silo odtrga dušno oko in misli od teli slik. da bi bil z vsem srcem pri predmetu. Ravnatelj, tudi Tirolec, hud Nemec, a sicer dober mož, predava jasno in krasno, z ognjem. Štefanu se iskre oči, ko posluša zgodovino celjskih grofov. Kakor bi bil sam med žalujočimi, mu je hudo in bridko, ko prime vitez dvorjanik ob grobu zadnjega Celjana grb s tremi zlatimi zvezdami in ga razlomi, rekoč: »Danes grof celjski — in nikoli več!« V duhu gleda Štefan zadnje ostanke davne slave, slikovite razvaline celjskega gradu, kakor jih s klasično besedo opisuje predavatelj. »V Celje pojdem na višjo gimnazijo, nikamor drugam!« se mu poraja ob teh Mestecih opisih v duši trdni sklep. V domoznanstvu govori ravnatelj o rodovitni Slavoniji. »Djakovar, Residenz des Bischofs StroO-mayer, des grbTHen Deutschen- und Magva-renhassers in Osterreich.« Vroč val krvi zaplove Štefanu v lice. Oči mu zaplamte od nenadne, silne misli. Stisne zobe, da zaškripljejo, roke zvije v pesti. »Takšen hočem biti tudi jaz! Prisegam. Amen.« Božje kraljestvo Jože Pogačnik Zvon nebeškega kraljestva Zvon čez borov gozd pozdrav prinaša. (Da bi bolje ga nosili, bori v molk so se sklonili.) Zvon — kot časa zvrnjena strdi s poljan nebeškega kraljestva ... Tih kot gozd stojim. — V moje srce med kaplja, polni mi ga do vrha. V meni Jakobova lestva vstala je do večnosti — — — palo sinje je neba v moje dvignjene oči. — Vurnikova šola: Menza za kapelo v Vratih Božje kraljestvo Na skali vrt rajski s sedmerimi viri, da božje življenje v brst slednji se širi. Na žametnih tratah se ovce pašo, pobožni pastirji jim pesmi po jo. Ob cedi kresnice — vodnice ovca, Gospod jim je rekel, da luč so sveta. Na vrtu na sredi je belo drevo, kresnice in čeda od njega jedo . .. Glej! Človek v skalovju pot išče potrt. Prižgimo mu luči, da najde na vrt! Da sem dete Včeraj sem si nekaj zaželel, tiho sem Očetu razodel: »Rad bi dete bil, tak majčkeno, da še videl ne bi me nikdo. Danes, glej, po polju sam sem šel, ptico videl sem in sem strmel: v sinje viške vedno bolj je šla, vedno bolj očem izginjala. In je videti več bilo ni — let njen šel je tik pod zvezdami. — O! Da dete sem tak majčkeno, prišlo tisto bi preradostno: lastna misel me zgrešila bi. bil jaz ves, prav ves odrešen bi. Pa, saj vem, da pride: majhen bom, pojdem tik za dragim Jezusom, carstvo božje si poiščeva, v raj tvoj, Oče, skupaj prideva.« Reka Iz nebeškega kraljestva teče, teče reka plovna, vso zemljo preteče našo, vlije se v kraljeva morja. Rad bi ptica bil galeb: tiho bi na vale sedel, reki bi se nesti dal, tak v kraljestvo pri veslal. Teče, teče reka plovna: veletoki milosti. O, da bi nas vse prinesli do obrežja večnosti. Trije zvonovi Kadar s tremi zvonovi zazvoni, tako na večer po navadi, se zdi mi, da slišim pogovor presvete Družine. Poslušam, poslušam in mislim za njimi Jožef orjak, Jožef je žalosten in je težak, Jožefu v hrbet so zlezle kosti: veliki zvon težko zvoni------- Deva Marija je med obema sredinca, starčke tolaži in Sinčka uči: Deva Marija na sredi stoji. Gleda skoz line Jezušček mladi. spleta mu kodre kot po navadi Mati Marija in ga drži: Jezušček mladi se pasti boji! — Sveta Družina v sobi visoki, v sobici ozki, v okna se sklanja nebo vam, nebo! Jezus skoz line zre našo zemljo, vidi nas, vidi. . . Sveta Družina, le dvigajte nas! Zlasti na tisti večer proroški, ko nam zvonovi trije zapojo . . . Takrat, o sveta Družina, nas dvignite v izbo svojo! Veter Od zlatih vrat nebeškega kraljestva veter je potegnil na večer, drevja vrhe za seboj je nagnil, liste je prevrnil v svojo smer: božji svod svetlo brni, brni, vzduh po sinji večnosti dehti . . . V veter vstopim se najbolj močan, in se vsega, vsega mu predam: naj počeše za seboj lase, misel moja naj z vetrovi gre . . . ! Sprožim, sprožim mu roke voljan, — prosta vesla — padejo naj vanj! V vetru rože večnosti dehte, klonejo tja glave in roke . . . Tiho, tiho veter gre v zaton, tiho, tiho veter gre v pristan. Vrhe, liste za seboj je nagnil. — Ah, da morem, šel bi z njim voljan! Biti — ne biti France Bevk Slednja misel je bila kaplja krvi, Arsaka minuta večnost. Na glavi ni bilo sivih las, duša se je neizmerno postarala. Nismo smeli želeti ničesar, zato smo se vdali v usodo .. . Upanje je bilo podobno nepovratni točki, ki se je bolj in bolj odmikala. Bali smo se sami sebe. Po hodnikih jetnišnice se je razlegnil štirikratni udarec zvonca in udaril v celice. Ljudje, ki so ležali zleknjeni na ozkih slamnjakih, da se je pod odejo odražalo shujšano telo, so se zdrznili. Omotica dneva je stopila v ozadje, na njeno mesto je skočila misel. Iz molka je rastla in vlekla dušo na natezalnico. Čemu živiš? Peter je ležal na slamnici, zraven njega Ado. In tisti hip, ko sta se obrnila oba, so se v polmraku zasvetile njune oči drug v drugega. Ado je vzdihnil. Peter je spregovoril pritajeno, da je jedva slišal sam sebe, a je bil v tihoti celice slišen do bližnje postelje. »Kaj ti je, Ado?« Ta je dvignil glavo in posluhnil, kakor da čaka nadaljevanja stavka in ko ga ni dočakal, je odprl usta. 14