130 Pücllesiiikov : Teta Liza. Teta Liza. Spisal Podlepnikov. Bilo nas je pet: Ivan, Vinko, Srečko, Francika in Minka. — Vseh teh petero malih črvičev pa so morale rediti in ob- lačiti dve roki, roki naše dobre mamice. Toda s čim ? Morda s tistimi krajcarčki, katere je zaslužila na dan, ko je hodila pomivat posodo in nosit vodo . . . Stanovali smo v mali, podstrešni izbici, velike hiše v predmestju . .. Poleti je že še bilo, mati je dobila lažje zaslužka in tudi stroškov ni bilo toliko pri hiši : letali smo bosi okoli in velika peč v sobi ni potrebovala drv, bili smo zadovoljni, ako smo dobili zjutraj in zvečer košček kruha ali jabolko in opoldne nekoliko krompirja, zelja ali žg-ancev, tistih velikih, belih s tako dobrimi ocvirki, katerih smo se tako veselili ... A po zimi ! Tedaj nam je bilo treba g-orke obleke, bosi tudi nismo mogli več hoditi in v naši podstrešni sobi je bilo tako mrzlo... Vinko in jaz sva jela pohajati v šolo, treba je bilo zopet zvezko\', knjig in drugih potrebščin, a kje \-zeti denar za vse to, ko ga niti za najnujnejše potrebe ni bilo pri hiši.. . Bili smo tedaj večkrat lačni, nego siti in mraz je bilo pri nas, mraz, da smo se tresli in zmrzovali . . . Vsemu temu pa se je pridružila še bolezen I Skrb, lakota, mraz so spravili mamico na bolniško postelj. Mnogo je trpela tedaj naša dobra roditeljica ! Bolj neg'o bolezen, mraz in lakota pa jo je mučila skrb za nas giadne črvičke. Žalost mi potresa srce, ako se spomnim, kako so solze polile velo in upadlo materino lice, ko nas je gledala stati sestradane ob svoji postelji. Prosili smo jo kruba, a ni ga imela, da bi g-a nam dala . . . l^il sem še majhen, ali že sem spoznal, kako hudo je človeku, ako nima denarja, da bi si kupil potrebne obleke in hrane. Zavidno sem gledal bogato gospo, katero sem srečal, za\'ito v dragoceno ob- PixUosiiikov: Teta Liza. 131 leko im ulici, v. velikimi, zlatimi zapestnicami na roki, zraven nje pa je stopala mlada deklica, oblečena v drag-o, volneno obleko, obšito z belo kožuhoviiio, da je gledal iz nje le top nosek in mali očesci, toda še to je imela zavito v tenek pajčolan, da bi ji ne škodoval mrzli veter, kateri mi je bril v obraz, da nisem čutil ni jednega uda. .. Spomnil sem se doma, na mamico in lačne bratce in sestrice in želel, da bi imel saj ono lepo zapestnico, katero nosi bogata gospa na roki kar tako radi lepšega, da bi mogel zanjo kupiti kruha iu drv za peč. . . Kako bi bili vsi srečni tedaj ! Minilo je nekaj tednov, toda zdravje se materi nič ni zboljšalo ... Kakor rešilni angelj pa se je prikazala tedaj na našem bornem pragu «teta Liza» (tako so jo namreč imenovali vsi v hiši.) Se vedno mi je pred očmi njena mala, upognjena postava. Trud in delo sta ji razorala lice in vpognila hrbet. Bila je kuharica pri ¦hišnem gospodarju. Prišla je pogdedat k nam, ker je zvedela, da je zbolela mamica. O ko bi videli, kako se je svetil njen obraz veselja, ko nam je raz- deljevala prineseno jed ! Iz očesa pa se ji je prikazala svitla solza in omočila razorano lice. ]\lorda je bila to solza veselja, ker nas je videla zopet zado- voljne ; ali pa je bila solza žalosti nad našo revščino? Ko nas je nasitila in princvsla še materi gorke juhe, zakurila nam je še peč. Bili smo zopet srečni. Odslej nam je prinašala vsaki dan hrane, dokler ni mamica ozdravila. Toda tudi potem nas ni pozabila. Obiskovala nas je pogosto, kadar so ji dopuščali opravki, po- sebno zvečer, ko je dokončala svoje delo, posedela je pri nas in nas zabavala z mičnimi pripovedkami, ali pa kaj pomagala materi . .. Najraje smo videli, da je sedla tja k peči, mi pa okoli nje, da nam je jela pripovedovati mične pripovedke. Včasi pa je hipoma sredi povesti umolknila in se globoko zamislila . . . Ali to ni trpelo dolgo, z še živahneje, nego prej, nam je nadaljevala povest, kakor da bi hotela s tem prepoditi žalostne spomine, kateri so se ji naselili v duši . . . Minula so leta ! S pomočjo dobrih ljudi, med prvimi gotovo «tete Lize«, sem dovršil g-imnazijo in odšel na Dunaj nadaljevat nauke. Od «tete Lize» sem se ločil prav tako, težko kakor od svoje mamice. Solze si je brisala dobra ženica, ko sem ji podal roko v slovo. Tesno mi je bilo tedaj pri srcu, tesno in mučno . . . Komaj sem se zdrževal solz, katere so mi silile v oči. lo2 Podlesnikov : Teta Liza. Odšel sem v šumno me'sto . . . Na potu in v kalnih valovih življenja pa me je spremljal spomin na mamico in dobro «teto Li/.o»... Minulo je zopet nekaj let.. . Niti življenja so v neštevilnih slu čajih tako stkane, da to le malokdo razume. Žalostno je le to, da srce, katero je vredno največje sreče, trpi največ nesreče, a ljudje gledajo malomarno teči brat.ske solze! Mnogo prememb so prinesla ta leta ... Dobre moje mamice ni bilo več med živimi, bratje in sestrice so se razkropili po svetu in o «teti ]>izi» nisem slišal od materine smrti ničesar . . . Bil sem zopet v rodnem mestu ... S spomini na mlada leta, katera sem prebil v rodnem kraju, oživel je v meni tudi spomin na «teto Lizo». Močno sem pozvedoval po nji in .slednjič se mi je posrečilo najti jo. Našel sem jo — ali kakšno! V oni veliki hiši tam v pred- mestju in v oni mali, podstrešni izbici, kjer sem nekdaj stanoval z mamico, prebivala je sedaj ona. Bilo je v zimskem času . . . Mraz je spletal umetno zavite rože po oknih, ko sem stopil — po mnogih letih — zopet v ono malo izbico. Mraz mi je pretresel dušo, ko sem zag-ledal na revnem ležišču sključeno, od gladu in mraza sesušeno telo dobre «tete Lize». Alrzlo in mračno je bilo v sobi iri sneg je nak'taval skozi luk- nje v zidu. Mraz je bil zunaj... Mraz tu v izbi... Mraz tudi v duši moji, ko sem gledal v največji revščini zapuščeno in onemoglo njo, ka- tera je zaslužila več .sreče in hvale na zemlji ! Burja je močno zapihala. .Stopil sem k njeni postelji, (ako smem tako imenovati neko iz starih desk, s slamo in cunjami pokrito ležišče.) .Spoznala me ni . . . .Starost in trpljenje sta ji oslabila spomin. Sele potem, ko sem ji povedal svoje ime in ji v spomin poklical pretekla in pozabljena leta, me je spoznala «teta Liza». .Solza hvaležnosti, da je nisem po- zabil, ji je orosila lice.. . In potem mi je jela pripovedovati dolgo povest, polno žalosti in trpljenja . . . Mnogo je prestalo to zlato srce, zapuščeno od nehvaležnih ljudij... Bila je tedaj tako pozabljena in zavržena, kakor staro rijasto orodje, ki se zavrže, ko ni več za rabo. a , 1331 Ko sem ukrenil potrebno, da ji ohijšam nekoliko njeno mučno stanje, poslovil sem se /, obljubo, da pridem drugi dan zopet . . . In prišel sem — toda nje ni bilo več ! Po noči je — umrla ... Šel sem na pokopališče in našel «teto Lizo« v mrtvašnici, v borni, nepobarvani rakvi spečo večno spanje. Zadovoljen mir ji je legel na obraz in ustnice so bile nabrane v smeh . . . Spomin na njo pa živi še v meni, hvaležen spomin !