SLOMSKOVO LETO
Letnik XI
K*9iit«f«d at tM
G.P.O., $ydn«y, fof t ranimi asi on «i a ponodtcal.
1962
Štev 7
r
%
i
s
$
I
$
>;
i
n
8
I
>:
>;
!
s
I
I
I
«
i
S
MISLI
(Thoughts)
Mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji
Ustanovljen leta 1952 ★
Urejuje in upravlja P. Bernard Ambrožič
O.F.M.
Tel.: FM 1525
★
Naročnina £ 1-0-0 letno se plačuje vnaprej
★
Naslov: MISLI 6 Wentworth St.,
Point Piper, Sydney
★
Tisk: Mintis Pty. Ltd.,
417 Burnood Rd., Belmore Sydney. Tel. 75-7094
!»!
K
>;
S
*
>;
>'
>'
>;
>:
>:
>]
>!
>*
>'
>:
s
I
i:i
>;
J
»
£
FINŽGAR 1
Imamo v zalogi že tudi nadaljnje zvezke Finžgarjevih izbranih spisov:
III. zvezek z raznimi novelami. £ 1-0-0.
IV. zvezek z raznimi povestmi in igro Razvalina življenja. £ 1-0-0.
V. zvezek s slavnim romanom: POD SVOBODNIM SONCEM £ 1-0-0.
VI. zvezek: Povest o dekletu, Gostač Matevž, Mirna pota in več drugih povesti — £ 1-0-0.
Vsi zvezki v platno vezani. Za poštnino dodajte kak šiling.
Naročajte na naslov: MISLI
6 Wentworth St.
Point Piper, Sydney
vuwwyvwwwwwwwww
TRI KNJIGE O SLOVENCIH
1. SLOVENIA IN EUROPEAN AFFAIRS. — Imamo jo zopet v zalogi. Je v angleškem jeziku, da lahko Avstralce seznanite s Slovenci — in tukaj rojeno slovensko mladino. — £ 1-0-0.
2. SLOVENE MINORITY IN CARINTHIA — Knjiga o koroških Slovencih v angleščini! Sijajne delo! Obsega tudi zgodovino VSEH Slovencev. — £ 1-10-0.
3. ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE. Imamo spet v zalogi. — £ 2-10-0.
MISLI
MISLI IZHAJAJO SREDI VSAKEGA MESECA UREDNIK SPREJEMA PRISPEVKE DO 5. DNE VSAKEGA MESECA
—	NAJKASNEJE!
KNJIGE DOBITE PRI “MISLIH”
VEČNOST IN ČAS — £ 1-0-0.
Izbrani spisi umrlega dr. Odarja. Poučni in razmišljajoči članki. Zelo priporočljivo.
LJUBLJANSKI TRIPTIH — £ 1-0-0.
To izredno povest imamo spet v zalogi. Priporočamo.
SOCIOLOGIJA. — 3 zvezki po £ 1-0-0. Odlično delo dr. Ahčina, že večkrat priporočeno.
NA BOŽJI DLANI — Kociprov roman iz Slovenskih goric. £ 1-0-0.
SOCIALNA EKONOMIJA, zadnje sijajno delo umrlega dr. Ahčina. Dobili smo novo zalogo in knjigo najtopleje priporočamo. £ 1-10 0.
ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE. Moderen roman, spisal Zorko Simčič, izdala Kulturna akcija. — £ 1-0-0.
NOVA PESEM, 14 prelepih črtic Vinka Beličiča. Oceno napisal L. Klakočer v julijski številki
MISLI. — £ 1-0-0
TRI ZAOBLJUBE — krasna Jalnova povest iz zbirke VOZARJI. — Sil. 10.
IZBRANI SPISI pisatelja Finžgarja II. zvezek. Roman “Iz modernega sveta” in več drugih novel — £ 1-0-0.
JERČEVI GALJOTI. — Gorenjska povest Karla Mauserja. £ 1-0-0.
SLOVEN IZ PETOVIJE, zgodovinska povest Stanka Cajnkarja iz časov sv. Metoda. — 10 Sil.
BARAGO NA OLTAR! — £ 0-10-0.
Ves pomen Baragov in vse delo za njegovo oltarno čast je popisano v tej knjigi.
PO SVETLI POTI. Poučna knjiga dr. Franc« Jakliča. £ 1-0-0.
H E P I C A, vesela povesti o gorenjski papigi, izdala Slov. Kulturna Akcija — £ 1-0-0.
DANTE:	PEKEL. Izdala Slov. Kulturna Ak-
cija v prevodu dr. Tineta Debeljaka. £ 1-0-0.
LETO XI.
JULY, 1962
ŠTEV. 7
SLOMSEK - 0 JOJ - KVARTOPIREC!
ZELO BOLAN JE ŽE RIL ŠKOF SLOMŠEK, ko je pred sto leti imel i>red seboj birmovanje v najtežji dekaniji svoje škofije. Rotili so ga, naj ostane in se zdravi. Toda rekel jim je:
“Ne morem. Mlademu bogoslovcu Francu žli-čarju, ki ga nisem mogel z drugimi istočasno pos-vetiti, ker je bil premlad, sem obljubil, da pridem Jutri v Šent Jurij in ga bom tam posvetil. Žličar je bolan, pa tako hrepeni po duhovniškem posvečenju, da mu hočem ustreči. Boga sem prosil in glejte, odleglo mi je.”
V	šent Juriju so ljudje popustili vse delo doma in na polju in so se samo pripravljali na Slomškov Prihod. Okrasili so vso župnijo za veliki praznik "lašniškega posvečenja. Od meje župnije pa vse do cerkve so postavili pravi drevored mlajev in obdali cesto z venci na obeh straneh.
Nikdar še niso videli, kako škof posvečuje no-vomašnika. In ko je Slomšek drugo jutro prihajal, so mu stlali na pot cvetja in pobožno sprejemali nje-£ov blagoslov. Slovesnost nove maše je bila velika. Zbralo se je veliko število duhovnikov, saj je bil delavnik in so laže prišli k slovesnosti.
Med duhovniki je bil tudi župnik Virk s Ka-hdjn, nekdanji Slomškov kaplan v Vuzenici (znan Po svoji pesmici SLOVENSKO DEKLE — ur.) Vedno dobre volje je tudi ta dan zabaval vso družbo s svojimi pesmimi in dovtipi. Pravil je:
“Da bi vi vedeli, kako je mene škof Slomšek rešil nevarne družbe, ko sem bil njegov kaplan v
Vuzenici. Dolgčas mi je bilo v kaplaniji, pa sem si poiskal družbo v gostilni. Tam so me zvabili h kvar-tanju. Med njimi je bil eden, ki ves teden ni šel nič domov. V soboto zvečer mu je žena kar v gostilno prinesla svežo srajco, da se je za nedeljo preoblekel. Slomšek je vedel, da taka družba ne bo dobra za mene. Zato se je žrtvoval in v župnišču z nami kvartal, samo da sem ostal doma. Velikokrat mi je tekel: Ljubi moj, Marija naj bo tvoje veselje! Pa sem začel skladati pesmi Mariji na čast.”
“Ker si pesnik, si pa tudi revež ostal”, ga je podražil Slomšek.
“Zakaj revež? Menda mislite zavoljo lesenih krožnikov?
In zdaj je Virk pripovedoval, da je nekoč res pri birmi tudi pred škofa postavil lesen krožnik in mu pri tem eno zaokrožil. Toda Slomšek mu ni ostal dolžan. Obrnil je leseni krožnik narobe in mu v odgovor kar na krožniku napravil kratko pesem.
“še zdaj hranim tisti krožnik s pesmico”, je Virk zaključil.
škof je kmalu odšel od obeda. Pustili so ga, da bi se odpočil. Toda opazili so, kako je hitro izginil iz župnišča. Odšel je na obisk k bolnemu Davorinu Trstenjaku, ki je ležal v bližnji hiši in se tudi nove maše ni mogel udeležiti.
“Bolnik najlaže razume bolnika”, ga je pozdravil.
(DRUŽINA v Ljubljani)
SLOMŠKOVA MLADOST
P. Odilo
ZA ČLOVEKOVO OSEBNOST IN VSE DELOVANJE je velikega pomena, kakšno je bilo okolje, v katerem je bil vzgojen. Domača hiša oblikuje človeka. Tako je bilo tudi pri našem Antonu Martinu Slomšku. Od doma je imel zgledno vzgojo.
Starši so bili premožni kmetje, ponosni posestniki starodavnega Sloma. Oče in mati sta bila verna in delavna. Oče je bil strog in je Tončka večkrat trdo prijel, naj pri delu pozabi knjigo in šolo. Določil ga je za bodočega gospodarja na Slomu. Mati je bila pravi vzor dobre matere, naravnost svetniška. Sam Slomšek je zapisal, da pametne in resne vzgoje svoje matere nebo nikdar pozabil: “Še danes vidim svojo mater, kako nas je po nauku vodila po farni cerkvi sv. Martina in vse razkazovala: spovednico, krstni kamen, postaje sv. križevega pota, oltar in na njem hišico božjo-tabernakelj. Še zdaj vidim, kako je dvignila prst, ko nas je zbrala pod prižnico, Tam je na ograji stopnic pomenljiva slika smrti zakrknjenega grešnika, ki je odklonil duhovnika na smrtni postelji. Mati je s prstom in z besedo svarila: Otroci, bojte se greha bolj kot kače!”
V	to domačo vzgojo je posegel pobožni duhovnik, ponkovški kaplan Prašnikar. Občudovanja vredna je njegova vnema, s katero je skušal pregovoriti očeta inmater, naj pošljejo Tončka v višje šolo. Znane so njegove besede: “Le naj gre Tone študirat, on bo enkrat še velik gospod!” Razumljivo je, da je laže pregovoril skrbno in pobožno mater kakor očeta, ki ni rad dovolil in sina kasneje tudi ni vzdrževal. Mati je dečka na smrtni postelji izročila skrbnemu kaplanu v oskrbo, ki je potem res zanj skrbel kot za lastnega sina tudi v gmotnem oziru, ko po materini smrti od doma — od mačehe in očeta ni mogel pričakovati podpore.
Slomškova mladost je potekala v dobi, ko je bilo slovensko šolstvo še v povojih. Za boljše razumevanje naj bo omenjeno, da je bilo leta 1808 v vsej lavantinski škofiji komaj 45 rednih šol in 23 nedeljskih. f,avantins’ka škofija je takrat obsegala Podjunsko dolino na Koroškem in celo Spodnje štajersko med Savo in Dravo dol do Sotle. Šoloobveznih otrok je bilo v škofiji okrog 25.000, šolo pa je obiskovalo komaj 2002 otrok, šolstvo se je razvilo šele, ko je Slomšek začel orati slovensko ledino, saj je bilo leta 1846 samo na štajerskem 155 rednih šol in 10!) nedeljskih.
Ponkovška župnija, kjer je bil Slomšek rojen, takrat ni imela šole. Toda ravno ko je bil Tonče zrel
za šolo, je kaplan Jakob Prašnikar začel zbirati mladino v cerkvenem stolpu, kamor jih je prihaja-
lo	iz obsežne župnije trikrat na teden po štirideset, v nedeljsko šolo pa kakih šestdeset. Pozneje je Prašnikar v svoji tesni sobi nudil ukaželjni mladini začetne nauke. Že v tej šoli se je Tonček od učencev najbolj odlikoval in bil na javni skušnji nagrajen. Vsako šolsko leto se je namreč končavalo z javno skušnjo pod predsedstvom šolskega nadzornika in ob navzočnosti odličnejših domačinov in staršev otrok. Ob lepem vremenu je bila taka skušnja zunaj, navadno pod vaško lipo. Najpridnejše so obdarovali s slovensko knjigo, včasih celo z denarjem, česar Slomšek pozneje ni odobraval. Najboljše so vpisali tudi v lepo vezano “zlato knjigo”, ki so jo nekatere šole ohranile kot zgodovinski spomin do današnjega dne.
Da bi Ponkovljane še bolj navdušil za šolo, je Prašnikar že ob koncu drugega šolskega leta priredil veliko šolsko slavnost. Slomšek je na tej slovesnosti bil nagrajen z dragoceno vezanim molitvenikom in srebrnikom. Darilo je bilo ovenčano s trakovi. Skušnja se je vršila pod velikim orehom sredi vasi. V spomin na ta dogodek so Ponkovljani ob 2 00 letnici te skušnje in ob 50 letnici Slomškove smrti napravili spominsko ploščo,.
Tonček je ostal med odličnjaki. Kakor ga je označila že Prašnikarjeva šola, tako je ostalo vso šolsko dobo. Letno poročilo celjske gimnazije iz leta 181!) nosi na prvi strani napis z debelimi črkami: Z nagrado je bil obdarjen Slomšek — štajere iz I onikve. — Na celjski gimnaziji mu je bil učitelj in vzgojitelj profesor Anton Zupančič. Vdahnil mu je ljubezen do materinskega jezika. Šolsko leto 1819 — 20 je dokončal deloma na liceju v Ljubljani, odkoder izhaja njegovo poznanstvo in prijateljstvo s pesnikom Prešernom, deloma pa v Senju, kjer je h.hko naredil v enem letu izpit za dva razreda. To priliko je hotel izkoristiti, da pridobi na času in na da se navadi hrvatškega jezika. Tega mu pa na celovškem bogoslovju niso priznali. Moral je izpite ponoviti in je zato lahko vstopil v bogoslovje šele v jeseni 1821.
V	bogoslovju je bil Slomšek učenec in učitelj obenem. Kako? Bil je izklesan značaj, ki je vzbudil pozornost predstojnikov. Z dovoljenjem ravnateljstva je začel svoje tovariše poučevati v slovenščini. Tu se mu je nudila prelepa prilika, da se je uživel v vzvišeni učiteljski poklic. Kot bogoslovec je bil
obenem priznan učitelj ali lektor za slovenščino na zavodu in je dobil zato tudi nagrado od države. Značilen je njegov dobro premišljeni načrt vzgojnega dela v celovškem semenišču. Ta načrt je podal ' svojem uvodnem predavanju, v katerem se je 1'redstavil kot odločen Slovenec in iskren ljubitelj svojega rodnega jezika, poln žive vere v bodočnost naroda. Predavanje je končal z gorečo željo: “O da bi mogel danes s svojo bratovsko besedo v vas zbuditi ogenj navdušenja za jezik Slovenije ter ga v tekočih dneh leta vzdržati v vaši sredi v svetlem in visokem plamenu.”
Že takrat je bil Slomšek v zvezi z mnogimi odličnimi slovenskimi rodoljubi in pisatelji. Njegova slovenska predavanja v bogoslovju so poslušali tudi zunanji, mnogi uradniki, ki so potrebovali v svoji službi slovenski jezik. Poučeval je Slomšek v bogoslovju vsak četrtek ir. vsako nedeljo. Na koncu leta so vedno priredili javni izpit, h kateremu so
bili povabljeni odličnejši Slovenci iz Celovca, ki je veljal takrat za kulturno središče Slovencev. Pri teh skušnjah sta bila vedno znana Ahacelj in Jarnik.
Ni čudno, če je vsak pričakoval, da bo Slomšek poslan po končanem bogoslovju na višje študije na Dunaj. In res ga je škof Zimmerman v to nagovarjal, še pozneje, ko je bil na Bizeljskem za kaplana, mu je ponujal to priliko. Skromni Slomšek pa je škofu odgovoril: “V vsem bom pokoren svojemu škofu, storiti pa morem le to, kar je v mojih močeh: smatram se nesposobnega za višj<e študije. Moje delovno polje naj bo dušno pastirstvo med .ljudstvom, to mi je ljubše kot doktorat”.
Pa je res božja Previdnost v tem oziru vodila Slomška! Visoki študiji na Dunaju bi bili najbrž dali Slomšku popolnoma drugačno smer. Pri svoji nadarjenosti in marljivosti bi bil morda postal učenjak svetovnega slovesa, nikdar pa ne Slovencem to, kar jim je sedaj.
Hm.Slomšek
# ebjsr/- h;«,;.
i
V E Č E 11 N I C A
A.M. Slomšek
Glejte! že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo; hladen počitek nam daja, pojdmo veselo domov!
Čujte zvoniti!
Počivat zvoni!
Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat zapoj.
Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi; delo z.a vselej končali, v hišo Očetovo šli;
Takrat zvonovi zvonite lepo!
Kličte k Očetu domov, kličte nas v sveto nebo!
* Zadnji teden v juniju sem bil zdoma, četudi ne daleč od našega hostela. V frančiškanskem Domu duhovnih vaj “La Verna” sem imel s svojimi sobrati teden samote in premišljevanja. Kako dobro dc človeku teh nekaj dni miru: nič telefona, nič skakanja po mestu in k mizi sedeš, pa te nihče ne zmoti sredi kosila... Kako se duhovno in telesno poživiš v teh nekaj dneh.
Na misel mi hodi lepa skupina slovenskih fantov v Clevelandu, za katere sem imel pred leti take duhovne vaje. Saj duhovne vaje niso samo za nekatere izbrance. Vsakemu katoličanu, ki misli resno
o	svojem življenju, so koristne. Tukajšnji Dom duhovnik vaj je skozi vse leto v soboto in nedeljo poln fantov in mož vseh mogočih poklicev, ki pridejo za dva dni v samoto in se hočejo duhovno obnoviti. Res me zanima, kdaj bi se mogla med našimi fanti in možmi zbrati skupinica, ki bi hotela poskusiti duhovne vaje. Prepričan sem, da bi se vsakdo, ki bi enkrat poskusil, leto za letom vračal nazaj.
* Dne 2. julija pri Mariji Pomagaj nismo ime-
li	petih litanij f.mpak sem blagoslovil novi križev pot, katerega sem že v prejšnji številki omenil. Zbralo se nas je za polno kapelo. Po opravljeni pobožnosti križevega pota smo imeli blagoslov z Najsvetejšim.
Na praznik Marijinega vnebovzetja, 11. avgusta, ki je v Avstraliji zapovedan praznik, imamo v kapelici Marije Pomagaj večerno mašo ob pol osmih. če bo le mogoče, bo po maši v obednici spet filmska predstava.
Zahvaljujem se vsem dobrotnikom, ki mi pomagajo vzdrževati naše avstralske Brezje, kapelico Marije Pomagaj. Ni dneva, da bi ne gorelo vsaj nekuj svečk pred Marijino podobo. Nedavno sem dobil pismo z darom 10 šilingov. Darovalec je napisal: “Naj bo za večno luč pred oltarjem avstralskih Brezij, da bo en teden gorela po mojem namenu...” Z veseljem sem ustregel prošnji darovalca.
* Dne 2. junija sta pred Marijo Pomagaj sklenila sveti zakon Stanislav Tofant in Angela Zale-zina, iz Riddell-a, kakih trideset milj iz Melbourna.
Stanko je doma iz Zabukovice (župnija Griže), Angela pa z Laškega in je nekaj dni pred poroko dospela iz Slovenije. — Dne 16. junija sta se pri Lur-ški Mariji v Armadale poročila Franc Bračko in Marija Kukovec, oba iz zelene Štajerske: ženin iz Zgornje Kungote, nevesta od Sv. Tomaža v Slov. Goricah. — Isti dan sta pri Sv. Janezu v Kast Melbourne stopila pred oltar Anton Teskač in štefica Pufek: ženin iz Čakovca, nevesta iz Strigove. — Sobota 23. junija pa je menda dosegla rekord: kar šest parov« je sklenilo sveti zakon. Trije pari so si izbrali kapelico Marije Pomagaj: Branko Gangl iz Maribora je dobil za ženko Jožefo Vidmar iz Godoviča, Jožef Peršič pa Zorislavo Ušaj. Oba sta iz župnije črnice pri Gorici. Nevesta je dospela nekaj dni pred poroko iz Washingtona v Združenih državah ameriških. Bila je nedavno na romanju na ame-i iških Brezjah v Lemontu, pa je zato naših Brezij tem bolj vesela. Martin Pečak, rojen v Novem mestu, pa je obljubil zvestobo nedavnodošli Frančiški Skubic, ki je bila rojena v Ljubljani, dasi je tudi Dolenjka. — Pri Sv. Avguštinu v Yarraville sta se ta dan srečala pred oltarjem Adolf Stepančič in Rafaela Adrijana Skulin. Adolfov rojstni kraj so Renče, nevestin pa Oševljek, župnija Gradišče. V Newportu v cerkvi Srca Jezusovega je Janez Virant (iz trnovske fare v Ljubljani) dobil za ženko Gertrudo Murko (iz Ormoža). Pri Sv. Jožefu v Mal-vernu pa sta se vzela Ivan Buckovič in Ema Pelo-za, oba iz župnije Mune v Istri.
Iskrene čestitke vsem parom na novo življenjsko pot!
*	Družinska sreča se je nasmejala družini.'. Alojza Mezgeca in Lidije r. Gustinčič dobili so Sonjo Mirando, ki smo jo krstili dne 10. junija v Footscrayu. — 17. junija sta bila dva krsta pri Mariji Pomagaj: iz South Oakleigh-a so prinesli Lindo Amando, hčerko Franca Beriča in Pavle r. Javnik, iz North Sushine-a pa Marijo Jožefino, hčerko Ludvika Bunderla in Marije r. šemec. — Pri Sv. Krištofu na Airport West je dne 30. junija oblila krstna voda Franica Aleksa, sinka Miroslava Bole
in Frančiške r. Orel. — Dne 1. julija pa sta bila spet dva krsta pri Mariji Pomagaj v Kew: Janez je ime petemu sinku družinice Alojza Klekarja in Ana r. Zorec v Richmondu (vsaj eden izmed njih bo frančiškan, tako smo se zmenili s fanti!), Jožef pa je prvorojenec v družinici Antona Kristana in Marte r. Kalister iz Glenroy. — Gospod naj blagoslovi malčke in naj z njimi deli srečnim staršem obilico veselja!
Med imena matice mrtvih pa moramo zapisati ime Janezka, sinčka Janeza Krušeč in Frančiške r. Vidovič. Rojen je bil dne 23. maja letos v Morwellu, Gippslandu, in prejel sveti krst, pa že naslednji dan (24. maja) odšel med angelčke. Velika tolažba vernim staršem, da imajo v nebesih priprošnjika in družinskega zavetnika, ko je že udarec ob izgubi ljubljenega sinčka težak in boleč.
* Kaj boste pa na tole rekli? Poznam osebo
—	kaj bi je ne, saj sem ji	sami	pomagal iz	Bone-
gille pred nekaj leti.	Težko	je bilo začeti iz	nič, a
šlo je. Sem pa videl, koliko je 'bilo trpljenja: za majhen denar in s težkim delom. Kolikokrat mi je mož potožil nad gospodarjem, ki ga izrablja do skrajnosti, mu odtrgava pri krvavo zasluženem plačilu, ga sili delati	sedem	dni	na teden... vse to,
ker je vedel, da zanj	druge	poti	ni, ko služb	ni bi-
lo na razpolago. Moral je stisniti zobe in požreti vsako še tako pikro na račun svoje revščine. Dob-i-o se spomnim njegovih besed: “Le kako morejo biti taki ljudje na svetu?... “— Danes, po nekaj letih, je pa slika drugačna. Danes pa je sam na istem
l	oložaju, samo da je pozabil, kaj je tistikrat rekel. Pozabil je, kako so ga ob prihodu semkaj bolele krivice prvega gospodarja v Avstraliji. Danes je sam njegova, verna slika če ne še bolj skažena. Delavce priganja huje kot je njega prvi gospodar, jih neusmiljeno meče na cesto in so zanj vse drugo, samo človek ne. Seveda, saj “je na konju”, kot se rad Pobaha: ima avto in hišo in podjetje — žegna božjega pa v življenju ne bo imel, ne na ta način! Ker je pozabil na staro modrost: Ne stori drugemu, če sar ne želiš, da bi drugi storili tebi!”
* šentalbanska Slovenska šola je lepo začela in po mnenju požrtvovalne učiteljice Anice bodo njeni uspehi nič manjši od melbournske, če ne večji. Prednost je v tem, da v St. Albansu razdalja ne igra vloge in otroci lahko pridejo v šolo sami. Otrok je za lep razred in imajo šolo zelo radi. Le tako naprej!
* Na prvo nedeljo v avgustu imajo naši cerkveni pevci — počitnice. Pri slovenski maši bodo ta dan spet peli naši šolski otroci. Za september, če
Bog da, pa bodo pripravili Slomškovo proslavo skupno z otroško igrico “Mačeha in pastorka”, za katero že pridno vadijo.
* V nedeljo bo občni zbor tukajšnjega “Slovenskega kluba” in bo prihodnja številka verjetno kaj prinesla iz našega “Vestnika”. Vsekakor je delavnost med nami kar velika, kljub temu, da jih je mnogo, ki so polni besed, je pa vsega konec, ko je treba prijeti za delo. Pa menda je povsod tako in to ni nič novega pod soncem. Imeli smo lepo število izletov, zabav in drugih prireditev, želeti bi bilo samo, da bi naše kulturne prireditve res ohranile svoje ime. Saj preprostost in amaterstvo kulturno višino prireditve ne zmanjšujeta; lahko ji dasta še večjo vrednost. Brez dvoma pa kulturna vrednost prireditve pade lahko kaj nizko z eno samo točko prostaške dvoumne šale, pri kateri del “kulturnih” gledalcev zarjove od smeha, se drugi del le prisiljeno smeje, večina pa zardi in ji je žal, da je prisotna. Tu ne gre za puritanstvo in pobožnjaštvo, gre za navadni etični čut. Kultura brez etike ni več kultura.
* Nedavno sem bil na ladji, ko so dospeli novi. Novodošli slovenski fant me je vprašal, če poznam tega in tega slovenskega tovarnarja v Mel-bornu. Začudil sem se. Ime mi je bilo dobro znano, le o njegovi “tovarni” še nisem slišal. Ko je fant videl dvome na mojem obrazu, je segel v žep in prinesel iz njega fotografijo: slovenski fant, slikan pred tovarno. Na zadnji strani slike na pripis, ki je potrdil, kar me je novodošli fant spočetka vprašal. Starši so mu poslali to sliko v Avstrijo, ko so zvedeli, da odhaja v Avstrailjo. Sosedovi so jo dobili od svojega sinka, ki je tu med nami že kakih šest let. “Le najdi ga, ta ti bo lahko pomagal za začetek, ko je že do svoje tovarne dospel v nekaj letih..,” se je glasilo pismo.
Papir je potrpežljiv, fotografski aparat pa tudi posname, kamor ga obrneš. Žal sem moral resnici na ljubo novodošlemu pdvedati, da je “tovarna pogorela, njen lastnik pa bankrotiral v tej strašni krizi”. Upam, da me je razumel, da sem resnico malo olepšal. Na ljubo staršem nisem povedal, da sem “tovarnarja” lansko leto enkrat našel celo v zaporu zaradi tatvine. No, pa dovolj o tem!1
Pa se še čudimo, če doma mislijo, da tukaj funti rastejo na drevesu...
* Za nagrobni spomenik podgrajskemu rojaku Rudiju Stembergerju sem dobil kot prvi dar vsoto treh funtov od Antona Brneta. Zahvala njemu, ostalim pokojnikovim znancem in rojakom pa prošnja, da se pridružijo Antonu.
6 e k etrov
CONGO, znana nova država v Afriki, zadnje čase precej manj vznemirja svetovno pozornost, sam v sebi se pa še davno ni pomiril. V listu KATOLIŠKI MISIJONI imamo poročilo od tam izpod peresa slovenskega misijonarja brata Karla Ker-ševana. Pisal je letos v januarju: Položaj tu pri nas se ni zboljšal v nobenem oziru, gotovo se je celo poslabšal. Na primer gospodarsko in kar zadeva avtoriteto, red in življenjsko raven. Dežela potrebuje vsake vrste strokovno izvežbanih ljudi, a kaj, ko Evropejcem delajo življenje neznosno, brez varnosti za imetje in celo življenje. Vsega je kriva splošna anarhija. Posamezne pokrajine si nasprotujejo in v vsaki od njih se stranke divje sovražijo. Vsaka skupina ima svoje oborožene tolpe in te imajo slednjič vso oblast v rokah. Znane pokolje (19 katoliških misijonarjev itd) imajo na vesti Gi-zengovi plačanci, ki nasprotujejo katangeškemu predsedniku čombeju in zato tudi vsem, ki so z njim in ne z njimi. Po prepričanju so pristaši lani umorjenega Lumumbe.
POROKA KATOLIŠKEGA Španca, princa Juana Carlosa, s ..pravoslavno Grkinjo nas sama na sebi kaj malo zanima. Vzbudila je pa veliko pozornosti in zgledovanja zaradi tega, ker se je vršla najprej v katoliški, nato pa v pravoslavni cerkvi. Ali se je spet izkazalo, da papež dovoljuje nekaj visokim glavam, kar je nizkim prepovedano? Ne! Toda v Grčiji je dražavna postava taka, da zgolj civilna ali pa zgolj katoliška poroka nista priznani. Kdor hoče, da velja v Grčiji za poročenega, mora skleniti civilno veljavno poroko v pravoslavni cerkvi. V takih primerih pa katoliško kanonično pravo dovoljuje tako “dvojno” poroko, pa naj bo ženin visoka glava ali nizka butica. Torej je vse zgledovanje brez pametnega smisla.
HRUŠČEV IN KENNEDY imata zadnje čase oba skrbi zavoljo domačega kmetijstva, ki noče delovati po njuni volji. Hruščev je vedno bolj za petami svojih domačih kmetov, pa celo v Bolgarijo in Romunijo jih je šel priganjat in učit, kako naj dvignejo poljedeljsko produkcijo, da komunistični svet ne bo prehudo stradal. Nasprotno je pa Ken-nedy hotel ustaviti preveliko gorečnost ameriških farmarjev, ki pridelajo toliko, da nima kdo pojesti. Pridelke kopičijo v ogromnih shrambah za neko nepoznano bodočnost. To stane denar in vlada mora nositi stroške. Kennedy bi rad kmetom predpisal, koliko in kaj naj pridelujejo, pa mu ie
kongres namero ovrgel. Moral se je vdati, njegova jeza na republikance mu nič ne pomaga. Vendar je Kennedy na boljšem kot Hruščev, ki je vzrok za slabe letine povedal tako: Amerikanei nočejo prenehati z oboroževanjem, zato tudi mi ne smemo. Na žalost pa ne moremo obojega — vzdrževati dobro oboroženo vojsko in zraven uspešno kmetovati.
PETINDVAJSET MILIJONOV današnjih Nemcev se je rodilo po letu 1933, ko je Hitler prišel na oblast. Ko je propadel in z njim njegova Nemčija, so bili mnogi še otroci in nacizem jim ni bil v kosteh. Nova — demokratična Nemčija jih je hitro začela drugače vzgajati in so odrasli v sovražnike nacizma Tisti, ki so se rodili po padcu Hitlerja, pa sploh dosti ne vedo, kako je bilo pod nacizmom. To bo nadalje vsako leto bolje, stari odmirajo, mladi prevzemajo javna mesta — ni se bati, da bi nemški militarizem še tretjič treščil Evropo in svet v kako svetovno vojno... Tako se tolažijo tisti, bi bi radi bili današnji Nemčiji naklonjeni, pa se je nekje globoko v mozgu vseeno boje. S pomočjo demokratičnega Zapada in z lastno notranjo žilavostjo se je Nemčija čudovito hitro dvignila iz povojnih razvalin in to kljub bridko občutljivi okrnjenosti na vzhodu. Takega naroda in take države si ne smemo odtujiti z izgovorom, da se je bojimo, čim bolj jo skušamo pritegniti v skupnost zapadnega sveta, toliko bolj onemogočimo med današnjimi Nemci kako porajanje mlitarizma ali celo novega nacizma. — Tako dopovedujejo sebi in drugim tisti, ki današnjim Nemcem zaupajo. Med temi je zelo viden na primer francoski De Gaulle.
“KJE SO MILIJONI NEMCEV”, ki še danes žive in so bili pod Hitlerjem fanatični nacisti? Slepo so drli za Hitlerjem in počenjali strahote, ki jis opisujejo dabele knjige in jih bodo opisovale še debelejše. Ali so se ti milijoni Nemcev res kar čez noč spreobrnili, ko je Hitler propadel? Ali ti Nemci res danes mislijo in ravnajo tako, kot jih uči Adenauer, in so vso nacistično ideologijo v sebi ubili? In če je niso, ali i-es mlajšemu rodu ne skušajo nič od tega vcepljati? Ni treba prehudo sistematične “vzgoje” v teh smereh, Nemec prinese že v svoji krvi na svet vero v “Deutchland iiber Alles”. Treba mu je le k rep k e ga migljeja in uvrstil se bo . . . itd. — Tako in podobno pobijajo zaupanje Zapada v Nemčijo drugi, kj se jim zdi,
da je treba bolj gledati nazaj nego naprej. Bodočnost bo pokazala, kateri imajo prav. Vsekako je pa res, da od zadržanja Nemčije odvisi marsikaj v Evropi in na svetu.
KOŽE NA OKNIH najdeš pri slovenskih hišah v Kanadi, tako se da razbrati iz nekega članka v listu BOŽJA BESEDA, ki izhaja v Torontu. Med drugim beremo: Slovenske gospodinje goje rože po vrtovih in po oknih. To je lepa slovenska navada, ki naj se tudi v Kanadi ohrani. Kako lepo je slovenski pesnik ovekovečil to slovensko navado v pesmi: DUMA:
Nagelj iz oken vije zelen se po steni.
Rdeče se peni v soncu tihi ta slap.
Znamenje fantom, ki hodijo mimo čez dan, znamenje tajno za noč.
Nam slovenskim misijonarjem so pa rože na oknih znamenje, da v tistih hišah žive Slovenci. Kolikokrat nisem vedel za številko hiše, a vedel sem za ulico. Kože na oknih so pričale, to je bilo znamenje namesto številke.
SLIKAIt STANISLAV RAPOTEC se spet in spet imenuje med najbolj poznanimi in priznanimi umetniki v Avstraliji. V razstavah po raznih umetniških galerijah se vedno pojavljajo njegova dela. Kritika mu je v glavnem močno naklonj.ena. Priznavajo, da je njegova umetnost “robust” — krepka, močna, “mišična”. Seveda je pa treba imeti čut za “abstraktno” umetniško izražanje, brez tega čuta boš zaman skušal prodreti v skrivnost Rapot-čeve umetnosti.
t
PROFESOR IVAN RUDOLF
Brat Dušana Kudolfa v Sydneyu, oče bivše Avstralke Neve Kudolfove, pesnice Južnega križa, našim bralcem znan posebej po nedavnih objavah zanimivih lovskih zgodb — odšel
v	večnost. Naj uživa MIR v Bogu! O njem beremo v goriškem Kat. Glasu naslednje vrstice. Izrazom sožalja se pridružuje tudi naš list: soprogi, bratu, hčeri in sinu. — Ur.
SMRT S SVOJO KOSO je zopet zamahnila med vrste tržaških Slovencev in pokosila prof. Ivana Rudolfa. Neizprosna bolezen ga je po dolgem in mučnem trpljenju iztrgala iz njegove družine in od njegovega dela v petek 4. maja, pogreb pa je bil v nedeljo.
Pok. je bil doma z Vrabč. Postal je doktor ekonomije. Prišel je v Gorico in tu služboval na Slov. kmečki banki. Nato pa se je pred fašizmom preselil v Jugoslavijo, kjer je izvrševal profesorski poklic na raznih šolah. Po vojni se je vrnil v Trst in bil profesor na trgovski akademiji.
Poleg poklicnega dela se je vedno udejstvoval v politiki in kulturi. Spadal je v krog slovenskih politikov, po vojni pa je pristopil k novemu demokratskemu gibanju, iz katerega je nastala Slov. demokratska zveza. Bil je ves čas njen član in tudi član vodstva. Zadnja leta je sprejel odgovorno uredništvo Demokracije, v katero je tudi veliko pisal.
Bil je vedno značajen in narodno zaveden mož, ki je ostal zvest tudi verskim izročilom očetov. Zato je tudi njegova smrt bila smrt krščanskega moža. Na zadnji poti so ga pospremili številni prijatelji in znanci. Sprevod je šel iz hiše žalosti do rojan-ske cerkve. Veliko ljudi je sledilo sprevodu tudi na pokopališče pri Sv. Ani. Ob odprtem grobu so spregovorili dr. Branko Agneletto, inž. Sosič ter dr. Bratina.
Družini in vsem preostalim sožalje, pokojniku večni pokoj!
Vinka Beličiča: “NOVA PESEM”
Ludvik Klakočer
V	BUENOS AIRESU SO LANI NATISNILI knjižico z nekaj več ko sto strani, ki jo je spisal Vinko Beličič, profesor na slovenski gimnaziji v Trstu, pesnik in kritik. Premnogim bo ta uvod nepotreben, ker ga ali osebno poznajo ali vsaj po vnetem književnem delu v zadnjem desetletju, ki je poneslo njegovo ime med razkropljene Slovence širom po naši obli.
Naj takoj pribijem, da sem se po vestnem prebiranju in tehtanju prepričal, da prav ta skromna knjižica, ta “nova pesem”, sodi med najlepša slovenska dela, kar jih naša književnost zadnjih dvajset let premore. Dokazov za tako trditev zlepa ne bi zmanjkalo, a podrobne odlike bom skušal povezati v obširnejši obrazec, iz katerega bo zasijalo resnično bistvo te imenitne slovenske miniature. '
Kdor je kdaj prebiral Beličičeve rahle in s tenkim čutom stkane lirične pesmi, se mora zdaj nehote vprašati, zakaj je stopil s svetle pesniške steze in odprl svoje žile v štirinajstih nevezanih črticah. S takim dvomom v srcu sem tudi sam odprl platnice Beličičeve “Nove pesmi”, saj je bilo v preteklosti tolikokrat potrjeno, da pesniški navdih v nevezani besedi shlapi in se poplitvi, a pisatelj je preneroden, da bi spretno vodil zlato uzdo plamtečega Pegaza: pesnik pač samo poje in pisatelj samo piše. čeprav torej po starem pravilu splošno drži, da je pesnik slab pisec, pisateli pa neokreten pesnik, je Beličičeva “Nova pesem” svetla izjema. Prav v tem pa je njegova izredna veljava. če je kot pravi lirik v teh drobnih črticah tako prepričevalno uspel, je to samo dokaz, da je za bogata doživetja, ki jih je tako dolgo negoval v srcu in umu, našel tudi primeren izraz. Trdim, da je to storil po resnični notranji potrebi. Kdor ga pobliže pozna in torej lahko nekako dosluti, kako iskreno reagira na usodo in življenje, s katerim je ves povezan, bo gotovo pritrdil.
To delo pa tudi izpričuje njegovo umetniško rast. Dozorel je v pesnika misleca, ki je spoznal, da še tako skrbno tehtane in po zvenu ter notranji sili izmerjene besede ne zadoščajo več, ko ga val spoznanj neminljivih vrednot šili v nevezanost. Prišel je do praga sveta, kjer se resnica in lepota stekata; prodrl je do sveta, kjer tudi modreci začenjajo jecljati — in v tem smislu je njegova pesem dejansko “nova”.
V	štirinajstih podobah je Beličič sestavil mičen avtobiografski mozaik, v katerem je s tenkim pesniškim šestilom skušal izmeriti srčne stiske in grenkobe človeka idealista sredi trdega, krutega sveta. Prikazal je notranji drget rahločutnega človeka, ki se sam zaveda svoje mehkobe in slabosti, a hkrati ve, da mora biti vzor trdnosti, da se ga lahko varno oklepajo družina, učenci in tavajoči prijatelji brezdomci. Redkokdaj in le za hip stopa iz začrtanega četverokotnika: mati-družina-domo-vina-Bog. A kadar je treba, žgoče oplazi hinavščino, politično laž, lakomnost in živalskost, ki se zaletavajo vanj in mu kalijo notranji mir. Zato se tako rad zateka v naravo, kjer ni hlimbe in kjer ga ptice, gruda, oblaki in potoki pomirijo ter mu usmerjajo pogled proti poslednjim resnicam.
Eno odliko pa najdem v Beličičevi prozi, ki bi jo rad posebej podčrtal: njegov slog je dehteče pesniški, mestoma silno zgoščen in prepleten z izvirnimi prispodobami ter kipečo simboliko, ki jih površni bralec prav lahko prezre. Zato pa je potrebno, da knjižico res pozorno prebiraš, če hočeš izluščiti vse zlate utrinke, ki krožijo okoli njegovih misli in občutij.
Najbolje bo, da iz ”Nove pesmi” povzamem nekaj kratkih primerov, ki sem si jih kar mimogrede začrtal. Pretehtajte tale odstavek, v kate-fem se pisec spomni domačih krajev:
“Da bi še enkrat občutil tisto sladko grozo ob gledanju v brezmejne, mračne, nasveže zasute zamolkle gorske gozdove s temnosivim počivajočim nizkim nebom, pijano trudnim od silnega sneženja!”
Niš manj ko enajst pridevnikov (!) v eni sami potezi, ki jih niti ni ločil vseh z vejicami, da ne bi nastale razpokline v težki besedni masi. Tako barvno gostoto težko najdeš celo v svetovni literaturi. Izvirnost tega opisa bi še najlaže občutil, če bi skušal ta stavek prevesti v kak tuj jezik. Takoj boš spoznal, da se vse zatika in da se vse barve razlezejo in razmažejo — izvirni opis se nehote zruši pod svinčnikom.
Zdaj pa tale stavek:
“Mesec se je izmotal smrekam iz vznožja, se splazil skozi veje in se odtrgal od vršičev: zakraljeval je na nočnem nebu.”
S štirimi (!) izvirno lepo nanizanimi glagoli je v razmeroma kratki besedni vrsti metaforično posadil luno na prestol. Gotovo je, da imamo pred seboj klasičen primer voljnosti in moči slovenskega glagola. Da se boste sami prepričali, da nikakor ne polagam v izvirnik več, kakor je v resnici v njem, marveč gotovo nasprotno, naj navedem še tale primer:
“Mlakuže na kolovozu so se že prekrile s tankim ledom — in v njih sva kmalu videla odsevati rdečino zarje, kakor bi bili po poti raztreseni ogromni madeži strjene mlade krvi.
Rekel sem mu: ‘V vsakomer je skriti vulkan uničevanja, razuzdanosti in obupa; treba ga je pa nenehno krotiti. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti — znanilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.’ ”
Poglejmo še Beličiču v dušo, ko se v mislih poslavlja od -domačih krajev in ljubljenega Matije:
“Jaz res nimam po kaj hoditi nazaj. Ves tisti mali zlati svet je v meni. Zamaknjeno pije duša iz tega dragulja in čaka odrešenja. Veliki, močni, lepi in zvesti Matija, ki si tako rad imel trtje in sadovnjak, njive in pašnike, govedo in čebele, ljudi in svetnike in Boga — jaz se ne morem posloviti od tebe. Midva se bova se veliko pogovarjala, zakaj skozi bedo
in varljivost ne morem hoditi sam. Govoril mi boš iz velikega miru od onstran, dokler tudi jaz ne stopim z odra in ne preidem v tisto deželo, kamor ne seže umirajoči veter/*
Pritegnili mi boste, da je to besedilo pretresljivo ganljivo in vzor vlite lepote.
A naposled še njegova molitev:
“Velika roža je dozorela, vihar je raznesel in razsejal seme — jaz sem eno tako semence, bitje bolečin in zmogljivosti, pognati moram in se razcvesti. Ostani, Tolažnik, v meni, ko v zlovešči svetlobi zahaja stari čas in v grozečen bobnenju prihaja ogenj, vihar, potres in povodenj !
Velika je moja odgovornost, ki sem ji usu-žnjil pekočino domotožja, in ne smem se ji izneveriti, če naj pokonci pričakam sodbo . . . tu ali v še bolj tuji deželi/'
Tako se v tej knjižici vrsti lepota za lepoto. Globoko čutim, da bi bila potrebna še dosti podrobnejša analiza, da bi lepote po svoji moči od vseh strani osvetlil in izmeril. Naj velja za zaključek: sem docela prepričan, da bo Beličičeva “Nova pesem” obstala kot dragulj posebne vrste v povojni slovenski književnosti. To bi brez pomisleki zapisal, če bi pisca niti po imenu ne poznal, a ker sem mu dosti let bil blizu, bom iste besede dvakrat podčrtal.
^Latina radeot.
ŠTIRINAJST TISOČ
žalostnih zgodb
NASLOV V SLOVENSKEM ČASOPISU iz starega kraja se sicer glasi tako: 489 žalostnih zgodb. Toda ko preberemo članek pod tem naslovom, pridemo do zaključka, da je treba naslov popraviti ir napisati tako, kot stoji tu gori nad našim člankom.
Zakaj taka razlika? Zato, ker mi gledamo na tiste "zgodbe” z drugačnimi očmi, bolje rečeno: z drugačno mislijo, kot gleda nanje člankar v domovini. Kaj je na stvari?
Čitajmo:
“V zadnjih dveh letih je bilo na že tako prenapolnjenem ginekološkem oddelku novomeške bolnišnice 1644 splavov, od teh kar 957 s socialnim motivom. Lani: samo v novomeški bolnišnici 866 splavov, od teh 489 s socialnim motivom”.
Člankar v onem časopisu torej šteje med “žalostne zgodbe” samo tiste splave, ki si jih nosne ženske izposlujejo pri zdravnikih zaradi težkih socialnih okoliščin. Člankar ne pove, iz kakšnih razlogov si dajo napraviti splave ostale ženske iz števila 866, vendar ti zanj niso “žalostne zgodbe”, člankar ne pozna besede “greh”, rtii to besedo in njen pomen poznamo.
Dalje piše dotični člankar:
“Število zdravniško odpravljenih plodov pa je v republiškem smislu še bolj zaskrbljujoče. V Sloveniji je to število od 440 v letu 1955 naraslo na 14,000 v letu 1961. Ker to tudi na seji Sveta za zdravstvo LRS pred nedavnim razpravljali, da je treba na neki način omejiti naraščanje števila splavov, poglejmo, kje so vzroki za tako stanje.”
Torej se je število zdravniško odpravljenih splavov v 6 letih pomnožilo skoraj	32	krat! Ni	čudno, da so nad številom zaskrbljeni	—	pa	to so	šele
samo v j-ivnih bolnišnicah po uradni zdravniški komisiji dovoljeni splavi! Kje so drugi, “zakotni” z zdravnikom ali brez njega!
Ker je za nas vsak umetni splav	ne	samo	“ža-
lostna zgodba”, ampak tudi velik greh zoper peto božjo zapoved, je bilo treba napis nad našim člankom spremeniti, čeprav se je bati, da vsi in vse, ki berejo MISLI, te spremembe ne bodo hoteli razumeti . . .
Kako omejiti število splavov?
Tudi o tem beremo v dotičnem časopisu iz domovine. Seveda ne tako, kot bi hotela Cerkev - -to člankar izrecno poudarja — tako namreč, da vzgoja v domači hiši in drugod o spolnih zadevah
kratkomalo molči. Da Cerkev to zahteva, sicer nikakor ni res, pa dotični, člankar to pač verjame, kaj mu hočemo? Res pa je, da Cerkev razume “spolno vzgojo” v tem smislu, da mladino navaja k čistosti v mislih, besedah in dejanjih. Člankar, ki močno toži o pomanjkanju spolne vzgoje v domači hiši in v šolah, pa razume “spolno vzgojo” popolnoma drugače.
Kako pa?
Niti besedice o kaki vzdržnosti, o premagovanju spolne sle, o begu pred nevarnostjo in skušnjavo. O, kaj še! Njemu pomenja “spolna vzgoja” samo potrebno vednost in znanje, kako pri svobodnem spolnem udejstvovanju preprečiti spočetje, naj že bo v zakonu ali izven zakona. Če to veš in pravilno izvedeš, se ni treba več bati — splavov! Njihovo zaskrbljujoče število ne bo samo padalo, izbrisano bo!
Moramo pač spet reči: besede “greh” člankar ne pozna.
Pomudimo se za hip samo še pri zaključni njegovi “ugotovitvi”:
“Dosegli bomo, da bo vsaka žena rodila le takrat, kadar si otroka resnično želi. Le tak otrok bo užival ljubezen matere in očeta in bo deležen skrbi in vzgoje, kakršne si želimo.”
Bojimo se, da bo gornjim besedam pritrdila tudi marsikatera bralka in marsikateri bralec MTS-Lf. In se bo v tem prikimanju bralo tudi to, da si pametna žena ne želi več ko enega, morda pa vendar dva. In kako je potem z vzgojo? Ali ni vredno premisleka dognano dejstvo, da je slovenski narod v vseh preteklih stoletjih dobival pomembne ljudi, ki so zapustili svoja imena in svoja dela v njegovi zgodovini, iz številnih družin?
Pisatelj Finžgar je moral misliti na to, ko je leta 1959 pisal v Koledarju celjske Mohorjeve: “Novakov gospod, Tomo Zupan, nam je s prižnice neko nedeljo naštel sto dvajset študiranih ljudi iz naše fare (Breznice) od leta Prešernovega rojstva (1800) pa do 1900 . . . Mladino použiva danes tovarna. Nič več naša fara ne bo dajala Prešernov in čopov . . . Sedaj se je vse presuka-lo. Nič več ni latinskih študentov. Vse vre v tovarne.”
Tako je zapisal, mislil si je pa gotovo, česar ni smel zapisati v letu 1959. Mislil si je tako, kot se nam zdi potrebno popraviti zaključno ugotovitev današnjega člankarja v domovini:
“Dosegli boste, če pojde tako naprej, da bodo tovarne pod vašim vodstvom do konca izkvarile naš narod, ki ne bo več narod kot ga poznamo iz preteklosti — vsa domovina bo postala ena sama tovarna za proizvajanje brezdušnih, breznarodnih in neslovenskih komunističnih mašin . . .”
PISATELJ FR. S. FINŽGAR UMRL
DNEVI DOLGEGA ŽIVLJENJA in neumorne delavnosti so se mu iztekli 2. junija 1962. Dočakal je 91 let in skoraj 4 mesece. Umrl je v svoji hiši v ljubljanskem Trnovem. V sobici, kjer je imel oltar za maševanje, so ga položili na mrtvaški oder. O pogrebu še nimamo poročila in ga verjetno za pričujočo številko MISLI ne bomo dobili.
Ni treba posebej dopovedovati, kdo je bil Finžgar. Vsekako eden najbolj znanih in priljubljenih slovenskih pisateljev, pa tudi eden najbolj produktivnih. Slika kaže njegov portret ob sedmih debelih zvezkih njegovih spisov, ki jih je prav zadnja leta izdajala celjska Mohorjeva. Toda to so samo IZBRANI spisi, to se pravi, da ni v njih vse, kar je Finžgar napisal, če bodo kdaj izšli njegovi ZBRANI spisi—vse, kar je napisal — kdo bi mogel vedeti? Izhajanje sedanjih IZBRANIH spisov je ves čas z zanimanjem in veseljem spremljal, prav ko je sedmi in zadnji zvezek v prodaji, je Bog poslal angela smrti, ki je rekel: Dokončano je...
Franc S. Finžgar je bil rojen 9. febr. 1871 v vasi Dosloviče v žirovniški fari na Gorenjskem. Svojo zadnjo duhovniško službo ie imel kot župnik
trnovske fare v Ljubljani. V pokoju je ostal tam in bil prijateljski sosed rajnega arhitekta Plečnika. Ta mu je zelo posrečeno ilustriral v posebni izdaji pravljično knjigo MAKALONCA.
Lansko leto, za 901etnico, je Mohorjeva družba pisatelju v čast ustanovila takozvano Finžgar-jevo literarno nagrado, ki naj se vsako leto na Finžgarjev rojstni dan podeli enemu zaslužnih mož za Mohorjevo. In seveda so to nagrado podelili prvič Finžgarju samenu in sicer v znesku 300,000 din.
Rajni pisatelj in bil do zadnjega kar pri dobrem zdravju, le gluh je postajal od leta bolj. Moral si je natikati slušni aparat, ki pa mu baje ni dosti pomagal. Zdaj je odšel za mnogimi drugimi zaslužnimi slovenskimi možmi. V vsem življenju je užival splošno spoštovanje, saj je kljub človeškim slabostim vedno skušal biti pred vsem — duhovnik. Kako je mogla takega moža potegniti za seboj propaganda O.F. in kar ji je sledilo, je pač ena tistih ugank, ki so skrivnosti človekove notranjosti. Naj ostane spomin nanj v vsej časti med nami in Bog mu daj vse dobro. Poleg molitve zanj se mu bomo najlepše oddolžili, če pridno segamo po njegovih IZBRANIH spisih, ki jih imajo tudi naše MISLI na ponudbo.
O FINŽGARJU NA MRTVAŠKEM ODRU privatno pismo iz Ljubljane: “Ko sem ga šel v nedeljo zjutraj kropit v njegovo skromno sobico, kjer je imel tudi oltar, so mi prišle solze v oči. Tako ubog se mi je zdel, tako skromen, a tako velik po svojih delih. Ves dan so romale trume njegovih častilcev tja, večinoma sami preprosti ljudje.”
Dr. A. Trstenjak: “MED LJUDMI”
Kakor si postelješ
“KAKOR SI POSTELJEŠ, tako boš ležal”,, pravi slovenska ljudska modrost.
To velja zlasti za zakon. Podatki o ločitvenih pravdah na sodišču, a tudi nešteti odgovori, ki so jih razni strokovnjaki na tem področju dobili, vedno na novo potrjujejo isto dejstvo. Pri vseh nesrečnih zakonih, pri vseh razprtijah, ki vodijo do ločitve, glavni vzrok: “spolno vprašanje”. Z drugo besedo: pomanjkanje “intimne vezi”. Zakonske neprijetnosti, povzročene zaradi drugih okoliščin, bi lahko mirne duše prezrli, če bi bile le medsebojne intimne vezi zadovoljive.
K grafologu pride mlada žena in prinese svojo in moževo pisavo:
“Povejte, ali sta najina značaja za skupaj?”
Grafolog ji pove nekaj izrazito lepih lastnosti njenega moža. Plemenit je, dober in nesebičen, ima smisel za delo v ožjem družinskem krogu. — Žena pritrdi.
Grafolog nadaljuje: Mišljenje vašega moža je izrazito razumsko, matematično in računsko. — Ženi se vlijejo solze:
“Saj to je tisto! Pri vsej svoji dobroti je tako hladen. Saj me ne zanemarja, vedno mi kaj prinese, vse bi storil zame. Prav za prav bi mi moralo biti ob njem dobro, a vendar se silno dolgočasim. Samo svoje delo vidi, riše in piše, ne da bi se z menoj kaj poigral, ne da bi me vsaj malo pobožal ali mi kakorkoli razodel, da me ima rad. In to vedno pogrešam.”
Seveda bo marsikatera žena rekla, da je ta — mestna — ženska preveč občutljiva. Druga bo mogoče rekla, da bi njej tak hlad od strani moža celo prijal. Večina bo pa dala prav oni, zakaj nežnosti jim ugajajo, ljubkovanja pogrešajo. Nekatere znajo moža zlepa prisiliti, da postane ljubezniv. Na primer: “če sem pogrešala ljubeznivosti, če me je mož zanemarjal, sem se naredila, kakor da sem bolna. Takoj se je bolj zmenil zame in postal ljubezniv”.
V	vsem tem se razodeva globoka psihološka razlika med moško in žensko naravo. Smo jo ob
kratkem že nakazali: pri moškem prevladuje naravni ali spolni nagon, pri ženi pa ljubezenski. Nekateri mu pravijo “duševni nagib”. Če pustimo ob stran izjeme, ki so kakor povsod tudi tukaj, moramo reči, da žene samo spolno razmerje ne zadosti, ako ne gre skozi čarobno mavrico ljubezni in njenih izrazov.
Slabo je postlal
Mož, ki žene v teh rečeh ne razume, je sebi in njej slabo postlal. Pust, brezobziren, morda celo robat je v svojih odnosih do žene. če je taka žena z leti vedno bolj občutljiva, jezljiva, zamerljiva, čmerna in celo živčna — nervozna — se temu ni čuditi. Še manj kaže iskati vzroke vse naokrog in hoditi k zdravniku. Ako bi bil mož bolj prisrčen do nje, ako bi v najintimnejših odnosih čutila več njegove duše, ne samo telo in njega potrebo, bi z večjim zadoščenjem sprejemala od njega vse. In bi bilo tudi njeno telo z dušo vred bolj zdravo.
Dr. Schatzing pravi v svoji knjigi “Razumeva-na žena”, in dobro pravi: V primerih, ko prihajajo živčno razrvane in nezadovoljne žene k zdravnikom, bi bilo potrebno, da bi prišli tudi njihovi možje. Potrebni so nauka in navodil, kako naj z ženo ravnajo, če možje žensko naravo razumejo in skušajo ženo v njenih čustvih zadovoljiti, njihov zakon ne bo “mučilnica”. Žal pa, da res marsikatera žena in mati preživi v taki mučilnici dolga leta ali celo desetletja.
Odlični zdravnik dr. Butterfield pravi: “Spol ni ni nič drugega kot ena izmed ugodnosti zakon-kega življenja, a če te intimne vezi ne delujejo, kot bi bilo potrebno in prav, tudi druge stvari ne bodo v redu med možem in ženo”. Ljubezensko spolno razmerje med možem in ženo pomeni najmočnejši naravni steber zakonske sloge, ki vse druge stebre pokonci drži. Tudi če vse v zakonu odpove, se zakon ne bo razdrl, dokler ga drži v ravnotežju pravilno medsebojno ljubezensko razmerje.
ŠE O NARODNIH NOŠAH
Anica Srnec
NEKI PROFESOR P'RANCOŠčINE NA NAŠI UNIVERZI se je nekoč posmehoval tradicionalnim Bretoncem v Franciji, češ kako so nazadnjaški. Njihova dekleta se še danes oblačijo tako kot so se oblačile njihove babice. Za avstralske študente in študentke je bila to imenitna šala.
Zraven mene je pa sedela Litvanka, ki je bila drugega mnenja. Dregnila me je in mi pošepe-tala:
“Tudi naš narod ima še tako tradicijo, pa jaz ne najdem nič nazadjaškega v tem. Jaz sama se bom celo poročila v litvanski narodni noši, čeprav nisem nikoli videla domovine staršev.”
Toplo mi je postalo pri srcu. Takoj sem prištela Litvance med tiste narode, o katerih velja: UMRETI NOČEJO! Tudi pod Južnim križem ne!
Kaj pa naj rečem o nas Slovencih glede narodnih noš? Mislim, da so minili časi, ko je bilo treba temu ali onemu prigovarjati, naj si obleče narodno nošo. Postale so že tako “moderne” v Avstraliji, da so zaželene pri vseh mogočih javnih nastopih. Če se ne moremo v zadostni meri odzvati, je pač zato, ker še vedno ni dovolj noš med nami.
V	prejšnji številki MISLI je bilo objabljeno pismo o narodnih nošah iz Ljubljane. Ko ste brali, je gotovo marsikdo odkimal, češ: bi si jo nabavil, toda 80,000 din ali 34 funtov v Avstraliji — predrago !'
Da je to predrago — drži! Da je pa- to edina pot za nabavo narodne noše — ne drži! Niti pismo iz Ljubljane ni tega trdilo, povedalo je nekaj zanimivosti o narodnih nošah tam, to je pa tudi Vse.
Iz lastne izkušnje in iz izkušenj drugih v moji bližini trdim na vso moč glasno, da je mogoče' priti do narodnih noš po neprimerno manjših cenah, samo hoteti je treba. Ponovno se obračam posebno na dekleta: NAPRAVITE Sl JIH SAME! Saj si jih tudi naše babice niso naročale bogve odkod, same so si jih sešile. Tako ostanimo pri tradiciji tudi v tem pogledu. Blaga, primernega za na pravo, noš, je v Avstraliji na izbiro. Tudi okraski za avbo se lahko dobe za nekaj šilingov.
Vem, poročene žene pravijo: “Jaz bi si jo že naredila, pa sem prestara, da bi si jo nataknila. To je za dekleta”.
Recimo, da je v tem nekaj veljavnega izgo-
vora. Toda, matei-e, otroke imate, zakaj se pa zanje se spravite na delo za narodne noše? Ali bi se jih branili obleči?
Ko so naše matere v Melbournu šivale narodne noše za otroke, in jih izročile Miklavžu, naj jih razdeli, jih je tudi skrbelo, koliko bo pravega veselje med obdarovanci. In res se je ta ali oni počutil nekam okornega v tej vse drugačni “uniformi”. Ko so pa v njih nastopili in so gledalci navdušeno ploskali, so se mlade glavice začele dvigati. Ko so spet prišli v slovensko šolo, ni bilo ne konca ne kraja pripovedovanja: “Moje prijateljice so rekle, da imam ‘beautiful uniform’ “ — Ali:” “Sosedovi so me slikati z barvnim filmom”.
Tudi ob Moomba sprevodu so bili naši otroci deležni navdušenega aplavza. Kljub vročini in dolgi poti so krepko korakali. Prišel je prevodnik in vprašal malo Cvetko Uršičevo, če se hoče peljati. Deklica je dvignila glavo, odločno odkimala ter korakala dalje. Prevodnik se je nasmehnil. Jaz tudi, zakaj prišlo mi je na misel: UMRETI NOČEMO!
Včasih res še naletimo na Avstralca, ki se ob pogledu na narodno nošo Evropejcev prezirljivo nasmehne. S tega vidika je bilo zanimivo opazovati reakcijo mladih Avstralcev na Moomba praznovanju. Radovedno so opazovali razne narodne skupine mimoidočih. Nič posebnih pripomb nisem ujela. Ko so pa zagledali našo skupino, so udariii v navdušen plosk.
Prepričana sem, da bodo taki prizori ostali našim otrokom nepozabni. Obenem z narodno nošo bodo vzljubili še vsa druga izročila in dediščino prednikov, če se bomo le potrudili, da jim te dragocenosti posredujemo.
Če bomo to dosegli, slovenstva v Avstraliji ne bo tako kmalu konec. Pri Avstralcih pa zanimanje za naše narodne noše vzbuja tudi zanimanje za vse naše kulturne zadeve, ki smo jih prinesli s seboj v to deželo. S tem bomo razširili obzorje avstralskih sosedov, med katerimi ne bi hoteli ostati tujci, ampak želimo živeti med njimi kot bratje med brati v medsebojnem razumevanju in ljubezni.
UREDNIK PRIPOMINJA: Na tisto OPOZORILO v junijski številki stran 1GG sem dobil nekaj nejevoljnih pripomb. Nekdo piše: “če je Slovenski klub nekdo tako potegnil, da mu je računal 31 funtov za izdelavo narodne noše, naj bi klubsko glasilo ne obešalo tega na veliki zvon. Za ta denar bi lahko bile tri, če ne štiri.” — Na to odgovarjam: Vsaka šola nekaj stane, če je moral skozi tako šolo tudi SKM, zakaj naj bi ga bilo sram? Veseli bodimo, da po vseh teh razpravah zdaj vemo: Ako ni vneme med nami za nabavo narodnih noš — vprašanje stroškov ni vzrok.
TRNJEVA POT ZDRUZEVANJA
AVSTRALSKIH DELAVCEV
PRVI NASELJENCI V AVSTRALIJI, ki so se smeli svobodno gibati, so prišli v novo deželo šele po letu 1800. Poprej so bili tu sami kaznjenci (kon-vikti) in o kaki organizaciji med njimi seveda ni bilo mogoče niti misliti. Šele potem, ko so bili v deželi tudi svobodnjaki, se je pojavil poskus združevanja med kaznjenci. Toda s kakšnim uspehom? Leta 1822 je neki kaznjenec pregovoril sotrpine, da so skupno zahtevali boljšo hrano in višje mezde za delo, Postavili so ga pred sodišče. Prisodili so mu 500 udarcev z bičem, zraven pa še mesec dni zapora ob kruhu in vodi. Od tedaj je poteklo torej komaj 140 let.
Med svobodnimi delavci je pa čut za potrebo delavskih združenj tudi le polagoma rasel. Po podatkih, ki so nam znani, je bilo leta 1840 kakih 10 delavskih društev, ki so bila nekakšne zibelke poznejših unij. Imela so pa ta društva v tistih časih komaj po 30 do 40 članov. Kljub svojemu neznatnemu številu so postala delavska društva za vlado “nevarna” in javna oblast v N.S.W. jih je strogo prepovedala. Drugod, zlasti v Južni Avstraliji in Tasmaniji, so se vendar smeli delavci svobodno organizirati in nitj stavke niso bile prepovedane.
Z letom 1851, ko so odkrili v Avstraliji zlato rudo, se je začela gospodarska revolucija. Vse je drlo na “zlata polja” in mnogi so bogateli. Veliko število novih naseljencev je prihajalo in to z edinim namenom: obogateti čim najhitreje. Smisel za organiziranje delavstva je zamrl, še tistih nekaj obstoječih unij (če jih smemo tako imenovati) je propadlo.
Med novimi naseljenci je bilo veliko število Kitajcev. Ti se niso potegovali za visoke plače, zadovoljni so bili z zelo nizkim življenjskim standardom, delali so pa kot črna živina. To je moralo izzvati odpor med delavci iz Evrope. Okoli leta 1861 je prišlo do krvavih pretepov in Avstralija je priprla svoja vrata naseljevanju Azijcev. Vemo, da je še danes tako.
Zlate rudnike so v enem desetletju prilično izčrpali, Razočaranja ni manjkalo. Delavci so se vrnili v mesta — Sydney in Melbourne — pa niso dobili primernih stanovanj. Nastala so številna gradbena podjetla in zaposlila mnogo delavstva. Prišel je čas za ustvarjanje novih unij. Za boljše plače jim ni šlo, saj te so bile kar visoke, šlo je pa za skrajšanje delovnega časa. Cilj kolonijam je bil: 8 urni delavnik. Dosegli so ga še pred letom 18C0, čep-
rav ne po vseh istočasno. Ta uspeh je delavstvo prepričal o potrebi in koristi združevanja — razvoj delavskih unij je bil zagotovljen.
“Delavstvo” tistih časov ni pomenilo v prvi vrsti garačev po tovarnah. Bili so več ali manj obrtniki, rudarji, poljedelci, živinorejci. Vendar je industrija po večjih mestih že krepko izpodrivala majhne obrtnike in jih spreminjala v “delavce”. LeUt 1874 so se zbrali v Victoriji člani raznih rudarskih udruženj in s ustanovili skupno organizacijo pod imenom Amalgamated Miners Association of Victo-ria. Skupno so pritisnili na vlado in tri leta pozneje je prišlo do uzakonitve “Mineš Acta”, ki je vseboval točko o zaščiti rudarjev prva taka postava v Avstraliji!
Ta uspeh je bila nova pobuda za širjenje unij. Težave je delalo pomanjkanje prometnih sredstev — cest in železnic. V notranjosti dežele je bila poglavitna zaposlitev delavstva pri striženju volne. Bili so silno raztreseni, kako priti do njih? Organizacija med njimi je uspela šele leta 1894, ko se je ustanovila še danes zelo v ospredju stoječa “Austra-lian \Vorkers Union”. V obeh imenovanih unijah je bilo kakih 50,000 organiziranih delavcev, vsa Avstralija pa še ni štela 3 milijonov prebivalstva. Ko so nastale še nadaljnje unije, so se vse združile še v višjo enoto: Trades and Labour Councils v poed-inih kolonijah, za ves kontinent pa v Intercolonial Union Congress.
Ko je bil 8 urni delavnik splošno sprejet, se je potegovanje za delavske pravice obrnilo v drugo smer. Prav za prav niti sama pravica delavskega združevanja še ni bila uzakonjena, le molče so jo oblasti tolerirale. Unije so pritiskale na javno oblast. Kolonije so se druga za drugo vdajale — zadnja je bila Zapadna Avstralija v letu 1900. Unije so imele zdaj posla z zahtevami po povišanju plač, pravice do stavk, za večjo zaščito delavstva in podobno. Pogosto je moralo delavstvo poseči po zadnjem orožju, po stavki, in je navadno zmagalo. Vsak tak uspeh je utrl razvoju unij novo pot.
Pa je spet prišel udarec — huda gospodarska kriza. Malo je manjkalo, da niso unije spet šle v franže. Pogajanja z delodajalci niso privedla skoraj nikamor. V tistih zmedah je prišlo do ustanovitve delavske politične stranke, ki jo poznamo pod imenom Australian Labour Party (A.L.P.) Ta stranka je ostala v tesni povezanosti z unijami in povzdignila glas v prid delavstva v parlamentih poednih kolonij. Tako so delavske unije dobile močan vpliv na zakonodajo. Ko so se leta 1901 avstralske kolonije strnile v fereracijo kot državne edini-ce, je bil vpliv unij že tako močan, da je priznanje unij prišlo v zvezno ustavo in je njihova zaščita del temeljnega zakona avstralske federacije.
Izpod
VSEH SLOVENSKIH OBČIN (komun po ne-vem) je sedaj 75, tako so se povečale z zaruže-vanjem iz manjših in najmanjših.
Trigla v a
PISATELJ JANEZ JALEN, župnik v Ljubnem pri Brezjah, nam je menda najbolj poznan po svojih povestih v zbirki VOZ ARJI. Doslej poznamo iz te zbirke tri povesti: Ovčar Marko, Tri zaobljube in Izpodkopana cesta. Po splošnem občutju in mišljenju je najlepša srednja: TRI ZAOBLJUBE'. Zdaj izvemo, da piše Jalen za to zbirko svojih povesti še tri nadaljnje:	Uporna	zemlja	—	Dragi
bregovi — Most pod zemljo. V vseh teh povestih se Jalen bavi z doživljaji slovenskega človeka zadnjih dveh stoletjih, s šesto knjigo pa misli obravnavati čas, ki ga je doživel sedanji rod in pisatelj sam. Poleg teh povesti ima pisatelj v načrtu še razna druga dela. Upajmo, da bo zmogel. Koc župnik je zelo zaposlen v dušnopastirskih opravkih, na plečih mu pa visi nič manj kot 71 let...
V DOLENJSKEM LISTU je bilo brati: V občinskem planu bo treba jasno povedati: prvo je človek, pa četudi ostane kakšna cesta še pet let brez asfalta. Beg' učiteljskega kadra moramo preprečiti zdaj, ko nam že tako manjka 180 učiteljev (v eni komuni). V komuni se bo treba tej ali oni stvari začasno odpovedati. Včasih napačno razumemo decentralizacijo.
V ŠENTJERNEJU so pevci iz Novega mesta priredili koncert. V poročilu o koncertu v tisku
v	Sloveniji se bere tudi to: pred koncertom so bile vse šentjernejske gostilne do zadnjega kotička polne. Kazalo je, da ljudje čakajo na koncert. Toda ob napovedani uri so ostale gostilne polne, dvorana pa prazna. Edino občinstvo — razen nekaterih izjem — so bili otroci, ki so s svojim nemirom motili prireditev. Ali se vsa kulturna dejavnost Šentjerneja odvija res samo po gostilnah?”
OBČINA ČRNOMELJ, ki obsega po novi uredbi vso Belo krajino, je ena najbolj redko naseljenih občin v Sloveniji. Njeno ozemlje obsega blizu 41,000 ha in na njem je ljudsko štetje 1.1961 pokazalo l(i,311 prebivalcev. Pred 80 leti jih je bilo 20,825. To število je v poznejših letih zelo padlo in to zaradi izseljevanja, najbolj v Ameriko Ko se je izseljevanje čez morje ustavilo, se z leti število prebivalstva dvignilo na 17,105 v letu 1953. Tedaj je pa začelo spet upadati, ker se ljudje še zmerom izseljujejo, čeprav le v druge kraje Slovenije in Jugoslavije.
V NOVEM MESTU so bile 1. aprila tržne cene naslednje: Liter mleka 54 din motovilec 1200 din kg, regrat 800, kislo zelje in repa 100, radič 1200, krompir 50, orehi 180, suhe hruške 160, liter slivovke 500, drva 3000 meter. Jajc ni bilo mogoče dobiti.
V RADOVLJICI na Gorenjskem je umrla akademska slikarica Helena Vurnik. Bila je zelo priznana umetnica in ni dvoma, da je njeno ime znano tudi mnogim naročnikom našega lista.
“PRAVNA ZGODOVINA SLOVENCEV” je
naslov 560 strani obsegajoči knjigi, ki jo je spisal dr. Sergij Vilfan in je izšla v Ljubljani. O njej pra-
vi	kritika, da je temeljni prikaz splošnih družbenih, gospodarskih, pravnopolitičnih in pravnih razmer, v katerih so si Slovenci v poldrugem tisočletju svoje zgodovine oblikovali kulturno življenje. Avtor knjige je zbiral gradivo za svoje deio 20 let.
MISIJONI V LJUBLJANI so se dobro obnesli, zlasti če upoštevamo tamkajšnje razmere. V cerkvi Morijinega Oznanjenja je bilo nad 10,000 spovedi in nad 21,000 obhajil. Zlasti je vredno poudarka, da so dijaki srednjih in visokih šol pokazali veliko zanimanje za misijon. Zanje so bili posebni govori in tudi posebne pobožnosti. Posebej za srednješolce, posebej za akademike. Udeleževalo se jih po 180 — 200 poslušalcev. To poročilo pa ve povedati samo o misijonu v eni ljubljanskih cerkva. Rečeno je samo še, da so bile vse cerkve dostikrat med misijonom “nabito polne”.
O TOVARIŠU KARDELJU je prišlo šušljanje iz Belgrada tudi v Slovenijo, češ da je Titov govor o zavoženem gospodarstvu komunistov meril precej tudi nanj. Saj je Kardelj med prvimi teoretičnimi gospodarstveniki v titovini. Baje so v Bel-gradu že imeli načrt, kako se Kardelja na lep način iznebiti in mu dati primerno mesto v Sloveniji. Mož je pa znal speljati krivdo na — Djilaso-va ramena. Slovenci so kar zadovoljni, da Kardelj ostane ob Titu in se pri njem uči gospodarskih ved.
Dalje str. 220
1
:: KAJ SE VAM ZDI O t j j KRISTUSU?	I
ČIGAV SIN JE?
(Mat. 22,42)
Sidon
•Chesanfa Phllippi
Capharnau
\S^orisCana
A Kazarrth
•Acum
Zatsa rea. •
•Mia.
Acnon% * c
ichar J*7»nVdi
5
^ Phauulis
Joppa.
Anmahtag >^WoU ^ •Ephrtin* dfricfp
Emmaus•	Tw9lrt"“’,w
Niccpclis
Mn A-anV V®Brf*any
B^Mehan
• h\'brcn
Vernim katoličanom je odgovor lahak. Vendar se je bati, da Kristusa premalo poznamo in malo vemo o njem. Pozabili smo. Prav bo, če ponovimo vsak mesec nekaj, kar so evangelisti o njem napisali. Poznanje Kristusovega življenja in delovanja bo poglobilo našo vero vanj.
Besedilo evangelijev imamo tu spodaj na levi strani, na desni pa pojasnila k besedilu, da nam bo laže razumljivo. Priložena je zemljepisna karta Palestine, da lahko sledimo, kje se dogodki evan-gelijezv vršijo.
Če pravimo, da smo Kristusovi, moramo Kristusa kar najbolje poznati!
JANEZ KRSTI JEZUSA
Takrat pride Jezus iz Galileje (iz Nazareta) k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: “iMeni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?" Jezus mu je odgovoril: “Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.” Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode in je molil. In glej, odprla so se nebesa in je videl božjega Duha, ki je v telesni podobi kakor golob prihajal nadenj in ostal na njem. In glej, začul se je glas iz nebes: “Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.19
In Jezus je bil pri tridesetih letih, ko je nastopil; bil je, kakor so mislili, sin Jožefov, ki mu je bil oče Heli, temu Matat, temu Levi...
PRI JORDANU 30 LET PO ROJSTVU
Jezusu ilač iii bilo treba, da sc je />odvrgel obredu Janezovega krsta. Toda kot član judovskega naroda jv hotel biti svojim rojakom na zunaj ves podoben. Zato je rekel Janezu, da se jima spodobi izpolniti “vso pravico". To sc pravil božja volja je Lila, da sc Jezus podvrže judovskim običajem vse od obreze naprej. Enavgelist poudarja, da je bil Jezus tedaj star 30 let. To pomeni, da bo zdaj javno nastopil, zakaj po postavi nihče ni smel javno učiti pred starostjo 30 let. Pri njegovem krstu jc bila razodeta skrivnost o presv. Trojici: Oče sjtregovo' ri, Sin stopa iz Jordana Sv. Duh se prikaže v podobi goloba. Zakaj goloba? Ker je golob simbol čistosti in miru, to najdemo večkrat v sv. pismu. Podoba goloba lepo predočtije sadove milosti, ki jih Sv. Duh človeku deli.
MUDI DUH SKUŠA JEZUSA
Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha; in Duh ga je vodil po puščavi štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Živel je med zvermi in ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen.
In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: “Ako si božji Sin, reci, naj bodo ti kmani kruh.” On je odgovoril: “Pisano je: Naj ne živi človek samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.”
Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: “Ako si Sin božji, vrzi se dol, zakaj pisano je: Svojim angelom bom zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.” Jezus pa Jo rekel; “Pisano je tudi: Ne skušal Gospoda svojega Boga!”
Iznova za vzame hudič s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njih slavo in mu pravi: “Vse to ti dam, če predme padeš in me moliš.” Tedaj mu reče Jezus: “Poberi se, satan; zakaj pisano je: Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu služi.” Tedaj ga je hudič pustil in glej, angeli so pristopili in mu stregli.
PREDGOVOR EVANGELISTA JENEZA
V	začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu Vse je po njej nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni razumela.
Bil je človek, ki ga je Bog poslal, ime mu je bilo Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi vsi po njem vero sprejeli. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet je po njem nastal — in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njego-
vi	ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo otroci božji; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta, polna milosti in resnice.
Janez je pričeval o njej in klical: “Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.” In iz njegove polnosti smo vsi prejeli, milost na milost; zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem, on nam je povedal.
V	PUŠČAVI OB JORDANU
Po starem izročilu je bila tu puščava na vzhodni strani pogorja v Judeji nedaleč od Jerihe, nekoliko nad Mrtvim morjem. Najvišji hrib te puste pokrajine še danes nosi ime Djebel Quarantal — hrib UO danskega posta. Jezus se je pripravljal na svoj javni nastop z molitvijo in postom. Njegova zamišljenost v pogovor z Očetom, je bila tako globoka in intenzivna, da njegovo telo ni čutilo potrebe po hrani. Šele ob koncu, ko se je takorekoč prebudil nazaj na ta svet, je začutil lakoto. To je izrabil hudobni duh in poskusil s skušnjavami.
Skušnjavec je vedel o Kristusu marsikaj, ne pa vsega. Zdaj je hotel dognati vso resnico, Da ga j-> Bog imenoval svojega Sina ob krstu, ni moglo bili hudiču neznano. Toda v kakšnem smislu naj bi bil Jezus sin božji? Če je res jtravi Sin, je satanova moč nad svetom propadla. Če je Jezus samo nekak božji posinovljenec, drugače pa ves samo človek, ga 'utegne hudi duh podkupiti in odtrgati od Boga. S to mislijo je šel hudič na delo in nastavil Jezusu mrežo skušnjav. Hotel se je obenem izkazati, kuko dobro pozna sveto pismo. Seveda ga je pa .Jezus poznal še stokrat bolje — hudič sc je moral premagan umakniti.
BOG SI JE PRIVZEL ČLOVEŠKO NARAVO
Sv. Janez Evangelist je bil najmlajši med 12 apostoli in je preživel vse druge. Svoj evangelij — četrti — je pisal kakih !)() let po Kristusovem rojstvu. Takrat so se že širile razne zmote, vstajali so krivoverci, ki so skušali Kristusa in njegovo učlovečenje spraviti v sklad s staro grško filozofijo in zatemniti pravo razumevanje treh že davno napisa-nih evangelijev. Kristjani so vsebino teh evangelijev dobro poznali, razumeli so jih tako kot so bili poučeni po apostolih in njihovih pravovernih učencih, pa so sc dvignili izmed njih nelcaki “moderni" učitelji, ki so hoteli Kristusa po svoje razumeti in drugim tolmačiti.
Sveti Janez je začutil, da je potreben še en napisan evangelij, ki bo poudaril prav tisto, kar je bilo spričo novega nauka potrebno poudariti. Poudariti je bilo treba, da je Jezus resnično Sin božji, Bog od vseh vekov, druga Oseba pršev. Trojice, ki je postala človek, pa vendar ostala Beseda božja.	,
Preden je Janez začel opisaovati Jezusovo življenje in delovanje na svetu, se je zamislil v čudovito dejstvo učlovečenja druge božje Osebe. Kar zamaknil sc je v veličastvo te resnice, obšlo ga je pesniško občutje in izpod peresa mu je privrel slavospev na Učlovečenje, ki ga imamo pred seboj kot uvod v Janezov evangelij.
ORLOVSKI SPOMINI IZ LEŠČEVJA
Spisal brat Nardžič (Nadaljevanje)
Ponavljamo iz MISLI v januarju 1962: Pričujoči “.Spomini” so izšli v knjigi leta 1!)21 v Ljubljani. Opisujejo dogodke kakih 12 let poprej. Tista doba slovenskega narodnega življenja je zdaj že močno pozabljena. Morda n<s bo napačno, če jo osvežimo z branjem teli “Spominov”. Ta ali oni bo verjetno z zanimanjem bral, če prav to ni v pravem smislu “povest”. — Urednik.
Izlet v Kamnik
TISTO LETO JE BILA VEČJA ORLOVSKA PRIREDITEV tudi v Kamniku. Napravila jo je Zveza sama. Orli so prišli iz najrazličnejših krajev, tudi z Goriškega in iz Bele krajine Metliški Orel je celo nastopil spobsebnimi telovadnimi vajami: skok v višino ob palici.
Od nas smo šli v Kamnik le štirje. Jaz sam sem bil prav za prav med dijaki, kakor leto poprej v Škofji Loki.
Kamniški Orel s svojim okrožjem je bil v tistih časih med najvzornejšimi. Odseki Kamnik, Komenda, šmarca, Domžale itd so bili močni in jako delavni. Tudi za umsko in srčno izobrazbo so mnogo storili. Žal, da je vojska tudi tam okoli raz-dejalno gospodarila!
Skoraj v vsakem večjem kraju kamniškega okrožja so imeli Orla. Nekoč smo slišali napoved, da bodo ustanivili Orla celo sa šenturški gori, visoki gorski vasi pod Kamniškimi planinami. Rekli so, da bo takoj 40 krepkih fantov v kroju.
Res nas je na nekem izletu iznenadila močna četa korenjaških fantov. Zvedeli smo: To so napovedani šenturščani. Všeč so nam bili. Zlasti če smo pomislili, da so to sami — “hribovci”! Pa tako čedno nastopajo.
Ta odsek je nekaj časa res dobro gibal. Vendar je videti, da mu planinska tla niso bila ugodna. Polagoma je zadremal in sam Bog ve, če se bo še kdaj predramil.
Mislim, da so včasih orlovske odseke brez pravega premisleka ustanavljali. Samo, da bo več Or-
lov- Dajmo fantom kroje, pa so “naši”. Toda rdeča srajca le nekaj časa vleče, če ni druge in to globlje podlage za privlačnost . . .
Prvič v Kamniku
Jaz sem bil ob omenjenem izletu prvič v Kamniku. Umljivo, da me je krasna okolica silno zanimala. V Domžalah sem občudoval krasni Dom, ki se mi je zdel kakor palača iz Tisoč in ene noči. Vesel sem bil, da je to krasno poslopje last katoliške organizacije. Prav globoko v srcu je pa vstajala na pol nezavedna zavidljivost Domžalčanom, da imajo kaj takega. Spomnil sem se pa tudi, da je moral ta Dom naložiti gore skrbi na rame tistih, ki so ga spravili pod streho.
Kamnik je znan kot priljubljeno letovišče. Visoke planine v ozadju skrbe za to, da poletna vročina ne peče preveč. Tudi par znamenitosti ima Kamnik, na primer staro trinadstropno cerkvico na Malem gradu, ki je mene posebno zanimala.
Katoliška organizacija je imela že takrat lep Društveni dom na Glavnem trgu ter gledališki oder z bogato opremo.
Med Kamničani se pa takrat nisem z živo dušo seznanil. Edini človek, na katerega sem odnesel trajne spomine, je bil Orel Blaž. O njem moram kaj povedati.
Bil je fant v krepki moški dobi, morda že malo na drugo plat, obdarovan z nemajhno obilnostjo. Njegov orlovski kroj je imel težko nalogo, kako spraviti Blaževo telesnost na varno. Nekoliko mu je bilo sicer olajšano, ker se dobri Blaž v svojem gibanju ni prenaglil. Počasi in nekako častitljivo je prestavljal svojo znatno osebnost iz kraja v kraj.
Zvedel sem nekje, da danes mož ni več med živimi. Naj mirno počiva in tudi na oni svet mu kličem: Bog živi-
Naštete lastnosti pa niso bile edini vzrok moje posebne naklonjenosti do Blaža. Bil je tistikrat za reditelja in je s tem pritegnil mojo pozornost. Svojo nalogo je dobro vršil, čeprav je počasi stopal, ga je bilo povsod dosti. Zlasti je imel piko na paglavce, ki so menda imeli grešne namene — uti-hotapiti se brez vstopnice na veselišče in tam delati zgago.
To je pač pri vsaki naši prireditvi tako. Nekaj Sokolov in še več Sokolieev hoče biti zraven. Pa jim navadno ni do tega, da bi pošteno plačali svoj “obulus”. Blizu kake odprtine se zbirajo in preže na ugodno priliko, da smuknejo noter. Dostikrat taki tihotapci prav predrzno nastopajo med množico. Bolj v kakih skritih kotih se vrše spopadi z jeziki, včasih tudi s pestmi. To velja zlas-
ti dandanes za sokolski naraščaj, ki je marsikje od sile drzen. Tu pa tam ga žal posnema tudi orlovska otročad.
Zato je rediteljstvo pri vseh javnih nastopih Orlov in Sokolov nujno potrebna stvar, in mora biti v zanesljivih rokah. Pa vendar — kako radi na to pozabljamo! Zlasti je neodpustljiv greh, ako odsek, ki prireja javni nastop, ne misli na to, da bi preskrbel za potrebno nadzorstvo sad svojim otroškim drobižem. Le prepogosto se zgodi, da starejši zahtevajo za program tudi nastop naraščaja — drugače nastop ni dosti pester, pravijo. Po nastopu se pa za otroke komaj kaj zmenijo. Če imajo otroci slučajno s seboj starše, se morda oni zavzamejo zanje. Ako ne, se pa sučejo po veselis-ču po svoji volji prav kakor odrasli.
In to naj bi ne bilo slabo?
Tako sem torej vedel. Pomanjkanje reditelj-stva privede do takih zapletkov.
Seveda rediteljstvo ne sme presegati mej dostojnosti. Naj tu povem majhno povestico. Eden naraščajnikov mi je v nekem kraju pravil:
“Hotel sem na sokolsko veselico in sem skozi živo mejo pokukal na telovadni prostor. Preden sem kaj videl, mi je priletela z roko odraslega človeka zaušnica, da je zlepa ne bom pozabil.” Kavno ljubeznjivo ni bilo, pa bilo je korenito. Reditelj je svojo nalogo izvršil, čeravno ne posebno človekoljubno. Kjer pa odraslih rediteljev ni, si skušajo mladi paglavci sami delati “red” — in pretep je tu! Tak način vzgoje pa ni ne orlovski ne sokolski, ampak — rokovnjaški!
(Dalje pride.)
Živ primer
Po neki taki prireditvi so so mi dečki naraščaja tožili, da so jih sokolski fantje na veselišču napadli. Začudil sem se, kako je bilo mogoče.
“Bili so za mejo in si upali bliže in bliže. Mi smo čakali tam na nastop, pa so nas neprestano zmerjali in se 'nam rogali”.
“Ste jim vračali priimke?”
“Nismo. Pa so vendar prišli pozneje še bliže. Ko je bilo konec telovadbe in so ljudje posedli k mizam, so udarili noter. Metali so v nas kamenje in palice. Hoteli smo jim uiti, pa nismo mogli”. “Veste imena tistih Sokoličev?”
“Vemo. Tile štirji so bili”.
“Dobro. Pritožili se bomo na vodstvo Sokola in zahtevali, naj zapre svoje razbojnike v ječo, drugače jih bomo mi. Toda še enkrat vas vprašam, če se niste tudi vi kaj spozabili in vračali milo za drago?”
“Nismo se! Še odgovarjali jim nismo. Kar stran smo gledali”.
Težko sem verjel v toliko junaštvo, toda za nasprotno tudi nisem imel dokazov. Pohvalil sem jih in potolažil.
Drugi dan se mi prav zaupno približa eden izmed njih, ki prejšnji dan ni nič govoril.
“Gospod, ali ste že pisali Sokolom?”
“Danes bom”.
“Dobro da niste. Tudi danes nikar-”
“Zakaj ne?”
“Ker so se tudi naši tepli. Mihec je enega pod grmom mikastil, Tine je drugemu srajco od vratu dol pretrgal ...”
“Tako? Pa so se sinoči tako nedolžne delali.” “Bali so se vas. Hudo je pa tudi mirno poslušati zmerjanje in trpeti napade.”
NE JOČI, MATI!
I. Burnik
Dolgo sem nazaj si pot iskal —
Drema je, z upanjem v očeh, od brega k bregu po valeh zelenomodrih trat sem gnal na tisoče brezplodnih nad in brig.
V kuhinji je rezko zarožljalo, kakor železje strganih verig.
Obnemogel tam med polkni kje sem moral stati
in nemo čakati, kako naj bi. . .
"Ne joči, mati!”
Pretrgano je bilo dvoje najpopolnejših vezi.
Nesrečna mama je objela sina,
oče iz hrama je prinesel solz in vina.
V najtežji bitvi naših dni
smo vsi objokani v slovo izpili čašo, ki vse bolj greni — greni.
DNEVNIK MOJEGA POTOVANJA
v Avstralijo
Jože Potočnik, Sydney (Konec)
Iz Brisbana v Bonegillo
DOLGO V NOČ SMO V BRISBANU poslušali rojaka, ki je hvalil Avstralijo. To nam je dalo poguma, da smo si dejali: Tudi mi se bomo tu privadili. S tem upanjem smo šli k počitku.
Naslednji dan smo se že spustili z avijonom na letališče v Melbournu, od tam odšli z vlakom v Albury, naprej v Bonegillo pa z avtobusom. Tako smo dospeli na cilj potovanja in ko še izčrpam dnevnik iz Bonegille, bo moje zapisovanje zaključeno.
Ko je naš avtobus pribrnel v taborišče — bilo je že ponoči — so mnogi Bonegilčani planili iz postelj, da si ogledajo nas, novopečene Avstralce. Nabrala se jih je kar lepa množica. Hitro sem zvedel, da nimajo drugega dela kot pasti radovednost, zato se mi je dvignilo v duši veliko razočaranje. Torej smo prispeli v to deželo prav v času velike nezaposlenosti — kaj bo? Menda je oni rojak v Brisbanu slikal Avstralijo po svoji domišljiji, ne pa po resničnih dejstvih?
Vendar, treba je bilo sprejeti, kar se je nudilo. Za življenjski obstoj ni bilo ravno skrbi, za zaposlitev je pa bila za prvo silo tu šola. Začel sem hoditi vanjo in se pridno učiti. Dnevi so tekli, prihajali so novi in novi transporti iz Nemčije, Italije, Avstrije. Taborišče se je zmerom bolj polnilo, o zaposlitvi z zaslužkom ni bilo še kar nič slišati.
Minili so že trije meseci, pa še zmerom vse pri starem. Veliko smo ugibali, zakaj tako. Nekateri so trdili, da je vzrok avstralske gospodarske krize napetost v Berlinu, drugi kaj drugega. Dolgotrajna brezposelnost je pripravila ljudi do nestrpnosti in nekega dne so izbruhnili izgredi. Ni bilo tako strašno, kot bi človek sklepal iz poročil v dnevnem časopisju, vendar je zadeva spravila avstralske oblasti v dokaj neprijeten položaj. Neprijetnost pa ni izvirala toliko od tistih primeroma redkih razgrajačev v Bonegilli, povzročili so jo novinarji, ki so zagnali silno kričanje in ga raznesli po vsem svetu. Skoraj bi rekel, da so iz komarjev napravili slone.
življenje je kmalu spet steklo po starih kolesnicah in prišel je celo dan, ko sem bil pozvan k zaposlitvi v Sydneyu. Za to mi je poskrbela borza dela. Zadovoljen sem se odpeljal proti vzhodu in zaživel kot delavec v velikem mestu.
Lahko rečem, da sem zaprl vrata za svojo preteklostjo in zdaj gledam samo še v bodočnost. Prav tako kot se glasi moja pesem, ki sem jo zložil v Bonegili in jo pripisal kot prilogo svojemu dnevniku:
V	zhajajoče soncc
Kot mora — temna senca vlekla se je čez vrhove in s trnjem spletenega venca morila mi mladostne dnove.
O,	sonce, ki vzhajaš zdaj nad nizkimi bregovi, obdari me, kot tisočero drugih, s svetlobo in toploto svojo.
Preteklosti spomine zagrnil cilj je končni, naj čutim rast miline, ki vliva jo žarek sončni!1
OB ŠESTI OBLETNICI SMRTI	♦
Dne 22. julija 195G se je v nezgodi z mo-	T
torjem smrtno ponesrečil rojak	X
RUDOLF STEMBERGER
Doma je bil iz Podgraj, pokopan v Melbournu.
Njegovi prijatelji, vaščani in drugi, želijo postaviti	na grobu	spomenik,
Oskrbel ga bo p. Bazilij,	Kevv, Vic.
Vsi, ki ste rajnika poznali, ste naprošeni za prispevke, ki jih sprejemata:
P. Bazilij	Franc Vertelj
19 A’ Beckett St.,	42 Jarrett	St.
Kew, VIC.	Leichhardt,	N.S.W.
♦-M-+++++♦♦♦♦♦♦♦♦+♦♦♦+++ + + ++++++
MISIJONAR PODRŽAJ PIŠE
Chandernagore 17.C.62
Dragi pater urednik: —
Prejel sem — nepričakovano in zares presenečen — zopet bogat misijonski dar, v našem denarju 1056.71 rupij. Bog plačaj tisočkrat Vam in vsem velikodušnim dobrim darovateljem. Vsak dan se vseh pri oltarju spominjam.
Danes je ravno dva meseca, odkar sem si polomil roko. Sem že na delu. Vrnil sem se 7. junija. Moj sobrat, ki me je nekaj časa nadomestoval, je pa zdaj sam tam, kjer sem bil jaz v — Kalkuti kot bolnik. Lahko si mislite, da me je v teh okoliščinah čakala doma velika zmeda in ob njej polno dela. Težko zmagujem, ker mi roka še vedno ni do konca pokorna. No, pregovor pravi, da se počasi daleč pride.
Danes sem odprl zavoj Ameriške domovine in našel o Vas zapisano, da ste doma z Dobrove pri Ljubljani. Ko sem bil še doma, smo šli vsako leto med šmarnimi mašami na Dobrovo na božjo pot. Hodili smo vedno peš. Ko sem bil jaz premajhen, da bi hodil, so me moji vzeli s seboj z vozičkom. Romali smo po tisti bližnjici ob Gradaš-čiei. Vozil me je brat, pa se mu je zgodilo, da je prevrnil voziček in mene z njim. Naslednji hip so zagledali, kako moj slamnik plava po Gradaš-čicij pa so mislili, da sem pod njim jaz. Pripravljali so se, da me skočijo iskat, pa je vendar eden pogledal pod voziček — in tam sem bil, prav na robu struge. Malo da nišam z vozičkom vred zdrknil navzdol.
Imam pa na Dobrovo še druge spomine. Ko sem bil že študent, sem nekoč kazal pot na Dobrovo tujemu gostu, jezuitu p. Forsterju. Bil je avstrijski Nemec iz Vorarlberga. V Ljubljano je prišel, pa ne iz Avstrije, ampak iz Amerike. In prišel je zato, da bi se naučil slovenščine. Kaj ga je gnalo takrat na Dobrovo, ne vem več. Učil se je pridno, v Ameriko se je vrnil leta 1915 ,torej
že med svetovno vojno. Slovenščino je hotel znati, da bi mogel vršiti dušno pastirstvo med Slovenci v kraju Trinidad, država Colorado.
Deset let pozneje, 1. 1925, je pa odšel v misijone v Indijo. Takrat so namreč jezuiti odprli nov misijon v Patni. Od tam mi je pisal enkrat v Mun-chen, kjer sem študiral filozofijo. Leta 1930 sva se pa že srečala v Indiji na moji prvi postojanki v Ragapurju. Slovenščino je pater do tedaj že kar pozabil, le nekaj navadnih izrazov mu je še ostalo.
Ko že pišem te spomine, naj omenim, da je v isti Patni sedaj za misijonarja pravi sin slovenskih staršev, dasiAmerikanec. To je p. Martinshek, pa ne vem, če je iz Barbertona v državi Ohio ali iz Gilberta v Minnesoti. Tako sem ob omembi Dobrove v Ameriški domovini obudil nekaj spominov iz onih časov.
V	začetku aprila sem poslal nekaj novic v novem izdanju pisma Z BENGALSKIH POLJAN. Upam, da ste dobili in boste morda kaj porabili za MISLI. (Žal, nisem dobil — ur.) Morda so sedanji darovi že prijazen odziv na tisto pošiljko? MISLI dobivam in prisrčno čestitam, da zmorete toliko dela.
Končno še enkrat tisočera hvala in veliko pozdravov vsem rojakom. Vsem želim obilico božje ljubezni in potrpežljivosti v težavah, posebno v zvezi s praznikom presv. Srca, ki bo kmalu. Da bi vsa srca upodobil Gospod po svojem Srcu!
Hvaležno vdani
Stanko Podržaj S.J.
NADALJNJI DAROVI ZA SKLAD
£ 5-0-0: Ivanka Bi'kovec;
£ 2-10-0: Aleksander Jeglič;
£ 2-0-0: Anton Šuštar;
£ 1-0-0: Ivana Hudoklin, Jože Mravljak, Janez Geršak, Karl Čolnik, Prane Vertelj, Rudi Jakšetič, Stanko Čebokli, Alojz Čebokli, George Elsnik, Franc Žafran, Vinko Ovijač, Matilda Kajnč, Ne-imen., Jože Vouk, Karl Dolenc;
£ 0-10-0: Al. Lavrenčič, štefa Farrugia, Fr. Flajnik, Milena Zanin, V. Stojkovič, Jože Koder, Ed. Pungerčar, Jože Slavec, H. Liubessi, Alojz Šinko, A. Medved, A. Kračina, Ivan Čufar, Fr. Da-nev, Ivanka Jerič, Ang. Medjites, M. Habenschuss, Raf. Bernes, L. Lumbar;
£ 0-8-0: Anton Vouk.
V	junijski številki je zmanjkalo prostora za zahvalo. Naj pa današnja velja za te in one: Bo? obilno povrni!
150 ZEN JE IMEL
AVSTRALSKI KATOLIŠKI ŠKOF
S kakšnimi težavami so se borili misijonarji med avstralskimi črnci, naj pokaže zgodba iz žvljenja škofa Gsella v Darwinu, ob najbolj severni obali Avstralije. — Ur.
MED LETI 1846 in 1902 SO MISIJONARJI napravili dva resna poskusa, da bi na ozemlju današnjega Severnega Teritorija (Northern Territo-ry) pridobili avstralske či-nce za Kristusa. Dosegli so jako malo, končno sta oba poskusa propadla in misijonarji so odšli. Težave so postale nepremagljive.
Ko se je pisalo 1900, na vsem ogromnem ozemlju ni bilo ne enega katoliškega duhovnika. Leta 190G je pa prišel v Darvvin, ki je bil seveda naselbina belih doseljencev, misijonar Francis Gsell, Alzačan. Poprej je deloval šest let med Papua črnci na Novi Gvineji in imel z “divjaki” že precej izkušenj. Na žalost pa svojih izkušenj ni mogel porabiti / Darwinu, zakaj okoliščine so bile vse drugačne.
Avstralski črnci v okolici Damina so bili že po naravi na najnižji stopnji človeškega dostojanstva. Kar je še manjkalo, so dodali beli s svojim pohuj-ševanjem in izkoriščanjem. Francis Gsell ie doživljal podobne reči kot poprej naš Baraga med Indijanci v Ameriki. Beli naseljenci so bili divjakom v pogubo zlasti s tem, da so jih navajali k pitju žganih pijač. V cvetu je bila trgovina med belimi in črnimi za črnke, ki so jih domačini prodajali belim za alkohol.
Misijonar je kmalu uvidel, da se ne bo dalo nič rapraviti s črnci, dokler bodo v tako tesnili stikih
7	belimi. Svojo misijonsko postajo je prer.esel na samotni otok Bathurst Island, kakih GO milj sever-no-zahodno od Darwina. Okoli 1000 črncev je živelo na njem. Svet ni bil napačen, vendar se beli skoraj i.iso brigali za ta kraj. Misijonar je upal, da se bodo tudi črnci s celine začeli zbirati okoli njega na otoku.
Ni bilo treba dolgo čakati na silne ovire in težave. črnci so imeli stare navade in postave, ki so bile popolnoma nezdružljive s krščanskim naukom. To naj pokaže izreden dogodek iz tistih časov.
Neko jutro je pribežala k misijonarju 10 let
stara črna deklica, vsa trda od strahu. Za njo so pridrli v celih trumah njeni rojaki in jo skušali ujeti ter odvesti nazaj v divjino. Že davno pred njenim lojstvom so jo starši obljubili za ženo nekemu divjaku, ki je bil njihov prijatelj. Imel je že lepo število žen, zdaj je hotel odpeljati tudi to deklico, ki pa je vztrepetala pred divjim pogledom svojega “ženina” in zbežala v misijonišče. Duhovnik jo je z vso skrbjo sprejel v svoje varstvo, toda že so bili ob njem divjaki in hrupno zahtevali deklico nazaj. Grozili so mu s takojšnjo smrtjo, če se jim ne poda. Tedaj se je misijonar domislil, da poskusi z zvijačo. Zaklical je služabnikom v misijonišču, naj mu brž prinesejo moke, sladkorja, tobaka in še nekaj takih reči. Divjaki so za hip utihnili in čakali, kaj bo. Ko so bile naročene reči na mestu, jih je ponudil črncem za odkup deklice, češ da jo sam želi imeti za ženo, ko dosedaj še ni nobene imel.
Zvijača se je posrečila, črnci so bili vajeni prodajati žene belcem ,navadno sicer za žganje, vendar so sprejeli tudi drugačno blago. Hrupno so pobrali odkupnino in odšli. Deklica je ostala v misijonišču, postala katoličanka in dobila ime Martina. Na ža-, lost je po več letih postala gobava in je mnogo pozneje na tej bolezni tudi umrla.
Prišlo je pa tako, da Martina ni bila edina in zadnja misijonarjeva “žena.” Med divjaki se je razvedelo na daleč in široko, da misijonar kupuje in dobro plačuje črne žene in dekleta. Nastala je precej živahna kupčija. Nesrečne žrtve, ki so se želele i'oiohr.0 kot Martina izmotati globoko ukoreninje-i im rost ivam divjakov, so druga za drugo pribežalo k misijonarju in so dale odkupiti. Blaga je bilo komaj za dobra dva avstralska funta, pa divjakom se je zdelo \ redno več kot kako dekle. Odkupljene ženske so imele mir v misijonišču in se rade dale poučiti v veri. Tako je rasla misijonarjeva čreda ir. krsti so se množili. Polagoma se je posrečilo pripraviti do krsta tudi fante, ki so potem poročili krščena dekleta, in nastajale so krščanske družine.
Toda v očeh črncev-divjakov so bila vsa odkupljena dekleta prave zakonske žene misijonarjeve. Ko je Francis Gsell postal prvi škof v Darwinu, je imel nič manj kot 150 “žen”. Tako so vedeli povedati o njem ondotni črnci in tako naj bo povedano tudi v MISLIH.
Kljub vsemu je škofija v I)arwinu le počasi počasi napredovala, čeprav obsega ogromno ozemlje
—	pol milijona kvadratnih milj. Še danes — pod novim škofom — šteje vsega skupaj — belih in črnih — le 0,1000 vernikov katoličanov. Pridobivanju črncev za Kristusa se še vedno upirajo premnoge ovire, ki so v zvezi z nizkim stanjem civilizacije med črnci.
Pristne Avstralke, ki želijo postati nune. “Lepe”, ne bodo, vsaj ne za naše oči. Ni pa treba, da bi ne bile DOBRE
IZ MATIČNIH KNJIG NSW
Krsti
V Paddingtonu so prejeli sveti krst naslednji novorojenci:
Robin John Maruško, prvorojenec, oče Ivan. mati Vida r. Stemberger; botrovala sta Rudi Stemberger in Valentina Papagna;
Vesna Avelina Metlikovec, drugorojenka, oče Oskar, mati Genija r. Orel; botrovala Franc in Julka Nagode;
David Stojan Kranjc, prvorojenec, oče Albin, mati Ema r. Vatovec; botrovala Ivan in Jožica Makovec.
V Blacktownu:
\oibert Alojz Mihič dne .'10. junija, prvorojenec, oče Alojz, mati Marica Putre; botrovala John in Irene Putre;
Jože Viktor Šajn, prvorojenec, oče Danilo, mati Zofija r. Smerdel; botrovala Rudolf in Marica Uljan.
Poroke
V Paddingtonu:
Maks Robar iz Poljčan pri Slov. Bistrici in Jožica Klobasa iz Gornje Radgone; priči: J^kob Robar in Ivan Klobasa;
Nikola Bosanec iz Ilosiljevega in Ida Glušič iz št. Ruperta, Dolenjsko; priči Cento Radmanič. in Josip Tomac;
Drago Grl j iz Ilirske Bistrice in Marija Brala iz Posedarjev; priči: Josip Grlj in Ivan Brala;
Anton Šimec iz Adlešičev in Ivanka Rajk ;z Radoviče; priči: Frido Perkovič in Rudi Zoričič;
Alojz Križman iz Hrušico in Frančiška Lenassi iz Hrenovic; priči: Ivan Križman in Marta Gos-tinčič.
V	Elizabeth Bay:
Alojz Pavlovec ,iz Bača pri Knežaku in Yvon« Maier, Mt. Pritchard; 16. junija 1062.
Pogreb
Anica Virag, hčerkica Juliana in Elvire r. Tavčar. Komaj je zagledala luč sveta, je njeno življenje ugaslnilo. Krščena je bila v sili. Staršem sožalje!
KOTIČEK NAŠIH MALIH
STANKO IN ČOKOLADA
Anica Srnec
ONI DA^1 JE MALI STANKO nekam pozno prišel iz šole.
“Kakšen pa si!” ga je okregala mama. “Si pa že spet čokolado jedel.”
Stanko je zardel.
“Saj se bom takoj umil”, je rekel in stekel v kopalnico.
Po južini je mati šla po opravkih, Stanko je pisal domačo nalogo. Toda danes mu ni in ni šlo od rok. Stopil j? k zrcalu in si ogledal zobe. Bili so lepo beli kot vedno. Stanku se je pa le zdelo, da se jih čokolada še vedno drži. čeprav si jih je tako skrbno umil.
Mama se je vrnila. Ko je vstopila v sobo, ga je nnš!a pred zrcalom. Rekla mu je:
“Zobje so že čisti, Stanko, srce in greh v njem se pa ne da umiti s ščetko.”
Stanko je začudeno pogledal. Mama je sedla na rob postelje in resno motrila Stanka z očmi.
. “Povej mi, kaj ste se danes učili v šoli”.
‘Sestra nam je pravila o lurški Mariji in Bernardki”.
“To je lepo. Zdaj mi pa povej deset božjih zapovedi !”
Stanko jih je gladko povedal. Ko je prišel do sedme, ga je mati ustavila.
“Sedmo še enkrat premisli, tu imaš pa dva šilinga.”
S temi besedami je odšla. Stanku se je zdelo njeno početje zelo čudno. Le zakaj je pustila na mizi dva šilinga? In tako resno se je držala. Naenkrat
Rojeva Lilika prednaša “Barčico” na materinski proslavi v Sydneyu.
je dečku postalo tesno pri srcu. Kaj, če ga je kdo videl v trgovini, kjer je vzel čokolado...? Pa saj rti bilo nikogar tam. Kaj če je videla trgovka sama in povedala mami? Zvečer bo zvedel očka in potem bo joj!
Toda večerja je minila in mama ni nič rekla, tudi očka ne. Potem je šel Stanko v spalnico in čakal mamo. Navadno je prišla k njemu v sobo, preden je je zaspal, pomolila z njim in mu še povestico povedala. Komaj je čakal, da pride. Sklenil je. da ji pove resnico. Toda nocoj ni prišla. S težkim srcem je zaspal.
Ko se je zjutraj zbudil, je spet zbiral besede, kako bo povedal. Saj sam ne ve, kako je bilo, da je kar na lepem vzel čokolado in jo vtaknil v usta. Na mizi sta še ležala dva šilinga. Nič vesel ni bil denarja.
Pa tudi mama se je držala kakor uganka. Tiho mu je dala zajtrk, potem ga pustila samega, da se je moral brez njene pomoči odpraviti v šolo. Tam se je oddahnil, nihče ga ni tako resno gledal kot mama doma. Zato bi najrajši kar v šoli ostal, prav nič se mu ni mudilo domov. Vendar je nazadnje moral iti.
Doma ni bilo mame nikjer. Tiho se je lotil domače naloge, ali danes mu je šlo vse narobe. Stekel je na dvorišče, pa tudi igranja se je hitro naveličal. Vrnil se je v sobo in se nehote pogledal v zrcalo. Prišlo mu je na misel, kaj je včeraj rekla mama:
“Srca ščetka ne more očistiti...”
Pograbil je dva šilinga, ki sta še vedno ležala na mi i. Stekel je z njima v trgovino. Stegnil se je na prste in položil denar na pult.
“Za čokolado, tisto včeraj.”
Trgovka je pokimala in se nasmehnila. Stanka pa že ni bilo več.
Doma je našel mamo. Še vedno je imela resen obra-: in komaj je Stanka pogledala. Tesno mu jo bilo pri srcu in tiho je odšel na delo pri nalogi.
Naenkrat se je oglasil hišni zvonec in mama jo stopila odpirat. Po glasu je Stanko spoznal, da je prišla trgovka gospa Lukman in nekaj pravila mami. Besed ni razumel. Potem je bilo vse tiho...
Po večerji je mama spet prišla k Stanku v sobo. Držala se je na smeh.
“Zdaj je pa tudi, tvoj srček spet umit, Stanko.”
Pomolila sta in potem je mama začela pripovedovati pravljico kot je bila njena navada:
‘Nekoč je...”
PRAVLJICA O VETRU
ŽIVEL JE UBOG ČEVLJAR. Ni imel usnja ne dela, zato pa petero otrok. Za zadnje denarje je kupil moko. Ko je nesel moko domov, je pihnil veter in mu moko odnesel.
Ko je prišel domov, ga je žena vprašala: Kje imaš moko?
Nimam je, veter mi jo je odnesel.
Pojdi iskat veter, naj ti moko vrne!
čevljar je vzel palico in šel iskat vetra. Na poti je srečal starko. Ona ga vpraša, kam gre. Siromak ji pove svojo nesrečo.
Na pravi poti si, reče starka. Veter stanuje v teh hribih. Zjutraj pojdi k njemu, naj ti moko plača. Ne jemlji ne denarja ne zlata. Za plačilo vzemi star mlinček.
Na najvišji gori je bila votlina. V njej je stanoval hudi veter.
Kaj hočeš? je zagrmel veter nad čevljarjem. Vse se je streslo, najbolj pa ubogi čevljar.
Gospod Veter, moko ste mi vzeli in doma nimamo kaj jesti.
A ti si tisti! Drugič pa moko pokrij. Kakšno plačilo hočeš zanjo?
Čevljar gleda okoli sebe, vidi mlinček in reče: Tisti stari mlinček mi dajte!
Dobro si volil, je dejal Veter. Vse, kar boš želel, ti bo mlinček namlel.
Tako je čevljar postal najbogatejši človek v deželi. Ko je pa umrl, je nastal silen vihar in mlinček — odnesel.
Leonida Ploj, učenka Slomškove šole v Cabramatti.
IZ SLOMŠKOVE ŠOLE: LEICHHARDT
V	naši šoli je vedno bolj živahno. Otroci že kar dobro berejo in pišejo slovensko. Zemljepisja Slovenije se učimo na poseben, prav nazoren način. Ko je na vrsti Ljubljana, pokažemo otrokom primerne slike iz glavnega mesta Slovenije. Bled, ta biser slovenske zemlje, so otroci spoznali najprej iz pesmi: Po jezeru. Nato iz slik in nazadnje iz risb, ki jih učitelj napravi na tablo, otroci pa v zvezke. Otok s cerkvico, zadaj Triglav, pa jezero, po katerem čolnič plava semtertje.
Posebna privlačnost naše šole je petje. Otroke smo pripravili že to tega, da nekateri prav jasno pojejo drugi glas. Slovenski glasbeniki trdijo, da Slovenec ne pozna enoglasnega petja, narodna pesem je vedno večglasna. Prva pesem, ki so jo naši otroci poprijeli dvoglasno, je: Mrzel veter tebe žene.
Upamo, da bodo naši otroci kmalu začeli pošiljati pisma ali spise za objavo v MISLIH. — V KOTIČKU naših malih. Potem bo prenehal pisati o naši šoli — p. Odilo.
SLOVENCI v SYDNEYU in OKOLICI!
Zapo m nitesiinne pozabite:
V	soboto 18. avgusta je zopet naša SLOVENSKA VELIKA PRIREDITEV:
KONCERT, ODRSKAIGRA in PLES:	i
Na koncertu bodo nastopili naši godci, ki so od zadnjega nastopa zgledno napredovali in se tudi po številu namnožili.
Slišali boste zopet naš MOŠKI PEVSKI ZBOR, ki je zdaj tudi večji po številu. Otroci bodo zopet zažvrgoleli.
8
; -	g
ODRSKI IGRALCI se pridno	pripravljajo	za	igro:	DVA	LAŽI ZDRAVNIKA. ^	J?
Na plesu igra DOMAČA SLOVENSKA	GODBA.	.	f[
Kraj:	St. Francis cerkvena dvorana na	Oxford Street	&	Jersey	Road,	Paddington.	•.
Čas:	Točno	ob	7. uri zvečer.
Sobota 18. avgusta.	Vabi
Slovenska Caritas
Vnebovzetje Marijino.
Iz Slovenske Duhovniške Pisarne n.s.w.
Službe božje
Za poedine nedelje vse kakor doslej — menda ni treba vsak mesec posebej naštevati, če je pa
treba, bomo pač spet skušali ustreči.
Nekaj reči je pa treba ta mesec posebej poudariti.
Dr. I. Mikula odpotoval
Dobil je dopust za lOletnico svojega avstralje-vaja in se spustil na pot proti domovini — Koroški. Kako dolgo bo odsoten, točno sam ne ve.
Med njegovo odsotnostjo se obračajte v vseh dušonopastirskih zadevah na p. Odila Hajnška. Njegov naslov: GO Gordon St., Paddington, NSW Telefon FA 7044.
Wollongong: peta nedelja!
Zapovedan praznik — v sredo 15. avgusta. Je še mesec dni časa, pa ni varno čakati s tem opozorilom do avgustove številke.
Torej: Veliki šmaren bo klical vsem katoličanom: udeležba pri sv. maši obvezna! Povsod bodo tudi večerne maše, skoraj ni izgovora.
Prihodnje romanje
Mesec avgust je med našimi romarskimi meseci — nekako v sredi med praznikoma vnebovzetja in rojstva Marijinega.
Letos pojdemo v Flamington, kjer imajo prekrasno novo cerkev. Je tik ob postaji železnice.
To bo zadnjo nedeljo 2<i. avgusta. Več v prih. številki.
Hvala za udeležbo pri procesiji
Mesec julij ima pet nedelj. Zadnja, 29. dan v mesecu, je vaša! Služba božja kot po navadi: v katedrali ob 5. pop. Od 4. naprej spovedovanje. Pride p. Odilo.
Čeprav je bila procesija sv. Rešnjega Telesa v Manlyju letos eno nedeljo prej kot po navadi in smo komaj še mogli opozoriti nanjo v junijski številki, je bila udeležba s slovenske strani kar zadovoljiva.
Hvala vsem, ki ste se odzvali. Že zdaj pa imejte v mislih isto procesijo v letu 1963. Skušajte še druge pridobiti, da bodo šli z vami v Manly. Saj ji to ena najlepših manifestacij vernosti sydney-skih katoličanov..
ti
SOVRAŽIM ITALIJANE, NE MOREM K SPOVEDI
*»
(Pogovor med njim in menoj)
ON: S PREMISLEKOM SEM BRAL pismo p. Odila, ki je priganjal k spovedi in obhajilu vsaj za veliko noč. Ne rečem, dobro je napisal in je kakor nalašč za take, ki že dolga leta nismo bili. Pa kako bom šel, ko vem iz katekizma, da ne smeš k zakramentom s sovraštvom v srcu?
Jaz: No, to je seveda res. Pa katekizem tudi naroča, da je treba sovraštvo zmetati ven iz srca, in prav to napravi človek, ko naredi dobro spoved in prejme sv. obhajilo. Koga pa tako strašno sovražite, če smem vprašati?
On: Italijane? Katekizem pravi, da je treba sovražnikom odpustiti. Jaz Italijanom nikoli ne
bom. Ne morem. So preveč lumparij uganjali nad Slovenci in tudi danes jih še uganjajo.
Jaz: Žal, da je tako. Toda prihaja mi na misel, da sem vas nedavno videl v družbi z Italijani in ste se prav prijateljsko imeli. Vi ste tako krasno čebljali po laško in zabavali vso družbo, da sem vam bil skoraj nevoščljiv.
On: Ja, to je kaj drugega! Bili so moji avstralski sosedje. To so dostojni ljudje in dobri sosedje. S temi se rad pomenim poleg drugega tudi zato, da ne pozabim italijanščine. Kolikor jezikov znaš . . .
Jaz: To drži, popolnoma drži. Vendar je v
stvari neka nedoslednost. Kolikor poznam početje ljudi, se s svojim sovražnikom ne bo nihče tako prijazno pogovarjal in šalil. Sovražnika se človek ogiblje in če se srečata, pogleda proč. Mnogi pa še kaj hujšega napravijo. Ta ali pljune predenj, drug mu prisoli klofuto . . .
On: Tako početje je divjaštvo! Jaz ne sovražim vsakega Italijana. Posebno ne, če je drugače dostojen človek. Jaz sovražim Italijane kot narod. To pa iz vsega srca!
Jaz: Pa zakaj?
On:	še vprašate!	Zakaj	se delate nevednega?
Menda vendar veste,	koliko	krivic so že napravili
Slovencem?
Jaz: Žal, dobro vem in pritrdim, da imate v tem prav. Pa recimo, da bi tistih krivic ne bilo. Ali bi vi vseeno Italijane sovražili?
On: če bi ne imel vzroka, bi jih ne sovražil. Seveda ne! Tudi dobro vem, da je Italija imela in še ima velik delež pri ustvarjanju kulture, posebno glede umetnosti, literature in tako dalje.
Jaz: Tudi to ste pravilno zinili. Vidite, meni se	vse zdi, da	vi kar nič	ne sovražite	Italijanov ...
On:	Kako	da ne! Iz	vsega srca, Vam rečem.
Jaz:	To pa kar ni res!' V resnici sovražite samo	tiste	grdobije, ki	so jih	Italijani kot narod
prizadeli Slovencem. Z drugo besedo: Krivice sovražite, na pa krivce! če bi se Italijani poboljšali .. .
On: Sam Bog daj, da bi se! Pa je kaj malo upanja.
Jaz:	Tudi	to je najbrž res. Toda	če bi se . .	.
lfecimo	rajši;	vi jim iz	vsega srca	tako pobolj-
šanje želite? Celo privoščili jim ga bi?
On: O, to pa že! Samo ...
Jaz: Jaz naprimer bi želel tako poboljšanje tudi Nemcem, Madžarom, komunistom . . . sploh vsem, ki uganjajo lumparije.
On: O, jaz tudi!
Jaz: Vidite, to je dokaz, da ne vi ne jaz ne sovraživa ljudi, sovraživa grdobje, ki jih počno.
On: Pa jaz bi privoščil Italijanom tudi to, da bi kot narod dobili prav poSteno po glavi, kakor zaslužijo.
Jaz: če jim privoščite, da bi dobili po glavi kakor zaslužijo, pa nič več, to še ni greh. Samo da ne iz gole maščevalnosti. Zakaj pisano je: Moje maščevanje, pravi Gospod.
Ons Kam me pa hočete zdaj speljati?
Jaz: Speljati vsa hočem na pot, ki vam bo pokazala, kako vam je razumeti vaše lastno srce. Trdili ste, da je vaše srce polno sovraštva do Italijanov. Pa se je že v teku tega kratkega pogovora izkazalo, da to ni tako. Vaše srce je polno
sovraštva do italijanskih grdobij, ljudi in narod imate pa kar radi. Le poglejte bolj netanko sami vase, pa boste videli, da je tako. In ko boste to videli, se vam pot v spovednico ne bo zdela tako nemogoča.
On: Mislite?
Jaz: Nič ne mislim, vem. Saj boste ob še bolj pozornem pregledovanju svojega srca uvideli, da drugače biti ne more. Vaše srce celo mora sovražiti krivice in sploh vse grdobije. In prav to je, kar je v vašem srcu najti. Prav za prav se tega še spovedovati ni treba. Saj ni greh, čednost je!
On: Na, ta je pa lepa! Kako znate olepšati!'
Jaz: Ničesar nisem olepšal — jaz! To je vse že davno olepšal Bog sam, ki je o njem rečeno, da sovraži greh, grešnika pa ljubi. Ljubi ga tako zelo, da mu želi poboljšanje in mu do zadnjega hipa drži nebesa odprta. Po vsem, kar sem slišal iz vaših ust, ste vi Italijanom — in še toliko bolj drugim, ki mislite, da jih sovražite — prav tako naklonjeni. Ali ni tako?
On: Hm, nazadnje je skoraj res . . .
Jaz: Magari je za sedaj samo skoraj res. Čisto res pa bo, če opravite dobro spoved in prejmete vredno sv. obhajilo. Pa ne samo za veliko noč, večkrat! Potem boste bolj in bolj spoznavali poleg svojega srca tudi božje srce in se boste čudili, kako se ujemata, čeprav se vam zdaj zdi, da se ne.
On: čudovito! Jaz sem pa mislil, da sem strahoten grešnik. Ali bi vi tudi druge moje grehe znali tako gladko izpodbiti? Potem mi je spoved sploh nepotrebna ...
Jaz: Kar sem govoril, se tiče samo tega, kar ste mi razodeli. Tistih vaših grehov, ki zanje ne vem, se nisem dotaknil. Grešniki smo vsi, saj je pisano, da celo pravični sedemkrat na dan greši. O drugih grehih, ki jih imate, se pojdite pomenit s spovednikom!
UPRAVNIK OPOMINJA
Pol leta je preteklo, zato se zdaj bo reklo:
Kdor še ni poravnal naročnine, je re* že ča», da jo odrine...
"Odrine”? Ne na bodočnost negotovo, ampak v kuverto (ne več) novo da odnese jo poštar — tiček na Point Piperja fletni griček!
IZPOD TRIGLAVA
MIHA MARINKO, dosedanji oblastnik LRS, je moral 9. junija odstopiti svoje mesto tovarišici Vidi Tomšičevi, ki je takoj prevzela oblast. Odletel je tudi Boris Kraigher, predsednik izvršnega sveta LRS. Na njegovo mesto je stopil Viktor Avbelj. “Ljudstvo” v Sloveniji nima s temi spremembami nič opraviti, “volitve” je izvedel Belgrad, kakopa. Pravijo, da je take in podobne prekucije povzročil hudo zaskrbljeni Titov govor v Splitu. Kako dolgo se bo LRS veselila ženske komande, bo pokazala bodočnost. Vida že ve, v čem se je Miha pregrešil, upajmo, da se bo čuvala in se bolj varno držala Titovih naredb.
“DRUŽI N A ”, edini verski list, ki sme izhajati v Sloveniji pod sedanjimi oblastniki, izhaja od novega leta dalje po dvakrat na mesec in to na lfi straneh. Rečeno je, da ga izdajajo v GO,000 izvodih. List izhaja v Novi Gorici, uredništvo je pa v Ljubljani in tudi tiskajo ga tam — tiskarna “Jože Moškrič”.
MARIBOR OB DRAVI ni več sedež “lavantinske” škofije, ki ga je Slomšek prenesel iz Št. Andraža v Lavantu v Maribor, ampak “mariborske”. Tako je odredil sedanji sveti Oče. To je zdaj uradni naslov nekdanje Slomškove škofije: MARIBORSKA. Z nami vred je tega preimenovanja gotovo vesel tudi škof Slomšek v nebesih.
PRI SV. TROJICI v Slovenskih goricah so spet zelo poživili romarske shode. Od prvih dni maja do rožnovenske nedelje v oktobru je oznanjenih cela vrsta romanj. Romarje dajejo vse Slovenske gorice, Prekmurje in še drugi kraji.
No.9	pn
NA LOKAH PRI ZAGORJU so slovesno blagoslovili novo kapelo, posvečeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Loke spadajo sicer pod zagorsko župnijo, vendar imajo že od leta 1930 lastnega dušnega pastirja. Pred 8 leti so morali prejšnjo cerkev podreti, ker se je svet vdiral zaradi rudnikov. Do sedanje nove kapele so prišli tako, da so gornje nadstropje prostornega župnišča preuredili za bogoslužne namene. Znamenita bo ostala ta kapela posebno zato, ker je v njej oltar narejen tako, da mašnik opravlja sveto Daritev obrnjen proti ljudem. Poudarjajo, da je to prvi tak primer v nadškofiji. To pomeni, da bodo s takimi oltarji nadaljevali. V kapeli je tudi čudovito lep kip Fatimske Marije, izdelan prav v Fatimi, blagoslovil ga je pa papež Janez.
MAŠNIŠKO POSVEČENJE je prejelo 29. junija v ljubljanski stolnici 20 bogoslovcev. Posvetil jih je nadškof Anton Vovk. Od tega števila jih je
8	za nadškofijo, 2 za mariborsko škofijo, 7 za Primorje, 3 so pa kapucinski patri.
V	GORICI JE UMRL prof. Mirko Filej na posledicah ponesrečene operacije, eden odličnih slovenskih duhovnikov. Ta nenadna smrt je spet hud udarec primorskim Slovencem in njihovim ustanovam. Rajnik je bil rektor cerkve sv. Ivana v Gorici, stolni organist in učitelj petja na slovenskem učiteljišču. Bil je tudi priznan skladatelj. Pogreb se je vršil 12. junija iz stolnice ob zelo veliki udeležbi. Ob odprtem grobu so spregovorili domači predstavniki slovenskih organizacij, pa tudi Koroška in Jugoslavija sta bili zastopani po odposlancih.
MOLITVENA ZVEZA SLOVENCEV (Nov mesečni namen)
Pred letom dni je neki slovenski časnik v tujini prinesel naslednjo notico: “Vajino skupno življenje” je naslov knjižici, ki jo dobijo v Ljubljani novoporočenci. Vsebina knjižice seveda zamotava božje in naravne zakone in vse družinsko življenje postavlja na komunistične osnove. To bo imelo za posledico še večje nazadovanje biološkega razvoja naroda. Trdijo, da je že zdaj več smrtnih primerov kot rojstev...
Z molitvijo, potrpljenjem in zatajevanjem skušajmo pred Bogom zadostovati za tako očitno teptanje božjih zakonov ter reševati slovenski narod pred duhovnim in tvarnim poginom!
,♦»* ♦,» ♦, M	M *,♦	♦,*	M M •> M M M M M «> •
*♦ ♦♦ ♦♦ *♦ *« ♦« *♦ *♦ ♦ ♦ ♦♦ ♦ ** ** ♦♦ ♦♦ »•»»••••»••«••«
?•
a §
V
it i.t § a
j,: « § a
::
POZOR! POTEJETE v RIM — ITALIJO?
Prenočišče, hrana, ogled Rima itd, vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na:
HOTEL
PENZION BLED
'4
s.:
j;
s.:
::
Via Statilia, 19 — Telefon 777-192 - Roma
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK
Izrežite in shranite!
Pišite nam za cene in prospekte!
a
a it
Iz Trsta smo naročili nekaj slovenskih učnih knjig za našo Slomškovo šolo. Gotovo bodo segli po njih tudi tisti starši, ki ne morejo otrok pošiljati k pouku slovenščine. Upamo, da knjige kmalu pridejo.
Ko nastajajo te vrstice, se od nas začasno poslavlja naš duhovnik dr. I. Mikula. Od teh, ki so sedaj med nami, je on najstarejši — po času tukajšnjega bivanja. Po 10 letih mu že moramo privoščiti oddih izven Avstralije. Njegov cilj je seveda Korotan, domovina Miklove Zale in njegova, med potjo bo pa še kam pogledal, kakor slišimo. Srečno potovanje in skorajšnje ponovno svidenje pod Južnim križem.*
Odbor
v soboto dne 21. julija 1902.
Začetek ob 7. uri.
KONCERTNA DVORANA “P A L I N G S”
Ash Street, Sydney.
Vstopnina:
Igra odličen	Moški	10/-
orkester!	ženske	5/-
Pevski nastop Slomškove šole pod vodstvom p. Odila v Sycineyu.
SYDNEY
” * > « > > > > o y ~ y > 9 > ^ > c •> ^ y o >-
ZADNJIČ SMO POROČALI o proslavi Materinskega dne. Omembe je vredno v tej zvezi pismo, ki ga nam je poslala zadovoljna Slovenka. Piše: “Bila sem zelo vesela, ko sem brala v Mislih, da društvo skrbi za duhovno in kulturno vzgojo rojakov. Odzvala sem se vabilu na materinsko proslavo. Bila sem prvič na slovenski prireditvi v tujini. Bila je zelo lepa, nikoli je ne bom pozabila, tako me je vse ganilo. Prilagam funt kot prispevek k nadaljevanju lepega dela, ki smo ga vsi tako potrebni. Z veseljem bom delo društva še nadalje spremljala ...”
Lepa hvala dobri rojakinji!
V	juliju se bomo zopet videli na družabni prireditvi. Kresovali bomo. Res nekam pozno, vendar se bomo lahko spominjali prastarih slovenskih običajev, ko smo kresovali po gorah z vriskanjem in petjem. In bomo slišali pesem moškega zbora o čarobnem praprotnem semenu. Seveda bo še marsikaj drugega na programu. DOBRODOŠLI vsi!
VICTORIA
Kew: — Najprej želim veliko božjega blagoslova MISLIM in. vsem njihovim naročnikom, če verjamete ali ne, z menoj je tako: Najbolj se razveselim dvojne pošte, to je od staršev, bratov in sester, ko dobim njihova pisma, potem pa takoj prihoda naših MISLI. Kadar jih dobim, jih takoj vzamem v roke in ne odložim, dokler ne pridem do zadnje strani. Na žalost, vse prehitro sem pri koncu. To pišem pozno ponoči prav zato, ker sem ves večer bral MISLI. Sedaj bi pa rad takoj odgovoril na tisto vprašanje, kaj narediti v pogledu upravnikove pozabljivosti. Sem namreč ljubitelj knjig, poučnih v verskem in zgodovinskem smislu še posebej, pa bi rad dobil napovedano nagrado. Zato svetujem upravniku, naj opravi eno sveto mašo v blagor naročnice J.M. pa tudi njenih staršev. Poleg tega naj ima namen, da bi mu Sveti Duh odvzel pozabljivost in ga napolnil z večjo pazljivostjo. S spoštovanjem vdani Jože Koder.
Woodend: — Najlepše za zahvaljujem za poslani ZBORNIK iz Argentine, ki ga prav rada pi'e-biram, kolikor pač utegnem. Pokazala sem ga možu, potem pa takoj skrila, da mi ga ne odnese s seboj, ko gre v Melbourne na delo za več dni skupaj. Bala sem se, da se mi spet zgodi tako kot že večkrat. Odnese mi knjigo ali MISLI, potem moram pa za božjo voljo prositi, da se spomni in prinese nazaj.
V	ZBORNIKU sem brala “pričevanje Martina Žekarja” in to me je živo spomnilo na grozodejstva Nemcev in na p. Klavdija Okorna. Bil je dvakrat v črnem vrhu med vojno. Enkrat je pri na<i doma spovedoval. Nemškega stražnika smo zvabili v hišo in na vse načine motili, da se ni zavedel, kaj se v drugi sobi v hiši godi. Bil je namreč koroški Slovenec iz Železne Kaplje, štiri mlade f tki j e so ga zabavale in zato ga ni bilo težko premotiti. Drugič je pa p. Klavdij maševal pri naših sosedih, pa so ga takoj po maši ujeli. Komaj je imel čas stvari poskriti. Našli so pa pri njem sveto pismo. Tisti stražar iz Železne Kaplje je znal brati, pa je Nemcem čisto drugače pretolmačil knjigo in so patra izpustili.
Tudi p. Odilo se morda še spominja naše družine. Imel je v Črnem vrhu misijon malo pred koncem vojske in z g. Dovčem sta pri nas stanovala, ker v župnišču so bili Nemci. Sester Francke, Ton-ce in Helence se morda bolj spominja kot mene. Pozneje je namreč Helenco v Celovcu spravil na pravi vlak za Spittal. Bila je pri meni na počitnicah v Prisach, kjer sem bila v službi, pa ni znala dosti nemški. Zjutraj sem jo dala na vlak za Celovec in ji povedala, kako mora tam prestopiti za Spittal. Pozabila je, vprašati ni znala, pa je skakala z vlaka na vlak. Bog ve, kaj bi se zgodilo, če je ne bi srečal p. Odilo in jo spravil na pravi vlak. še danes sem mu močno hvaležna, naj mu Bog povrne!
V	lanskem ZBORNIKU je bila zanimiva zgodba o Črnem vrhu, napisal Marijan Marolt. Rada bi vedela, kje je dobil podatke, da je tako dobra skupaj spravil. Sem tudi jaz slišala od starih ljudi o tistem prelatu, pa bila sem še zelo mlada in mi je šlo skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Zdaj ugibam, koliko se pisateljeva zgodba ujema s tem, kar so doma pravili. Mama bi mi vedela to povedati, če bi mogla do nje. V tisti imenitni spovednici sem bila dostikrat pri spovedi, bila je še v mojem času tam v kapeli. Napis na spovednici sem zmerom spet brala in se čudila, kakšna slovenščina je to. Kaj so Nemci naredili s spovednico, ne vem, v kapeli so imeli magazin. Tudi v župnišču pod streho je bilo spravljenih veliko starih stvari, verjetno so Nemci vse uničili, ali pa pozneje komunisti. Prepričana sem, da danes tistih starin ni nikjer več, saj so komunisti zasedli župnišče takoj po odhodu Nemcev. Za njimi ni ostala nobena reč, ki je bila kaj vredna. Ravno tako so naredili pri nas doma. Vse boljše pohištvo je šlo z njimi. Sedaj pa vabijo ljudi domov, da bi si nagrabili nekaj funtov in dolarjev. Do nas jim je pa v resnici toliko, da bi nas utopili v žilici vode, če bi mogli. Kolikor morem opaziti, so s tem dregnili v sršenovo gnezdo. Le redko kdo jim bo nasedel, vsakega takega pomilujem.
Naj še dostavim nasvet za ozdravljenje pozabljivosti. Meni je zmerom najbolj pomagalo, če sem dala za maše za duše v vicah. Pa tega ne pišem zaradi nagrade. Oprostite moji slabi pisavi, ne
znam bolje. Tu mi prihaja na misel meh za smeh iz pripovedovanja Litvanke, tukajšnje sosede, ki je hodila nekoč v rusko šolo. Učitelj je razlagal slovnico in pravopisje, kdaj je treba narediti piko, vejico, podpičje. Neki fant je debelo gledal, poslušal, skušal razumeti, pa je je zmerom manj vedel. Pisali so nalogo in je v besedilu izpustil vse pike in vejice, na koncu je pa nai-edil posebno vrsto pik in vejic, zraven pa pripisal: Marš pomestaj!1
—	To velja tudi za moje pisanje, ali ne? Lepo pozdravlja vdana — Marija Pristov.
Pripis:	Prihranite mi vse knjige o Slovencih
v angleškem jeziku, tudi Zgodovinski atlas. Bom že počasi izplačala. Tudi želim dobiti abecednik, da bova z možem učila otroke slovensko brati in pisati. — M.P.
queensland
srečno potovanje in zdrav povratek med nas. Leto^s obhaja dr. Mikula tudi svoj 301etni jubilej mašni-sštva, ni čudno, da mu misli uhajajo v lepo koroško vas Loče, kjer mu je bil rajni škof dr. Rožman za pridigarja ob novi maši. Seveda bo zdaj obiskal tudi njegov grob na Ameriških Brezjah v Lemontu.
Obisk dr. Mikule pri nas ob tem času je imel še ta pomen, -da smo skupaj praznovali god sv. bratov Cirila in Metoda. Pridigar nas je spomnil na dejstvo, da se prav po zaslugi teh dveh slovanskih apostolov sveta maša marsikje opravlja tudi v staroslovenskem jeziku, tako tudi v mnogih krajih Dalmacije.
Naj še omenim, da se tudi naš rojak Marko Golar odpravlja na obisk v Rim in druge evropske kraje. Po dveh mesecih se vrne. Srečno pot! Končno naj se zahvalim odjemalcem Mohorskih knjig in ZBORNIKA. Priporočam se enako tudi za bodočnost. — Janez Primožič. '
Brisbane. — Sestra mi je pisla, da je ljubljanski nadškof Anton Vovk težko obolel in da se veliko moli za njegovo ozdravljenje Pridružimo se tej molitvi tudi mi. Da je starosta slovenskih pisateljev in član slov. Akademije znanosti in umetnosti, Fr. Sal. Finžgar, preminul na svojem domu v Trnovem dne 2. junija, gotovo veste že iz drugih virov. Ni dvoma, da bodo MISLI o tem poročale. •Taz naj le pripomnim, da je njegovo hišo v Trnovem leta 1945 v marcu razdejala bomba. Mož pa ni klonil in je hišo prenovil. Njegovo pisateljsko delo je splošno znano, naj omenim le veliki roman Pod svobodnim soncem.
V maju smo imeli občni zbor društva Planinka. Bil je kar posrečen. Le nekoliko sprememb je prišlo v odbor. Med ostalimi poročili odbornikov je razveseljivo tudi blagajnikovo, seveda po pregovoru: Zrno do zrna — palača. Upanje je, da bo društvo tudi v novem poslovnem letu ostalo povsod priljubljeno.
V nedeljo 1. julija smo se zbrali k poslovilni sv. Daritvi našega potujočega misijonarja dr. I. Mikule. Povedal nam je, da je prišel po slovo, pa samo začasno. Vendar ga ne bomo videi prej ko morda v septembru 1903. Sedanja zračna pot ga bo vodila preko Filipinov na Japonsko, kjer ostane nekaj časa pri prijateljih, posebno znanem misijonarju Vladimirju Kosu. Od tam bo odletel proti Kaliforniji in obstal v San Franciscu pri svojem koroškem rojaku g. Trunku. Nadaljnja pot ga bo Vodila preko Kanade in Atlantika v Evropo. Obiskati misli razne božjepotne kraje, končni cilj je pa seveda ožja domovina — Koroška. Želimo rcu
NEW SOUTH WALES
St. Mary’s Na binkoštno nedeljo je bila lepa družinska slavnost pri Robarjevih. Vsa družina se je zbrala popoldne v prostorni in lepo urejeni hiši. Robarjeva ata in mama, ki sta oba iz Poljčan, bosta skoraj obhajala srebrni jubilej poroke, torej se ni čuditi, da jima “tički izletavajo iz gnezda”,
V	družini imajo že zeta in snaho, tudi nekaj stanovalcev imajo. Prišli so na omenjeni dan še nekateri znanci in tako je bila skupaj že kar majhna soseska. Slovenski duhovnik je bil povabljen, naj jim blagoslovi hišo in vse, ki v njej prebivajo. Iz vsah sob so znosili skupaj svete podobe in jih položili na mizo. Po blagoslovitvi so jih spet ustoličili. Vnel se je majhen prepir, kam naj pride družinski križ. Ali naj bo tako, kot doma, da pride v dobro znani “Bogkov kot” ali na steno sredi sobe? Ker je soba tako urejena, da je križ najbolj viden na srednji steni, sta ata in mama tako hotela. Obveljalo je. Po tem obredu je mama gostom odlično postregla, nato smo šli spet vsi v družinsko sobo in poslušali najprej novo velikonočno ploščo. Potem smo še sami nekoliko zapeli in v mislih smo se pripravljali za drugi dan na božjo pot k Mariji na Ljubičnem pri Poljčanah. Zelo lepo nas je zabaval Joško, Robarjev najmlajši, ki tako lepo zavija po poljčansko, da se je podpisanemu kar srce tajalo, ko je tudi sam blizu Boča doma. Takih družinskih slovesnosti bi bilo želeti po naših hišah več in več! — P. Odilo.
JUNIJSKA KRIŽANKA REŠENA
Noprošeni smo in
Vodoravno:	1 kap — 4 kolar — ‘J sto — 12
ona — 13 ovene — 14 lan — 15 sam — IG pes — IT smeti — 19 ever — 21 snop — 22 hiter — 24 slikati — 27 amen — 28 ulica 29 or — 30 men — 31 stava — 32 ave — 33 slina — 34 slon — 35 Ribnica — 37 mokra — 38 lena — 39 rano — 40 draga — 42 bol — 43 ham — 46 not — 47 spati
—	49 ori — 50 oko — 51 torek — 52 las.
Navpično: 1 kos — 2 Ana — 3 pameten — 4 Koper — 5 over — 6 les — 7 an — 8 resnica —
9	lepa — 10 tat — 11 oni — 18 moka — 20 ven — 21 sliva — 22 hamer — 23 imeti — 24 slana — 25 tovor — 26 Irena — 28 utica — 31 slina — 32 alkohol — 33 sneg — 34 son — 36 blato — 37 malik 39 rote — 40 dno — 41 rog — 42 bar — 44 ara — 45 mis — 48 Po
Rešitev poslali: Ludvik Lumbar, Rafaela Ber-nes, Alojz Meglič, John Skočir.
MAJNIŠKE UGANKE REŠENE
1.	Križankica
Kost — orel — seja — tlak.
2. Matematika
99 na 9. potenco. Piše se 99 "
3. Pismo materi
Fant bi moral pisati, da je postal “boss”. N:>, mati bi tudi tega ne razumela.
4. Čuden jezik
Koliko je ura? Odgovor: Two (minutes) to t\vo (o’elock).
Pripomba: Je še druga podobno vprašanje: Kako dolgo si čakal? From tutututututu. To je: From tvvo to two to two two.
Rešitev podali: Alojz Žbogar, Mirko Rakušček, Margareta Mali.
Pripomba; Z objavo imen ni rečeno, da so vsi pravilno rešili vse uganko. Da so se sploh potrudili in poslali, že to zasluži objavo v listu. Enako zaslužijo priznanje tisti, ki pošiljajo uganke, le da jih ne moremo vedno porabiti, če kdo piše kluč, ko bi moralo biti ključ, ali klun, ko je treba pisati kljun — je stvar neporabna. Pa to je samo za zgled, podobnih dobimo še in še.
Danes ni novih ugank — odpočijmo se! Prihodnjič pa spet nova križanka. Mirko Rakušček je pa res priden! Bi kdo mislil, da se mu križanke kar sanjajo. Pa nam je njegov prijatelj Tone povedal, da jih kuje v potu svojega obraza. Hvala mu!.
The International Catholic Migration Commis-sion (I.C.M.C.), with headquarters in Geneva, Switzerland, is sponsoring' on the occasion of its Fifth International Catholic Migration Congress
to be held in Brazil in July 1963, an
E S S A Y CON TE ST on the following subject:
What I Have Hrought to the Country \Vhich \Velcomed Me You have now been established for a more or less long time in a country which has become your own, where you have made a plače for yourself as a result of work and perseverence, \vhere one day, you arrived with little material wealth but armed with your courage and pioneer špirit, en-riched through your experience and from the tra-ditions of your original country. You knew ho\v to utilize these riches to become integrated into the life of your ne\v country, where you contribu-ted to its economic and social welfare. Tell as clearly as possible about these efforts, your per-sonal and family experiences, the difficulties you overcame and above ali, the positive contribution that you have made to the new country through your work, your intelligence, your technical and moral values.
The contest is open to ali postvvar immigrants who resettled in a new country. There \vill be a first prize of 100 dollars, as well as a second and third prize. Entries may be submitted in English, French, German, Dutch, Spanish, Portuguese, Ita-lian or Polish. They must not be longer than 5,000 words and should, if possible, be typewritten.
Every entry must be accompanied by a brief biographical note indicating the name, age, ad-dress, occupation, country of origin and of immi-gration, duration of the stay in the new country and name of the agency which made migration arrangements or gave assistance.
Essays vvill be judged by members of the Pre-pa; atory Committee and the judges’ decision \vi!l be filial. The date line for ali entries is January 31, 1963. They must be sent to:
International Catholic Migration Commission, 65, rue de Lausanne,
Geneva. Svvitzerland.
The vvinners of the 1960 Essay Contest wero: an tlalian emigrant from Egypt to Rio de Janeiro, a Polish immigrant settled in (Juebec, an Austrian immigrant settled in Ontario and a Dutch immigrant living in British Colombia.
W1LL YOU TRY YOUR CHANCE? PEIillAPS YOU WILL BE A WINNER IN 1963.
44444444444 4-4 4^4 44 4444 44 444444444 4+
%
*
!
t
x
I
y
Y
V
T
i
KLUB TRIGLAV
SYDNEY
vabi na zabavo v soboto 14. julija ob 8 zvečer
DISPENSARY HALL 432 Parramatta Rd., Peteriham
Lep sprejem in prijazna postrežba Vsi lepo vabljeni Naslednja enaka zabava prav tam:
v soboto 11. avgusta ob 8. zvečer.
i
X
*
❖
I
t
?
s
I
I
Y
1 ♦♦ «W**V« «'« *V«Wm>*V*♦♦♦♦ ♦* ♦♦♦♦ ♦
SLOVENSKI KROJAČ!|
Izdelujem po vašem okusu: a
Blago uvoženo
8
8
Martin Janžekovič
54 Australia St., CAMPERDOWN, Sydney.
Dr. IVAN DOKSANDIČ zobozdravnik 9 Dickson St., Waverley, Sydney Tel. FW 4712 ♦	4	4	444*
NOVA SLOVENSKA GOSTILNA
Odprla sta jo rojaka Stane in Anica Fabjančič 200 Katoomba St., Katoomba, NSW.
(200 m. od železniške postaje)
:♦! Postrežba domača, naročila tudi v slovenščini. >; Ko pridete v Katoombo, ustavite se pri nas.
poročne obleke, vse vrste mo- j‘» škib oblek, ženskih kostimov, $ plaščev, hlač i.t.d.	S
+++++++♦■♦♦♦♦♦ »♦♦♦4 4 4 4444444444444+4-»-
Iščem tudi krojaško pomočnico. |j
s»8K«»»K8KK8««	..
žensko šivilstvo
MARICA NOVAK
Sutherland Arcade, Sutherland
D. Curott Fashion, Boyle St. Izdelujemo poročne, večerne in sploh vsakovrstne obleke.
I
I
V
S
V 8
v
S
v
1
SLOVENCEM V VICTORIJI SE PRIPOROČA
aul ^Tiicoiltck PHOTO “O K”
Tel.: JA 5978 MELBOURNE
108 GERTRUDE ST., FITZROY, N. 6
£
8
I
s
I
s
I
v
v
v
•x%
t
v
s
$
€
&
>;
i
i
ADVOKAT — SOLICITOR
I.S.D. R A K I N
141 William St., Kings Cross Tel. 31-56-32
V. >.
I
p >:
>: i
i
Strokovnjak za jugoslovansko pravo, svetovalec v vseh zadevah.
Stranke sprejemam vsak dan od 8 — 6, ob sobotah in nedeljah od 8 — 12
I OBRNITE SE Z ZAUPANJEM NA SLOVENSKO TVRDKO:	I
Dr. J. KOCE
£ Tel. 28-2311	G.P.O.	Box	670,	PERTH,	W.A.	Tel.	28-2311	%
>;	87-3854	(196	William	St.,	Perth,	W.A.)	87-3854	>!
I
p.	1.	ČE HOČETE ZAJAMČENO, SOLIDNO IN HITRO POSTREŽBO GLEDE DARILNIH
>i	POŠILJK Z ŽIVILI, ZDRAVILI IN TEHNIČNIMI PREDMETI (RADIO APARATI,	%
'6	MOTORNIMI KOLESI, BICIKLI ITD.)	£
2.	ČE HOČETE DOBITI SEMKAJ SVOJO ZAROČENKO, SORODNIKA ITD. POVDAR-	%
JAMO, DA IMA DR. KOCE PO TUKAJŠNJIH ZAKONSKIH PREDPISIH PRAVICO	£
DAJATI INFORMACIJE GLEDE VPOKLICA OSEB V AVSTRALIJO.	H
>'
>i	3.	ČE HOČETE PRAVILNE PREVODE SPRIČEVAL, DELAVSKIH KNJIŽIC, PO-	£
>;	OBLASTIL, TESTAMENTOV ITD. PRODAJAMO SLOVARJE IN VADNICE ANG-	H
LEŠKEGA JEZIKA.
Zastopnik za N.S.W. Mr. R. OLTP, 65 Moncur St., Woollalira, N.S.W.
Tel. 32-4806	S
Zastopnik za Viktorijo. Mr. J. VA H, 2 Kodre Str., St. Albans, Vic.	*
>;	Tel.	65-9378	*
+■+ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦ »+♦»♦♦»»♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦■♦
DARILNE POŠILJKE
živil in tehničnih predmetov (bicikle, motocikle, mopede, radijske in televizijske aparate, frižiderje itd)
ZA SVOJCE V DOMOVINI
pošilja tvrdka
STANISLAV FRANK
CITRITS A«ENCY
68 ROSEWATER TERRACE O T T O W A Y. S. A.
Telefon: 4 2777	Telefon:	4	2777
SOLIDNOST — POPOLNO JAMSTVO — BRZINA — so značilnosti našega poslovanja.
Se priporoča Stanislav Frank