Uroš Zupan
Svet kot volja in predstava
Od žajfnice proti melodrami
"Potrebujem več prostora!" - se je zabliskalo skozi brezbarvno ti{ino, kot bi glavni junak (mogoče junakinja) izpljunil brleč neonski napis. Bilo je pričakovano -
prazno mesto. Sončna svetloba se je že mesece dolgo kopičila po kotih in spreminjala v prah. Dež ni bil več tista nežna glasba, naslon za telesa, ki utrujena od nenehne
bližine začnejo iskati oporo v zraku. "Je tvoj najljub{i ruski roman {e vedno Ana Karenina? Francoski Gospa Bovary? Ali kaj bolj pogro{nega -
ogledalo počasi rjaveči pločevini in ljudem, ki izginjajo v stranskih ulicah, ko se zaradi naglice izginjanja dotikajo lastnih hrbtov?" Gledali smo in bili smo gledani.
Brali smo in bili smo brani. Življenje, iz katerega je bilo narejeno popoldansko čtivo, ki naj bi poučevalo in zabavalo, je bilo na{e. Teklo je pod zamrznjeno
skorjo, v ozadju stavkov. Podajali smo si jih brezbrižno, kot bi v zatemnjeni dvorani izvajali slabo nau~ene plesne slike. Na primer: "Woody Woodpecker je najbolj seksi
junak našega ~asa, a kaj, ko je tudi on le podložnik v nestalnosti, ki nam je bila poklonjena kot obleke, ki so že zdavnaj prišle iz mode,
~eprav se še vedno nosijo." Trepet in vzdihi so padali v temo, v zakulisje preprosto opremljenih kuhinj, medtem ko smo mi padali
na kolena v upanju,
da se bomo ponovno vzpeli
in rasli skozi bleš~e~e sfere,
za katere smo mislili (še vedno mislimo
in mislijo tudi drugi), da se v njih vse za~enja. A ostali smo, kjer smo zastali. Veter je obra~al na gosto potiskane strani broširanih izdaj klasikov, ki so
po~asi rumenele. Prostor, v katerem je nekdo potreboval ve~ prostora, se je širil. In vse izgovorjene besede, ki smo jih slišali, so bile neko~ davno odtrgane od naših ust.
"Kaj naj zdaj storim?" - "Tukaj podpiši."
Pred uporabo pretresi
To je skoraj pesem. Tvoje pisanje: tudi skoraj pesem. Mogoče je pesem nekaj, kar napi{emo, ko prenehamo misliti, da pi{emo pesem in preprosto pi{emo
nekomu - nekaj. Skupaj sva ljubila toliko stvari, ki jih je težko ljubiti ločeno. Kje je moja ljubezen? V besedah, ki jih izgovarjam, kot bi pod vodo
spu{čal zračne mehurčke? Ali v tvojih besedah, ki sem jih prijemal, kot bi v temi prijemal zavrtinčeno, nemirno moko? V mojem hotenju,
da bi premaknil telo, razpolovil prostor in prehodil gledali{če senc? Ali v tvojem hotenju, da bi me prisilil, da sem pozoren, ne da bi od mene zahteval
pozornost? Vse skupaj se po navadi konča z vpra{anjem. Komu? Tebi? Mogoče nenaslovljenemu, ki sedi v sobi in bere nekaj, kar vidi kot pesem.
Goethe je Popotnikovo nočno pesem napisal v gostilni. W. C. W. This Is Just To Say kot odgovor na sporočilo svoje žene. Kako ju prepoznamo?
Po polnočnem vonju. Po nevidnem vpra{aju na koncu. Po utripanju zraka, ki se stresa, tudi ko zmanjka črk.
Skoraj žetev
I.
Prve avgustovske megle
zanesljivo napovedujejo
opustošenje, ki bo sledilo. Koruza
je visoka. V očeh
mojega otroka
se sveti kot načrtno zasajen pragozd.
II.
Zjutraj
se prvotni prebivalci izginjajoče
Dežele za drevesi še vedno skrivajo
za drevesi in ptiči s čivkanjem
že branijo prazne, skoraj sinje zaplate
zračnih prostorov, ki se bodo šele
prikazale, ali pa tudi ne.
III.
Vsi smo vedno stari toliko, kolikor smo stari
točno v tem trenutku. Zreli avgust.
Nepremi~ni, zreli avgust. Po znani poti peljem otroka v vrtec.
Rosa se podpisuje na temno zelene liste.
Kože plašnih srn se sprijemajo s sivimi debli.
Notranjost sliv,
ki jih bomo jedli popoldne,
je že sladka in mesnata.
IV.
Suh pajek ždi v mreži, oblikovani
kot natančna preslikava počasne glasbe.
Vsak geometrijski lik med nitmi je vnaprej
izmišljene barve in vendar prazen. Zunaj listje
trepeta, kot bi zrak šklepetal z zobmi.
Ni še hladno. Pajkova mreža je mirna in tiha bližina
septembra zase neimenljiva. Stopa nam naproti
brez vmešavanja abstrakcij in muh.
Svet kot volja in predstava
Beno poslu{a Coldplay in Nata{a poslu{a Coldplay. Gwyneth Paltrow poslu{a Coldplay, ker njen mož poje v Coldplay. Njuna hčerka Apple mora poslu{ati Coldplay, ker je njen oče {ef pri Coldplay. Vsi novi star{i radi poslu{amo Coldplay. Seveda smo obesili kariere na klin za kak{nih pet let kot Julia Roberts, ki je pred kratkim rodila dvojčke. Seveda smo obesili kariere na klin za kak{na tri leta kot Liv Tyler, ki je rodila samo enega otroka. Mogoče pa smo že tik pred penzijo kot Claudia Schiffer, ki je rodila drugega otroka. Time Magazine in New Yorker bosta prazna in žalostna brez nas. Vanity Fair bo žalosten brez nas. Prav tako Time Out, Le Monde, New York Times, TLS in tudi resnej{i Die Zeit. Paparazzi nas ne čakajo več pred javnimi strani{či in kliniko Betty Ford. Zasede postavljajo pred vrtci in porodni{nicami. Danny Moder je že enega na gobec. Royston Langdon je že dva na gobec. Gwyneth Paltrow je že nekajkrat pokazala srednji prst. Nihče ni mogel verjeti. Claudia Schiffer je glasno preklinjala v pristni bavar{čini. Nihče je ni razumel. Uro{ Zupan je spustil enega v spalnico in mu dovolil, da je iz vseh kotov poslikal previjalno mizo. (The Sun bo objavil ekskluzivno reportažo.) Vsi so postali neznansko zavistni. Marcel Duchamp je na precej uspeli spiritistični seansi pisoar nadomestil s palčkom zavijalčkom. Zgodovina moderne umetnosti in zgodovina porodni{tva sta se v hipu korenito spremenili. Coldplay igra samo {e senti{e in angažirane pesmi o dojenju, v katerih se skriva intuitivni in ~ustveni pogled v notranje bistvo sveta. Catherine Zeta-Jones je bila takoj po drugem porodu že v top formi. Liv Tyler je bila že med prvim porodom v top formi.
Beno precej prdi in bolj slabo spi, ko je v top formi. Ti si najlepša mama, tudi ko nisi v top formi in ko se jeziš. V Los Angelesu je tema nad Mulholland Drivom pacifiška. V Londonu podzemske vozijo brezhibno in Temza mirno teče dalje. V Parizu je ura točno toliko kot v spodnjih Črnučah, to je vedno težko verjeti. Bulevar somraka pred našim blokom se danes spreminja v pozlačeno cesto in vodi direktno v Baby Center.