Nocoj to uro ...
Nocof to uro gore doma tri sveče pri vecerni molitvi...
Nocoj poganja iz naših src rahla lilija Spomin in nje verna družica roža Bolest, pa oklepata vse žive v eno misel, rainim posvečeno.
Nocoj se je domislil strašar na krovu velike ladje očeta, ki se ni povrnil z ribjega lova k mlademu dečku, in prebirata v samotnem mraku gorske koce starec in starka gladke jagode molka za otroke, ki so jih pred njima odnesli v dolino.
Nocoj se sklanja deklica brez staršev na blesteči ulici tujega mesta h bratcu brezdomcu ter briše solse z njegovih nevednih oči, in peče duše neštetih mater misel večnoživa: Doberdob, Verdun, Mongolija, Turkestan — o kje na svetu niste trohnele, ve bele kosti mučeniške...
In v mislih na množice žrtvovanih šepečem še sate, moj mlajši brat, besedo preroka: ».... zastonf sem se trudil, brez potrebe in za nič sem svojo moč potratil. AU moja pravda stoji v Gospodu, in moje plačilo je v
^^^ mojem Bogu.«
^^^m                                                           *    ¦    *
^^'         Nocoj to uro smo tesno z vami, ki ste odgrnili mračne zavese in stopili
1       (o, upajmo svesto!) v svetle dvore našega hrepenenja: v sveto Tihoto, v
l      Luč neugasno, v našo Dornovino.
^^B          Slišimo vaše glasove, dragi!
^^B         Daljni, naši...
^^M          »In večna luč naf \im svetil«
^^B          »Naj v miru počivajo, amen!«
L
Jutri pa bo naša pot na bozje njive. Belih aster vam potrosimo na gluho groblje, v dimu sladkega kadila, ob plamenih voščenic bo gorela pod to jesensko nebo naša vdana molitev.
Da bo potrjena nasa vera
in naše upanje
in Ijubezen.
Anton Žuzek