… kdo pa so ti mladi fantje, ki jim tak žari obraz? … kdo pa so dekleta mlada, ali ni jih prav nič strah? Partizanska bolnišnica ZALESJE Projektno delo učencev Osnovne šole RUDIJA MAHNIČA-BRKINCA PREGARJE Tretja dopolnjena izdaja, maj 2018 Kazalo 5 Uvod 5 Od kod zamisel? 7 Županov nagovor 9 Ob knjižici »Partizanska bolnica Zalesje« 13 2. svetovna vojna 17 Bolnišnica v Padežu 21 Bolnica Zalesje 21 Zgodovina 28 Osebje 32 Podatki o zdravljenju 43 Pričevanja 50 Intervju 53 Bolnica v tisku 54 Zalesje danes 59 Odmevi 67 Zaključek 68 Literatura in viri 69 Sodelovali so CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.47)"1943/1945" 355.72(497.47)"1943/1945" PARTIZANSKA bolnišnica Zalesje : projektno delo učencev Osnovne šole Rudija Mahniča-Brkinca Pregarje / [gradivo so zbrali učenci OŠ Rudija Mahniča-Brkinca Pregarje ; uredila Irena Boštjančič ; zbrale Jadranka Čosič ... et al.]. - 3. dopolnjena izd. - Ilirska Bistrica : Občina, 2018 ISBN 978-961-92853-1-2 1. Boštjančič, Irena 294636032 Uvod Od kod zamisel? Porodila se je ob branju zapisa … »Na Primorskem sta daleč naokoli znani partizanski bolnišnici »Franja« v bližini Cerknega in »Pavla« v Trnovskem gozdu. Malo pa je znana, čeprav ni bila manj pomembna, partizanska bolnišnica »Zalesje« (Šinkovec 1966). Ta, javnosti skoraj nepoznana bolnišnica, ki je med drugo svetovno vojno delovala v osrčju Brkinov v skriti zaraščeni rebri pod Ostrožnim Brdom, je vzbudila v nas dovolj radovednosti. Lotili smo se dela. Najprej na terenu. Tu nas je ob pogledu na zanemarjeno, očem skoraj skrito spominsko ploščo presekalo spoznanje, da bo čas izbrisal sledi v spominu in prostoru. Želja, da bi izvedeli več, nas je gnala naprej. V skupinah smo zbirali gradivo, spraševali, slikali in zapisovali. Nastala je knjižica, ki želi opozoriti na to, za takratne čase tako pomembno ustanovo, ki je reševala življenja in budila upanje; krepila vero v ljudi in v svobodo. Zavedamo se, da s tem tema še ni izčrpana, v zadoščenje pa nam bo, če smo s tem projektom Partizansko bolnišnico Zalesje vsaj malce utrgali pozabi in obudili spomin na ne tako daljni čas naše zgodovine. Irena Boštjančič 5 6 Zalesje, Arhiv družine Gadžijev Županov nagovor V slovenski zgodovini imamo ali na poškodbe v boju. Preslikajmo kraje, katerih zgodovinskega takratne dogodke v današnji čas pomena ni mogoče izbrisati in in si zamislimo današnjo družbo v Partizanska bolnica Zalesje je tak takratnih pogojih - današnjo družbo, kraj. V času pridobivanja gradiva za v kateri je neubogljivega duha rekonstrukcijo bolnice Zalesje nam je zamenjala potrošniška mrzlica, glas dr. Eldar Gadžijev, sin zdravnika, ki srca pa mobilni telefon. Šele ob tej je deloval v bolnici, poslal fotografijo, primerjavi se lahko zavedamo velikosti posneto v pozimi z ranjenci pred žrtve, ki so jo bili pripravljeni dati za barako. Na fotografiji je lepo vidna skupno dobro slovenskega naroda in skupina mladih fantov in deklet v slovenskega jezika. Pri tem se vkljub partizanskih uniformah iz obdobja, danes pogosto neupravičeno izrečenim ki časovno ni tako zelo daleč, glede na očitkom o komunistično vodenem pojmovanje sočloveka pa je neskončno delovanju takratne NOB niso ozirali oddaljeno. Ob pogledu na fotografijo na politično pripadnost. Njihovi ideali, se mi kar samo postavlja vprašanje: ki jih skozi prizmo današnjih razmer »Kdo pa so ti mladi fantje?«; »Kdo pa težko razumemo, so bili drugje. Želeli so dekleta mlada?«. Odgovor nam daje so si svobode, za katero smo danes narodna pesem, ki pravi: prepričani, da je samoumevna in zato To so mladi partizani, veliko premalo cenjena. neupogljivega duha, Druga svetovna vojna je človeštvu to so mlade partizanke, prinesla ogromno gorja, osebnih in slušale so glas srca … družbenih tragedij, krivic in bolečin na obeh straneh bojne črte. Vojna vihra Ob pogledu na te nasmejane ljudi, je vase potegnila ljudi, ki so pred tem stare niti trideset let stare, ki jim iz v miru živeli drug poleg drugega in oči sijeta kljubovalnost in odločnost, jih zapletla v krvav spopad, ki je bil še pomislimo na zimo, mraz, pomanjkanje posebej boleč, ko se je prelevil v vojno, hrane, nenehno grožnjo bolečine v v kateri sta se brata gledala preko primeru zajetja s strani sovražnika cevi puške, in ravno takšni vojni smo 7 bili priča tudi v naši domovini. Danes in si zasluži neizmerno spoštovanje. 8 velikokrat slišimo novodobne razlage Zato mora bolnica Zalesje postati NOB, v katerih se mlade partizane, ki prispodoba našega vztrajanja na stojijo pred barako, v kateri okrevajo slovenskih tleh. njihovi tovariši, in njihove soborce Čeprav večina od nas pripada širom takratne domovine, prikazuje generaciji povojnih otrok, smo dolžni kot zlo takratnega čas samo zato, ker ohraniti in dostojno obeležiti spomin so se z orožjem uprli vsem tistim, ki so na te mlade ljudi, za katere so v želeli izbrisati slovenski narod. Ob tem njihovem življenju veljale popolnoma se moramo vprašati, ali so si ti mladi drugačne prioritete, kot veljajo v ljudje želeli vojne. Ali so s kakršnimkoli znatnem delu današnje družbe, v dejanjem izzvali italijanske fašiste in kateri je denar edina prioriteta in nemške naciste, da so si z oboroženo spoštovanje do sočloveka ne obstaja. silo zaželeli podjarmiti naš narod? Občina Ilirska Bistrica se je skupaj Odgovor je NE in zato ne bomo dovolili, z Zvezo borcev za vrednote NOB da se krivdo za vojne grozote pripisuje Ilirska Bistrica odločila rekonstruirati partizanom, ki so branili slovenski objekte, v katerih je delovala bolnica narod. Zalesje in na tak način izkazati Tako kot druge partizanske bolnice spoštovanje osebju in domačinom, je tudi bolnica Zalesje lahko delovala ki so tukaj skrbeli za ranjene le ob pomoči domoljubov v njenem partizane. Ravno tako želimo izkazati zaledju, ki so skupaj z osebjem, z spoštovanje vsem, ki so na teh tleh doktorjem Magomedom Gadžijevim sodelovali v borbi za svobodno - Mišo na čelu, nemalokrat zmogli Slovenijo. nečloveške napore, da so ustrezno zavarovali in oskrbeli ranjence. Zgodovinsko sporočilo bolnice Župan Občine Ilirska Bistrica Zalesje je pretresljivo, ampak jasno, Emil Rojc Ob knjižici »Partizanska bolnica Zalesje« Knjižica je odlično projektno delo 1. Absolutna konspiracija, sicer učencev Osnovne šole s Pregarij, šole, značilna za vse partizanske ki nosi ime Rudija Mahniča – Brkinca, bolnišnice, ob tem pa aktivno in ji kot projektu, ki je leta 2008 izšel še sodelovanje okoliških prebivalcev v dopolnjeni izdaji knjižice, ni več kaj pri tem s posebej dogovorjeno dodati. Dopolnjena izdaja je prinesla signalizacijo za opozarjanje predstavitev projekta in predvsem na morebitno nevarnost in z odmeve na projektno nalogo tako v maskiranjem poti do bolnišnice. medijih kot v odzivih posameznikov. 2. Večkrat tudi s strani dr. Miša V tisku je bilo med drugim zapisano, poudarjena zelo dobra, primerno da je bilo s pričujočim projektom sestavljena in količinsko zadostna Zalesje iztrgano pozabi. Smiseln je hrana, ki je vsekakor pripomogla bil tudi dodatek o spominski plošči in k hitrejšemu okrevanju ranjencev organiziranju spomladanskih pohodov in obolelih. Taka hrana je bila v Brkine, povezanih s spominom na poleg dobrih domačih surovin bolnišnico. zasluga odlične kuharice v bolnici – domačinke Malke Krebelj. Vsekakor pa si fenomen bolnišnice 3. Strokovnost oskrbe ranjenih Zalesje zasluži nekaj že omenjenih in obolelih, osnovana na ruski ugotovitev in misli, ki lahko razložijo vojaški frontni medicini, ki jo je tako uspešnost delovanja bolnišnice dr. Mišo kot kirurg specialist in kot še vedno živ spomin nanjo med major Rdeče armade zelo dobro Brkinčani. obvladal in uspešno prakticiral v Zalesju. Frontna medicina natančno Zdi se mi potrebno izpostaviti dve opredeljuje triažo, diagnostične pomembni dejstvi o delovanju Zalesja: postopke in zdravljene vojnih Prvič – značilnosti in strokovno poškodb. kakovost delovanja bolnišnice; drugič 4. Vzpodbujajoč odnos kirurga in – delovanje Rusa dr. Miša med samimi ostalega osebja bolnišnice, človeška prebivalci Brkinov. toplina in prijaznost, ko je zdravnik 9 "zdravil tudi z besedo". Vse to je njihovem domu, kadar pa je prepoznal, 10 pripomoglo k optimističnemu da bi bil potreben pri kakem domačinu vzdušju, ki je neredko vzpodbudilo ali domačinki operativni poseg ali pa ranjene, obolele in osebje, da so zdravljenje v bolnišnici, je organiziral zapeli kakšno pesem. zakonspiriran prihod ali prenos v 5. Sam dr. Mišo je večkrat poudaril bolnišnico, kjer je potem opravil naravno čvrstost in odpornost potreben poseg ali pa zdravil obolenje. samih ljudi, partizanov in Ob uspešnem sodelovanju Brkinčanov domačinov. in dobri konspiraciji je opravljal te 6. Rezultat vseh teh dejavnikov je bila svoje obiske varno in uspešno. manj kot 3 % smrtnost zdravljenih V pismu, ki mi ga je poslala pred v bolnišnici, kar je najnižja dvema letoma, je gospa Marija D. smrtnost med vsemi partizanskimi Petrinja iz Portoroža zelo lepo opisala, bolnišnicami. To je opisano tudi v kako jo je kot 8-letno deklico zdravil dr. knjigi dr. Gregorja Pivca: Zgodovina Mišo zaradi gnojnega procesa na roki medicine 20. stoletja. (Marija D. Petrinja – priloženo pismo). 7. Poleg bolnišnice BK (Bolnišnica Pred mnogimi leti, ko sem bil še mlad Koper) 1 pri vasi Beka (Ocizla), ki jo kirurg, me je poiskal gospod Maks je vodil takrat še študent medicine Zadnik in me zaprosil, da prevedem Miklavž Kozak, in je delovala tri diagnoze in posege iz knjige zapisa o mesece v letu 1944, je bila bolnišnica ranjencih, operiranih in zdravljenih Zalesje najbližja Trstu in tako v bolnišnici Zalesje, v katero je dr. močno izpostavljena transportnim Mišo lastnoročno pisal diagnoze in in operativnim potem okupacijskih posege v ruščini. Spomnim se, da so bili vojsk. medicinski podatki o ranjenih in bolnih skrbno in natančno vpisani po rubrikah, Spomin na dr. Miša v Brkinih še vedno včasih še s pripombami. Žal tiste knjige živi predvsem zaradi njegovega oz. zvezka, ki sem jo potem, ko sem delovanja med samimi Brkinčani. opravil predvideno delo prevajanja, Menda naj bi kmalu po prihodu v vrnil, nisem videl nikoli več. Hranil partizane in na mesto upravitelja pa naj bi se v Inštitutu za zgodovino bolnišnice zase zahteval konja in ga delavskega gibanja SRS v Ljubljani. tudi dobil. Menim, da v ta dodaten zapis o V času aktivnosti bolnišnice Zalesje bolnišnici sodita tudi zgodbi, ki mi ju je dr. Mišo pogosto na konju odhajal je povedala mati, Marina Lenarčič, v razne kraje po Brkinih zdravit sicer pomočnica dr. Miše, komandanta domačine. Večino je zdravil na bolnice in bolničarka: Pri neki operaciji, amputaciji spodnje nekaj lukenj in krogel iz strelnega okončine, ki jo je delal dr. Mišo, orožja četnikov. Nahrbtnik je Marini asistirala pa je Marina, je nenadoma rešil življenje. prišlo do krvavitve. Dr. Mišo je odločno Ko se je znočilo, sta šla z vozom nazaj zahteval kompreso, da bi pritisnil po poti in na srečo našla vse ranjence, na mesto krvavitve in Marina je v ki so med napadom popadali ali naglici kar s police vzela prvi dosegljiv poskakali z voza. večji zloženec – kompreso – in mu jo Kot zanimivost naj napišem še, da je podala. Medtem ko jo je pritiskal na že marca 1971 Maks Zadnik v tisku dal rano, je dr. Mišo zgrožen ugotovil, da pobudo za obnovitev tako bolnišnice je bila na zložencu plesen. Hudo se je Zalesje kot BK1, pri čemer je poudaril, razjezil, vendar je kompreso pustil da so za obe bolnišnici vedeli vsi na mestu in potem kirurško oskrbel prebivalci okoliških vasi in skrbeli krvavitev. Marini je še dejal, da če zanju, ju varovali pred sovražnikom, bo po operaciji prišlo do sepse, bo to zbirali hrano, zdravila in nikoli ju ni zaradi tistega njenega plesnivega nihče izdal. zloženca. Pa se je vse dobro končalo in kasneje je dr. Miša ugotovil, da je bila Sedaj smo priče, da se je predvsem po plesen verjetno Penicillium notatum, zaslugi župana Občine Ilirske Bistrice ki je sicer naravni vir antibiotika Emila Rojca zgodilo in prišlo do obnove penicilina. partizanske bolničnice Zalesje. Ko se je osebje bolnišnice Zalesje Pa vendar je danes v času drugačnih z ranjenci po tem, ko so zapustili vrednot izredno pomembno, da so bolnišnico, prebijalo proti Mašunu, so mladi iz Brkinov izpeljali projektno jih na poti napadli četniki. (Na tistem delo, ki je vzpodbudilo ostale področju sta takrat z nacisti sodelovala aktivnosti. Prav mladi so tisti, ki četniški "Kraški odred" in "1. Srbski so opozorili na vrednote, ki so med prostovoljski korpus"). Dr. Miša je vajeti okupacijo dajale prebivalcem Brkinov konj lojtrskega voza, na katerem sta moč za organiziran in uspešen odpor je peljala ranjence, predal Marini, sam zoper okupatorja in omogočile obstoj pa vzel v roke brzostrelko in streljal ter delovanje partizanske bolnišnice. po napadalcih. Po divji vožnji, ko so Med delovanjem Zalesja so se uspeli ubežati četnikom, sta ustavila uveljavile najplemenitejše vrednote konje in ugotovila, da so z voza izginili vzajemnosti, sodelovanja, spoštovanja vsi ranjenci, v nahrbtniku, ki ga je življenj in odpovedovanja v korist nosila Marina in v katerem so bili v ranjenih in bolnih. kovinskih škatlah kirurški instrumenti Eldar M. Gadžijev in sanitetni material, pa je bilo kar 11 2 . svetovna vojna  Vojno so zanetile fašistične države:  Boji so zajeli 40 držav, vojaško suknjo Nemčija, Italija in Japonska. pa je obleklo 110 milijonov ljudi.  Začetek svetovne vojne je bil napad  Umrlo je 50 milijonov ljudi. Nemčije na Poljsko 1. septembra 1939.  6. aprila 1941 so sile osi napadle  Proti napadalcem so se postavile Jugoslavijo in s tem se je začela vojna sile: Francija, Velika Britanija, ZDA in tudi v Sloveniji. Sovjetska zveza.  Leta 1943 je kapitulirala Italija, leta  V 2. svetovno vojno se je vključilo 61 1945 pa Nemčija in Japonska. S tem držav, v katerih je živelo 96 % vsega se je končala 2. svetovna vojna. človeštva. Slovenija pod okupacijo Prekmurje Gore Spodnja njska Štajerska Ljubljan p s o k k a r a  j ozemlje, ki ga je okupirala Madžarska ina  ozemlje, ki ga je okupirala Italija  ozemlje, ki ga je okupirala Nemčija  meja Republike Slovenije  meja med okupiranimi območji  meja kraljevine Jugoslavije 13  V Sloveniji se je vojna začela 6. aprila  8. septembra 1943 je Italija 14 1941. kapitulirala, Slovenija pa je s tem  Nemci so prve kraje v Sloveniji pridobila Primorsko. napadli že 8. aprila, v Maribor in Ptuj  Od 1. do 3. oktobra 1943 so se v so vkorakali 9., v Celje pa 10. aprila Kočevju zbrali delegati OF na t. i. 1941. zboru odposlancev slovenskega  Italijani so hitro zasedli Notranjsko naroda. Bilo jih je 572. in 11. aprila 1941 Ljubljano.  Poleti in jeseni leta 1944 je potekalo  Jugoslovanska vojska se je ob uspešno osvobajanje velikih delov neznatnem odporu umaknila iz Slovenije. Slovenije.  5. maja 1945 smo dobili slovensko  10. aprila je Hrvaška postala narodno vlado, njen predsednik je bil neodvisna država in tako je Boris Kidrič. Jugoslavija razpadla.  9. maja je bila Ljubljana osvobojena  12. aprila so si okupatorji Slovenijo in ljudje so navdušeno pozdravili razdelili. partizane. Evropa 1937 Nemčija Avstrija Madžarska Jugoslavija Italija  V Brkinih so velikokrat med vojno gorele številne vasi. Mnogo ljudi je bilo pobitih.  Od sredine leta 1944 do osvoboditve so v Brkine večkrat prišli četniki.  Pregarje so bile osvobojene 28. aprila 1945.  Septembra 1941 je nastala Brkinska četa.  21. novembra 1943 je bila v Padežu  28. oktobra 1941 sta Karlo Maslo – ustanovljena potujoča bolnišnica. Drago in Ervin Dolgan na progi blizu Kilovč iztirila vlak z nemškimi piloti.  Marca 1944 so jo preselili v Šmagursko dolino.  Februarja 1943 se je Brkinski četi pridružilo 135 mladih.  Sestavljala jo je baraka za lažje bolnike, podzemeljski bunker,  Zaradi njene uspešnosti v akcijah je skladišče za hrano in kuhinja. sovražnik sklenil, da jo uniči.  Njen upravnik je bil dr. Magomed  13. marca 1943 je bila napadena in Gadžijev - Mišo. imela veliko izgub.  Zbiranje hrane je organiziral  Po kapitulaciji Italije so ustanovili intendant Jože Petkovšek – Branko. Brkinsko brigado.  V decembru 1944 so ranjence iz  Sledila je nemška ofenziva in ob bolnišnice odnesli na Ostrožno Brdo, koncu ofenzive je bil organiziran od tam pa v Loško dolino. Istrski odred, ki je sodeloval z drugimi enotami na tem območju vse do konca vojne. Bolnišnica Zalesje in prenosi ranjencev Nemčija Avstrija Madžarska Jugoslavija Italija 15 Bolnišnica v Padežu Bolnišnica v Padežu je bila v gornjem s Tater, dva odredova borca ter delu Padežnice, bolj natančno v Šproharjevi hčerki Marija in Kristina. »KREVLAKU«. Bolnišnica je bila v trikotu med Tatrami, Ostrovico in Mršami, približno deset minut hoje od Šproharjeve domačije v Padežu. Danes skoraj nihče ne ve, kje natančno naj bi stala bolnišnica. Šproharjeva domačija, kjer so sprejemali bolnike V bolnišnici so delali še:  Anton Mahne, ki je pomagal pri različnih opravilih, Mostič, ki je vodil do Šproharjeve  Ivana Mahne (danes živi na Reki), ki domačije je prala perilo,  Roza Mahne, ki je bila bolničarka, in Na željo odredovega komisarja Antona  Ropotec, ki je bil zdravnik. Dolgana – Branka je kraj za gradnjo Rudi Mahnič – Brkinc se je veliko izbral Franc Vojvoda – Bržanov. pojavljal na Tatrah, saj je hodil na V zemljo vkopan prostor, pokrit z sestanke, ki so jih imeli vaščani. Sestanki avtomobilsko ponjavo in zakrit z vejami so bili velikokrat na našem vrtu. in mahom, so gradili: zanesljiv domačin Ostankov bolnišnice ni več, saj je bila 17 narejena iz lesenih stebrov in pokrita s Po pripovedovanju Jožeta Mahneta, 18 ponjavo, mahom in listjem. Tam, kjer je Poldeta Škrjanca, Albine Mahne, nekoč stala, pa še leži nemški »šlem« in Francke Škrjanc, Marije Mahne in star vrč, v katerem so nosili mast. Viktorja Ludvika. O bolnišnici v Padežu nam je gospa Kristina Sluga – Šproharjeva, ki živi na Kozini, pisala: Danes sem brala v Primorskih novicah, da raziskujete zgodovino partizanske bolnišnice Zalesje in Padeža. Napisala vam bom vse, kar se je v resnici dogajalo. Brkinska četa se je ustavila 22. aprila na kozjanskem gradu, tam blizu Suhorja. Jaz in moji domači smo začeli aktivno sodelovati s partizani 15. 7. Na tem mestu je stala bolnišnica Padež. 1942. Bolnišnica v vodi Padež, ki spada Ko so bolnišnico skoraj odkrili Nemci, pod vas Ostrovico z vsemi petimi je bilo treba narediti drugo, in sicer mlini, razen enega, ki spada pod v Ostroškem borštu nad Šmagurjem. kataster Kozjan, je bila ustanovljena Tudi tam so bolnišnico odkrili Nemci, takoj po kapitulaciji. V Padež je ko so s tatrskega pokopališča videli prišel k meni – kot terenki in z več dim in oddrveli proti njej. funkcijami – Anton Dolgan – Branko s Topolca kot pokrajinski terenec. Z njim je bil še študent medicine iz Trsta po imenu Lado in terenec Toni Mahne, po domače Frjanov. Spraševali so, kje bi v naši bližini naredili vsaj majhno bolnišnico za ranjence. Vse smo preiskali in se res skupno z očetom in starim očetom le spomnili zelo skritega kraja. Ta je bil 400 metrov od naše, Šproharjeve hiše. Kraju smo rekli Kravljak. Bilo je med našo parcelo in Hijanovo iz Kozjan, na zelo skritem kraju. To Pogled na Šmagorje s Tater bolnišnico smo gradili jaz – Kristina iz vasi Ostrovica. Do čete je bila ura Šproharjeva, moja starejša sestra hoda. Pomagala mi je Dragica Sluga Marija, Toni Mahne s Tater, borec iz iz Artviž. Če je bilo bolnikov več, so Hotične Marjan Staršinov in eden spali pri nas doma, kjer je bilo najbolj borec iz Vipave. In nihče drug, kot je varno. Ko so Pietra (italijanskega pisal pok. Maks Zadnik s Pregarij. Vse zdravnika) odstranili, je prišel pravi kar je bilo potrebno, smo pripeljali, zdravnik, Rus dr. Magomed Gadžijev vsa les z moje domačije pa znosili. Celo – Mišo. s podstrešja smo pobrali vse deske. Za nekaj dni se je odred umaknil na Naredili smo prostor za 13 ranjencev, Kozjane. Kuharica je odšla proč in spet več nismo zmogli. Za ogrevanje smo sem morala kuhati jaz. Pomagala mi dali našo pečico iz ene sobe, da ni je mama. S sestro Marijo sva nosili bilo bolnikom mraz. Za ogrevanje je hrano v bolnico – tudi trikrat na dan. skrbel moj dvanajstletni brat po imenu Od 23. do 24. ure zvečer pa sva jim Viktor. Prvi trije ranjenci so prišli s šli delat družbo in jim nosili dnevna Tater iz Šercerjeve brigade. Študentu sporočila. Ladu so dali posebno dovoljenje, da Za vso hrano smo skrbeli sami. Prali je šel v Trst končat šolo. Javil se je smo perilo in povoje. Vsa zdravila je neki oficir, ki je trdil, da je zdravnik, a nosila moja mama iz lekarne v Trstu, v resnici ni bil, in je enemu ranjencu in to po skrivnih poteh. Bolnišnico je dal previsoko dozo uspavala, da se ni oskrbovala z vsem, razen z alkoholom, več zbudil. Med prvimi ranjenci sta ker smo uporabljali domače žganje bila Jože Petkovšek – Branko, doma – slivovko ali sadjevec, kar je bilo iz Velike Ligojne pri Vrhniki, in Rudi pri roki. Ranjence smo negovali Mavrin iz Velenje vasi pri Starem kot dojenčke. Ko so jih premestili v trgu nad Črnomljem. Tega so kurirke Šmogursko dolino, v Zalesje, je bilo našle na tretji dan blizu Tater in ga vsem hudo in jokali smo kot otroci. Ali na vozu pripeljale k nam, da je bil tam so postavili veliko barako, imeli pri nas operiran. Vso njegovo obleko so kuharico z Ostrožnega Brda in tudi smo morale vreči stran in ga obleči v bolničarko. naše perilo in oblačila. Nekaj dni sem kuhala sama, potem je bilo prehudo. Nekoč smo jaz in moje sovaščanke Morali smo kuhati za pet pogorelih skupno z Istrskim odredom na pustno družin iz Artviž, za štab Istrskega nedeljo pri nas Šproharjevih priredile odreda in za 40 mož čete, ki je bila miting. Prišli so celo s Prelož. V torek nekje v Brezovščini. Vsako jutro je bilo zjutraj pa so pridrveli Nemci. Takrat treba pripraviti 20 l mleka, kavo in je dr. Magomed Gadžijev – Mišo ravno kruh. Kosilo in večerjo pa smo nosili zdravil ranjenca pri sosedu Štravsu. 19 Po hitrem postopku smo ga skrili in prišli iskat, Jožeta Volka iz Čepna pa 20 skrili smo se seveda z njim tudi mi. Na smo pokopali na Kozjanah. Izkrvavel srečo so Nemci šli mimo in niso nič je in zanj ni bilo pomoči. našli. V bolnišnico ni smel nobeden, Mojo rodno hišo so jeseni 1944 celo ker je bila zaupana samo meni in moji bombardirali, ali je niso zadeli. V naši družini ter dvema kurirkama s Tater. domačiji je 11. oktobra 1944 zasedala Čeprav so sosednje vasi približno skupščina ONOO. Bolnišnica je bila pri slutile, kje je, nihče ni natanko vedel nas od začetka novembra do konca za kraj. Zdravilo se je dvainštirideset marca 1944. ranjencev. Dva sta nam umrla, eden iz okolice Ilirske Bistrice, drugi pa iz Čepna pri Košani. Bistričana so ponoči Lepo vas pozdravlja Sluga Kristina. Odlomek iz pisma Kristine Sluga Bolnica Zalesje Zgodovina Po kapitulaciji Italije (8. septembra 1943) so bile ustanovljene v Brkinih in Slovenski Istri nekatere večje partizanske enote, kot npr. Brkinska, Tabla Zalesje: Istrska in Tržaška brigada, Istrski ročno delo Jožeta Petkovška – Branka odred ter 5. bataljon VDV. S številčno rastjo in krepitvijo bojne sposobnosti opremo. Zgradili so tudi skrivališče naših enot so se boji s sovražniki za 12 hudo poškodovanih ranjencev zaostrovali in čedalje več je bilo z operacijsko mizo in ozkim vhodom, ranjencev. Za njihovo zdravljenje je 200 m stran pa so postavili dobro bilo treba postaviti tajno bolnišnico. kuhinjo. Na drugem kraju so bila še V novembru je bila v Padežu skladišča za hrano in zdravila. Barako ustanovljena zasilna bolnišnica za ranjence so konec maja prestavili pod šotorom, ki je imela oddelek za 500 m više, ker je bila preblizu poti. sprejemanje bolnikov v Šproharjevi Imela je 22 ležišč in na strehi okna za hiši, kjer so tudi kuhali za bolnike. V svetlobo. Imela pa je tudi sobico za zgodnji spomladi 1944. se je bolnišnica zdravnika, sobico za prevezovanje ter preselila iz Padeža na pobočje pod skladišče za sanitetni material. Nad Šmagorje, kjer je bila tudi javka. V bolnišnico je bila postavljena kuhinja, Ostroškem borštu, približno 1200 m dovolj prostorna, da je v njej spalo 5-6 severovzhodno od Šmagorjeve ljudi osebja. Zraven je bila majhna domačije, je v začetku marca 18 shramba za živila. Maja ali junija pa »terencev« z Ostrožnega Brda v je bilo postavljeno rezervno skladišče največji tajnosti začelo graditi bolniške v bližnjem grmovju. Nemci so to barake. V njih je bilo 20 ležišč, poseben skladišče našli šele po tretji hajki, ko prostor za zdravnika, prevezovanje so požgali kuhinjo in bunker. Osebje v ranjencev, skladišče za zdravila in bolnišnici leta 1944: 21  zdravnik dr. Magomed Gadžijev – 22 Mišo,  bolničarki tov. Dragica in Ljubica, ki je bila obenem administratorka,  bolničar Vlado Dobrila iz Hrpelj,  bolničar Dušan Dujc iz Vrem,  Stanko Vatovec iz Mislič, komisar bolnišnice,  Jože Petkovšek – Branko iz okolice Vrhnike, ki je bil ekonom,  Jože Jersinovič – Očka iz Hrpelj, mizar,  Malka Krebelj z Ostrožnega Brda, kuharica, Jože Petkovšek  Franc Malečkar – Paliska (Franc Šmagorjev iz bližnjega mlina) pa je bil kurir, prevoznik in obveščevalec. V začetku aprila 1944 je bolnišnica iz Trsta dobila amputacijske Zaradi nenehnih hajk sovražnikov so instrumente. Sredi novembra se je bolnišnico pogosto premikali in iskali zelo povečala nevarnost, da jo Nemci varnejši prostor zanjo. odkrijejo. In res so jo: 18. novembra so našli kuhinjo in jo zažgali ter ubili ranjenca Alojza Placerja. Pogreb šestnajstih partizanov, ki so padli pri Stari Sušici. Pokopali so jih na Ostrožnem Brdu, maševal pa je Dušan Dujc pregarski župnik Milič. Pacientu je odpovedalo srce, zato je moral dr. Mišo prekiniti operacijo in začeti srce masirati. Kljub vsemu je operacija uspela. Po dveh dneh negotovosti se je stanje pacienta izboljšalo, kasneje je okreval. V bolnišnici je vladala stalna tišina. Še pri sekanju drv so morali paziti, da z lahnimi udarci razsekajo čim več drv, saj mesta bolnišnice niso smeli izdati. Dimnik je bil dolg 500 m in razvejan v več izhodov. Kurili Karbidovka, s katero so svetili pri prvi operaciji. so le suha drva brez lubja, da se ni preveč kadilo. Poleti so morali vsak Prva večja in težja operacija je bila dan znova z listjem zamaskirati amputacija noge. Antonu Jenku iz vhod v bolnišnico in odstraniti Čelj je »dumdumka« popolnoma sledove stopinj. Pozimi so sejali sneg razmesarila nogo pod kolenom. z rešetom in tako skrili stopinje, a Čeprav ni imel amputacijskega okoli bolnišnice je v zgodnjih jutranjih orodja, se je dr. Mišo odlično znašel. urah vedno krožila izvidnica in pazila Operacijsko mizo je sestavil iz dveh na okolico ter o vsem obveščala zabojev, za luč je uporabil petrolejko upravnika. Tako so uspeli skriti položaj ali karbidovko, kot operacijsko bolnišnice. Jože Petkovšek – Branko, masko pa je uporabil kuhinjsko cedilo intendant (upravnik) bolnišnice, je obloženo z vato, prepojeno z etrom. Kot zdravniške instrumente je dr. Mišo imel na voljo le nož in tri pincete. Za amputacijo nog si je v sili pomagal s preprosto sadjarsko žagico. Med amputacijo ranjenčeve noge sta se onesvestila oba bolničarja, ki sta svetila s karbidovko. V teh trenutkih sta priskočila na pomoč lažja ranjenca, ki sta sicer vzdržala, vendar nista smela gledati operacije, ki je trajala 45 minut. Inštrumentalistu so od nervoze iz rok padali instrumenti. Sproti jih je Nekaj zdravniških instrumentov, sanitetnega materiala in zdravil iz pobiral, brisal in podajal operaterju. bolnišnice. Hrani jih Jože Petkovšek. 23 pri gospodarskih komisijah, ki so sena. Zaslišal je glasove. Mislil je, da 24 bile ustanovljene v vseh okoliških prihajajo partizani. Skoraj je že skočil vaseh, organiziral nabiranje hrane in s sena, a je zadnji hip zaslišal nemško sanitetnega materiala za bolnišnico. govorico in se potuhnil nazaj. Veliko paketov je prišlo iz Trsta. Mnogo Ranjence sta pomagala nositi še Franc pa so prispevali tudi civilni zdravniki, Maslo in Franc Šprohar. ki so bili simpatizerji NOB-ja. Takšni so bili: italijanski zdravnik dr. Rizzo iz Nobenega ranjenca ali bolnika niso Divače, dr. Josip Ropotec s Kozine, dr. pripeljali ali prinesli v bolnišnico in De Feconda iz Ilirske Bistrice, dr. Franc iz nje, ne da bi mu prej zavezali oči: Ambrožič iz Postojne idr. Material so »KDOR NE VE, NIČ NE POVE!« Da bi potem vozniki pripeljali do Franeta v ranjence zmedli, so predvsem domače Šmagorje, on pa do bolnišnice. ljudi, ki bi lahko pozneje izdali položaj Frane je bil eden redkih domačinov, bolnišnice, vodili po gozdu okoli nje. ki je vedel za bolnišnico. Aprila V tem istem gozdu so tudi pokopavali 1942 je bil interniran v Italijo. Po umrle. Poleg so položili stekleničko z kapitulaciji, jeseni 1943, se je vrnil v listkom. Na njem je bilo zapisano ime domače kraje. Pomagal je pri prenosu umrlega, kraj in diagnoza oz. vzrok ranjencev. Ponavadi so ga o prihodu smrti. Pozneje so jih prekopali. V veliko ranjencev obvestili kurirji. Počakal pomoč bolnišnici so bili zavedni ljudje jih je v Šmagorju blizu hiše. Nekega iz okolice, zlasti z Ostrožnega Brda, večera je nanje čakal skrit na kopici od koder so vsak dan prinesli svež kruh in mleko. Požrtvovalno delo je opravljal zdravnik dr. Mišo, ki je ves prosti čas posvetil zdravljenju civilnega prebivalstva. Zdravljenje v bolnišnici Zalesje, ki ga je uvedel dr. Gadžijev – Mišo, je bilo po načelih sovjetske frontne kirurgije. Navzlic razmeram, pomanjkanju zdravil, opreme in zdravniških pripomočkov ter stalni sovražni nevarnosti, je bilo vendarle zelo uspešno. To dejstvo najbolje dokazuje le pet umrlih ali maj kot 2 %. Tolikšen uspeh je bil dosežen, po mnenju dr. Gadžijeva, zaradi izredne fizične odpornosti ranjencev, dobre hrane, vode in zraka. Franc Malečkar Jedilnik pa je bil približno tak:  Zajtrk: bela kava, kruh, ovčji sir in jabolčni kompot  Malica: nasekano meso in goveji zrezki (Če so izgubili veliko krvi, so spili 2 dl terana.)  Kosilo: kisel krompir, meso in goveja juha  Večerja: testenine ali kislo zelje s krompirjem in meso Po krepitvi nemškega pritiska proti Šmagorski dolini je mogoče dokaj zanesljivo sklepati, da so Nemci med 10. in 15. novembrom izvedeli, da je partizanska bolnišnica nekje med Doktor Magomed Gadžijev – Mišo Kozjanami, Rjavčami, Suhorjem V bolnišnici Zalesje je kuhala Malka in Ostrožnim Brdom. Nemci so 18. Krebelj z Ostrožnega Brda, ki je o novembra odkrili in razdejali kuhinjo težkih razmerah v bolnišnici povedala bolnišnice ter priročno skladišče živil takole: “Včasih je bilo treba skuhati v njej. Bolniško osebje je že v noči na tudi za 60 ali 70 ljudi, toda: kako to 19. november preneslo ranjence in urediti, ko pa je bilo treba skrivati bolnike iz Ostroškega boršta vzdolž vsak plamenček, vsak odtenek dima, hoditi le ponoči v snegu in temi, brisati za seboj vsako sled in nositi vsako kapljo vode 400 do 500 metrov daleč! Z uro oddaljenega Ostrožnega Brda je bilo treba prinesti vsako skorjo kruha, mleko, krompir in vse druge potrebščine v največji tajnosti!« Kljub temu je bila hrana v bolnišnici za tedanje razmere odlična. V Padežu je bila partizanska mesnica. Tja so iz bolnišnice z mulo hodili po meso. Kuharica Malka Krebelj 25 gozdnega grebena proti Suhorju na ležali kar v gozdu na prostem, je 26 desni breg potoka Suhorščice. Tam so grozila nevarnost, da bi jih sovražnik bili nekaj dni pod šotori na prostem. izsledil in uničil. Končno pa je 29. Kasneje so ranjence premestili v decembra 1944 zbolel še dr. Gadžijev. gozd nad Dujčevo domačijo v Loki na Zato je bila bolnišnica Zalesje 17. levem bregu potoka. Nemci so čedalje januarja ukinjena, njeno osebje pa se je bolj vdirali v notranjost Brkinov. s poslednjimi tremi ranjenci priključilo Ranjencem, ki so tudi v najhujšem SVPB bolnišnici pod Snežnikom. mrazu, dežju in snegu največkrat Potrdilo, ki ga je izdal ekonom bolnišnice Jože Petkovšek – Branko. Stran iz nabavne knjige 27 28 Osebje »V Ljubljani, 6. 1. 1973 Dragi Frane! Zelo mi je hudo, da ti moram sporočiti, da je v svojem rodnem kraju Bujnaksk umrl dr. Mišo.« Tako je Maks Zadnik obvestil prijatelja Franeta Malečkarja o smrti vsem dragega in priljubljenega zdravnika dr. Magomeda Gadžijeva. Borca in ranjenca iz NOB Maks Zadnik in Polde Krebelj pa sta v sporočilu soborcem, prijateljem in znancem ob Dr. Magomed Gadžijev s partizanskim Gadžijevi smrti zapisala: imenom dr. Mišo Nekdanje partizanske borce, aktiviste in prebivalce brkinskega, istrskega in armado. Konec leta 1942 pa so ga pivškega območja je hudo prizadela Nemci ranjenega ujeli. Moral je v žalostna vest, da je 24. novembra ujetništvo. Na poti v Italijo je njegov 1972 v daljnem rodnem Bujnaksku oddelek okoli 10. januarja 1944 prispel pri Mahačkalu ob Kaspijskem jezeru v Senožeče, od koder je v noči na 13. nenadno umrl, zadet od srčne kapi, januar dr. Gadžijev pobegnil proti Magomed Gadžijev – dr. Mišo, Vremščici skupaj s Kozakom Borisom medvojni partizanski zdravnik, Abdulajevim. Po tridnevnem iskanju upravnik Partizanske bolnice Zalesje v snegu in mrazu se jima je posrečilo v Brkinih. Z njim smo slovenski priti v noči na 17. januar na Ostrožno partizani, posebno pa starejši brkinski Brdo, kjer sta v naslednjih dneh prebivalci, izgubili velikega prijatelja navezala stike s štabom Istrskega in izrednega človeka, ki je s svojim odreda in se vključila vanj. strokovnim medicinskim znanjem Dr. Gadžijev – Mišo je prišel v odred reševal življenja naših partizanskih kot naročen, saj so prav tedaj iskali borcev in brkinskih prebivalcev v sposobnega zdravnika za upravnika najbolj kritičnih dneh naše zgodovine. bolnišnice v Padežu. Dr. Gadžijev Rojen je bil 10. maja 1914. V njegovi je ponudbo sprejel in to dolžnost družini je bil zdravniški poklic že v opravljal požrtvovalno in uspešno. tradiciji. Študij medicine je uspešno Odtlej, ko je spoznal Slovenijo in končal. Leta 1939 je stopil v Rdečo Slovence, se je, kot je vedno rad Dopisnica, ki jo je dr. Mišo pisal prijatelju Dušanu Dujcu. Dr. Magomed Gadžijev in dr. Ivan Matko ob odkritju spomenika na Gabrovici pri Črnem Kalu leta 1963. 29 vzdrževalec in mizar, ki je izdeloval 30 razne pripomočke iz lesa. Za ranjence je izdeloval lesene letve (opornice) za poškodovane noge, roke in podobno. V bolnišnici se je seznanil z ranjenci; Slavkom Zupančičem iz Materije in Stankom Vatovcem - Fuštarjem iz Rožic. Slednji je bil hudo ranjen v levo nogo. Doktor Mišo mu je hotel nogo amputirati, bolničar Očka pa je prepričal doktorja, naj noga ostane. Ranjenec je imel hude bolečine, zato je bil moj oče dan in noč pri njem. Stanje se mu je počasi izboljševalo, dokler ni okreval. Stanko ni nikdar pozabil mojega očeta, saj je imel obe nogi prav po njegovi zaslugi. Jože Resinovič (1902–1983), s partizanskim imenom OČKA, je bil borec Oče je tudi omenil, kako so bili Istrskega odreda. dostikrat v stiski zaradi Nemcev. Nekega dne so se prišli Nemci pripovedoval, počutil kot Slovenec in umivat in prat v potok pri Šmagurju, med Slovenci kot doma. bolnišnica pa je bila oddaljena le Morda so tudi njegove misli v kakšnih 400 metrov. Osebje je bilo zelo poslednjem življenjskem utripu v skrbeh, kaj naj z ranjenci. Čez nekaj poromale v daljne slovenske hribe ur pa so se začeli Nemci umikati in med nekdanje partizanske ranjence nastalo je veliko zadovoljstvo. v Šmagorsko dolino v Brkinih, k ženi Bolnišnica se je z mlekom, krompirjem, Marini in sinu Eldarju v Ljubljano? sadjem in ostalim oskrbovala v vasi V partizanih je bil od 26. 4. 1944 do 15. Šmagurje in vseh okoliških vaseh. 6. 1945. Vzrok za odhod je bil prihod Oče se je dobro poznal tudi s Karlom Nemcev v vas Hrpelje. Iz Hrpelj je šel Maslom z Ostrožnega Brda. v vas Slope in nato na Artviže, kjer je dobil stik s terenci Istrskega odreda. Iz partizanov se je vrnil po končani Od tam so ga odpeljali v vas Šmagurje vojni. in dalje v par sto metrov oddaljeno Partizansko bolnico Zalesje. Po pripovedovanju zapisal Očkov sin Oče je bil po poklicu mizar, zato je Boris Resinovič. bil v bolnišnici dobrodošel. Bil je Hrpelje, 15. 4. 2002 Uokvirjeno sliko osebja bolnišnice hrani Jože Petkovšek. 31 32 Podatki o zdravljenju Bolnišnica Zalesje je med svojim delovanjem od novembra 1943 do januarja 1945 zdravila 207 bolnikov. To so bili borci, ranjeni med borbo, in ljudje iz bližnje in daljne okolice, ki so zboleli za različnimi boleznimi: tuberkulozo, garjami, različnimi vnetji, pljučnimi boleznimi, malarijo, tifusom idr. 9 198 202 5 žensk moških ozdravela umrlih ženske ozdraveli ali odšli v moški drugo bolnišnico umrli Število bolnikov v bolnici Zalesje Ranjenci in bolniki, ki so se zdravili v bolnišnici Zalesje, so bili iz različnih enot in organizacij. borci Istrskega odreda hrvaška brigada Vladimira Gortana 110 19 24 12 6 36 5. bataljon 1. brigate borcev borcev borcev borcev borcev ostali VDV Prešernova brigada in enote 30. divizije komanda Istrskega odreda ostali Število bolnikov iz različnih enot in organizacij v bolnici Zalesje Ranjenci so med vojno opravljali tako je bila zanimiva tudi narodna in različne naloge. Tako je požrtvovalno državljanska sestava. osebje bolnišnice rešilo življenja Ker je bila bolnišnica stalno ogrožena, mnogim kurirjem, aktivistom, so zlasti konec leta 1944 pogosto komandirjem, namestnikom organizirali prenose hudo ranjenih komandirjev, komisarjem, borcev iz Brkinov na Notranjsko. pomočnikom komisarjev, Organiziral jih je štab Istrskega obveščevalcem, minercem idr. odreda, za spremstvo pa je dodelil Kot je bila pestra zasedba bolnikov četo 5. VDV bataljona. Ranjence so glede njihovih zadolžitev med NOB prepeljali čez Mašun v Loško dolino, od tam so jih z letali prenesli v Bari.  V začetku maja 1944 so prenesli 5 ranjencev,  septembra 7 ranjencev, 27 11 169  novembra 12 ranjencev, bolnikov bolnikov bolnikov  januarja 1945 pa 8 ranjencev. Iz brkinskih vasi se je mnogo fantov, mož in žena uprlo okupatorju in stopilo v narodnoosvobodilni boj. Med njimi je Italijani Rusi pripadniki Jugoslovanskih bilo tudi nekaj borcev in bork, ki so se narodov zdravili v bolnišnici Zalesje. Spodnja Število bolnikov po narodnem in tabela nam prikazuje število bolnikov, državljanskem sestavu ki so bili doma iz okoliških vasi. 5 1 6 5 4 1 2 4 3 2 3 1 1 1 1 2 1 Pregarje | Rjavče | Tatre | Kovčice | Ostrožno Brdo | Prem | Prelože | Čelje | Ostrovica | Kozjane | Misliče | Barka | Smrje | Mrše | Vareje | Suhorje | Artviže Število bolnikov iz okoliških vasi 33 Vse podatke o ranjencih so zapisovali v oz. kdaj so zboleli, kdaj so bili sprejeti 34 evidenčni zvezek: v kateri vojaški enoti in odpuščeni iz bolnišnice, vrsto so se bojevali, kje in kdaj so bili ranjeni bolezni ali rane ter potek zdravljenja. Del strani iz prepisa dnevnika partizanskih bolnikov bolnišnice Zalesje. Seznam bolnikov in ranjencev 14. Cek, Andrej, roj. 11. 4. 1910 v iz dnevnika bolnice Zalesje: Hrušici, I. bt. 15. Gombač, Josip, roj. 7. 5. 1923 v 1. Kabilija, Santo – Srečko, roj. 17. 7. Betani, 1. bt. IO 1915 v Sarajevu, četa VOS bt. IO 16. Bonadio, Nikola, roj. 19. 1. 1909 v 2. Volk, Franc Jožef, roj. 6. 4. 1924 v Katanzzaro, 1. bt. IO Čepnu, III. četa 1. bt. Srečko Kosovel 17. Hrib, Ludvik, roj. 1921, četa VOS – četni komisar 18. Ivančič, Ivan, roj. 1923 v vasi Golac, 3. Peternel, Janez, roj. 25. 1. 1906 v I. četa 2. bt. IO Cerknem – Planina, minerski vod III. 19. Počkaj, Ivan, roj. 1916 v vasi Slope – bt. Šercerjeve brigade Materija, I. bt. IO – miner 4. Maurin, Rudi, roj. 29. 3. 1919 v Jelenji 20. Štrcan, Anton, roj. 7. 9. 1924 v Trstu, vasi, namestnik komandanta III. bt. četa VOS Šerc. brigade 21. Landoni (Landini), Pietro, roj. 10. 5. 5. Cubetta, Giuseppe – Marjan, roj. 1909 v Galazzato – Vares, 3. bt. IO – 20. 4. 1920 v S. Stefano – Medio komandir čete, kapetan (Messina), štab IO 22. Šerbinin, Boris – Grigorijevič, roj. 6. Kravčenko, Peter, roj. 14. 5. 1914 v 29. 5. 1920 v Saratovu (ZSSR), 1. bt. Olkovatka (ZSSR) 1. četa IO 7. Kogelček, Martin, roj. 16. 11. 1913 v 23. Bonadio, Nikola, roj. 17. 6. 1919 v Kosterni, I. četa 2. bt. Loška brigada Katanzzaro, 1. bt. četa IO – komandir 24. Valenčič, Joško, roj. 25. 5. 1924 v 8. Gorenšček, Maks, roj. 24. 9. 1926 v Hrušici – Podgrad, 1. bt. 1. četa IO Kobaridu, II. četa I. Bt. IO 25. Šprohar, Drago, roj. 9. 2. 1914 na 9. Caharija, Leopold – Pepi, roj. 18. 8. Suhorju – Košana, 1. bt. 1.četa IO 1905 v Nabrežini, IV. četa I. bt. Srečko 26. Dujmovič, Ciril, roj. 2. 3. 1925 na Kosovel – komandir čete Ostrovici – Materija, 1. bt. 2. četa IO 10. Lekšan, Karel – Jernej, roj. 26. 1. 27. Šircelj, Franc, roj. 24. 9. 1921 v vasi 1914 v Bukovju, VOS – komandir Čelje – Il. Bistrica, 1. bt. 1. četa IO – 11. Humar, Rudi, roj. 10. 4. 1914 v Slapu obveščevalec pri Idrijci, četa VOS – komisar 28. Radanovič (Ratkovič), Dragica, roj. 12. Makuc, Ivan, roj. 17. 10. 1926 v Tatre 20. 6. 1923 v Trebinju (Hercegovina) – Materija, štab IO – zaščitna – sekretarka SKOJ IO, partizanka četa IO od 1. 6. 1941 1. bt. IO – bolničarka 13. Sluga, Jože – Stanko, roj. 28. 3. 29. Novak, Anton, roj. 1. 1. 1921 v 1924 na Rjavčah, II. četa 1. bt. IO – Obrovu – Podgrad, 1. bt. 1. čete IO – namestnik komandirja pomočnik komisarja 35 30. Rožanc, Ivan, roj. 12. 9. 1923 v 46. Kocjančič, Danilo, roj. 7. 4. 1927 v 36 Varejah – Divača, 1. bt. 2. četa IO Ločah – Materija, 1. bt. 2. četa IO 31. Filipčič, Josip, roj. 8. 2. 1921 v vasi 47. Ukmar, Ivan, roj. 27. 3. 1918 v vasi Tatre – Materija, 1. bt. 1.četa IO Babiči pri Marezigah, komanda 32. Gustinčič, Ivan, roj. 25. 12, 1925 v mesta Koper vasi Tatre – Materija, 1. bt. 2.četa IO 48. Jenko, Anton, roj. 2. 8. 1922 v vasi 33. Vatovec, Stanko, roj. 21. 12. 1924 v Čelje – Prem, 1. bt., minerski Misličah – Divača, 1. bt. 1. četa IO vod IO 34. Sever, Pepino, roj. 26. 12. 1919 v Loki 49. Miklavčič, Ljubo, roj. 22. 2. 1925 v pri Črnem kalu, 3. bt. 1. četa IO Plavjah – Milje pri Trstu, zaščitna 35. Lovrenčič, Živko, roj. 23. 3. 1926 v četa IO Bočajih – Truske, 3. bt. 2.četa IO 50. Počkar, Josip, roj. 16. 6. 1924 na 36. Mezgec, Anton, roj. 5. 10. 1921 v vasi Barki – Divača, 1. bt. 1.četa IO Mrše – Materija, 8. brigada 2. bt. 51. Krevatin, Bruno, roj. 25. 4. 1925 v 3.četa vasi Krevatini pri Miljah, novinec 37. Dujc, Dušan, roj.10. 9. 1920 v 52. Hreščak, Anton – Urban, roj. 24. Drvaru – Roženski pehovac, 1. bt. 8. 1914 na Novi Sušici – Košana, – minerski vod, ostal kot bolničar v aktivist bolnišnici 53. Belič, Lazar, roj. 16. 9. 1910 v 38. Kravčenko, Peter, roj. 6. 5. 1914 v Marezigah – Koper Voronješu (ZSSR), 1. bt. 1.četa 54. Volk, Alojz, roj. 19. 6. 1916 v vasi 39. Mahne, Franc, roj. 18. 10. 1925 na Suhorje – Košana, 1. bt. IO Tatrah – Materija, 1. bt. 1. četa IO 55. Požar, Stanko, roj. 14. 10. 1922 v vasi 40. Glavina, Miro, roj. 2. 6. 1920 v Tublje – Kozina, 2. bt. IO Lonjerju pri Trstu, 1. bt. 1. četa IO 56. Vičič, Srečko, roj. 14. 2. 1908 v 41. Milovič, Anton, roj. 25. 9. 1912 v Podgradu, namestnik Gradišču – Podgrad – kurir komandanta IO 42. Svetina, Stanko, roj. 16.11. 1923 v 57. Kljun, Silvo, roj. 14. 3. 1925 v vasi Danah – Divača, 1. bt. IO Misliče – Divača 43. Dragotin, Smajla, roj. 27. 7. 1921 v 58. Pirjevec, Jože, roj. 29. 11. 1915 v Rupi – Reka Sežani, politkomisar čete VDV 44. Šlosar, Alojz, roj. 3. 11. 1921 v 59. Šerbinin, Boris, roj. 25. 5. 1920 Sabonjah – Podgrad, 2. bt. 3. četa IO Samari – ZSSR, 2. bt. 2. četa IO 45. Grahor, Miloš, roj. 21. 7. 1924 v 60. Medved, Anton, roj. 9. 2. 1919 v vasi Spodnjih Bitnjah – Prem, namestnik Ostrožno Brdo – Košana, 1. bt. 1. komisarja bataljona VDV četa IO 61. Kirn, Pavel, roj. 26. 6. 1925 v vasi 76. Vatovec, Ivan, roj. 6. 9. 1902 na Čelje – Prem, kurir Kozjanah – Materija, 62. Vižentin, Luciano, roj. 7. 1. 1928 v delavska četa Nabrežini pri Trstu, 2. bt. 1.četa IO 77. Dujmovič, Darko, roj. 8. 6. 1926 na 63. Krebelj, Leopold, roj. 7. 9. 1920 Ostrovici – Materija na Ostrožnem Brdu – Košana, 78. Lazar, Danilo, roj. 27. 5. 1924 v komandant 1. bt. IO Podpeči pri Dekanih, 2. bt. IO 64. Babič, Anton, roj. 4. 1. 1921 v Baču 79. Dolenc, Stane, roj. 2. 12. 1908 v pri Materiji, 1. bt. IO, vodnik Ljubljani, Istrsko vojno področje – 65. Repič, Alojz, roj. 6. 2. 1915 na Čepnu komisar – Košana, 5. bt. VDV 80. Sabadin, Elio, roj. 16. 4. 1923 v 66. Jurinčič, Jože, roj. 6. 5. 1906 v Trstu, 2. bt. IO Kompolu – Šmarje, 3. četa, 2. bt. 8. 81. Godina, Franc, roj. 18. 9. 1927 na brigade Artvižah – Materija 67. Mezgec, Jože, roj. 24. 6. 1921 na 82. Bračika, Milan, roj. 4. 8. 1923 v Ostrovici – Materija, 2. četa 1. bt. IO Misloki 68. Dežjot, Vladimir, roj. 17. 2. 1919 83. Klinkon, Lojze, roj. 18. 6. 1925 v v vasi Misliče – Divača, IO – Zatolminu pri Tolminu, kurir IO obveščevalec 84. Pribac, Anton, roj. 13. 6. 1922 v Novi 69. Božič, Stanko, roj. 28. 8. 1920 v vasi pri Piranu, 3. bt. 2. četa IO Socerbu – Kozina 85. Požar, Andra, roj. 4. 2. 1929 v 70. Griščenko, Peter, roj. 6. 1. 1923 v Ljubljani Paharu (ZSSR), 1. bt. IO – miner 86. Mahne, Ivanka, roj. 20. 12. 1919 na 71. Akimjin (Akimin), Miša, roj. 15. 11. Tatrah – Materija, član O Kom. 1918 v Saratovu (ZSSR), 2. bt. IO SKOJ 72. Grandič, Anton, roj. 5. 8. 1918 v 87. D'amico, Michele, roj. 29. 6. 1916 v Danah pri Divači, 2. bt. 2.četa IO – San Fratello, Prov. Messina, 2. bt. komandir čete 2. IO 73. Grizonič, Viktor, roj. 14. 6. 1927 v 88. Lenarčič, Marina, roj. 5. 12. 1924 na Gažonu pri Šmarjah – Koper, 2. bt. Rakeku, član Agit. prop. komisije IO OK KPS S Istra 74. Pregelj, Rado, roj. 14. 1. 1926 v 89. Matko, Ivan, roj. 9. 5. 1919 v Gorenji Branici – Štanjel, 3. bt. 2. Ljubljani, član OO OF za J. četa IO – namestnik komandirja Primorsko 75. Firm, Agata, roj. 28. 5. 1929 na 90. Šerbinin, Boris, roj. 29. 5. 1920 v Kozjanah – Materija Samari (ZSSR), 2. bt. 2. četa IO 37 91. Matko, Milan, roj. 31. 3. 1927 v Bitnji 105. Kurbanov, Assat, roj. 5. 9. 1914 38 pri Ilirski Bistrici v Baku – ZSSR, Ruska četa 30. 92. Demojzes, Franc, roj. 9. 8. 1920 v divizije Poljanah – Podgrad 106. Atajev, Čolden, roj. 5. 4. 1920, 93. Bernič, Lojze, roj. 30. 9. 1927 v Uzbekska SSR, Ruska četa 30. Katunu – Kotor – Pazin, 2. bt. 2. divizije četa 2. brigade 43. divizije 107. Kociančič Valentin, roj. 10. 2. 1911 94. Lozej, Albin, roj. 3. 8. 1925 v Ivan- v Kaštelirju – Hrv. Istra, nam. gradu, 5. bt. 2. četa VDV komandanta 2. bt. IO 95. Počkaj, Leopold, roj. 8. 10. 1924 na 108. Čermelj, Milan, roj. 8. 1. 1927 v Ravnah pri Pivki, 5. bt. 3. četa VDV Vrhpolju – Dolina, 3. bt. 1. četa IO 96. Bukovec, Franc, roj. 1. 11. 1908 v 109. Luša, Silvo, roj. 27. 7. 1921 v Vašah pri Medvodah, inž. četa 7. Dekanih, 3. bt. 2. četa IO SNOUB F. Prešeren 110. Jelenčič, Rudolf, roj. 16. 10. 1924 v 97. Križnar, Vincenc, roj. 15. 1. 1899 v Račicah pri Podgradu, 5. bt. 1. četa Goričanah pri Medvodah, inž. četa I. brigada VDV 7. SNOUB F. Prešeren 111. Golobič, Franc, roj. 7. 6. 1927 na 98. Čemažar, Peter, roj. 7. 2. 1914 v Krašnjem vrhu – Metlika, 1. bt. 2. Davči pri Škofji Loki, inž. četa 7. četa IO SNOUB F. Prešeren 112. Bizjak, Bruno, roj. 17. 1. 1923, v 99. Anžin, Anton, roj. 18. 2. 1925 v Trstu, 1. bt. 1. četa IO – komandir Dobenu – Mengeš, inž. četa 7. 113. Sedlar, Franc, roj. 22. 6. 1924 v SNOUB F. Prešeren Desinah – Črnomelj, 1. bt. 2. četa IO 100. Baničič, Frano, roj. 1. 11. 1910 v 114. Grižančič, Josip, roj. 2. 9. 1909 v Grdoselu – Pazin, 2. bt. 2. četa IO Trstu, član RK 3. rajon Trst 101. Bečan, Franc, roj. 22. 9. 1908 v 115. Zupančič, Slavko, roj. 21. 2. 1922 v Rakovniku pri Medvodah, inž. teh., Materiji, 1. bt. IO četa 7. SNOUB F. Prešerna 116. Lenič, Alojz, roj. 2. 6. 1925 na 102. Burger, Janez, roj. 25. 1. 1920 v Malkovcu – Mokronog (prinešen iz Hrašah pri Smledniku, inž. teh., Beke), 1. bt. 1.četa IO četa 7. SNOUB F. Prešeren 117. Balčič, Ivan, roj. 24. 2. 1919 v 103. Malalan, Franc, roj. 3. 12. 1920 v Škofijah – Milje, komanda mesta Lukovici pri Ljubljani, inž. teh., Koper četa 7. SNOUB F. Prešeren 118. Rupar, Jože, roj. 10. 9. 1926 v 104. Čuk, Edvard, roj. 4. 10. 1911 v Beogradu, kurir Trebčah pri Trstu, štabna četa 7. 119. Matko, Viktor, roj. 22. 7. 1925 v SNOUB F. Prešeren Preložah, 5. bt. 3. četa 1. brigada VDV 120. Gruden, Adalbert, roj. 6. 11. 1923 132. Delovrenc, Franc, roj. 28. 7. 1925 v Šempolaju – Nabrežina, 5. bt. v Trnovem pri Il. Bistrici, 5. bt. 2. 1. brigada VDV – namestnik četa 1. brigade VDV komandirja 133. Butinar, Ivan, roj. 25. 7. 1914 v 121. Poles, Franc, roj. 2. 10. 1927 v Trnovem pri Il. Bistrici, politični Skadanščini, 4. bt. 4. četa IX. aktivist brigade 134. Babič, Anton, roj. 9. 3. 1912 v 122. Sancin, Draga, roj. 6. 9. 1926 v Babičih pri Kopru Dolini – Trst, okrožna aktivistka 135. Gadžijev, Miša, roj. 10. 5. 1914 123. Zadnik, Maks, roj. 26. 1. 1923 na v Bujnoksku – ZSSR, upravnik Pregarjah, 4. bt. 2. četa 9. SNOB – bolnice Zalesje, zdravnik pom. polit. komisarja 136. Grizonič, Viktor, roj. 14. 6. 1927 na 124. Hudoklin, Tone, roj. 20. 11. 1919 Gažonu pri Kopru, 4. bt. 3. četa 9. v Vrhpole pri Novem mestu, SNOB komandant komande mesta 137. Kirigin, Jurček, roj. 20. 9. 1920 v Materije Milcah – Brač, 1. četa 4. bt. 125. Jelenčič, Rudolf, roj. 16. 10. 1924 v 9. SNOB Račicah – Podgrad, 5. bt. 1. četa 1. 138. Dekleva, Ludvik, roj. 11. 12. 1921 v brigade VDV Smrjah – Il. Bistrica, 4. bt. 3. četa 126. Barba, Ivan, roj. 15. 12. 1921 v 9. SNOB Javorju – Podgrad, 5. bt. 4. četa 1. 139. Mlakar, Anton, roj. 1. 1. 1918 brigada VDV Klenosik – Mokronog, 4. bt. 9. 127. Krebelj, Polde, roj. 7. 9. 1920 na SNOB – namestnik komandirja Ostrožnem Brdu, 4. bt. 9. SNOB – 140. Bizjak, Johan, roj. 27. 8. 1916 v nam. komandirja Moravčah pri Ljubljani, 4. bt. 128. Štimac, Milivoj, roj. 28. 5. 1922 v 1. četa 9. SNOB – komandir Gerovem, 4. bt. 2. četa 9. SNOB – 141. Primc, Rudi, roj. 23. 5. 1924 v nam. komandirja Jasenu – Il. Bistrica, kurir 129. Batista, Anton, roj. 9. 6. 1923 na 142. Poljšak, Jože, roj. 20. 2. 1923 v Topolcu – Il. Bistrica, 4. bt. 2. četa Gorenji Branici, 5. bt. 4. četa 1. VDV 9. SNOB 143. Vatovec, Stanko, roj. 24. 6. 1906 v 130. Sirk, Viktor, roj. 24. 6. 1922 Sv. Križ Rožicah pri Materiji, 4. bt. 3. četa pri Trstu, 2. bt. 2. četa 2. brigade 9. SNOB 18. divizija VDV 144. Dujmovič, Vladimir, roj. 28. 3. 1912 131. Zadnik, Ivan, roj. 24. 7. 1922 na v Rodiku pri Divači Pregarjah, 5. bt. 3. četa 1. brigada 145. Bilc, Milovan, roj. 3. 10. 1919 v VDV Ilirski Bistrici 39 146. Metlika, Ivan, roj. 26. 4. 1902 v 159. Klopčič, Ubald, roj. 16. 5. 1928 v Sv. 40 Černutičah – slo. Istra, 4. bt. 4. Nedelji – Labin četa 9. SNOB 160. Denič, Lojzo, roj. 9. 5. 1923 v 147. Rosando, Josip, roj. 6. 12. 1919 v Crnigradu, 2.četa 2. Bt. 1.brigada Vinkuranu – Pula, 1. bt. 3. četa 1. 43 divizije Istr. brigada V. Gortana 161. Šibelič, Josip, roj. 9. 2. 1925 v 148. Mrakič, Anton, roj. 25. 5. 1914 v Lisujanu – Pula, 2.udarni bataljon Kanalu – Gorica, 1. bt. 2. četa 1. 1.briga. V. Gortana brig. V. Gortana 162. Kuret, Rajko, roj. 26. 1. 1926 v 149. Vidas, Berto, roj. 20. 5. 1927 v Omišalju – Krk, 3. udarni bataljon Besnici Sv. Nedelja, 1. bt. 3. četa 1. 1.brig. V. Gortana brig. V. Gortana 163. Sirađič, Josip, roj. 21. 2. 1908 v 150. Brežac, Miro, roj. 9. 2. 1923 v Sv. Drenovi – Pazin, 1. bt. 3. četa 1. Bartolu – Labin, 1. bt. 1. četa 1. brig. V. Gortana brig. V. Gortana 164. Jelinčič, Janko, roj. 20. 10. 1921 v 151. Čerovac, Stanko, roj. 5. 1. 1926 Tolminu v Velemunah – Buzet, 1. brig. V. 165. Linc, Lojze, roj. 15. 5. 1922 v Št. Vidu Gortana 43 diviz., udarna četa – Stična 152. Marjan, Stanko, roj. 10. 10. 1928 v 166. Santaleza, Josip, roj. 12. 3. 1926 v Sv. Martinu pri Buzetu, 1. brig. V. Santalezi – Labinj, 1. bt. 2. četa 1. Gortana, prateča četa brig. V. Gortana 153. Poker, Ivan, roj. 27. 5. 1926 v Gorici, 167. Frank, Alojz, roj. 20. 9. 1924 v 5. bt. 1. četa 1. VDV brig. Čeljah pri Il. Bistrici, O. e. 4. bt. 9. 154. Vadnal, Aleksander, roj. 23. 1. 1925 SNOUB na Velikem otoku – Postojna 168. Razpot, Anton, roj. 25. 5. 1927 v 155. Može, Anton, roj. 30. 1. 1917 v Vrbici Dolenji vasi pri Trstu, 5. bt. 3. četa 169. Jaklič, Jelka, roj. 5. 8. 1916 v Trstu 1 – VDV brigade 170. Sancin, Draga, roj. 6. 9. 1926 v 156. Kunstič, Franc, roj. 29. 3. 1912 v Dolini – Trst, mladinska aktivistka Plati – Rogaška Slatina, 5. bt. 1. 171. Kunstič, Anton, roj. 7. 7. 1914 v Plati četa 1. – VDV brigade – Rogaška Slatina, 5. bt. 4. četa 157. Kmet, Ferdinando, roj. 13. 4. 1915 1.brig. VDV v Boškari, 1. brig. V. Gortana, 172. Babič, Anton, roj. 4. 1. 1906 v prateča četa Materiji, 1. bt. IO 158. Drasčič, Josip, roj. 2. 2. 1906v 173. Placer, Alojz, roj. 7. 10. 1912 v Sv. Martinu – Buzet, 1. brig. V. Kočičah – Rodik Gortana 174. Filipič, Ivan, roj. 10. 4. 1912 v 189. Boneta, Anton, roj. 6. 1. 1913 v Podgorju Borštu pri Trstu, 4. bt. 2. četa 9. 175. Koren, Lado, roj. 20. 2. 1925 v brigada Babičah – Koper 190. Barbič, Valentin, roj. 8. 9. 1930 v 176. Štefančič, Jakob, roj. 6. 3. 1912 na Dobravi pri Sv. Križu, 4. bt. 4.četa Pregarjah 9. brigada 177. Benčič, Cvetko, roj. 9. 9. 1923 v 191. Luša, Silvo, roj. 23. 7. 1921 v Malem Maju – Poreč, 3. bt. 2. četa 1. Dekanih pri Kopru, 4. bt. 4. četa brig. V. Gortana 9.brigada 178. Benčič, Emil, roj. 15. 5. 1926 v 192. Glavina, Mirko, roj. 2. 6. 1920 v Hrpeljah, komandant mesta Lonjerju pri Trstu, kurir Materija 193. Gregorčič, Edvard, roj. 12. 5. 1917 179. Bubnič, Jože, roj. 11. 4. 1907 na v Sp. Branjici, 2. bt. 1.brig. VDV – Pregarjah komandant 180. Filipčič, Janez, roj. 6. 1. 1904 na 194. Prašelj, Boženka – Natalija, roj. 27. Tatrah 8. 1922 na Socerbu, 3. četa 4. bt. 9. 181. Kralj, Franc, roj. 6. 11. 1908 brig. – bolničarka Ledec (Čehoslovaška), komisar 195. Kariž, Alojz, roj. 22. 1. 1925 v komandant mesta Il. Bistrica Povirju pri Sežani 182. Božič, Anton, roj. 2. 10. 1920 na 196. Paliska, Radko, roj. 18. 10. 1919 na Kovčicah – Brkini, 5. bt. 3. četa Pregarjah, komanda mesta Ilirska VDV Bistrica 183. Černigoj, Janko, roj. 28. 8. 1921 na 197. Poljak, Mirko, roj. 19. 5. 1922 v Otlici – Ajdovščina Rajku – Kotar Barban, 2. bt. 2. četa 184. Čok, Jože, roj. 29. 10. 1925 v Lokvi Gortanove brigade pri Trstu, kurir 198. Matko, Viktor, roj. 22. 7. 1925 na 185. Kocjančič, Jože, roj. 17. 12. 1924 v Preložah – Il. Bistrica, 2. bt. 3. četa Velikih Ločah, 4. bt. 2. četa 9. brig. VDV 186. Sosič, Rado, roj. 29. 10. 1921 na 199. Savtič, Anton, roj. 15. 11. 1916 v Opčinah pri Trstu, 4. bt. 3. četa 9. Dolenjah brig. – pomočnik čete političnega 200. Cvar, Andrej, roj. 25. 8. 1906 v komisarja Ortnjeku, vojna oblast 7.korpusa, 187. Čehovin, Jernej, roj. 13. 2. 1923 v kapetan, aktiv. mornarski oficir Senožečah, 4. četa 5. bt. VDV 201. Petkovšek, Branko, roj. 24. 10. 1921 188. Kojančič, Renato, roj. 19. 3. 1915 v na Vrhniki, SVPE-Zalesje, ekonom Rižani, 4. bt. 9. brigada 202. Mislej, Ermančildo, roj. 31. 3. 1926 v Trstu, 4. Bt. 9.brigada 41 203. Možina, Stanko, roj. 28. 6. 1925 204. Mejak, Marjan, roj. 6. 2. 1927 v 42 v Ilirski Bistrici, 4. bt. 4. četa Medoših – Izola, 4. bt. 4. četa 9.brigada 9.brigada *Opomba: V dnevniku zapisano število bolnikov ne ustreza realnemu stanju, saj so se nekateri zdravili večkrat, nekaterih bolnikov, ki so bili le na pregledu, prevezovanju ipd. pa na seznamu ni. V dnevniku partizanskih bolnikov smo poiskali najmlajšega in najstarejšega bolnika: 99. KRIŽNAR, Vicence, rojen 15. 1. 1899 v Goričanah pri Medvodah, inž. četa 7. SNOUB France Prešeren: ranjen 26. 8. 1944; sprejet 27. 8. 1944; odpuščen 11. 9. 1944; raztrganina obeh podgoleni. 192. BARBIČ, Valentin, rojen 8. 9. 1930 v Dobravi pri Sv. Križu, 4. bt. 4. četa 9. brigade: zbolel 10. 11. 1944; sprejet 14. 11. 1944; odšel 20. 11. 1944; podkožno gnojenje na vratu; 15. 11. 1944 operiran – vrez. ”Pričevanja Bolnišnica Zalesje je bila izkopana v V bolnišnici smo tudi zapeli … griček. Notranjost je bila oblečena Ivanka Mahne, poročena Volk, s Tater v les. Ker je bila bolnišnica enako se je zdravila v bolnišnici Zalesje. Tja visoka kot griček, so nanjo položili je bila sprejeta kot bolnica v zadnjih lepenko, na vrh lepenke pa mah. Na dnevih julija 1944. V bolnišnici je eni strani grička so vhod zamaskirali ostala do začetka septembra l. z dračjem. Dimnik je bil speljan pod 1944. Bila je mladinska aktivistka zemljo v rovih. Ob bolnici je bil potok, OF za Južno Primorsko in terenska kjer so dekleta z Ostrožnega Brda delavka. V sredini maja 1944 se je prala oblačila, povoje in posteljnino. vrnila domov iz Drvarja, kjer je kot Bolnišnico Zalesje je izdal partizan, slovenska delegatka sodelovala na 2. ki je ozdravljen odšel iz nje. Toda za izdajstvo so izvedeli nekaj dni prej, bolnišnico pa pravočasno evakuiral“i. Bolnišnica Zalesje je bila požgana. Zapisal Nejc Ludvik po pripovedovanju Leopolde Ludvik. ” Dekleta iz okolice, predvsem z Šmagorjeva domačija v Šmagorski Ostrožnega Brda, so nekega dne dolini. V njeni bližini je bila bolnišnica prale v potoku pri Bežajevem mlinu. Zalesje. Približali so se jim Nemci. Opazile so kongresu Jugoslovanske antifašistične jih in perilo stlačile v bližnji gnoj. V mladine (srh. USAOJ). Ko je zbolela, trenutku so zgrabile žago in začele so domov poklicali dr. Miša Gadžija. žagati drva. Nemci so jih nekaj časa Ta je ukazal, da mora nemudoma opazovali, potem pa hitro odšli nap “rej. v bolnišnico Zalesje. Ker je bila že Tako so navihanke pretentale nemške hudo bolna, so jo nesli najprej do vojake. javke pri Šmagurjevih. Od tam so jo z zavezanimi očmi odpeljali v bolnišnico. Zapisala Petra Zadnik po V bolnišnici so jo lepo sprejeli. Bila je pripovedovanju Pavle Malečkar prva ženska bolnica, zato so del lesene 43 barake pregradili in improvizirali tako besed, a so se vseeno odlično razumeli. 44 imenovano špansko steno. Ivanka se Hrana je bila izredno dobra. Vsak še posebno lepo spominja zdravnika dan so nosili svež kruh in mleko z Gadžija, ki se je za vsakega bolnika Ostrožnega Brda. Kuharica Malka pa zelo zanimal. Trpečim ranjencem se je pridno sukala okoli štedilnika. in bolnikom je vedno privoščil toplo Vzdušje v bolnišnici je bilo zelo besedo, tolažil in spodbujal jih je, da optimistično. Kljub ranam, bolečinam so napore lažje prenašali. Delal je cele in boleznim ni bilo čutiti nobenega dneve in če je bilo treba, tudi noči. malodušja. K temu je veliko prispevalo Kot pravi gospa Ivanka: »Zdravil je z osebje v bolnišnici. Najlepše pa je besedo, saj je zdravil primanjkovalo.« bilo, ko se je sredi noči tiho oglasila Govoril je rusko z mešanico domačih partizanska in domača pesem. Gospod Jože Petkovšek, s partizanskim imenom Branko, je bil intendant v bolnišnici Zalesje. V sebi hrani mnogo spominov na te dni. V kuhinji so imeli črno muco. Bila jim je za vodiča. Ker niso smeli svetiti s svetilko, jih je vodila do potoka. Nekega dne je bila še posebej nemirna. Ni se pustila božati, splezala je na drevo in sploh ni hotela dol. Zvečer je prišel kurir in prestrašen povedal, naj zbežijo, ker prihajajo Nemci. V boju med Nemci in Istrskim odredom je bil ranjen Ivan Počkaj. Odneslo mu je pol kolena. Šel je v cerkev po pomoč. Kaplan Koritnik ga je hotel skriti. Ker so bili zunaj že Nemci, je ranjenec stekel skozi cerkev in se skril za grmiček v bližini. Nemci so kaplana vprašali, kje skriva ranjenega partizana. On je to zanikal. Nemci so vse preiskali, vendar ranjenca niso našli. Jože Petkovšek V bolnišnici Zalesje se je zdravil Bilo je v začetku decembra 1944, ko ranjenec Volk iz Čepna. Želel se je je dr. Mišo dal povelje, naj greva z spovedati. Kaplanu sem zavezal Maksom skupaj iskat pakete, ki so jih oči in ga peljal v bolnišnico. Ko je napravile mladinke iz Vremske doline. prišel nazaj, so ga Nemci spraševali, Vzela sva mulo in šla na pot v gozd naj pove, kako priti do bolnišnice. proti Barki in naprej. Pred večerom Odgovoril jim je, da ne ve, ker je imel prideva do Dujca k Mlinu. Tu je bila zavezane oči. zelo dobra družina. Vprašala sva, če so Ponoči sem šel z mulo in kurirjem po pri njih paketi. Povedali so nama, da so Brkinih. Na muli je bil naložen fižol prinesle mladinke pakete iz Zavrhka. in prepečenec. Ob desetih zvečer sva Ko sva zavezala vreče in natovorila prišla na Barko. Nekoga sem zaslišal mulo, je bila ura devet zvečer. iz teme in povedal tajno geslo TOP Odpravila sva se na pot nazaj. Bila je TOPLICE. Bil je Nemec in je zavpil tišina in temna noč. Na poti naju je HALT. Odgovoril sem spremljala sova s svojim oglašanjem. DEUTCH KAMERAD, Nemec pa GUT. Jaz sem rekel Maksu, da to pomeni Mula je zbežala proti nemškemu nevarnost, on pa se je temu samo mitraljezcu, midva pa v gozd. Pozneje smejal. Ko sva se približala Barki, sva sva mulo našla in ljudem oddala živež. poslušala. Bila je tišina. Ko sva stopila Ljudje so bili veseli, češ da jih je obdaril nazaj in prijela mulo, mula ni hotela Miklavž. naprej. Ko sva prišla v vas do prve Potrdilo ekonoma Branka Petkovška 45 hiše, zavpije nemški stražar »Halt!«. Bčan je s tem soglašal. Okrog štirih 46 Jaz sem odvrgel bombo in odskočila zjutraj naju je zbudil ropot Nemcev, ki sva nazaj, mula pa naprej na Barko, so budili hišnega gospodarja. Kričali kjer je bila nemška »uzbuna«. Midva so, da mu zažgejo vse premoženje in ga sva srečno ušla nazaj v Vremsko dolino ustrelijo, če najdejo kakšnega partizana po drugo mulo, ki se je pasla na polju, pod streho. Neustrašno in hrabro in šla po druge pakete. Te sva srečno je odgovoril, da naj kar pogledajo. prinesla v bolnišnico Zalesje. Prinesel jim je slivovko in z njimi govoril Spet sva šla po hrano. Na Ostrožnem v nemščini, tako so mislili, da je to Brdu sva bila ob 10. uri zvečer. Snežilo njihov človek. Pripravljena, z napetimi je in zavijal je mrzel veter. Bila sva avtomati, sva z Maksom čakala. K premražena, premočena in utrujena. sreči niso pregledovali hleva, kjer sva Ugibala sva, kam bi legla. Kurir Maks imela natovorjeno mulo. Odšli so iz vasi, je predlagal, da leževa na »štalo« pri midva pa v Zalesje. Z lažjimi bolniki smo kmetu. Ni se mi zdelo varno, ker bi se iz bolnišnice Zalesje umaknili kakih nas Nemci lahko presenetili, vendar 100 m na hrib in tu zavzeli borbeni sva se odločila, da bova prespala na položaj, če bi slučajno Nemci šli v tej seniku nad hlevom. Tudi gospodar smeri proti Ostrožnemu Brdu. Slavko Zupančič iz Materije je bil borec Istrskega odreda. Ko je v Primorskih novicah prebral o našem projektnem delu, nam je napisal pismo. Objavljeno je v celoti. 8. avgusta 1944 sem bil kot borec Zdravila sta nas študenta medicine Istrskega odreda v Slovenski Istri Miklavž Kozak in Ivan Matko – Imko. težko ranjen. Zaradi daljšega V nujnih primerih je sodeloval dr. Jože trajanja nemške ofenzive na tem Rapotec s Kozine. Za ranjence sta področju, sem bil prepeljan 12. 8. v skrbeli bolničarki Mimica in Tamara. bolnišnico Komande mesta Koper Zdravljenje ni kazalo izboljšave, ker I.*, s konspirativnim imenom bolnica bolnišnica ni razpolagala z nujnimi Prešnica, na Beko. Le-ta je bila v bližini potrebnimi zdravili. Nemci so slutili, da sovražnih postojank Kozina, Bazovica, se v okolici nekaj izrednega dogaja, kar Divača in Podgorje ter Trst. je narekovalo evakuacijo bolnišnice. *BK –1 (Bolnica Koper) 6. 9. je bila bolnišnica evakuirana, zavezali oči. Vse steze in poti v ranjenci pa preneseni v Brkine v bolnišnico ali okolico so dnevno bolnišnico Zalesje. Že po nekaj dneh skrbno postlali z mahom in vejami skrbnega negovanja in zdravljenja ter zakrili vsako morebitno sled. izrednega človeka, specialista kirurga Javka za bolnišnico je bila pri Francu dr. Magomeda Gadžijeva – Miša, Malečkarju v Šmagorju. majorja Rdeče armade, je rana Bolnišnico sem zapustil koncem nakazala izboljšavo. V pomoč dr. novembra, prepuščen v nadaljnje Mišu sta bila bolničarja Dušan Dujc zdravljenje dr. Rizzu iz Divače in in Dušan Dobrila. Za imobilizacijo terenskim aktivistom. Iz rane se zlomov je skrbel Jože Resinovič s je cedila smrdeča sluz, zato je dr. protezami. Rizzo odredil rentgenski pregled v V dolini Šmagorje je bila v zelo skritem javni bolnišnici v Trstu in poskrbel kraju zgrajena lesena baraka in za prevoz z lažnimi dokumenti. v zemljo zgrajen bunker za težke Ugotovljena je bila prisotnost ranjence in operacijske posege. V metalnih drobcev v rani, ki so bili takoj bližini barake sta bila kuhinja in operativno odstranjeni. Po operaciji je skladišče hrane. Intendant je bil Jože zdravljenje hitro napredovalo. Petkovšek – Branko – in kuharica Decembra meseca sem se vrnil v Marija Volk**. Konspiracija je bila Istrski odred. odlična. Ranjencem so ob vsakem prihodu ali odhodu iz bolnišnice Slavko Zupančič, Materija Odlomek iz pisma Slavka Zupančiča ** Tako je napisal v pismu Slavko Zupančič. Po drugih virih gre za kuharico Malko Krebelj. 47 48 Tone Firm nam je poslal pismo sestre Agate, ki je bila rojena na Kozjanah, sedaj pa že vrsto let živi v Avstraliji. Kljub temu, da so nekateri dogodki že skoraj pozabljeni, so njeni spomini še živi. O bolnišnici Zalesje sledeče: opazila, da je prestrašen. Šel je k mami Spomnila sta me na dogodke – skoraj in ji rekel, da bo treba odrezati prst. pozabljene. Besede Zalesje nisem Isti dan je pripeljal s seboj zdravnika slišala nikoli, niti takrat, ko sem bila – Rusa, vsem dobro poznanega. Ta je »pacientka« v tej bolnišnici. Neverjetno rekel mami, da moram takoj z njim v se mi zdi, da so nekje ohranjeni spomini njegovo bolnišnico. Bilo je toplo, menda – popisi, med njimi tudi moja prisotnost. poletje. Prišla sva do potoka v Lokah in Ne spominjam se imen, obrazi so pa prekoračila potok tam, kjer je za most tako živi, da bi jih spoznala tudi danes. ležalo debelo drevo. Tu mi je zavezal Takrat nismo šteli dni, ne mesecev. z robcem oči in me peljal za roko Nismo vedeli, če je sobota, nedelja, navzgor po gozdu. Ko mi je odvezal sreda, maj, junij ... Vem samo, da je bil robec, sva bila v majhni, nizki koči – razpad Italije 1943. in konec vojne 1945. baraki, pokriti z mahom. V njej je bila leta. mlada kuharica, ne vem imena, menda Mislim, da je bilo 1944. leta, ko se z Ostrožnega Brda, in mlad fant, ki je mi je zagnojil noht sredinca na levi prinašal hrano iz vasi. Kaj in od kod je roki. Rekli so, da imam zanohtnico. V kdo, se takrat ni vprašalo. V tej baraki partizanski četi, ki je bila takrat v vasi, sem spala v istem kotu s prijazno je bil mlad zdravnik, ne spominjam se punco. Ne spominjam se hrane, dobila imena. Ta je bil pozneje v družbi Lojza sem kos kruha vsakokrat, ko je mlad Logarja – Sotlarjevega, ko je bil ubit, a fant prinesel hrano iz vasi. njemu je uspelo zbežati. Videla sem ga Zdravnik Mišo me je peljal po dvakrat pozneje tudi v Ljubljani, ko sem bila v na dan v njegovo barako, lepšo. Zavrel službi. Nesel je na rami malega otroka. je v loncu vodo in mi močil prst v tej Bil je zelo visoke postave, lep – za moje pekoči zavrelici. Po desetih dneh je takratne pojme. Si nisem upala reči prst ozdravel. Zdravnik me je spremil »Zdravo!«. domov, tokrat mi ni vezal oči. Rekel je, On mi je zdravil prst. Rekel je, da da mi zaupa. Noht je zrasel normalen, mora operirati. Omrtvil mi je prst z vidna pa je brazgotina. injekcijami, prerezal in očistil gnojno Tako, Rus mi je rešil prst. Ta zdravnik je bulo okrog nohta. Za tem je nastala pozneje zdravil tudi ateta, ko se je vrnil prava zagnojitev. Roka je postala plava, iz taborišča in zdi se mi, da je hodil tudi napravila se je bula pod pazduho, bolelo k tebi Toni, ko si se v noči čudežno vrnil je hujše. Ko je prišel prevezat rano, sem bolan na pljučih. V tej tajni bolnišnici nisem nikoli videla ki so se zdravili, je verjetno še sled drugih barak in nobenega bolnika. bolnišnice. Zanima me, kaj načrtuje o Nimam pojma, kje so bile, ne koliko jih tem mladina – šola na Pregarjah. je bilo. Če je ostala evidenca bolnikov, Kopija dela pisma ga. Agate Firm, poročene Logar, ki nam ga je njen brat Tone Firm prijazno posredoval. 49 50 Intervju Pogovor z Dušanom Dujcem – bolničarjem v Partizanski bolnišnici Zalesje 1. Se spominjate svojega prihoda v streljati, se je eden od ranjencev bolnišnico Zalesje? prestrašil in skočil iz listja. Nemci V bolnišnico Zalesje sem prišel so mu sledili do kuhinje. Ubili so ga zaradi bolezni, 23. 3. 1944. Prišel tam in kuhinjo požgali. Partizanom sem na zdravniški pregled in ostal so nekaj časa kuhali domačini v bolnišnici tudi potem, ko sem že na Ostrožnem Brdu, potem pa so ozdravel. Ostal sem kot bolničar. kuhinjo zasilno popravili. 2. Ste se sami odločili, da boste 5. Kako je potekala prva operacija? bolničar? Ali vas je kdo prosil? Prva operacija je bila v bunkerju. Za bolničarja me je izbral zdravnik, (Izkopana luknja, pokrita z deskami, ker je videl, da se spoznam na obložena z vejami in listjem, nanjo zdravila. Znal sem nekaj jezikov in pa so posadili drevo. Vhod v bunker prevajal sem navodila za uporabo je bil tako tesen, da so ranjence na zdravil. nosilih porivali vanj.) Primanjkovalo je vseh medicinskih 3. Kakšna so bila ležišča v bolnišnici? in zdravniških inštrumentov. Dr. Kje ste vi spali? Ležišča so bila prekrita s slamo, pokrita z rjuhami in odejo, sanitarije so bile v gozdu. Bolničarji smo spali tam kjer ranjenci. 4. Kako so Nemci odkrili kuhinjo? Kam se je preselila, ko so jo požgali? Nekega dne smo slišali strele. Dobili smo sporočilo, da so Nemci na Ostrožnem Brdu. Ker nismo imeli hujših ranjencev, smo jih poskrili po tleh in jih pokrili z listjem. Ko so se Nemci približali in začeli Dušan Dujc na obisku v šoli. Mišo je operiral z enim nožem Nemce in streljanje. Šele naslednji (skalpelom) in s pinceto. Pri večer je bil "zrak čist". operacijah se je večkrat zgodilo, da smo operirali brez dodatnega 9. Kam ste se umaknili in za koliko razkuževanja. To je za današnje časa? Je bila družina Dujc v Mlinu čase skoraj nepojmljivo in že vaša družina? spominja na medicinski fenomen. V Mlinu v Zavrhku – Loki – je bila Od vseh bolnikov in ranjencev naša domačija. Tam smo se skrili. ni namreč nihče umrl zaradi Bili smo v vrtači in kuhali smo v zastrupitve rane. hiši nad domačijo. Ostali smo tu do polovice novembra, dokler nismo 6. Koliko bolnikov in ranjencev se je dobili sporočila, da so se Nemci zdravilo v bolnišnici Zalesje? umaknili. V bolnišnico se nismo V bolnišnici Zalesje se je zdravilo vrnili več, ker smo vedeli, da nas uradno 207 bolnikov. Neuradno pa Nemci čakajo. veliko več, saj so bili nekateri samo obvezani in takoj odpuščeni. 10. Kje sta se z dr. Mišem spoznala? Spoznala sva se, ko sem bil zaradi 7. Kje ste dobili čiste povoje? slepiča poslan v bolnišnico Zalesje. Čiste povoje so nam priskrbeli vaški aktivisti, prinesli pa 11. V katerem jeziku sta se pogovarjala oskrbniki bolnišnice. z dr. Mišem? Pogovarjala sva se v tujih jezikih, 8. Kako ste izvedeli, da ste izdani in ampak tudi v slovenščini, saj se je kako se vam je uspelo pravočasno doktor slovenščine hitro naučil. umakniti iz bolnišnice? Zvečer ob 9. uri je kurir prinesel 12. V katere vasi je dr. Mišo sporočilo v bolnišnico. Z najpogosteje hodil zdravit zdravnikom sva bila na Ostrožnem ranjence? Brdu. Takoj sva pohitela v Najpogosteje je hodil na Ostrožno bolnišnico. Ranjence iz bunkerja Brdo, klicali pa so ga še na smo prenesli čez reko Suhorščico v Janeževo Brdo, Tatre, Kozjane, robidovje. Sami smo se z mobilnimi Rjavče, Huje in na Pregarje. ranjenci skrili pod Vatovljami. Zvečer je šla izvidnica pogledat, kakšno je stanje, a se je slišalo Martina Šuler Dušan Dujc na obisku v šoli. 51 52 Fotografija je nastala v prvih povojnih letih ob proslavi na Ostrožnem Brdu. Bolnica v tisku O bolnišnici Zalesje se je nekajkrat razpisal tudi tisk. V Našem tovarišu je bil kar dvakrat objavljen pogovor s Francetom Malečkarjem, borcem Brkinske čete in Istrskega odreda ter vodnikom in kurirjem v bolnišnici Zalesje. V Primorskih novicah je članek o Francetu Malečkarju in njegovih spominih na Zalesje objavil novinar Petar Nikolič. 53 54 Zalesje danes Pot od šole do zalesja Iz vasi Pregarje krenemo proti bolnišnice ne vodi nikakršen smerokaz Premu. Na najnižji točki ceste med in le redkokomu je pot znana. Zato Pregarjami in Preložami zavijemo je najbolj varno, če zaprosite za po makadamski cesti v levo in se vodstvo Malečkarjeve v Šmagorju, ki spustimo navzdol proti Šmagurju vam bodo radi pokazali pot. Pokojni in naprej proti Ostrožnemu Brdu. France Malečkar je bil namreč ves čas Nekje med Šmagurjem in Ostrožnim obstoja bolnišnice vodnik in kurir. Za Brdom se na desni strani pokaže njihovo hišo pelje bližnjica naravnost steza, ki vodi v gozd do mesta, kjer je do Zalesja. Po njej se vzpnemo dober nekdaj stala bolnišnica Zalesje. Tam kilometer navzgor v gozd. Z avtom pa stoji spominska plošča, ki nas na to se pripeljemo po že opisani poti. opozori. Toda pozor! Do nekdanje Spomenik sredi gozda Stojimo v notranjosti bunkerja. 55 56 V bunkerju so še vidni ostanki lesa – tramov. Mesto, na katerem je stala kuhinja. Opeka, iz katere je bil zgrajen dimnik. Sredi vojne vihre Pisalo se je leto 1943. Partizani smo skriti napeto opazovali dogajanje. postavili bolnišnico Zalesje, ki je bila Nemci so se poskrili in čakali. varna in skrita pred nemškimi napadi. Nenadoma se je začelo listje premikati. Ko je okupator hajkal po brkinskih Eden od partizanov je bil žejen in je tleh, smo se partizani počasi umikali šel pit. Nemci so brez pomisleka začeli v okrilje bolnišnice. V bolnišnici je streljati. Mi smo vse to opazovali brez bilo malo izkušenih zdravnikov. moči. Če bi Nemce napadli, bi ogrozili Zvečer smo se odpravili po ruskega sebe in ostale ranjence. zdravnika. Težko smo se prebijali Nekega dne je prišel po zasneženi skozi nemške zasede. Ranili so dva poti domačin. Videl je, kako partizan partizana. Ruski zdravnik je oba pelje ranjenca. Radovednost ga je operiral in jima svetoval počivanje. vodila za njim in ga pripeljala do Jesen je bila že mimo. Začele so padati kuhinje. Ves prestrašen se je vrnil na prve debele snežinke. Partizani, ki Pregarje. Tam so ga že čakali Nemci. smo bili na straži, smo pili slivovko in Zagrozili so mu, da ga bodo ustrelili, napeto pazili na dolino. Nekega dne če ne pove, kje je bolnišnica. Kmet je je okoliški kmet prišel sekat drva. S povedal. Nepričakovan napad je bil seboj je pripeljal ranjenca, ki je imel učinkovit. Ubili so veliko partizanov. razmesarjeno nogo. Pospremili smo Požgali so bolnišnico, bunker, kuhinjo ga v bunker za težje ranjence. S seboj in shrambo. Vnel se je divji boj. smo vzeli še njegovo žago. Zdravnik Krogle so švigale okoli glav kot za Gadžijev mu je uspešno odrezal nogo, stavo. Naenkrat je vse utihnilo. »Kaj in to z navadno žago. Naslednje jutro pa je? Sem mrtev ali živ! Kje so vsi?« so se nekateri odpravili v dolino Ozrem se okoli sebe. O bolnišnici po hrano. Nekaj nas je ostalo pri niti sledu … Rad bi se vrnil v bitko in bolnišnici. Naenkrat sem zaslišal pomagal tovarišem. Pogledam po ropotanje motorjev in zagledal oblak pobočju hriba. Nikjer nikogar. Nič ni dima. Hitro sem tekel v bunker ostalo. V trenutku se zavem, da sem povedat, da se približujejo Nemci. Tekel v sedanjosti in da je bilo vse to le plod sem, kakor sem mogel, srce mi je kar moje domišljije. poskakovalo. Nekaj težjih ranjencev smo založili v listje. Z ostalimi smo se umaknili na sosednji hrib in od tam Andrej Tomažič, 5. razred 57 58 Zalesje - risalna tehnika oglje. Zalesje - tempera na papir. Odmevi Projektna naloga o Partizanski bolnici Na lepi kulturni prireditvi, ki so jo Zalesje v Brkinih, ki so jo pripravili izvedli učenci, je zbrane nagovorila učenci Osnovne šole Rudija Mahniča ravnateljica Manica Renko, slavnostni – Brkinca Pregarje pod vodstvom govornik pa je bil Stane Koman, član mentorjev, šola pa jo je izdala v lični domicilnega odbora borcev Istrskega knjižici istega naslova, je vzbudila odreda in eden od zaslužnih mož velike odmeve in odobravanje ne za izvedbo projekta in poznejšega le med tedaj redkimi preživelimi odkritja spominskega obeležja v člani osebja in bolniki te enkratne Ostroškem borštu pod Ostrožnim partizanske zdravstvene ustanove pač Brdom, kjer je delovala bolnišnica. pa širše v brkinskem in primorskem prostoru. Slovesnosti so se udeležili tudi ilirskobistriški župan Franc Lipolt, Predstavitev projekta vodstvo občinske organizacije Partizanska bolnica Zalesje ZZB za vrednotenje NOB Ilirska Že sama predstavitev projekta Bistrica ter nekateri preživeli člani in te knjižice 25. oktobra 2002 osebja bolnišnice. Še posebej pa so na pregarski šoli, je bil odmeven zbrani pozdravili nastop dr. Eldarja dogodek. V večnamenskem prostoru Gadžijeva, sina legendarnega šole se je zbralo veliko ljudi, eden od zdravnika dr. Magomeda Gadžijeva preživelih članov osebja bolnišnice, Miša, upravnika bolnišnice, ki je Jože Petkovšek - Branko iz Postojne spregovoril o svojem očetu. Udeleženci pa je prinesel ohranjene predmete te lepe slovesnosti so z zanimanjem in pripomočke nekdanje bolnišnice, prijeli v roke drobno, a s podatki o katerih je znal povedati veliko bogato knjižico o Partizanski bolnici zanimivega tudi bolničar v Zalesju Zalesje, ki jo je v nakladi 350 izvodov Dušan Dujc iz Ilirske Bistrice. izdala Osnovna šola Pregarje. Kljub Gradivo projektne naloge pa je za zavidljivi nakladi je knjižica kmalu priložnostno razstavo pripravila šola. pošla, saj je naletela na zelo velik 59 odziv v širšem prostoru. Ljudje, ki 60 Zalesje iztrgano pozabi so prebirali seznam bolnikov, so To je eden od naslovov številnih našli med njimi svoje sorodnike časopisnih prispevkov, ki so spremljali in sovaščane in mnogi, ki so pisali izvedbo tega šolskega projekta in vodstvu šole, so izrazili veliko zahvalo ”njegovo realizacijo. Na pregarski za to dejanje majhnega šolskega “ šoli hranijo zajetno mapo časopisnih kolektiva. Knjižica je vsekakor prispevkov iz Primorskih novic, trajno iztrgala pozabi to enkratno Snežnika in Svobodne misli. Dogodek bolnišnično ustanovo, edino na pa so spremljali tudi elektronski območju partizanskih Brkinov, in mediji. Radio Koper je, posvetil poleg tiste na Beki pri Kozini, edino na Zalesju eno od svojih oddaj iz ciklusa južnem Primorskem. Narodnoobrambni in protifašistični boj Primorcev. Nič manj ali še bolj pa so zanimivi pisni odmevi posameznikov in ustanov, ki so vsi v en mah pohvalili pregarsko šolo in njihov trud ohraniti spomin na Zalesje. Pisali so nekdanji bolniki in njihovi svojci. Med njimi omenimo Borisa Čoka Ivancovega iz Lokve na Krasu, ki je v daljšem pismu, naslovljenem vodstvu šole, med drugim zapisal: »Posebej sem vam osebno hvaležen, ker se je v bolnici Zalesje zdravil tudi moj oče partizan, borec Komande mesta Koper. V seznamu ranjencev je naveden pod številko 184. Škoda, da nisem že prej vedel za vašo požrtvovalno akcijo, da bi vam lahko posredoval še nekaj podatkov o bolnici Zalesje in o dogodkih povezanih povezanih z njeno dejavnostjo, kajti moj pokojni oče mi je o tem veliko pripovedoval.« Podobnih pisem, čestitk za ta dosežek, hranijo na šoli še precej. Ljudmila Mihovilovič iz Ljubljane je ob zahvali Priznanje ZZB Slovenije OŠ Pregarje za poslano brošuro zapisala, da ste »s svojim trudom bolnišnico uvrstili Povojni čas, ki je zanemaril Brkine, je v zgodovino Brkinov. Vaš trud ne bo postopoma, a vztrajno trgal spominu pozabljen. Čestitam vam in še enkrat vedenje o tej humanitarni ustanovi velika hvala.« sredi brkinskih brezpotij. Leta 1951 To prizadevanje OŠ Pregarje, da so na kraju, kjer je bil osrednji del iztrga pozabi Partizansko bolnico bolnišnice, postavili spominsko Zalesje, v času, ki ni bil več naklonjen znamenje, prostor pa je postajal iz spoštovanju dogajanja iz NOB, je leta v leto bolj zaraščen. Le redki so se spodbudil Glavni odbor ZZB NOV odpravili k spominski plošči, ki je tako Slovenije, ki je na predlog Odbora kot bolnišnica tonila v pozabo. za priznanje NOB in na pobudo V začetku osemdesetih let 20. stoletja, Območnega združenja NOB Ilirska ko je ledeni oklep vkopal Brkine in Bistrica podelil novembra 2002 naredil ogromno škodo na drevju, Osnovni šoli Rudija Mahniča – Brkinca so v prizadevanjih za sanacijo škode Srebrno plaketo ZZB NOB Slovenije. začeli graditi številne gozdne ceste in Zahvalno listino pa je pedagoškemu ena takih je speljana po pobočju nad zboru šole leta 2003 podelila Skupnost nekdanjo bolnišnico. Ta gozdna cesta borcev Istrskega odreda. se odcepi od makadamske ceste, ki pelje z Ostrožnega Brda v Šmagursko Spominska plošča v Borštu dolino in pripelje potnika tik nad spominskim znamenjem. Partizanska bolnica Zalesje ni dočakala konca vojne. Z odhodom V letu 2003 se Skupnost borcev bolnikov in osebja bolnišnice preko Istrskega odreda pripravljala Ostrožnega Brda v Loško dolino konec spominsko prireditev ob 60-letnici leta 1944 so začeli objekti propadati. formiranja te najpomembnejše partizanske enote na južnem Primorskem. Proslava tega dogodka je bila 13. septembra tega leta pred osnovno šolo v Pregarjah. Ob pripravah na obeleženje okrogle obletnice nastanka Istrskega odreda (IO) je dozorela zamisel za postavitev nove spominske plošče, spomenika, na mestu, kjer je bilo staro in dotrajano znamenje bolnišnice Zalesje. Tedanji predsednik KS Ostrožno Brdo Ivan Valenčič se spominja, da mu je Stane Koman, član odbora Skupnosti 61 borcev IO povedal, da bo proslava na obletnice IO. »Potem so se začeli 62 Pregarjah in da se na Ostrožnem Brdu sestanki, kdo bo to financiral,« je v ne bo dogajalo, nič kljub temu da je bila pogovoru povedal Valenčič, ki je kot ta vas med NOB najtesneje povezana z predsednik KS Ostrožno Brdo vodil odredovo bolnišnico v Borštu. V okviru akcijo za postavitev novega spomenika praznovanja je bil predviden pohod in tudi poskrbel za odvoz gradbenega po partizanskih poteh s Kozjan do materiala. Valenčič je poudaril, da spomenika v Borštu in potem naprej mu je pri tem zelo pomagal sovaščan na Prelože in Pregarje. Polde Volk, ki je izdelal usmerjevalne Valenčič se s takšnim scenarijem napisne table. »Obenem pa sem ni strinjal, zato je dal pobudo, da se dosegel, da se je popravilo še oba pohod preusmeri na Ostrožno Brdo spomenika NOB v naši vasi,« je še in od tod preko Prelož na Pregarje. K povedal Valenčič. tej pobudi so pritegnili tudi Staneta Dela postavitve spomenika, na Komana, ki se je strinjal, da je katerem je postavljena nova treba dotrajani spomenik v Borštu spominska plošča, je izvajalo podjetje obnoviti oz. zamenjati z novim. Visoka in nizka gradnja Alojz Rutar Pobudo je podprla bistriška območna s.p. iz Zabič, ploščo pa so izdelali v organizacija ZB za vrednotenje podjetju Marmor v Sežani. Obenem NOB in Občina Ilirska Bistrica, ki se sta Volk in Valenčič očistila podrastje, je vsestransko vključila v proslavo saj stoji spomenik velikosti 180 x 120 Dušan Dujc je spregovoril ob spomeniku v Učenci in mentorji pregarske šole Borštu in ga skupaj z Jožetom Petkovškom na predstavitvi projektne naloge o (stoji desno ob zastavi) tudi odkril. Partizanski bolnici Zalesje cm v gozdu. Dopoldne na dan proslave je skupnost borcev Istrskega odreda na Pregarjah, 13. septembra 2003, so podelila šoli Zahvalno listino. Sprejela nov spomenik (stara plošča je vgrajena jo je ravnateljica Manica Renko. na njegovem hrbtu) slovesno odkrili. Čast odkritja je pripadla Dušanu Dujcu Spominsko znamenje dr. Mišu in Jožetu Petkovšku, preživelima članoma bolnišničnega osebja. Po besedah Ivana Valenčiča so začeli leta 2005 razmišljati, da bi pohod z Dujc, ki je tudi aktivno deloval pri Ostrožnega Brda k nekdanji bolnišnici zbiranju sredstev za postavitev Zalesje in naprej preko Šmagurja nazaj spomenika, je spregovoril udeležencem na Brdo pripravili vsako leto. Zamisel slovesnosti ob odkritju. Ob veliki je podprl tudi Stane Koman, pohod pa udeležbi so v kulturnem programu nastopili mladi z Ostrožnega Brda in pevski zbor Slovenske vojske iz Ilirske Bistrice. Na prireditev je prikorakalo tudi 84 udeležencev že omenjenega pohoda s Kozjan, ki ga je vodil Anton Tomažič. Pohodnike so potem z Brda pripeljali z avtobusom na Pregarje. To je bil prvi pohod k nekdanji bolnišnici. Vsi udeleženci proslave v Borštu so se nato zbrali na Ostrožnem Brdu, kjer so se udeležili krajše slovesnosti ob obnovljenih spomenikih NOB. Slovesnost v Borštu in na Ostrožnem Brdu je bila uvod v osrednjo proslavo ob 60-letnici ustanovitve Istrskega Spominsko ploščo dr. Magomedu odreda na igrišču pred osnovno Gadžijevu – Mišu – je odkril njegov sin dr. Eldar Gadžijev. šolo. Številnim udeležencem je spregovoril tedanji notranji minister vlade Republike Slovenije dr. Rado Bohinc, v imenu bistriške občine pa jih je pozdravil župan Anton Šenkinc. Zelo lep in doživet kulturni program naravnan na tradicije NOB pa so pripravili učenci pregarske osnovne šole, ki nosi ime po narodnem heroju Rudiju Mahniču – Brkincu. Na proslavi 63 so na Valenčičevo pobudo združili z 64 odkritjem dodatne spominske plošče, ki je posvečena upravniku bolnišnice Zalesje, legendarnemu zdravniku dr. Magomedu Gadžijevu – Mišu. Tudi to dodatno ploščo, ki je postavljena pod prvotno, so izdelali v Marmorju Sežana. Sobota, 21. septembra 2005, je bil zoprn in deževen dan, kljub temu pa se je tudi tokrat zbralo v Borštu veliko ljudi, med njimi tudi pohodniki, ki so se odpravili z Brda k spomeniku peš, zaradi slabega vremena pa niso prehodili celotne trase. Spominsko ploščo dr. Mišu je odkril njegov sin, zdravnik dr. Eldar Gadžijev, ki je sodeloval že s pregarskimi učenci in spremljal vse, kar se je dogajalo osnovnošolski učenci iz Ilirske Bistrice, okrog obuditve spomina na Zalesje. pevski zbor Slovenske vojske in Pihalni V kulturnem programu so nastopili orkester iz Ilirske Bistrice. Nekaj partizanskih pa je tako kot že leta 2003 na harmoniko zaigral Karlo Ivančič iz Izole. Ivan Valenčič in Polde Volk sta ob tej priložnosti izdelala in postavila usmerjevalne table, ki prikazujejo obiskovalcem spomenika, kje so bili posamezni objekti bolnišnice Zalesje. Celotno prireditev ob tej slovesnosti je organizirala KS Ostrožno Brdo, ki je tudi financirala izdelavo spominske plošče dr. Mišu. Pri obeh prireditvah in pogostitvah, leta 2003 in 2005, je sodelovala tako rekoč vsa vas razen nekaj domačij, je povedal Valenčič in dodal, da je zbiral tudi dokumentarno gradivo o Zalesju, ki je bilo Udeleženci Spomladanskega pohoda razstavljeno v nekdanji šoli na Brdu. 2009 na startu na Ostrožnem Brdu. Spomladanski pohod v Brkine potoka Šmagur, kjer je od nekdanjih Po odkritju spominske plošče dr. štirih domačij ostala naseljena še ena, Mogamedu Gadžijevu – Mišu, 21. Šmagurjeva kmetija. Zgibanko so septembra 2005, nekaj let ni bilo opremili tudi z osnovnimi podatki o organiziranega pohoda z obiskom delovanju Partizanske bolnice Zalesje nekdanje bolnišnice Zalesje. V in upravniku dr. Mogamedu Gadžijevu tem času so se do spominskega Mišu. Dodane pa so tudi fotografije znamenja podali posamezniki pa nekaterih ohranjenih bolnišničnih tudi nekaj organiziranih skupin predmetov ter prvotna spominska članov borčevske organizacije. Da bi plošča, postavljena leta 1951 in skica ponovno oživili organiziran obisk k objektov bolnišnice. spominskemu obeležju v Borštu nad Lep aprilski dan je pritegnil na Šmagursko dolino, je novo vodstvo Ostrožno Brdo zares veliko število krajevne skupnosti Ostrožno Brdo pohodnikov iz različnih koncev pripravilo leta 2009, ob 65-letnici Primorske pa tudi iz osrednje delovanja Partizanske bolnice Zalesje, Slovenije. Kot je dejala Ines Krebelj, Spomladanski pohod v Brkine. K predsednica KS Ostrožno Brdo, so sodelovanju so kot organizatorja bili organizatorji presenečeni nad pritegnili tudi območno organizacijo takšnim obiskom posebej zato, ker je Zveze borcev za vrednotenje NOB bil ta pohod prvi. Na obe trasi se je Ilirska Bistrica. Finančno je to podalo kakih 250 ljudi, po končanem spominsko in športno rekreativno akcijo podprla Občina Ilirska Bistrica, materialno pa tudi nekatera podjetja. Za pohod po temu delu Brkinov, ki naj postane tradicionalen, so organizatorji izbrali soboto, 4. aprila 2009, in približno v tem terminu ga nameravajo organizirati tudi vnaprej. Organizatorji so pripravili in podelili pohodnikom barvno zgibanko z osnovnimi podatki o namenu akcije in s predstavitvijo bolnišnice Zalesje v Borštu. Na zgibanki je natisnjena tudi razgledna trasa poti. Pohodnikom so ponudili krajšo (2 uri zmerne hoje) in daljšo (4 ure) pot, obe pa peljeta do spominskega obeležja Udeleženci Spomladanskega pohoda v Brkine pri Šmagurjevi domačiji pod bolnišnice in nato navzdol v dolino Borštom 65 pohodu pa so na prireditvenem članov osebja Zalesja. Slovesnosti so 66 prostoru za vaškim domom postregli se udeležili tudi ilirskobistriški župan pohodnike z joto, domača mladina Anton Šenkinc, predsednik območne pa je pripravila kulturni program. organizacije ZZB Lado Čeligoj in Udeleženci so posebej toplo pozdravili dr. Eldar Gadžijev, sin legendarnega Jožeta Petkovška iz Postojne, ekonoma dr. Mišo, ki so nagovorili udeležence bolnišnice in enega redkih preživelih spominskega pohoda. Trasa pohoda Zaključek Danes bolnišnica živi le še v srcih ljudi, del zgodovine le siv kamen, ki stoji na ki so bili z njo na tak ali drugačen mestu, kjer je nekoč stala bolnišnica način povezani. Nas pa spominja na ta Zalesje. KADAR ČEZ GOZDOVE RJOVEJO VIHARJI DREVESA SVOJIH KORENIN SE ZAVEDO – ZATO – 1942 – 1945 NA TEM MESTU JE STALA PARTIZANSKA BOLNICA POPOTNIK POSTOJ IN POKLONI SE SPOMINU TRPLENJA OKB ZB NOV ILIRSKA BISTRICA ŠMAGURJE 22. 7. 67 Prepis s spominske plošče Literatura in viri Literatura • NOB NOO Brkini 74 - Tridesetletnica • Mala splošna enciklopedija A - G. volitev v narodnoosvobodilne odbore 1975. Prosveta Beograd: Državna na južnem Primorskem. založba Slovenije Ljubljana. • Nešović, B. in Prunk, J. 1993. Zgodovina za 8. razred osnovne šole. Pričevanja Ljubljana: DZS d.d. • Branko Petkovšek, Postojna • Atlas sveta za osnovne in srednje • Dušan Dujc, Il. Bistrica šole. (manjka letnica) Ljubljana: • Kristina Sluga, Kozina Založba Mladinska knjiga. • Slavko Zupančič, Materija • Zadnik, Maks. 1975. Istrski odred. • družina Malečkar, Šmagorje Nova Gorica: Partizanska knjiga. • Ivanka Volk, Il. Bistrica • Košak, M., Janša-Zorn, O. in Umek M. • Boris Resinovič, Hrpelje 1995. Atlas za spoznavanje družbe. Ljubljana: DZS Ljubljana. • Antonija Firm • Zapis o ranjencih – iz originala v Institutu za zgodovino delavskega gibanja SRS v Ljubljani prepisal Slikovno in spominsko gradivo Gađijev Mišo ml., prepisala Mojca • Branko Petkovšek, Postojna Žbontar po nareku Maksa Zadnika. • Dušan Dujc, Il. Bistrica Ljubljana 21/5 – 1970. • Pavla Malečkar, Šmagorje • Šinkovec, Črtomir. 1966. Uporni svet • Slavka Samsa, Il. Bistrica pod Snežnikom. Ilirska Bistrica: Občinski odbor zveze združenj • Jože Vičič, Il. Bistrica borcev NOV. • Antonija Popit Sodelovali so Projektno delo je potekalo na OŠ Rudija Mahniča – Brkinca 15. in 16. novembra 2001. Učenci so delali v skupinah, v dvojicah ali individualno. Zgodovina II. svetovne vojne v Zgodovina bolnišnice Evropi in pri nas Rok Jurič Nejc Ludvik Matej Tomažič Sebastjan Bubnič Andrej Tomažič Danijel Babuder Matej Babuder Pričevanja Intervju Natalija Ludvik Martina Šuler Petra Zadnik 69 Zalesje v likovni podobi 70 Marko Mahne Zalesje v tisku Maja Šuler Marino Matko Obdelava podatkov ranjencev Učenci so svoje delo razstavili na Sisi Frank plakatih v večnamenskem prostoru. Učence so usmerjale in vodile učiteljice Metka Štemberger (Zalesje v tisku, Zalesje v likovni podobi), Mirka Valenčič (Zgodovina druge svetovne vojne v svetu in pri nas), Jadranka Čosić (Obdelava podatkov ranjencev) in Irena Boštjančič (Zgodovina bolnice, Intervju in pričevanja). Naslovna stran prve izdaje knjižice o Partizanski bolnici Zalesje je delo učenca Marka Mahneta. 71 Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagali pri iskanju in zbiranju gradiva ter nam nudili svoje vire, literaturo, spomine in čas. Iskrena zahvala gre tudi pokroviteljem in donatorjem, saj so nam s finančnimi prispevki pomagali, da je publikacija izšla. Partizanska bolnica Zalesje Gradivo so zbrali učenci OŠ Rudija Mahniča – Brkinca Pregarje Založila in izdala: Občina Ilirska Bistrica Uredila in jezikovno pregledala: Irena Boštjančič Zbrale in oblikovale: Jadranka Čosič, Mirka Valenčič, Metka Štemberger in Irena Boštjančič Oblikovanje in priprava: Markacija, d.o.o., Nova Gorica Tisk: Grafica Goriziana s.a.s., Gorica, Italija V pripravi knjige so sodelovali OŠ Rudija Mahniča – Brkinca Pregarje, KS Ostrožno Brdo, Območno združenje ZB za vrednotenje NOB Ilirska Bistrica in društvo za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica. Poleg vseh omenjenih sta v pripravi tretje dopolnjene izdaje sodelovala še Občina Ilirska Bistrica in Pokrajinski muzej Koper, enota Ilirska Bistrica. Naklada: 3.000 izvodov Izdajo knjige je finančno podprla Občina Ilirska Bistrica. Cena z DDV: 5 €