FUISSE Andrea Zanzotto (l()2l)
II
Zapri  ležim
v kraljestvu hrasta in bukve,
ki valovi  in se lomi  v senci. nun.
kjer prej so deževale strele.
Nikjer sledu človeških  rok. nikjer
nadčloveških znamenj: in kot pravkar
vklenjeni  se sloji zemeljski
potapljajo v tišino.
Nikjer ne vzdihov ne zagnanih
ne izmučenih želja življenja.
A   tišino se potapljam.
Upanje v poslednjem dvomu, vse do tja
zasledovano, kjer prerivajoč
62
se dramijo nastajajoča sonca.
kjer kače in ptice v kamnu
gnezdijo vse zmedene,
neumnost moja in moje bistvo.
v vaju upravičeno imel
bom  kdaj  ime za  tiste gole roke.
potopljene v vrelo vodo. v lesk
grizoče svile, za obraz.
ki srp ga  žgal je,
za telo, ki  tipajoč
grebe premogovniške prepade?
seiu  izlii  iz niča ali iz resnice,
silovite in  vsemogočne.
tu  neopazen  v najostrejši
biči  in  pusti dogmi —
pregibam  tu. tudi za  \as.
zaradi odsotnosti slabotno,
svoje ustnice?
63