56 Dr. Alfonz Mosche f-
Po kratkej bolezni je dne 15. januvarja t. 1. zvečer umrl v Ljubljani predsednik odvetniške zbornice dr. Alfonz Mosche, kojega življenje je bilo jako zaslužno vzlasti za razvoj našega domačega juridičnega slovstva.
Porodil se je Alfonz Franc IVlosche v Ljubljani dne 6. julija 1839. leta. Oče mu je bil Vid Mosche iz Št. Vida pri Vipavi, pozneje c. kr. katasterski nadzornik in finančni tajnik v Gradci, kjer je umrl 1. 1879., mati pa Marija Mayr iz Kranja, umrla 1. 1883. Normalko je Alfonz Moschfe obiskoval v Trstu in Lincu, gimnazijo pa v Solnogradu, v Zagrebu in v Trstu, kjer je 1. 1858. z odliko maturiral. Nekoliko časa na dunajskem vseučilišču, je pravoslovne študije nadaljeval v Gradci in tu 1. 1862. prebil drugi izpit. Vstopil je takoj v prakso k finančni prokuraturi v Trstu. Začetkom 1. 1864. je bil promoviran doktorjem prava v Gradci. Prebivši dne 18. avgusta 1866 v Trstu odvetniški izpit z nemškim in laškim jezikom, je koncem leta izstopil iz prakse pri finančni prokuraturi in začetkom 1867. 1. vstopil v odvetniško pisarno dra. Wagnerja v Slovenjem Gradci. Novembra meseca 1. 1869. je dovršil odvetniško prakso in storil odvetniško prisego. Ostal je v Slovenjem Gradci do oktobra 1871, ko se je preselil v Ljubljano in tu prevzel odvetniško pisarno nekaj poprej umrlega dra. Goldnerja.
Dr. Alfonz Moschfe f- 57
V Ljubljani je dr. IVlosche hitro prišel v jako dober glas. Ko ga je že 1. 1874. kandidirala slovenska stranka za deželnega poslanca mesta Ljubljane proti kandidatu »ustavovercev« odvetniku dru. pl. Schrey-u, je sicer propadel, toda tudi nasprotniška glasila so mu soglasno izdala spričevalo, da je »splošno priljubljen in jako inteligenten mož«. Zaslul pa je dr. Moschfe, ko so se uvedle porotniške razprave, na katerih je on, zagovornik, jako srečno in uspešno nastopal v nekaterih občezanimivih slučajih. Osobito mu je mnogo slave prinesla porotniška razprava 1.1878. proti dvema laškima visokošolcema iz Kopra, ki sta bila obtožena radi veleizdaje. Razprava se je vsled delegacije vršila v Ljubljani in obtožbo je zastopal državni pravdnik iz Gradca grof Gleispach, poznejšnji justični minister in sedanji višjesodni predsednik. Oba obtoženca sta bila oproščena in umevno je, da so zagovornikoma dr. Moschetu in dr. Zamiku peli slavo vsi laški časopisi doli do Neapolja. Dr. Moschetova pisarna je bila kmalu najboljša, kar dokazuje že to, da so iz nje po vrsti izišli še sedaj delujoči odvetniki gg. drji. Papež, Štempihar, Tavčar, Stor, Krisper, Temnikar, Triller in Georg.
Ni čuda, da je dr. Mosche stopil tudi na politično torišče. Leta 1882. je bil izvoljen v ljubljanski občinski svet, leto kasneje pa v kranjski deželni zbor. V obeh korporacijah je bil načelnik finančnemu odseku, dajal hvalevredne inicijative in zastopal spretno finančne in gospodarske stvari; vzlasti pomenljiv je bil njegov elaborat za kranjski zemljiško-odvezni zaklad, ki je izšel tudi v posebni brošuri. Leta 1889. ni bil več voljen v deželni zbor in je zato tudi izstopil iz občinskega sveta. Kakor se je poprej zanimal za narodni politični in socijalni napredek, deloval zanj tudi publicistično, odnosno kot načelnik odbora za »Narodni dom«, tako je poslej, bolj nehote, pasiven ostal, razun da je
deloval za povzdigo rajskega Bleda.
Jasne in nevenljive so pa dr. Moschetove zasluge na polji našega pravniškega slovstva in v borbi za ravnopravnost slovenskega jezika. Ker je bil dr. Razlagov »Pravnik slovenski« 1. 1874. prenehal, ni bilo potem slovenskega pravniškega glasila, dasi je bilo potrebno, če se je hotela dokazati popolna sposobnost slovenščine za uradno rabo. Kako je bilo tisti čas s slovensko ravnopravnostjo, dokazuje konečni odlok okr, sodišča v Kamniku z dne 1. oktobra 1880 št. 6854, koji je bil na višji in najvišji
58 Dr. Alfonz Mosche f-
instanci samo zato kot ničeven razveljavljen, ker je bil izdan v slovenskem jeziku! Vzlic vidnemu prirastku domače inteligence bi pa znabiti še leta in leta čakali na slovenski pravniški list, da ni bilo dra. Moscheta, ki je ž njim lahko nastopil zbok svojega imena in nezavisnosti svoje. In tako je v važni dobi začel izhajati 1. 1881. »Slovenski Pravnik«, ki je bil izdatna duševna podpora vsem domačim pravnikom. Dr. Moschfe je s svojim listom stal na čelu akciji, s katero se je dosegel znameniti Pražakov ukaz iz 1. 1882., temelj bodočemu slovenskemu uradovanju. List je izhajal samo do konca 1883. leta, a koristil je mnogo po svoji stvarni odločnosti. Tudi sicer je bila dr. Moschetova pisarna, v kateri je tista leta bil dr. Tavčar koncipijent in glavni sotrudnik »Slov. Pravnika«, taktična propaganda za slovensko uradovanje. Resno in požrtvovalno voljo dra. Moscheta dokazuje tudi to, da je dal prevesti »Občni sodni red« na slovenski jezik, ki je potem 1. 1884. izišel v njegovi zalogi, ki se mu gotovo ni izplačala. Preteklo je zopet nekaj let, v katerih se je pogrešal slovenski pravniški list, in zopet je bil koncem leta 1887. dr. Mosche tist, ki se je na prigovarjanje pokojnega deželnosodnega predsednika Kočevarja in drugih odličnih pravnikov odločil nadaljevati izdavanje »Slovenskega Pravnika«. Res je 1. 1888. list izhajal z jedrnato znanstveno vsebino. V »epilogu« koncem letnika je pisal dr. Moschfe: »Ni bil moj namen, ko sem v drugič začel izdajati »Slov. Pravnik«, da ga obdržim v svojih rokah, marveč nameraval sem le napotiti za slovenske juriste toli važno podvzetje in ga izročiti o svojem času bodočemu pravniškemu društvu, bodisi drugi osebi.« Ta nada se mu je kmalu izpolnila, kajti začetkom I. 1889. je društvo »Pravnik« prevzelo iz njegovih rok »Slovenski Pravnik« v svojo skrb.
Častno mesto ima torej prerano umrli dr. Alfonz Mosche v naši slovstveni in kulturni zgodovini. Po svojem obsežnem znanji in osebnih lastnostih je bil usposobljen igrati važno vlogo v našem javnem življenji — do konca. Ko je bil 1. 1898. izvoljen predsednikom odvetniške zbornice, sestavil je krepko spomenico v obrambo slovenskega jezika pri višjesodnih razpravah v Gradci in jo na čelu odvetniške deputacije pri pravosodnem ministru in ministerskem predsedniku tudi izborno zastopal. Po javnem delu je vedno hrepenel . . . Pokoj sedaj njegovi duši!