V spomin na Mirka Ilešiča in Dušana Skoka I. Ko sem pred poldrugim desetletjem v Pravni praksi “iz torkle” iztiskal netipično pravniške kolumne, se je ugledni profesor evropskega in gospo- darskega prava dr. Mirko Ilešič pridušal dolgoletnemu odgovornemu ured- niku Dušanu Skoku glede mojega potopisnega utrinka, češ da bo naslednjič tudi on napisal prispevek o svojem izletu na Šmarno goro, kar je bila svoje- vrstna sarkastična opazka, čeravno sva drug drugega spoštovala ter tu in tam celo zadržano vstopala v čarobni krog prijateljstva. Seveda reakcije nisem bil vesel, a nisem spremenil stila, ker sem poskušal popotne vtise venomer preplesti s pravom, filozofijo in občimi življenjskimi vprašanji, kar je vsaj v tistih časih pravniški srenji primanjkovalo toliko kot politikom etike. Obeh kolegov, vzornikov in tovarišev žal že vrsto let ni več na tem svetu, a sem prepričan, da se bomo še srečali, zato jima od srca poklanjam tale zapis. Zakaj nas večino vleče na pot, zakaj radi potujemo? Nekdanji izjemno priljubljeni harvardski profesor pozitivne psihologije Tal Ben-Šahar, ki je Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Sodobnost 2017 131 Sodobni slovenski potopis študentom predaval o sreči, je izvrstno razložil esenco človekove po trebe po gibanju v povezavi s čustvi in motivacijo, kar je še posebej lepo razvid- no iz etimologije angleškega jezika in angliziranega širšega be sednjaka. Pravi, da gibanje (motion) povzroča čustva (emotions) in nam vzbuja mo- tive (motivations), ki predstavljajo gonilno silo naših dejanj. Že sam jezik torej razkriva temeljno resnico, da so emocije, gibanje in motivacija ne- razdružljivo povezani s skupnim latinskim izvorom moveo (gibati, migati), samostalnik motiv pa prihaja iz srednjeveške latinske besede motivum, kar pomeni nagib, vzgib ali gibalni vzrok. Kot mi je pojasnil profesor Janez Kranjc, izraza emocija latinščina ne pozna, v sodobne jezike je pripotoval prek francoščine. Konec 16. stoletja naj bi se pojavila beseda esmotion, ki je izpeljanka iz movoir in motion (spraviti v gibanje, ganiti) in izvira iz vulgarne latinščine (exmoveo oziroma emoveo). V francoščini je emocija (émotion) po slovarju začasna čustvena reakcija velike intenzivnosti, ki jo navadno povzroči spodbuda iz okolja. Sirski pesnik Ali Ahmed Saïd Esber, ki ga bolje poznamo po božanskem vzdevku Adonis, je za intervju sobotne priloge še vedno najbolj uravno- teženega slovenskega dnevnika (toda tudi ta na trenutke že rumeni pod komercialnimi pritiski) povedal, da sta ga v življenju najbolj zaznamovali dve besedi, in sicer glagola oditi in potovati. Treba je iti, pravi, kajti vsak odhod je oblika ustvarjanja, potovati pomeni spremeniti se in preroditi. Ali kot verjame Pascal: naša narava je gibanje, mirovanje pa je smrt. Vsi smo popotniki in rezultat prehojene poti in izkušenj. Pričujoči miselni kometi so se (mi) zasvetili med poletnim zasebno- službenim koledovanjem med Novo vasjo nad Dragonjo na obronkih slovenske Istre, Maastrichtom, Londonom, Trevisom, Verono, Fažano, Puljem in otokom Ižem. Nič posebnega, boste rekli, in imate popolnoma prav, če bi šlo zgolj za zemljepisne širine in dolžine brez osebne refleksije; ker pa me je tokrat še posebej povleklo v axis mundi, se mi dozdeva, da vas utegnejo zanimati brskanja po esenci gibanja in potovanj v soju čustev, motivacij in kulture. II. Po službeni Budimpešti in Varšavi sem komaj čakal na štiridnevno odi- sejado s svojo najboljšo tričetrtinsko polovico, da celoto podvojiva s sado- voma najine “ljubezni dvoedine”. V nekdanjih študijskih letih je bila tujina rezervirana za najbogatejše, najboljše ali najbolj avanturistične 132 Sodobnost 2017 Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi posameznike, dandanes pa jo ima večina zagretega mladeža postreženo na evropskem pladnju, čeravno si je ne morejo privoščiti prav vsi, najbrž le manjšina. Najina otroka sta to možnost imela in jo tudi izkoristila: hči je dobrih pet mesecev preživela na holandski pravni fakulteti v Maastrichtu, sin pa na ekonomski v angleškem Newcastlu. Dogovorili smo se, da se za konec tedna dobimo na hčerinem teritoriju, potem pa ju odpeljeva domov, pri čemer sva upala, da bosta kovčka, ki sta ju poprej odposlala po pošti, vsebovala kar največ oblek in drugih potrebščin. Pot je bila zanimiva iz vseh zornih kotov, od eksministrskega do civil- nega. Vseh pohval vrednega hibridnega priusa sva zagnala ob petih zjutraj in veleumni garmin nama je sporočil, da bova približno 1300 kilometrov zmogla do štirih popoldne, kar je bila nepozabna zmota. Začela sva v hu- dem nalivu, ki ga je na italijansko-avstrijski meji odgnalo sonce, nato pa je šlo kot po maslu do Stuttgarta, kjer sva prvič obtičala v koloni, brez najavljenega razloga, kar tako, zaradi običajnega petkovega prometa. Med nekajurnim polžjim premikanjem so me sicer obletavale asociacije na bliž- nji Tübingen, Primoža Trubarja, svetovni etos, izmišljeno Slavico z Radia Capris in Toneta Partljiča z njegovimi šegavimi Nebesi pod Pohorjem, a vse to ni kaj dosti pomagalo k pomirjenju razjarjenih živcev. Ko sva se končno začela premikati s kolikor toliko normalno hitrostjo in želela pot nadalje- vati mimo Karlsruheja, ki ga je Ester v vsej naveličanosti zmogla šegavo oklicati za Karla-med-rjuhami, sva se v nevihti znašla pred zaprtim uvo- zom na avtocesto. Tjakaj naju je črna elektronska napravica še nekajkrat trmasto pripeljala, dokler nisva obupala in se ustavila na zanikrni bencinski črpalki, kjer sem se v polomljeni nemščini uspel po človeško dokopati do prave smeri. Pa naj mi še kdo kritizira slovenske ceste, ki sploh niso slabe, le popeljite se malo po Evropi, kaj šele po vzhodnejših in južnejših deželah! Ko sva ob pol desetih zvečer ob sončnem zahodu (!) končno prispela v precej odštekan hotel Kaboom poleg železniške postaje, naju je najin podmladek že čakal na večerji, zato so čustva v hipu izbrisala vse doživete nevšečnosti in nas priklopila na vzhičenost. Preživeli smo nepozaben ko- nec tedna, od katerega mi je ostalo v spominu predvsem umirjeno univer- zitetno vzdušje mesteca ob reki Mass, številni kolesarji, tršati visokorasli Nizozemci in svojevrsten paradoks, da država, ki je soustanovila Evropsko unijo, na eni strani deluje zelo evropsko, na drugi pa recimo ljudje niso podprli nesojene evropske ustave. Na pravni fakulteti brez nacionalnega rompompoma ponujajo poseben program tudi v  angleškem jeziku, pri čemer nikogar ne skrbi usoda nizozemščine, saj je domovinska in sleher- nikova skrb za materinščino samoumevna. Drži, da jih je osemkrat več kot Sodobnost 2017 133 O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha Slovencev, a je denimo Maltežanov petkrat manj kot nas, Gruzijcev pa le dvakrat več, pa nimajo problemov z mednarodnim lingua franca. III. V duetu je torej sledil (vedno znova) najslajši London s  kombinacijo akademskega udejstvovanja v Mednarodni pomorski organizaciji, dobro- delne prireditve Stay Alive v Libertyju (z obilo zastonjkarskih koktajlov in prsato didžejko), koncerta Massaoke sredi betonske džungle ob Temzi in razstave ameriške slikarke Georgie O’Keefe v galeriji Tate. Kulturni višek je bila nepozabna triurna modernizirana Shakespearova predstava Sen kresne noči na stojišču v gledališču Globe za pet funtov po osebi. Režiserka Emma Rice je skupaj z dramaturginjo Taniko Gupta pričarala nenavadno indijsko mitološko in pravljično vzdušje; na piedestalu kot v nebesih ansam bel igra dinamične melodije z virtuozno Sheemo Mukherjee s sitarjem v ospredju, škrata Robina je upodobila eksplozivna ženska, Helena pa se je preobrazila v moškega Heleniusa. Shakespearovo gledališče, ki je sodobna konstruk- cija originala iz let 1599 in 1614, je dokaz, da je možno kulturo približati sleherniku za drobiž, toda za kaj takega morajo imeti posluh politiki, podjetniki in umetniki.  IV. Vsaj dvajsetkrat sem že popotniško izkusil letališče v Trevisu, mesta pa še nikoli, čeravno mi ga je prijatelj z Malte opeval kot izjemno slikovit kraj, vreden ogleda. Tokrat sva bila skorajda prisiljena tu prespati in se nasled- nje jutro sprehoditi po njegovih ulicah. Kot se lahko na hitro podučimo, je bila prva naselbina na tem območju z obilico vodnih virov vas iz predrimskega obdobja, zgrajena na zavoju reke Sile. Zaradi pomembnih cestnih arterij in vodnih poti je bil Treviso vse od antičnih časov živahno trgovsko središče, pozneje pa so tudi to mesto dosegle posledice propadanja rimskega cesarstva. Ko so ga osvo jili Langobardi, je postal ena od šestintridesetih vojvodin njihovega kralje- stva; v  njem so ustanovili kovnico denarja, ki so jo pozneje uporabljali tudi Karolingi in Beneška republika. Okrog leta 1000 je mesto sprejelo lasten statut kot avtonomna komuna, in ko je v zavezništvu z Veronsko in Lombardsko ligo porazilo Friderika Barbarossa, je doživljalo ekonomski, 134 Sodobnost 2017 Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi arhitekturni in urbanistični razvoj. Leta 1321 je bila v mestu ustanovljena ena prvih univerz, Ezzelini so bili med letoma 1237 in 1260 prva rodbina, ki ji je uspelo uveljaviti svojo oblast v mestu, sledili sta ji družini Collalto in Da Camino, leta 1329 ga je zasedla vojska rodbine Della Scala, leta 1339 pa se je mesto prostovoljno podvrglo Beneški republiki in tako postalo njeno prvo kopensko ozemlje. Na medmrežju reklamirajo ogled stolnice iz 6. stoletja, zgrajene v sre- dišču mesta, kjer so nekoč stali gledališče, tempelj in verjetno tudi terme, zanimiva je cerkev sv. Frančiška s samostanom, v kateri sta grobova enega od sinov Danteja Alighierija in hčerke Francesca Petrarca. Trg Piazza dei Signori je srce mesta, njegovo kulturno in družabno središče, kjer espresso še bolj diši po italijansko in s svojim okusom izvablja Proustove občutke, čeravno bistveno manj melanholične. Na njegovi vzhodni strani stoji Pala- ča tristotih, imenovana tudi Palazzo della Ragione, zgrajena v 12. stoletju, nekoč sedež Najvišjega sveta, ogleda sta vredna tudi zastavljalnica za ubož- ne Monte di Pietà in Cappella dei Rettori. V Trevisu se je rodil Benetton in lahko si mislite, da v družbi moje najžlahtnejše gospe ni šlo brez nakupov, tudi v mojo korist in povsem sprejemljivo “škodo”. Potem sva se odpeljala v Verono, v mesto za zaljubljence, ki hrepenijo po Juliji na balkonu in Romeu pod njim, si lajšajo ljubezensko sladko trpljenje z bollito misto, prelitim s kostnim mozgom in kruhovimi drobtinami ter zalitim z rdečim vinom valpolicella, nato pa se pogreznejo v arensko oper- no praznovanje, kjer recimo kot midva uživajo ob nepozabni Aidi v režiji Franca Zeffirellija. So njena suženjska čustva do zavojevalskega Radamesa silnejša kot pripadnost očetu in domovini, je biti lepše pri živem telesu zazidan v grobnico z najdražjim kot nesrečno živeti na svežem zraku? V. Ker sem v otroštvu in (prvi) puberteti vselej letoval v šotoru, največkrat v čarobnem Valunu na Cresu, mi je po prvih boljših dohodkih prijalo, da smo z družino odhajali v eksotične kraje na all inclusive, kjer ni bilo treba skrbeti, koliko staneta (Dolanca?) popita pijača in snedeni sladoledi, ker je bila za pavšalno ceno vselej na razpolago mizica-pogrni-se. Zato sem se pred leti sprva na vse kriplje otepal svakinjine ponudbe, da s soprogo teden dni popaziva na njihovo prikolico v kampu Peroj zraven “črnogorskega” Peroja v Fažani, a se je na ženino prigovarjanje vendarle zgodilo “priko- liciranje” in naju takoj zasvojilo. Romantični večerni klepeti ob sveči in Sodobnost 2017 135 O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha travarici, jutranje plavanje, kavica v mičnem mestecu, kuhanje v kopalkah, magična Foška z blagodejnimi vibracijami, mistični Vodnjan z mumijami, rimski Pulj z živahno tržnico, impresivno ribarnico in pšeničnim pivom nasproti Avgustovega hrama … Uauu! Kjer koli sem, poskušam s pogledom prebiti svetlobno onesnaženost, ki je je v fažanski naravi zanemarljivo malo, in utoniti v zvezdnatem nebu, ki me spominja na poučne oddaje Stephena Hawkinga, v katerih me je poučil, da je lahko sleherni človek genij (torej tudi jaz?) in da je v naši galaksiji 300 milijard zvezd in vsaj 100 milijard planetov; teh naj bi bilo 50 mili- jard kot Zemlja skalnatih, 500 milijonov pa naj bi imelo tudi vodo, kar je bistven pogoj za življenje. Če temu dodamo še 200 milijard galaksij in vse verjetnejšo teorijo o mnogoterosti vesolj (multiverse) namesto zgolj ene- ga (universe), potem mora biti tudi največjemu skeptiku in nejevernemu kristalno jasno, da v vesolju zagotovo nismo sami, samo vprašanje četrte (ali katere druge, še ne odkrite) dimenzije je, kdaj bo prišlo do bližnjega srečanje tretje vrste. Veliki pok pred malo manj kot 14 milijardami let bi lahko ponazorili s hipno prebujenim Stvarnikom, ki je skozi obroček na magični paličici začel pihati milne mehurčke, od katerih je vsak pomenil novo vesolje, ki se ni razblinilo, marveč se je večalo in širilo in se še vedno napihuje. Toda kaj je bilo pred tem in kaj bo mnogo pozneje? Znanstve- niki so s teleskopi in drugo opremo mednarodne raziskovalne organizacije Evropski južni observatorij (ESO) našli dokaze o obstoju planeta v osončju naše najbližje zvezde, na katerem bi se utegnilo razviti življenje. Planet, ki so ga poimenovali Proxima b, je od nas oddaljen okoli 4,2 svetlobnega leta in kroži okoli rdeče pritlikavke Najbližje Kentavre, okoli katere potrebuje le enajst dni, saj ji je skoraj dvakrat bliže, kot smo mi Soncu. Poleg tega je Nasa pod površjem Evrope, ene od 67 Jupitrovih lun, ki jo je že leta 1610 opazil Galileo Galilej, odkrila ocean, kar posred no pomeni, da so tam razmere za življenje … Kakor koli že, zaenkrat vsaj materialno prisegam na našo mamko Zemljo. Med šumljavimi borovci na morskih obronkih še lepše šumijo papir- nate knjige in šušljajo besede prav v tistem molu ali duru, v katerem je uglašena moja duša. Že od nekdaj sem si želel prebrati še katero izmed del Antoina de Saint-Exupéryja, kajti čudoviti Mali princ je tako močno kulten, ne smrten in obče priljubljen, da je včasih že malce kičast, saj je bila v naši in še kateri generaciji pravcata sramota, če ga nismo prebrali in znali vsaj nekaj odlomkov na pamet. Edvard Kocbek je iz francoščine v slovenščino sijajno prevedel romana Terre des hommes in Vol de nuit, ki sta pri nas izšla pod skupnim naslovom Veter, pesek in zvezde. Ker je Tonči 136 Sodobnost 2017 Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi kot strmoglavljeni pilot sredi puščave očitno doživel strašno žejo, je napi- sal enega najlepših spevov o vodi, ki naj bi je odrasel človek popil vsaj dva do tri litre na dan, on pa je koprnel po kapljicah: „Voda! Voda, nimaš ne okusa, ne barve, ne vonja. Človek te ne more določiti, okuša te, ne da bi te poznal. Ti nisi sa mo potrebna za življenje, ti si življenje samo. Prepajaš naju s slastjo, ki si je s čuti ne morem razložiti. Po tebi se vračajo v naju moči, ki sva se jim bila že odpovedala. Po tvoji milosti se v nama odpirajo posušeni vrelci najinega srca.“ Na prvi pogled se zdi, da v  knjižici prednjači letalstvo, neskončna ljubezen do letenja, a je v resnici mnogo, mnogo več. Pisatelj razglablja o človekovi veličini, ki ne nastane sama od sebe, zgolj z obleko, hrano in iz- polnitvijo vseh njegovih potreb, kar ga napravi za malomeščana, vaškega politikanta in tehnika, odtujenega notranjemu življenju. Izobrazba še ne ustvarja kulture in klavrno podobo o njej si ustvari tisti, ki misli, da temelji na spominski sposobnosti za formule: „Slab študent najvišjih šol ve danes več o naravi in njenih zakonih, kakor sta vedela Descartes in Pascal, toda ali je tudi sposoben njunega duhovnega poleta?“ Saint-Exupéry toži, da ga tega, kar ga muči, ne ozdravi nobena ljudska kuhinja, kajti ne pestijo ga lačni, grbavi in grdi, marveč „v slehernem izmed nas zaklani Mozart“. Samo duh, ki dahne v ilovico, zmore ustvariti človeka. Letos so v mojo poletno knjižno malho namenoma zašli tudi Teofrasto- vi Značaji, ki bi morali biti obvezno čtivo katerega koli psihoterapevta ali dušebrižnika. Ker nisem dobil Otroštva, sem od kresnikovega nagrajenca Mihe Mazzinija prebral mladinski roman Zvezde vabijo, iz katerega sem si izpisal naslednji pomenljivi stavek: „Včasih sovražimo tisto, česar ne upamo ljubiti.” Prijetno presenečenje je zame Carlos Pascual, v  Slovenijo priženje- ni Mehičan, ki pronicljivo piše O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih. Skrbi ga, da mladi Slovenci ne govorijo o  lokalni politiki in ne berejo resnih časopisov, skrbijo ga klientelistična narava sloven- ske družbe in očetovski pokroviteljski odnos med ljudmi in vlado, ki povzroča apatično in prerazvajeno študentsko populacijo, zaskrbljen je nad sklerotično akademsko sfero in kulturno, samozadostno in mnogo- krat sterilno aristokratsko elito. Pravi, da je branje kot poslušanje mrtvih z očmi … Za vrhunec sva odplula na Brione na premiero predstave Shakespeare poletne noči – variacije  v režiji Lenke Udovički (soproge Radeta Šerbed- žije, ki naju je lani na istem prizorišču navdušil v  vlogi kralja Leara), s katero sta gledališče Ulysses in zagrebška glasbena akademija obeležili Sodobnost 2017 137 O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha 400. obletnico smrti enega največjih dramatikov in pesnikov vseh časov. Glav na vloga “čuvaja Shakespearovega spomina” pripada slovenskemu igralcu Radku Poliču, ki je žarel, blestel in – kot le on zna – vidno v srcu krvavel, gre pa za hommage Shakespearu, v katerem se večinoma mlade igralke in igralci z besedami, gibi in glasbo sprehodijo od časov velikega dramatika do današnjih dni s poudarkom na izbranih motivih iz njegovih kraljevskih kronik, tragedij in mitskih ljubezenskih scen.  Takole se je izpovedal Rac v intervjuju, ki sta ga imela s prvo ženo, pri- jateljico in legendarno igralko Mileno Zupančič za Sobotno prilogo Dela, po tem, ko se je v svoji značilni, pogosto znatno retorični mržnji pridušal, da je njegovo življenje zaradi dela ena sama katastrofa, da teče naprej brez družine, brez najbližjih, brez prijateljev, ostal mu je samo oder, “preklete deske, ki življenje pomenijo”: „Lahko si samo približno predstavljam živ- ljenje brez teatra, filma, igre! Pravkar ko to pišem, sem na Brionih, kjer se pripravljam na predstavo Shakespeare ljetne noći – variacije, v katerih igram samega sebe, Borgesa, Shakespeara – skozi okno moje sobice vidim gozd, stoletne velikane borov in cipres. Začel je pihati zapadnjak, zelo je sopar- no, približujejo se neverini – nevihte (končno), škržati žagajo in pilijo svoje zrsz, zrsz, zrsz. Pozabil sem na vse, predvsem na svoj poklic … Samo veter, škržati, kriki galebov in šum morja. Ja, lahko bi bil gozdar. Zakaj nisem?“ Drži, poleg kulture je vse naokoli prirodni živalski vrt, v morju in na kopnem, ki ga poleg raznovrstnih rib, ježkov, leščurjev in preostalega mor- skega življa krasijo nervozni martinčki, vrabci, škorci, radovedne grlice, mravlje, muhe in občasno ose, komarjev pa sploh ni, mar veste, zakaj? Zato, ker v drobovju zapuščene in na pol podrte trgovine, ki sicer kazi okolico, gnezdijo lastovke, ki poskrbijo za antiinsektično ozračje in dobro počutje opazovalcev, saj uživamo v njihovih zračnih vragolijah in akrobatskih niz- kih preletih, s katerimi mimogrede odganjajo tudi nezaželeno plenilsko pisano šojo. Zanimivo, da ta ptica velja za plašno, zato je bolj kot po videzu prepoznavna po glasnih in raskavih krikih, ki jih oddaja kot svarilo, kadar opazi nevarnost. Pogosto posnema oglašanje plenilcev, od mijavkanju podobnega klica kanje do kraguljevega „kjakjanja“, ki ga je največkrat pre- prosto ločiti od klica ujede že po tem, da prihaja iz gozda namesto z višine. Žolna je vsejed ptič, ki se prehranjuje pretežno z želodom, oreški, semeni in žuželkami, občasno pa pleni tudi mladiče drugih ptic v gnezdih – zato obrambna drža lastovic – in male sesalce. In potem je tu smrdokavra, ki se bolj redko pokaže, a s svojim vilinskim stasom vsakič navduši opazovalce. Up­up­up, pu­pu­pu, kliče ta vodéb ali vdáb k pozornosti z  značilnimi zvoki, ki so botrovali smrdokavrinemu 138 Sodobnost 2017 Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi znanstvenemu poimenovanju Upupa epops, vsakič se s prikupno glavico prikloni, kot da bi želela prikimati lastni impozantnosti navzlic nesrečne- mu imenu. Gre za ptico, ki bi jo po videzu prej umestili na daljno Novo Zelandijo ali Papuo Novo Gvinejo, pa se očitno odlično počuti tudi v Istri. Nemogoče jo je zamenjati s katero koli drugo letečo pojavo, ker je raz- poznavna tako pri sedenju kot pri letenju. Ima dolg, šilast, temen in rahlo navzdol zakrivljen kljun, zgornji del telesa je rožnate do oranžne in pešče- no rjave barve, zaobljena široka krila so okrašena s črnimi in belimi črtami, rep je črn s široko belo prečno progo. Na glavi ji čepi vrsta dolgih peres s črnimi konicami (čopa), ki jih smrdokavra občasno dvigne, kot je to po- nosno počel s svojo perjanico Inču Čuna, poglavar Apačev in oče slavnega literarnega Vinetuja. Smrdokavrine nožice so sive in kratke, a zaradi tega nima prav nobenih kompleksov. Samec in samica sta si tako podobna, da ju je mogoče ločiti le z natančnim bližnjim ogledom (do katerega še zdaleč ni enostavno priti), prav tako je težavno določanje starosti. Mladiči ima- jo sorazmerno nekoliko krajši kljun in perjanico ter so za odtenek manj živih barv; pravkar izlegli ptički so po vsem telesu porasli z dolgim belim puhom. Smrdokavra se pogosto pojavlja v folklori in mitologiji, v antični kulturi, tako v dobrem kot slabem. V starem Egiptu je veljala za sveto ži- val in je služila kot častitljiv okras na žezlih bogov, opevali so jo perzijski pesniki, Arabci so ji pripisovali čudežne zdravilne lastnosti, Skandinavci so jo imeli za znanilko vojne, drugje po Evropi pa je bila zaničevana kot tatica oziroma nasploh zloben lik. Pred šestimi leti so jo Izraelci v anketi izbrali za državno ptico. Kadar koli vidim smrdokavro, se retorično sprašujem, od kod tako lepi živali zasmehovalno ime, ki je zloženka iz glagola smrdeti in narečne bese- de kabvara (vrana). Menda so jo zaznamovali že v antiki zaradi nečistega, smrdečega gnezda, vendar poznavalci pravijo, da to ni res, da ne zaudarja. V starem rimskem pravu je veljalo načelo falsa demonstratio non nocet, napačna označba ne škoduje, Shakespearova Julija pa se je spraševala, ali ne bi vrtnica enako sladko dišala, če bi se imenovala kako drugače, češ da poimenovanje določene reči ni pomembno, ker šteje le to, kar je v resnici. Kaj pa nomen est omen, da naj bi včasih že ime oznanilo, kaj je kdo, reci- mo Pavliha je res en pavliha, Kovač je v resnici kovač, Fuk je pohotnica, Zlodej peklenski, Klinec nabrekel, Cepec neumen, Ocvirk masten, Špeh še bolj, Jelen živalski in še bi lahko paberkovali nešteto slovenskih imen in priimkov, ki puščajo pekočo ožigosanost in največkrat povzročajo psiho- patološka stanja. Če vse to zlijemo s pregovorno slovensko zavistnostjo Sodobnost 2017 139 O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha in neznosno lahkotnostjo obrekovanja, so lahko posledice katastrofalne, kar pomislimo na ubogega možakarja, ki je pred desetletji v neki reklami propagiral krompir na precej čuden način z značilnim (norim) smehom, pa so ga menda vaščani tako zelo zasmehovali kot krompirjevca, da je napravil samomor. Je res sreča za najbolj neumnega kmeta, da pridela najdebelejša jabolka iz zemlje (pommes de terre), kot Kartoffel romantično imenujejo Francozi? Mar obleka res naredi človeka, kakor tudi vsa ostala kozmetika, nakit in slična navlaka, podobna zapeljivim nalepkam na zanič proizvodih? Zmerni stereotipi niso nič slabega, dokler z njimi rokujemo dobrohotno in obzirno šaljivo. Pač pa bi morali vklopiti alarm, ko jih začnemo vihteti kot ostro sabljo z namenom, da bi sekali glave. Kako hitro nekomu z izdat- no pomočjo medijev obesimo dosmrtni mlinski kamen, da je prešuštnik, seksist, alkoholik, drogeraš, peder, lezbijka, jebač, impotentnež, pedofil, desničar, levičar, politični pribežnik, hinavec, povzpetnik, grebator, hina- vec, lopov, tajkun, baraba in kdovekaj še vse, je skaženo tetoviran po obra- zu in duši, kar mu zagotovo ne prinaša točk priljubljenosti. Nič ni narobe, da brez dlake na jeziku – čeravno subtilno, s taktom – rečemo bobu bob, toda prej za božjo voljo preverimo, ali gre v resnici vsaj za rastlino, če že ne za stročnico. Dobro ime se sila težko pridobi, a hipoma izgubi. Zlasti je nevarna ksenofobija, sovraštvo do tujcev, zlasti beguncev ali migrantov, bosanskih priseljencev, šiptarjev, ciganov, čefurjev, rumencev, rdečekožcev, zamorcev, foreštov in vsega, kar ne izhaja iz naše srenje, kar je drugačne barve in neznanih šeg in navad in druge vere in – po na- še edinole pravilnem mnenju – trapastih prepričanj. Kipeča nestrpnost se je prikradla celo v  evropski parlament v  podobi nacionalističnih in drugih ekstremističnih politikov. Mar nismo združeni v različnosti, zakaj tako trdovratno molčimo med doneče opevanim medkulturnim dialogom v hlinjeni tonaliteti Ode radosti? Si sploh predstavljamo, koliko trpečih ljudi si zasluži “opravičilo človeka”, kot o tem sijajno piše Karin Cvetko Vah? Vidite, tako zelo človeka narava prevzame, se opravičujem, če me je zaneslo. Naj od svojih “nenaravnih” opažanj priobčim le še to, da večina turistov raje teče in kolesari, namesto da bi med plavanjem in potapljan- jem uživala morske prelesti, če izvzamemo modno supanje in bahaško grmenje z vodnimi skuterji, gliserji, privezanimi padali in podobno tehno- loško nav la ko. Med drugo polovico letovanja v Fažani doživiva nepozaben koncert dveh klap Cinquina in Brnistra z domačinom Erikom Balijo kot gostujočim pevcem, ki je živ(ahn)a priča, da zmore človek s posebnimi potrebami še posebej blesteti s svojimi posebnimi talenti in veščinami. 140 Sodobnost 2017 Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi VI. Se nemara spomnite, kako je Voltaire pojasnil metafiziko? “Silno prepro- sto,” je rekel. “Ko poslušalci že nekaj časa ne razumejo ničesar več in ko tis- ti, ki govori, začenja razumeti, da ne razume svojih besed, je to metafizika.” Po fažanskem duetu je sledilo družinsko romanje v kvartetu oziroma kvintetu na otok Iž, kjer smo z našo čivavo Jimmyjem skorajda brez ležanja na plaži preživeli celostne in duhovne počitnice. Samouresničevali smo se ob vegetarijanski hrani, jogi in karmični diagnostiki karizmatičnega Marjana Ogorevca, ki ga mediji največkrat opišejo kot bioterapevta, ki je na terapijah “dal skozi” okoli pet tisoč ljudi in sodeloval s Primožem Kozmusom pri osvajanju olimpijske medalje. Toda Marjan je znatno več, kar se magično zrcali v jezerih njegove triglavske duše: mornar na vojaški podmornici, atlet, karateist, trener, maser, učitelj, predavatelj, pisatelj, šaman … Na svoji spetni strani takole začne pripoved o sebi: “Kot otrok sem veliko časa preživel v gozdu; pod okriljem mogočnih dreves sem se počutil varnega. V potoku sem lovil postrvi kar na roko, pasel sem sosedo- ve krave. Narava me je vznemirjala, v svoji samoti sem se počutil varnega. V šolski knjižnici sem si sposojal knjige  in z  njihovo pomočjo vstopal v drugačne svetove, takrat kmečkemu fantu nedosegljive. Oddaljeni kraji so me privlačili zaradi meni nepoznanega življenja, ki naj bi tam pulzira- lo drugače kot pri nas – enako mistični so se mi zdeli tisti na Zemlji in oni v neznanem stvarstvu. Domišljiji sem dajal prosto pot. Danes vem, kako je ta pomembna in kako ustvari resničen svet, četudi v snovnem svetu nematerializirana.” Pred iško avanturo sem prebral zanimivo knjigo Duhovni kapital: boga­ stvo, od katerega lahko živimo, v kateri zakonca Danah Zorah in Ian Marshal razglabljata o treh vrstah „kapitala“, pri čemer je vsaka povezana z eno od najpomembnejših inteligenc: materialni kapital (IQ = razumska inteligen- ca = kar mislim), socialni kapital (EQ = čustvena inteligenca = kar čutim) in duhovni kapital (SQ = duhovna inteligenca = kar sem). Marshal je izdelal lestvico motivov, ki izhaja iz Maslowove piramide potreb (preživetje, varnost in varovanje, pripadnost in družabnost, spošto- vanje – ego in samouresničitev – namen), vendar vsebuje kar šestnajst hie- rarhično razvrščenih motivov, kjer se pozitivni zrcalijo v negativnih in ob- ratno (denimo razsvetlitev – razosebitev, svetovna duša – občutek kriv de ali sramu, služenje višjim ciljem – apatija, raziskovanje – prevelika samo- zavest itd.). Duhovna inteligenca ima skupne lastnosti s kompleksnimi prilagodljivimi sistemi, zanjo pa so značilni samozavedanje, spontanost, Sodobnost 2017 141 O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha vizija in vrednote, holizem, sočutje, praznovanje različnosti, neodvisnost od polja, vprašanja „zakaj?“, preoblikovanje, pozitivna uporaba hudih življenjskih preizkušenj in občutek poklicanosti. Pišeta tudi o osmih ključ- nih elementih kulture podjetja, ki so komunikacija, poštenost, medosebni odnosi, zaupanje, moč, resnica, prilagodljivost in pooblaščanje. Knjiga je (bila) odličen uvod v Ogorevčevo šestdnevno delavnico za tiste, ki ne verjamejo v instant rešitve alias ezoterične aspirine, marveč želijo spre- meniti svoje življenje skozi proces aktivnega razreševanja vzro kov. Bilo nas je več kot šestdeset, kar je sprva delovalo klavstrofobično in zadušljivo, a je hkrati ustvarilo močne energije in sinergijski učinek. Učili smo se o karmi, razumevanju sveta in smislu življenja, se soočili s časom pred spočetjem, med in po njem, izbiro staršev, razvojem v maternici in rojstvom v štirih fazah, reševali odnose s starši, partnerji in otroki, se ozavešča li in celostno povezali v celoto telesnega, energijskega in duhovnega bitja. Za boljšo karmo se je treba znebiti notranje krame, pri čemer izjemno pomaga meditativno preoblikovanje uničevalnega stresa v ustvarjalni izziv, bodisi z osredotočenjem, opazovanjem ali transcendenco. Bojda zadošča kvadratni koren od enega odstotka določene družbene skupine, da lahko prevrednoti vrednote oziroma prispeva h kvantnemu odskoku zavesti, kar denimo pomeni, da bi zadoščali trije „guruji“ na tisoč ljudi, kar sploh ne bi smelo biti tako težko, a se v praksi dozdeva nemogoče. Oči hranimo z lepoto, srce z ljubeznijo, dušo s svobodo. V slehernem delcu (ne)žive materije je vgravirano celotno vesolje, ki se je z velikim pokom pričelo v neznatno majceni točki. Kar koli, kjer koli in kadar koli je torej hologram, eno je vse in vse je eno. Človek se vertikalno giblje od telesa kvišku prek energije, informacij, duha in čiste zavesti ter horizontalno od moškega do ženskega principa, med katerima se zaradi različnega naboja ustvarja napetost. V družbeni zgradbi živijo prvinski, emotivni, inteligentni in razsvetljeni ljudje, v kleti prebivajo živali, rastline in minerali. Med nami je vse preveč akcij in reakcij ter premalo sozvočja in sinergije.  Ogorevc nas je kot zavzet sledilec in učenec ruskega zdravilca Sergeja Nikolajeviča Lazareva dokončno prepričal, da je nastopil čas za nova spozna nja o delovanju sveta in drugačen pogled ter razumevanje povezav med telesom, umom in duhom. Zavedati se moramo, da nas od zunaj nič ne ogro ža ali napada, če nimamo v svoji podzavesti analognega negativnega programa, recimo potlačene agresivnosti, katere vzrok je možno poiska- ti z  regresijo, s  popotovanjem v  prejšnja življenja. Kadar se počutimo 142 Sodobnost 2017 Marko Pavliha O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi ogrožene, se moramo stoično vprašati, kaj lahko spremenimo pri sebi, kajti le notranja sprememba lahko preoblikuje tudi zunanje okoliščine. VII. Čeprav je Horacijeva in Avrelijeva poanta dobra, da se tisto, po čemer hrepenimo, nahaja prav tu (Quod petis, hic est), moramo odpotovati dru- gam, da začutimo “tu”, sebe in svojo bit. Zato je treba vsaj nekajkrat na leto dvigniti zadnjico in se premakniti iz cone udobnosti, ki se s staranjem širi in poglablja, ter zopet oditi na rajžo kot večni študent na fakulteti za učenje življenja. Tudi jaz bi rad odpotoval do skrajnih meja vesolja, skupaj z družino in druščino izbranih prijateljev. Kot pribito drži Flisarjeva misel, da ”potovanja ne smemo pojmovati zgolj v geografskem smislu, ker po- tujemo tudi skozi miselne in fiktivne svetove, ki nam jih ponujajo knjige, filmi, drame, televizija, internet”; za vsakogar je življenje odisejada, v kateri slehernik potuje k svoji Itaki. Ima morda kdo telefonsko številko Elona Muska, da ga pobaramo, ali nam morda podari nekaj brezplačnih vozovnic za obljubljeno futuristično popotovanje na Mars? Sodobnost 2017 143 O gibanju, čustvih, motivaciji in kulturi Marko Pavliha