Voda nima vej.
Janezek je imel napako, da je rad po vodi brodil in se pri njej igral. Kedar so šli mati prat, šel je ž njimi, če mu tudi niso dovolili. Med tem ko so mati prali, je Janezek vodo gradil, mline narejal in sim ter tje po vodi brodil. Mati so mu večkrat djali: ,,Janezek pazi! voda nima vej, kako lehko bi utonil, ker si tako brezskerben in prederzen." Toda Janezek se ni veliko zmenil za svarilne besede svoje skerbne matere, mislil si je, da so mati le sitni in mu kratijo njegovo priprosto in nedolžno veselje.
Nekega vročega poletnega dne, ko Janezek ravno kravo iz paše doiuu prižene, pride knjemu sosedovLukec in niu pravi: ,,Pojdiva se kopat, voda bo gotovo gorka, ker solnce tako silno pripeka." „ ,,Nesmem" " odgovori ža-lostno Janezek, „ ,,mati so mi rekli, da moram za njimi na polje iti, kakor hiko priženem kravo domu." "
,,No vsaj bova kmalu nazaj," prigovarja ga Lukec, ,,in mati od tega tako ne bodo nič vedeli."
Janezek se pusti pregovoriti ia hitro koraka z Lukcem proti mlinu, kjer se je šumeča reka z belirai penami valila po ozkej stnigi čez visoko na-stavljeno jez.
Prišedii na odločeno mesto se slečeta na skali blizo sivoniodrega to-muna. Lukec berž skoči v vodo in ker je bil zelo spreten plavavec je kmalu preplaval reko ter veselo zavpije iz une stani; ,,Janezek poglej me, sem že
— 119 —
ččz!" A Janezek, ne znavši dobro plavati, si ne upa v vodo, zat<5 pa reče Lukcu: ,,,,Idi nasredo inpomeri vodd."" Lnkec se berž zopet spusti na sredo tomuna, postavi se po konci in v šali vodo jahaje reče svojemu tovaršu: ,,Le poglej, do brade mi seže." Janezek, ki je bil nekoliko veči od tovarša, verjame Lukcu ter skoči tudi on v vodo, pa — o joj — voda ga zagerne od vseh strani. Čez nekoliko časa se je začela prikazovati zdaj glava, zdaj roka na poveršji derece reke. Ves prestrašen ne vč Lukec kaj bi počel; na-posled se vendar odloči, da grč v vodo Janezku na pomoč. Ali Janezek ga tako silno zgrabi in se ga tako terdo oklene, da ga s seboj vred v glo-bočino vode potegne.
V tem trenotku pride mlinar iz mlina. Ko vidi ta žalostni prizor, berž skoči v čoln in hiti utopljencema na pomoč. Srečno ju potegne zopet na suho in pokliče hlapca, da sta ju tako obernila, da sta vodo lehko iz sebe vergla ter ju potem v mlin odnesla.
Lukec je bil kmalu po konci, le omahoval je še, kakor bolnik po dol-gotrajnej bolezni. Nad Janezkom pa so mlinarjevi pričeli oživljevanje. Hlapca ga dergneta po vsem životu s pogretimi cunjami, kakor tudi z ostrimi ker-tačami po podplatih, in rau pišeta zrak skozi nosnice.   Po takem ravnanji : se jima vendar posreči, da se Janezek zacne polagoma zopet gibati.
Ker je bil mlinar bogat, dober in usmiljen človek, Janezek pa je imel revne starše, pošlje mlinar tudi po zdravnika. Srečuega se je štel, ko je videl, da je rešil oba dečka.
Janezek je zopet ozdravel, ali vselej, kedarkoli se je spomnil na ta dogodek, spreletela ga je velika groza. Mati so mu pa rekli: ,,Ali ti nisem večkrat djala, da voda nima vej; prepričal si se zdaj zadosti o resnici mojih svarilnih besed. Zahvali se Ijubemu Bogu, da ti je po mlinarji poslal svo-jega angelja varuha, ki te je rešil žalostne smerti."