115 Pavle Zidar Štirinajst pesmi VAS Velika, dišeča čreda, pasoča se čreda streh, zagrizuje se v breg. Njeni beli zobje, kamniti zobje, so popasli vse bilke. Osvetljene sence z zeleno so ostanki in v njih šumi perut mavričnega goloba. NAŠA ŽITA Naša žita, povezana v snope, je razvelo po gori San Pietro, vse zrnje je padlo iz njih in se ubilo. * Letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjski opus 116 Pavle Zidar Nikdar nihče ne bo rodil več sebe v podobi drugega. Slišite veter glodati v žlebu? To je vse, kar je ostalo. Spomin, ki prihaja in odhaja kakor lasje. Še se nam na ustnicah svetle besede, a vse tišji je njih zvok. Komaj še ga sliši kdo. Počasi postaja nerazumljiv. V USTIH V ustih, če hočemo, da to so, mora biti besede glas in joka klokot. V ustih je dom žalosti, sok njen iz vsake besede kaplja. V ustih je vse razsvetljeno in pripravljeno, da umreš. V ustih je začetek in konec vsega. KO ŽIVLJENJE MINE Glas ni telo, ampak vtis, ki ostane. Rad bi se razžarel v razprhanem konjskem repu. 117 Štirinajst pesmi SNOV POLEN LOBANJE Bliski svetlobe s potemnevanji. Zadati rano dnevu s svojim grenkim vonjem, to bi rad. Odtipkuje skrivnost, klavir, bele roke, peruti, vabijo iz tipk občutje mojega življenja. Ne vem, če je žalostno. Kakor da bi se vdiralo neko ostrešje v mrču in se vnovič vzravnalo, ko je zvok prešel. Po tej sledi grem. V praznino čisto temnega dneva. Zvoki so spremenjeni v snov polen. Leže križem kražem. Vse lobanje, ki jih je videl Dali, so smrtno grešile s stvarmi sveta. In še vedno greše. Tudi moja bo. Dotikovala se bo kakega sna, 118 Pavle Zidar ki bo steklenica na bregu morja, samotno zazrta v vživljanje plime. TO BOJO Kmalu bom vse užil PREJELI razen sence nagrobnika. Žaloval bom - če bom, za njenimi tenkimi žilami. Ta sinja razpotja po celem telesu, ki udarijo na dan, ko se je poželim, bo edina večnost mojega trajanja. Luna, mrtvo, izbrito obličje, tkanina, ne zlata ne bela, valovi; dah potoka, ki belo vzhaja, trepeče v njenih vlaknih in cela pokrajina tke iz nje neslišnost jabolkasto trdo, kot dojko device. To je mati sveta. Kot je sonce - oče. Samo neprevedljiv šepet jo je in strah. V nji se vse spreminja v sanje. V času sonca dobe stvari sence, v mesečini stvari križasto zažare. MATI SVETA 119 Štirinajst pesmi Kako neponovljivo je to, ko ne veš, ali držiš kos bele ceste ali vejo. Zdaj vem: v luninem siju se je spočel sad spoznanja. SIMPOZIJ Tiho jutro, iz čipk inja Z MANDELŠTAMOM tkano, je pregrnilo pokrajino za okni. Šepetaje rinem sebe skozi duh Mandelštama. Njegovo opustošeno videnje je tu in čas ga že dekodira na kocke, ki niso granit, ampak roboti marksizma. Kamor ti nese pogled: štirioglate glave skretarjev. Simpozij, simpozij, simpozij. DAR Bog je izjokal oči, ko so te nesli proti Dobravi. Hudo je umreti zaradi slovenske knjige. Preklinjam kraj, ki te je umoril, in ljudi, ki so te morili. Kmalu pridem za tabo in bova zamaknjena poslušala program sluha, ki prevaja v zvok tudi smrt. Amen. 120 Pavle Zidar SEN Vse to je prazen sen, kar veter vame diha; zavest o tem je nič. Iz tega se je vse pričelo — snov neskončnosti, v kateri biva žalost. Megla, ki odeva travo z belo roso, je samo tega sled. Kar v meni biva, to je zunaj mene in samo to, to sem jaz. (Trst 1986) BOJ Ne, ne bojuje se beli človek zoper črnega, nasprotujeta si belo in črno sonce, rasa je svetloba kože, podarjena od sonc. A kje, kje sije črno sonce? Kje belo? Rdeče? Kje zlatenično rumeno? Zakaj ni enega za vse? Zakaj eno sonce deli toliko nesreče, a kruh je isti za vse: bel? KAR Kar potrjujem z glavo, to s srcem zanikam, in s srcem pritrjujem, česar z glavo ne. Štirinajst pesmi Zato ni čudno, če iz tega nastajam, le tak spor daje pomiritev. Tudi zrak in voda sta iz istih nasprotij, ko je zrak mrzel, je voda topla. Negotovost je moč in razdvojenost mir, v prvem mi je živeti, v drugem ne. GRM Grm sem razcveten, BOMBAŽA suhi cvetovi me pokrivajo čez in čez. Moja kri je nit bombaža - bela, bela mehkoba. Vije se skozi telo, šivanko mojega življenja. Kaj šiva - ne vem, morda dve polovici istega: meso in duh.. Ko bo nit izkapljala iz mene, bom razpadel na dvoje. In meso bo usahnilo, ne bo ga več povezoval smisel bombaža. 121