu. Začel je z motociklom MZ 250 (tekmovanje tipa monomarka) na republiškem prvenstvu Slovenije leta 1982. Naslednje leto je startal z YAMAHO TZ 250 na bivšem jugoslovanskem državnem prvenstvu. Leta 1984 je prvič nastopil na mednarodni dirki v Zelt-
Iz Doma upokojencev
Dogodki po novem letu
Nekaj za vas, otroci!
O likovni razstavi tretje oko
V Matični knjižnici Kamnik je od 29. januarja do 26. februarja na ogled likovna razstava TRETJE OKO avtorja Marjana MOTOHA.
Likovni ustvarjalec se je rodil v Ljubljani 1950. leta in je zaposlen kot učitelj likovne vzgoje na osnovni šoli Miška Kranjca.
Nekaj besed o vsebini razstave: Srečamo se s slikovnimi deli, ki na specifičen način posegajo v naš čas - nečas.
Tretje oko! Nič nenavadnega ni, da se ga umetnik spomni in zave ravno v tem pogubnem času. Zave se ga, ker je v njem, z njim gleda svet in v tem svetu hoče sebe. Tako kot vsi, samo da tega ne počnemo zavestno.
Odpiramo se z nestrpnostjo, destrukcijo. Človek — gledalec teh dimenzij sluti in čuti, da je še nekaj. Človek - umetnik to slutnjo vizualizira na svojestvene načine.
Z zadoščanjem sprejmimo ta likovni izziv. Zrcalo časa je in nas samih. Je slutnja in analiza. Je destrukcija in hkrati spoznanje.
Ko odkrivamo naš notranji svet, zapleten in prestrašen, strmimo v to občutljivo tkivo, se hkrati odrešujemo. Seveda ne neha boleti - boli samo malo manj.
Torej nam tretje oko pomaga na naši poti, tudi na poti k sočloveku. Z radovednostjo lahko pričakujemo nove poglede tretjega očesa, saj se ne ustavi tu - zdaj ko vemo, da obstaja od vekomaj, ko vemo, da nam lahko pomaga, ga lahko vstavimo v notranje prostore našega bivanja.
V suvereni risbi se izraža globoko prepričanje umetnika v poved dela in ciklusa. Izraz je znan - človeka spremlja od nekdaj.
Iskanja, izvirni greh doumevanjA dobrega in zlega. Ko umetnik čisti Avgijev hlev družbe, čisti tudi sebe, je individualist, a boleče zavezan našemu bivanju.
Barvitost risb na prvi pogled moti, saj je risba sama po sebi dovolj zgovorna. Barva je pač čustvena refleksija, risba bridek meč.
Umetnik sije na ta način odprl širšo pot naprej. Težavnejšo, zato pa toliko bolj zavezujočo, pravi Oto Forstnerič.
SAŠA KOS
So polne čakalnice slaba ocena zdravstvu?
(Nadaljevanje iz št. 3)
Cestnohitrostne dirke so se že odvijale po vsej Sloveniji. Ena najpomembnejših je bila mednarodna dirka na Ljubelju. 15. julija 1951 je priredilo domače AMD društvo moto dirke po ulicah Kamnika. Na tej dirki je po premoru treh let spet nastopil Emil Trampuš v kategoriji do 500 ccm in na motorju ZUNDAPP zasedel tretje mesto. Proga je bila dolga 1500 m. V Preluki pri Opatiji pa so se odvijale mednarodne dirke za nagrado Jadrana. Prvo dirko so uprizorili leta 1947, potem pa so se odvijale polnih 30 let in leta 1977 je bila zadnja dirka. Na tej zahtevni progi se je pokazala vzdržljivost motorjev in dirkačev. Mnogokrat je bilo usodno za naše voznike to, da so dirkali na friziranih motorjih serijske izdelave, ki niso vzdržali toliko kot motorji mednarodnih konkurentov. Proga je bila dolga 6000 m.
Kot neke vrste prelomnico je treba omeniti še zadnjo meddru-štveno dirko z motorji, kii je bila na Črnivec. To je bilo leta 1960. Takoj naslednje leto pa so že prizadevni člani Kamniškega AMD organizirali prvo pravo cestnohi-trostno dirko na znani krožni progi okoli TITANA in SVILA-NITA. Absolutni zmagovalec je bil Leon Pintar v kategoriji do 250 ccm na motorju PUCH-SGSS. Proga je bila dolga 2000 m. V razredu do 125 ccm je Pintar osvojil prvo mesto z motorjem UCATI-GP in tudi v kategoriji do 500 ccm je Pintar na motorju PUCH-SGSS zmagal. Te dirke so se odvijale že v republiškem merilu. Vsakoletne dirke so bile do leta 1963 še republiške, naslednje leto pa so bile že točkovane za prvenstvo Jugoslavije. No, in 23. junija 1968. leta je AMD Kamnik priredil prve cestnohitrostne dirke z medna-
V torek, 12. januarja, nas je obiskal priljubljeni otroški pisali in skladatelj JANEZ BI-TENC z glasbeno pravljico Tri miške.
Otroci imajo priložnost, da izrazijo svoja skrita, še neoblikovana pevska nagnjenja in sposobnosti. Prepričani smo, da se ob v prihodnje zato povečalo število Pevcev v pevskih zborih, v katere so zdaj vključeni samo trije odstotki otrok. Otroci se na teh prireditvah glasbeno izobražujejo. To je njihov prvi korak v svet Pesmi.
Janez Bitenc zelo rad prihaja v Kamnik. Študiral je na glasbeno  -  zgodovinskem oddelku
Akademije za glasbo v Ljubljani. Že med študijem je delal v glasbenem oddelku Radia Ljubljane. Bil je ustanovitelj in prvi urednik uredništva za mladinsko glasbo. Po 17-ih letih dela na Radiu je bil štiri leta vodja glasbenega oddelka v Pionirskem domu v Ljubljani in nato ravnatelj glasbene šole Franc Šturm.
Ob svojem poklicnem delu se je posvečal ustvarjanju pesmi za otroke, za katere je tudi pisal besedila. Ustvaril je 400 uglasbenih pesmi, med katerimi so nekatere že kar ponarodele, npr. NAŠA ČETICA KORAKA, KU-ŽA PAZI, ZAJČEK DOLGO-UŠČEK...
Uglašeni so na slovo od božične in novoletne dobe. V Domu imamo vsak teden sv. mašo, ki se je mnogoštevilno udeležujemo. To je ugodnost, saj so naši izhodi zaradi zime oteženi, zdaj pa imamo celo karanteno, ker se je pojavila gripa. Frančiškanski patri nas tedensko obiščejo in vzpodbujajo z lepimi nagovori. Predvsem z delitvijo obhajil. Prvo nedeljo v februarju smo prejeli tudi blagoslov sv. Blaža, dar moči za dobro in zdravje. Dogajanja spremljajo mladi pevci, ki polepšajo naša srečanja v večnamenski dvorani.
S svečnico smo se poslovili od božičnega in novoletnega časa. Da bi bilo to postavljanje prijetnejše, so poskrbeli pevci mladin
V zadnjih desetih letih je usmeril svojo glasbeno in pisateljsko dejavnost k ustvarjanju glasbenih pravljic, ki uspešno zapolnjujejo naš kulturni prostor, namenjen najmlajšemu rodu. Za svoje delo je prejel Levstikovo nagrado in številna druga priznanja.
Njegova dela izhajajo v številnih pesmaricah in drugih publikacijah, posneta pa so tudi na številnih zvočnih kasetah. Pesmarice in knjige sta založili Mladinska knjiga, Založba Obzorja Maribor, pesmice pa je na svojih straneh četrt stoletja prinašal CICIBAN.
SAŠA KOS
wegu, Schleizu in Salzburgringu z motorjem GP YAMAHA TZ 250. V sezoni 1987 je v občilih zbudil ogromno zanimanje, saj je startal v razredu 500 ccm v kraljevem razredu. Prva dirka v Je-rezu v Španiji, ki je štela za evropsko prvenstvo, mu je prinesla dvajseto mesto. Tekmoval je na dirkalniku HONDA RS 500 R ex Van DULMEN. V Doning-tonu, Velika Britanija, kjer je dirka štela za evropsko prvenstvo, je dosegel enajsto mesto.
Leta 1988 se je težje poškodoval v Španiji na svetovnem prvenstvu, vendar je še isto sezono v Salzburgringu na svetovnem prvenstvu zasedel devetnajsto mesto, v Zeltvvegu pa prvo mesto na mednarodni dirki. Sledijo uspehi v Banski Bvstrici (ČS) in Schleizu - takratna DDR, kjer je obakrat slavil kot zmagovalec. Dirkanje je nato prekinil za tri leta, vendar, zastrupljen z motorji in dirkami, kot je, je spet startal v sezoni 1992 z YAMAHO 250 ccm. Dirke so bile na Grobniku in na letališču v Portorožu. Osvajal je druga mesta za državno prvenstvo, čeprav je bila mednarodna udeležba. Kljub dvema padcema zaporedoma je bil na eni od dirk v Portorožu četrti. Tekmoval je tudi na mednarodnih dirkah zunaj naših meja in tudi tam osvajal kar dobre rezultate kljub večkratnim tehničnim napakam na motorju, ki pa jih s prizadevnim in nadvse sposobnim mehanikom nista mogla odpraviti.
V sezoni 1993 pa je prestopil v razred SUPERBIKE, kar je zopet svojevrstna senzacija, saj Silvo pri svojih 38-letih vsaj še nekaj let ne misli prenehati s tekmovanji.
Ko bo sezona na višku, se zapeljite na motodrom Grobnik ali pa morda na letališče Portorož. Vaše oči bodo utrujene, ker bodo videle toliko nepozabnega!
JOŽE ZIKA
skega pevskega zbora iz Nevelj in Mekinj z lepimi božičnimi melodijami. Vodili sta pevovodkinji Betka iz Mekinj in Jana z Nevelj. Za klavirjem je bila Tatjana iz Ljubljane.
Napoved pesmi je posredoval p. Marko in razlagal, da so to najbolj stare ljudske pesmi z legendarnimi motivi iz raznih strani Slovenije. Zapela sta oba zbora skupaj, vsi skupno pa Sveto noč, ki je kot veselo sporočilo o miru, ki je tako potreben naši Zemlji, kot je rekel za zaključek voditelj p. Marko.
Za Prešernov dan smo imeli kratek kulturni program, ki ga je izvedel mešani mladinski pevski zbor Matija Tome iz Domžal. To je mnogoštevilen mešani zbor, ki ga vodi Ksenija Kozjek. Napovedovalka Urša Vidergar nas je uvedla v program s prijetnim in razmišljujočim navajanjem pesmi. Prva je bila Zdravljica, ki je kot himna lepo zazvenela v čast pesnikovega spomina. Potem so sledile otožne koroške narodne in druge, saj je bila žalost velika mera pesnikovega življenja. Pesnik je izražal veliko življenjskih resnic iz ljubezni do Primicove Julije, Bil pa je tudi prijazen, hudomušen, ljudski. Poslušali smo njegovo Luna sije, za miren počitek pa Glejte že sonce zahaja.
Voditeljica tega zbora je naša delovna terapevtka; zbor vodi že 8 let. Pomaga ji mož Janez Kozjek, kitarist, sama pa je tudi dobra orgljavka. Veselje jo je videti pri razgibanem vodstvu zbora. Želimo jim še nadaljnjih uspehov!
MARIJA LAVRIČ
Težko je biti v času, ki ga živimo bolnik. Na poti do primerne zdravstvene oskrbe se srečuje s težkimi ovirami, ki so: dolga čakalna doba od osnovnega do specialističnega zdravstva, hladen odnos med zavarovanci in zdravstvenimi delavci in izbira zdravnika. Osnovne možnosti zdravljenja so zapisane v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Pogodba o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju pa zagotavlja še večjo odgovornost za zdravje, pa tudi večjo možnost osebne izbire in nadzora nad kvaliteto zdravstvenih storitev. Kako težko pa je uresničiti besede, je videti v polnih čakalnicah zdravstvenih domov. Tudi minister Voljč se je na TV oddaji 26. 1. 93 posul s pepelom, rekoč, da se ne more pohvaliti z zmanjšanjem čakalne dobe. Veliko kritičnih in pohvalnih besed je bilo že zapisanih, pa vendar kritika ne odpravlja problemov. Zdravstveni sistem še naprej deluje tako, kot je bil vpeljan, zdravstveni delavci (ne vsi) pa nadaljujejo s svojo prakso. Morda se kateri zdravnik zamisli nad polnimi čakalnicami? Pa zaradi objektivnih razlogov sam ne more nič storiti. Bolnik je v ambulanti oseba s številko, pod katero se ga razporedi na tekoči trak. Tako osnovno zdravstveno varstvo je podobno bivšim nabornim komisijam, ker je bil vsak z dvema besedama potrjen za vojaka. Nekaj primerov iz kamniškega Zdravstvenega doma: dne 21. 1.1.1. ob 16. uri - čakalnica polna, nekaj bolnikov ni bilo sprejetih; 25. 1. ob 15.30 - v čakalnici 75 bolnikov; dne 4. 2. — vse zasedeno, ni bilo mogoče priti do zdravnika itd. Res je, čakalnice so bile prepolne tudi zaradi raznih prehladnih obolenj in gripe. Vprašajmo se, kako zmore zdravnik v določenem času (in tudi neredko mora zapustiti ordinacijo zaradi nujne intervencije) pregledati več bolnikov, kot določa normativ. V takem
navalu zdravnik lahko spregovori le nekaj besed in napiše recept, ker že naslednji bolnik živčno čaka pri vratih. Tudi v zasebni zdravstveni praksi ne bo kaj dosti boljše. To potrjuje oglas iz Kamniškega občana z dne 14. januarja: Zasebna ambulanta obratuje v Kmaniku od 9.-11.30 in nato v Tuhinju od 12.-14.30 in tako izmenično od ponedeljka do petka. Kaj ni to preveč nabit delovni čas? Kako naj zdravnik v nekaj minutah pripravi torbo, si umije roke, sleče haljo, se pripravi na odhod, spravi avto v pogon in zdrvi v Tuhinj. V tej ambulanti mora še enkrat ponoviti ista dejanja. V taki časovni naglici od ambulante do ambulante pač ne more biti dobro razpoložen, saj je tudi zdravnik samo človek. Vsa zdravstvena dejavnost se že dolga leta vrti v labirintu, iz katerega ne najdejo pravega izhoda. Ali ne moremo živeti brez vrst in nerganja? To ni prava svoboda, ko občana na vsajcem koraku postavljajo v vrsto pred bančna okenca, pred ordinacije v ambulantah, pred okenca uradov borze dela, pred vrata tovarn in še kje. Kaže, da splošne ambulante ZD Kamnik niso vse polno zasedene, zato je tudi veliko čakanja. Zaradi slabe kadrovske zasedbe gre delo bolj na hitro in v škodo kvalitete storitev, jalove porabe delovnega časa čakajočih, slabe volje zdravstvenega osebja in nerganja zavarovancev. Te slabosti je moč odpraviti v relativno kratkem času, samo če bi bila volja pristojnih upravnih organov za zdravstvo.
Tudi ta dobronamerna kritika prav gotovo stanja ne bo spremenila. Tisti, ki so odgovorni za zdravstvo državljanov Slovenije in organizacijo dela v zdravstvenih ustanovan, bi se morali zavedati, da so zavarovanci neposredno prevzeli velik finančni delež in zato bi morali brez odlašanja izboljšati organizacijo zdravstvenega sistema.
ALOJZ KONDA
PREDTRG, d.o.o. Šoštanj
Florjan 20
tel. (063) 882-885
PREMOG NEPOSREDNO IZ RUDNIKA VELENJE
Akcijska prodaja premoga VELENJSKI LIGNIT (kosi, kocke) po ugodni ceni; vključno s prevozom;
- kosi 6.400 SIT/tona
- kocke 5.800 SIT/tona najmanjša količina 3 tone.
Možnost plačila na dva čeka.
KNJIGARNA DUPLICA
Domžalski jamarji vabijo na spominsko slovesnost v spomin naravoslovca Simona Robiča, ki bo na Šenturški Gori v nedeljo, 7. marca, po 10. maši.
Vabljeni!
PERLA
Kamnik, Parmova 17
(pod cerkvijo na Šutni)
Tel. 832-006
Nudimo vam pestro izbiro ekskluzivnih, elegantnih kompletov in bluz iz uvoza za neveste, maturantke, bi rmanke in njihove mame.
Odprto od 14. do 19. ure, ob sobotah od 9. do 12. ure.
PRIDITE, POGLEJTE IN SE PREPRIČAJTE!
plesni klub
KLUB »LIFE« KLUB VSEH GENERACIJ Domžale, tel. 712-067 GLASBENI PROGRAMI:
v petek, 26. 2., PLAVA TRAVA ZABORAVA v četrtek, 4. 3., OLIVER DRAGOJEVIĆ in FARAONI
v petek, 5, in v soboto 6.3., avdicije in vpis za treninge in nastope v jazz baletu in show dance-u.
Pričetek začetnega in nadaljevalnega tečaja v standardnih in latinskoameriških plesih bo v ponedeljek, 1.3., in v torek, 2.3., ob 20. uri. (Vpis še možen do 10. marca).
Vse šolarje vabimo v nedeljsko matinejo - mlajše ob 16. uri in starejše ob 19. uri.
Ob sobotah ŽUR za vse generacije na zgornjem in spodnjem plesišču. Sicer pa vsak večer od 21. ure dalje plesna glasba po vašem izboru z našim D. J.-em.
Od nedelje do četrtka je ena od pijač po nižjih - dnevnih cenah.
Informacije in rezervacije: DANCING CLUB »LIFE«, TEN-TEN Domžale, tel. 712-067
Hvala!
Na stotine gostov je prispevalo k senzacionalnemu uspehu ob ponovnem odprtju GOSTIŠČA STARI GRAD NAD KAMNIKOM.
Zahvaljujemo se vam za vaš prihod in razumevanje, ker je občasno prišlo do krajšega čakanja.
Ob vašem prihodnjem obisku vam bomo namenili zato še več pozornosti in se veselimo ponovnega snidenja.
Gostišče Stari grad nad Kamnikom je odprto od srede do nedelje od 12. do 21. ure.
Dobrodošli! ... irv. w ...
MAJDA Kosič
MALI OGLASI
Šivam ženska in otroška oblačila (tudi popravljam). Telefon 812-474.
*
Prodam hišo v Kamniku, Titov trg 23, parcela 3/1, z. k. vložek 57 k.o. Kamnik. Samo pisne ponudbe: Petra Benvenuti, Ljubljana, Miklošičeva 36/4.
Ugodno prodam pralni stoj Gorenje. Telefon 812-474.
DELAVSKA UNIVERZA DOMŽALE, d.o.o. UL Kolodvorska 6
razpisuje
TEČAJE
- slovenskega jezika za Neslovence
- vodenje poslovnih knjig za obrtnike
- računovodstva malih podjetij
- strojepisja
- računalništva: DOS, VVORD, VVORDSTAR, d'BASE
- za poslovne sekretarje
- krojenja in šivanja
- za cvetličarje in vrtnarje
Vsi tečaji se pričnejo v prvi polovici marca. Pokličite po tel. 711-082, 712-278
Lastnikom gozdov
KUPUJTE V
NAPREDK0VIH
TRGOVINAH
Kupec, ki kupuje v Napredkovih trgovinah, dobi ob nakupu za vsakih 1.500 SIT kupon za nagradno žrebanje, ki bo 20. marca 1993 ob 10. uri v Domžalah. Nagrade:
osebni avto Fiat Panda 1000 in deset Napredkovih tort. Začeli smo s prodajo avtomobilov na lizing.
Informacije
po tel.: 721-531 (g. Janez Klešnik).
NAPREDEK
A l E
Vlada Republike Slovenije je izdala Uredbo o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja in za zatiranje podlubnikov v letu 1993.
Iz Uredbe je razvidno, da je med ogroženimi občinami tudi kamniška. Ker Uredba zahteva, da gozdarska služba obvesti lastnike gozdov o dodatnih ukrepih, povzemamo iz nje glavne misli.
Ker gre za izjemno nevaren pojav, je jasno, da Uredba prinaša predvsem dolžnosti; so pa tudi nekatere pravice, ki jih pridobijo lastniki s pravočasno izvedbo del.
Dolžnosti so predvsem naslednje:
Do 15. marca 1993 morajo lastniki sanirati žarišča podlubnikov v svojem gozdu, do 15. aprila 1993 pa urediti sečišča iglavcev in pospraviti sečne ostanke.
Lastnik lahko brez predhodne označitve poseka in izdela posamezne lubadarke, vendar mora v 14 dneh o tem obvestiti revirne-ga gozdarja (tel. 831-946).
Gozdarska organizacija lastniku določi 10-dnevni rok za sanacijo žarišča in ga o tem pisno obvesti.
Ce lastnik sam ne more sanirati vetrolotna iz preteklih let do 31. marca 1993, mora o tem obvestiti gozdarsko službo do 10. marca 1993, ki bo zagotovila izvedbo del na lastnikov račun.
Po preteku roka za sanacijo žarišč lubadarja gozdarska služba prav tako zagotovi izvedbo del na račun lastnika.
Lastnik ne sme preprečiti izvajanja preprečevalno-zatiralnih ukrepov.
Gozdarska služba mora v skladu z načrtom varstva gozdov do rojenja podlubnikov zagotoviti postavitev pasti v vseh gozdovih, ne glede na lastništvo, in o tem obvestiti lastnika.
Redna sečnja iglavcev se mora po 28. februarju 1993 odložiti na čas po 15. septembru 1993. Izjema je le neodložljiva lastna uporaba lesa.
Za lubadarke, ugotovljene po 28. februarju 1993, se prizna razlika med stroški za posek in izdelavo lubadark ter redno sečnjo. Sredstva zagotovi proračun Republike Slovenije.
Proračun Republike Slovenije zagotovi sredstva za:
Nakup pasti, vab in insekticida.
- Poravnavo razlike stroškov, omenjenih zgoraj.
- Plačilo poseka in izdelave lubadark, če lastnik ne sanira žarišč do roka. Račun izstavi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano lastniku, ki ga mora plačati v 15 dneh, sicer sledi izterjava.
V soglasju z lastnikom lahko gozdarska organizacija prevzame izvedbo vseh ukrepov v zvezi s sanacijo lubadark, vključno s prodajo. Če so stroški večji, kot. je vrednost lesa, gredo na račun lastnika.
Kazni za posameznike so od 5.000 SIT dalie.
IGOR CURK, vodja JGS Kamnik
»Drevo spoznamo po sadu!«
»Nt dobrega drevesa, ki hi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad..,«
Mar je tedaj čudno, da si ženšče z nekaterimi »umetniki« njenega kova dovoli, kar sledi: dobrega, poštenega, pridnega in predvsem skromnega župnika iz Nevelj maltretira s svojim jezikom, telefonom in čeki osebno kontrolo. To počne s pravo obsedenostjo, vendar brez razloga. Spletkari za dušnim pastirjem vere, po kateri načelih deluje organizacija Karitas. Pri vsem obilnemu »daru«, ki ga je »dobila« od Karitasa, ni dobila čistega srca, ki bi ga najbolj potrebovala.
Ker... »Dober človek prinaša iz dobre zakladnice svojega srca dobro, hudoben pa iz pokvarjenega hudo.
Kajti, česar polno je srce, usta govore!«
Spoštovani, g. župnik, vaša stiska je velika. Nauk, ki ga oznanjate, Vam nalaga, da prenašate vse to ponižno in molče. Ni upanja, da bi te vrste! »drevo« razumelo vašo čudovito pridigo, ki pa je bila brezupen poskus obuditi kanček ljubezni - Boga v srcih, polnih sebičnosti.
Vedite, da niste sami! Vsi - skoraj vsi farani smo z vami! Pričakujem pa tudi ustrezno ukrepanje pastoralnega sveta, ki te poniglavosti ne sme več dopuščati!
Žal je ta zapis brez vase vednosti in dovoljenja. Bal sem se, da bi mi utegnili, v svoji skromnosti, to pisanje celo preprečiti. Oprostite!
VASĆAN (naslov v uredništvu)
MATIČNO POROČILO
SMRTI
1. Tomaž SITAR, upokojenec iz Godiča 70, star 73 let
2. Frančiška HUMAR, gospodinja iz Godiča 7, stara 88 let
3. Kristina Danica LEBEN, upokojenka iz Kamnika, Ljubljanska ul. l/a, stara 68 let
4. Marija KAVCIC, kmečka upokojenka iz Most 62, stara 94 let
5. Pavla BAN, upokojenka iz Ljubljane, Rašiška 10, stara 76 let
6. Tereza PLEŠNAR, druž. upokojenka iz Kamnika, Svetčeva pot 2, stara 86 let
7. Marija ZOBAVNIK, upokojenka iz Tunjiške Mlake 2, stara 86 let
8. Frančiška DEBELJAK, druž. upokojenka iz Kamnika, Parapa-tova 3, stara 85 let
POROKE
1. Jože ŠUŠTAR, traktorist z Velike Lasne 20, in Marija NARAT, galanteristka z Velike Lasne 21
2. Tomaž BURJA, avtomehanik iz Preserij pri Radomljah, VII. ul. 2, in Anica BROJAN, prodajalka iz Šmarce, Bistriška 31
25. FEBRUARJA 1993
zahvale in oglasi
KAMNIŠKI OBČAN
11
ZVEZA KULTURNIH ORGANIZACIJ
KAMNIK
VABIMO VAS
Petek, 26. februarja, ob 19. uri
Razstavišče Veronika, Kamnik Odprtje razstave slik FRANC VOZEL: FIGURE
Razstava bo odprta do 8. marca
vsak dan od 10, do 12. in od 17. do 19. ure,
ob nedeljah pa samo dopoldne.
V programu bo nastopil kitarist Marino Mrčela.
Torek, 2. marca, ob 17. uri
Dvoranica Matične knjižnice, Kamnik BESEDNE IGRARIJE za najmlajše;
tokratna tema: GREMO V MESTO. Vabimo vas s seboj na potep!
Sreda, 10. marca, ob 19. uri
Razstavišče Veronika, Kamnik Odprtje razstave slik
MARINA BAHOVEC: MOJI POGLEDI
Razstava bo odprta do 25. marca
vsak dan od 10. do 12. in od 17. do 19. ure,
ob nedeljah samo dopoldne
V programu
bo slikarkine pesmi interpretirala igralka Barica Blenkuš, skladbo Scaramouche D. Milhauda pa bo izvedel klavirski duo Nataša Bider in Urša Drčar
RAZPIS PLESNE ŠOLE Z MATEJO JUVAN
Tečaji družabnega plesa začetne in vseh nadaljevalnih stopenj
Cas: vsako soboto: urnik bo oblikovan glede na
Število prijav (razdelitev v skupine)
Kraj: Mala dvorana kina DOM Kamnik, Fužine 10
Obseg: 9 vaj po dve šolski uri za šolarje,
9 vaj po eno šolsko uro za predšolske otroke
ter zaključna prireditev, kjer bodo vsi tečajniki
pridobljeno znanje lahko pokazali staršem in vsem
ljubiteljem plesa.
Mentorica: Mateja Juvan
Cene tečajev: - predšolski otroci 1.600,00
- šolski otroci 1.900,00
- popust za bratce in sestrice
Začetek plesne šole bo v SOBOTO, 6. marca.
VPIS: 25. in 26. februarja ter 1. in 2. marca od 17.30 do 19. ure v prostorih ZKO Kamnik, Japljeva 2.
D°Jđ»*?.poJasni,a to •"formacije: ZKO Kamnik, tel.
«31-61 2? ir & nw (ntni
VABLJENI!
TRGOVINA Z BARVAMI, LAKI, LEPILI, ČISTILI IN PRIBOROM
na Steletovi 25 v Kamniku tel. 812-511
Cenjene stranke obveščamo, da imamo nov delovni čas - od 8. do 19. ure, ob sobotah od 7. do 13. ure
UGODNO
pištole in pribor za barvanje iz programa VVANGER po zelo ugodnih cenah.
Velika izbira brusnih papirjev, orodja, barv, lakov..., fasadni material; organiziramo prodajo gradbenega materiala po najnižjih cenah.
Material brezplačno pripeljemo na dom.
SE PRIPOROČAMO!
Lovci so se poklonili ti z zelem) vejico, lovski rog p:i jc zatrobil
večno nuni slovo.
ZAHVALA
Po dolgotrajni bolezni nas jeza vedno zapustil dragi oče, stari oče, brat in stric
JOŽE JERAS
z Velikega hriba 6
Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem, znancem in našim sodelavcem iz tovarne Titan in Petrola, ki ste nam v težkih trenutkih pomagali, izrekli so-žalje, darovali cvetje in ga tako številno pospremili k zadnjemu počitku. Zahvaljujemo sc tudi KO ZZB, OD, LD Tuhinj in drugim lovskim družinam, dr. Krtovi, patronažnima sestrama iz ZD Kamnik in osebju Kliničnega centra, govornikom g. Lajmišu, g. Govekarju in g. Modicu, cerkvenemu pevskemu zboru in g. župniku za pogrebni obred.
Žalujoči: sinovi Lojze, Jože, Tone, Ciril in Janez, hčerka Minka t družinami in drugo sorodstvo
Veliki hrib, Tuhinj, Cirkuse, Ljubljana, Škocjan pri Dobu, _januar 1993_
JEANS CLUB PALMAS
Steletova 25, Kamnik
(nasproti SKG)
UGODNA PONUDBA:
- SEMIŠ ČEVLJI - MEDVEDKI (od št. 28 do 45)
- kavbojke: REPLAY, DIESEL, UNICO, CARERRA, CASUCCI, LEVIŠ, HYPER, KEVVIS, POWER STATION itd.
- DŽINS JAKNE, BOMBAŽNE MAJICE Z DOLGIMI ROKAVI, KARIRASTE SRAJCE, SVILENE IN BOMBAŽNE TRENIRKE, PAJKICE...
- OTROŠKE KAVBOJKE ZA 800 SIT. Nakup možen na 2 čeka.
Odprto od 9. do 19. ure, ob sobotah od 8.30 do 12.30.
TRGOVINA »VERIGA« Tomšičeva 17, Kamnik Tel.: 831-888 (v bližini TRŽNICE)
Vam nudi po ugodnih cenah:
jupol (25 kg) 1.650 SIT, hidrokol (30 kg) 1.800 SIT, belton (4 I) 1.720 SIT, beltop (4 I) 2.530 SIT, lepila za les in parket, posoda, porcelan, steklo, plastika, čistila, čopiči, sanitarne armature Armal po tovarniški ceni, Candi program, kolesa SCOT, HUGER BUGER, BMX, ROG, razne verige, konzole za police, žičnike od 60 do 100 mm 125 SIT/kg. Prodaja na tri čeke.
Strokovno svetovanje iz pleskarske in soboslikarske stroke. Odprto pd 7. do 19. ure, ob sobotah od 8. do 12. ure. HOMAR, d. o. o., Trgovina »VERIGA« SE PRIPOROČA!
ZAHVALA
Ob smrti
TINKA ČIČIGOJA
z Duplice
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izraženo sožalje, darovano cvetje in za maše ter spremstvo na njegovi zadnji poti. Zahvaljujemo se gasilcem za organizacijo pogreba, pevcem Lire, govornikoma g. Vidmarju in g. Modicu za poslovilne besede in g. patru za opravljeni obred.
Žalujoči vsi njegovi
Duplica, Radomlje, Ljubljana, februar 1993
Ko jc srčna bolečina prevelika, se tudi solza posuši, le srce nemo kliče, zakaj tebe draga mama - ni.
ZAHVALA
V 80. letu starosti nas jc zapustila naša draga mama, stara mama in prababica
TEREZIJA VOLKAR
rojena PANČUR, Kosova mama iz $ mart mi v Tuhinju
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste bili v dneh slovesa od naše mame z nami, posebno še gospe Mariji Slapnik in Mariji Prašni-kar. Hvala gospe dr. Andreji Krt, ki ji je v času bolezni vedno pomagala, g. župniku Francu Balohu za lep govor in pogrebni obred, godlji na pihala Domžale za zaigrane žalostinkc, g. Blažu Naratu za poslovilni govor, g. Tonetu Klemenu in pogrebni ekipi. Iskrena hvala tudi vsem, ki ste darovali cvetje in za maše, nam izrekli sožalje ter našo mamo pospremili na njeni zadnji poti. Žalujoči vsi njeni Šmartno, Domžale, Vrhpoljc, Blagovica, februar 1993
Ak' silni glas bi gromu vzel, da razodel bi vsem ljudem, kar sem trpel, sam zase vem. nihče nikdar bi ne verjel.
ZAHVALA
V 81. letu starosti nas je zapustil dragi oče, stari ata, brat, stric in pradedek
JANEZ TRPOTEC
iz Spodnjih Stranj 26
Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za izrečeno sožalje, podarjeno cvetje in za maše ter številno spremstvo na njegovi zadnji poti. Posebej hvala g. župniku za lep pogrebni obred in besede slovesa ter pevcem iz Stranj za ganljivo petje.
Žalujoči: sin Franc z družino, hčerka Cirila z družino, sestra IMici z družino in drugo sorodstvo
Stranje, Duplica, Trbovlje, februar 1993
OBVESTILO
Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine Kamnik obvešča, da sprejema vloge za prevzem pokroviteljstva občine Kamnik nad pomembnimi prireditvami v letu 1993.
Vloge sprejemamo do vključno 15. marca 1993 na naslov: Skupščina občine Kamnik, SGDD - Referat za družbene dejavnosti, Titov trg 1, Kamnik.
Kar mine. ni sreča, kar ne boli, ni življenje.
ZAHVALA
V 79. letu starosti nas je zapustil dragi oče, dedek, pradedek in brat
JANEZ MOČNIK
Koširjev ata iz Buča 2 v Tuhinju
Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za darovano cvetje, maše, izrečena so/al j a ter spremstvo na njegovi zadnji poti. Iskrena hvala osebju Doma upokojencev Kamnik, Zvezi borcev, Lovski družini Sela in drugim lovskim družinam, govornikoma za ganljive besede slovesa ob odprtem grobu in trobentaču za lepo zaigrano Tišino. Topla zahvala tudi g. župniku za lep pogrebni obred. Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala!
Vsi njegovi
Buč, Kamnik, Moste, 10. februar 1993
ZAHVALA
Ob boleči izgubi naše drage mame, stare mame in prababice
FRANČIŠKE PESTOTNIK
Čevkove mame iz Češnjic 18 v Tuhinju
se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem, sodelavcem in znancem za izrečena sožalja, darovano cvetje in številno spremstvo na njeni zadnji poti. Posebej hvala osebju Doma upokojencev Kamnik za dolgoletno skrb in nego, vaščanom Češnjic, g. župniku za opravljen pogrebni obred, pevcem iz Komende za pesmi slovesa in gospe Bajde za poslovilne besede ob odprtem grobu.
Žalujoči vsi njeni
Češnjice, februar 1993
Ne jokajte na mojem grobu, le mirno k njemu pristopite in spomnite sc, kako trpela sem, in večni mir mi zaželite.
ZAHVALA
V 82. letu starosti nas je zapustila naša dobra in skrbna mama, stara mama, prababica, sestra in teta
ANA POD JED
iz Godiča 81 V
Najiskrcneje se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom, sodelavcem obrata Plastika in drugim iz KIK-a za izrečena ustna in pisna sožalja, darovano cvetje, sveče in maše. Hvala vsem, ki ste jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti. Posebej hvala dr. Plavčevi, sestri Miji Gorjup ter drugemu zdravstvenemu osebju ZD Kamnik za skrbno nego in gospodu župniku za lepo opravljen pogrebni obred. Hvala tudi pevcem za prelepo petje.
Žalujoči: vsi njeni
Godič, Stranje, Sela, Šentvid, februar 1993
Pomlad prišla bo na naš vrt pogrinjat zeleni prt, tebe ne ho več tam našla, zajokala ho in odšla. (F. Nahtigal)
ZAHVALA
Mnogo prezgodaj nas je zapustil dragi brat in stric
BENEDIKT POTOČNIK
iz Črne 22 pri Kamniku
Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem, znancem in sodelavcem Rudnika kaolina in Titana za izrečena sožalja, darovano cvetje in sveče ter številno spremstvo na njegovi zadnji poti. Hvala dr. Igorju Ivanetiču za vso zdravniško pomoč, g. župniku Tonetu Bcrčanu za poslovilni govor v cerkvi in pogrebni obred, pevcem za ganljivo zapete pesmi ter nosačem Rudnika in govorniku Marjanu Hančiču za lepe poslovilne besede.
Žalujoči: bratje z družinami
Februar 1993
Spominsko srečanje na Osekah
Na kuharskem tečaju v Repnjah
Še boljše kuharice
Na slovesnost, ki je bila letos v nedeljo, 7. februarja, je prišlo veliko ljudi; bilo jih je več kot 300. Oseke so kraj pod Menino planino, kjer je Zveza borcev NOV Tuhinj organizirala srečanje v spomin na boje in padle partizane. Ob lepem in prijetnem vremenu je bila slovesnost še bolj plemenita in prisrčna. V okrilju teh gozdov so se borili partizani proti močnejšemu sovražniku. Padle so mnoge žrtve in borci NOV so prepričani, da so padle za svobodo, za pravo stvar, za domovino. Tega dejstva ne more nihče spremeniti, čeprav nekateri poskušajo na različne načine.
Organizatorji iz Tuhinja so za-
kurili velik ogenj, vse obiskovalce postregli s toplim čajem, za prigrizek pa je bilo mogoče dobiti okusne klobase.
Pri spominskem znamenju je plapolala slovenska zastava in v bližini je potekal kulturni program. V pozdravnem nagovoru je g. Hribar orisal pomembnost narodnoosvobodilnega boja, razčlenil dogajanje v neposredni bližini prireditvenega prostora v času NOB in razmišljal o sedanjem dokaj zapletenem Času, ko si utrjujemo svojo državnost.
Pevski zbor iz Tuhinja je zapel več partizanskih pesmi, recitator-ji pa so predstavili času primerne recitacije.
Kratko, lepo in uspelo prireditev so prisotni sprejeli z odobravanjem in zadovoljstvom. Taka in podobna srečanja so priložnost tudi za pogovore s krajani Tuhinjske doline. Kamničani so bili kot vsako leto na srečanju, čeprav v Tuhinj v nedeljo zjutraj ne pelje noben avtobus. Planincev in drugih Kamničanov, med njimi precej upokojencev, je bilo več kot 70.
Po zaključku srečanja so udeleženci odhajali nazaj v dolino, v Tuhinj, v Češnjice, nekateri pa so lep nedeljski dan izrabili za obisk Menine planine.
STANE SIMŠIČ
Samostan Repnje pri Vodicah, v katerem od leta 1883 domuje red Šolskih sester, je najbrž večini najbolj poznan po gospodinjskih tečajih, ki si jih žele obiskati mlade in starejše gospodinje. Sestra Nikotina, ki je svoje kuharske skrivnosti zaupala tudi knjigi »100 RECEPTOV SESTRE NIKOLINE« (dobite jo tudi v knjigarnah), vodi gospodinjske tečaje, za katere je vedno dovolj zanimanja. Vsa mesta so zasedena za kar nekaj časa naprej, zato je bila prava sreča dogovor Marte Kos, svetovalke za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti na kmetijah v občinah Domžale in Kamnik, s sestro Nikolino za izvedbo kuharskega tečaja za kmečke žene in dekleta iz obeh občin.
rejših in mlajših gospodinj in za spoznanje, da gresta mlada in stara gospodinja še kako lepo za isti »šporget«.
Tončka Zalaznik iz Srenje vasi v Tuhinjski dolini: Čeprav sem gospodinja že kar nekaj let, sem prav rada prišla na tečaj. Kar veš, je bolje kot nič, sem si mislila in ogromno pridobila. Zvedele
Program njihove dejavnosti v obeli občinah je pester. Sestavljajo ga različna predavanja in druge oblike izobraževanja, kijih rade obiskujejo, saj tako izboljšujejo tako kvaliteto življenja na kmetiji, kot uspešno vključevanje teh domačih v življenje naših vasi nasploh.
Zamisel o obisku gospidinjske-ga tečaja v Repnjah je bila njihova, svetovalka Marta, brez katere vse pravijo, da ne bi bilo tako prijetno, pa je tečaj vključila v program svetovalne službe Zavoda za kmetijstvo Ljubljana. Ljubeznive sestre so jim rade izpolnile željo in 21 iz obeh občin, med njimi 12 iz občine Kamnik, je dvakrat tedensko preživelo po 4 ure v prijetni kuhinji samostana Repnje. Med njimi so bile že izurjene kmečke gospodinje, ki so želele obnoviti že pridobljena znanja, pa zelo mlada dekleta, ki se v gospodinjstvu šele poizkušajo. V pogovoru z g. Kosovo pa sem izvedela, da so nekatere med njimi tudi z domačij, ki bi se v prihodnje želele ukvarjati s kmetijami odprtih vrat in kmeč-
kim turizmom. Del sredstev za tečaj so prispevale same, del obe občini.
Pohvalile so vse in posebej poudarile, da kvaliteta tečaja ni le v tem, da je bil dober poult, da so veliko izvedele o zdravi prehrani, o načinu priprave hrane, temveč so se naučile tudi delati v skupini, se med seboj spoznale, so sodelovale in izmenjale izkušnje o dosedanjem delu v kmečkih gospodinjstvih. Prepričane so, da bo prehrana v njihovih gospodinjstvih odslej še pestrejša, bolj zdrava, pa tudi estetsko boljša. Pridobile so si tudi osnovna znanja o postrežbi, še posebej koristno pa bodo lahko uporabile nova znanja o uporabi začimb in porabi »ostankov«, ki jih v gospodinjstvu nikoli ne zmanjka.
S tečajem so bile zelo zadovoljne. Posebej so pohvalile znanje in neposrednost sestre Nikoline, njeno ljubeznivo seznanjanje s skrivnostmi kuhinje, z drobnimi nasveti, ki jih za dobro kuho ni nikoli dovolj. Bogatejše so tudi za izkušnje, ki so jih dobile v medsebojnih sodelovanih sta-
smo vse: kako se servira, kako oblikujemo meni, katere sestavine gredo skupaj, katere ne.
Kar stopetdeset nas je v kmečkem aktivu v Tuhinjski dolini in vse skupaj rade delamo. Sama ne bi zmogla, s pomočjo ostalih pa gre, pa na našo svetovalko Marto ne smem pozabiti. Koristno in lepo nam je, ko pridemo skupaj.
Jutida Korbar iz Komende:
Nisem še gospodinja. Na tečaj sem prišla, da si naberem izkušenj. Doslej sem doma kuhala občasno, tu pa sem pridobila kompletna znanja o kuhanju in
Zdravi ljudje, zdrava hrana, zdravo mesto!
Lepe sanje! No. včasih sc tudi sanje uresničijo. Vsaj deloma, če te ne v celoti. A nc same od sebe. Od nas jc odvisno, če bodo nastale resničnost. Zelja, da bi bil zdrav, je v vsakem človeku. Ne zavedamo pa se. v kolikšni meri jc naše zdravje odvisno od hrane. Od zdrave prehrane!
Kako do nje?
Tokrat nekaj predlogov* kako do zdrave zelenjave:
Kmalu bomo nabirali regrat. Da jc zelo zelo zdrav, vc že sleherni Slovenec. Vendar ga ne nabirajte ob cestah! Zastrupljen je s svincem. Najmanj 50 m stran od ceste moramo, da bo v redu. Tudi v CETU ga ni treba prati kot neka »pametna« in nadvse »čista« Kamničanka. Tudi v čistilu so strupene snovi. Torej ga le dobro perite v čisti, mrzli vodi. Kot vse solate in drugo zelenjavo ga ne puščajte dolgo časa v vodi. ker se i/.lužijo rudninske snovi. Tudi ni dobro, da je dolgo časa nabran, liranjevke bi morale nositi na trg samo odrezan, neočiščen in neopran regrat (in druge solate). Oprana večkrat »osvežena« zelenjava nima več veliko prvotnih sestavin in postane neokusna. Nabrati in čim prej dati na mizo. naj postane naše pravilo.
Z regratom začno rasti tudi koprive.
Dr. Vogel je o koprivi zapisal naslednje:
Ko sneg skopni in začno zemljo ogrevati topli pomladni vetrovi, sc v naročju matere zemlje zgane življenje. Na sončnih pobočjih, strminah in bregovih poženejo zeleni listi kopriv z nazobčanimi robovi. Nikomur niso mar. tiho in skromno mešajo svoje sokove in pripravljajo zdravilo, ki bi marsikomu lahko koristilo, in to celo kot rešitelj življenja, če bi le to vedeli in ga uporabili. Marsikateri pljučni bolnik ne bi shiral, če bi sc ob pravem času obrnil na prezirano koprivo in si pri njej poiskal pomoči. Marsi-kakšhemu otroku bi bezgavke na vratu izginile in njegova sivkasta, bleda ličeca bi postala spet svetlo rožnata, če bi le starši vedeli, kako čudežne sokove vsebuje prezirana kopriva.
Ni nobene zeli. ki bi bila koprivi enakovredna pri slabokrvnosti, rahitisu. skrolulozi in pri boleznih dihal ter predvsem bezgavk.
Kopriva ima veliko kalcija, fosforja, železa in šc drugih pomembnih rudnin. Je ena redkih rastlin z veliki) vitamina D. ki je pomemben za nastajanje kosti in asimilacijo kalcija in hrane.
Tako nam jc ta zdravnik dal dobre napotke in ne bomo se obotavljali, ampak bomo začeli koprive nabirati. Nabiramo vršičke mladih, svežih kopriv. Drobno jih sesekljamo in pomešamo med solato, jajčka, miissli ipd. ali jih dodamo raznim juham. Skuhali bomo špinačo (drobno sesekljana, z dodatkom česna in kisle smetane je zelo dobra). Spinača iz kopriv se dobro ohrani v zamrzovalniku. Koprive lahko nabiramo vse do jeseni, najboljše pa so spomladi.
Narava ponuja. pametni vzame!
Pa sc iz narave preselimo na vrt. kjer bomo vse leto sami pridelovali zdravo zelenjavo.
Najpomembnejše je. da rastlinam pripravimo ugodne razmere za rast. to pa bomo naredili tako. da bomo zemljo pognojili s čim bolj naravnimi gnojili. V dobro gnojeni zemlji rastline dobro uspevajo in so tudi odporne proti boleznim. Tudi škodljivci jih manj napadajo. Najboljše gnojilo za vrt je kompost, to vam lahko zatrdim iz lastnih izkušenj. Kdor ima vrt in še nima komposta, naj ga naredi letos - ne bo mu žal. Za kompost uporabimo odpadke, ki bi jih sicer zmetali stran — v škodo okolju in sebi.
Še bolj kot z umetnimi gnojili škodujemo sebi. ko rastline škropimo in posipamo z raznimi kemičnimi pripravki. Vsi takšni pripravki so strupeni, nevarni človeku. Zavedati se moramo, da strup, ki ga pršimo in trosimo po rastlinah in zemlji, pride čez nekaj časa nazaj na krožnik. Tako zastrupljamo sebe in svoje potomce.
Škodljivce in bolezni je moč zatirati tudi z naravnimi sredstvi. Pa smo spet pri koprivi. S koprivami zatiramo listne uši. npr. na
fižolu (preizkušeno, učinkovito). Z njivsko preslico škropimo proti plesni, rji. škrlupu, raznim prši-cam in rdečemu pajku. Zelje škropimo proti gosenicam z vodo, v kateri smo namakali zmečkane paradižnikove liste itd.
Zavedam sc, da so to le drobci iz včdcnja o naravi. Upam, da sem vsaj »prebudila čut« pri tistih, ki sc doslej šc niso zavedali, kaj lahko samo storijo, da bi prišli do zdrave zelenjave. Podrobnosti so opisane v knjigah, npr. MOJ-BIO-VRTin raznih revijah in brošurah. Malo več bi bilo dobro tudi ustnega pretoka bogastva izkušenj - po reklu: »Vsi ljudje vse vedo«. Zato vabim vse. ki se zanimate za naravno vrtnarjenje na ZELENO URO v ponedeljek. 15. 3.. ob IV. uri na sedežu Zelenih v Kamniku. Cankarjeva 3 (ob samskem domu).
A kako naj pride do zdrave zelenjave tisti, ki nima vrta? Težko!
Kamniški pridelovalci zelenjave se z naravnim pridelovanjem še nc ukvarjajo. Pa bi bil že čas. da bi sc vsaj tisti, ki imajo možnost, odločili za pridelavo hrane brez kemije. Veliko in čedelje več je ljudi, ki bi radi plačali tudi nekaj več. samo da bi dobili naravno pridelano hrano. Kmetijski pospeševalci bi sc morali v tej
smeri malo zmigati. pa bi sc kaj premaknilo.
Problem je v tem, da naši »zagnani« pridelovalci preveč gnojijo z umetnimi gnojili in ne delajo po navodilih, ko pripravljajo škropivo proti plevelom, boleznim in škodljivcem, ampak po mišljenju - »da bo ja pomagalo«, nasuje-jo: kemikalij veliko več. kot bi bilo potrebno. To pa je tisto, kar bi sc dalo pri priči popraviti, če bi se ljudi poučilo in prepričalo, da bi škropili in z umetnimi gnojili gnojili samo toliko, kolikor jc nujno potrebno. Že samo s tem bi sc vsebnost strupov v naravi močno zmanjšala.
Kljub vsemu pa menim, da je še vedno bolje kupovati zelenjavo od domačih pridelovalcev, ker večina občasno gnoji s hlevskim gnojem, in zemlja šc ni čisto izro-pana kot v tujini na področjih intenzivnega pridelovanja, kjer »prisilijo« rastlino, da zraste hitro in »brez madeža«. Dobimo na oko sicer krasno zelenjavo, vprašanje pa jc. kaj vsebuje. Saj tega nihče ne preverja - kolikor vem.
Kemikalije, ki jih vsi mi veliko
uporabljajo ob pridelovanju, nato pri skladiščenju, ob prevozih, v prodajalnah (česa vse nc počnejo?!), vsebujejo strupene snovi, ki povzročajo bolezni, in ni čudno, da jc čedalje več rakavih in drugih obolenj. Zato bi sc morali vsi ljudje malo bolj zavzemati za izboljšanje stanja, saj smo vsi prizadeti in prizadeti bodo šc bolj naši potomci.
Projekt »KAMNI K-ZDRA-VO MESTO« naj bi vseboval dejavnosti za izboljšanje vseh okoliščin za zdravje ljudi. Se bomo odločili zanj?
DRAGICA FRIEDL
pečenju. Spoznala sem nove načine priprave hrane, zlasti všeč so mi prikuhe, peka peciva, pogrinj-ki, postrežba. Posebej sem si zapomnila pripravo raznovrstnih omak, zanesljivo pa bom doma poizkusila pripraviti dobre kremšnite, ob krompirju, ki je bil največkrat priloga, pa bom po receptih sestre Nikoline skušala pripraviti tudi druge priloge.
V. V.
kočna
Friziram
na vašem domu.
Naročila po telefonu 727-666.
KNJIGARNA in
PAPIRNICA
HIP - Ljubljanska 21/a, Duplica, tel. 812-332
Kompletna ponudba pisarniškega materiala, tiskovin, šolskih potrebščin, biroopreme...
POSEBNA PONUDBA: CELOTEN PROGRAM »AKTA«
(DZS Ljubljana)
KOČNA, d. d.
DEŽURSTVA ŽIVILSKIH TRGOVIN
sobota od 7.-19. ure
nedelja od 8.-11. ure
27. 2. Mercator, Kranjska,    28. 2. Market Kranjska
Komenda 6. 3. Zaprice, Duplica 13. 3. Bakovnik, šmarca,
Stranje 20. 3. Mercator, Moste 27. 3. Nevlje, Komenda
7. 3. Zaprice
14. 3. Bakovnik
21. 3. Mercator
28.3. Nevlje
KAMNIŠKI OBČAN - Ustanovitelj Skupščina občine Kamnik, izdajatelj Prclcst, d.o.o. Ljubljana, Dunajska 7, direktor Tone Strus. Predsednica časopisnega sveta Breda Podbrežnik-Vukmir. Uredniški odbor Dušan Lipovec, Vera Mejač, Bojan Pollak, Matic Romšak, Stane Simšič, Ivana Skamcn in Franc Svetelj! Glavni in odgovorni urednik Matic Romšak. Strokovna sodelavka Vera Mejač. Lektorica Tina Romšak. Tehnični urednik Vlado Šlambcrgcr.
Na podlagi zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in mnenja ministrstva za informiranje (št. 23/88-92zdne 18. 2. 1992) sodi časopis med proizvode informativne narave po 13. točki tarifne številke 3, za katere sc plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov.
Kamniški občan izhaja dvakrat mesečno v nakladi 10.200 izvodov in ga prejemajo vsa gospodinjstva brezplačno. Naslov uredništva: Kamnik, Titov trg 1 (občina), tel. 831-311. Žiro račun: Prelcst d.o.o., 50102-601-3114.
Rokopisov in in fotografij ne vračamo. Tisk DP DELO -Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Dunajska 5.