TRIJE SONETI
Branko   Žužek
Začudeno mi iščejo oči v neslišne roje zvezd, v obok neba. Kako nocoj med travami šumi, kako tišina srcu šepeta!
In padem k zemlji v stari bolečini: Srce, ki je doslej samo jemalo, nocoj od želje, da bi se razdalo, v neznani sli drhti ko v pajčevini.
Si našlo misel, ki ljudi vznemirja, in cilj poti, ki svet po njej hiti v nevidni eter večnega vsemirja?
Srce je tiho. V dalji mro luči.
Le rahli šum peroti netopirja
se zgublja v noč, ki mesec jo srebri...
Sedim na griču, blizu sem neba in moja pesem — hvalnica tišini — je glas piščali v jasni mesečini, ki nanjo bog ljubezni zaigra.
Igra za vse, ki so zavrgli sanje in iščejo vsak sebi si poti; morda se vendar srečajo z očmi* ko pesem izzvenela bo v spoznanje.
Igra za tiste, ki nocoj so sami, za tiste, ki od žalostnih skrbi ne morejo zatisniti oči,
za tiste, ki odšli so križemsvet, zakrili za seboj poslednjo sled in niti v mislih niso več med nami...
393
Bila je misel — čul sem njen odmev: kot sutnjo, ki nocoj je mimo šla, kot bi z drevesa padel list na tla in ob dotiku tožno zazvenel.
Bila je misel, ki se je utrnila, kot se utrne zvezda sred noči in v padanju za sestrami ihti, ihti v bojazni, da bi ne ugasnila.
In glej, srce bo padlo zvezdo ujelo,
priželo k sebi jo in bo zapelo
z mirijado zvezd, ki v svetlo noč drhte.
Ujeto v njih blesteče trepetanje poslej v nočeh bo pelo tudi zanje, ki jih je zmagal dan in trudni spe.
394