U. C. MISS. PRO JUGOSLAVIA
KNJIŽICA III

*

SLOVENSKA MISIJONARJA

BARAGA IN KNOBLEHAR

V LJUBLJANI, 1928

ZALOŽILO »UNIO CLERI« / TISK JUGOSLOV. TISKARNE

40531

Z dovoljenjem škofijskega ordinariata v Ljubljani.

03OOZ/I32.G

o

fa L ! '\U

Izdajatelj »Unio Cleri« : Dr. L. Ehrlich.

Za J ugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čeč.

L. E.:

Friderik Baraga,
veliki misijonar Indijancev.

(V spomin šestdesetletnice smrti Barage.)

»Iz materinega telesa sem te pozval.«

Friderik Baraga je bil izmed onih izvoljencev, ki
črpajo že v rani mladosti iz studenca božje ljubezni.
V njegovi mladosti je vse lepo in blago in sveto, bil
je »božji« od početka.

Rojen 29. junija 179? v gradiču Malavas v Dober-
niču na Dolenjskem, je preživel leta mladosti v gra¬
ščini Trebnje, katero je bil kupil 1. 1799. njegov oče
Janez. »Priljuden, skrben, odločen mož,« tako nam
opisujejo njegovega očeta. Mati pa bogaboječa in
ljudomila, ki je imela za reveže vedno odprto roko.
Oni junaški misijonar, ki hodi pozneje z nevpoglji-
vim pogumom skozi snežene zamete za ubogimi In¬
dijanci in da vse, vse do zadnjega beliča za bližnjega,
je tam v Trebnjem na Dolenjskem zajel pri svojem
očetu in svoji materi prvo kal skrivnostnega misijon¬
skega poklica. Že tam je delil ubogim milodare ...,
tako mu je mati velela.

Od 1. 1806. do 1816. se je šolal v Ljubljani, tri leta
na glavni šoli, štiri leta na gimnaziji. Čeprav je mati
umrla že 1. 1808., oče pa 1. 1812., sta bila spravila
svojega edinega sina v tako varne roke, da je bil ka¬
kor pri starših. O svojem odgojitelju, Juriju Doli-

1

4

narju, pri katerem je stanoval od 1. 1812. do 1816.,
pravi Baraga v svojem pismu sestri Amaliji 1. 1819.:
»O Dolinar, o prelepi, izvrstni zgled.« Slika ga kot
vzor učenosti in bogaboječnosti.

Oče jo bil namenil edinemu sinu v svoji oporoki
domače posestvo. Toda Bog ga je klical drugam. Vodil
je svojega izvoljenca po tajnih potih v šolo velikega
svetnika 19. stoletja, sv. Klementa Hofbauerja. Ba¬
raga je šel 1. 1816. študirat pravo na dunajsko uni¬
verzo ter tam ostal do 1. 1821. Prav v teh letih je
sv. Klement Hofbauer ožarjal in obnavljal Dunaj s
svojim gorečim pastirovanjem na prižnici in v spoved¬
nici. Bili so tisti časi, ko so avstrijski cesarji »uvedli
čisto in pametno bogoslužje«, določali število sveč na
oltarjih, razglašali z »dvornim odlokom« odpustke,
odpravljali bratovščine, zabranjevali ljudstvu roma¬
nja in določevali, kdaj se sme izpostavljati sv. Rešnje
Telo. Moral je priti mož, poslan od Boga, ki je strl
te neznosne suženjske okove Cerkve in to je bil sveti
Klement Hofbauer. Njegova pridiga, njegova beseda
v spovednici, njegova pot k bolnikom in revežem je
bila kakor dih iz drugega sveta: bil je glasitelj božje
svobode. To nadnaravno ozračje je objelo našega Ba¬
rago, sv. Klement mu je postal izpovednih in dušni
voditelj.

»Četudi se moja duša včasih peča z drugimi mi¬
slimi ..., je pri tem moje dušno veselje nepopolno ...
v mojem srcu nastane neka pusta praznota, katera se
more napolniti le s tem, da dvignem misli k Bogu in
Njegovi večni ljubezni...« »moj duh zleti k Njemu
v neizmerne prostore... — O Amalija! še z bolj go¬
rečo in z drugo, prav posebno ljubeznijo ljubiva Njo,
večno Ljubezen, kot je ljubezen, ki jo je Ona (večna
Ljubezen) nama v srcu vžgala ...« Kakšen nadnaravni
ogenj plamti v mladem juristu, ko piše to svoji sestri
Amaliji!

5

Ta ogenj ga je vnel za prvo veliko žrtev: pustil
je edino zabavo, kateri je bil doslej skoro strastno
vdan: slikanje in risanje; bavil se je s tem po 6—8
ur na dan. L. 1821. je narisal nekako v slovo zadnjo
svojo sliko ter jo poslal sestri z besedami: »Podoba
kaže dobrega pastirja, kateri je dal življenje za svoje
ovce in kateri... tako dolgo išče izgubljeno ovco,
dokler je ne najde.« Nevede je slikal v tej podobi
samega sebe, bodočega dušnega pastirja in apostola
Indijancev.

Klic božji.

Že leta 1819. je čul Baraga v srcu glas božji; toda
končal je najprej pravni študij in se 1. 1821. odločil
za vinograd Gospodov: prosil je za sprejem v seme¬
nišče dunajske nadškofije. Toda o počitnicah je prišel
v slovensko domovino in ljubljanski škof Avguštin
Gruber, kateremu se je predstavil, mu je govoril o
domovini, ki ga potrebuje in vabi in Baraga, spo-
znavši v besedah svojega škofa voljo božjo, je vstopil
jeseni 1821 v ljubljansko semenišče. Posvečen je bil
dne 21. septembra 1825 v ljubljanski stolnici in zapel
tam tndi svojo novo mašo. Katoliška Cerkev polaga
mladeniču, ko ga uvaja v svetišče Gospodovo, v usta
besede: »Ti si delež moje dediščine... Ti si, ki mi boš
vrnil mojo dediščino.« Kako je Baraga te svete besede
razumel, s katerimi mlad klerik Bogu izpove svojo
prvo ljubezen, lahko razberemo iz pisma, ki ga je po¬
slal kot duhovnik-novomašnik še iz Ljubljane svoji
sestri: »...  Nimam zdaj na tem svetu nobene dediščine.
Ko bo on, ki mu je ime Ljubezen, prišel, da pozove
svojega zvestega služabnika, mu bom odgovoril: tu
sem, Gospod, daj mi, kar je mojega, daj mi mojo
krono kakor si jo dal svojemu apostolu Pavlu.«

Domačijo, ki mu jo je oče zapustil, je odstopil
svoji sestri Amaliji; še letno rento 600 goldinarjev, ki
mu jo je ponujala sestra, je odklonil.

6

Glasitelj božje ljubezni.

»Stal sem brez dela na trgu sveta, kar stopi pred¬
me On, čigar ime je Ljubezen... ter mi reče: Pojdi
tudi ti tja...« piše Baraga ob začetku pastirskega
življenja.

V Šmartin pri Kranju ga je poslal škof Wolf v
jeseni 1. 1824. in tam je posnemal, kar je videl pri
sv. Klementu Hofbauerju. Njegova pridiga je bila za
ljudstvo v tistem času nekaj posebnega. Ljudstva se
je kar trlo okrog njegove prižnice. Pri popoldanskem
nauku je bila cerkev napolnjena kakor pri maši. Nje¬
gova izpovednica je bila oblegana, iz mnogih, odda¬
ljenih krajev so prišli k Baragi k sv. izpovedi. Stara
dekla Mica je ob nedeljah že ob dveh zjutraj hodila
gledat, če je kaj ljudi pri izpovednici. »Pri nas v
Šmartnem je kar naprej porcijunkula,« tako je govo¬
rilo ljudstvo.

Baraga je učil kakor sv. Karel Boromejski, sveti
Frančišek Šaleški, sv. Alfonz Ligvorski, da je Bog
Ljubezen, da Bog odpušča skesanim grešnikom, da je
Bog naš Oče. »O, ko bi mi bilo mogoče slehernemu
grešniku, ki se želi s potrtim srcem vrniti k ... Očetu,
... seči v srce z angelskimi besedami: Prijatelj, večna
pravica božja je obenem tudi ljubezen večnega usmi¬
ljenja ...«, tako je bil pisal kot dijak-jurist že 1. 1819.
z Dunaja sestri Amaliji. Zdaj mu je bilo to mogoče,
posegal je v srca grešnikov in jih je peljal k Očetu.
K Bogu Očetu pa je gradil Baraga slovenskemu ljud¬
stvu zlat most: širil je češčenje prebl. Device Marije
in pobožnost do presv. Srca Jezusovega. Posebej je
pospeševal prejemanje sv. obhajila.

Obtožba in kazen.

»Ali vam ni znano iz bogoslovja, da so vse bratov¬
ščine odpravljene ...?«, tako je vprašal Barago v pre-

7

iška vi njegov župnik Jurij Kalan 1. 1828. Dekan v
Stari Loki, Jernej Božič, je namreč tožil kaplana Ba¬
rago pri škofu, da uvaja bratovščino Srca Jezusovega
in razširja pobožnost do Matere božje. Pridige, spove¬
dovanje, pogostna obhajila, kakor je to vršil in uvajal
Baraga, vse to je bilo v spotiko nekaterim duhovni¬
škim sobratom.

Kako trdi in neusmiljeni so bili tisti časi za kr¬
ščansko ljudstvo! Iz Francije in Belgije se je bila
širila v naše kraje kuga strogega in brezsrčnega jan-
zenizma. »Število izvoljenih je mnogo manjše nego
število pogubljenih. Zato je več navideznih spokorni¬
kov kakor resničnih... Če bo Bog večini ljudi odre¬
kel nebesa ... jim ne daje milosti sv. zakramenta ...
Izpovednik, ki sili vanj množica slabo pripravljenih
spokornikov in hoče od njega sv. odvezo, imej toliko
moči... da se bo upiral nerednim željam laži-spo-
kornikov ...«, tako se glasi navodilo janzenistov. Ali
pa »Med sto spokorniki ni niti deset takih, ki bi bili
vredni odveze... po petkrat mora priti grešnik k iz¬
povedi, preden more dobiti odvezo,« tako sodijo jan¬
zenisti. V neki knjižici iz 1. 1783. beremo, da se je vo¬
ditelj božje poti sv. Frančiška Ksaverija pri Gornjem
gradu hvalil, da celo leto niti enemu izmed neštetih
romarjev ni podelil sv. odveze. Prav posebno se je
razpaslo to trdo ravnanje (»crudelis praxis« jo ime¬
nuje Rim) med Slovenci v začetku 19. stoletja. »Malo¬
kdo spokorno umrje,« »k sv. obhajilu veliko več ljudi
po nevrednem pristopi, kakor kdo misli,« tako pišejo
duhovni učitelji tistega časa.

Ljudske pobožnosti: bratovščine, izpostavljenje
presvetega Rešnjega Telesa, križev pot, rožni venec,
romanje: vse to naj izgine iz cerkva, tako so hoteli
janzenisti. — Za zgled: Šentpeterčani v Ljubljani so
dobili leta 1815. po daljšem času spet dovoljenje, da
smejo po stari navadi na binkoštoi torek iti v princesi ji

8

»a Šmarno goro. Toda kapelan Traven je na Šmarni
gori ostro grajal to procesijo in hudo razdražil ljud¬
stvo, da se je pritožilo pri škofu.

V takih časih je torej Baraga kaplanoval in za
svojo gorečnost je dobil kazen: prestavil ga je škof
Wolf 1. 1828. v Metliko.

»Novotarije«.

Toda tam se je gorečnost Barage le še bolj raz¬
plamtela. 6000 duš! je čakalo nanj in kako je žejalo
te duše po pravi besedi božji, po pravem duhovnem
pastirju. Baraga je prišel in je uvedel vse polno »no¬
votarij«. Že prvi mesec je začel zbirati okrog sebe ob
nedeljah otroke ter jih je učil najprej brati in pisati,
potem pa krščanski nauk. Kakšna »novotarija«!

Pri farni cerkvi ni bilo križevega pota ,preskrbel
je nov križev pot, ki ga je že oktobra 1828 slovesno
blagoslovil. Svoji sestri piše: »Na dan slovesnosti je
bilo veliko veselje za mene, da sem sam obesil slike
z lastno roko in potem sem šel na prižnico in sem go¬
voril s takim ognjem, da so bili vsi moji poslušalci v
solzah in mnogi so potem izjavili, da jim bo ta dan
ostal za večno v spominu: tako velika je radost ljud¬
stva pri pogledu na postaje križevega pota, da se ne
morejo obvladati in izprašujejo, kdaj bo spet duhov¬
nik molil z njimi križev pot.«

Potem je dal popraviti veliki in stranski oltar,
naročil nove paramente, večinoma na lastne stroške.
Pri vsem ogromnem delu je še dobil časa, da je pre¬
stavil knjigo sv. Alfonza »Obiski najsvetejšega za¬
kramenta«. Tudi v Šmartnu je spisal Baraga nabožno
knjigo »Dušna paša« za slovensko ljudstvo, ki je pač
Slovencem do danes ena najljubših knjig.

9

»Pojdi iz svoje dežele.« (Gen 12, 3.)

Toda vse te »novotarije« so zbodle njegove so¬
brate in Baraga je začutil, da je za njegovega duha,
za njegovo brezmejno ljubezen do Boga, domovina
pretesna. Njegove oči so zrle v daljavo preko velikega
oceana tja, kjer so nepregledne stepe, deviški pra-
gozdi, kjer ni cesarjevih odlokov proti odpustkom in
križevim potom. Odločil se je že naslednje leto (1829)
za misijonski poklic. Na Dunaju se je bila ustanovila
misijonska družba »Leopoldinenstiftung« za podpira¬
nje indijanskih misijonov in Baraga se je ponudil
1. 1829. tej družbi za misijonarja, ki ga je takoj spre¬
jela. Svoji sestri piše 4. novembra 1829: »Brezkončna
je moja radost, da se je Bog ozrl na mene z res ve¬
liko ljubeznijo in da je uslišal moje zelo iskrene proš¬
nje in molitve, ki trajajo že več let.« Dobil je privo¬
ljenje tudi od škofa za slučaj, da si prej zagotovi
sprejem v kako ameriško škofijo. Prosil je takoj
škofa Fenwika v Cincinatiju, toda pismo se je oči-
vidno zgubilo in moral je pisati aprila leta 1830. v dru¬
gič. 22. septembra 1830 je dobil odgovor, ki ga je po¬
zival, da pride prej ko mogoče v Ameriko. Svoji sestri,
ki se je oči vidno bala zanj, piše: »Moram te karati, da
tako skrbiš za mene zaradi zimskega mraza, težav,
lakote, žeje, nevarnosti, ki mene čakajo. Naj te te ma¬
lenkosti nič ne vznemirjajo. Ako bi se misijonarji
ozirali na mraz, vročino, lakoto, žejo, nevarnosti itd.,
bi ne privedli toliko poganov v Kristusov hlev.« To
je bil pravi misijonar Gospodov.

Slovo.

Neko nedeljo oktobra 1830 je Baraga po krščan¬
skem nauku spregovoril par besedi v slovo. Ljudstvo
je bilo silno potrto in je vrelo iz cerkve za njim ter
poljubovalo njegovo obleko. Ko je drugi dan stal voz

10

pred župniščem, ki naj bi ga odpeljal, je stalo na sto¬
tine ljudstva zbranega, da bi dobilo njegov zadnji
blagoslov: Vse je jokalo. Ko mu je pa njegov dekan
in župnik omenil: »Vi ste upeljali dosti novotarij v
našo cerkev ter boteli igrati vlogo s tem, da ste nove
stvari naročili; pa kdo bo plačal za vse to!«, mu je
odgovoril Baraga: »Vi veste, da so moji žepi prazni,
ampak rad vam pustim svoj površnik, da poravnate
dolgove.« Toda ljudstvo je tako vzrojilo, da je moral
dekan zbežati. Ko se je voz začel premikati, je ljud¬
stvo zadržalo kolesa in konje, da se ni mogel ganiti.
Končno se je moralo vendarle vdati, a daleč ga je
spremljalo. Solze, narodove solze so tekle, apostol je
moral iz domovine...!

V Ameriko.

Baraga je potoval preko Dunaja, kamor je dospel
1. novembra. Na Dunaju mu je izročila Leopoldinska
družba 400 goldinarjev za potnino in 12. novembra je
odpotoval preko Monakovega in Strasburga v Pariz,
kamor je dospel 23. novembra. 1. decembra se je ukr-
cal v Havru, in sicer je potoval kakor revež v tretjem
razredu in je plačal za vožnjo 52 goldinarjev. Dospel
je v New York 31. decembra. Tedaj je imelo to mesto
200.000 prebivalcev, med njimi 30.000 katoličanov, za
katere so bile samo štiri cerkve na razpolago. 18. ja¬
nuarja  je dospel v Cincinati, kjer ga je škof Fen-
wik zelo prijazno sprejel. Cela vožnja ga je stala 365
goldinarjev. Škof Fenwik je bil posebej vzradoščen,
ko mu je Baraga izjavil, da hoče iti kot misijonar med
Indijance. Ostal je nekaj tednov v Cincinatiju, da bi
se pripravil na misijonsko delo. Zanimivo je, kar piše
svoji sestri: »Spovedoval sem v italijanskem in fran¬
coskem jeziku in Bog mi pomaga, da se mi niti ne zdi
tako težko kakor v slovenskem jeziku prvo leto.«
Na dan sv. Jožefa piše: »Ves dan mislim na svoje

11

drage znance v Evropi in čeprav smo tako oddaljeni
drug od drugega, se spomnim vsak dan na vas.« Ba¬
raga je torej žrtev ločitve bridko občutil.

K škofiji Cincinati je spadalo vse ozemlje proti
severu daleč tja do Kanade. Na polotoku Mičigan, ki
sega ob Mičiganskem in Huronskem jezeru proti se¬
veru je tekla tedaj meja med indijanskim ozemljem
in državnim približno pri »Veliki reki«. Onstran »Ve¬
like reke« je bila neznana dežela, dežela Indijancev.
Tja je klicala milost božja Barago.

Misijonsko polje.

Misijonsko polje, ki ga je oplodil Baraga s svo¬
jim apostolskim delom, je slavno v zgodovini katoli¬
ških misijonov. Dvesto let poprej so bivali na severni
obali jezer mogočni Huroni, na južni divji Irokezi.
Francozi so bili zasedli deželo in francoski jezuiti so
ustanovili med Huroni cvetoče misijone. Med Geor-
gian Bay (zaliv sv. Jurija) in jezerom Simcoe so zbi¬
rali Hurone od 1. 1640. naprej, a divji Irokezi so skle¬
nili uničiti Hurone in so 1. 1649. napadli njihova se-
lišča ter odvedli v jetništvo tudi misijonarje Daniela,
Brebeufa, Lalementa, Gornierja in Chabanela. Umo¬
rili so jih in jih deloma silno mučili, jim rezali kožo
in ude in jih pekli na ognju.

Od zaliva sv. Jurija sta jezuita Raymbault in
Jogue jadrala 1. 1641. čez jezero in sta prišla v da¬
našnji Sault Ste. Marie, kjer je Baraga ustanovil leta
1853. škofijo. Postavila sta tam križ. Tam so se zbirali
Indijanci od vseh strani, ker so imeli priliko za bogat
ribolov. L. 1660. se je podal jezuit Menard v družbi
Indijancev čez Lake Superior (Gornje jezero) v
L’Anse, kjer je Baraga ustanovil skoro 200 let pozneje
misijonsko postajo. Indijanci so silili starega misijo¬
narja Menarda, da je veslal kakor oni; brevir so mu
odvzeli in vrgli v vodo, da bi ne tratil časa z moli-

12

tvijo. Strašno je bilo njegovo trpljenje na tej poti.
Večkrat so se morali izkrcati ter peš hoditi preko
kamenja in pragozdov, kjer ni bilo druge hrane kot
mah in korenine. V L’Anse je skušal takoj oznanjati
evangelij raznim plemenom. Huroni so ga vodili skoz
pustinjo in ga zapustili v hosti: Zginil je 1. 1861. brez
sledu! To je bila usoda prvega misijonarja v L’Anse.

V La Pointe, kjer je bival Baraga kot misijonar
od 1. 1835. do 1843., je bil 1. 1670. jezuit Marquette, ki
je od mladosti prosil Boga, da bi mogel umreti kakor
nekdaj sv. Frančišek Ksaverij, sam v pragozdu, s kri¬
žem v roki, brez človeške tolažbe.

Bog je uslišal njegovo gorečo prošnjo. V La Pointe
je čul od Indijancev, da je na jugu veliko indijansko
pleme Illinois in velika reka, ob kateri biva mnogo
Indijancev.

Od Mackinaka (blizu prve postaje Barage) je od¬
plul 17. maja 1673 proti Green Bay in odtod potoval
po celini in reki Wisconsin do reke Misisipi, po kateri
je plul daleč proti jugu. Indijancem, ki so mu branili
nadaljevati svojo pot, je dejal, da bi se štel srečnega
dati življenje za večni blagor njihovih duš. Svoje po¬
tovanje je srečno dovršil, a vrnil se je 1. 1674. spet
med Indijance ter ustanovil misijon v čast Matere
božje ne daleč od današnjega mesta Čikago in ko se
je vračal, je obležal na smrt bolan v pragozdu blizu
današnjega mesta Ludington, spet ne daleč od druge
postaje, ki jo je opravljal Baraga 1. 1833. do 1835. (Ve¬
lika reka) ter umrl z besedami: Jezus, Marija 19. maja
1675 v samoti, v revni koči. Baraga mu je bil 160 let
pozneje vreden naslednik.

Na delo.

Ovčice, katerim je hotel biti Baraga dobri pastir,
je dobro proučil in pisal knjigo o njih.

13

V tistem času je bivalo okrog Mičiganskega jezera
4000 Indijancev iz plemena Otava in 15.000 Indijancev
iz plemena Očip-ve na bregovih Gornjega jezera.

V spremstvu svojega škofa Fenwika se je podal
Baraga 21. aprila 1851 iz Cincinatija na svojo prvo
misijonsko postajo, Arbre Croche (danes Harbour
Spring) na skrajnem severu polotoka Mičiganskega.
Pred 160 leti so delovali tu francoski jezuiti in šele
1. 1829. je bival tu prvi stalni misijonar, Francoz De-
jean. Bivali so tu v nekoliko vaseh Otava-Indijanci,
ki so bili zgradili cerkev in hišico za misijonarja; pa
pustimo besedo Baragi:

»Cerkev, šole in moje stanovanje — vse to je le¬
seno in z lubjem krito... Če dežuje, moram raztegniti
svoj plašč nad mizo in nad posteljo razpnem svoj dež¬
nik, jaz pa se stisnem kolikor se da, v kak kotiček
svoje sobice, kjer najmanj kapa. Pri vsem tem sem
veliko bolj srečen v svoji sobici kakor mnogi drugi
v svojih pozlačenih poslopjih ...«

V prvem hipu je Baraga že cel misijonar. Glejmo
ga pri delu. Ne da bi znal jezik, je začel takoj pasti-
rovati. Pridigoval, poučeval, spovedoval je v franco¬
ščini, Indijanec, vešč obeh jezikov, je tolmačil roja¬
kom v njihovem jeziku besede Barage. Že tekom pr¬
vega leta (1831) je izpreobrnil 131 Indijancev, tako da
je bila že večina krščena.

Njegovo oko je bilo uprto v daljavo. Eno leto po
svojem prihodu (10. marca 1832) piše:... »Potem, ko se
bodo vsi izpreobrnili, se bom... podal v drugi kraj,
kjer je... veliko divjakov, kateri hrepene po kruhu
življenja, pa ga ni, da bi jim ga lomil...«

Začel je delati takoj misijonska potovanja. Naj¬
prej se je odpravil na jadrnici na Bobrov otok (kakih
30—40 km daleč). »Ko sem se bližal otoku, sem razpel
svojo zastavo z rdečim križem v sredi... Indijanci sa
takoj spoznali iz daljave mojo zastavo in njihov po-

14

glavar je razpel na svoji koči svojo zastavo... Ko
stopim na suho, mi vsi možje sežejo v roko.« Drugi
dan je bilo veliko zborovanje vseh moških, ki ga ime¬
nujejo »skupno  k a j e n j e«. Pipa je krožila od

Kapelica v Manistiku, ki jo je blagoslovil Baraga 1. 1832

ust do ust v znamenje prijateljskega pomenka. Baraga
je slovesno razložil povod svojega prihoda in pogla¬
var je odgovoril, da se Indijanci čutijo srečne, da imajo
»Črno suknjo« v svoji sredi in da želijo sprejeti krščan¬
stvo. Krstil je 22 divjakov in se takoj napotil na za-

15

hodno obal jezera do indijanske naselbine Manistik.
Ker so bili Indijanci zvedli po posebnem slu za prihod
»Črne suknje«, so začeli graditi sami kapelico in Baraga
jo je takoj posvetil na ime Matere Marije. »Ko sem
sklenil darovati svoje življenje misijonom v prid, sem
obljubil ljubi nebeški Materi, da bo prva cerkev, ki jo
bom med divjaki blagoslovil, posvečena v čast nje¬
nega imena.« To obljubo je torej izpolnil Baraga.
Blaženost pravega misijonarja je občutil Baraga na
tem kraju. »Misel, da v tem divjem kraju, v tem pra¬
gozdu, kjer se doslej ni slišalo drugega kot divji
kriki... stoji hram živega Boga ... ta misel me je tako
prevzela, da sem se jokal...« Ko je krstil 19 poganov
in razložil krščanski nauk, se je vrnil.

A Baraga nima miru! Stoji sredi neskončnega mi¬
sijonskega polja. Na sever, na jug, na vzhod, na za¬
hod so raztreseni ljubljeni sinovi plemena Otava, a
ni delavcev v vinogradu Gospodovem, čeprav je klasje
že belo in dozorelo. »Moj najbližji sosed je okrog
50 milj (80 km) daleč (misijonar Mazzuchelli v Maki-
nac), drugi misijonarji pa 400—500 milj...  Če bi
mlajši duhovniki vedeli, kakšno srečo doživljajo in¬
dijanski misijonarji, bi se gotovo marsikdo odločil.«

Baraga se je naučil jezik Otava-Indijancev in jim
spisal že 1. 1832. prvi molitvenik v njihovem jeziku
(Animie-Misiaigan)! Misijonar, v eni roki križ, v drugi
knjigo: kakšen blagoslov za ona revna plemena! Kako
podoben je Baraga slovanskima apostoloma sv. Cirilu
in Metodu!

Obljuba zdržnosti.

Škof Fenwik je bil naprosil že v začetku Barago,
da naj skrbi za vse Otava-Indijance. Zato je bil Ba¬
raga neprenehoma na pohodu. Kakih 250—309 km
južno od Arbre Croche so bile indijanske naselbine
ob Veliki reki in škof Rese v Detroitu je poveril Ba¬
ragi nalogo, da ustanovi tam novi misijon. Prepustil

16

je takoj svoje delo, svojo čredico drugemu misijo¬
narju, on pa se je napotil skozi pragozd v nove kraje,
kjer doslej še ni bilo katoliškega misijonarja.

Na tej postaji je Baraga na lastne oči videl ve¬
liko žaloigro Indijancev, zadel pa je tudi ob neusmi¬
ljeni imperializem ameriške države.

Država je namreč iztiskala Indijance korak za
korakom iz njihove domačije. Po svojih »indijanskih
agentih« je dobila poglavarje za to, da so podpisali
varljive pogodbe. Za malenkostne vsote so morali od¬
stopiti svojo rodno zemljo. Ravno »Velika reka«
je tvorila dotlej mejo med državnim in indijanskim
ozemljem.

Politika katoliške Cerkve je bila povsem druga.
Misijonarji so s svojim vzgojnim vplivom ustalili ne¬
mirne Indijance ter jih spravili do tega, da so se na¬
selili. Polagoma bi Indijanci postali stalen, miren ele¬
ment za prosveto, nastala bi indijanska kultura. A
ravno tega država ni marala; hotela je imeti zemljo
za belokožce, zato deloma tiha, deloma odkrita mržnja
proti katoliškim misijonarjem.

Vladi so pomagali pri njenem delu trgovci, ki so
ponujali alkohol Indijancem za krzno, pa tudi za zem¬
ljo. Indijanci, otroci narave, niso poznali ne vrednosti
zemlje ne škodljivosti alkohola.

Zdaj bomo razumeli poročilo, ki ga je objavil mi¬
sijonar Walter Elliott v ameriški katoliški reviji pod
naslovom: Friderik Baraga med Otava.

»V dolini Grand River je bilo nekaj naselbin
Otava Indijancev. Med njimi je bil deloval več let
misijonar protestantskih baptistov, a brez pravega
uspeha. Pridobil je samo malo število pristašev. Tam
je bil tudi sedež indijanske državne agencije za dr-
žaoo Mičigan. Mnogo trgovcev je skušalo profitirati
o  prekupčijah z Indijanci in evropski naseljenci so
silili v deželo. Šlo je za to, da se Indijanci polagoma

17

iztisnejo iz zemlje. Trgovci so demoralizirali Indi¬
jance s hvijskijem. Edini pravi prijatelj Indijancev
je bil Baraga. On je pridigoval v indijanskem jeziku
in je spravil Indijance na boljša pota. Njegovi sovraž¬
niki so vsled tega nahujskali tolpo pijanih Indijancev,
da naj ponoči napadejo Barago in ga seveda umorijo.
Prišli so do njegove koče in so ga več ur oblegali.
Dočim so Indijanci zunaj divjali in kričali, je Baraga
ležal na svojih kolenih v molitvi. Da bi izprosil od
Boga milost za svoje Indijance, se je Baraga v tej
noči slovesno zaobljubil, da se hoče vse svoje življenje
vzdržati opojnih pijač. To svojo obljubo je zvesto dr¬
žal do konca življenja. Dostikrat v poznejšem življe¬
nju, ko so se njegovi udje tresli od mraza, ko je bil
premočen do kože, ko je potoval v mrzlih zimah ob
Gornjem jezeru, bi bil potreboval večkrat kozarec
vina ali brandija, da bi se pokrepčal, a ostal mu je
v spominu oni prizor... in premagal se je.«

A Baraga se je premagal tudi, ko je prišel dva¬
krat v domovino; tudi tu je dal zgled popolne zdrž-
nosti.

Posrečilo se je Baragi spreobrniti okrog 200 Otava
v Grand Riverju. Pravi čudež pa je bil, da jih je pri¬
pravil do tega, da so se odpovedali alkoholu in da so
začeli redno živeti in pridno delati. Pa ravno s tem je
Baraga najbolj razdražil svoje nasprotnike.

Trgovci niso mogli več prodati toliko pijače,
trezni in delavni Otava pa niso hoteli zapustiti svoje
dežele.

Država je že 1 . 1834 . delala nove načrte in na¬
klepe, kako bi Otava Indijance mogla spraviti z vsega
Mičiganskega polotoka. Zato so sklicali Otava veliko
skupščino poleti 1834 . Molče in dostojno so prikora¬
kali možje, se vsedli v krogu ter prižgali pipe. Po
dolgem molku vstane končno častitljiv starček, ki je
prišel na skupščino iz Arbre Croche ter je izjavil, da

2

18

njegovi ljudje nikdar ne bodo prodali svoje zemlje
državi. Govornik za govornikom je vstal, kadili so,
posvetovali so se... Baraga je bil pisal že 24. maja
1834, da bo ostal pri Indijancih in da bo šel z njimi
kamorkoli  in da je odločen, posvetiti vse svoje
življenje indijanskim misijonom. Indijanskim agen¬
tom je bil Baraga na poti: nagloma, nepričako¬
vano, februarja  1835 mu je škof Rese v De¬
troitu javil, da ga bo vzel s seboj na daljni sever
(Gornje jezero), da ustanovi novi misijon.

Apostol Gornjega jezera.

Severno od mesta Cincinati leži okrog jezer
ogromno ozemlje, dvakrat tako veliko kakor Jugo¬
slavija, ki je danes razdeljeno v države Mičigan
(152.000 km 2 ), Wisconsin (145.000 km 2 ) in Minesota
(217.000 km 2 ).

Bog je izbral Slovenca Barago za pionirja krščan¬
ske prosvete v teh prostranih pokrajinah. Za tako stva-
riteljno delo je bilo treba izrednih mož, mož polnih
nadnaravnega ognja, prevzetih zaupanja v vsemogoč¬
nost božje pomoči. Tri škofije so nastale na tem ozem¬
lju za časa Barage: Detroit 1. 1833., Milwaukee 1. 1844.,
Sault Ste. Marie-Marcpiette 1. 1857. Bila je odlična za¬
sluga Barage, da je zamogla Cerkev širiti svoje redno,
zakonito delovanje v tako ogromne daljave.

Na škofovo željo je takoj zapustil Otava Indijance
in šel v La Pointe na Gornje jezero med Indijance
Očipve. Samo potovanje tja je trajalo od 8. junija do
27. julija, kajti razdalja je nad 1000 km. Bil je tam
edini duhovnik na 400 km daleč.

La Pointe je bila indijanska vas, kamor so radi
prihajali trgovci, ki so prodajali obleko in druge po¬
trebščine Indijancem za kožuhovino. Ko so Indijanci
zagledali »Mekatewikwanaie«: »Črno suknjo«, so se

19

tako razveselili, da so v sedmih dneh zgradili leseno
cerkvico, ki jo je Baraga posvetil v čast sv. Jožefu.

Tudi hišico za misijonarja in šolo so napravili.
Baraga opiše svoj položaj v prvi dobi tako-le: »Ostali
so mi samo trije dolarji denarja ... Indijanci so revni,

Cerkev v La Pointe, ki jo je zidal Baraga.

zemlja nerodovitna ... otroci nagi... kako bi koristilo
misijonarjem, če bi jih mogel obleči.« Toda on sam
se je moral v ostri zimi zadovoljiti z letno obleko.

Baraga je prijel za delo in pripravljal neutrud¬
ljivo Indijance na krst, ter jih je krstil že meseca
avgusta 86.

2 '

20

Nekaj Indijancev je hodil poučevat ves mesec
zvečer dobro uro daleč v hosto, vračal se je v pozni
noči. Do božiča je imel že 184 krščencev. Toda od da¬
leč (150 km) pride nujni klic. V indijanski naselbini
Fond du Lac v Minesoti želijo »Črno suknjo« in Ba¬
raga je dvakrat šel tja ter krstil 65 poganov.

V La Pointe je bila cerkvica že pretesna. Baragi
je krvavelo srce: brez denarja, brez pomočnikov, on
sam za vse; v tem obupu je sklenil iti v Evropo iskat
pomoči.

Potovanje je trajalo od 29. septembra 1836 do
8. oktobra 1837. Pariz, Rim, Dunaj, Ljubljana, so bile
glavne točke potovanja, toda pred očmi so mu bili
vedno le njegovi bedni Indijanci, za nje je govoril
in prosil. V slovenski domovini se je mudil samo ne¬
kaj tednov; 19. aprila je imel pridigo v ljubljanski
stolnici, v domači cerkvi v Doberniču je klečal celo
uro ob krstnem kamenu ter zahvalil Boga za milost
krsta. V Ameriko je nesel s seboj 6000 goldinarjev
in mnogo cerkvenih potrebščin. Že 1. 1838. je zidal
novo lepšo cerkev v La Pointe in na glavni oltar je
postavil sliko Langusovo iz Ljubljane: sv. Jožef s sveto
družino v delavnici.

Baraga se kaže povsem pravega orjaka v svojem
delu. Pri svojih misijonskih skrbeh in potovanjih je
našel čas, da je pisal več knjig. V zimskem času 1835
do 1836 je spisal življenje Jezusa Kristusa in molitve¬
nik v Očip-ve jeziku, v nemškem jeziku knjigo: Ge-
schichte, Charakter, Sitten und Gebrauche der nord-
amerikanischer Indianer, v slovenskem jeziku »Pre¬
mišljevanje štirih poslednjih reči«.

L. 1838./39. je spisal v Očip-ve jeziku »Gagikvve-
masinaigan«, zgodbe sv. pisma in 1. 1840. v slovenskem
jeziku »Zlata jabolka« (natisnjena 1. 1844.).

L. 1841. je bila njegova naselbina tako narastla,
da je moral Baraga postaviti znova večjo cerkev. 400

21

dolarjev dolga je napravil v ta namen in v Evropo
piše, ko prosi novih podpor: »Jaz ne delam tukaj za
svoje koristi kakor trgovci, ampak... za izpreobrnje-
nje divjakov in njihovo posvetitev.«

Tekom osmih let je bil Baraga končal v glavnem
svoje misijonsko delo v La Pointe: krstil je bil 981
Indijancev in belokožcev, nastala je tam redna žup¬
nija ... a Baraga je bil misijonar, ki je hotel pridigo-
vati nevernikom in krščevati pogane. Gledal je ne¬
izmerne pokrajine okrog Gornjega jezera, po katerih
so tavali Indijanci kakor razkropljene ovce: Sveta
strast ga je gnala med nje. Piše: »Jaz sem edini du¬
hovnik tu na Gornjem jezeru ... Da bi se vendar ne¬
koliko gorečih duhovnikov moje domovine odločilo,
da pride v to puščavo, da bi rešili te razkropljene
pogane ... Vsak duhovnik, ki bi prišel sem, bi z božjo
pomočjo mogel rešiti na stotine duš...« Ravno zgled
Barage in njegovi goreči klici so vzbudili v domovini
pravi misijonski pokret. Nastal je nov misijonski rod.
(Pirc, Knoblehar, Mrak, Čebulj, Lavtižar, Buh, Vertin
itd.).

Ljubezen do Kristusa ga žene dalje.

»Tu v La Pointe se le redko še izpreobrne kak
pogan ... Zato želim oznanjati evangelij drugod bed¬
nim Indijancem... Tri leta sem se upiral vabilu v
L’Anse... zdaj se ne smem več braniti; mislim, da
je volja božja, da grem tja...«  tako piše Baraga leta
1843.

Tristo kilometrov proti vzhodu je bilo večje zbi¬
rališče Indijancev, prihajali so pa tja v velikem šte¬
vilu Kanadci, Nemci, Irci, ker so našli baker. Čez noč
so nastala po pragozdih pota, hiše, naselbine in od
tam so prihajali pozivi do Barage, naj vendar pride.
V La Pointe ni bilo več poganov in Baraga se je podal
1. 1843. v L’Anse. Kaj je tam našel?

22

Stotine Indijancev, revnih, nevednih, se je tam
vlačilo okrog; živeli so od lova na ribe in divjačino.
Belokožci pa so začeli širiti tam svojo »kulturo«, ho¬
teli so nagloma obogateti. Baraga je takoj spoznal
nevarnost za Indijance. Ali se bodo Indijanci sami c-i-,
vilizirali in se stalno naselili, ali pa se bodo morali
umakniti v hosto kot plaha žival. Zato se je Baraga
lotil pogumno težavne naloge: Zgradil je s pomočjo
Indijancev v kratkem 22 hišic ter jih učil v poljedel¬
stvu, branju, pisanju itd. Evropci so mu nasprotovali
in ga strašili, toda Baraga je vedel, da je Cerkev ti¬
sočletna vzgojiteljica in mati divjih narodov. Baraga
nam razodeva svoje misli v sledečih besedah:

»L’Anse je neprijetna, žalostna, neplodovita po¬
krajina; nimam nikake udobnosti tu, samo želja, da
pomagam Indijancem do večne sreče, me drži po
konci... Pa kaka tolažba bo enkrat za mene, ko me
bodo obdajali na dan sodbe ti moji dobri otroci in
pričali pred sodnikom: On je bil prvi, ki nam je ozna¬
njal Tvojo besedo. Govoril je nam o Tvojem božjem
usmiljenju in napolnil naša srca z vero in ljubeznijo
do Tebe.«

Po preteku enega leta je stala v L’Anse lična va¬
sica s cerkvijo, posvečena Najsvetejšemu Imenu Je¬
zusovemu.

Bog je izredno blagoslovil svetniško delo Barage
med Indijanci. Divjake je prelevil v plemenite krist¬
jane. L. 1846. so vsi Indijanci pred škofom Lefevre
obljubili zdržnost. Obljuba, ki je bila sestavljena v
indijanskem jeziku, se je glasila: »Jaz se odpovem
popolnoma in za vselej opojnim pijačam in prosim
Boga, da mi da to milost, da izpolnim to obljubo.« Vsi
Indijanci so jo napravili in tudi zvesto izpolnjevali.

O uspehu njegovega dela piše »The Catholic Al¬
manah« 1848 v Baltimore, str. 162: »Pred tremi‘leti je
Baraga z neverjetnim trudom in težavami ustanovil

23

misijon v L’Anse. Zidal je cerkev in šolo ... Nagel na¬
predek teli Indijancev v civilizaciji in blagostanju je
zadivil vse, ki so v zadnjih dveh letih obiskali L’Anse.
Indijanci so popolnoma opustili svoje divje razvade
in neurejeno življenje in so postali dobri, pridni, po¬
šteni in trezni; stanujejo zdaj v dostojnih hišah in
obdelujejo svojo zemljo.«

Pa Baraga ni bil misijonar samo za L’Anse, vsa
obal Gornjega jezera je bila njegova župnija. V La
Pointe do 1. 1845. ni bilo duhovnika, torej je moral za¬
hajati večkrat tja. Pa tudi v Fond du Lac ob robu
jezera je hodil večkrat, in preko jezera na severno-
zahodno obal. Otvarjali so se nadalje v bližini postaje
L’Anse rudokopi v Keewenaw, Houghton itd. Redno je
obiskal Baraga večkrat na leto vse jame ter pridigal
rudarjem v angleškem, francoskem in nemškem je¬
ziku. Potoval je poleti po vodi, pozimi na krpljah po
snegu ali peš po ledu. Na teh potovanjih je zašel
večkrat v življenjsko nevarnost. Leta 1847. je na po¬
vratku iz Fond du Laca obtičal sredi pragozda, ker
mu je zbolel vodnik; Baraga je moral nositi sam vso
prtljago. Le z veliko težavo se je vlekel vodnik.

Leta 1849. piše: V februarju sem bil na misijon¬
skem potovanj u ... Sneg je pokrival pot, da se ni vi¬
dela. Pri vsakem koraku sem se udiral in hud napor
je bil korakati naprej. Tri ure sem kobacal naprej in
moči so mi jele pojemati. A pogum in zaupanje v Do¬
brega pastirja, čigar zgubljene ovce sem iskal, me ni
zapustilo ... Prtljage nisem več mogel nositi in sem
jo obesil na drevo. Že sem se bal, da se bom zgrudil
in ne bom mogel več vstati. Tedaj bi ne bil dolgo
ostal živ, ker je bilo bridko mraz. S skrajnim napo¬
rom sem se priplazil do vasi...

Leta 1846. je z nekim Indijancem plul na majhni
jadrnici preko jezera, ki je tam široko 60 km. Sredi
jezera jih je zalotila burja in Indijanec je prestra-

24

seno vzkliknil: »Oče, mi bomo morebiti poginili!« —
Toda Baraga, ki je ležal na hrbtu in molil mirno svoj
brevir, mu je hladno odgovoril: »Ne boj se, duhovnik
ne bo poginil v vodi. Ako bi umrl duhovnik v vodi,
bi ljudje onstran jezera bili nesrečni.« — In res so
srečno dospeli do obale.

Drugikrat je šel Baraga peš preko jezera, ki je
bilo zamrznjeno. Toda bilo je že pozno v marcu ali
aprilu in ko sta hodila po ledu, sta s tovarišem na¬
enkrat opazila, da je veter ledeno ploščo po kateri sta
hodila, odtrgal od obale. Ko je Indijanec, ki ga je
spremljal, obupal nad rešitvijo, mu je Baraga od¬
ločno zatrjeval, da se bosta rešila in je začel pre¬
pevati pesmi v indijanskem jeziku, da ga je pomiril.
Veter je res ledeno ploščo prignal spet k obali.

Spričevalo protestanta o Baragi. V ameriškem
listu »American Catholic Quarterly Review« julija
1. 1896. je objavljeno tudi pismo predsednika nacio¬
nalne banke v Marcjuette, Petra White. Njegovo spri¬
čevalo je tem bolj važno, ker je protestant. On piše:
»Spoznal sem Barago leta 1850. v L’Anse. Baraga je
bil požrtvovalen prijatelj Indijancev. Vsi so ga lju¬
bili in ga skoro obožavali. Kupil je od vlade za dru¬
žine Indijancev kos zemlje, ki jo je razdelil v velike
dele, na katerih je zidal za vsako družino hišo. De¬
loma je tudi poskrbel za opravo teh hiš, dal je vsa¬
kemu ognjišče, opravo, obleko... da so mogli začeti
z gospodinjstvom kakor civilizirani ljudje. Učil jih
je brati, pisati, peti in živeti po krščanski. Poučeval
jih je v poljedelstvu in preskrbel jim je semena in
druge potrebščine. Prestavil je zgodbe sv. pisma na
njihov jezik, tako tudi molitve, pesmi: sestavil je
slovnico, abecednik in je dal ta razna dela v Očip-ve
jeziku na lastne stroške natisniti... Zbirali so se
okrog njega kakor otroci in poslušali besede mo¬
drosti. Če je kdo zbolel, je poskrbel za zdravnika in

25

zdravila. Poklicali so ga k bolnikom od vseh strani...
Jaz sem videl, kako se je on v najhujši zimi odpravil
sam na svojih smučih na pot. Ta potovanja so bila
zelo nevarna in silno utrudljiva... za več let tam ni
bilo nobenega drugega duhovnika.«

Toda Baraga je pri vseh svojih naporih in poto¬
vanjih še našel časa za obširno književno delovanje.

V L’Anse je spisal slovnico za jezik Očipve, ki je
prva indijanska slovnica sploh; nadalje očipve-fran-
coski slovar. Obe knjigi sta mu dali več let trudapol-
nega dela. Izdal pa je na novo tudi svoje nabožne
knjige v indijanščini. Za tisk in popravljanje tiskanih
pol je moral večkrat potovati v Detroit. Tako 1. 1846.
za tretjo izdajo molitvenika (2000 izvodov naklade),
I. 1849. za četrto izdajo molitvenika (3500 izvodov),
1. 1850. za slovnico in za knjigo Manatagawenda mo-
masinaigan (premišljevanje o večnih resnicah), 1. 1853.
za slovar.

Vsa ta književna dela so postavila Barago v prvo
vrsto kulturnih pionirjev severne Amerike.

Škof.

»Ljubljeni sin! ... Ker smo ustanovili na Gornjem
polotoku države Mičigan ... apostolski vikarijat, smo
morali izbrati sposobnega moža, da mu izročimo vlado
tega vikarijata ... Obrnili smo svojo pozornost na
Tebe, ki Te priporočajo pobožnost, verska gorečnost in
misijonsko delo med Indijanci ... Zato ... izberemo in
imenujemo Tebe... za apostolskega vikarja ...«  Tako
se je glasilo apostolsko pismo papeža Pija IX. z dne
29. junija 1853 Baragi. Apostolski vikarji niso vedno
škofje, a ameriški škofje so na svojem prvem vesolj¬
nem zboru leta 1852. predlagali Barago tudi za škofa
in tako ga je papež Pij IX. imenoval tudi za škofa.
To imenovanje je sprejel Baraga z besedami sv. pisma:
»Zgodi se volja božja, ne nam, o Gospod, ne nam,

26

Imenu svojemu daj slavo!« Posvetil je Barago v škofa
nadškof v Cincinatiju Purcell 1. novembra 1853.

Redkokdaj v cerkveni zgodovini je imel kak škof
tako nalogo pred seboj kot Baraga. V novi škofiji je
bilo okrog 10.000 katoličanov, polovica belokožcev, po¬
lovica Indijancev. Baraga je imel dva duhovnika in
tri cerkve (L’Anse, Makinac, Sault Ste. Marie) na raz¬
polago. »V taki deželi je treba ustvariti vse iznova:
cerkve, stanovanja za duhovnike in učitelje, šole in
hiše za brate in sestre. Deset duhovnikov potrebujem,
za te je treba hišne oprave, cerkvenih potrebščin...«,
tako opisuje Baraga svoj položaj.

Skoro bi rekli: za vso škofijo je bil Baraga sam.

Kot škof v domovino.

V Ameriki je nastajalo povsod novo življenje.
Škofje so na cerkvenem zboru leta 1852. mislili na
ustanovitev 11 novih škofij. Od vseh strani so prihajale
trume novih priseljencev v Ameriko. Stotine novih
cerkva, duhovnikov je bilo treba poskrbeti. Baraga je
takoj spoznal položaj: v Ameriki sami ni bilo dobiti
nikake pomoči. Zato se je kratkomalo odpravil v no¬
vembru 1853 v Evropo, in sicer najprej na Dunaj, da
je predočil svoj obupen položaj odboru Leopoldinske
družbe, ki ga je že od nekdaj tako izdatno podpirala,
potem tudi v slovensko domovino, Rim, Nemčijo, Fran¬
cijo. Vtis, ki ga je škof Baraga povsod napravil, je
bil nenavaden. Vsi so zazrli v Baragi moža božje Pre¬
vidnosti. Neka nadnaravna sila je izhajala iz njega,
ki je ljudi očarala. Bog mu je dal v roke kakor nekoč
sv. Pavlu tisočero duš, da jih je rešil. Vrnil se je v
Ameriko tako rekoč z opravo za celo svojo škofijo.
Dobil je osem duhovnikov, zbral je mnogo sredstev,
tako samo v Franciji 10.000 frankov, na Bavarskem
2000 goldinarjev itd., nadalje velike zaboje cerkvenih
potrebščin in dragocenosti. Slovenska domovina je

27

sprejela svojega velikega sina z veliko častjo. Nekdaj
pred 23 leti jo je moral zapustiti kot kaplan, ker je bil
pregoreč, zdaj je vzplamtela Slovenija ob njegovi go¬
rečnosti. Mudil se je na domačih tleh od 26. januarja
do 13. februarja in od 16. do 30. marca 1854. V Ljub¬
ljani, Dobrniču, Metliki, Šmartnem pri Kranju, Škofji
Loki so ga pozdravljale neštete množice in ga z du¬
hovščino na čelu slavnostno spremile v cerkve, kjer so
hotele slišati po tolikih letih besedo božjo iz njegovih
ust. Kako je vsaka beseda tega izrednega moža ljud¬
stvo do globin duše pretresla! Vse te množice so čutile,
da ta sin naše domovine stoji v tesnem stiku z Bogom
in da vrši izredno poslanstvo v širjenju kraljestva
božjega. V njegoyo roko je hotel položiti vsak sam svoj
dar; neka ženica mu je darovala vse svoje imetje:
krajcar.  To je škofa-apostola tako ganilo, da je
ponesel ta dar uboge vdove kot dragocen zaklad svo¬
jim Indijancem.

Škof Baraga toliko let ni bil doma pa tudi zdaj
se ni hotel nekoliko odpočiti v domovini. Samo 32 dni
je bil med Slovenci, a v tem času je pogostoma pridi-
goval. Mislil je neprenehoma na svoj misijon.

Dobri pastir pri svoji čredi.

Kot da bi hotel brž nadomestiti izgubljeni čas, je
Baraga po svojem povratku v Ameriko razvil narav¬
nost orjaško delovanje. Sosedni škofje v Detroitu, Mil-
waukeeju, St. Paulu in Hamiltonu so mu prepustili
tudi svoje pokrajine ob Gornjem jezeru v oskrbo. Za
svoj škofovski sedež si je izbral mestece Sault Ste.
Marie, toda Baraga je bil tako rekoč povsod navzoč.
Dospel je v Sault Šte. Marie 21. avgusta 1854, dne
25. avgusta pa se je že odpravil na prvo pastirsko
potovanje. V dveh letih in pol je bil na potovanju
več kot 15 mesecev.  Prehodil, prejahal, preplul
je vso škofijo večkrat, zraven pa prišel še dvakrat v

28

tem času v Detroit in Cincinati. Čujmo iz njegovih
ust opis takega potovanja:

»To leto (1856) sem začel škofovska potovanja na
Gornjem jezeru 26. junija. ... Po dolgi, mučni vožnji
sem dospel 11. julija v Fort William. ... Pridigoval
sem Indijancem, ki so bili radostno presenečeni, ko
so slišali škofa govoriti v njihovem jeziku. ... 13. ju¬
lija sem birmal tam 77  Indijancev, odrasle in male:
bila je to prva birma v tem kraju. Od Fort Williama

Stolnica in palača škofa Barage 1. 1853. v Saultu.

sem se podal ... v Grand Portage. Tu sem pridigoval
ponovno v indijanščini in birmal 53 Indijancev. Odtod
v čolnu iz brežnega lubja v Superior (ali Fond du Lac).
... Imel sem 27. julija pet pridig: tri zjutraj, dve po¬
poldne, v angleščini, francoščini in indijanščini.

V njegovem dnevniku beremo večkrat beležke,
kakor: »3. junija: Dan velikega dela; neprenehoma iz¬
povedovanje, pouk za krst, birmo in prvo sv. obhajilo.
— 10. junija: Izreden dan dela. Delal sem od 4 zjutraj

29

do 10 zvečer; mnogo izpovedi, pet pridig, 23 krstov,
3 birme.« Škof Baraga je torej kaplan, župnik, katehet,
škof obenem.

Poleg svojih pastirskih potovanj je škof Baraga
oskrboval mestece Sault Ste. Marie in okolico kakor na¬
vaden župnik. Leta 1861. je namreč jezuit Menet, ki je
bil doslej stalno tam, zapustil ta kraj in odslej je
škof Baraga do leta  1866. večinoma  bil
sam  v Sault Ste.Marie, tako da je celo velikonočne
obrede vršil popolnoma sam. Gotovo je to redek slučaj
v cerkveni zgodovini. Iz njegovih ust se je izvila 1863.
meseca aprila tožba: »To je za mene v starih letih
silno breme. Oni dan sem moral k bolniku 20 milj
(50 km) daleč. ... Šel sem ob bridkem mrazu. Mnogo
je vasi, 10, 12, 15 milj daleč, katere moram pogostoma
obiskovati. Pa predvsem me tlači misel, da ni videti
konca tem težavam, ker ne vem, kdaj dobim duhov¬
nika v Sault. Vsak izmed mojih 15 duhovnikov je tako
potreben na svojem mestu, da ga ne morem odvzeti
mirne vesti...«

Obrnil se je na sosedne škofe za pomoč, a brez
uspeha.

»Ljubezen... vse prenese.«

Francoski duhovnik Honorat Bourion, ki je bil
zadnji čas pri Baragi, je pisal 20. januarja 1868, torej
takoj po njegovi smrti, nadškofu Purcellu v Cincinati:
» ... Kako zaslužno je njegovo življenje! ... Kajkrati
je bil 3 do 4 dni brez hrane, ko je sledil Indijancem
v njihova lovišča ... Kajkrati je potoval v 6— 7  čevljev
globokem snegu 300—400 milj in se plazil na nogah
in rokah po strminah... Kajkrati je prebredel reke in
se pogrezal do vratu v vodo, potem pa potoval dalje
v premočeni obleki.. , Ne mislite, da je to delal... ko
je bil zdrav in močan... Pred 6 leti sem bil v Sault
Ste. Marie. Škof je bil tedaj 66 let star in njegovo
zdravje se je slabšalo. Zima je bila izredno ostra in

50

imeli smo okrog 6 čevljev snega... Skoro se nisem
upal zapustiti hiše. Toda škof je v tej zimi po največ
dva tedna bil na svojem domu. V ostalem času je hodil
od ene indijanske koče do druge... Bilo je daleč od
Saulta, toda če je šlo za rešitev duše, ni nikdar meril
razdalje. Ko je bil prespal mnogo noči na snegu, je
prišel tja. Zbral je Indijance in jih poučeval... končno
je krstil glavarja in ves njegov rod; vrnil se je ves
srečen, da je satanu odvzel tak plen, kakor na tri¬
umfalnem vozu v Sault... Škof, pol zmrznjen, je sedel
na majhnih sankah, ki jih je vlekel droben indijanski
pes. Slučajno sem gledal skozi okno in ko sem videl
škofa v takem položaju, sem se nehote zjokal... Tu
sem spoznal, da učenec ni bil nad Gospoda ...«

Indijancem v okolici je bil Baraga dobesedno vse.
Leta 1861. je v neki indijanski vasi, 30 km od Saulta,
poučeval Indijance in jim potem pomagal lastnoročno
graditi cerkvico v čast sv. Jožefa. V njegovem dnev¬
niku beremo: »3. oktobra: Napravil sem tabernakelj.
— 4. oktobra: Delam še tabernakelj in sem začel z
oltarskimi stopnicami. — 5. oktobra: Končal sem stop¬
nice. — 7. oktobra: Napravil sem okvirje za oltarje. —
8., 9. in 10. oktobra: Delal sem za Jožefovo cerkev. —
11. in 12. oktobra: Delal sem krstnico. — 14. oktobra:
Delal sem ves dan okvire za postajo sv. križa. — 15. ok-
lobra: Končal sem okvire za štirinajst postaj. Itd., itd.
do 22. oktobra. 25. oktobra se je podal v indijansko
naselbino, kjer je delal z Indijanci vred do 27. oktobra
in na ta dan je posvetil cerkev.

Oče svojim duhovnikom.

Baraga ni imel semenišča, kjer bi mogel vzgajati
duhovniški naraščaj. Duhovnikov pa je rabil takoj:
povsod so nastajala mesteca in vasi, posebno blizu
rudokopov. Goreči klici Barage so privabili bogoslovce
in duhovnike iz raznih dežel. Za dolgo pripravo ni

31

bilo časa. A Baraga, mož nadnaravnega duha in pravi
apostol, je znal prepojiti svoje bogoslovce in duhov¬
nike s svojim apostolskim duhom in jih pripraviti v
najkrajšem času za misijonski poklic. Iz Cincinatija
je pisal 4. avgusta 1863 na Dunaj: »... Trpimo radi
pomanjkanja duhovnikov. Če duhovnik nima nekoliko
misijonskega duha, ne bo hotel iti tako daleč na se¬
ver; taki ostanejo rajši v bolj civiliziranih državah ...
Pa ti maloštevilni duhovniki, 15 jih je, so... zvesti in
goreči delavci v vinogradu Gospodovem in vsak ima
v oskrbi več postaj. Pet jih je indijanskih misijonar¬
jev... Revni indijanski misijonarji! Veliko potrpež¬
ljivosti in heroične samozataje je treba, da človek
prebije svoje življenje z bednimi, priprostimi in ne¬
rodnimi Indijanci. Bog jih naj poplača.« Seveda du¬
hovniki, ki so imeli tak zgled v svojem škofu, so pač
morali goreči postati. »Kakšen zgled za nas! Če mi
(duhovniki) primerjamo svoje napore s tem, kar je
moral pretrpeti umrli škof skozi 36 let, ki jih je pre¬
živel med Indijanci, je nas skoro sram in mi smo
kakor pritlikavci zraven orjaka,« tako piše Bourion
v svojem gori navedenem pismu. Pripoveduje tudi
sledeči doživljaj: »Bouriona je škof povabil na hrano,
ko je prišel leta 1861. v Sault. Vesel se je odzval tako
častnemu vabilu; toda ni vedel, da škof že devet let
ni bil okusil mesa (v onih mrzlih krajih). Zjutraj je
dobil kavo in kruh; opoldne kruh in krompirjevo
juho, zvečer krompirjevo juho in kruh. Bourion je
vzdržal en mesec, a potem se je uprl, češ: nisem ve¬
del, da bo pražen krompir za zajutrk (kava), kuhan
za kosilo in pogret za večerjo.« Bourion je odslej sam
skrbel za svojo hrano.

Duhovnikom je bil Baraga pravi servus servorum.

Ko je prišel 13. oktobra 1859 slovenski duhovnik
Janez Čebul iz domovine v Sault, ga je spremil Baraga
drugi dan k parniku, ter mu nesel prtljago. Čebul je

52

bil v zadregi in se je branil kakor nekdaj sv. Peter
pri umivanju nog. A Baraga ga je takole poučil: »Vi
se morate ohraniti, jaz sem star in teh stvari vajen,
jaz sem Vaš škof in Vi morate ubogati.« Ko je škof
pozneje obiskal Čebula v La Pointe, je imel Čebul eno
samo sobo z eno posteljo na razpolago. Na strogo po¬
velje škofa je moral spati Čebul v postelji, škof se
je vlegel na trda tla in brez blazine, ovit samo v svoj
površnik je ležal na tleh.

Živel je Bogu.

V njegovem dnevniku beremo: »21. septembra 1859:
36. obletnica mojega posvečenja. Deo gratias. 18. oblet¬
nica jutranjega premišljevanja. Bogu neskončna hvala.«

Pa to premišljevanje je bilo dolgo. Kajti 18. marca
beremo: »Velika milost, 3 polne ure premišljevanja.«
15. aprila: Velika duhovna nesreča: mesto ob treh sem
vstal ob petih. Dve uri popolnoma izgubljeni! — Vse
njegovo stremljenje in hotenje je bilo osredotočeno
na Boga.

Za škofovo geslo si je izbral izrek: »Eno  je po¬
trebno!« in v svoj grb je sprejel ime Jezusovo in
Marijino. Ime Jezusovo IH S je zapisano skoro na
vsaki strani dnevnika. Vse, kar je bilo grenkega in
veselega, je posvetil s tem Imenom. Umrl je na praz¬
nik Presv. Imena Jezusovega. »Blagor mu, ki zaupa v
ime Gospodovo.«

Bolezen in smrt.

Leta 1865. se je že pojavila bridka bolezen, ki ga
je mučila do smrti: začel se je tresti, najprej na nogah
in rokah, potem po vsem životu. Bila je posledica nje¬
govih dolgoletnih naporov. Toda Baraga je nadaljeval
svoje delo kot dotlej. Obiskoval je svoje župnije, pri-
digoval, pisal pisma. Ko ga je leta 1866. spremljal

33

Čebul iz La Pointe na parniku v Marquette, se je pri
kosilu Baragi roka tako tresla, da je juho zlil, preden
je z žlico prišel do ust. Kapitan se je vsedel zraven
Barage in je spoštljivo držal žlico z eno roko, z drugo
pa glavo Barage. Ta prizor je vse navzoče ganil do
solz in zahvalili so se kapitanu v imenu človečanstva
in krščanstva za njegov nastop; Baraga je bil namreč

Stolnica Barage v Marquette.

najbolj znana osebnost na Gornjem jezeru; veljal je
kot vzor krščanskega vzor-moža, kateremu streči je
veljalo za častno.

Ko je leta 1866. za prvo nedeljo oktobra nadškof
Spalding sklical drugi vesoljni zbor škofov v Balti¬
more, se je odpravil Baraga kljub svoji bolezni na pot.
Prisostvoval je slovesni otvoritvi cerkvenega zbora in

3

54

še videl sijajen razmah katoliške Cerkve v Ameriki.
Bilo je že 47 škofov in 4 milijone katoličanov v Ame¬
riki. A zbor škofov naj bi se posvetoval o ustanovitvi
15 novih škofij. Drugi dan, 8. oktobra so našli Barago
v nezavesti na stopnicah nadškofove palače; zadela ga
je kap. Spravili so ga v bolnišnico sv. Neže in škofje
so v cerkvi priporočali Barago vernikom v molitev.
Nasvetovali so mu, da prosi papeža za pomožnega
škofa, kar je radevolje storil, a ko so mu govorili o
tem, da naj ostane v toplejših krajih z ozirom na
svojo bolezen, je Baraga zbral zadnje moči ter se z
nadčloveškimi napori podal na potovanje v Marquette,
svojo škofijo (leta 1866. je prenesel svoj sedež iz Saulta
v Marquette), da bi umrl med svojimi verniki. Njegov
spremljevalec Honorat Bourion ga je moral prenašati
iz voza v voz.

Prišedši domov, je skušal še nekaj tednov oprav¬
ljati škofovo službo, pridigovati itd. Toda moči so mu
pojemale. Treslica ga je mučila bolj in bolj. Za pisavo
je postal popolnoma nezmožen in zadnja pisma na
Dunaj je narekoval, a jih še podpisal s tresočo roko.
V pismu dne 3. aprila omeni, da štiri mesece ni mogel
več maševati, a da hoče zbrati vse sile, da bo posvetil
Sv. olje Veliki četrtek.

Bog mu je dal piti kelih trpljenja do dna. Stolna
cerkev v Marquette je bila zidana na dolg in je stala
14.000 dolarjev. Upniki so silili v bolnega škofa, da
jih plača in obupen je njegov klic za pomoč, ki ga
dvigne v zadnjih pismih na Leopoldinsko družbo dne
28. junija in 26. julija 1867. »Ta moja prošnja je zelo
nujna, nikdar še nisem bil v taki stiski. Moja bolezen,
ki traja deset mesecev, in moji stari dolgovi, ki jih ne
morem poplačati, me delajo res nesrečnega.« Od
novega leta 1868 je prebdel vse noči brez spanja in
mučila ga je huda naduha. Sprejel je sv. popotnico in
v noči na 19. januarja je izdihnil svojo veliko dušo.

35

Pogreb se je vršil šele 31. januarja; radi Hude zime
noben škof ni mogel priti, duhovnikov je bilo šest iz
škofije. Toda velika cerkev je bila polna katolikov in
protestantov, ki so vsi ta dan prenehali z delom.

»Dokler bodo v onih pokrajinah ljudje, ki znajo
ceniti take čednosti in vrline, ne bo obledel spomin na
moža, ki je kot pionir krščanstva dovršil taka izredna
dela,« tako pravi Verwyst ob koncu angleškega živ¬
ljenjepisa Barage. Amerika je počastila spomin Barage
s tem, da je imenovala eno glavnih ulic v Marcpiette
po Baragi in tudi eno mesto ob Gornjem jezeru, verno
ljudstvo in duhovščina v Ameriki pa željno pričakuje,
da bi Cerkev izkazala izrednemu apostolu Amerike
čast oltarjev.

Ob šestdesetletnici njegove smrti se mi Slovenci v
ponižni spoštljivosti spominjamo velikega sina sloven¬
ske domovine. Njegovo geslo, njegov nagib je bila
brezmejna ljubezen do Boga. Žrtvoval je za Boga očetov
dom, zapustil je za Boga domovino, živel je 24 let med
Indijanci v bornih kočah, sam,  brez prijateljev, brez
sredstev: to vse za Boga. Potoval je skozi pragozde,
hodil skozi snežene zamete, plazil se po nogah in rokah,
oznanjal je tisočkrat z nadnaravno gorečnostjo božjo
besedo, izpreobrnil je 25.000 Indijancev, gradil cerkev
za cerkvijo, pri tem se vzdržal vsake opojne pijače,
dolgo let tudi mesa, molil tako kot bi ne imel drugega
dela, prenočeval neštetokrat na snegu: vse to za
Boga.  Kdo more premeriti slavo in blaženost, ki jo
je naklonil Bog v nebesih svojemu zvestemu služabniku,
oni Bog, ki obljubi ja, da bo Njegovo plačilo
stotero!  Še so veliki možje med nami, še so svet¬
niki na zemlji: Baraga je temu svedok! A on je iz
našega rodu, naša zemlja ga je rodila!

Anton Anžič:

Ignacij Knoblehar
prvi misijonar osrednje Afrike.

(V spomin sedemdesetletnice smrti Knobleharja.)

»Tam doli na lepem Dolenjskem« je vas Š k o -
cijan,  ki leži sredi med Mokronogom in Kostanje¬
vico. V tej vasi stoji hiša, ki ima vzidana dva leva in
prav v tej hiši je bil rojen lev, ki je tolikokrat po
Nilu prevozil in po puščavi prejahal deželo levov,
severno in srednjo Afriko, ter z levjim pogumom in
levjo gibčnostjo za Boga osvajal črne narode, v ne¬
prestanem in trdem boju zoper satana, »ki hodi okoli
kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« Ta junaški,
neumorno delavni in svetniško pobožni mož je mi¬
sijonar dr. Ignacij Knoblehar,  ki letos
13. aprila 1928 obhajamo 70 letnico njegove smrti.

1. Priprava doma.

Dr. Ignacij Knoblehar je bil rojen 6. julija 1819.
Njegov oče Ignacij in mati Uršula sta na srednje ve¬
liki kmetiji poleg najstarejšega otroka Ignacija vzre¬
dila še štiri druge: še dva sina in dve hčeri. Božja
previdnost je hotela, da so najstarejšega sina Ignacija
dali študirat in je postal velik mož pred Bogom in
ljudmi.

37

Sedemletni Ignacij je šel jeseni I. 1826. v šolo v
Kostanjevico, takoj naslednje leto 1827. pa v Celje.
Dva tako zvana nemška razreda je nato dovršil v
Novem mestu še dosti dobro. Na jesen 1831 se vpiše v
novomeško gimnazijo in napravi tam šest latinskih
šol, prve tri z dobrim, naslednje tri pa celo z odličnim
uspehom. Kot 17 leten petošolec je 1. 1836. prvič videl
slovečega indijanskega misijonarja Barago  in po¬
slušal njegove govore ter pozneje bral njegova misi¬
jonska poročila. Gotovo je Knoblehar že tedaj zaslu¬
til svoj bodoči poklic  ali pa se ga je morda že
prav živo zavedal. Ko je namreč leta 1837. in 1838.
v Ljubljani obiskoval na liceju pouk modroslovja,
kar je bilo isto kakor sedaj sedmi in osmi razred
na gimnaziji, se je z velikim ognjem vrgel prav na
moderne jezike,  ki misijonar po svetu ne more
brez njih izhajati.

Pri marsikaterem velikem možu se že v dijaških
letih pokaže njegov poznejši značaj,  ki ga dvigne
visoko nad povprečne ljudi. Kakšen je bil pa Knoble¬
har kot dijak? Njegova dijaška gospodinja ga je opi¬
sala takole: Knoblehar je bil navadno tih in zamišljen.
Vesele in hrupne družbe ni ljubil, rajši je občeval z
odrastlimi, resnimi in zrelimi možmi ko z veselimi
fanti; v družbi, ki mu je ugajala, je bil zelo ljubezniv
in tudi dovtipen, tako da so ga vsi radi imeli. Če je
kaj sklenil, se je tega držal s toliko odločnostjo, da
je bila že kar trmi podobna in je bolj lahkožive fante
odbijala. Kakšne posebne nadarjenosti ni kazal, odli¬
koval pa se je z železno pridnostjo in vztrajnostjo.
Vstajal je navadno že ob štirih zjutraj, zvečer pa je
molil rožni venec naprej. V cerkev grede je bil naj¬
večkrat brez druščine. Zelo je ljubil naravo, pa vsaka
rastlinica in živalca ga je dvigala do svojega Stvar¬
nika. — Že tukaj kaže Knoblehar značilne poteze
svojega duha, ki so ga odlikovale v poznejšem živ-

38

ljenju in ga usposobile za tako velika dela, da moraš
kar strmeti nad njimi. Razum mu hrepeni po obilnem
znanju, volja mu je krepka in neupogljiva, delaven
in vztrajen je, pobožen in resen, ni lahkomiseln in
mehak, ampak si zna že zgodaj odrekati.

Volitev poklica Knobleharju ni bila težka; saj ga
je že vsa priprava vodila k oltarju Gospodovemu in
to je tudi klic božji. Jeseni 1. 1839. stopi v ljubljan¬
sko bogoslovno  semenišče. Da mu je pred očmi
neprestano žarela zvezda misijonskega poklica, kaže
tudi njegovo prizadevanje, da se dobro nauči hebrej¬
skega, arabskega, sirskega in kaldejskega jezika. Po¬
leg teh pa se je spopolnjeval še v modernih jezikih.
Lahko torej rečemo, da je Knoblehar pravi jezi¬
kovni učenjak,  ker je znal toliko jezikov (slo¬
vensko, nemško, latinsko, staroslovensko, francosko,
italijansko, arabsko, barsko, dinka, nekoliko grško,
sirsko, kaldejsko, indijsko, perzijsko, švedsko in mor¬
da tudi angleško, dansko). Da bi se za misijonarja
prav posebno usposobil, pa sklene iti v zavod Propa¬
gande v Rimu, kjer se z vseh strani sveta zbirajo
bodoči misijonarji in se pripravljajo na misijonsko
delo. Knoblehar se torej po končanem drugem letniku
dne 27. avg. 1841 poslovi od domačih in od svojih pri¬
jateljev ter krene proti Rimu. Prijatelji ga spremijo
do Trsta in pozneje jim piše, da mu je slovo od njih
bilo prav tako težko in bridko kakor prej slovo od
staršev in da mu je srce krvavelo, ko jim je z ladje
mahal z roko v slovo. Bil je utrjen a ne trd in dasi
resen ni imel zato prijateljev nič manj.

2. Priprava v tujini.

Kdor zastavi plug, naj se ne ozira nazaj! Knoble¬
har torej hiti skozi Ankono (Jakin) proti večnemu
mestu Rimu. Ko zagleda dne 7. septembra 1842 kupolo
sv. Petra se pokloni prvaku apostolov, šele potem gre

39

iskat  Propagando. Toda — niso ga sprejeli! Kaj
pa sedaj? Študiral bi rad, ničesar ne išče zase, ampak
sebe hoče popolnoma posvetiti misijonom, pa ga od¬
klonijo! V tej trdi preskušnji toliko lepše zablesti
Knobleharjev značaj: Nimam strehe nad seboj, nimam
denarja za najpotrebnejši živež, nimam časa, da bi si
kakorkoli kruha sam zaslužil, ampak študiral bom
vseeno, ker hočem! Dovolili so mu pač, da sme obi¬
skovati bogoslovje pri jezuitih in jezikovne tečaje
na Propagandi in to mu je bilo dosti; vsega drugega,
stan in živež pa si je služil  sam  in zraven
pridno študiral. Kako mu je trda predla za živež,
kako pa vseeno ni izgubil poguma, ampak zaupal v
božjo previdnost in navdušeno študiral, najlepše sam
pove v svojih pismih.

Ko so doma izvedeli o tej njegovi bedi, mu je
tedanji knezoškof Anton Alojzij Wolf takoj poslal
precejšnjo podporo, ki ni bila zadnja. Pa tudi duhov¬
niki so zbrali nemajhno vsoto in mu jo poslali. Vsled
neke pomote pa mu pošta denarja ni dostavila in
tako je Knoblehar moral še dalje stradati, denar pa
je ležal na pošti; šele čez osem mesecev ga je prejel!
Neki prijatelj pa ga je rešil največje stiske s tem, da
ga je priporočil pri danski družini Thorwaldsen za
domačega učitelja in tako si je z inštrukcijo služil
kruha. Koliko dela je torej imel! Saj je poleg bogo¬
slovnih ved in inštrukcij še prostovoljno obiskoval
predavanja iz vseh strok,  ki so mu bile
dostopne in ki bi mu nekoč kot misijonarju utegnile
koristiti, tako iz naravoslovja, zemljepisja, računstva,
risanja, zvezdoslovja, zdravilstva, jezikov! S to dru¬
žino je tudi po končanem prvem letu v Rimu poleti
1842 potoval po Evropi  in obiskal tako Flo¬
renco, Verono, Monakovo, Češko, Saško, Prusko, Ham¬
burg in ostal do oktobra na Danskem v Kopenhagnu.
Kako mu je pač na tem potu veselo igrala njegova

40

zemljepisna žilica! Novembra pa je moral biti zavoljo
šole spet v Rimu, zato potuje začetkom meseca skozi
Hamburg, Havre, Pariz, Marsej v Rim. Zdaj šele dobi
denar iz domovine, ki ga reši najhujših skrbi.

Leta 1843. pa so ga v Propagandi  vendarle
sprejeli za svojega gojenca in ga rešili krušnih skrbi,
da se je mogel toliko bolj pripravljati za misijone.

Tako je torej Knoblehar leta 1843. po šestih letih
bogoslovja doštudiral in star skoraj 26 let prejel dne
9. marca mašniško posvečenje;  podelil mu
ga je prefekt Propagande kardinal Fransoni v svoji
hišni kapeli. Dne 14. marca pa je prvič daroval sveto
mašo. Tudi to je morala biti za novomašnika huda
žrtev, da ni mogel opraviti prve svete daritve v ljubi
domačiji!

3. V Afriko.

Knoblehar si je torej pridobil vsega potrebnega
znanja, ki bi mu kot misijonarju koristilo in težko
čakal dneva, ki bi mu prinesel novico: pojdi v mi¬
sijon! Toda petkrat so mu predstojniki določili, kam
naj bi šel, pa petkrat sklep preklicali in šele šestič
je obveljal. Kam naj torej gre?

Poljak p. Maks Ryllo (Rilo), jezuit, je bil okoli
leta 1840. misijonar pri Druzih v Siriji, leta 1845. pa
imenovan za rektorja Propagande. Ta mož je prvi
imel misel, naj bi se misijonarji obrnili tudi v
osrednjo Afriko.  Na njegov predlog ustanovi
Propaganda 26. decembra 1845 apostolski vikariat za
osrednjo Afriko, t. j. veliko misijonsko pokrajino, ki
ji stoji na čelu misijonski škof ali apostolski vikar.
Seveda je imel ta vikariat ogromen obseg: Nubijo
(južno od Egipta, okoli Nilovih ovinkov, ki tvorijo
črko S), Saharo (vse pokrajine zahodno od Egipta in
Nubije) ter ves Sudan (t. j. vso Afriko zahodno od
Abesinije in skoraj do ravnika). Misijonarji naj se
lotijo zlasti dvojne naloge: pokristjanijo naj črnce

41

ter odpravijo trgovino s sužnji! Kot prvi misijonarji
so bili v ta namen izbrani sledeči: misijonar Casolani
(Kazolani) kot apostolski vikar ali škof, Maks Ryllo
njegov pomočnik ter misijonarji Ignacij Knoblebar,
p. Emanuel Pedemonte (prej Napoleonov častnik) in
Angelo Vinko (iz misijonskega zavoda Mazza v Ve¬
roni). Kam naj krenejo in kje naj začnejo z misi¬
jonom, jim Propaganda ni predpisala.

Priprave za tako pot so seveda dolge in težavne.
Zato se pa Knoblehar znova loti študija, tako da
napravi še doktorat iz bogoslovja, nato pa dne 3. ju¬
lija 1846 zapusti Rim, da odpotuje na Libanon  v
Gazir, kjer bi se mogel privaditi vročemu podnebju,
obenem pa se seznaniti z arabskim jezikom. Slovo od
Rima mu ni bilo lahko.

Na francoskem parniku se je peljal Kn. v Alek¬
sandrijo. Kako ga je misijonska misel prešinjala vso
pot! Na parniku je iskal stikov z drugoverci in tako
tudi neko angleško Miss (gospodično) poučeval o ka¬
toličanih, ki jih je globoko prezirala. Pa ni bilo dolgo
in učila se je češčenamarijo! Iz Aleksandrije se je
odpeljal na Libanon v Siriji, bival tam osem mesecev
v Gaziru pri katoliških Maronitih in jih vzljubil,
pa si tudi pridobil pri vseh ljubezen in zaupanje.
Od tod je obiskal svete kraje v Palestini in se na potih
božjega Misijonarja nasrkal še novega navdušenja za
misijone ter na spomlad 184? prišel v Aleksan¬
driji  skupaj s svojimi tovariši, odkoder so namera¬
vali prodirati na črni jug, svojemu cilju naproti!

4. Po Nilu do Kartuma.

Tu so se zbrali poleg dr. Knobleharja še Kazo¬
lani, Ryllo, Vinko in Pedemonte. V svojo žalost pa
so morali v Aleksandriji  čakati do julija, ker
jim vlada ni hotela prej dati fermana (spremno in
priporočilno pismo ali potni list).

42

Dne 24. julija se odpel jejo proti Kairu,  glav¬
nemu mestu Egipta. Tudi tukaj so jih razne pripraAe
toliko zadržale, da so šele koncem septembra mogli
odriniti po Nilu na jug skozi Spodnji in Zgornji Egipt
in Nubijo. Njihov prvi cilj je bilo mesto Kartum, ki
ga je sezidal ok. 1823 Mehmed Ali in je postal glavno
mesto Egiptovskega Sudana.

Po skoraj petmesečni vožnji dospejo 11. februarja
1848 v Kartum.  Pa vse jim je šlo narobe: skoraj
ves denar so porabili za nakupovanje in potnino in
več misijonarjev pa je bilo bolehnih. Sprememba pod¬
nebja je n. pr. na škofa Kazolanija  tako ne¬
ugodno vplivala, da strašne vročine sploh ni mogel
prenašati; saj je Kartum 1800 km južno od Aleksan¬
drije! Zato škof vso svojo oblast odda p. Ryllu in se
vrne v Evropo. Pa tudi Ryllo zboli, zato morajo za¬
časno vsi ostati v Kartumu. Pa morda je bilo prav to
zanje dobro, kajti Kartum je bilo zadnje mesto, ki je
še imelo redne zveze z Evropo in ostalim svetom, v
Kartumu so se stekale ceste iz daljnih pokrajin z vseh
strani, zato je bil Kartum kakor nalašč primeren tudi
za središče in izhodišče misijonov: Tukaj bi se pri¬
vajali na nevarno podnebje, tukaj se učili jezika in
običajev južnih rodov, semkaj bi izmučeni prihajali
na oddih! Sklenejo torej, da v Kartumu ustanovijo
prvo misijonsko postajo  in dober Turek,
ki so mu katoliški duhovniki na Libanonu rešili živ¬
ljenje, se zdaj izkaže hvaležnega s tem, da jim v prvi
stiski ponudi streho v svoji hiši.

Toda 17. junija 1848 umrje v najkrepkejših letih
p. R y 11 o. Pred svojo smrtjo je oddal vso svojo
misijonsko oblast dr. Knobleharju.  Ni
mu bilo postlano z rožicami! Na podporo iz Evrope
je čakal zaman, ni bilo ne novih misijonarjev ne de¬
narja, saj je 1. 1848. divjala revolucija skoraj po vsej
Evropi. Tudi Propaganda je tako obubožala, da je

45

odločno izjavila, da misijonarjev ne more več pod¬
pirati ter tudi za afriške misijonarje pripravljala
odloke, naj se vrnejo. Junaškega duha je torej moral
imeti vodja afriškega misijona, če je hotel vztrajati
in še dalje prodirati. In dr. Knobleharja je odlikoval
tak duh in neomajno zaupanje v Boga! Ne le da ni
sam obupal in omahoval, ampak še tovariše je bodril.
In tako je prav samo Knobleharjeva za¬
sluga, da afriški misijon ni propadel,
še preden se je dobro začel!

P. Ryllo je pred svojo smrtjo imel vsaj eno za¬
doščenje, da je namreč za misijonsko postajo kupil
zemljišče in hišo. Knoblehar pa je napravil na njem
vrt ter stanovanje in kapelo, sicer res vse majhno in
zasilno, pa vsaj začeli so lahko misijonirati in oprav¬
ljati sv. mašo ter si tako prosili božjega blagoslova.
Odprli so misijonsko šolo.  Pa kako? Bil je v
Kartumu velik trg za sužnje, kamor so iz notranjosti
Afrike vlačili uboge ujetnike, med njimi tudi nežne
otročiče in jih prodajali. Knoblehar kupi nekaj takih
dečkov, ki so se mu zdeli dobri in nadarjeni; poleg
tega pa zbira v misijonišču tudi zanemarjene in po¬
divjane otroke tamkajšnjih Evropcev, jim da strehe
in kruha ter jih uči najpotrebnejših vednosti in vero¬
uka. Učila sta on in Pedemonte, kajti tudi Vinko
se je vrnil v Evropo. To je bil torej prvi misijon v
osrednji Afriki. Prav ti črnci naj bi se pozneje kot
odrastli možje vrnili k rojakom in jim nosili luč vere.

Prav ti otroci pa so bili obenem učitelji svojih
misijonarjev! Saj so po njih spoznavali misijonarji je¬
zike črnih rodov, njih vero, navade, bivališča. Res so
imeli z otroki dosti dela, saj sta bila le dva misijonar ja
in morala sta poleg vsega duhovnega dela še obdelo¬
vati vrt, da sta iz vrta hranila sebe in svojo družino.
Tako so pretolkli leto 1848. in misijonarja sta sebi
pritrgovala, da sta dala otrokom vsega potrebnega.

44

Naslednje leto (1849) pa končno vendar dospe iz
Ljubijane podpora,  ki je mišijonarjem kakor go¬
lobček po vesoljnem potopu bila znanilka miru, ker
je oznanjala, da je revolucija pri kraju, da se zopet
spoštuje vera in raste zanimanje za njeno širjenje.
To leto se je pa vrnil tudi misijonar Vinko,  ki tudi
ni prišel praznih rok.

5. Prvič v črni vinograd.

Nemalo poguma je bilo treba, da se je Knoblehar
v tako neugodnih razmerah odločil, na vsak način
prodirati čim najdalje na jug med svobodne črne ro¬
dove in si tam ogledati bodoči duhovni vinograd. Doli
ga je gnalo kot misijonarja pa tudi kot učenjaka.

Saj je sam zapisal: »Dve nalogi so si zastavile evrop¬
ske velesile: odkriti notranjo Afriko in odpraviti trgovanje
s sužnji! Lov na sužnje, ki ga je uvedla v Vzhodnem Su¬
danu egiptovska vlada, se vrši še danes vsako leto, kljub
temu, da so kronane glave posredovale in se mu je Mehmed
Ali slovesno odpovedal! Pa naj bi velesile še tako priti¬
skale, da se lov na sužnje in trgovanje s sužnji odpravi, bo
vse to premalo: suženjstva v njegovem rodnem gnezdu ne
bodo zatrli odloki! Odpraviti ga more le poučevanje in pre¬
pričevanje, baš to nalogo pa bodo polagoma izvršili misi¬
joni in brez njih ne bo šlo!«

Knoblehar je torej sklenil, da odpotuje po Nilu
navzgor, a spoznal je, da se je najbolje priključiti
kaki potujoči družbi. Vsako leto pa so novembra kre¬
nile z ugodnim vetrom na jug iz Kartuma paševe
ladje, ki so egiptovskim posadkam ob Nilu prinašale
raznih potrebščin, nato pa se vozile še dalje med svo¬
bodne črnce. Tam so s steklenimi biseri kupovali
dragocene slonove okle ali zobe. Knoblehar si od mo¬
hamedanskega trgovca za precejšnje obresti izposodi
denarja ter si najame ladjo in se pridruži tem tur¬
škim trgovcem. Haled paša se je na vse načine trudil,
da bi Knoblehar ja odvrnil od njegovega sklepa; bal

45

se je namreč, da mu bo kvaril kupčijo. Pa Knoblehar
ni bil mož, ki bi omahoval; hišo in vso postajo izroči
misijonarju Žaru in enemu misijonskemu bratu, sam
z Vinkom in Pedemontem  pa odrine dne
13. novembra ob 2 popoldne po Beli reki na¬
vzgor.

Tja in nazaj so se vozili 64 dni. Egiptovska oblast je
segala na jugu do gore Niemati  nekako med 13° in
12° severne širine. Južno odtod pa so bivali na zahodnem
in vzhodnem bregu Belega Nila svobodni rodovi: Arabci in
črnci. Vozili so se skozi ozemlje črncev, ki so: Dinka, Ši-
luki in Barci z vsemi stranskimi vejami. Knoblehar je opi¬
sal svoje prvo potovanje v knjigi: Potovanje po Beli
reki.  Naj sledi nekaj zanimivosti iz nje:

Po premnogih Nilovih otokih bivajo zamorci Š i 1 u k.
Ta čas pa so pasli svoje črede v notranjosti pokrajine, zato
jih ob vodi niso videli veliko.

Na nekem Nilovem otoku so izstopili in prišli v prelep
gaj. Stopinje v blatu so izdajale, da je otok naseljen in res
kmalu zapazijo več stez, ki so jih privedle v vas. Nobenega
človeka ni bilo videti, ogenj pa je pričal, da so vaščani
pravkar zbežali. Male kočice so bile zgrajene iz stebel
rastline dure, pred vsako pa je bilo gumno in na njem
vgreznjen velik vrč, ki so si v njem pripravljali hrano.
Ladijska posadka je takoj začela ropati borno imetje, eden
pa je celo iz objestnosti razbil vrč pred kočo in če ne bi
bil Knoblehar odločno nastopil, bi bili še vas zažgali. Potem
naj se pa še kdo čudi, da črnci belcem ne zaupajo!

Dne 2. decembra so se pripeljali do tistega kolena
Bele reke, kjer se vanjo izliva reka Sobat od vzhoda. Od
tega kolena dalje so Nilovi bregovi skoraj 300 km daleč
poraščeni z gosto travo, ki je visoka za moža in pol. Vsa

E a je posuta z bodicami, da je skoz njo težko prodreti na
reg. Tako Šiluke varuje in jih v lakoti s svojim plodom
celo hrani!

Na dan 10. decembra so ladje zavozile v ozemlje rodu
K i k. Hranijo se z ribolovom, zato vlada povsod okoli ne¬
znosen smrad. Kakor hitro pa se približajo ladje kaki vasi,
takoj zbežijo čolni z ženami, dečki in deklicami kakor
blisk in se poskrijejo, saj so Turki že tolikrat lovili to
človeško blago in ga v sužnjost prodajali.

Više gori ob Nilu pa so 13. decembra vendar spet za¬
čeli lažje trgovati, zares prava trgovina pa se je začela šele

46

Koče zamorcev.

47

pri vasi A n g v e n (tu je bila pozneje misijonska postaja
Sv. Križ), ki so jo dosegli 22. decembra, vse to pa po zaslugi
glavarja Kikov, ki je bil Evropcem posebno naklonjen.
Neki Evropec ga je namreč naredil za glavarja, zato je
tudi zdaj ladje slovesno sprejel.

Na božični dan 25. decembra so prišli v deželo, ki je
na zahodnem bregu last Eliabcev,  na vzhodnem pa last
Borcev.  Tukaj so na provikarjevi ladji obhajali Gospo¬
dovo rojstvo, kolikor je bilo pač mogoče, pa tudi ostale
ladje so razobesile s polmesecem okrašene zastave. Rodova
Eliab in Bor sta oba veji velikega rodu Dinkov,  le
da veliko bolj prijazna, dobrodušna in vesela. Svoje dečke
in deklice tudi tukaj dobro skrivajo, slonovine pa so pri¬
nesli na trg dosti. Ko so ladje 29. decembra pristale na
vzhodnem bregu ob gozdu (v tej pokrajini so se zopet pri¬
čenjali ob Nilu gozdovi), je iz njega privrela velika truma
zamorcev, lepih in velikih. Krepko zgrajena postava, koža
žametno črna in v solncu svetlo blesteča, mišice čvrste,
obraz ponosen in prikupijiv, sorazmeren orlovski nos: kako
lepo delo nepokvarjene božje narave! Vsedli so se ob
obali na tla in v pozdrav zapeli bojno pesem.

Na Silvestrovo 1. 1849. so prijadrali v deželo rodu Čir,
ki spada že med veliki rod Bari.  Čirci imajo med vsemi
Barci najlepšo pokrajino in najrodovitnejšo zemljo. Barci
so tujce sprejemali z veliko večjo radostjo in zaup¬
ljivostjo ko dosedanji rodovi. V velikih trumah so vreli na
Nilov breg in že med Čirci so potnike spremljali celi roji
žena, dečkov in deklic, tekali vštric ladij in peli vedno isto
pesem ter jo spremljali s ploskanjem rok. Peli pa so: »Mata
da doto!« to je: Sultan pozdravljen! Le kadar so jim z
ladje v zahvalo vrgli steklenih biserov, so med pobiranjem
prenehali peti, nato pa spet zdirjali, da so ladje dotekli.
Odkod ta zaupljivost? Barci slovijo med vsemi zamorci po
svojem velikem pogumu! Ni čuda, da se zato Turki tukaj
še niso upali začeti z ropom in požigom! Kadar so se ladje
ustavile, vselej so prišle iz lepo ograjenih vasi množice
gledat; provikar pa je med otročiče delil steklene bisere,
da bi si pridobil ljubezen Barcev in starši se za svoje
otroke niso bali kakor drugod. Barci so dobrodušni ljudje,
znajo pa svojo lastnino tudi krepko braniti in kdor jim
krade živino, naj se pripravi na smrt! Glavarju je Knoble-
har tako ugajai, da ga je prosil, naj ostane v njegovi
deželi in jo vlada! Kako silna oseba je torej moral biti
Knobleliarl da je na ponosnega Barca napravil tako globok
vtis!

48

Zamorci ob Gornjem Nilu.

49

Od Čircev so se 9. januarja 1850 pripeljali do pravi h
Barcev.  Za Knoblehar jevega obiska jih je vladal glavar
Nigila. Ko je Nigila potnike obiskal, so ga sprejeli z vsemi
častmi ter streljali s topom in puškami. Oblečen je bil v
obledelo rdečo obleko, potniki pa so mu podarili nove
hlače, belo tuniko in rdečo vrhnjo obleko, ki jo je potem
nosil vse dni, dokler je ostal na ladjah. Spal in jedel je
pa ves čas na misijonarski ladji ter silno hvalil Evropce,
koliko boljši da so od Turkov. Nigila je še mlad mož, zelo
velik, živahnega očesa, bister in neumorno delaven. V bojih
hodi vedno v prvih vrstah prav kakor lev med živalmi.
Narod ga ljubi in spoštuje, to je pa tudi vsa njegova pred¬
nost pred rojaki. Kako nadarjeni in spretni so Barci, pri¬
čajo lahko že samo njihovi železni izdelki, če bi ničesar
drugega ne bilo. Železno rudo kopljejo že dolgo in prav
dobro. Ne poznajo pa ne meha ne klešč ne primoža ne pra¬
vega nakovala ne kladiva ne pile ne svedra in vendar so
njihovi železni izdelki tako lepi in trpežni, da z njimi za¬
lagajo ne le arabske pastirje in kamelar je in Turke in Su¬
dance, ampak nudijo orodja še poljedelcu in ribiču pa mo¬
žem in ženam okraskov za glavo, ušesa, vrat, lakti, ledja
in goleni!

Zato se je provikar Knoblehar odločil,
da izvede načrt, ki si ga je že v Kar¬
tumu zamislil: Tukaj med Barci naj se
stalno naselita Vinko in Pedemonte
ter začneta z misijonom osrednje
Afrike.

Dne 14. januarja so prišli do 5° severne širine,
torej blizu tja, od koder dalje ni prodrla še nobena
evropska ladja. Letos pa so sklenili, da gredo še dalje,
dokler bo mogoče in če treba tudi preko katarakta,
ki so jih z njim strašili. Zato so iz treh ladij ves tovor
preložili na ostale štiri; med olajšanimi ladjami je
bila tudi provikar jeva in na njej Nigila, ki je sklenil,
da misijonarje spremi. Odrinili so, Pedemonte pa je
ostal pri čakajočih, da poišče kraj za naselbino.

Izpraznjene in olajšane tri ladje so jadrale po
Nilu navzgor. Kmalu so dosegli kraj, do koder so
dotlej najdalje prihajali potniki: tu so prenočili. Zju-

4

50

traj pa so zopet razpeli jadra in se opoldne ustavili
pod kataraktom ali Nilovo brzico, ki ni preko nje
prišla še nobena evropska ladja. Arnaud bi bil sicer
srčno rad prodiral še dalje, pa so se mu uprli kapitan
in posadka. Ker Nilova struga proti severu precej
pada, dere voda z veliko naglico na sever in se razliva
silno na široko, v strugi pa je zato seveda voda plitva.
Vrhu vseh neugodnosti pa je prav to leto bilo vode
malo in so imeli kapitani težko nalogo, kje naj si po¬
iščejo prehod. A kapitan Knobleharjeve ladje je bil
kos tudi tej nalogi; bil je tako spreten brodar, da je
kmalu našel in z lahko ladjo prevozil prehod, za njim
pa ae drugi dve ladji.

Spotoma so si ogledovali nove kraje in se ustavili
pri vasi Tokiman. S tem so pa domačinom izpolnili
srčno željo: slišali so namreč od rojakov, ki so bili
po trgovskih potih na severu, da so na svetu tudi ljudje
bele kože, videli pa še niso nobenega. Kako veseli so
torej bili, ko so se smeli dosita nagledati novih čudes,
belih od glave do pet oblečenih ljudi, z dolgimi bra¬
dami! Nič manj niso strmeli nad ladjami, da so tako
velike in težke in jih napeto platno nosi s tako brzino
po valovih! Nobena stvar pa jim ni pripravila tako
neskaljenega veselja ko glasovi dobre harmonike, ki
jo je imel s seboj gospod provikar. Glavar je tako
tonil v opojnem uživanju, da je prišel k provikarju
in mu ponudil glavarstvo v vasi, če bi se hotel pri
njih naseliti. Ti zamorci so bili pa tudi prvi, ki so za
godbo pokazali tako navdušenje, dočim so jo bolj
severni rodovi poslušali kar najbolj ravnodušno.

Dne 16. januarja so odrinili dalje in prišli kmalu
do vasi in gore Logvek,  ki ležita na zahod-'
nem Nilovem bregu ob 4° 40' severne širine. Od rav¬
nika je torej bil oddaljen le še 500 km. Tako je
bil dr. Ignacij Knoblehar prvi Erope-
jec, ki je prodrl tako daleč na jug!

51

Rad bi bil pot po Nilu še nadaljeval, dokler bi se
dalo voziti, pa bilo se je bati, da bo voda še bolj upa¬
dla in kaj potem?! Zato so se vrnili ter po enodnevni
vožnji prišli do ostalih štirih ladij.

Misijonarji so torej sklenili, da se tu med Barci
naselijo. Toda Nigila, glavar Barcev in njegov brat
Šioba, glavar Čircev, sta se kar na lepem premislila
in se jih odločno branila! Šioba je kar naravnost po¬
vedal, da jih ne mara', Nigila pa se je spretno izvijal.
Daši so se misijonarji silno začudili tej nenadni spre¬
membi, se pa vendar niso usiljevali, ampak so skle¬
nili, da jadrajo na sever. Nigila tudi zapusti njihovo
ladjo in se poslovi, češ, da pojde peš v Berigio in jih
bo tam pričakoval. Misijonarji so začeli takoj sumiti,
da imajo Turki svoje prste vmes.

Čez dva dni so se ustavili v vasi Geri,  da bi
poizvedovali po Nigilu. Pa nihče ga ni videl. Izstopili
so torej in Vinko odide peš v Berigio iskat Nigila.
Pedemonte, ki je bil dober kovač, pa poišče vaškega
kovača, ki ga je spoznal ob prejšnji vožnji, mu raz¬
kaže kovaško orodje in to ga tako navduši, da pridobi
vse vaščane za to, da se oba misijonarja naselita pri
njih. Ko so torej iz ladje znosili že večino predmetov,
ki sta jih mislila rabiti v novi naselbini, pa pride z
neke ladje tolmač ter nekaj pošepeta enemu odličnih
zamorcev. Kmalu se zasliši glas, ki v gledajoči mno¬
žici vedno bolj narašča: Na ladjo! Na ladjo! Ko pa
tudi provikarjevo posredovanje ne pomaga nič, zno¬
sijo svojo prtljago spet na ladjo in se požurijo, da bi
prispeli v Berigio prej ko Turki, ker so slutili, da so
v Geri zamorce nahujskali. Tam pa glavarja ni bilo
doma, brez njega pa niso hoteli vaščani ničesar važ¬
nega ukreniti, misijonarji pa tudi ne. Ko dospe glavar,
jim Knoblehar na seji (res pravi seji, ker so vsi se¬
deli ali na stolčkih ali pa na petah) razloži vso korist,
ki jo bodo imeli od misijonarjev in res so bili glavar

4 *

52

in vsi zadovoljni ter so obljubili, da jima bodo tekom
dveh dni zgradili kočo. Po končni odgovor pa pride
provikar jutri zjutraj, naj se le zopet zberejo pred
glavarjevo kočo. Drugo jutro pride glavar k ladjam
povedat, da naj misijonarji ne pridejo v vas, ker da
jih ne marajo. Ko Knoblehar vendarle izsili novo
sejo, pa po dolgem izpraševanju izve, da je ponoči
prišel spet tisti tolmač v vas in misijonarje obrekel
kakor v vasi Geri.

Knoblehar je torej spoznal, da mu bodo Turki
vsako pogodbo onemogočili, dokler bo v njihovi
družbi, dasi so odločno tajili, da bi za vse te spletke
kaj vedeli, zato se je odločil, da se letos ne naseli
nikjer. —

Kapitan ene izmed sedmih ladij, ki ni bila paševa,
je pa še na povratku misijonarjem odkril, da ima
vrhovni kapitan od paše strogo naročilo, naj te tri
Evropce (misijonarje) gotovo pripelje nazaj, naj na
vsak način prepreči, da bi se kje ne naselili. Tako je
bil torej tisti tolmač le orodje turške zahrbtnosti.

Dne 7. marca so po 64 dnevnem potovanju spet
dospeli v Kartum in veliko je bilo njihovo veselje,
ko so dobili mis. Žara in brata in gojence žive in
zdrave. Vikar pa je na tej poti spoznal, kako
ugodno bi se misijoni  pri dobrih rodovih raz¬
vijali; pa tudi to je uvidel, da mora nasto¬
pati popolnoma neodvisno od Turkov,
ker bodo sicer vedno spletkarili, pa tudi zamorci jim
ne bodo zaupali, če bodo v družbi Turkov, ki jih
zamorci zavoljo njihovih krutosti sovražijo.

i.  V domovino po misijonsko pomoč.

Knoblehar je torej na tem potovanju med črnce
spoznal, kako in kje naj začne. Pa kaj, ko mu je
manjkalo vsega, kar je potrebno za ustanovitev misi¬
jonske postaje! Ni bilo dosti misijonarjev ne denarja

53

za njihovo vzdrževanje, ne orodja za poljedelstvo, ne
oprave za šolo in cerkev! Pa Knoblehar zaupa v božjo
in človeško pomoč. Misijonsko hišo v Kartumu in
ljubljene gojence znova izroči preskušenim tovarišem
in se odpelje po Nilu navzdol in preko morja v do¬
movino, kjer išče in tudi najde potrebne podpore.

Po devetih letih zopet zagleda dne 51. avgusta
1850 svoj rodni Škocijan.  Svojega Arabca (bil je
po arabsko oblečen) sprejmejo ljudje z nepopisno
prisrčnostjo. Znal je pa tudi tako ljubeznivo nasto¬
pati, da si je na mah pridobil srca vseh, ki so ga gle¬
dali ali poslušali. Kako jih je za misijone navdušil,
so tudi s tem pokazali, da so nabrali zanj 500 flo-
rintov! Knobleharjeve velike uspehe pri rojakih, pri
odličnih evropskih in afriških osebah pa moramo v
veliki meri pripisovati tudi njegovi osebnosti,
njegovi čudoviti privlačnosti. Bil je srednje velik,
imel postavi primerno glavo, prsi in pleča, oko mu je
bilo modro, nosil je lepo dolgo brado, ki je imela
svetlo ali celo rdečkasto barvo in lase prav take. Iz
resnega in moško lepega obraza je sijala razumnost,
moč in odločnost. Navadno je bil zamišljen in resen,
prav kakor ^.ak orientalec; kadar je šlo za njegov
ljubljeni misijon, je postal plamteč govornik: oči,
polne duha in skoraj sanjave, so se mu svetile od
navdušenja. Dobrohotnost, ki bi rada vsem pomagala,
požrtvovalnost v svetem poklicu, možata razsodnost
in samostojnost ter vzorno duhovniško življenje: to
so bile glavne poteze njegovega značaja in prav te
so tvorile tisto sijajno privlačnost, ki je Knobleharju
pridobila vsakogar, ki je z njim prišel v dotiko.

Knoblehar se kmalu ginljivo poslovi od rojakov
in se jim zahvali za zaupanje in darežljivost: »Pre¬
pričanje, da veliko ljubljenih duš v pobožni molitvi
povzdiguje svoja srca k nebesom za srečno napredo¬
vanje mojega misijona, mi bo tudi v bodoče krepilo

54

moj pogum in moje zaupanje v Boga.« Nato pa krene
na Dunaj, da tam v središču države zasadi drevo
zanimanja za svoj misijon. S seboj je nesel naravo¬
slovne in zemljepisne in druge znanstvene zapiske,
ki se jih je dunajska akademija znanosti silno raz¬
veselila in mu v zahvalo poklonila najboljše priprave
za znanstveno raziskovanje Afrike. Že prej pa je
prav tako v Ljubljani podaril muzeju lepe zbirke iz
afriškega rastlinstva in živalstva in iz življenja za¬
morcev. Na Dunaju je ostal tri četrt leta in dosegel
izredne uspehe: vse, kar je hotel, morda še več, nego
je pričakoval. V avdijenco so ga sprejemali: vladar,
ministri, kardinal praški, primas ogrski, škof sekav-
ski in bernski in mu vsi osebno obetali, da bodo pod¬
pirali njegov misijon. Zato pravi Knoblehar: »Zdaj
imam najtrdnejše zaupanje, da bo Gospod milost svo¬
jega usmiljenja obilno razlil nad naš misijon; zahva¬
ljujem ga, za neskončno dobrotljivost, da je povsod
ogrel srca, da so se zavzela za usodo meni izročene
črede. Pri tem pa ne pozabim, da pri oltarju v nebesa
pošiljam molitve za blagor svojih rojakov, ki so prvi
dali prelep zgled.« In kateri so ti uspehi?  Cesar
sam prevzame pokroviteljstvo nad misijonom: od tur¬
škega sultana izposluje ferman ali potni list, ki zago¬
tavlja misijonarjem po vsem ozemlju egiptovskega
paše vse pravice in prednosti, ki jih uživajo katoliški
misijoni v drugih pokrajinah turške države; v Kar¬
tumu pa nastavi Avstrija konzula, ki bo čuval pravice
misijonarjev. Člani cesarske hiše so naklonili misijonu
velike darove in vsi ministri brez izjeme so se potru¬
dili, da vsak v svojem področju misijonu pomaga. In
še preden se je Knoblehar obrnil na vso javnost, naj
pomaga, že so dohajali od vseh strani darovi za mi¬
sijon: najodličnejše dunajske žene so tekmovale, da
opremijo misijon s potrebno cerkveno obleko in vsem,
kar je še treba; dobrotniki so naročili oltarno sliko,

55

kupovali vsakovrstno orodje, katerokoli željo je Kno-
blehar izrekel, v vsem so mu hiteli ustreči. Polagoma
so se tudi škofje odločili, da s pastirskimi listi in
okrožnicami sporoče vernikom ustanovitev misijona
v Afriki in ga priporoče. In ne zaman! Pa kar je
Knobleharja najbolj veselilo: od vseh strani so se
oglašali duhovniki in laiki, ki so se ponudili, da gredo
z njim v misijon, tako da je marsikoga moral še od¬
kloniti! Res kar strmimo, kakšen ogenj navdušenja za
misijon je Bog prižigal po Knobleharjevi besedi!

Zaenkrat bi torej bila ustanovitev misijona pri
Barcih zagotovljena. Kaj pa v bodoče? Knoblehar
se je z mnogimi posvetoval in sklenili so, da v
zaupanju na božjo pomoč in gorečnost ljudstva
ustanovijo misijonsko družbo,  ki bo za
misijone molila in zbirala zanje vsakoletne darove
(podobno kakor je to že bilo pri Družbi za širjenje
vere v Lijonu). Ta misijonska družba se imenuj
»Marijina zveza«, patrona ji bodi Marija, ki je mati
belih in črnih otrok božjih; za glavni praznik izbero
Marijino rojstvo 8. septembra. Vsak član naj me¬
sečno prispeva 5 krajcarjev za afriške misijone in
vsak dan moli en očenaš in eno češčenamarijo z do¬
stavkom: O nebeška Kraljica, prosi za nesrečne za¬
morce, da postanejo z nami deležni obljub Kristu¬
sovih! —• Vodstvo te misijonske družbe so prevzeli
navdušeni in odlični možje na Dunaju, papež Pij IX.
pa ji je dne 5. decembra 1852 naklonil iste odpustke,
kakor jih je uživala Družba za širjenje vere v Lijonu!
Kako visoko je torej sv. oče cenil novo misijonsko
družbo!

Ko je tudi to zadevo uredil, je Knoblehar sredi
leta 1851. potoval skozi Monakovo, Briksen in Trient
v Rim, da poroča o vsem tem delu sv. očetu in Propa¬
gandi. Pa naletel je na nepričakovan odpor. Propa¬
ganda je namreč že za časa revolucije leta 1849. iz-

56

javila, da misijonov Osrednje Afrike ne bo mogla
podpirati. Vrhu tega je neki misijonar, ki ga je iz
Afrike nagnala strašna vročina, poročal o teh misi¬
jonih tako neugodno, da je Propaganda prav trdno
sklenila, misijon opustiti in misijonarje drugam po¬
slati. Z največjim trudom jo je Knoblehar pregovorih
da je misijon še ohranila, ker je vse poskrbljeno, da
se bo mogel vzdrževati. Sv. oče sam je Knobleharja
sprejel v avdijenci, ga imenoval za apostolskega pro-
vikarja in mu iznova izročil misijon, da ga vodi. Po¬
daril mu je tudi kelih in monštranco! — Tako je
Knoblehar in samo on! že drugič rešil
misijon osrednj e Afrike, danirazpadel!

Mimogrede pohiti Knoblehar zdaj še enkrat na
Kranjsko  (zadnjič v življenju), sredi avgusta 1851
ga pa vidimo že zopet v Trstu,  kjer zbira svoje
pomočnike, duhovnike in laike, ki so se namenili v
njegov misijon; med obilno prtljago pa je vozil s seboj
tudi tiskarno z arabskimi črkami, da ustanovi v Kar¬
tumu lastno tiskarno! Duhovniki, ki so ga spremljali,
so bili: D o v j a k , kaplan v Sostrem, Milharčič,
kaplan na Dobrovi, Kocijančič,  novomašnik;
Štajerc Trabant  in Korošec Možgan  sta pa
prišla pozneje za njimi. Afed neduhovniki pa so bili:
učitelj, cesarjev vrtnar in arabski tiskar, ki je ob¬
enem nove misijonarje po poti učil arabščine. V Trstu
so se vsi oblekli v mornarsko obleko in se odpeljali
na Lloydovem parniku v Afriko. V noči med 1. in
2. septembrom jih je zalotil hud vihar, tako da so
vsi razven Knobleharja dobili morsko bolezen, dne
2. septembra pa so se izkrcali na afriških tleh v
Aleksandriji.

7 .  Drugič po Nilu na jug in nazaj.

"V Aleksandriji  so ostali deset dni, da so
nakupili vsega potrebnega in naložili obilno prtljago

57

Ladje na Nilu.

58

na dve ladji. Tukaj so tudi v cerkvi sv. Katarine
dne 8. septembra 1851 prvič slovesno proslavili glavni
praznik misijonske družbe »Marijine zveze«. Dne
15. septembra so dospeli v Kairo,  glavno mesto
Egipta in dva dni nato sta prišla za njimi tudi Tra¬
bant in Možgan. V Kairu pa so morali ostati dalje
časa kakor bi radi. Knoblehar je namreč hotel, naj
egiptovski podkralj s posebnim pismom potrdi, da je
vzel na znanje sultanov ferman. Ta pa je ferman lepo
spravil in molčal. Skoraj gotovo je čakal, da mu bo
Knoblehar plačal lepo podkupnino, pa je na napač¬
nega naletel. Ko le ni bilo pisma, mu Knoblehar za-
žuga, da se obrne na sultana samega v Carigrad in
šele tedaj se je podkralj udal ter mu obljubil prepis
fermana, ki ga je bilo pa spet treba čakati!

Vendar je tudi to prisilno čakanje imelo za mi¬
sijon to ugodno posledico, da je Knoblehar kupil
lastno ladjo  in še celo po zelo ugodni ceni: za
6000 florintov! Paša Heiraldin mu jo je dal po prija¬
teljski ceni. Kako so Knobleharja povsod poznali pod
imenom Abuna Soliman (naš oče Salomon) in kako vi¬
soko ga cenili, nam piše Dovjak: »Naš g. provikar

so tako znani, da mi ni treba njih hvali nič pridevati,
samo toliko morem zagotoviti, da jih mora človek
toliko bolj spoštovati, kolikor dalje je pri njih in
kolikor dalje ima srečo, videti njih obnašanje in sli¬
šati njih govorjenje.«

Kupil je torej skoraj novo dahabijo; tako se
namreč imenujejo ladjice na Nilu, ki so ozke in dolge
ter imajo krov in kajuto. Dne 15. oktobra so ladjo
blagoslovili in ji dali ime »Stella matutina« ali
Zgodnja danica.

Ko so na svojo in še eno najeto ladjo naložili vso
prtljago, so 18. oktobra odjadrali in brez nezgod do¬
speli v Koroško,  kjer začne Nil pisati veliki S
in se odcepi bližnjica po suhem skozi puščavo v Ber-

59

ber in Kartum. Knoblehar se s šestimi tovariši odloči
za to bližnjico in najame za ljudi in 300 centov prt¬
ljage 86 kamel; prejahali so nubijsko puščavo v 19
dneh in 17. decembra srečno dospeli v Kartum,
glavno mesto Sudana, kjer jim je pripravil avstrijski
konzul slovesen sprejem. »Zgodnja danica« je pa na¬
daljevala od Koroška dalje svojo pot preko Nilovih
brzic pod vodstvom izvrstnega misijonarja in brod¬
nika Kocijančiča in se šele 29. marca 1852 pojavi pred
Kartumom.

V Kartumu je 1. 1852. zavladalo živahno življenje.
V misijonsko šolo je hodilo okoli 40 otrok in vodil jo
je velik mladinski prijatelj Milharčič. Rokodelci pa
so v delavnici nabavljali vse potrebno orodje; vodil
jo je spretni in iznajdljivi misijonar Kocijančič. Ta
dva sta bila tudi določena, da ostaneta v Kartumu.
Vinko je namreč že 12. januarja 1851 v Knobleharjevi
odsotnosti odšel k Barcem in tam ostal poldrugo leto.

Dne 1. novembra, na praznik vseh svetih, je pet
zamorčkov misijonske šole prejelo sv. krst. Kako lepo
se je podala bela obleka črnim rokam in kako so jim
žarele oči od veselja! Provikar jih je pred Marijino
podobo slovesno in ganljivo nagovoril. Te dečke so
misijonar ji kupili na kartumskem suženjskem trgu.

Začetkom decembra odrine provikar s tremi misi¬
jonarji (Dovjak, Trabant, Možgan) in nekaterimi laiki
na jug in pride v enem mesecu drugič med Bar-
c e dne 3. januarja 1853. Že med potjo pa jih je hudo
nadlegovala mrzlica in so celo Knobleharju podelili
zakramente za umirajoče!

V vasi Gondokoro  ob 5° severne širine med
Barci bi bil Knoblehar rad kupil zemljišče  za
misijonsko hišo in vrt. Ljudje so se ga silno razveselili
in že januarja 1853 se mu je želja uresničila. Zbralo
se je več glavarjev med njimi tudi Nigila, in Kno¬
blehar je vsakemu podaril dolgo modro obleko in tar-

60

buš ali fes. Sam pa je tudi nosil belo obleko, v roki pa
kopje, ki je mesto konice imelo križ. Postaviti je dal
lep šotor, ki so mu ga podarile dobre osebe na Dunaju
kot nalašč za slovesne priložnosti. V šotor povabi vse
glavarje in vsi se vsedejo. Eden glavarjev Knoble-
harja nagovori in ga v govoru zagotavlja, da so ga
vsi veseli, da mu bodo zaupali in ga varovali, ker so
spoznali, da ni tak kakor roparski trgovci. Govorili
so vsi, nato pa vstane še Knoblehar in izrazi svoje
veselje, da so njegovim besedam zaupali. Nazadnje pa
Nigila obljube glavarjev še enkrat ponovi in pod¬
krepi. Nato odmerijo svet in Knoblehar plača prej¬
šnjemu posestniku polno bučo steklenih biserov; spi¬
šejo tudi kupno pogodbo in vsi glavarji se pod njo
podpišejo. Seveda pa ni bilo s tem vse opravljeno.
Prejšnji posestnik se je premislil, nahujskal rojake
in prišli so z orožjem zahtevat zemljo nazaj! Knoble-
harjev neustrašeni nastop pa je kakor paše ukrotil
tudi divjake in dali so mu mir!

Nato je bilo treba zidati kapelo in misi¬
jo  n i š č e. Knoblehar sam in vsi misijonarji so se lotili
dela, kajti Barci so dobro gradili svoje koče; kaj je gra¬
divo, zidar, tesar, mizar, ključavničar pri evropski stavbi,
tega pa seveda niso vedeli. Delo se je lepo posrečilo: Na
gričku ob Nilu je vstala krasna misijonska postaja z vrtom,
kjer so uspevala drevesa in sadeži, ki jih sicer ta dežela
nikjer ne pozna. Daleč okoli pa je bil viden drog s križem
na vrhu, nekoč ladijski jambor; ob praznikih je na njem
vihrala bela zastava z modro zvezdo, znaneč dneve Gospo¬
dove in Marijine in zamorcem obetajoč luč božjo! Kako
lepa je bila postaja N. L. G. v Gondokoru ob Beli reki!

Ko je v Gondokoru vse potrebno uredil, se Kno¬
blehar vrne aprila v Kartum in odtod v Aleksandrijo,
da spet nakupi vseh potrebnih stvari in sprejme nove
misijonarje.

8. Velikokrat na potih.

V začetku septembra 1853 so dospeli v Aleksan¬
dri  j o novi misijonarji: Jeran,  ki se je pa moral

61

zaradi bolezni obrniti že v Asuanu; tudi pozneje je
še enkrat zaman poskusil; je pa zato doma vsaj toliko
ko drugi misijonarji storil za misijone kot urednik
lista »Zgodnja Danica«. Drugi misijonarji so bili:
Gostner, Kohl, Lap, Haller,  pozneje se jim
pridružita še dva misijonarja iz misijonskega zavoda
Mazza v Veroni: Beltrame in Castegnaro.

Misijonar Gostner, ki je pozneje postal generalni vi¬
kar vsega afriškega misijonstva ali Knobleharjev na¬
mestnik in umrl v Kartumu tri dni po Knobleharjevi
smrti, je zapisal, kako zelo je občudoval Knoblehar-
jevo spretnost celo v pristanišču in kakšen ugled je
imel ta pod imenom Abuna Soliman najbolj znani
mož od Aleksandrije pa skoraj do Nilovega izvira!
Knobleharja je spremljal tudi Muga, glavar Bercev,
ki so Barcem sosedje in zbujal po Aleksandriji
splošno pozornost. Misijonarjem se je na poti pri¬
ključil tudi poznejši avstrijski konzul v Kartumu,
gosp. Hansal, ki je tudi pridno pomagal v misijonski
šoli. Ta piše, kakšno angelsko krotkost morajo imeti
misijonarji v šoli, če hočejo pri svobodnih sinovih
narave kaj doseči.

Dne 17. septembra zapustijo novi misijonarji
Aleksandrijo in pridejo po trimesečni vožnji v K a r -
t u m dne 29. decembra 1853. Toda na kako žalostne
spremembe so naleteli! V Kartumu sta bila ta čas
misijonarja Kocijančič in Milharčič že pokopana; umo¬
rilo ju je podnebje. Zato ostanejo v Kartumu Gostner
in Haller ter Beltrame in Castegnaro. Ko pa je prišel
1. aprila 1854 Knoblehar s Kohlom in Lapom (tretjič)
v Gondokoro,  pa tudi misijonar ja Dovjaka in
Trabanta ni več videl! Kako hudo je moralo biti Kno-
bleharju pri srcu in kakšnega poguma in zaupanja v
Boga je bilo treba!

To leto 1854. je znamenito tudi zato, ker se je
ustanovila že tretja misijonska postaja. Iz Gondokora

62

je namreč misijonar Lap šel na sever med rod Dinka
ter tam za stalno napravil misijonsko postajo
S v. K r i ž in sicer na zahodnem bregu Nila ob 6° 50'
severne širine. Pred njim je tam deloval že Možgan,
zdaj pa sta skupaj orala ledino.

V Gondokoru torej pusti Knoblehar le Kohla,
sam pa se odpelje po Nilu še dalje na jug, da bi
preko južnih Nilovih pragov obiskal rodove, ki jih
je videl že ob svoji prvi vožnji. Prodrl je do vasi
Tokiman in šel s poglavarjem na visoko goro. Med
tem, ko je risal lepi razgled, pa goro zmaje potres.
Tokimanci poklonijo Knoblehar ju vola, da s tem po¬
kažejo svoje veselje, ker jih je obiskal.

V Gondokoru je med tem deloval edini Kohl in
bil vsem vse: gospodar, zdravnik, učitelj in učenec.
Po obisku nekega bolnika pa ga je vročina zdelala
tako, da ga je moral Knoblehar ob svoji vrnitvi pre-
videti in 12. junija je izdihnil! V Gondokoru torej
ostane Knoblehar popolnoma sam. Zato se s toliko
večjo vnemo posveti pouku mladine, da jo pripravi
na sv. krst, preden zopet nastopi novo potovanje.
Tudi več odrastlih je mogel topot krstiti, med njimi
prejšnjega lastnika misijonskega zemljišča. Dne 14.
junija odda ključe misijonske postaje oskrbniku in
postaja je osirotela! Kako je bilo pač Knobleharju
bridko pri srcu! A moral je na pot in dne 1. julija je
bil zopet v Kartumu. Sprejeli so ga z velikim vese¬
ljem, ker so jih trgovci ostrašili, da so Knobleharja
že davno zamorci pojedli! -— V Kartumu začne
Knoblehar zidati prostornejšo misijonsko hišo in cer¬
kev, kajti podpora Marijine zveze je bila prav izdatna.
Misijonar Gostner pa je kartumsko postajo kot Kno-
bleharjev namestnik ali generalni vikar izvrstno vodil.

Na jesen 26. oktobra pridejo v Kartum spet novi
misijonarji. To pot jim ni prišel nihče v Aleksandrijo
naproti. Bili so: K i r c h n e r iz Bamberga ter tl b e r -

63

b a c h e r in Rainer  iz Tirolske. Pa tudi pet misi¬
jonskih bratov-rokodelcev je prišlo z njimi. Ker je v
Kartumu že 10. junija šolskega vodja Hallerja pobrala
mrzlica, prevzame misijonsko šolo Kirchner, Rainer
pa umrje že decembra istotam.

Leta 1855. pa spremi Knobleliar Uberbacherja k
Barcem in 11. aprila ju sprejmo Barci z nepopisnim
veseljem (četrtič). Trgovci so namreč raztrosili med
njimi vesti, da je Knoblehar že mrtev, da je bolan,
da za Barce več ne mara, da se več ne povrne. Zdaj
pa ga spet zagledajo! »Naša ladja prihaja, ladja Bar-
cev je tu, k reki, k reki!« Ta klic zadoni skozi deželo
in vriskaje se zgrinjajo množice k reki in prepevajo:
»Naš oče prihaja, naš oče nas ljubi!« S Knoblehar jem
se je topot pripeljal med Barce tudi glavar M u g a.
Kako so zamorci strmeli, ko jim je pripovedoval o
neizmernih vaseh (Kairo in Aleksandrija), o hišah, ki
so visoke kot gore, o »nasoljeni reki« (morju) in o
ladjah na morju, ki segajo do oblakov, o belih ljudeh
in njihovih navadah ter o sprejemu, ki so mu ga pri¬
redili in o koristi, ki jo bodo imeli zamorci in nji¬
hovi otroci, če se misijoni stalno pri njih naselijo!
Uberbacher lepo opisuje svoj prvi vhod v Gondokoro.
Tisto leto, 1855., pa je vsled deževja bila prava la¬
kota in misijonska hiša je vsak dan kuhala za 40 oseb!
»Baba! Ji ko magor« (Oče, mi z lakoto) so prihajali
lačni otroci. Pokradli so z vrta in njiv vse do golega
in še v kaščo udrli. Če pa so jim misijonarji branili,
je pa spet bila zamera. Težko je misijonsko delo!

Knoblehar je ostal v Gondokoru do 12. julija. Ta
dan je krstil katehumene, ki sta jih z Uberhacherjem
pripravila na krst in tako je krščanska občina v Gon¬
dokoru narastla, da je štela že 31 duš. Po Knoblehar-
jevem odhodu je misijonaril med Barci Uberbacher
spet čisto sam, a naporno delo v strašnem podnebju
mu je moči izpilo prej ko v treh letih in 22. febru-

64

arja 1858 je odšel po plačilo. Eno leto je delal sam,
naslednji dve pa v družbi duhovnih tovarišev. »Prav
je ravnal in mnogo molil,« so ga pohvalili Barci.

Toda številne žrtve niso ohladile misijonskega
navdušenja! Kakor v bitko so tudi v Afriko leto za
letom stopale sveže moči iz Evrope in Knoblehar jim
hiti naproti. Bili so topot štirje duhovniki, en učitelj
in 9 rokodelcev. Izmed duhovnikov se je moral po
zdravnikovem povelju Staller  že takoj iz Kaira
vrniti v Evropo, misijonar V u r n i č pa je umrl na
poti v Koroško. Ostali so dospeli srečno v Kartum.
Misijonarja Morlanga  so poslali k Barcem v Gon¬
dokoro, kjer je deloval štiri leta, nato pri Dinkih dve
leti, 1865 pa se vrnil v Evropo. Pircherja  je po¬
slal Knoblehar k Dinkom v Sveti Križ, toda umrl je
na svoji postaji nekaj dni po svojem prihodu. Od šti¬
rih je ostal samo eden!!

Knoblehar je tudi 1. 1856. obiskal Sveti Križ in
Gondokoro (šestič). V Gondokoro je dospel 1. junija
in misijonski učenci so ga pozdravili z barsko pesmijo.
Skoraj istočasno pa je Knobleharjev namestnik Gost-
ner v Kartumu odbral 8 dobrih in nadarjenih gojen¬
cev iz svoje misijonske šole in jih spremil v Aleksan¬
drijo, odkoder so šli v Evropo, da se dalje izobražu¬
jejo. V Rim sta šla na Propagando 2, v Verono na
zavod Mazza 4, ostala dva pa je vzel g. Luka Jeran
v Ljubljano ter za nju skrbel in ju učil. Obenem pa
je Gostner sprejel nove misijonarje iz Evrope, ki so
se L septembra izkrcali v Aleksandriji. Bili so zopet
trije duhovniki in štirje laiki. Srečno so prišli sredi
oktobra v Koroško. Tukaj so hoteli najeti kamele za
ježo skozi nubijsko puščavo, pa jih ni bilo mogoče
dobiti, ker je vse porabil egiptovski podkralj za svojo
pot po Sudanu. Morali so do 7. februarja 1857 čakati
ter so šele sredi marca dospeli v Kartum. Od teh je
Knoblehar Kaufman  na  in La  n za  določil za

65

Sv. Križ, kjer sta Kaufmann 4 leta, Lanz celo 8 let
junaško delovala v strašnem afriškem plavžu ter po¬
magala gosp. Možganu. Knoblehar je oba spremil na
njuno mesto, nato pa spet obiskal Gondokoro (sedmič).
Misijonar G e r b 1 iz Bavarske in bratje so imeli
ostati v Kartumu, pa Gerbla je že 11. junija 1857 po¬
brala strašna mrzlica.

Tega leta je tudi misijonski zavod Mazza v Veroni
postavil pod Knobleharjevo zastavo pet svojih naj¬
boljših gojencev. Toda od teh je Olibonija  v
Sv. Križu in Melotta  v Kartumu hitro umorila
afriška mrzlica. Od ostalih treh pa sta Beltrame
(drugič) in Comboni  delovala v Sv. Križu, B o s c o
pa v Kartumu.

9. Spet v domovino, topot v večno.

Neprestano na potu v skrbi za svoj misijon in v
borbi zoper zavratno podnebje je dospel provikar
Knoblehar dne 21. septembra 1857 zopet v Kartum.
V veliko tolažbo mu je bilo, da so zadnja leta misijo¬
narji manj umirali kot v začetku. Da bi pa uredil
nekatere zadeve s Propagando v Rimu (zida naj se
zamorski zavod v Rimu, misijon naj prevzamejo re¬
dovniki), da bi tako poskrbel za dobro bodočnost svo¬
jega misijonskega polja, da bi potoval v Francijo,
Anglijo in Nemčijo in zbudil zanimanje vse Evrope
za afriški misijon, pa tudi, da bi okrepil svoje raz¬
rahljano zdravje, ki so mu tolika in tako naporna pota
izčrpala skoraj vse sile (večkrat ga je napadala mrz¬
lica, že dalje časa so mu otekale noge), se odloči za
ponovno potovanje v Evropo, v misijonu pa pusti
Kirchnerja za svojega namestnika. Samo do Aleksan¬
drije je porabil skoraj dva meseca. Pa čutil je že v
Kairu,  kako zelo mu škoduje menjavanje pod¬
nebja in moral je ostati kar naprej v sobi. V Ale¬
ksandriji  je pa še bolj opešal. Rad bi bil počakal

5

66

parnika, ki bi ga peljal naravnost v Civita vecchia
blizu Rima, ker pa ni mogel čakati, je moral 5. janu¬
arja 1858 sesti na ladjo in ta ga je sredi januarja pri¬
peljala v Ne a p e 1. Ko ga je v Neaplu iskal avstrij¬
ski poslanik vitez pl. Martini, ga je dobil v nekem
gostišču, pa je že tedaj hudo kašljal. Apostolski nuncij
Ferreri je zato zanj posredoval v samostanu bosih
avguštincev, ki so ga zelo prijazno sprejeli in mu
kar najskrbneje stregli. Ugledni zdravnik Lucarelli
ga je zdravil. Pa vendar se je Knobleharju zdravje
toliko poslabšalo, da je silno kašljal, da ga je tresla
mrzlica in ga je bolelo v prsih. Moral se je vleči, več¬
krat je bruhnil kri in zato po zdravnikovem nasvetu
prve dni marca prejel zakramente za umirajoče. Ko
ga je 10. marca obiskal cesarski poslanik, je sedel v
stolu, ves shujšan, šibek in medel, duh pa se mu je
neprestano pečal z misijonom. Zato je prav nestrpno
čakal, da bi čim prej zopet ozdravel. In res tedaj še
nihče ni dvomil, da ob skrbni negi ne bi mogel čez
nekaj tednov zopet okrevati.

Naenkrat pa je nastopil čuden duševni preobrat,
ki navadno sledi telesni oslabelosti: postajal je namreč
vedno bolj nestrpen, zahteval drugo obleko, drugačno
hrano, spremembo stanovanja in podobne stvari, on,
ki je bil vedno skrajno skromen in le zdravnik ga je
mogel pregovoriti, da je tako, kakor je, zanj najboljše.
Kmalu nato pa se je popolnoma pomiril.

Med njegovo boleznijo je nastopil tudi čas, ko so
verniki prejemali svetoletne odpustke in tudi g. pro-
vikar se jih je hotel udeležiti. Zato je prosil svojega
spovednika p. Ludovika, da je z njim imel 10 dni du¬
hovne vaje, kar ga je zelo potolažilo. P. Ludovik je
pozneje pravil: »Kadarkoli sem ga obiskal, je hotel,
naj z njim govorim o božjih rečeh. Pogosto se je spo¬
vedoval in prav tako pogosto prejemal sv. obhajilo.«
Najbolj pa je bil žalosten zato, ker ni mogel maševati.

67

Molil pa je še vsak dan brevir, dasi mu je bilo vsled
silnega kašlja zelo težko.

Ko so ga nekako 40 ur pred smrtjo pustili samega,
je to priliko porabil in se vlegel na tla, da bi umiral
tako, kakor mnogi svetniki v minolih stoletjih. Ropot
pa je priklical samostanske brate, da so ga položili
zopet v posteljo in od tedaj se je popolnoma udal v
voljo božjo. "V noči pred svojo smrtjo da poklicati
p. priorja. Z največjo muko ga prosi, naj mu med
njegovo prtljago poišče svečo in jo prižge. Sam pa se
z obema rokama oklene križa in glasno izroči svoje
življenje svojemu Stvarniku kot žrtev za svoje grehe.
Te besede je govoril s tako prisrčnostjo in toploto,
da se p. prior in navzoči redovni bratje niso mogli
zdržati solz.

Proti poldnevu 13. aprila  1858 je apo¬
stolski provikar dr. Ignacij Knoblehar
izdihnil svojo  d u š o. Veliki afriški misijonar
in naš slavni rojak je svoj tek dokončal in odšel po
plačilo v veselje svojega Gospoda!

*

Generalni vikar avguštincev je bil takoj priprav-
jen, da rajnkega pokoplje v grobnici domače cerkve,
kjer so pokopavali svoje redovnike. Moral pa je to
dovoliti kralj, ki se je tedaj mudil v Gaeti in apostol¬
ski nuncij sam mu je brzojavno izposloval potrebno
dovoljenje. Tako so torej Knobleharjevo truplo v
mašni obleki položili v cerkvi na mrtvaški oder, opra¬
vili zanj slovesno mrtvaško opravilo ter ga 14. aprila
zvečer prenesli v avguštinsko grobnico. »Vedere Na-
poli e poi morire!«, t. j. če si videl Neapel, potem lahko
umrješ, hvalijo svoj Neapel z Vezuvom Italijani, mi
pa ga hvalimo, ker v njegovi zemlji počiva naš mi¬
sijonarski ga je v njegovem času poznala vsa Evropa
in še marsikdo preko njenih mej!

5 *

68

Na dan pokopa je brzojav bridko novico o Knob-
lebarjevi smrti prinesel tudi na Dunaj. Odbor Mari¬
jine zveze je sklenil, naj se opravi zanj mrtvaško
opravilo, kakršno se spodobi njegovemu dostojanstvu
in je primerno njegovim zaslugam in njegovemu de¬
lovanju. In res je apostolski nuncij De Luca sam
opravil za Knobleharja slovesno pontifikalno mašo.

Knobleharjevo zapuščino,  ki so jo tvorili
dnevnik, zapiski in vsebinsko bogati papirji (drugega
itak ni imel), je prejela Propaganda v Rimu. Dra¬
gocene zapiske o zemljepisju, rastlinstvu in živalstvu,
kakor tudi o jeziku Dinkov in Barcev, ki jih je Knob¬
lehar zbral, je Propaganda odstopila cesarski dvorni
knjižnici na Dunaju. Kako izvrstni so pač morali biti,
da so mu Angleži ponujali zanje 1000 funtov! Pa
Knoblehar je hotel, naj se njegova domovina ponaša
z njimi!

Dr. Ignacij Knoblehar že 70 let uživa Boga, nam
pa s svojim zgledom kaže, koliko je treba de¬
lati in trpeti za duše,  ki jih je prav tako
kakor nas odrešil božji Sin, pa še niso mogle postati
deležne sadov njegovega odrešenja. Ali nismo njihove
zapuščenosti krivi tudi mi, kadar se za misijone pre¬
malo zanimamo?!














X.


o


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000442132