O STANJU  GLEDALIŠKE  VEDE   V  JUGOSLAVIJI
Filip   Kalan
V juliju 195? so se sestali v reprezentativni kulturni ustanovi Foudazione Čini na otoku San Giorgio pri Benetkah gledališki znanstveniki šestnajstih dežel na Drugem mednarodnem kongresu gledališke zgodovine, ki je bil hkrati tudi ustanovni kongres Mednarodne zveze za gledališke raziskave. Plenarnih sej in generalne skupščine te zveze, ki ima svoj legalni sedež v Švici, kakor tudi vseh kongresnih prireditev se je kot jugoslovanski delegat udeležil Filip Kalan, ki je sodeloval že na prvem Kongresu gledališke zgodovine v Londouu 1955, ko je bila sprožena spodbuda za ustanovitev mednarodne zveze. »Sodobnost« objavlja avtorjev celotni beneški ekspoze; kratek povzetek tega ekspozeja je objavila že avstrijska revija Maske und Kothurn, glasilo Instituta za gledališko vedo pri univerzi na Dunaju (Jahrgang 1957, Heft 3, p. 217—221).
Gledališka veda v Jugoslaviji:
Za predhodno informacijo in za otbjektivno oceno o sedanjem stanju te vede velja obnoviti znano tigotovitev, da je Jugoslavija nunoigonarodna dežela, ki si je ustvarila temelje za gledališko kulturo v nenavadno zaipletenih zjgodiovinskvh pogojih, sredi stoletnih bojev za lastno državnost in na geoipolitičnem prostoru, ki so si na njem nasprotovali in se oiplajali kulturni vplivi zapadne in vzhodne, mediteranske in srednje E\ rope. Zgodovinskii nemiir, ki je oblikoval narodne sorodinosti in raznorodnosti v značaju jugoslovanskih narodoN-. je ustvaril že dovolj zgodaj takšna razgibana gledališka središča, kakršni ista bila renesančni Dubrovnik liin baročna Ljubljana. Ponovno m dokončno prebujenje narodne saimozavesti. 'ki ga je po raznih pokrajinah današnje Jugoslavije sprožilo meščanstvo v času med francosko rev-olucijo iin niarčnimii dogodkii v Avstriji, to je med leti 1789 do 1848, se je v gledališki dejavnosti stopnjevalo skozi vse devetnajsto stoiletje v pravi romantični zanos in oimogočilo ob ,prvi državni združitvi jugoslovanskih pokrajin po letu 1918 nagli razvoj treh \odilnih gledaliških središčih v Beogradu, Zagrdbu. Ljulbljani.
1094
1
Rojstvo Ljudske repulblike Jugoslavije je sprožilo v letu 1945 že s svojo federacijo šestih repuJjlik tolikšno množico gledaliških vprašanj tako v organizacijskem kakor v vzgojnem ipogledu, da teh naporov vsaj zaenkrat v celoti še ni moigoče zanesljivo pregledati in pravilno oceniti. Optimizem nove države je spodbudil obšiTno obnovo vse kulturne dejavnosti, ustanovil številna nova igledališča, priklical v življenje nekaj gledališikih muzejev, lusmerii pr\ e pedagoišfce napore treh gledaliskiih akademij in spremenil Jugoslavijo tako rekoč čez noč v gledališko deželo. Kvantiteto te obnove ponazarja dovolj Tazločno en sam podatdk: da ima JuJgoslavija v sezoni 1956/57 54 profesionalnih in 5 polprofesionalnih gledališč, kar znese eno gledališče na 280.000 prebivalcev (Sovjetska zveza 1:400.000, Združene države Amerike i .¦850.000). V tem živahnem razvojnem procesu, ki je kdaj pa kdaj prehajal že v pravo hipertrofijo gledališke dejavnosti, so vsa ta leta po drugi svetovni vojni sodelovali ne le kulturni politiki in gledališki praktiki, marveč malone brez izjeme tudi vsi tisti, ki se ukvarjajo boilj ali manj sistemaitično z gledališkimi raziskavami. Ta totalna udeležba je resda omogočila naglo rast novih gledališč in uistvaTila pogoje za prvi poizkus gledališkega zakona (1956), ki velja kot okvirna uredba za vse republiške zakonodaje — hkrati pa je ta udeležba do znatne mere opredelila tudi sedanje stanje gledališke vede v Jugoslaviji.
To istanje:
Spričo tega, kar velja zaznamovati z izrazom totalne udeležbe, te stalne udeležbe pri organizacijskih in zakonodajnih in pedagoških naporih, je povsem naravno, da je pravo raziskovalno delo zastalo še pri prvih poizkusih in da so živahnejše zanimanje za gledališko vedo sprožile šele raizne mednarodne zveze, ki se zadnja leta razvijajo čedalje bolj med jugoslovanskimi in tujimi strokovnjaki
Gledališke razisikave na univerzah in akademijah: Prvi poizkusi sistematične gledališke vzgoje segajo vsaj v Sloveniji in na Hrvaškem v sedemdeseta leta minulega stoletja, vendar so vsi ti poizkusi izajstali vselej pri spoTadičnih enoletnih ali dvoletnih tečajih, organiziranih bodisi za amaterje, bodisi za mlade igralce, ki so v gledališču že nastopali. Tako do leta 1945. To dejstvo pojasnjuje drugo dejstvo, da danes v Jugoslaviji še ni društev za gledališke raziskave, niti saimostojnih institutov za gledališko vedo na univerzah in akademijah. PToblem doktorata iz teatrologije se zadnja leta javlja čedalje bolj in tako se je tudi pojavila začasna rešitev, da podeljujejo
1095
2
nekatere filozofske fakultete doktorski naslo\' tudi za dela iz področja gledališke zgodovine, čeprav sipecialnih stolic za to disciplino doslej ni bilo. Za značilne primere iz zadnjih let navajam tri teze s kornparatiMio tematiko: Ivana Batušič, Francoski igralci na zagrebškem odru 1891 do 1940 (Zagreib 1952). Marija Makuc, UprizoTitve nemških klasikov na zagrebškem odru 1860—1870 (Zagreb 1956); Dušan Ludvik, Nemško gledališče v  Ljulbljani do leta 1790  (Ljubljana  1955).
Jugoslovaniska in evropska gledališka zgodovina se poučuje kot ena vodilnih teoretičnih disciplin na vseh treh gledaliških akademijah v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani. Različna razvojna stopnja teh treh akademij oipredeljuje tudi različni značaj teh disciplin. V Zagrebu in Beogradu obsega akademija samo dva oddelka, na katerem se izobražujejo igralci in režiserji. Ta struktura dovoljuje samo štiriletni predavateljski kurz brez podrobnega seminarskega študija. Tako se razvija prava gledališka raziskava samo na slovenski akademiji v Ljubljani, ker obstoja na tej visoki šoli od njene ustanovitve (1945) oddelek za dramaturgijo, ki nudi s fundusoni akademijiske knijižnice s slikovnim arhi\om in z laboratorijem za fotografska dela zadostno podlago za znanstvene raziskavei. Zadnja leta se na slovenski akademiji poisveča posebiUa pozornoBt Aldentifikacilji in klasifikaciji zgodoviin-skega gradiva, zlasti kadar gre za iprimere iz tako neraziskanega področja, kakršno je slovenska in jugoslovanska gledališka zgodo\ina. Absolventi oddelkov za režijo in za dramaturgijo si ipridobe pravico za opravljanje diplomiskih izpitov šele takrat, ko izpitna koniisija sprejme kandidatovo diplomsko naloigo iz teoTetičnih disciplin. Teza za diplomsko delo iz gledališke zgodovine dbsega povečini tematiko iiz področja slovenske kulture, vendar malone vselej takšno, da zajema hkrati iud,i vzajemne odnose med evropsko kulturo in slovenskimi gledališkimi problemi.
Vprašanje doktorske teze se v zadnjem času javlja tudi na akademijah, vendar praktične rešitve še ni, ker zaenkrat še ni enotne zakonodaje za vse tri akademije in se okvirni z^ezni zakon o akademijah pripravlja šele letois, tako da bodo posamezne akademije vzpopolnile sv^oje statute in ipravilnike šele v letu 1958.
Gledališki muzeji v Jugoslaviji:
Leto 1945 je tudi te ustanove delno obnovilo, delno ustanovilo. Omeniti velja predvsem štiri zibirke: gledališki muzej v Beogradu (Muizej pozorišne umetnosti, direktor: Milena Nikolič), arhiv in muzej
1096
3
hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu (Arhiv i muzej Hrvatskog narodnoig kazališta, direktor: dr. Slavko Batušič); slovenski gledališki muzej v Ljubljani (Slo^•elnski gledališki muzej, diTektoT: Janko Traven); knjižnica in arhiA Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani (Enjižnica in arhiv Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, kustos: prof. ing. Filip Kalam Kumbatovič). Razen teh osTednjih ustanov za Srbijo, Hrvaško in Slovenijo so nekaterim gledališčiein priključeni arhivi in muzeji, ki pa razodevajo povečini lokalni značaj in tudi še niiso urejeni po enotnih načelih. Med zaisebnimi zbirkami je samo ena v Zagrebu pod državno 'zaščito: zbirka Lame Fiseher, ki obsega zvečine samo portrete igralcev iin pevcev (Študijska kazališna zbirka Ivane Fiseher).
Fundusi centralnih gledaliških muzejev v Srbiji, ]:Ir\aški in Sloveniji obsegajo vse vrste zig od o vinski h materialov, ki so bili prevzeti v letu 1945 delno od narodnih gledališč teh treh republik, delno od zasebnikov. Zanimive arhivalije s področja gledališke zgodovine so shranjene še v različnih knjižnicah, arhivih in muzejiih. vendar i>o-večini znanstveno še niso raziskane, tako na primer v Srbski akademiji znanosti in v Muzeju mesta Beograda; v Univerzitetni biblioteki v Državnem arhivu in v Muzeju mesta Zagrdba; v Osrednjem državnem arhivu Slovenije, v Narodnem muzeju, v Škofijski in semeniški knjižnici in v Mestnem arhivu v Ljubljani. Nekateri pokrajinski muzeji so si ustvariili posebne oddelke za gledališko gradivo, tako Vojvodinski muzej v Novem Sadu.
Med štirimi omenjenimi zbirkami sta samo dve sistematično urejeni: arhiv Narodnega gledališča v Zagrebu in Knjižnica Akademije v Ljuibljani. Pomembne ne le za Hrvaško, pač pa za vso jugoslovansko' gledališko zgodovino so zbirke zagrebškega arhiva. Med drugim gradivom je tu registriranih 24.000 upravnih spisov (1860 do 1945), okrog 5000 osnutkoiv za sceno in kostume, slikovni arhiv s približno 4000 enotami, roikopisni arhiv (čez 1600 zvezko\) in arhiv časopisne kritike, ki vsebuje skorajda poipolno zbirko vseh dnevnih poročil o hrvaškem gledališču od leta 1814 do danes. Gledališka muzeja v Beogradu in Ljubljani zaenkrat še nista pregledno urejena, vendar je struktura sorodna: v obeh ustanovah je rokopisni arhiA' s 'sploŠTio koTespon-denco, igralskimi pogodbami, iprepisi vlog, režijskimi knjigami in osnutki za sceno in kostum, arhiv gledaliških lepakov in periodičnega tiska, dovolj obširni slikovni arhiv, kakor tudi z;bir'ka različnih spominskih predmetov iz zapuščine znamenitih igralcev in opernih pevce\-.
Fundus teh štirih zbirk nudi vsaj čez devetnajsto stoletje zadostno dokumentacijo o uiprizoTitveni dejavnosti v Jugoslaviji, kakor tudi o
1097
kulturnih zvezah med jugoslovanskimi in evropskimi gledališči. Kakor že omenjeno, zasluži posebno pozornost zagrebški arhiv, ki je po zaslugi dr. Batnšiča stalno dostopen za znanstvene delavce iz jugoslovanskih republik in iz tujine.
Za primer iz zadinjih let:
Tako je 1954 v tem arhivu obdeloval tezo o razvoju zagrebškega gledališča 1832—1861 nemški slavist Andreas Meyer-Laindruth in z njo doktoriral na univerzi v Gottingenu.
Tradicija gledališke publicistike  v  Jugoslaviji:
Kaifcor v vseh deželah, kjer gledališka veda še ni polno priznana kot specialna disciplina kulturnega raziskovanja, tako mora gledališki raziskovalec tudi v Jugoslaviji malome pri slehernem javnem nastopu premagovati dvoje ovir — na eni strani \elja gledališka raziskava vsaj večini ekspertov v državni upravi bolj ali manj za 'kulturno propagando, 'na drugi strani pa vdada v univerzitetnih krogih še zmerom naziranje, da je ta disciplina samo malopoimerabna stranska panoga literarnozgoido\inske dejavnosti. Prvo kakor drugo naziranje ima svoj izvor v prosvetni dejaA nosti preteklega stoletja. Poglavitna vnema vseh tistih, ki so nekoč pisali o gledališču, je veljala narodno budi-teljskemu pomenu gledališlkiih uprizoTitev, saj so bile te uprizoritve vse doi prve svetoA ne vojne pomemlbno kulturno obrambno sredstvo zoper germanizacijo v vseh 'tistih predelih sedanje Jugoslavije, ki so do leta 1918 pripadali avstro-ogrski monarhiji. Na drugi strani so malo-dane vsi tisti, ki so se tisti čas ukvarjali z gledališkimi raziskovanji, izšli iz univerzitetnih krogov filologov in literarnih zgodovinarjev, saj je tudi prvo- znamenito delo, ki vselbuje siporočila o gledaliških začetkih južnih Slovanov, spočeto v tem krogu: Fran Miklosich. Monu-menta Serbica spectantia historiam Sei^biae, Bosnae, Ragusii (Wein 1838).
Tako je \- polpreteklosti nastala večina teatroloških del db raznih gledaliških jubilejih, zlasti olb otvoritvah novih stavib za narodna gledališča, tako na primer Antona Trstenjaka publikacija Slovensko gledališče (Ljubljana 1892). ki obravnavai v'kronistični obliki dotlej znana siporočila o slovenskih gledaliških začetkih in podrobno obnavlja reper-toarne in personalne podatke o dejavnosti taiko imenovanih čitalnic ;I848—1892, ali sorodna knjiga Niko^le Andriča o hrvaškem gledališču (Spomen-knjiga Hrvatskog zemalJ!sko'g kazališta, Zagreb 1895). Pri sistematičnem obnavljanju statističnih podatkov o preteiklih gledaliških
1098
4
sezonah so bili v tem času posdbno marljivi sodelavci Narodnega gledališča v Zagrebu. Med takšne publikacije spadajo predvsem štirje jubilejni zborniki: Milana Ogrizoviča priročnik Peddeset godina hrvat-skog kaizališta 1860—1914 (Zagrdb 1914), delo istega avtorja Hrvatska opera 1870—1920 (Zagreb 1920), ipregled Pet godina hrvatskog kaza-lišta 1909—1914 (Zagreb 1914) in obširni letopis Julija Benešica Godiš-njak narodnog kazališta u Zagrebu za sezone 1914/15 — 1924/25 (Zagreb 1926), ki vsebuje poleg podrobne statistične c^bnove preteklih sezon tudi dragocene podatke o gledališki zakonodaji, o finančni politiki, o arhivistiki in o prvih poizkusih sistematičnega gledališkega šolstva na Hrvaškem.
V takšnih j-azmerah je bilo skorajda nemogoče ustvariti obsežnejša teatrološka dela, ki bi kakoržekoli sintetično obravnavala gledališka prizadevanja pri južnih Slovanih. Med prve pomembne poizkuse te vrste velja šteti predvsem dve deli: dramaturške zapiske Stjepana Miletiča Hrvatsko glumište (Zagreb 1904) in kronistični poizkus Sve-tislava Šumareviča Pozorište kod Srba (Beograd 1939). Te monografije so ob že omenjenih jubilejnih publikacijah načele pravo probleimatiko gledaliških raziskav in pričele utrjevati spoznanje, da zahteva gledališka razisikava (specifične raziskovalne in rekonstrukcij ske ^metode, ki se tako v biblioigrafskem in ikonoigrafskem^ pogledu, kakor tudi v historiografski intenpretaciji ločijo od dotlej znanih univerzitetnih disciplin.
Publikčicije 1945—1957:
Iz že opisane tradicije je razvidno, da se publicistična dejavnost v Jugoslaviji vsaj zaenkrat posveča večidel še zgolj informativnim sestavkom in da se dela s področja dokumentirane gledališke raziskave objavljajo le izjemoma.
Z zornega kota te problemaitike velja oceniti tudi nekatere izdaje, ki so zadnji čas izšle v tujih jezikih. Tako se da med temi pnblika-cijam,i omeniti kvečjemu dve, ki znanstveno resda nista dovolj doku-m^entirami, ki pa dosegata svoj učinek kot solidna kulturna propaganda. V prvi je objavljen pregled gledališkega razvoja v posameznih jugoslovanskih deželah, delo Slavka Batušiča, izšlo v treh tujih jezikih pri gledališkem muzeju v Beogradu (Pozorište u Jugoslaviji, francosko, angleško, rusko, 1955). Druga je zbornik v redakciji Marijana Matko-viča, izdaja jugoislovanskega centra ITI: Le Theatre vougoslave daujourdhui — The Tugoslav Theatre of Todav (1955).
1099
5
Navzlic opisanim oviram, ki izvirajo iz nerazviite raziskovalne tradicije, izhajajo veiidair v zadnjem času pri različnih institucijah esejisitična in znanstvena dela, ki jih je spočela sistematična gledališka raziskava.
V   SloAeniji, kjer vzdržujejo narodna in pokrajinska gledališča redine in pregledno urejeme gledališke liste, objavljajo od časa do časa krajše študije iz gledališke zgodovine. Ta(ko lahko bralec, ki obvlada vsaj minimum strokovnega znanja, zasleduje dovolj zanesljivo razvoj dramskih in opernih gledališč \ Ljubljani in Mariboru, podeželskih dramskih gledališč v Celju in Kranju. Kopru im Ptuju in do znatne mere celo dejavnoist Sloveiisikega naroidiiega igiledališča v Trstu (Italija).
Stalnost teh slo^venskih periodik je omogočila široik razmah nekaterih panog gledališke bibliografike. Gledališča objavljajo ob jubilejnih priložnostih bibliografsko opremljene kronologije uprizorjenih del in igralskih stvaritev. Tato je bil izdelan med seminarskiin delom na islovenski akademiji v Ljubljani celotni papis uprizoritev v celjskem gledališču med leti 1849—1954 in objavljen v gledališkem listu te ustainove. Podobne preglede, le da za krajšo ddbo, so objavile Drama v Ljubljani (1919—1949) in v Mariboru (1919 — 1949) in Akademija za igralsko umetnost v Ljubljani (1946—1956).
Na Hrvaškem sta izšli v zadnjem času dve krajši študiji, ki odpirata zanimiv poigled v evropsko gledališko sno'\anje. Prva je kronika Sla\ka Batušiča, zaslužnega naslednika Julija Benešiča v gledališki arhivistiki in stalnega sodelavca pri Enciclopedii dello^ Spettacolo: to je podrobjia, z ljubeznivo akribijo obdelana historična obnova gostovanja Moskovsikega budožes>tvenega teatra po prvi svetovni vojni (Sta-nislavski v Zagrebu. Zagreb 1951). Druga je stilno kritična razprava znanega režiserja in teatrologa Branka Gavelle, ki je svoj Cfsej naslovil z namerno aluzijo na zagrebško tradicijo prav talko kakor njegov prednik Stjepan Miletič — Hrvatsko glumište (Zagreb 1953). Cavellova študija, spočeta v retrospektivi dolgoletnega dela na juigoslovanskib in tujih odrih, razbira 'ob historiografski metodiki tiste kulturno politične in individualno psihološke prvine, ki iso izoblikovale govorni potencial in mimični izraz vodilnih zagrebških igralcev v artistični izraiz tega, kar bi lahko' imenovali fenomenologi j o hrvaškega iigralsfcega stila.
V  Sr^biji sta izšli dve zgodovimiski razpravi z ustrezno znanstveno diokumentacijo. Prva obravnava renesančno gledališče v Dubrovniku: Miroslav Pantič, ArhiA-ske vesti o dubrovačkom pozoirištn druge polo-v,ine XVII. veka (Srpska akademija znanosti, Beograd 1952) — druga
1100
historiat srbskega gledališča v Vojvodina: Mihovil Tomandl, Srpsko pozorište u Vojvodini 1.1736—1868 in li. 1868—1919 (Matica Srpska, Novi Sad 1953. 1951). Nenavadno zaslužna v historiogTafskem pogledu j© To-mandlova razprava. Ta monografija, zasnovana na podo-obni re-Niziji dioistopnih dokumentov, obnavlja v velikopotezni sintezi, ob pre-gledjii periodizacija in diskretni dokumentaciji, ves raz\oj amaterskih družin in poklicnih igralskih zborov na tem mnogonarodnem ozemlju današnje republike Srbije od prvih začetkov do rojstva stare Jugoslavije, tako da gre tej razpravi pot pravici naziv standardnega dela.
Zadnji rezultati:
Rezultati gledaliiških raziskav^ na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani so bili delno oibjavljeni v raznih periodikah po letu 1947.
Razisikovalna metoda, ki ise je uveljavila na stolici za gledališko zgodovino v tej ustanovi, se je zadnja leta izoblikovala do sorazmerne zanesljivosti višaj pri historioigrafski obaiovi igralskih in režiserskih oseibnosti iz slovenskega kulturnega olbmočja polpretekle dobe. Preiskava gradiva se raizvija ob stalni primerjavi neobjavljenih arhivalij in objavljenih dokumentov, tiskanih poročil in korespondence, zapisiov u'stnienega jizročila in slikov nega gradiva. Vrstni red posameznih operacij je na videz dovolj konvencioinaleii. Tri stopnje so značilne za to preiska\o. Prva: identifikacija in klasifikacija ohranjenih oseibniih, točno, državljamskih dokumeintov — obnova umetniške biografije s podrobno kroinologijo uprizoritev in nastopov — obdelava tiskanih poročil in ikonografske dokumentadije. Druga: razbor \'seh tistih odrskih stva^ite^', ki sO' kolikor toliko popolno dokuimentirane — ponovna preiskava tega ožjega iz*bora glede na njihovo zanesljiivost — sklepanje per analogiam pri spornih doikumentih. Tretja: Poizkus sinteze.
Ce je dovoljeno' govoriti pro domo:
Med raziskovalci, ki sO' ta postopek preizkusili z usipehom celo med še živečimi umetniki, preden so se odločili za publicistično obdelavo raziskave, velja nemara omeniti pisca tega poročila, saj je dbjavil med leti 1948—1957 vrsto esejistično 'dbravnavanih igralskih portretov in preiskal dbisežne predele slovenske gledališke zgodovine od uprizoritev v baročnem času do leta 1950. Dve študiji s tega področja: Obris gledališke zgodovine pri Slovencih (od 1948 v reviji Novi svet, Ljubljana) in Evropeizacija slovenske gledališke kulture (Linhartovo
1101
6
izročilo, Ljubljana 1957, s kronološkimi tabelami in izčrpnimi posnetki izvirne teze v francoskem, angleškem in ruskem jeziku).
Omenjeno je bilo, da se je zanimanje za gledališke raiziskave znatno stopnjevalo z mednarodnimi zvezami, ki se zadnja leta razpletajo čedalje bolj med jugoslovanskimi in tujimi stridkovnjaki. Težnja po preverjenih informacijah je našla svoj odziv tudi med raziskovalci v posameznih jugoislovanskih repulblikah. Sistematično sodelovanje med temi raziskovalci je pospešila ustanoviite\ Leksikografskega instituta v Zagrebu. Pri tem institutu izhaja mimo drugih zbornikov od leta 1954 Enciklopedija Jugoslavije, ki prinaša v številnih geslih tudi pregled čez raznotera teatrološka vprašanja. Ta predel jugoslovanske enciklopedije ureja in preverja redakcija, ki ima za pet republik odgoA-orne urednike: Milan Predič (Srbija) Marijan Maikovic (Hrvaška), Filip Kalan Kumbatovič (Slovenija), Marko Markovič (Bosna in Hercegovina), Blažo Koneski  (Makedonija).
Naj mi bo dovoljeno mimo teh leksikografskih informacij sporočiti zadnjo novico iz kroga maloštevilnih gledaliških raziskovalcev v Jugoslaviji:
Ob drugem fesiivalu sodobne drame jugoslovanskih avtorjev, ki nosi po prvem znamenitem srbskem dramatiku naziv »Sterijino po-zorje«, so se letos 17. maja zbrali Tia preliminarno pos\ etovanje nekateri gledališki zgiodovinarji, arhivarji in muzealci. Med sklepi, ki se delno že izvajajo, so omembe vredni trije: prv^ič, da bo prešlo posvetovanje juigoslovanskih gledaliških raziskovalcev v stalni spOTed vsakoletnih prireditev' Sterijinega pozoirja v Noveim Sadu: drugič, da napoveduje preliminarni program prihodnjega posvetovanja vodilni referat o stanju gledališke arhivistike ^ Jugoslaviji s koreferatom o razvoju gledaliških raziskav: in tretjič, da bo praktični del tega posvetovanja posvečen vprašanju, kako ustanoviti vsaj v treh vodilnih republiških središčih društva iza gledališko raziskovanje, ki naj se s svojim statutom viključijo v Mednarodno zvezo za gledališke raziskave (Federa-tion Internationale pour la Recherche Theatrale).
1102