V torek, četertek in soboto izhaja in velja: Za celo leto 7 for. 60 kr. „ pol leta 3 „ 80 „ „ ćetert leta 2 „ -- , „ mesec . . — „ 70 „ Po pošti: Za celo leto 9 for. 60 kr. „ pol leta 4 „ 80 „ n četert leta . 2 „ 60 „ „ mesec . , . - „ 90 „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!" Nttr. pesem. /: » % m $ OznaM«. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. HU lO7. V Celovcu v saboto 29. decembra 1868. Tečaj II. Izvirni telegram „Slovencev,u Oddan v Varaždinu 28. dec. ob 9 uri 40 min. ; doSel v Celovec 28. dec. ob 1 uri in 5 min. Iz'Tui’T a ž d i n a : Ban nosi pismo, da razpusti zbor; Reka zgubljena, dvalizem gotov! Ni dolgo, kar je „Ilirski Primorjan" pisal, da laški časniki rastejo v Terstu iz zemlje kakor gobe po dežju. Koliko da hodi po našej slovenskej zemlji nemških časnikov, pričajo naše kavarne in gostilnice pa tudi še druge liiše dosti jasno. Le »lo-veiiHkih časnikov imamo mi Slovenci le komaj za največo silo in potrebo. Kdaj neki pride tisti srečni čas, ko ne borno mi Slovenci branili več ptujega prosa, svojega pa prepuščali vrabcem ? Ravno zdaj se bliža spet novo leto in ponuja lepo priliko, naj Slovenci pokažemo v djanju, da smo se zavedeli slovenske zavesti in navzeli slovenskega duha. Slovenci popustite ptujo robo in poprimite se svoje domače! Nasprotnikov naših je grozno veliko, prijatlov in podpornikov naših pa je le pičla mera. Zatorej je pa za to malo peščico dolžnost tem veča in tem svetejša, naj si ti napenjajo vse žile in delajo na vso sapo. „Slovenec4* sme reči, da je storil in delal, kolikor je le premogel. Po volji, ki se je od več strani glasila, začel je celo trikrat na teden izhajati in si priskerbel čisto nove pismenke, da bode na svitlo hodil v lepej, okusnej obliki. Tudi si je poiskal novih in krepkih pomagalcev, ki mu pošiljajo za vsak list Izvirne dopise iz Dunaja, Prage, Gradca, Ljubljane in Karlovca pa tudi dopise iz vseh pokrajin naše Slovenije. Ni nam žal po vseh teh darovih, Slovo od starega leta. Poslednokrat stopi danes „Slovenec" v letu 1866 pred svoje naročnike v starej, že bolj ponošenej obleki. Za novo leto si je priskerbel nove pismenke in pokazal se bo v novem letu ves lep in nov od pete do glave. Leta 1866 „Slovenec" ni imel donašati kaj veselih novic. Pravil je od vojske Nemcev zoper Nemce, h kterej smo pa tudi mi Slovani največ darovali kervi in dnarjev. Pravil je od zmage pri Visu in Kustoci, ktere pa vendar niste ubranile, da smo prišli ob lepo, bogato in imenitno kraljestvo. Pravil je, kako še zdaj po vojski nasprotniki naši ne mirujejo in kako Rus po Galiciji, Prus po deželah nekdanje nemške zveze in Italijan po Primorju in Istri steguje zgrabljive svoje perste. Pravil je od vseh teh nesreč in nevarnost ali pravega moža, ki bi za našo Avstrijo prinesel pomoči in rešitve, ni mogel imenovati. Možje, ki so s svojim septemberskim manifestom tako slovesno in slavno stopili pred avstrijanske narode, in pokazali pravo „prosto" post, ki pelje in reši le edina Avstrijo iz strašne in grozivne nevarnosti, ravno ti možje so tisto pot le samo s perstom kazali, noge pa nobene niso genili, da bi tudi v djanju nastopili to j,prosto", rešivno pot. H koncu so se pa še celo zasukali in podali na pot nesrečnega dvalizma, zoper kterega se enoglasno vzdiguje ogromna večina narodov avstrijanskih. Mož, ki je voz uvstidjanske politike zasukal na dvalistično pot, je ptujec, je Veliko-nemec, ki ne pozna na drobno vseh razmer avstrijanske deržave in Bog ve, kam še zavozi in zabrede. Prestrašile so nas besede, ki so jih nemški časniki te dni donašali Znani pruski diplomat žl. Goltz je namreč, ko je slišal, da stopi Beust v avstrijansko „„ _____ ... . po __ J______, _____r_ ______ _________ vsem trudu in prizadevanju, — naj pa tudi , ministerstvo, rekel Jte le besede: „No! tudi Slovencem ne bo žal po tistih goldinarjih, ' dobro. Beust je pokopal Šlesvik-Holstajn; ki jih darujejo v podporo edinega političnega eattnlka w glovenakem Jeziku ! „Slovenec44 ostane v duhu, kar je bil dozdaj : branitelj in zagovornik slovenskega naroda in njegovih svetih pravic. Resnico bo godel na vse strani, akoravno dobi včasih gosli za ušesa: Pravica in resnica mu bode tudi zanaprej črez vse! Geslo mu bode: Vse za Avstrijo, pa t&ko Avstrijo, v kterej vživajo vsi narodi enake pravice, kakor tudi vsi nosijo enake butare. — „Slovenec44, ki izhaja v torek, eeter-tek in saboto, velja : Brez pošte za celo leto 7 gld. 50 kr. „ ‘/a leta 3 gld. 80 kr. n % . 2 gld. -kr. „ mesec — g’d. 70 kr. Po pošti za celo leto 9 gld. 50 kr. ,, 7, leta 4 gld. 80 kr. 7 „ 2 gld. 50 kr. ” mesec - gld. 90 kr Prosimo prav lepo, naj nam stari pri-jatli in podporniki tudi zanaprej zvesti ostanejo, pa tudi novi naj se pridno oglašajo in sicer vsaj do konca tega meseca, pa v franklranih listih. Božja pomoč ! Vredništvo. Beust je pokopal nemško zvezo; Beust bo pa tudi Avstrijo pokopal". Res strašne besede posebno za nas avstrijanske Slovane, kterim je Avstrija vse in neobhodno potrebna! Po tem takem bode tudi leto 1867 le viharno in hudo; pa naj pride, kar hoče, ena sreča mora nas avstrijanske Slovane doiti, namreč ta, da bomo priložnost imeli, vesoljnemu svetu spet vnovič pokazati, da smo Slovani v resnici in v djanju zvesti Avstrijanci, pripravljeni za njo darovati blago, kerv in življenje, in da bo po besedah dr. Riegerja v češkem zboru obstala Avstrija, ker in dokler jo hočejo Slovani. Še drugih žalost in grenkost nam je naznanjal „Slovenec" leta 1866. Pravil je, da še niso pomerli taki narodi, ki hočejo gospodovati nad drugimi sosednimi narodi, ki nočejo zraven sebe terpeti svobodnih in srečnih bratov, temveč le vkovanih in podjarmljenih sužnjih: Nemci so volje tako delati s Slovani takraj Litave, Madjari s Slovani in Romani unkraj Litave, Poljaci pa v Galiciji s Rusini. Žalibog da narodi še zdaj ne poznajo starega pravila: „Divide et impera", drobi in gospoduj!" Dokler ne bode med avstrijanskimi narodi bratovske ljubezni in pravičnosti, narodi ne bojo videli rumenega solnčica prave svobode in sreče: Avstrija more le obstati ali absolutna ali pa vsem narodom enako pravična. Naj tega hegemonije ali nadvlade žejne narodnosti nikoli ne zabijo! Tudi v znotranjih zadevah nam vlada ni narejala veliko veselja. Vse je bilo kaj lepo na papirju, v djanju pa je ostalo vse pri starem, kakor so to deželni zbori v svojih adresah z debelimi čerkami popisovali. Av-strijanski narodi nosimo vsi hud, težek jarm, kterega nam visoka vlada tudi pri vsej do-brej volji ne more predjati in zlajšati; mi Slovani pa še zraven tega splošnega jarma nosimo jarm tujega jezika v šolah in urad-nijah in volitnega reda, ki nam je po Schmerlingovem kalupu tako nepravično natvezen. Vse to je donašal in pravil „Slovenec" leta 1866. Tako slovo je sicer žalostno in grenko, pa vendar žalibog resnično] Bog daj, da nam leto 1867 bode bolj srečno in bolj veselo! — Avstrijansko cesarstvo. S« Dunaju dne 22. dec. (Ogrska in hrvaška* a dre s a, Beust in Majlath v Pešti. Tiroljski, češki, moravski in slovenski zbor.) Ker je tudi gornja hiša ogrskega zbora adreso spodnje hiše sprejela, ima se tedaj ta adresa kot mnenje vseh ogrskih prebivalcev po diploma-tičnih načelih spoznati. Pa kako bi se prevar il , ako bi človek res mislil, da je temu takol! Na Ogrskem stanuje polovica ne-madjarskih narodov, ki so dosti očitno po svojih hrabrih poslancih se proti adresi izgovorili, pa zdanja vlada je kriva, da jih tako malo v zbornici sedi — mesto 120 komaj kacih 20 — to je bila politika Bel-credi - Majlatha nepravična slovanskim in romanskim prebivalcem ogrske kraljevine. Pa naj bede temu kakor hoče, vlada se mora prej ali slej odločiti, da ta adresa nikakor ni izraz političnega mnenja ogrskih narodov, ampak le puhlo zahtevanje madjar-skih hegemonistov. V tem nas tudi kaj veselo podpira adresa hrvaškega zbora, ki tako možato zagovarja jugoslovanski narod proti oholim Madjarom in vlada nikakor ne more zanemarjati političnega mnenja zagrebškega zbora, za kterim tudi v resnici cela trojediua kraljevina stoji. Da se v našej notranjej politiki kaže nekaj prememb, je očitno; dokaz temu je tudi, da se je minister zunajnih zadev baron Beust z ogrskim kancelarjem Majlathom te dni v Pesto podal, zakaj? tega nihče ne ve, — znano pa je, da je v Pešti imel pogovore s pervaki različnih strank in da je peštanskemu županu pri pozdravu celo nekaj od prihodnega ogrskega ministrstva pravil. Ostal je Beust samo dva dni v Pešti in je že zdaj zopet na Dunaju, pa kaj da je iz Pešte prinesel, bodo nas brž ko ne božični prazniki učili; kajti pripoveduje se, da se bode tačas nekaj znamenitnega za avstrijanske narode pripetilo — ali v kacem novem manifestu ali v sklicanju kacega posebnega zbora, to še ni znano. Tiroljski in češki zbor sta že svoje seje končala in sicer prvi prav demonstrativno. V Inšpruku so name-rjali nekteri poslanci do cesarja poslati posebno adreso, v kterej se vlada prosi, da se deželi ohranijo njene posebnosti, to je celokupnost, vera in dobra zavest, zraven je bila pa tudi hvala izrečena za lanski septemberski manifest. Tako imenovana „liberalna stranka" tega zbora pa je to s tem pokažita , da je, ko je o tem pogovor bil, zbornico zapustila, — zbornica ni bila več zmožna sklepe delati, in ob adreso je bilo. Predsednik je potem kar peto in zadnjo sejo prve periode sklenil. Tako znajo liberalni ptički. V češkem zboru sprejeli so še poprej predlog grofa Thuna, da se more tudi v prihodnej sesiji volilni red prenarediti po samej večini nazočih poslancev, v Brnu pa so isti predlog zopet zavrgli in Iskra ali ponemčeni Giskra je zopet pokazal, da je še zmiraj stari „nemški vitez". V naših slovenskih zborih se zdaj le bolj z domačimi rečmi pečajo; da je predlog Svetčev zastran slovenskega jezika v srednjih šolah zopet padel, čudili smo se, vendar se nadjamo boljše prihodnosti v novem zboru , ako bi lih naši nemškutarski poslanci začeli poseben slovensk list na svitlo dajati, ki bi imel, kakor ljubljanski dopisnik graškemu „Telegrafu" piše, nalogo, proste Slovence odvračati od svojih zdaj-šnih voditeljev in ki bi jim tudi nove kandidate za prihodnji zbor v duhu Dežmano-vem priporočeval. Bolj kot kdaj poprej se zdaj povsod čuje, da vlada misli po novem letu poseben centralen parlament, v kterem bi bili zbrani zastopniki takraj litav-skih dežel, na Dunaj sklicati. Kako bi bile volitve v ta zbor in kaj bi bila naloga tega zbora, to se pričakuje, da bodemo v posebnem manifestu zvedeli, kterega misli vlada narodom za „novoletnico" v koledo dati. — Tudi je zastopnik avstrijanski v Parizu, knez Metternich že nekaj dni v Beču, in nekteri mislijo, da to neko premembo v mi-nisterstvu pomenja in sicer tako, da bi prišel Metternih na Beustovo mesto, Beust na Belcredijevo, Belcredi bi pa bil v mir postavljen. Vendar so to le samo kombinacije — oficijelnega še nič ni bilo o tem slišati. Sla Uaiuaju 26. dec. »-* (Deputaciji ogrskega in hrvaškega zbora pri cesarju. Gališki deželni zbor.) Pretečeno nedeljo 22. t. m. ste bile deputaciji ogrskega in hrvaškega zbora, kterima je bila naloga, adresi teh zborov cesarju izročiti, v Besednik. Slovo nekega domoljuba pred odhodom iz Podrage. Najbolj zadovoljen je človek, kteri ima mirno srce, kteri nobenemu ne dela krivice, niti v bogočastnem, niti v narodnem oziru; njega ne peče vest zarad toliko njemu in bližnjemu napravljenih nezgod in druzih homatij. Ziblje se v upanju boljše prihod-njosti ter prenaša pšice svojih nasprotnikov radovoljno, nadjaje se, da prej morejo vse strune popokati, kakor pa gola resnica in neovržljiva božja in naravna pravica biti vničena. Da! zares tudi meni bije mirno srce, ko vidim, da v sredi tolikega nasprotnega viharja zasajeno seme vendar kali, korenine poganja, ter se lepo na vse strani razvija. Zagotavljam Vas, dragi domorodci! da obilen sad nam obeta v nekoliko razorani zemlji vsejano zrnce, ako bodemo ves osat populili, da ga ne zamori; ako se bodemo posebnej avdienciji pred cesarjem. Na prvo je bila hrvaška deputacija pri avdienciji; govornik deputacije je bil biškup Stross-m a y e r , ki je kratko cesarju v hrvaškem jeziku zadržaj adrese razložil; cesar je odgovoril samo nemški: „Prevdarjal bodem adreso na tanko", in konec je bilo celej avdijenciji. Cesar ni, kakor je sploh navada, s posameznimi členi deputacije se razgovarjal; — cela, avdiencija še 5 minut ni trajala. Pozneje je še sprejel cesar v privatnej avdienciji škofa Strossmayera , Šuhaja in Mrazoviča ; Strossmayer je imel tudi avdi-encijo pri cesarici , in jej je izročil voščila hrvaškega zbora k rojstnemu dnevu in k novemu letu. — Ogrskega zbora deputacija je pa že bila bolj sijajno sprejeta in cesar je odgovoril na ogovor Cirakov , da hoče adreso dobro prevdariti in potem svoj sklep po posebnem kraljevem r e-š k r i p t u ogrskemu zboru razodeti. Tudi se je cesar s celo deputacijo prav prijazno razgovarjal. To je velik razloček med spre-jetbo hrvaške in ogrske deputacije ; — kaj to pomenja, menda vsak lahko zadene. Govori se tudi, da se misli zdanji predstojnik hrvaške kancelarije pl. Kuševič od te službe odpraviti in na njegovo mesto drug bolj sposoben mož postaviti. Za prihodnjega dvornega hrvaškega kancelarja se imenuje Strossmayer, ali pa Mrazovič ; meni se pa te zelo neverjetno zdi, posebno če se še pomisli , kako so Hrvatje na Dunaju sprejeti bili. Znabiti dobomo v novem letu novo ogrsko ministrstvo, na to namreč baron Beust zdaj sili, ko je v Pešti 24 ur ogrske zadeve „študiral". Edini gališki zbor tudi med prazniki zboruje in to prav pridno. Večidel se peča z bolj lokalnimi rečmi ; znamenito je samo to , da je predlog Poljakov zastran prena-redbe volilnega reda padel, ker so Rusini, Mazuri in .poljski kmetje proti njemu glasovali. Slovenske dežele. I* Celovca. (Politični obzor; tretja V'tiskarnica v Celovcu; božičnice; naše gledališče; Siid-Deutsche-Post; pogreta stara kaša). Od vseh strani se kažejo černi oblaki na političnem obzorju. Telegram na čelu danešnjega lista nam priča, da je g. Beust na Ogerskem vendar nekaj opravil ; menda se je z Madjari tako pogodil, da dobojo vse, kar njih serce po-željuje, Hervatje hi drugi Slovani pa niče- • trudili, da od suše ne vsahne. — Saj veste, da, kdor si hoče lepih drevesec v svojem vrtu izrediti, mora jih po pameti gleštati, — in sicer vse o pravem časur Ker smo si tedaj, domorodci! roke podali, da nas je resnična volja, lepo drevo — slovansko lipo, Podragi na čast in občinstvu v veliko korist izrediti, — pulimo pridno osat, da je ne zamori, prilivajmo jej, da se bode čverstejše razraščevala. Obljubite mi tudi ob enem danes pri slovesu, da Vas je volja, ko mene v vaši sredi leto in dan ne bo, po nastavljeni poti hodite, ter vsaki čas in na vse strani majki „Slavi" na čast vrle domorodce skazujte se. Gledite in pazite, da svetil ne zgubite; ter da ne boste kakor one nespametne device v sv. evangelju; kajti še le potem bi nasprotnik svoje obrekljive strune napenjal tako, da bi se glas odmeval v deveto deželo, ter našemu mlademu detetu — naši kmetiški čitalnici „requiescat in pace" v miru počivaj! — voščil. Ker tedaj zopet iz Vašega kroga in iz vaše srede odriniti moram, dasiravno na slovensko zemljo, no morem si kaj, da ne bi Vas opominjal na slogo, ktera države krepča in stori, da cvetejo, ktera na vsako pohištvo, bodi si malo ali veliko, 'nebeški sar. Čudno in žalostno je to za nas vselej zveste Slovane , pa vendar ne obupajmo, še ni vsemu konec ! Madjarski in nemški časniki so zdaj na konju ; pa prašamo , ali niso že večkrat bili ? Za časov barona Bacha in Schmerlinga so nasprotniki naši od veselja plesali, skorej niso našli dosti besed in izrazov, da bi ta dva Velikonemca po vrednosti hvalisali in povzdigovali ? Minulo pa je komaj nekaj let in vsa radost sreča in slava je zibnila ko zlata pena. Sli so ministri, Slovani pa smo še ostali; tako pojdejo vsi, ki niso volje tudi nam Slovanom dajati ravno tistih pravic, ki jih imajo sosedje naši Nemci in Madjari. — Kakšen nam federalističnim Slovanom neprijeten veter da je zdaj potegnil, kaže nam tudi to, da je gospod, ki je za tretjo tiskarnico prosil, vnovič propadel. Bil je ta gospod sam na Dunaju in pri deržavnem ministru grofu Belcrediju slišal lepih besed, ki so mu upanje dajale , da bode uslišana prošnja njegova. Da je tretja tiskarnica v Celovcu potrebna, spričal je ves mestni odbor, spri-čala je kupčijska zbornica, spričal je ured glavne fare. Kdo bi ne spoznal, da je ta prošnja skoz in skoz pravična ? Pa prošnja je spet spodbita, ker deželna vlada tega ne priporoča. Govori se , da se gospoda boji slovanske agitacije. Mi pa pravimo, naj se Avstrija le veseli, ako ima več tacih agitatorjev, kakor so Slovani. Kdor ni gluh in slep, mora spoznati , da le edini Slovani zvesto in terdno stojijo in delajo za Avstrijo. -j- Zdaj o božičnih praznikih se postavljajo božična drevesca ali božičnice, na kterih visijo za pridne ljudi vsakovrstna darila. 1 ake božičnice so se napravile za male otročiče, za gluhomutce in 26. zvečer pa tudi v družbi za rokodelske pomagalce. To je bil kaj lep in vesel večer! Ljudi se je zbralo toliko skupaj, da so prostorne sobane bile pretesne, — veliko se jih je pa moralo domu verniti. Najpred je g. predsednik Alb. Eichholzer v mičnem govoru pozdravil pričujoče goste ; za njim so družniki prepevali in deklamovali, na koncu pa je bila velika loterija, ki je štela več ko sto lepih in kaj vrednih dobičkov. Se le ob V2il je bilo konec temu veselemu večeru. — Našemu gledališču ljudi menjka, G. vodja Selar je ceno povišal in zdaj je vse prazno. Bevci in pevkinje se močno hvalijo, pa vendar vse nič ne zda, vsak den donaša [novo zgubo. Pravijo, da bode vodja veliko škodo terpel in še ob vse prišel; nekteri še celo terdijo, da se glediščino društvo razide, preden doide odločeni čas. — Nekaj tudi „Draupost" pomaga, ki ima neko muho na blagoslov rosi, rast in razvoj deli. Zapomnite si, da sloga jači, a nesloga tlači. — Prav nesloga je ista mora, ktera dandanes ljudstva, posebno pa nas „Slovane" tlači, da se ne moremo, niti po naravnem, niti po narodnem pravu ugodno razvijati. Nesloga in mehkužnost je že dosti držav in ljudstev v strašen prepad pogube pahnila. O bodimo složni vsaj kakor smo do zdaj bili, ter zagotavljam Vas, da bode iz kvasu, kterega smo postavili, prelep naroden dom vzhajal. Zatisnite si v srce latinski pregovov, ki pravi: „Concordia parvae res crescunt, dis-cordia maximae dilabuntur," to je: po slogi rastejo in razvijajo se majhne reci po neslogi razpadajo še tako velike! — Nadjam se, da moje besede, ktere Vam danes iz srca na srce polagam, ne bodo glas vpijočega v puščavi, nego se bodo v Vaših srcih vkoreninile, in da bode — večni Bog našemu podvzetju razvoj, in svoj blagoslov podelil, ako bode še za naprej v našem društvu živel pravi bogočastni in narodni duh in kraljevala sloga v pravem pomenu. Bog daj! vodstvo. Sperva je „Draupost" Selarja v zvezde kovala, pa nekaj se je moralo zgoditi in potegnil je ves drug veter. Temu se pa pri „Draupost-i“ ni čuditi, ker je ona lunine natore; ona svojo politiko menja večkrat v mesecu. Najpred je bila nemško-cen-tralistična, potem federalistična in v resnici svobodna pa vsem pravična; za časov pruske vojske je bila vsa vneta za prusko slavo in je Avstrijo že večkrat pokopala; pa glej! tako pisarjenje je le ,,Draupost“ pokopalo in v grobu je od svojih skakljejev odpoči-vala nekaj tednov. Kavno kar pa je od mertvih vstala v Beljace, pa tako zdelana pomandrana, da jej že na obliki vidiš, da J ° že spet davi neusmiljena smert. In res umerla bo, kakor slišimo, pa kakor ptica feniks vsa nova, lepa in omlajena bo se svetu spet prikazala pod imenom „SUd-Deutsche Post“. Kako dolgo, bomo skorej videli; skušnja uči, da nemški časniki na Koroškem sreče nimajo. Že trije so šli gnojit kertovo zemljo,— slovenski listi pa vsi, vsi veselo živijo in se lepo razširjajo od leta do leta. To je res čudno, da se to godi na Koroškem, ki je po besedah nekterih nemških prerokov skoz in skoz nemško! — Teh prerokov eden se je zopet oglasil v našej »Klagenfurterici“ št. 290. Dr. Val. Pogačnik Je segrel staro kašo ter pisal, da napis na Prestolu starih koroških vojvodov ni slovanski, timveč latinski. Besede: „Ma sveti veri“ pomonjajo latinski napis nekega Rimca, kte-remu je bilo ime „Virunensis Mansuetius Verus“. In veste, kdo je to dokazal? Znani nemški starinar Mommsen. To je tisti učenjak, ki povsod le Kelte in Romane pa Nemce vidi in sledi, od Slovanov se mu pa še sanja ne! Naš učeni Ter s ten jak ga je večkrat dobro posekal in zavernil. Pa Nemcu g. dr. V. Pogačniku, ki slovenske starine preiskuje, slovenski pa ne zna, njemu je Mommsen sveto evangelje, akoravno nam starodavna pisma pričajo, da je koroški vojvoda po slovenski se ustanavljal, pri tej slovesnosti po slovenski se popraševal in po slovenski odgovarjal. Pa to nič ne de, take priče nič ne veljajo, ker so Slovanom prijazne in pravične. Pojte se solit s tako nemško učenostjo! — B* ilcljnliii. g. Uni dan grem po sredi terga z nekim županom iz okolice, pomen-kovaje se ž njim o domačih rečeh, kar ga ustavi meni dobro znan jezični dohtar. Jaz, ki ž njim nimam nobenega poslovanja, grem Polagoma svoj pot, da bi me župan mogel kmalo doiti. Ko me doide, pove mi, da ga je gospod nemški jezični dohtar vprašal, ali ue bo tudi ziljska srenja prosila za nemško šolo ? No, kaj pa ste mu odgovorili, vprašam ga? Djal sem mu, da se pri nas in po vseh slovenskih šolah otroci nemškega jezika uče,