938 ANTON INGOLIČ, TAM GORI ZA HRAMOM^ Zadnje čase je prišlo nekako v modo spotikati se ob aktualnost Ingoli-čevili del, češ da gre pri tem za neki manjvredni škodljivi element, ki razbija živi kot umetnosti. Res smo svoj čas izraz razvrednotili, ker smo ga natikali efemernim agitkam, prirejenim dnevni politični bojevitosti; če pa ga uporabljamo v pravom pomenu, nam že površen razgled po književnosti to nekoliko vzvišeno stališče ovrže: skoraj vsa velika literatura je vzrasla iz specifike svojega časa in se tem bolj podaljšala v prihodnost, čim bolj v globino in širino je odblisnila duhovno in socialno vsebino v času opredeljenega prostora. Dvomim, da nastanejo iz daljše časovne razdalje sveža in polnokrvna umetniška dela; le prizadetost, razbolelost, vznemirjenje ali na-\ dušenje lahko sproži žive umetniške reakcije, ki so seve lahko izražene na tak ali drugačen način in utegnejo biti tudi proicirane v zgodovinsko preteklost. 1 Anton Ingolič, Tam gori za hramom. Založba Obzorja, Maribor 1956. Izbor novel Antona Ingoliča z naslovom »Tam gori za hramom.; je ob pisateljevi petdesetletnici pripravil in priredil Mitja Mejak, a je v knjigo uvrstil le novele predvojnega datuma. Značilen ton zbirki daje aktualna .socialna nota. Umetniško najbolj dognane so novele, v katerih pisatelj zvesto prisluhne življenju in ga doživlja s suvereno roko umetnika; prav v teh novelah, nabitih z življenjsko resničnostjo, je izklesal nekaj granitnih postav. Semkaj sodi predvsem mojstrovina »Tam gori za hramom«, ki osupne in omami bralca z izredno sugestivno silo. V nekaterih tekstih je uspešno razširil pisatelj svoj »metier« na izrazito psihološke probleme, ponekje pa se zdi, kot da so problemi premalo trčili ob emocialno anteno in so novele navkljub zanimivi tematiki brez pravega impulza. Težišče izbora predstavlja novela »Tam gori za hramom«, ki sodi zavoljo monumentalne pretresljivosti v sleherno antologijo slovenske proze. Novela je slika strahotne socialne stiske na enem in zakonitega družbenega kriminala na drugem bregu predvojne stvarnosti. Ingolič je s prodornim očesom umetnika odkril izza romantičnega pejsaža socialno resnico, ki je degradirala človeka v animalične življenjske pogoje. Prepričljivo pokaže, da so tudi v teh krutih, človeka nevrednih pogojih mali ljudje ohranili žlahtni žar srca in da se spričo plemenite ljubezni in vsakodnevnih odpovedi dvigajo v etične višine v nasprotju z nemško prepleskano gospodo, ki jo razjedajo moralni ekscesi. Kompozicijsko je novela svojevrstno grajena: Pisatelj, veselo razpoložen nedeljski turist, se seznani z veleposestnikom Jelovškoni; ta ga povabi v svoj vinograd in tu se Ingolič postopoma seznanja s pretresljivo usodo viničarske družine. Tako ima novela svojevrstno dramatično krivuljo: v vedro pisateljevo vzdušje postopoma vdirajo žalostni akordi in razbijajo duševno skladnost. V izredno učinkovitem koncu se najbolj očitno razkrije pisateljeva psihološka metoda: pisatelj ne tolmači Jelovškovega amoralnega bistva, marveč ga razgali in potrdi v dejanju. Širina pogledov in pisateljska pravičnost omogočata rojstvo tako široko dimenzionirane osebe, kot je Herr Jellauschegg, ta nacionalni uskok, ki je topoglav soprog, skrben oče in v isti mah poslovno brezobziren človek, ki gre neskrupulozno prek življenj. Novela je prepojena z žlahtnim leskom intimne prizadetosti in seva nezasenčeno človečnost. Novela »Prepovedana ljubezen« je v umetniški obdelavi šibkejša. Motiv je zanimiv in faktogralsko verno prikazan, manjka mu le psihološke globine. Pisatelj prikazuje življenjske tegobe mlade učiteljice, ki navkljub vsem g-motnim težavam z jekleno voljo doštudira. pa ne more dobiti službe. Počasi pa se ji svetle iluzije razbijejo ob čereh bedne življenjske resničnosti. Zanimala bi nas predvsem notranja psihološka linija, valovanje duševne gladine, potek notranjih reakcij. V mladih letih utegne deziluzija spreoblikovati značaj ali pa ga ojekleniti in utrditi. Breda nekam čudno nedotaknjeno preide prek domačih sporov, čeprav bi lahko šele iz nirženj in razumevanja izšla kot široko tolerantna oseba. Stil je nekako anekdotsko lahkoten in ne ustreza resnosti teme. Novele »2eja«, »Likof«, »Splavar« so socialno podslikane. V prvi pripoveduje pisatelj o starem viničarju Trčku; le-ta si pred smrtjo zaželi vina iz trt, ki jih je dolga leta sam gojil. Sin vdre v klet gospe Koresove, oče se naposled napije vina in umre. Ko bi pisatelj očistil tekst deklarativnih podatkov (n. pr. nepotrebnega poudarjanja: moje vino), bi se novela razrasla 939 v širše premere tragike. Moreča bednost miljeja je dobila učinkovit izraz v razgovoru otrok o tem, kdo da bo spal po dedkovi smrti na njegovi postelji; ta dialog točneje razgali socialno bednost kot še tako nadrobna socialna analiza. V pripovedi o starem Vitužniku (»Splavar«) vpleta pisatelj sebe v pripoved in daje tako zgodbi poseben kolorit. Zdi pa se, da je konec pi'emalo poglobljen. V tretji noveli nam nudi sumljiv korektiv za razrešitev socialnega zla: reformator je intelektualec Dobnik, ki skuša spreobrniti vi-iiičarko Jusovko. Nekaj neprijetnega je, ko bere levite superiorni razumnik viničarki, ki je pravzaprav utelešena neprebujena zavest haloškega plebsa, neprijetna še posebej zato, ker ni podprta v kakršnih koli moralnih depresijah Borisa Dobnika samega. Suveren oblikovalec značajev in življenja je Ingolič V pripovednem tekstu »Prvi sneg«. Novela motivno ni nova, značilen pa je svež prijem, s katerim obravnava ljubezenski trikot. Like oživlja z močnimi individualnimi potezami; naj v tej zvezi omenim le bahavega Gajška in infantilnega Naca. Pripovedni tok je spretno uravnan v baladno grozljiv konec, ki je logična konsekvenca grobo primitivnega miljeja. V zbirki sta tudi dve dušeslovni mojstrovini (»Zebica« in »Ugasle oči«), ki kažeta, da zna Ingolič prisluhniti tudi skritemu in zapletenemu valovanju človeške notranjosti. Prva zgodba pripoveduje o vitalni deklici Zebici, ki ji je narava prikrajšala lepoto z zajčjo ustnico. Življenje gre mimo nje in prek nje, čeprav si vroče želi ljubiti in biti ljubljena. Pretresljiv je opis prvega ljubezenskega razočaranja in konec novele, ko bivši ljubezenski partner še duševno pohabi siroto. Tekst je pisan s subtilno roko in s pravim taktom. V drugi noveli je pokazal pisatelj intuitivno oko za duševno dialektiko in psihične obrate. Motiv je psihološke narave: Invalid Brenk se poroči z Zalo. ki ga vzame iz preprostega materialnega računa. Ko pa povsem zgubi vid, ga ta zanemarja in ljubimka z drugimi. Ob rojstvu otroka Brenk zavestno trdi, da je novorojenček njun; ob tolikšni plemeniti gesti se v Zali vzdrami vest in notranje spreoblikuje značaj. Še enkrat: Anton Ingolič je najboljši oblikovalec življenja tedaj, kadar stoji sredi trdnih realnih tal in ko teče tok življenja prek vzvalovljenili čustvenih plasti pisateljeve osebnosti. Tedaj kaže dragoceno notranje oko za tisti nevidni svet, ki je skrit v človeških prsih, tedaj zableste njegovi pripovedni teksti v plemeniti intimni prizadetosti. ir ¦ t:> ' M a r j a n B r e z o v a r 940