Štev. 2.                       V lijubljanl, 1. svečna 1904.                       Leto V.
Zimske rožice. i.
l.od odejo snežno rože                      A te rože, blede rože
davno so usahnile,                          brez življenja hirajo,
zimske sape pa na okna                  kadar solnce nanje sveti,
novih so nam dahnile . . .               žalostne umirajo . . .
Blede zimske rože, ve ste slika našega srca, Le pozabimo na dom svoj sredi tujega sveta . . .
2.
Mati sinka milo prosi,                     Tamkaj v daljnem, tujem svetu
ko odhaja v daljni kraj:                  vlada zfma, brije mraz;
„0, ne zabi, sinko mili,                   tam za dom srce otrpne —
domovine vekomaj!                         tuj postane ti obraz! . . ."
A ko majka spet ga vabi z milim glasom: BLjubi sin!" — kot pred solncem led izgine, se zbudi na dom spomin , . .
3.
Veii Hst pred mano rože,                 Spet na dorn spomin se zbuja,
drag na mater mi spomin;               zatrepeče mi srce . . .
a kraj njega dar sestrice —             Zdi se mi, da rože vele
vedno zčlen rožmarin . . .               žaiostno mi govore:
»Mater v grob so položili, Sla k Očefu je v nebo: Kar ti v srce je vcepila — veCno naj ti sveto bo! . . ."
Borisov