Kako je v šoli gojiti ljubezen do materinščine, rojstnega kraja in občne domovine. *_[Ejubezen do materinšcino, rojstnega kraja in olx"ne domovine je tesno združona jednota; kajti nomogooe si je misliti, da bi kdo ljubil matcrinščino, ki ne ljubi rojstnega mu kraja in domovine, tudi prava nozmwol je trditev, da ljubi rojstni mu kraj in občno domovino, ako mu je srce trdo, da ne rečem sovražno, naši mili materinščini. To triperesno cvetko — ljubezen — je uciteljeva dolžnost negovati, gojiti od prvega do zadnjega šolskega leta. Vr gojenje materinščine naj vnema iuv'itelja že besedni poinen. Komu ni slado^tna beseda raati? Nežno dete sladko govoriči: mati, in komur je smrt pograbila mater, ga še vedno spominja sladka misel ua njo. Otroci in odrasli čislamo, ljubimo mater; a materinščina je najžlahtnejši dar, zapuščina naše predrage matere. Kdor ne ljubi materinščine, ne Ijubi matere, dakle ni vreden dobrot rojstnega kraja in obrno domovine. Deca prinese v šolo zaklad materne govorice, a učiteljeva dolžnost je, ta biser čuvati, likati in čistiti peg. Cuva in utrjuje naj ueitelj ljubezen do mile naše govorice. V to mu nudi že nazorni pouk, v kojem naj pojasnjuje korist in lepoto govora našega. Učitelj se pogovarjaj s prvenci kolikor mogoče v domačem narcčji ter precej jame narečje zamenjati v pravilen govor. Kazoč lepodonečo, pravilno govorico, spominja, da vsaka vas drugače govori, da so knjigo pisane v lepi slovenščini ter ooišeene tujih besed in druge primesi in da moramo svoj govor (narecje) zaraenjati z lepim književnim jezikom. Seznani naj ueence, da biva po svetu mnogo ljudi, ki govore druge jezike, a da za nas najlepši, najznamenitejši je slovenski jezik, katerega so nas priučili roditelji. V višji skupini naj učitelj goji ljubezen do materinščino z lastniin vzgk'dom, govorec pravilno slovenščino, kažoč bogate zaklade slovenskega slovstva, poudarjajoč, da nmogi narodi strastno ljubijo svoj jezik tako, da vsilujejo tiuli drugim narodom svojo govorico, 11. pr. Labi bi radi vse Primorsko in še drugod polašeili, a Nemci pa ponemčili. TVdaj v ljubezni do svojega naroda hočejo _e nas Slovenee prcobrniti. Tukaj je treba prizanesljivo pojasnjevati, da so krivične take namere, ker vsi narodi iinamo od Boga odloeen obstoj; tedaj je nas Slovencev dolžnost, braniti svojo narodnost in tudi drugini to privoščiti. Tu je treba seznaniti učence, koliko Slovanov živi v Avstriji ter vzbujati ponos, da so Slave sini ter vnemati, da bodo vedno zvesti svoji narodnosti in doinovini. Učitelji, ki poueujejo nemžčino, morajo večkrat poudarjati pri pouku, da je dobro  učiti se druge jezike in se jih priuciti, ker več ko človek zna, boljši je, osobito za tiste, ki grcdo z doma se učit rokodelstva in ki pridejo v vojake. Tam znanje nemščine koristi; treba pa je zažugati, naj ostanejo vedno zvesti svojemu jeziku ter vedno kažejo svoj narodni ponos tudi pri diugonarodnikib. Učitelj, ko vroča ndadini odpustna spričevala, naj posebno poudarja, da ostane do konca svojega življenja udana svojemu narodu, da naj ljubi svoj materni jezik, da se ga vedno poslužuje ter da nobene okolščine ne srnejo vplivati v opušrenje, zatajenje maternega jezika. Gojenje ljubezni do r o j s t n e g a k r a j a ne prizadeva učitelju pieninogih skrbij in težav, kajti šolska inladež strast.no ljubi svoj rojstni kraj, ker menim, da ni otroka, ki In nc bil rad o svoji domači hiši, pri ljubih roditeljib, drugib bišnih in v rojstnem mu kraji; da, še ako preraožni roditelji bočejo svojega ljubljenca poslati v višjo izobražbo, morajo ga več let na to pripravljati, vender se loči potem s,potokoni debelih solza; odidši vcdno hreponi j)o doniu ter sanjari o ljubem niu rojstneni kraji. Tudi ubožni roditelji vnčkrat strašijo otroka s slnžbo, ako ne uboga, in ko pride čas ločitve, akoravno ga pred odhodom tolažijo, veader zapušča rojstni kraj s tužnim srcem ter komaj čaka priložnosti, da se vrne ogledat prevrtan stolček in okajeno otnarico, iz katere rau je mati delila kruhok. Vender mora učitelj gojiti in utrjovati ljubezen do rojstnoga kraja v prvih l.roh letih pri nazorneni pouku in zadevnib bcriluih vajab. Osobito nudi v Začetnici berilna vaja št. 5. ,,Dom" polno lepe snovi za utrjevanje ljubezni do rojstnega kraja, uamrec: sporani otroka na dom, pove mu, kje je najrajši, kdo doma ukazuje, kuha, pospravlja, biva; kaj mu je doma znanoga, kako je bivati v družiiii; da v hiši otroci stanujemo, jemo, pijemo, igraino, delamo, molimo, počivamo. To je zelo mikavno otrokom ter vzmnožuje doinovni čut, kajti otroku je vsebina bp.rila uinevna in vzbudi ndadini hreppnpiijo, žo skoraj bivati v domači biši. Isto lako jp v I. berilu mikavna pesmiea ,,otrokovo doinoljubje". Učitelj mladino sponiinjaj na bližnje poljo, travnikc in vrto, sadjp. in pridp.lkp, sosednp hiJe, šolo in corkev ter kaži lepoto in znaiiipnitosti doniacVga kraja. V 4. in 5. solskem lotu se utrjujp ljubezen do rojstnega kraja na podstavi berilnib vaj in po vzgledu odličnib osob. X to posebno služijo borilne vaje v II. berilu: št. 132 ,,Doniače ognjišče", ki nas spominja najslajšoga veselja, krog domar.pga ognjišča; št. 133. ,,Domaoija", ki niiriio opisuje rojstni kraj in vnema ljubezcn in požrtovalnost za jiremili rojstni kraj; št. 142. ,,Popotnik", ki nam krasi naš rojstni kraj, osobito dom, povoličuje našo niatorinščino ter nas nepremagljivo vzdiga 1p doinov; št. l()0. ,,Belizar", kojpga jc rodno mesto za njegove prevelike zaslugp krivirno oslepilo, vender se je vesplja solzil, slišavši, da tudi po Carigradu solnce sije ter vzdihnil: ,,spm ljubil, ljubiin in bodem ljubil mateiino deželo". Takisto jo šp mnogo borilnib vaj, ki nain blagmjejo nas rojstni kraj. V 6. žolskem lotu, kakor tudi v nadaljevalnem tečaji nudijo nain razna berila nmogo gradiva, v katproin odseva lepota rojstnega kraja, rodovitnost. zemlje in prirodne znanienitosti. Prirodopis, zemljppis in zgodovina tcdaj ukrešajo in množe ljubezen do rojstnega kraja. Osobito nudi berilna vaja v III. berilu št. 192. ,,Družinsko življenje starib Slovanov" ninogo lopega gradiva, iz katerega ueitplj kaj lepo izvaja in utrjujo ljnbezen do rojstnoga kraja in svojega naroda, spominjaje, kako so nekdaj živeli Slovenei, opisovaje njih običaje, dplavnost, vero, preseljevanje, vladanje, primerjanje preteklosti s sedanjostjo. Prirodna lepota, slovenski običaji, slovensko slovstvo, vrline za blagor rojstnega kraja vnetih mož, ninoži in utrjuje ljubezen do rojstnega kraja. Ako je učitelj vzgojil ljubezen do matprinščine, do rojstnega kraja, razvijo se iz tcli npnadonia ljubezen do doniov i n p. Prva tri leta učitelj ninia mnogo gradiva, s kateriin bi napeljpval mladež k ljnbezni do obrne domovine, kajti tu zadošča, da utrjujp ljubezen do rojstnoga kraja. Le pri nazonicni pouku, pri podobi presvptlpga našega cesarja seznani niladež, da jo cesar državni oče, ki vlada našo obeno domovino Avstrijo. Tako tndi pri cosarski pesmi. V 4. iti 5. šolskem letu pa nam nudi gradivo II. borilo: št. 139. ,,Občina", ki seznanja z obcinskim odborom, županstvoni, krajnim šolskim svetom, cerkvenini oskrbiiiistvom ter nara kaže pravice in dolžnosti občinskp uprave ter iu'i spoštovati in ljubiti upravitolje občinske. V št. 140. ,,Okraj", seznanja o okrajnom sodisči, davkariji, glavarstvu, šolskem svptovalstvu. Tu vidi deca že razširjeno domovino, spoznava oblastva, ki so postavljona v blaginjo človeštva in doniovine. Tu naj učitplj primerja občinsko upravo z okrajno, občinske dolžnosti z dolžnostimi, ki jih inianio do okrajne gosposke ter izvodi, da je okrajna gosposka postavljena v naš prid ter vnema k ljnbezni do okrajne gosposke in okfajne doniovine. V št. 140. ,,Dežela", seznanja z.najvišjo deželno vlado. Tn je treba pojasniti namestništvo, deželni šolski svet in deželno glavarstvo, kazaje, kako se modro veže: občinska, okrajna in doželna nprava. Posebno je poudarjati koristi deželnib uprav ter privesti deco, da spoznava dobrotc in ljubi svojo materino deželo. Potern še seznani nčence s sosodnimi deželami, s kronovinami našo nam ljube Avstrije. Tedaj učitelj poudarja od najnižje občinske do najvišje državne uprave, ta pot mora privesti mladino do spoznanja koristnih uprav v občni doniovini in utrditev ljubezni do ožje in sl(>dnjič do občnp domovin«. V 6. šolskeni letu in nadaljevalnera tečaji naj učitelj vsestransko goji ljubezni čut do ožje in občne domovine ter vzgaja občni doinovini zveste in udane podložnike. Ni pa težko buditi v deei domovni Čut, saj nas v ljubezen do ožje in občne domovine vzbujajo različne berilne, prirodopisne, zemljepisne in zgodovinske vaje. Osobito omenim iz III. berila št. 26. ,,Prave sreče dom", ki ganljivo govori sinu, kje dobi svetovne sreče dom. Tedaj ne v Ameriko! St. 62. ,,Domovina'', ki sočulstvuje v veselji in žalosti. Št. 168. ,,Cesar in država" kaj micno našteva oblastva od občinskega do najvišjega vladarja, našega presvetlega cesarja ter kaže, da so oblastva nam v korist in vnema v spolnovanje zakonov, pokoršcino ter zaključuje z vnemo ljubezni do domovine in cesarja, za kar smo dolžni žrtvovati, ako je treba življenje in imenje. St. 191. ,,Fabricij", kaže odsev pravega domoljuba, ki ga ni obljnba bogastva, tudi ne sinrtno žuganje odvrnilo od domovinske ljubezni. Št. 205. ,,Junakov grob", nas uči braniti in se žrtvovati za ljubo domovino. Tu je treba razlagati namen vojske ter nilada srca vnemati za vojaški stan. St. 220. ^Oesar F. J. I." nam kaže modro, pravično in ljubezni polno vladanje našega presvetlega cesarja, kar nas navdaja k ljubezni do ožje in širše domovine, ljube Avslrije in našega cesarja. V st. 221. ,,Clovek brez domoljubja", sp pretresljivo opisuje, konm se jednači elovek brez domovinske ljubezni. Slednjič nas tudi cesarska pesem vnema in utrjuje domovni čut. Poleg že navedenili pesmij vnemajo nas k ljubezni do domovine narodne pesnii n. pr. ,,Pridi Gorenc", nVisoko vrb planin", ^Hej Slovenci", BV gorenjsko oziram'' i. dr. Koncno mi je omeniti, da pristno domovinsko ljubezen si moremo misliti v vernem in pošteneni srui. Tedaj je treba deco vaditi bogoljubnpga življenja. Pri vročitvi odpustnih spričpval naj nčitelj ne zamudi prilike, med drugim posebno priporočati šolo ostavši ndadini tndi ljubezen do občne domovine, spominjajc, da je tudi naš Zveličar posebno ljubil svoj rod in domovino, ter nam v tem zapustil vzgled, ljubiti svojo narodnost. Takrat je še opomniti, naj bode ves čas življenja udana Bogu in cesarju, naj ljubi domovino, naj bode vedno pokorna duhovskirn in svetnim predstojnikom, posebno naj vedno o cesarji spoštljivo govori, tako tudi o drugi gosposki ter naj živi za vero, doni in cesarja. A. Fakin — Kepentabor.