MARIBOR 25. VI. 1971 ST- 12 LETNIK XI IZ VSEBINE: — HRANA V CENTRU1 NE BO DRAŽJA — REFORMA VISOKEGA Šolstva STRPNOST POD VPRAŠANJEM — MANIFEST ZASEDENE FILOZOFSKE FAKULTETE — SLIKICE IZ VESELE DEŽELE . JUGOSLAVIJE — AMANDMA XVIII, TOČKA* 6 — LEVO ALI DESNO — MANIFESTACIJA JEZIKOVNEGA GIBANJA — KULTURA — PERISKOP Končno smo dočakali, da se je začela v Zvezi komunistov Slovenije razprava o visokem šolstvu in znanosti, ki bo po vsej verjetnosti skozi različne burje in odklone pripeljala do resolucije o visokem šolstvu in znanosti. Tako je — ne glede na to, koliko je bila doslej razprava in priprava materiala uspešna — poseg Zveze komunistov na to področje izredno dragocen. Pomen in odgovornost te razprave nam ne sme zamegliti kritične osti, ko ocenjujemo visoko šolstvo in znanost, ki je ogledalo dnevnih razmer pri nas. Nasprotno — mislim, da je sedaj pravi trenutek, da poravnamo račune med sabo in da'jih uredimo tudi do ostalih družbenih struktur. Poravnavanja računov si ne predstavljam kot oster prepir, o tem, kaj smo doslej storili pozitivnega ali negativnega na področju znanosti in visokega šolstva, pač pa — in predvsem —- kot dialog nosilcev takšnih in drugačnih koncepcij znotraj visokega šolstva, znotraj slovenske družbe v Mariboru ali Ljubljani, dialog, ki lahko realno vodi do jasnih opredelitev. Zdi se — sodeč po preteklih dveh letih— da so se kopja v visokem šolstvu, ki so bila doslej naperjena (Maribor proti Ljubljani), postavila v vzporeden, diagonalen položaj, kar pomeni, da je končno omogočena fronta skupne vsebinske preobraz- končno o visokem šolstvu be oziroma revolucioniranja visokega'šolstva. Tokratni ’ resni pristop partije pa ne more uspeti, če že v svojih začetkih ne zagotovi širokega gibanja študentov in profesorjev ter ostalih družbenih faktorjev v borbi za novo, reformirano in. »svobodno« visoko šolstvo in če se vzporedno ne razvije borba za uresničevanje in razvijanje samoupravljanja na visokih šolah in v družbi. Uspeti tudi ne more, če ne izdelamo srednjega ali dolgoročnega načrta-potreb po kadrih in profilih. Prav tako ne bi smeli biti plahi ne preveč boječi, ko se bomo lotevali vprašanj, kot so: — stopenjski ali integralni študij, — interdisciplinarni Študij, — vrednotenje izrednega študija, •— vprašanje visokošolskih centrov, — finansiranje visokega šolstva in znanosti, — samoupravni odnosi, —- kvalifikacija kadrov, vprašanje permanentnega študija, — kolikšne vrednote je znanstveno in pedagoško delo profesorjev, — osip študentov (kaj s tistimi, ki ne pridejo der diplom?), avtonomnost visokošolskih organizacij zveze komunistov. Kakšne bodo dileme? Kakšni bodo odgovori? Kakšna bodo stališča v resoluciji? Ne bi ne bi postavljal odgovorov, prezgodaj je še... Ob strani prav gotovo ne bomo ostali. Verjetno bodo odgovori odvisni od širokega spleta dogovorov in stališč, predvsem ^a od stopnje in širine gibanja med študenti in profesorji, njihova revolucionarnost pa bo odvisna od moči občutka za današnji, predvsem«pa jutrišnji slovenski dan. v Toda kaj želimo in v čem je perspektiva? Hočemo svobodno visoko šolstvo, temelječe na visoko razsutem sodelovanju med študenti in profesorji in ho sodelovanju z gospodarstvom. Hočemo šolstvo, ki se bo enakopravno razvijalo vsaj v dveh visokošolskih centrih,’ ki bo omogočilo interdisciplinarni in stopenjski študij^pri enih in integralni študij pri drugih profilih, šolstvo ki bo visoko razvilo moinost izrednega študija; ta pa lahko, v naših razmera n edini omogoča stalno izpopolnjevanje delavcev v praksi. SLAVKO GER1C Dolgo pričakovani XXIV. kongres KP Sovjet-1 ske zveze, ki je burkal domišljijo, preden "1 ----------------------------- Pogled se ml je ustavil na uokvirjenem naslovu: »Zaostajanje Črne gore.« Srebnil sem požirek Long Johna in prebral: »V preteklem letu je Črna gora med vsemi republikami zabeležila najslabše rezultate. Medtem ko se Je celotna Jugoslovanska Industrijska proizvodnja povečala za 9 '/■, makedonska celo za dobrih 16 •/•, je Crna gora Izkazala poveča-njo sa komaj 2,6 '/■. V nekaterih važnih gospodarskih panogah so zdrknili celo pod raven prejšnjega leta. Zmanjšala se je zlasti proizvodnja za izvoz. Colotni izvoz Črne gore »e je lani zmanjšal za 19 •/*, medtem ko so ostale republike zabeležile povprečno povečanje za 14 •/«, med nerazvitimi pa Makedonija celo za 28 •/». Do tega zaostajanja oz. nazadovanja je prišlo v času, ko so izdatki za Investicije v Črni gori narasli za 50 •/« in so lani dosegli 1,25 milijarde din.« Tu sem spil whisky do dna in si s potnimi rokami nalil še enega, potem pa nadaljeval: »Ob tako naraslih investicijah, ki so močno presegle razpoložljiva sredstva, lastna In lz sklada za nerazvite, je popustila skrb za boljše učinke v proizvodnji ob zanemarjanju načel reforme. Hkrati pa so investicije odvzele sredstva tistemu delu gospodarstva, ki bi lahko dosegel boljše proizvodne učinke. Po podatkih republiškega zavoda za planiranje so reformska načela očitno zanemarjena tudi na področju zaposlovanja in osebnih dohodkov. Kljub zastoju v proizvodnji se je zaposlenost povečala za 6 •/», kar pomeni, da se je produktivnost drla zmanjšala. Po mnenju republiškega zavoda za planiranje je nesorazmerno povečanje osebnih dohodkov v primerjavi s produktivnostjo pripisati okolnostl, da pogoji gospodarjenja omogočajo posameznim delovnim organizacijam, da razporejajo visoke OD neodvisno od doseženih rezultatov dela. manifest zasedene filozofske fakultete Tudi pri investicijah so očitno zanemarili načelo reforme — skrbeti za maksimalni učinek vsakega vloženega dinarja. Velika investicijska prekoračenja znašajo samo pri 13 velikih objektih 905 milijonov din. Lastna investicijska sredstva pa so se zmanjšala med drugim zaradi tega, ker so dohodki bivšega republiškega investicijskega sklada ceaaije manjši zaradi odlaganja in odpisa anuitet za stara posojila.« Ko sem končal, sem si moral puplakniti neprijeten okus v ustih s krepkim požirkom Long Johna. Ker sem hotel zdaj prebrati kaj bolj veselega, sem se lotil člančiča »Reklama?« iz istega časopisa. Glasil se je 'takole: »Skopsko podjetje Tehnometal je za proslavo 25-letnice svojega podjetja porabilo nič manj kot 600.000 novih dinarjev. Najbrž pa celo več. Za proslavo so najeli največjo dvorano v mestu, po cvetličarnah so pokupili prav vse nageljne, do zadnjega Gostom so delili značke, delovnim organizacijam plakete, najzaslužnejšim zlate značke. Delavski svet je odločil, da dobita direktor in njegov pomočnik barvna televizorja...« Ker se mi je grlo popolnoma izsušilo, sem naredil še en krepak požirek. Rahlo se mi je pričelo vrteti v glavi. Bral sem dalje: »S primerom se sedaj ukvarjajo inšpekcijske službe, ne zato, da bi Tehnometal proglasili za edinega krivca, ampak zato, ker je takšnih proslav v Skopju nekaj že bilo, še več pa jih pripravljajo.« Ker se mi je zdelo, da ima whisky vedno slabši okus, sem spremenil temo in se lotil družabnega življenja naših vrlih ljudi, kot ga vidijo novinarji in kot je zapisano v stolpcih naših časopisov. Pod siiko, na kateri se zadovoljno smeji skupina hadžij, je bila kratka notica: »Romanje v Meko — iz Tetova in Gostivara, dveh zelo nerazvitih področij, je z letalom odpotovalo v Meko 400 romarjev. V islamski Tuniziji oblasti prepričujejo v Meko namenjene romarje, naj namesto romanja raje v božjo čast in slavo v svoji vasi grade vodnjake, šolo ali mošejo. Cilj je otipljiv: področja kronične brezposelnosti dobe dodatno delo in uporaben objekt. Na sliki: hadžije. Telefoto: Tanjug.« In kaj pomeni imeti vlogo avantgarde? To pomeni imeti vlogo vodje, to pomeni biti na prednjih položajih REVOLUCIJE! Mao Krepko se mi je že vrtelo v glavi od, popitega whi-skyja in prebranega čtiva. Vrgel sem vstran časopis in vzel v roke drugega, iz druge republike, na katerem je pisalo, da je to časopis z največjo tiražo v Jugoslaviji. Ta bo pa objektivno pisal o stabilizaciji pri nas, sem si rekel in naredil dva požirka. Toda najprej sem se hotel prepričati, kakšno je pri nas na Balkanu kulturno in družabno življenje. Bral sem: »Nevarnost — violinist Tripo Simonuti nam odkriva neobičajen podatek: čeprav je prej rad gostoval v Črni gori, sedaj — z izjemo Kotora — ne odhaja več na koncerte v to republiko: — Na zadnjem gostovanju sem z velikim zadovoljstvom poleg ostalega izvajal tudi dela mladega črnogorskega skladatelja. Toda zgodilo se je tisto, kar sem najmanj pričakoval. Mladi skladatelj ni v dobrih odnosih z nekim starejšim kolegom, ki je na višjem položaju in zaradi »gužve« sem. se moral umakniti iz republike, v kateri sem začel glasbeno šolanje. Žalostno je, da ima Črna gora samo dva ali tri skladatelje, toda kljub temu je izvedba njihovih del zelo rlskantna.« Milo se mi je storilo ob spoznanju, da pri nas tako cenijo kulturo in kulturnike in da se tako srčno zavzemajo zanje. Na to sem ga zvrnil še en kozarček. Kar na slepo sem prijel nov izvod časopisa in pričel brati prvi članek, ki mi je prišel pred oči. Zdi se mi, da je nosil naslov: »Sefka djevojka. — Nič ni nepričakovanega, kadar je vprašanje Sefke. Po nekem čudnem čudežu je postala heroj našega časa. Sefka dobiva na stotine pisem, v katerih ji izjavljajo ljubezen in ponujajo — zakon. Kar se pa nje saine tiče, je junak njenega časa med vsemi poznanimi Nail. Reporterji se ne strinjajo samo v tem, ali je Sefka Izjavila, da bi se želela spoznati z Nailom ali ne. Menda Sefko razvajajo tudi v zaporu. Sefka pije kavo, Sefka se slika, daje številne izjave za časopise, igra tudi neko vlogo preiskovalnega organa, ko odkriva nevestnega stražarja ...« Tu so me premagala čustva in oblile solze. Oh, ti paši ljudje, kako so tenkočutni, razumevajoči za nesrečo drugih in kako bi jo radi na vse kriplje zmanjšali z lastnimi rokami. So jim je ostalo nekaj ljubezni do bližnjega, še ... jim je seveda kajpa ... kaj jim Je že ostalo ... j ... ti, vse se mi meša ... menda sem pijan ..., kaj me, Briga: u Tunelu usred mraka! rodila, se, čao rije? šukarijc na pirurde pa-lamande. Stimamose šučah, a? selo. sam pokraj maline in šila saaaaam... (Tu sem moral bruhati. Bilo mi Je grozno slabo, hotel sem izbruhati ves želodec, vso nesnago.) Naslednji dan sem šel v tisto knjigarno in rekel srčkani, okrogli in sladki stvarci: »Zdaj vem, zakaj ste tisto knjigo dali v oddelek .Pravljice’.« Ko sem odhajal, sem se ozrl in jo videl, kako začudeno, z odprtimi usti gleda za mano. P. s. Pa Se nekaj, od tistega dne berem samo prve strani dnevnikov. Long Johna pa sploh ne pijem več. Vojko Urbančič * Fotografij* B. Carin ln Hochatatar levo ali desno 2e dolgo vrsto let opazujemo brezglavo naraščanje cen na našem tržišču in brezupne poskuse nosilcev ekonomske politike, da bi taka gibanja ustavili ali pa vsaj omilili. Dviganje cen ima seveda za posledico inflacijo, ki je ena največjih v Evropi. Ce se bodo inflacijska gibanja nadaljevala z nezmanjšano stopnjo rasti, lahko letos pričakujemo zvišanje cen za 15 % v primerjavi z lanskim letom, ko se je raven cen dvignila za 10 •/•. To hkrati pomeni 15--odstotno stopnjo inflacije, Ce sedaj to stopnjo primerjamo s 5-odstotno stopnjo inflacije, ki jo letos pričakujejo na zahodnoevropskih tržiščih, vidimo, da razlika 10 °/o lahko resno ogrozi naša dolgoletna prizadevanja za izravnavo plačilne bilence. Vzroki za naraščanje cen leže v glavnem v samem načinu oblikovanja cen ter v primarni in sekundarni delitvi nacionalnega dohodka. Oblikovanje cen je v našem gospodarskem sistemu prepuščeno gospodarskim subjektom, seveda ob ustrezni družbeni kontroli. Lahko brez bojazni trdimo, da je v precejšnji meri odvisno od gibanja osebnih dohodkov. Bistvena značilnost osebnih dohodkov v našem gospodarstvu pa je, da rastejo hitreje kot produktivnost dela. Naša inflacija je torej deloma stroškovnega tipa. Povečevanje osebnih dohodkov ne glede na povečanje produktivnosti dela temelji na dejstvu, da hočejo podjetja z nizko produktivnostjo izenačiti osebne dohodke s podjetji, ki imajo visoko produktivnost dela. Ta fenomen, ki je v teoriji znan pod nazivom »efekt demonstracije«, je opazen tudi v makroekonomskem smislu, ko hočejo naša podjetja parirati v osebnih dohodkih podjetjem v razvitejših deželah. Seveda se lahko osebni dohodki povečujejo le na račun akumulacije, kar dolgoročno zmanjšuje učinkovitost naših delovnih organizacij in njihovo konkurenčno sposobnost na tujih tržiščih. Nadaljnji dejavnik, ki povzroča dviganje cen in inflacijo, je kronično nesorazmerje med proizvodnjo in vsemi vrstami porabe. Preveliko je najprej povpraševanje po potrošnih dobrinah, ki se formira iz prej opisanih osehnih dohodkov, iz potrošnih kreditov in iz varčevanja. Zdi se mi pomembno poudariti, da se v pogojih inflacije, ko kupna vrednost denarja pada, ljudem ne izplača varčevati, ampak težijo k čimvečji potrošnji, kar inflacijsko spiralo še bolj povečuje. Ostala dejavnika porabe sta še splošna in investicijska poraba, ki sta prav tako iznad realnih možnosti. Nekateri vidijo prav v preveliki investicijski porabi glavni dejavnik za inflacijo v našem gospodarstvu. Rast cen ima za naše gospodarstvo vsekakor negativne posledice, posebno pa še za trgovanje s tujino. Poglejmo, kako je z izvozno-uvoznimi gibanji. Čeprav je bila januarja letos izvršena devalvacija domače valute, kar naj bi odprlo velik manevrski prostor našemu izvozu in postavilo zapornice vedno večjemu uvozu, pa so v nasprotju z vsemi pričakovanji trgovinska gibanja s tujino ravno obratna. Medtem ko je v planu za letošnje leto predvideno 14- do 16-odstotno povečanje izvoza in le 7-odstot-no povečanje uvoza, pa je trenutno stanje naslednje: izvoz na konvertibilno področje v prvem četrtletju letošnjega leta se je'v primerjavi z istim obdobjem lani zmanjšal za 3 “/«, uvoz z Istega območja pa je večji kar za 44 °/». Tudi v aprilu se je stanje še nadalje slabšalo: skupni izvoz je bil v primerjavi z aprilom lani manjši za 19 ®/o, izvoz na konvertibilno področje pa za 16 •/». Bolj ohrabrujoči so podatki o uvozu s konvertibilnega področja, saj je bil le-ta v aprilu za 12 “/o manjši kot v istem obdobju lani, celoten uvoz pa se je v aprilu povečal samo za 2 “/o v primerjavi z lanskim aprilom. Kje so vzroki za tako stanje stvari? Mislim, da je vzrokov več. Predvsem je to ponovno naraščanje cen, ki rezultira iz prevelike porabe. To seveda podražuje naše izdelke na tujih tržiščih. Pojavila se je tudi teza, da se naš izvoz zmanjšuje zaradi zmanjševanja konjunkture na konvertibilnih področjih, kar naj bi prisililo naše proizvajalce usmeriti prodajo proizvodnje na domače tržišče. Dejstvo pa je tudi, da tuji poslovni krogi z nezaupanjem opazujejo trenutno veliko krizo našega gospodarskega sistema ter neučinkovitost stabilizacijskih ukrepov in so zuto pri sklepanju pogodb z jugoslovanskimi partnerji precej rezervirani. To se kaže tudi v naložbah tujega kapitala pri nas. Iz podatkov je namreč razvidno, da zadnjih 5 mesecev našim gospodarskim organizacijam in bankam ni uspelo skleniti niti ene pogodbe o udeležbi tujega kapitalg v našem gospodarstvu. Vprašanje je seveda, kaj bi bilo treba storiti, da bi preprečili nepravilno rast cen in omogočili večji izvoz. Napačno je mnenje, da bi lahko cene obvladovali z administrativno kontrolo. Takšne ukrepe lahko uporabimo le začasno, medtem ko dolgoročno ne bi zmunjševali Inflacijskih tendenc; nasprotno — ostale bi prehodno skrite ali pa bi se potencialno celo okrepile, povečale bi se disparitete cen In vse to bi onemogočilo liberalizacijo zunanje trgovine. UmetniSki fotografiji: D. Modrinjak Zato je treba na cene vplivati indirektno, t. j. z vplivanjem na tiste dejavnike, ki povzročajo preveliko rast cen. Predvsem bi morali omejiti potrošnje vseh vrst in na vseh ravneh. Ustaviti je treba nepravilno rast osebnih dohodkov, in to na osnovi družbenega dogovora in samoupravnega sporazumevanja. Poudariti moram, da ima Slovenija na tem področju že določene prednosti pred drugimi republikami. Na področju investicijske porabe je razveseljiva (1) novica, da je v celoti likvidirana neproračunska bilanca federacije v višini nad 3200 milijard starih dinarjev in da so ta sredstva skupno z deficiti prenesena na republike. S tem je odpravljen osnovni instrument, s katerim je federaeija intervenirala na področju razširjene reprodukcije. Razveseljivi so tudi novi predpisi, ki onemogočajo izvajanje nepokritih investicij. Kar se tiče splošne in proračunske porabe, bi morali vsekakor uresničiti sporazum o limitu izdatkov vseh proračunov in skladov v višini 10,8 •/». Urediti bi bilo treba tudi odgovornost bank, predpise o najemanju kreditov v tujini in odobravanju vseh vrst kreditov na domačem trgu, Narodna banka pa bi morala skrbeti za izvajanje dogovora o obsegu emisije. Marsikaj bi bilo treba urediti in izboljšati na področju stimuliranja izvoza na konvertibilno področje. Predlogi so: kreditne olajšave izvoznikom, vračilo carin itd. Nujno pa bi bilo treba revidirati uvozni režim in omejiti predvsem tisti del uvoza, ki poteka s posebnimi dovoljenji. Morali bi končno dočakati tudi dolgo napovedovano spremembo v zakonskih predpisih, ki bi omogočila ugodnejše reinvestiranje kapitala in druge olajšave v korist tujih investitorjev. Prav tako ne bi smeli zanemariti priložnosti, ki se nam je odprla v revalvacijo avstrijskega šilinga, švicarskega franka in z uvedbo drsečih tečajev zahodno-nemške marke in nizozemskega guldna, ki sta iznad uradnih tečajev. Treba pa je seveda priznati, da je kakršnokoli dolgoročno planiranje v gospodarskih organizacijah v sedanjih nestabilnih gibanjih skrajno otežkočeno in da se lahko le najbolj sposobne gospodarske organizacije hitro prilagodijo novonastalim razmeram na tržiščih. Stabilizacije ne moremo izpeljati čez noč, ker je to proces, ki utegne trajati tudi nekaj let. Zato mislim, da ni umesten prevelik pesimizem ob prvih neuspehih. Vse dosedanje gospodarsko dogajanje________ vključno z najnovejšimi stabilizacijskimi ukrepi — pa nam ponovno postavlja v ospredje dejstvo, da bo treba še mnogo storiti na področju izgradnje našega socialističnega samoupravnega sistema, pri čemer bo treba bolj kot dosedaj razvijati teorijo, predvsem politično ekonomijo, in metode ter instrumente narodnogospodarske politike, ki bi bili adekvatni specifičnim gospodarskim situacijam, ki se pojavljajo v našem sistemu. V tem vidim tudi glavno dolgoročno nalogo nas, študentov. E. Žižmond Dr, France Prešeren elegija Zemlja kranjska, draga mati, kdaj bo utihnil najin jok? Al' kdaj bova vid’la vstati, bratov jaz, ti čast otrok? Glej, kak' ljubi sreča tebe, ti drži odprt svoj rog, Kranj’c (1), ozri se okrog sebe, nje daril štej krog in krog! Skrite štej gora zaklade, zmeri polje ti ravnin, paš bogatih zelenjade, štej domove ti dolin; in po cestah štej vozove, in po trgih štej drhal (2), štej, ki nosi jih čolnove Save in Ljubljan'ce val; naše čvrste štej junake, milih deklic cvet pogle/, uma bistrega rojake z mano štej ino povej: Kdaj da čast očetov glasa ■! nima v pesmih starih dnov, kaj da v zgodbah zdanj'ga časa brati slave ni sinov? V sedem gričih je prebival volk in jastreb tankovid, ko je le Navport umival več sto let Emone zid. Vsa domovina se vprašuje, kdaj bo naše gospodarstvo končno stabilizirano. Odgovor je zelo enostaven (slišali sipo ga tudi na tribuni pred nekaj dnevi): Ko ljudje ne bomo več takšni, kot nas prikazuje Prešeren. Ko bomo začeli razmišljati tudi o potrebah in željah drugih in ne le o svojih lastnih in ko bomo nehali izkoriščati vsako priložnost za bogate-.nje samega sebe, pa čeprav na račun vse družbe; ko bomo prenehali špekulirati z devizami in jih bomo uporabljali res le za potrebne nabave. Skratka, ko bomo pričeli pometati tudi pred lastnim pragom in ne bomo knznli le na napake drugih, Smo samoupravna družba, kar pomeni, da vsakdo gospodari tako, kot misli, da je pravilno in najbolje zanj in samo zanj. To pa je najbolj zgrešena razlaga samoupravljanja, čeprav najbolj razširjena. Samoupravljanje ni ureditev, ki naj omogoča skoraj kapitalistične odnose brez kapitalistov, ampak naj le-te najbolj negira s popolno vključitvijo delovnega človeka v upravljanje — v upravljanje, ki bo koristilo vsej družbi in ne le podjetju. Odgovor na vprašanje, kdaj bomo imeli stabilizirano gospodarstvo, se je sedaj nekoliko zakompliciral: če hočemo doseči vse to, če hočemo biti drugačni, kot nas prikazuje Prešeren (in on je ta svoj prikaz napisal že pred 139 leti!), potem se bomo morali najprej precej prevzgojiti: morali bomo poleg samega sebe vzljubiti tudi svojo domovino in narod. In za takšno prevzgojo Je potrebno primerno preurediti ves naš šolski sistem, ki kljub neštetim reformam še vedno bazira na sistemu, amandma XXIII, točka 6 Zakon lahko določi, da je največja površina obdelovalne zemlje na kmetiji, do katere imajo kmetje lastninsko pravico, v hribovskih in gorskih krajih lahko" večja od tiste, ki jo določa 21. člen ustave. 21. člen ustave pa določa za največjo površino obdelovalne zemlje 10 ha. Ali je torej določilo o površini obdelovalne zemlje zasebnih hribovskih in gorskih kmetij smotrno ali ne? Najprej bi povedal, da na desetih ha obdelovalne zemlje ni moč vpeljevati modernega, mehaniziranega kmetijstva in da je zato naša zasebna mehanizacija omejena na traktor z nekaterimi priključki. Tiste kmetije, ki kljub tej sorazmerno majhni površini obdelovalne zemlje ustvarjajo dobiček, se ali ukvarjajo tudi z nekmetijskimi dejavnostmi, ali pa so izjeme, ker gojijo konjunkturne proizvode, kot je na primer kumina. Vsakomur bo seveda jasno, da ne more vsak kmet gojiti kumine ali česa podobnega. Na gorskih in hribovskih kmetijah je stanje še slabše. Tam brez zelo razvite mehanizacije sploh ni moč pridelovati zadostne količine pridelkov, da bi z njo krili vse stroške za življenje in delo. Hribovske kmetije v nižjih predelih imajo sicer to prednost, da se lahko specializirajo na sadje I. kvalitete ali pa na vinogradništvo, vendar pa je tudi za to vrsto dejavnosti danes potrebna precejšnja mehanizacija in pa še osnovna sredstva, ki jih je potrebno vložiti v obnovo starih nasadov. B. Zupančič: Situacija »vojim rojakom Kaj da tuj'c ne ve od mesta, ko da tu megle je dom, ko da skozi pelje cesta tje, kjer val morja se lom'? , Kaj da vedno še zakriva zemljo našo temna noč, kaj da slave ljubezniva zarja Kranjcam ne napoč'? Itaka ni bla bogata lita, vina, konj, ljudi, tesna, majhena, gorata, vendar davno že slovi, ker jo ljubil je do smrti, VSAK JI S/N OSTAL JE ZVEST, mimo Itake vse črti, kar Odisej vidi mest. KRANJ'C, TI LE DOBIČKA ISES, BRATOV SVOJIH NI TI MAR, KAR T! BEREŠ, KAR TI PIŠEŠ, MORA DATI GOTOV D'NAR! KAR NI TUJE, ZANIČUJEŠ, STARIH ŠEG SE ZGUBLJA SLED, PEVCOV SVOJIH NE .SPOŠTUJEŠ, ZA DEŽELE ČAS SI LED! — Tiho pesem! — Bolečine ne razglašaj naših ran, če nečast te naša gine, domu, Kranj'c moj, zvest postan'! — 1 Kranj’c — beri: Slovenec!! 2 drhal — množica, brez slabega pomena 3 gine — gane ki ga je v šole vpeljala prosvetljena cesarica, njeno veličanstvo Maria Theresia. Da bodo naši delavci res tudi samoupravljalci, jih je potrebno izobraziti, in ko bodo naši delavci tudi res samoupravljalci, ko ne bodo več pod vplivom intelektualnega managementa, ki bo seveda kot svetovalec še vedno potreben itd., potem sem prepričan, da bo stabilizacija nekaj samo po sebi razumljivega. Kajti pre-nekateri naš delavec, ki ima, recimo, 1400 ND plače, se je pripravljen odreči delu tega dohodka (recimo 200 ND) zato, da se njegovo podjetje postavi na noge — enako bo pripravljen napraviti tudi za celotno družbo — kar lahko ugotovimo tudi iz precejšnjega števila uspelih referendumov za šole, kopališča itd. Zal je mariborski referendum nasprotje — dokaz, da je Prešernova pesem danes, 139 let pozneje, še vedno aktualna. Izobrazimo delavca, da ne bo več nasedal špekulacijam svojih predpostavljenih, ker jih ne razume, in stabilizacija bo prišla kar sama. Izobrazbo in zavest, zdravo jedro našega naroda je treba razviti in ne bo več potrebno vpraševati: Ali smo se res odrekli idealom socializma? in nato na to vprašanje medlo odgovoriti: ne. Ce je ideal socializma človek, potem ga razvijmo in upoštevajmo in človek sam bo najlepša potrditev našega socializma. Zavestno vzgojen, samoupravno izobražen in nešpeku-lantsko orientiran Slovenec, ki bo spoštoval tako svoje kot naše, ki bo zvest domu in ki ga bo naša čast ganila. 1 B. GERLIC V gorah pa je edina alternativa živinoreja, ki pa spet potrebuje precejšnja sredstva za nabavo plemenske živine, organizacijo pašništva ter ureditev prezimovališč in krme za zimo. Tisti gorski kmetje, ki se ukvarjajo z gorskim poljedelstvom, tako ali tako ne pridelajo dovolj, da bi z izkupičkom lahko kupili stroje, z roko pa ne zmorejo obdelati niti teh desetih ha, ki jih lahko imajo sedaj. Menim, da bi bilo bolje, ko bi ustavni amandmaji, če že ne morejo zagotoviti večje površine obdelovalne zemlje v nižinskih predelih in si jo kmetje širijo na napol ilegalen način (deset ha ima mož, deset žena itd., čeprav določa ustava maksimum na gospodinjstvo!), zagotovili gorskim in hribovskim kmetom bančne kredite za reorganizarijo in obnovo njihovih kmetij, za izobrazbo njihovih otrok in da bi zakon določil le garancije, ki bi jih banka imela za povrnitev kredita. Z zakonom bi. na primer, lahko natančno določili, da je banka obvezna posoditi kmetu na gorski ali hribovski kmetiji sredstva za obnovo njegove kmetije, vendar pa bi bil kmet obvezan, da preusmeri svojo proizvodnjo na tiste artikle, ki jih ustrezna služba za kmetijski marketing označi kot rentabilne ali potrebne (v kmetijstvu pač, žal, ni vse, kar je potrebno pridelovati, tudi rentabilno), in da dela pod nadzorom kmetijskega strokovnjaka v službi banke. Na ta način bi imela banka skoraj gotovo vrnjen denar v določenem času, kmet pa bi poleg sredstev dobil še strokovnjaka za pomoč pri delu. Tak način sodelovanja med kmeti in bankami, določen z ustavo, bi prav gotovo mnogo bolje in hitreje pripomogel k razvoju zasebnega kmetijstva. Z ustavo oziroma amandmajem bi lahko določili tudi obveznosti kmeta, da v primeru premajhne produkcije naveže poslovne odnose z banko. B. G. kam bi šel? Slovenija., Obvezno šolanje — osemletka. Napredek? Da! Ozrimo se le za nekaj let nazaj, ko je bilo pri nas še veliko nepismenih in smo bili šolani in smo imeli morda tudi gimnazijo — Gospodje. Uradno zdaj ni več gospodov, ampak smo vsi tovariši. Večji ali manjši, a vselej tovariši. No in tisti, ki so končali fakulteto (izobrazbena raven se je dvignila), so sedaj Veliki tovariši. Ali so vsemogočni, nezmotljivi, tako rekoč računalnik? Ali zr.ajo opraviti vsa tista dela, ki smo jih in jih še opravljamo mi, pa čeprav brez diplome? Ne! Ne znajo in niso nezmotljivi in še praksa jim manjka. Pa bi bili kljub temu radi nad nami, pametnejši od nas, ki nam je »kšeft« že v krvi in ki lahko stojimo ob stroju z zaprtimi očmi, ker že tako. dobro poznamo proizvodni postopek. Da, da; le zakaj sem poslušal tista dva cepca? Hvalila sta se mi, kako bo v njunem podjetju šlo laže in hitreje in da bodo z manj dela zaslužili več in sploh, ker bodo kupili računalnik. Pa sem si mislil: Smenta, denar imamo, zakaj ga ne bi imeli tudi mi? Rečeno — storjeno. Sestanek delavskega sveta in izglasovano je bilo, da ga kupimo. Saj takrat je moja beseda še nekaj veljala. Delavski svet gor ali dol, zgodilo se je tako, kot sem odločil jaz. Pa pride mašinerija sem pa jo skušamo spraviti v tek. Naš komercialni in prodajni sta šla na tečaj (mimogrede: vsi trije smo stari prijatelji. Sicer nas je še nekaj iz stare garde, a mi trije — to je res prijateljstvo. Skupaj smo že toliko pretrepetali, da smo kar nekako zraščeni), a jima je ta presneta matematika delala težave. Res ne razumem, kaj ima matematika opraviti s podjetjem. Jaz nisem nikoli znal kaj več kot dobro množiti in pa deliti, pa smo tako jaz kot podjetje zmerom dobro živeli. No ja, ta dva se nista veliko naučila, pa smo morali vzeti nekega mladega s papirčki, ki je prevzel vodstvo tega plehastega vraga. Pa ta je imel vsaj nekaj prakse, Baje se je potikal že po Ameriki in Angliji in se ukvarjal z računalniki. Pa kljub temu, saj ima komaj 27 let, kaj bo tak otrok, ki še življenja niti prav skusil ni. Ampak, a ni hudiču uspelo celega podjetja na glavo postaviti? V poslovanje uva>H nekf* nov^ пкиоНе. ki lih * pravi, da je to potrebno zaradi modernizacije. Zad-naj bom bolj elastičen, bolj moderen. Saj sem dal in naj bom bolj elastičen, bolj moderen. Saj sem kupiti novo pohištvo za vse pisarne, čisto moderno, pa sem nemoderen? Pa vso besedo sem izgubil. S seboj je pripeljal še nekaj otrok, ki niti prakse nimajo, in sedaj me sploh nihče več ne posluša. Joj, kaj bo iz podjetja, ko gremo čez pet let v pokoj? In to skoraj vsa naša garda. Le kako bo šlo naprej? Sicer pa me že sedaj ne poslušajo več tako kot nekoč. Jaz sicer imam svoje papirčke, a kolegi jih nimajo in očitajo mi, da jih podpiram. Zakaj naj jim le bodo papirji, saj so že dvajset let na vodilnem mestu in to je najboljša šola?! »Kšeft je kšeft« in bolj' dolgo si v njem, bolj ga poznaš. Nobena šola in papirji ti tu ne bodo pomagali. Zdaj se mi je spet nekdo javil za pomočnika komercialnega. S šolo in brez prakse. Ima pa lase in brado! Kaj čč Borut (komercialni) s takim revše-tom, saj ga mora vendar še vse naučiti. Kako naj bo tak človek sploh referent in kako naj komercialnemu olajša delo, če pa ima papirje in lase, prakse pa nič? Saj ga bo moral Borut še najmanj eno leto učiti osnovnih poslovnih »fint« in operacij. Ne, ne, bomo raje počakali koga, ki je bil že svojih pet let na podobnem delovnem mestu in ki bo tudi resnično pomočnik. Bo že Borut tako dolgo sam zmogel. Se vedno lažje, kot pa da bo tik pred penzijo poučeval bradatega zelenca. Sola gor ali dol, papirčki nikoli ne odtehtajo prakse. J. Reinsberger STRAN 5 иШПттШШтт!Ш9ШтМ1^^ -y.viw.-y. manifestacija jezikovnega gibanja Ko je hegeljanska osrednost dokončno razbremenila svet apolinične lahkote, je vsa teža znanosti razpršila svojo moč; ni bilo več znanosti, ki bi se skrivale pod okriljem filozofije in absolutnosti, ampak so same začele narekovati svojevrstne filozofske (in sociološke) sloje. To teoretično izhodišče nas zdaj razdvaja v samem smislu priznavanja umetnosti kot absolutne vrednote, v dialogu s svetom in umom nas razdvaja na estetiko-znanost in este-tiko-teoretično opazovanje. Konstelacija nekdanjih energij je spremenjena. Zunaj absolutnega se je pojavilo to, kar je navzoče, neposredno, konkretno, dano. Umetniški slog je postal solipsizem, prav tako kot je človek postal eksistenca, zavedajoč se krize zavesti in zavesti krize. Svet je zdaj treba dešifri-ratl, reflekse je treba ujeti v gibanje, tok, usmeritev. Zato pa je sočasno fenomenalni (in tendenciozni) mehanizem uvedel postopek, poskus z vsemi danimi sredstvi, ki jih razbija parcialni um v abstrakcijo, torej v pojem o izkustvu; ker pa izkustvo vendarle ni postavljeno v umetnost samo zase, je za dojemanje nujna in prvinska šele čutnost, torej vračanje od izkustva k prabiti eksistiranja. Eksperiment je le oblika sloga, ne njegovo bistveno obeležje. Odsotnost alegorije je tako že teoretična’ sposobnost, da dojemamo le navzoče predmete, ljudi, živo in neživo naravo kot nekaj, kar je naši čutnosti tuje, a uresničeno v izključevanju vrednot. Semiologija doživetega podaja razčlembo med inter-punkcijo in posteriorno smiselno »alegorijo« besed. Besede so dokončno postale same sebi namen, ne motivika, podoba avtorja, metaforika, metrum ... Umetnost tako ni več povezana z mogočo znanostjo, ampak z delom znanosti, ki je mogoča: s tehniko. Umetnost je zdaj vračanje k obrti, veščini, ne da bi se veščina lahko razvila v skupni usmerjeni in individualni zgodovinski tok, da bi se preusmerila v rezultanto posteriornih omenjenih znakov. Jezik, ki je pravzaprav instrument misli, je tako le še instrument jezika samega, je svoja dopolnitev v posebnih specifičnih vrstnih zaporedjih. 1. Nadrealnost in funkcionalnost: Ce si mislimo, umišljamo, si fiktivno predstavljamo, da prebivamo le iz sanj navzven v prihodnost, prebujeni v neko drugo življenje, tedaj moramo nujno počivati v stvarnosti kot v obupnem naključju, da bi utrdili svet z bežnimi trenutki. Vse, kar je, je pomembno: sanje vključujejo celoto vsega kot razkosano stvarnost. Realizirani civilizacijski fetiši sicer še vedno ustvarjajo podobo, vendar je to funkcionalna podoba, je torej zrcalna slika danosti, je brezčutna, a razčustvovana intenzivnost, energija, vera v usodnost. Predmeti niso več dani v prostor in čas, ampak jih zavest (ali dojemanje) usmerja po svoji fikciji v novo kvaliteto, da morejo postati karkoli, obdani z ljudmi-kdorsibodi. Zaradi te neznanke pa morajo vsi naključni trenutki biti opisani, izrisani v smeri realizacije. Ko se realizacija podobe funkcionalno spremeni v slikarstvo ali grafizem, tedaj so polimorfne enote podrejene minimalni kompoziciji. Nadrealnost je tako kompozicija iz fikcije je ustvaritev, realizacija podzavestnih tokov na funkcionalni način. Ta način, ki je ločen od prostora in časa zavesti, ki je torej naključen, je kreativna funkcija, pomeni le eksperiment. Predmet zavesti (v našem primeru nadrea nost) se je spremenil v vizualni tehnicizem. Jezik govori jeziku, misel je alogična. Dadaizem? Da. Nadrealizem, Andre Breton, Renč Char, Picasso, Dali? Da! Vendar že živimo v neki drugi že navzoči danosti s pogojnimi refleksi, avtomati in črnim humorjem, ki se je spremenil v vsakdanjo kruhobor-stvo. Tu je konec sentimentalizma, oblike so odvrgle sleherno ideologijo, preostalo naključje je tehnika, laboratorij, eksperiment z razumno uporabo umetniških sredstev, prvin. ANAGRAMI ZA KLASIČNO HARMONIJO 1 STEKLI KLEIST KLESTI LISTEK KLEIST STEKLI LISTEK KLESTI KLESTI LISTEK KLEIST STEKLI LISTEK KLESTI STEKLI KLEIST 2 LISTEK KLESTI KLEIST STEKLI KLESTI LISTEK STEKLI KLEIST STEKLI KLEIST LISTEK KLESTI KLEIST STEKLI KLESTI LISTEK 3 KLEIST STEKLI KLESTI LISTEK STEKLI KLEIST LISTEK KLESTI KLESTI LISTEK STEKLI KLEIST ' LISTEK KLESTI KLEIST STEKLI 4 LISTEK KLESTI STEKLI KLEIST KLESTI LISTEK KLEIST STEKLI KLEIST STEKLI LISTEK KLESTI STEKLI KLEIST KLESTI LISTEK STRAN 6 Poezija kot fiksna kaligrafija zariše fiktivni predmet iz oblikovanja, pesem je poskus slikarstva, ki je zbrisalo »potezo roke« ali sled roke na ozadju, tekst je postal le letrizem, ki ga je mogoče brati na vse strani. Intenzivnost čitljivosti je odvisna tako le od komentarja, od stika z javnostjo (recitali). Glasovi-zvoki so samo še teksture, poezija se je usmerila v transkripcijo govorice, ki skuša avtomatično »naslikati« pesem. Polifonije in afonije v poeziji so le še interpretiranje iz praznine, iz apro-ksimacije k neskončnemu. Konjunkcija in disjunk-cija podajata relativno verjetnost z matematičnim upanjem, da bi lahko pesem postala poetična tvorba. Je lahko mar neposredna navzočnost pojmovno abstraktna? Zdi se, da poezija ni več napisana za pismene, ampak da je narisana za nepismene. Težko si je priznati nepismenost, še posebej v civilizaciji, ki s svojo najvišjo obliko pismenosti in natančnosti že meji na nepismeno reklamo. Vsebinski idiomi so se razpršili v formalni praznoti. Vendar je tudi ta praznota oblikovana, sistematizirana, funkcijska; smeri evropskih literarnih tokov so se spremenile v specifično subjektivno stilizacijo, v valovanje množičnosti. Poesis je v razmerju od aparature, tehnike, empirije pisanja. Razvrstitev poetičnih oblih v vseh zvrsteh pisanja je temeljna, a fiktivna. »Bentham je prvi odkril raznovrstnost .jezikovnih fikcij’, ki ležijo v osnovi gramatične strukture in nahajajo v jeziku široko in obvezno uporabo. Teh fikcij ni treba pripisovati niti stvarnosti, ki nas obkroža, niti ustvarjalni domišljiji lingvistov; Bentham ima prav, ko trdi, da prav v jeziku in samo v jeziku dolgujejo svojo neverjetno in sočasno neizbežno obstajanje.« (R. Jakobson: Lingvistika in poetika, POEZIJA GRAMATIKE IN GRAMATIKA POEZIJE, I. Gramatični paralelizem). Informacija s kontekstom je paralelno uravnana s poetično funkcionalnim jezikom, to je z jezikom, ki neposredno podaja mogočo verbalno-fonično selekcijo in ekspanzijo dinamične kompozicije. Poetični jezik je tako funkcionalen le tedaj, ko je zakrit s činitelji implicirane vizualnosti in fonolo-gije. Danost poezije je zdaj kombinirana v več smereh: Simbolična (intuitivna) Realistična (preslikovanje, mimesis) Naturalistična (podrobno opisna, izrisna, mitična) Ekspresionistična (izrazna, absolutna, fiktivna) Soc-realistična (parole, politični kulti) Intimistična (polabstrakcije + konkretne podobe) Nadrealistična (avtomatično pisanje, naključje zapisa) Eksistencialna (utemeljena s filozofijo eksistence, fenomenologije) • Reistična (op-art, sarkazmi brez subjekta, opisi predmetov + stanj) Abstraktno ekspresivna (konkretna, vizualna, letri-stična, fonična) Futuristična (identifikacija celote in šifre, mehanično eksperimentalna) Impresivna (zlogi, semantična komunikativnost, naslovna, ciklična) Neo-dadaistična (multidimenžionalnost, taktilnost, objektivni akti, semantična tendenca). Vse omenjene smeri pogojujejo svojevrstne strukture, od zgodovinskega razvoja jezika glede na stil, elokvenco ali »podobo« (torej glede na tradicijo) do energetizma, spacializma, muzikalično-kombinato-ričnih konstrukcij in razmejitve tišine. Ce je tradicionalna poezija univerzalna in odbojna, tedaj je -kot hjeno nasprotje vsaka bodoča poezija (in vsak poesis, vsak ustvarjalni akt) skoroda neprevedljiva, enotna, enkratna. Za tradicijo namreč velja, da je že jezikovno sredstvo sočasno svoj lastni izraz, medtem ko sleherna avantgarda poudarja poskus razcepitve med »obliko« in »vsebino«. Ko se poskus uzakoni v celosti kakšne nacionalne literature, postane avtomatično tradicija, se hkrati definitivno izčrpa. Estetični temelj Kantovih kategorij kriticiz-ma in čistega uma v razmerju subjekt-objekt še zdaleč ni presežen s prabitnostjo ustvarjalnih aktov, ki so intencioniranl v dokumentarni komentar o poeziji ali umetnosti, temveč znova poudarja elementarno moč jezika skozi sporočilo proti komunikativni sredi oziroma proti mediju. Subjekt, ki mu pripisujemo delovanje, je po besedah Edwarda Sapira »pojmovan kot začetna točka, kot vršilec delovanja« za razliko od »zaključne točke, predmeta delovanja«. »Subjekt, edina neodvisna beseda v stavku, odkriva, za kaj gre v sporočilu.« (Roman Jakobson, Lingvistika in poetika, Iskanje bitnosti jezika) Težnost jezika Ko ocenjujemo (zasebna, poslovna ...) pisma kot literarno zvrst, se vračamo v čisto iskrenost neponovljivega izražanja, to pa morebiti predvsem zato, ker so pisma enkratni dokument ali dokumentacija, so kaligrafija individualne determiniranosti, so navsezadnje brezčasna zgodovina, ki kaže navzven svojo vprašljivo in modalno osnovo: pisanje. Pismo je obveza in zaveza obenem, je neke vrste magne-tično zfeližanje intimnega in jasnega, vsakdanjega in splošnega, je implicitna kultura in razumevajoča zavest. Vendar pa nastopi zdaj vprašanje: so tudi leposlovne knjige po svojem bistvu pisma bralcem? Vizualno gledišče brzi po knjigi od prve do zadnje strani, to je pravzaprav edina logična relacija literature, ki jo spremlja tekstura. Tekstura pa je dovolj poudarjena šele tedaj, ko uvaja gramatična pravila v poetično tvorbo kot sebi lastno konfiguracijo, ko, skratka, temelj ustvarjanja tipografično stiska raznovrstnost enot v celost, enoto (književnost). Pojav besede se je vključil v revolucionarni pojav zavesti o prostoru, ko se Je senzibilna relacija čutenja dotaknila logične bližine in razčlenjene komunikacije. Artikulacija je zato primerljiva lokalno. Stavki nas puščajo v branju. Stavki so modulacija duševnih in miselno utemeljenih projektov. Stavki so sublimacija različnih smislov. Stavki so decidi-rani tisk. Stavki so avtomatično pisanje, so navzočnost molčečega glasu. Stavki so delna dejstva. Stavki so odvodi čitljivosti. Stavki so pretekla uprostoritev miselnih vrst. Zanimivo je, da prostor ni odvisen od temelja, am pak od hitrosti gibanja, s čemer trdimo, da tudi literatura ni odvisna od teksta, ampak od hitrosti dojemljivega branja. Vsekakor so razvidne mnogotere podobne oblike med literaturami, vendar vrednosti pomenijo zmerom svojevrstno novost, svojevrstno implikacijo bralne perspektive. Ker je ta perspektiva psihologizem, je obsojena na praznim, in enomiselni model branja: npr. latinica je ra: porejena od leve na desno v novo vrsto navzdol. Ta prazna samoumevnost pa je v bistvu kljub temu ekspresivna, je opazujoče tranzitivno pojmovanje literature. Še posebej za umetniško literaturo velj; da razstavlja svojo danost v sekundarno in interno inercijo. Tipografija določa umetniško zvrst literature (npr. simetrija in število verzov, epigrafi, pa-ranteze...). Prav dispozicija »vertikalnega« branja je primerjalna med stavki. »Črta« branja je konfiguracija objekta. Prostor vidnega polja ima torej svoj volumen, svojo težnost, ki ne more biti dopolnilo k igri, getično figuracijo. Literatura torej ni in ne more biti shema in linearna ilustracija kot zapis, temveč je tisk omejene grafične realizacije, je refleksija popisanih strani. Vse legende so razložene. Tekstura je odvisna od čitljivosti, zato dovoljuje takšne dispozicije razdvojenih objektov zavesti, kot se pokažejo- iz uprostoritve smisla. Svoboda do pisanja je tako svoboda do stvari, do pogovora in teksta! a) TRAGEDIJA SIJE IZ ZRAKA: tragedija sije iz zraka / črte pa se stekajo z golo reso! črte utripajo / črte šijejo tulpike! tulpike ši-jejo črte! dolga topa topla tolpa ugasi otroško lutko! hitri / hitri / hitri jezdi po plahih počitkih / po zorečih trgih! redarji kličejo po trgu; (fotografije?) še kličejo po trgu! klatijo se iz ujetih / ujedastih juter: jutro!!! kako lepo ali široko grgrajo kraste z ličili! tako rastejo gluhe trte iz jutra! kri + strti utripi! kdo / kaj / kdaj / kje / kako / zakaj / kako dolgo / koliko tisoč črtastih srajčastih porok! koliko zlatih-rdečih-rjastih ušes! koliko izdrtih oči! kateri jezik! po kelihu lezejo ose / lezejo po kelihu / gredo preko srčaste zoreče trate! dolga je ta pot! letijo! dolga! tudi škrge jočejo! tudi škrge iz zlatih kril! tudi krilate škrge! slepi prihodi: tisti dolgirkruti-slepi prihodi! zašita usta-sita! sita usta! siti strupi! kljuke po rokah! roke po kljukah! zakaj!!! tulite-tulite-tulite! — kolikor se le da! kako dolgo lahko kričite-tulite s hudo trto! kje pelje še pot k tisti pletilji / k tisti široki plošči! kako ste se ujezili zaradi jutra! kako lepo ste se prekleli! po očeh teče šopek iz opija! teče šopek iz grla! teče šopek iz ujed! lakota te zapelje proti truplu! to je to! erfurt! »ti si!« »stoj!« b) MAJHNA DALJAVA: bach, bach, bach, majhna daljava, mačja lava sanja, čas = naš sad. sad = naša lačna maska, šala? kaj naj sanja, žaba, hladna glava? vsa mala vaja =■ čas. vsa dlaka, lačna dlaka, naga, glasna falanga, aj, falanga jaha. laja, laja. bas? čaka. čaka kača. kaj sklanja? sklanja kaj? kaka vaba? val na val = čas. lačna vlada, naj nabada sad na sad. naj laja daljava. balada, ah. kaj sanja? sanja? vas = fasada, slana jablana? sanjam, jaham, maham, glasna kača. nana? jaga baba. gama = čas, sla, čakalna vaja. čakam vas. čakam vas? vas? jaham v vas. mach. mah. mah na mah. haman? čakfim na čas. čakam vas,- falanga, čakam, jasa. čakam, glas. čakam, kal. las, maska, glava, glava, glava, majska hladna jama. kasna čakanja? mačka, balada klanca, bakla, dlakava bakla dva. ančka? kaj? glad, čaj, ban, avala, maska čakanja kvaka, sanjava glava. bach. bach? bach. Normativna tipografija Izvira la posebne flguracije, iz posebne diference razvrstitve: iz inspiracije, ki upodablja stavek v središču imenovanega svetal Vpis je plastičen, šifre so kompleksni ideogrami, ki artikulirajo jezikovno registriranje, označevanje. Med rokopisom in tiskom je močna vmesna geneza vpisa, je definitivna meja individualnosti in zgodovine. Besede so masivne. V. a. g." gromovito molčanje gledam skoz okno gospodovo spodaj se igrajo otroci z lobanjami svojih očetov in stricev mimo pride on o bog kakšen obraz bi se hoteli igrati z mano jim reče otrokom pa smeh zgine z belih ustnic o bog kakšen obraz pravijo gledam in se ne morem načuditi da je igra končana molka nimam rad in nekaj v meni zavija morda puščavski veter in vsenaokrog je prazna tema le neumni obraz peska vidim Bojan Kavčič * Kobayashi Issa: haiku Žabica mala, ni se me treba bati, saj jaz sem Issa. Vrabček moj drobni, brž se umakni s ceste, konji divjajo■ Kako neskončno dolgo sem čakal nate, o kukavica! Pridi no k meni, skupaj se poigrajva, samotni vrabček. Prev.: S. Jug Trije japonski pesniki so priznani mojstri haiku poezije: Matsuo Basho, Taniguchi Buson in naš današnji gost Kobayashi Issa. Haiku je sedem-najstzložna trivrstičnica, ki je v bistvu neprevedljiva, saj je ustvarjena v slikovitem jeziku daljnega vzhoda. Haiku je pesniška oblika, ki izraža neizrečeno, samo nakazano simbolično podobo. Ta poezija je cvetela v 17. in 18. stoletju, izražala pa je prepričanje, da je vsaka stvar na tem svetu samo odsev Bude, edinega in edino resničnega. Vsak najdrobnejši pojav je samo izsek najglobljega smisla, ki mu ni mogoče priti do dna. S. J. •v ; Umetniški fotografiji: D. Modrinjai Vida Jan iz drugega letnika prve mariborske gimnazije že tri leta ževahno ustvarja na področju poezije, a je sadove svojega dela skopo skrivala vse do sedaj. Ugrabili smo ji dve pesmi, Pravljico in Želela bi skozi okno. Lučka Jesenovec iz tretjega letnika iste ustanove obiskuje praktične vaje iz likovnega pouka pod vodstvom tov. prof. Marjana Remca. Zaradi nekaterih izredno zanimivih elementov v njenih perorisbah smo se odločili objaviti kar dve: Veje in Ti in jaz. pravljica šla sem na trg in kupila ribe in potem sem te srečala rekel si da je nekoč živela deklica in da je to pravljica potem sem rekel da si sanjal o deklici sami — kot sem jaz spremil si jo domov potem si jo poljubil m sanj je bilo konec rekel si še da si dober kot kruhek in da je kruhek tvoje ime smejal si se tudi jaz sem se smejala pokadila sem cigareto in nesla ribe domov da se ne bi usmradile želela bi skozi okno skozi steklo po žarku sonca tja do njegovega doma po žarku bi posadila drevesa in rože in travo bi posejala potem bi se sezula in hodila po travi po žarku trgala rože na žarku poljubljala drevesa na žarku hodila bi in utrujena padla padla do sive ulice Z belim kamenčkom na koncu in z narisanim soncem na steni nekoliko bolj svetlim od stene in ko bi hotela visoko nazaj tja na lepo bi oblak prekril moj žarek vem in drevo bi mi padlo na glavo in trava bi prekrila ulico in rože bi popadale na moje lase in jaz bi jokala želela bi da sonce ne bi več sijalo Vida Jan anketa o mladi misli »Mlada misel«, glasilo I. gimnazije v Mariboru ie slavila petnajstletnico izhajanja. To je dolga doba ki kaže na nenehen dotok novih mladih ustvarjalcev, ki delujejo v kulturni sekciji X. gimnazije. Sodelavci skušajo ustvariti z vsako številko zaokroženo celoto, tako da lahko vsak dijak najde zanj zanimivo branje. Koncept je takšen: pričnemo s prozo in poezijo in preidemo preko literarno — znanstveno — razmišljajočih sestavkov na reportaže in intervju. v Pripravljali smo drugo številko šestnajstega letnika ko smo se člani kulturne sekcije odločili, da napravimo med dijaki naše gimnazije anketo o »Mladi misli«. Sestavili smo si v obrisih načrt. Vsakega dijaka smo želeli vprašati troje stvari: 1. si bral prvo letošnjo številko »Mlade misli«? 2. ti je bila všeč, imaš kakšne pripombe k prvi številki? 3. česa bi si še želel v šolskem glasilu? Pri prijatelju sem si izposodil baterijski magnetofon in v enem izmed glavnih odmorov sem se odpravil na lov za odgovori. Na žalošt so dijaki odgovorili le na eno, redko dve vprašanji ali na vsa tri. Na prvo vprašanje Je precej dijakov odgovorilo, da je NE berejo. Ena izmed dijakinj je NOCE brati. Ob teh odgovorih sem imel občutek izredne »sreče«, ker sem naletel na več takih, ki revije NE poznajo ali pa izjavijo: »Nisem vedel(a) zanj.« Število zanimivih odgovorov na drugo vprašanje je bilo že manjše, kajti večina tistih, ki je revijo prebrala, je dejala: »Všeč mi je« ali »Ničesar ne pogrešam«. Neki dijak je izjavil: »Malo pretiravajo, na primer v pogovoru z mladim znanstvenikom, ko išče neki' Knez 105. element...« Nekdo je menil, »da sodeluje premalo avtorjev in imajo posamezniki objavljenih preveč sestavkov« (sam pa ne bi sodeloval). Dijakinja 3. letnike: »Dobra je, ee ... dosti prijateljic in prijateljev sodeluje v njej, ja, hm,... pogrešam ... pa nič, reportaža je bila ... čisto v redu je.« Dijakinja 1. d meni, da »je sedanja literarna skupina izredno ustvarjalna in so njena dela tudi zelo kvalitetna«. Neki dijak me je prijetno presenetil, ko Je kritiziral grafično opremo: »Po mojem bi bilo potrebno spremeniti naslovho stran, vendar tako, da bi ohranil neko značilnost, po kateri bi vsakdo spoznal glasilo. Tudi notranji opremljenosti bi lahko posvetili več pozornosti.* Vsem dijakom se v glavnem odmoru mudi, tako da sem dobil zelo malo odgovorov na tretje vprašanje, vendar so ti toliko obširnejši. Eden izmed dijakov, ki celo sodeluje v glasilu, jo izjavil, da'Je »glasilo zanič«. Dijakinja, ki se je najbolj razgovorila, je naštevala svoje želje: »PogreŠHm članke o mišljenju dijakov, o njihovi izvenšolski dejavnosti, hobbviih, o kulturnem udejstvovanju naše šole v zabavnih prireditvah.« Glasbenik pravi, »da bi bilo »‘•'bro imeti kakšen članek .o glasbenikih na Soli«. Drugi si ne želijo ničesar novega, ampak, da ostane glasilo na dosedanji kvaliteti. Eden Izmed neresnih hoče več seksa (lahko mu predlagamo^kakšno tako revijo). . , m $<■■■■ :V Ш8Ж.. i Pri primerjavi odgovorov ugotovimo, da revija še ni najbolj razširjena po šoli (kar nas čudi) oz. se učenci ne zanimajo zanjo. Na splošno so z njo zadovoljni, želijo pa si tudi sestavke o svojem delu in življenju. Zanimiva je misel prvošolca Horvata, »da je v reviji premalo sodelavcev in imajo posamezniki preveč sestavkov«. Upal sem, da bo več mnenj o grafični opremi, pa je bila/žal samo eng. Sedanji in novi sodelavci bodo poprijeli za peresa in skušali dijakom ustreči. Igor Kramberger Maribor, 6. junija 1971 marlena v jutru Jutro mi vsiljuje bledico sive utrujenosti. Skoraj vsi so zapustili hišo. Sama sem v sobi, pajčevina visi nad posteljo. Moje telo je razbolelo, glava je težka in trudna; danes je pust dan. Same patetične misli mi rojijo po glavi, čustva in strasti so dobile neko novo obliko. Zdaj sera spremenjena, sebi skoraj neznana in nova. Nenadoma je vstopila Marlena. Bila je pri svojem moškem; gotovo je njen, ko mu podari noč. Ustavi se ob vratih, vrže torbico na posteljo in zazeha. »Marlena, morala bi videti, kako čudni ljudje so bili včeraj v restavraciji. Govorili so v jeziku, ki ga nisem še nikoli slišala. Mahali so z rokami in ves čas so se poljubljali.« Marlena mi zažene naveličani »no, in« in potem slišim samo še pršenje kapljic v kopalnici. Zdaj si umiva svoje telo, oprala bo z njega nočne naslade in dotike umazanih rok, poljube na napeti koži. Marlena, jaz sem bila vso noč sama. Nihče me ni ljubkoval po moji šepavi nogi, premetavala sem se po postelji, ti pa si se naslajala. Z vso zlobo ti zavidam. Marlena pride iz kopalnice in si češe svoje dolge lase. Nadenem si prijazen smehljaj, da ne bi zaslutila mojih sovražnih misli, ki so se mi tako iznenada vgnezdile v zavest. »Tudi ti bi morala imeti moškega, Zila. Ko se ob jutrih vračam, imaš tako steklene in mrtve oči, Takšne brezizraznosti ne prenesem. Se sama ti gs poiščem, če hočeš.« In oblači si bluzo. Vstanem in šepaje odidem do omare. Želim si, da bi se zdela Marleni pomembna in zanimiva. Ko bi me kaj vprašala, bi morala s pozornostjo čakati na odgovor, usta bi se ji narahlo odprla in roki bi se ji začeli nesproščeno premikati po kolenih. Saj jo ljubim. Obožujem to že skoraj ovenelo tridesetletno žensko, te njene velike prsi in mišičaste noge. Ure in ure bi gledala njena močna ramena in živahne prste. »Kaj zijaš vame? Ali nisi pri pravi? »In zajtrk?« Joj, Marlena, oprosti, pozabila sem. Zajtrk, seveda, gotovo si že zelo lačna. Kruh je čisto svež in maslo ima tako prijeten vonj. In že zadiši po sobi, nekaj preprosto prijaznega se vseli v prostor.,. Marlena na ves glas grize kruh in mlaska z jezikom, srka iz zelene skodelice in si popravlja vihrave lase, ki ji silijo v kavo. V rokah imam knjigo, da bi mislila, kako berem, v rejnici pa jo opazujem: Ljubim jo in sovražim hkrati. Hvaležna sem ji, da želi stanovati z menoj, da ji lahko pripravljam zajtrke... Toda kadar ponoči odide, mi je tako tesno, kakor da bom zdaj zdaj ob pamet. Ne prenesem nočne tišine, ko se plazijo pozabljeni mrliči pod stropom in rožljajo s svojimi kostmi. Nočne ptice hočejo v sobo; okno je tesno zaprto, toda nič ne pomaga. Neke noči bodo zlomile steklo in me napadle. Neznani ljudje hodijo po hodnikih. Slišim jih, kako šepetajo, prezirajo me in mi hočejo od' rezati roke. Marlena, ostani! Ne odhajaj ponoči, ko ni v sobi nobene svetilke in se pajčevina v kotu svetlika. Marlena vedno znova odide. »Krucifiks, kje je moja modna revija?« Marlena, bodi vendar prijazna. Revija je tu in Jaz sem tu, tvoja prijateljica Zila. Sploh pa je Marlena zelo neizobražena. Ne ve, da pomeni krucifiks križ. Misli si, da zelo grdo preklinja. Marlena, ti si koza, cipa, lovača ... Marlena, tako te imam rada. Zakaj se bojim glasno govoriti? Lastni molk me bije v notranjosti. Ona lahko reče karkoli, po mili volji rentači in preklinja, mene pa je strah zvena lastnih besed. Molčim in čakam na njene ukaze. Tako mi minevajo dnevi. Pusto mi je. Marlena je rekla, da mi bo preskrbela moškega. Bojim se ga, toda če Marlena želi... Stisnila bom zobe. Kako ml je hudo. Ne mara, če jočem, ampak jaz ne morem več vzdržati. »Se že spet cmeriš? Le kdo ti je kaj storil? Ali veš, da mi greš na živce? Ne prenesem tvojega smrkanja. Boš že nehala ali ne?« Priteče k meni in mi primaže klofuto. Ujamem njeno roko, se naslonim nanje in jo omočim s solzami. »Marlena, oprosti, saj sem že vesela.« Pa ni res. Roka je vedno bolj mokra. Marlena ne ve, kaj bi počela; pusti ml svojo roko, da jo po mili volji močim. V drugi roki ima zobotrebec in sl čisti zobe. Kako kazi mojo žalost. Ne razume me. Ce bi držala roko v plesni drži, bi bilo vse veliko bolj veličastno, ona, predmestna hotnica, pa si trebi sobe. Vonj po gnilobi se širi do mojih solz. Marlena, razjezila se bom in te udarila nazaj. Tebe Jezi moj Jok, mene pa spravlja v gnev tvoja zobna gniloba. Ali tl nisem že stokrat rekla, da pojdi k zobozdravniku? Ah, kaj, to JI bom pa zares očitala. »Bilo bi prav, no, sama najbolje veš, da bi bilo res primerno, če bi šla k .,. k zobozdravniku.« To Jo razoroži. Boji su telesnih bolečin. Nenadoma postane vsa mlahava, skrivenčena in otročja. »Zila, saj veš, da me je strah. Zobje me bolijo, to je res, toda predstavljaj si sveder v mojih ustih. Tega ne bi prinesla.« In začne govoriti o svojem trpljenju, boleznih, zdravnikih, termometrih. Sa-mousmiljenje se ji pojavi na obrazu, uživa, kadar pripoveduje o tegobah, ki jo čakajo. Nenadoma je čisto prijazna ln spodobna, skoraj kultivirana. Samo napol jo poslušam in premišljujem, kaj bi ji odgovorila, da bi se ji zdela pomembna. Kadar je ni doma, brskam po medicinskih knjigah. Povem ji nekaj izrazov in Marlena postane skoraj ponižna. »Samo ti me razumeš? Pravzaprav sem zelo osamljena in zapuščena. Veš, moški, ki se jim dajem, me ne ljubijo. Jaz, revica...« Cisto je mehka. Hvala ti, Marlena, tako ponižna mi ugajaš, ker mi dvigaš samozavest. Marlena me potrebuje. Potem vse skupaj le ni tako nesmiselno in je še vredno živeti. Marleni se začne kolcati. Odide v kopalnico, da bi spila kozarec vode. Precej časa jo čakam. Vrne se naličena. Veke si je pobarvala zeleno, usta temno vijoličasto, puder si je nanesla na lica neenakomerno. »Dovolj je bilo klepeta,« pravi. Saj, tako je z menoj. Ne privošči mi veselja in sreče. Ogroža me. Treba bi jo bilo ubiti. Sovražim jo, sovražim jo. Odhaja. »Marlena, ne hodi! Ostani.« Zakliče italijanski pozdrav, ki ga napačno izgovori, in že je slišati samo še korake. Odšla je. Morala bi ostati pri meni. Kadar odide, me bolna noga tako boli. Eh, kaj, rešila bom križanko. Saj se bo vrnila, vedno se vrača. Obe sva na robu vsega, zato morava biti skupaj. Morava. Ostane čakanje. Marija Švajncer ml Ce je danes z množicami delavcev in kmetov, potem je revolucionar. Ce pa jutri ne bo z njimi, ali, še jiuje, če bo zatiral ljudstvo, tedaj že ne bo več revolucionar ali bo celo kontrarevolu- cionar. Mao Zato tedaj, ko ocenjujemo človeka, preverjamo, ali je lažen ali resničen... marksist. Videti je treba samo to, kakšno je njegovo stališče do širokih delavskih in kmečkih množic. Mao Mlada inteligenca in študentje vse dežele se morajo neizogibno približati širokim množicam delavcev in kmetov, z njimi se morajo zliti v celoto! Mao Preučujemo marksizem, toda mnogi izmed nas uporabljajo, ko ga študirajo, metodo, ki je v nasprotju z marksizmom. ... kršijo... načelo... o enotnosti teorije in prakse. ... so si izmislili svoje načelo, ... načelo ločevanja teorije od prakse. Tako v naših šolah kakor tudi v sistemu izobraževanja, v katerem pouk ni ločen od proizvodnje, profesorji filozofije ne napeljujejo študentov, naj preučujejo logiko kitajske (!) revolucije, predavatelji ekonomskih ved ne navajajo slušateljev, naj študirajo posebnosti ekonomike na Kitajskem (!), predavatelji političnih disciplin ne napeljujejo slušateljev, naj raziskujejo taktiko kitajske (!) revolucije... Posledica tega je, da se napake širijo in poglabljajo in da se ljudem povzroča nemajhna škoda. Mao Marksizem-leninizem je znanost, znanost pa je znanje, ki si ga je mogoče pridobiti samo častno, za zvijačnost tu ni p "tora. Torej bodimo pošteni! Mao V čem se kaže sektaštvo med člani partije? Predvsem gre za separatizem. Nekateri tovariši vidijo samo svoje, osebne koristi, ne pa skupnih interesov... Mao Hkrati z vsemi svojimi partijskimi to-,-"riSi se bom učil od množic, kakor prej bom njihov skromen učenec — to je fnoja iskre:-- 'clja. Mao £ v it Tovarna za investicijsko opremo in izvajanje inženiringa, Maribor — Zagrebška 20 Telefon 32 2?0 Telex 033115 Telegram METALNA MARIBOR Poštni predal 103 PROIZVODNI PROGRAM Industrijska oprema Mostovi Visoke gradnje Žerjavi in. transpoftne naprave Hidromehanska oprema Cevovodi Rezervoarji in cisterne Hladilne naprave Ladijski pokrovi Stroji za zaščito rastlin Tovarna umetnih brusov SWATY, Maribor t Proizvajamo vse vrste umetnih brusov za industrijo, obrt in široko potrošnjo na bazi keramične in bakelitne vezi. S svojimi izdelki oskrbujemo domače in tuje potrošnike. Priporočamo svoje kvalitetne izdelke, ki jih prodajamo pod zaščitnim znakom: SWATY »TEKOL« podjetje za tehnično zaščito dela in Izvajanje inženiringa, MARIBOR izvršuje: antikorozijsko zaščito vseh železnih konstrukcij in plovnih objektov, metalizacijo, plastifikacijo in hidroizolacijo. Se priporočamo. “Od go < co k—4 uod c 2 «/> loti ш CQ O * ° CЛ ■a S. M *>- ll o ■ 4 rn Se is £&.. Rj M ssš iti o Ш j. z u f > © M Z X} N O © . s .O r- .C - «■ Ki i- A I »•S« л c 0 '■g?*ošs2 «Q Ifi 1 S Ulili 111111 Iž s;*? И51! 8 o < > 5 a. a % £ s Ir Ob letošnjem Borštnikovem srečanju so se že začele priprave. Na seji so se sestali novi člani odbora Borštnikovega srečanja, dr. Josfp Vidmar pa je predal »duhovno žezlo« oziroma predsedstvo dr. Bratku Kreftu. Na sliki: F. Žižek, M. Kramberger, V. A. Gajšek, M. Gorjup, B. Rudolf, B. Kreft, J. Vidmar, L. Tavčar, B. Hartman, D. Zadravec, I. Krajnčič. Na seji je prebral referat o Borštnikovem srečanju in o perspektivi gledališkega življenja pri nas ravnatelj SNG Maribor Branko Gombač. Skozi P e r i skop Jugoslovanski festival mode Modefešt, ki se je pred dnevi mudil tudi v Mariboru, so vsepovsod bučno in vefcelo sprejeli. Nemalo so bile tega krive manekenke, pa prijetno vzdušje, ki si ga ljudje ob toplih večerih, glasbi in pijači obetajo. Prelepo pa bi bilo, ko karavana manekenov in manekenk ne bi nosila nepotrebno nerazumljivega (morda se komu zdi zveneč?!) naziva — Modefest. Koroški Slovenci se borijo, za izpolnjevanje določil avstrijske državne pogodbe, neofašisti pretepajo Slovence v Italiji, o porabskih Slovencih ni glasu; mi se pa še vedno ne znamo postaviti po robu nekaj bedastim domišljavcem, ki ne premorejo toliko domišljije, da bi si izmislili slovensko ime tega festivala. (Slovenija vendar še ni nemškal Čudovito nas je spreletelo, po telesu; zagomazeli črvi, podgane so zavreščale, ščurki, še omotični zaradi prestanega trpljenja DDT praška, so radovedno stegnili ročice po — MARIBORSKEM DELU! Na začaranem papirju pa se pozibava Božo Podkrajšek. Vse kaže, da se bodo mariborski nogometaši obdržali v prvi zvezni ligi. Zogobrcarji se veselijo, dva do tri tisoč Mariborčanov, ki so hodili na tekme, tudi, ostalih 115.000 prebivalcev mariborske občine pa razmišlja, kako in koliko bo znala občinska skupščina Maribor zapraviti za NK Maribor, namesto da bi financirala dejavnosti, ki — če drugega ne — zaradi množičnosti zaslužijo podporo. Primer »Zadruga študentov in dijakove se je baje tako'Zakompliciral, da so doslej odpovedali že vsi možganski trusti. Po vsej verjetnosti je sedaj edina šansa, da vso stvar razreši baje edinstven računski center na VTS. Na tradicionalni študentski regati je bilo bore malo študentov. Raže, da niso nič kaj dovzetni za tradicije, posebno če so te meščanskega izvora. Delegacija, ki je (v sestavi Gerič, Janša, Milič) zastopala mariborske študente na IX. kongresu ZSJ v Novem Sadu, se je vrnila vsa zmedena. Zvezni študentski funkcionarji so s svojim smislom za reprezentanco in za zapravljanje družbenega denarja pravi mojstri. Tako se je tem trem »prekaljenim« mariborskim študentskim funkcionarjem odprl nov vidik študentskega dela, ki pa — zaenkrat — ni usklajen z dosedanjimi načeli študentske skupnosti in študentov v Mariboru. Bogomir Mihevc (nosilec študentskega projekta • reforme ljubljanske univerze) je na kongresu ZSJ v Novem Sadu jel kar lepo po slovensko »razlagati« svoja stališča o revolu-cioniranju univerze. Udeleženci so ga kaj kmalu prosili, naj govori v srbohrvaščini. Ne da bi posebej razmišljal, se je — kot samo po sebi umevno — obrnil k slovenski delegaciji, se ji opravičil in začel »reformisati« univerzo v srbohrvaščini. Na tribuni Ali smo se odrekli idealom socializma sta sodelovala (z uvodnimi besedami) tudi Janez Kocjančič (pred tremi tedni še predsednik ZMJ) in Dagmar Šuster (pred kratkim še sekret-ar ZMS) — torej dva vodilna politična delavca iz vrst Zveze mladine. Čeprav se običajno predstavniki predsedstva občinske konference ZM Maribor ne udeležujejo študentskih shodov, smo vsaj sedaj pričakovali, da se bo kdo ojunačil in pokukal (če že zaradi drugega ne, pa zaradi obeh mladinskih funkcionarjev) na študentsko tribuno. Naša pričakovanja se tudi tokrat niso uresničila ... Tako imamo paradoksalno situacijo: predsedstvo ZMJ in predsedstvo ZSJ se sestajata, svoje predstavnike imamo v predsedstvp ZMS, v Mariboru pa hodimo drug mimo drugega. Študentje v študentskem domu že nestrpno pričakujejo novega upravnika študentskega doma; baje se nekateri že' pripravljajo na primeren sprejem. Pri zasedbi'na filozofski fakulteti so en dan sodelovali tudi »tako imenovani« samozvani »ambasadorji« mariborskih študentov. O njihovem nastopu ne vemo veliko, zato jih prosimo, da vso stvar malo obrazložijo. . Iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da pripravljajo študentje na PA zasedbo. Šolo bodo imeli okupirano tako dolgo, dokler pristojni ne uredijo vprašanja diplom. Slišijo se glasovi, da so nekateri nadebudni ekonomisti z VEKŠ izračunftdi, da je Katedra s tem, ko je razdelila 200 izvodov njihovim študentom (resnici na ljubo je treba povedati, da jih je nekaj res obležalo nS tleh), prizadejala družbi občutno škodo. Da se ne bi mučili s preračunavanjem, jim sporočamo, da je papir za 12.000 izvodov stal 88.000 SD, kar bi zneslo po zaokroževanju druge decimalke 1400 SD. Naj še povemo, da nas reklamni plakat stane najmanj toliko, navadno pa še več. Vili Vodopivec, napovedovalec na Slovenski popevki 71 očitno ne loči dveh pojmov — glasbena komedija in musical. Naj mu pomagamo: musical nam predstavlja neke vrste moderno opereto, ki zanjo' ni nujen lahkoten oziroma komičeft tekst, temveč ima pogosto tudi resno besedilo. Taka musicala sta tudi Westside Story in-predvsem Hair, ki pa ju je Vili samovoljno spremenil v glasbeni komediji. Svet združenja je na svoji zadnji seji sprejel samoupravni sporazum o merilih za delitev osebnega dohodka in dohodka, vendar so nekateri kot npr. dr. Vanek Šiftar ostro protestirali trdeč, da je bil sprejet po ne samoupravni poti in da je bil kršen osnovni demokratični princip pri 'sprejemanju. Temu bi lahko odločno pritegnili, saj ni bil zagotovljen niti osemdnevni rok za dostavo materiala, .končni predlog pa so člani sveta dobili šele tik pred sejo. Kršenje principov demokratičnega sprejema se tako razrašča, prenaša se celo tja kamor pod nobenim pogojem ne bi smel. soneti notesi Ta zgodovinski, čas paranoidni, v katerem smeh se v nesmeh spreminja, v katerem zadnja še človečnost zginja, ta čas brezbožni, mrk, lucidni, ta vražji čas z mrtvimi bogovi, ki pamet prav sloyensko nam razgrinja in jo folklorno srečno ukinja, ta čas železni, ves obdan z okovi, ta tihotapski hip, ki nas prešinja obupno prazen kakor prid nevidni, ta čas besed, idej, kjer vsakdo strinja naj se z refrenom, da smo vsi solidni, ta čas je domotožna le svetinja, ta čas spominja ha pepel previdni! 2. Nov rod slovenski naj veselo vstane iz vikendov, vrtov, avtomobilov, * naj ne boji se cestnih krokodilov, ■' inflacije življenja nič ne stane! Ce kdaj so množice pač zapeljane. tedaj takoj slovensko svetobolje si za kosilo purico zakolje, in si roke umito bele mane. Potem zapleše srečno rod slovenski, namesto nog mu rabijo hodulje in vsakdo stisne se k svoji ženski, ponoči odfrčijo v zrak lasulje, začne se novi rodni ples peklenski, ko pilula'vrti krivulje, žulje. 3. Tako temačno- ja v ježiku črnem pelo, da sem poetično se že prestrašil, da s kičem vso umetnost bi zamašil, čeprav na dnu pekla je že krdelo bogov brezbožnih kakor v snu sedelo in brez razuma piskalo molčeče; Še norec bi znorel od same sreče, tako je filozofsko tu veselo! Razkroj, tema, nesreča vseh junakov med črkami se plazi po papirju. Idejna plast odpada od zidakovs kot zvezdica visi v vsem vsemlrju in vendar ne poplača tisočakov, ki jih predal poeta clarus je oštirju. 4. Ko gledal sem vse naše gospodarstvo, se milo mi pri srcu je storilo, ker je srce nenadoma odkrilo, da znova vrača slepo se barbarstvo, da znova uveljavlja še sleparstvo, ki hi nič drugega kakor cedilo za vse, ki jim je davno že odbilo, a mislijo, da so edino stvarstvo. Krupjeji so metali že žetone, kot da bi s srci srečnimi se igrali; zapuščali so ladjo, ki že tone pod težo p; :no ali pod portali. In gledalcem denarniške poklone, ki so barbarsko gospodarsko vstali. 5. ' To, sine, ti seno neso, ti poješ, si note vse romantične pozabil. O, sen ti lirični, sl vse pograbil!? O, sin, te ogenj žge, ga s senom gloješ? Soneti niso te ugonobili, to ni se še nikdar s teboj zgodilo! Sneti, o, dali so ti za krmilo, te niso še poetično ubili?! Ne, si to kot Pegaz vse prenesel? O, nesti moral breme si turobno! Ne! To si nov Koseski Jovan Včsel! Te niso vedno gledali hudobno? Nosite pesem, Muze, s suhih vesel! Neso ti slavo: zdaj žapoj sodobno! 6. . Ko so nekoč se zbrali birokrati, lepo razpravljali so o svobodi, o proletarski razslojeni škodi, ki jim baje pravice večne krati, so govorili o ideologiji, o anarhiji, kaj so sindikati, ■ drdrali kot dogmatsko skriti škrati o demokratični birokraciji, dokler jih zgrabila pač ni država za vrat oblastni in dokler razredno jim ni zakimala režimska glava. Od tistih časov pa naprej zavedno so tiho kontrolirani uradi. Države moč umira. Nepregledno. Nadstavba institucije velika kot pluralistično spontana družba se zdi za sebe le skupinska klika!1 Ce intelektualcev ta okužba oprime se še z versko parodijo, tedaj zacvete monopolna služba. 8. Ko v demokratični je diktaturi polnoč podnevi šiloma odbilo, ko se je neposredno stično krilo premaknilo v partijsko glasni uri, ko so aristokrati budget žrli, so delavci'ustanovili zveze, nikogar niso več prešle pretveze, totalitarni sni so se podrli. Odprtost plebiscitov, parlamentov, je socialno smer tako uvedla, da je nasedla množica vseh šmentov! Tako iz opozicijskega sedla je prevrnilo tisoče talentov, ker jih je medla usmeritev zmedla! Nosploh vzgojeni intelektualci v kompleksni družbi slavnostno sedijo in sebi se metodološko zdijo, da so umetni samoupravljavci. Medtem pa skozi močno industrijo stereotipne množice drvijo, partikularno ideologijo zavestno kolektivno prerodijo. SKUPNOST ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV • prosto delovno mesto # VODJE ŠTUDENTSKEGA SERVISA Pogoj: višješolska izobrazba ali absolvent višje šole, ki je ti^c pred diplomo. Kandidati naj oddajo’ prošnje z dokazili o izpolnjevanju pogojev do 29. 6. 1971-na Izvršni odbor študentske skupnosti 'MVZ Maribor, , Tyrš(»va 23. pOR l£\ ЈФо Л & Toil\'D OmČA ’ V 7EV ezogu -Z/