62
Izprememba neizprosna! Kaj je rekel? Žena! Žena? Vedno bila sladka Mati, danes žena — zapuščena.
Vez je sveto, vez družinsko stri z imenom enim samim. Kje so rajski vsi trenutki? Tiho! Več jih ne predramim.
In na prag ga je spremila. Dalje mogla ni od hiše: Hujša bol na tihem plaka, kakor v grobu in še tise.
In odhajal je brez spremstva po soteski ezdreolski; griči v zarji so žareli, kot makovi rujni poljski.
Z Njim je skrito šlo božanstvo in uboštvo mirnovdano; drugega ni vzel od doma nego krilo celotkano.
Glej, Gospod nebes in zemlje — pa gre služit svetu vsemu. Glej, nobene nima stvarce — pa vse stvarstvo last je Njemu.
Rodna okna, rosna okna zrla so za Njim s solzami, kakor zrla bi za solncem, ki zahaja za gorami . . .
Nazaret, o Nazaret!
Nisi znal: Stvarnik sam je vrsto let
v tebi kraljeval?
Nazaret, o Nazaret!
Kdo je kriv, da tvoj Kralj odhaja v svet
mimo zornih njiv?
Nazaret, o Nazaret!
Kak si nem — Ustom tvojim ni besed,
ni solza ni očem.
(Dalje.
Mladosti.
Zložil Vek. Remec.
Izgini, noč, vsa žalost v večnost vtoni, veselja, žarke luči duša hoče — k trpinu v blesku zore vzhajajoče, mladost, kraljica mojih dni, se skloni!
Po tvojem zlatem čaru milijoni
iztezajo roke trepetajoče,
s teboj srce prepeva in se joče
in hrepeni po sreči — tvoji kroni . . .
Glej, moja duša mračno je svetišče, v katerem up kot drobna luč trepeče, da v njem še težji je, temnejši mrak!
A v žaru sanj, ki duh jih v tebi išče, up zaplamti in v solncu tvoje sreče je jasen cilj moj, lahek moj korak!
Vagabund.
Zložil G. Koritnik.
Na bledih ustnah mrzel smeh in v duši ogenj in bolesti — postavil sem si dom na cesti kot kralj na zraku in smeteh ...
Božanski nektar oživi cvetoči vrt ljubezni sladke, poljubljal bom obraze gladke cesarskih kronic brez strasti.
In še šaljivec bom postal, ustavljal bom ljudi ob cesti, pel pesmi o ljubezni zvesti in vzorih čistih kot kristal...
(   cooooopoooooootjooocoo     )