M eteIko V slovenskein slovsfvu. 23. Male šole ali šole po deželi so se imele navadao v domačem jeziku, in tudi po mestih v vzornih ali normalnih šolah se je podučevati mogel kolikor toliko jezik slovenski. Da bi se po njem vanje pripravila i Metelčica, v ta namen so šolske knjige spisovali Metelkovci; ali— ,/Berilo za male šole na kmetih" se je 1. 1834 tiskalo že spet v Bohoričici, in v nJeJ je po naročbi šolskega vodstva tiskan tudi nMali besednjak slovenskiga in nemškiga jezika" v Ljubljani 1. 1834. 8. str. 230; II. 1843, ki ga je nekoliko s pomočjo Metelkovo zložil J. Kek (r. v Zatičini 1796, u. v Ljubljaui 1854), ki je spisal bil tudi »Kratek katekizem v vprašanjih in odgovorih", kteri je nastopil v pervih šolab pozneje za 1. 1831 v Metel6iri natisnjenira ,,Kerščanskim naukom". V srednjih šolah je pa slovenščina menda po Vodnikovi dobi potihnila popolnoma. Čop jo je jel zopet buditi, in kaže se, da so tedaj nekteri poskušali slovenščini pridobiti nekoliko veljave v šolah latinskih. Konec 1. 1836 dobi Metelko od deželnega poglavarstva po ravnateljstvu modroslovnega učilišča v presodbo slovnico latinsko — Handbuch der lateinischen Sprache —, ktero je vsaj nekoliko na podlagi slovenskega jezika sostavil tedanji katehct v latinskih šolah blagi Joža Globočnik*) (r. v Cerkljah 1. 1796, katehet od 1828 do 1854, u. v pokoju 1. 1863), ktera pa vendar natisnjena ni bila. V nemški 1. 1837 pisani razsodbi pravi Metelko, da posebno v sldadnji razkazuje pisatelj, kako malo se vjema latinščina z nemščino, nekterikrat celo nič, velikrat se pa lepo sklada s slovenščino. — Prav res je, da latinščina po vsem sostavu svojein t. j. v mnozih posamesnih besedah pa celih stavkib ima veliko podobnosti s slovenščino. Jasno je toraj, da kranjska niladina veliko prej in bolje umeva latinščino, če se na to podobnost z malo besedami opomni v maternem jeziku, kakor pa •) Umerl je ranjki detomili katehet 17. suica, rojcn je bil 18. in pokopan 20. istega mcsca, ter je na parab ležal — 18. — svojega rojstva in — 19. — svojega godu — bv. Jožefa — dan. ako se z mnogimi na široko razlaganimi pravili o latinščini v nemškem jeziku obtežuje njen spominj. Nemško dvombo ,,ich werde verlassen" razlaga pisatelj 1. VI str. 2 prav dobro po slovenski z ,,bom zapustil in siui zapušen"; tako tudi .,ich arbeitete" ž ,,bi delal in sim delal". Spridoina bi toraj kranjska latinščine se učeča mladina rabila to delo; nektere reči bi se vendar — po njegovih mislih — mogle popraviti. Nemške sklanjatve naj bi se vravnale po slovnicab v nonualnih šolah navadnib. Pisatelj je nemščini dal 6 sklonov; praviloma ima le 4. Hotel je pred ko ne to doseči, da se vjeniajo z latinskiini, kar pa nikakor ni prav, vzlasti že za to ne, kor je prepovedano podtikati komu kaj tujega. čisla naj se lastnija vsaktcrega, tornj tudi nemškega jezika, in nobenemu naj se ne \tika ali ne vriva, česar rnu narava ni dala. Mar naj se učenec koj v sklanjah soznani z razločki obeh jezikov, kar se mora prej ali slej že tako zgoditi. nDas Verfahren jener Empiriker, die einst der deutschen Sprache Gewalt anthaten, um darauf das Latein mechanisch bctreiben zu konnen, kann man liiit Reclit wohl nicht zuriickvviinschen". Slovenske besede, pravi proti sklepu, naj se podčertajo in potein drugače tiskajo kakor latinske, da se človek v njili ne moti. Ta zmota se piimeri tem lože, ker se raarsikterikrat v obeh jezicih enako glasijo, in so časili emtcega čnsih inacega pomena; p. me, te, se, novo itd. pomeni v obeh jezikih ravno tisto; rana latinski pomeni der Frosch (žaba), slovenski die "VVunde; perversi lat. die Verkehrten, slov. werfe zu; is lat. er, slov. aus; pes lat. der Fuss, slov. der Hund itd. Tako natihoma je deloval Metelko, da razun 1. 1838, kadar ga V Illyr. Bl. hvalno imeuuje Korytko, nikjer nič ni brati o njem nekaj let. Sicer so po doveršeni čerkarski pravdi nekako sploh potihnili bili delavci na slovstvenciu polji slovenskem, da je 1. 1840 v ravno omenjeneni listu št. 50 Prostoslav Milko takole popeval slovstvo naše: 1833 I. Let sedcm je v Egiptu hudili bilo, De zemlja nič sadii ni obrndila, Ue še kopriva se je posušila, In vsako zerno kal je svoj zgubilo! Let sedem! Čudno res je to število, Ker nas stiskala tud' je taka sila! Ue b' je Modrica miša no čutila, Serce bi bolj prosto Slovoncam bilo! — Polje sicer nam ni pusto ležalo: Rodilo nam je žita, žlalitne vina, In moč in živež nam je vsim dajalo. 1840. Eodila nam je tudi domovina Cvetlice medne, žlahtne in dušeče, De bi ji vence spletali cveteče! II. Pa kaj cvetlice, žlalitne vina, žita! Sladkosti vunder nihče nič ne vžije, Če vsako seme rodovitno klije, Al setev vsa od toče je pobita. — Kaj vinska terta, žlahtne vina, žita, Pomagajo sinovam domačije? Peljinovko vsak žejen grenko pije, Ce medonošnib. bčel nihče ne pita. Al' domačija vertu ni enaka? Glej, naša ta je domačija draga, Glej, žlahtne mednate rodi cvetlice,Še bčele daj ji, sladke beračice, Iz kterih med bi brala bčela vsaka.Saj ljubi bčele tudi Mati blaga! In v teni smislu je I. 1841 Kopitar v posebnem pismu (Baden d. 5. May) popraševal Metelkota: Ps. Wie kommt es, dass selbst Korytko's Beispiel, u. Ibr langes Professorat, keinen Carniolophilus im ecbten Sinne wecken? —