Solnce.
Odpre zora zlata tam na vzhoda vrata, glej, že v zlatem vozi solnce plane skozi . . . Žarki zlatoprsti v krilo spo zemlje: cvetke speče vse po vrsti drobne pticice bude. Žarek solnčni drzovit vzame še danici svit! Vgasnila danica zvezda, ptičke zapustile gnezda, v gaj zletele pod nebo, pesem glasno tam pojo . . . Cvetkam vrtnim, cvetkam polj jutro rose da dovolj . . . Cvetke vse, še najbolj skrite, čiste so in pa umite! Vetrec pa hiti črez plan, rožam vzklika: Dober dan ! In takoj po zemlji vse k solnčecu zahrepene! Hej, kako so vse vesele rože rdeče, modre, bele! Vetru pa le rdeči mak
vzklikne: Stoj, smo le junak !
Vetra pa prav nič ni strah,
kapo vzame mu namah!
A ker kapice več nima,
mak otožen z glavo kima;
vetreca in rožic vseh
loti se na to posmeh . . .
A črez lok nebesni pelje
solnce vsem se na veselje,
žarke siplje venomer. —
Pride, vzklikne tnu večer:
Solnce zlnto, lezi v hlad,
vabi te kristalni grad!
In takoj zakrvavi,
v boli teiki zamiži,
daleč tamkaj za gord
morju vrie se na dno,
tam kristalni grad njegov
sredi morskih je valov.
V zlati posielji tam spl,
v sanjah novo moč krepi . . .
Sredi pa najlepših sanj
zvezde zmislijo se nanj —
zvezde svetle brez primere
solncu zlatemu so hčere,
ki vso noč jim vrh neba
svit otožno trepeta . . .
Zro za solncem — a ga ni,
ker v globokem morju spi . . .
KHčejo mu: Pridi, pridi,
da te deca tožna vidi!
KUc pa poti ne dobi,
ker v dnu morja solnce spi . . .
Ali luna, mati, gori
v zvezd se izprehaja zbori
in jim govori pokoj. —
Ko pa odpre zarja vrata,
dvigne luč se solnčna zlata,
zvezde trudne zamiže — —
Pota svoja solnce gre . . .
Fran Žgur   .