&HAJA VSAK ČETRTEK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, ‘el./fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-sdla postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini tednik NOVI UST Posamezna številka 1.200 lir NAROČNINA Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. 50% Pubblicita inferiore al 50% SETTIMANALE ŠT. 1950 TRST, ČETRTEK 22. DECEMBRA 1994 LET. XLII. Božič - pr duhovne luči Že skoraj 2000 let bo kmalu minilo, odkar se čez zamejsko oblo razlega klic nebeških zborov, ki pravi: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Če natančneje premislimo te besede, spoznamo, da gre za vedno aktualno sporočilo, ki zadeva najgloblje temelje človekovega bivanja, njegovo hrepenenje po popolnem oziroma tistem, kar presega človeške razsežnosti in sposobnosti. Pred nami se tako razvrščata vsa dramatičnost in tragičnost človekove osebe, ki je razpeta med nebom in zemljo, med slabim in dobrim, med svetlim in temnim, med zemeljskim in večnim. Ni naključje, da je prav v adventnem bogoslužju večkrat govor o luči, ki razsvetljuje temo, pri čemer pa ni mišljena luč v fizičnem pomenu besede, marveč v duhovnem. In prav te luči pogrešajo pri sodobnem človeku vsi tisti, ki se ukvarjajo z vprašanji njegove duševnosti in duhovnosti, pa naj bodo to duhovniki, psihologi ali umetniki. Iz teh najglobljih vzgibov človeške duše pa je doslej zraslo vse tisto, kar presega čas in kar mi prepoznavamo v vrlinah svetnikov, v dosežkih znanstvenikov, v stvaritvah umetnikov, v požrtvovalnosti tudi malih, manj znanih ali popolnoma neznanih ljudi. Zgoraj citirano svetopisemsko besedilo nikakor ne ločuje zemeljske in nadzemeljske stvarnosti, saj angelski klic zagotavlja mir ljudem, ki so Bogu po volji. V opombah k slovenskemu prevodu Nove zaveze iz leta 1984 lahko preberemo, da pomenijo besede »Bogu po volji« tiste ljudi, ki so deležni njegove naklonjenosti. Seveda pa ta naklonjenost ni nekaj avtomatičnega, ampak predpostavlja tudi človeško akcijo, ki naj bo usmerjena k dobremu in naj izhaja iz vzgibov srca. To pa je tisto novo, kar je krščanstvo pred skoraj 2000 leti vneslo v razpadajoči poganski svet in v tej luči božični praznik, torej praznik Gospodovega prihoda na svet, ni stvar neke naivne pripovedi, marveč nekaj, kar se dotika samega človekovega bistva. Ostaja torej resnica, da je Kristus s svojim rojstvom najbolj poveličal prav človeka, ki se s svojo duhovno razsežnostjo bistveno ločuje od ostalih živih bitij. Ce vse to razumemo, potem nam postane še bolj jasen pojem duhovne luči, o kateri je na tako odličen način govor v svetopisemskih besedilih in pomeni nasprotje temi, torej vsemu slabemu in negativnemu. Z željo, da bi nas letošnji božični praznik navdušil za vse dobro, prisrčno voščimo vsem našim bralcem! (foto Jan Lcszczi/nski) Sodelavcem, naročnikom, bralcem in vsem Slovenčevi Zeli vesele božične praznike ih uspešno novo leto 1995 NOVI LIST : ITALIJA V VRTINCU VLADNE KRIZE »Večina, ki je nastala 27. marca, je le volilna koalicija, je sporazum, ki je bil sklenjen za zmago na volitvah in ne za to, da bi zmagovalci vladali«. Tako smo pred dnevi brali v enem razširjenih italijanskih dnevnikov. V formalnem pogledu ni torej nobene ovire za sklenitev novega zavezništva v parlamentu. V Italiji imamo namreč parlamentarni sistem. Vlada mora uživati zaupanje obeh zakonodajnih zbornic (poslanske in senatne) in ni neposreden izraz volje ljudstva. Kljub temu pa ne smemo prezreti pomena novega večinskega volilnega sistema, za katerega so se volivci izrekli na referendumu. Po tem sistemu volivci izbirajo tako kandidate in stranke kot večino, ki naj vlada. V takih okoliščinah sta menjava ali korenita sprememba zavezni- Vložila ga je svetovalka Severne lige Anna Piccioni Zakonski predlog za zaščito Slovencev v FJK Svetovalka Severne lige v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine Anna Piccioni je v teh dneh vložila zakonski predlog za zaščito slovenske manjšine. Predlog vsebuje 8 členov. Svetovalka je sestavila besedilo, ki upošteva najpomembnejše zahteve slovenske narodnostne skupnosti — zajamčeno zastopstvo v deželnem svetu FJK, rabo materinega jezika v odnosu z javnimi upravami in torej ustrezno prevajalsko službo ter finančno podporo za manjšinske dejavnosti. Predlagateljica zakona je v uvodu izrazila upanje, da bo deželni svet njen tekst sprejel in tako rešil »dolgotrajno in zapleteno vprašanje slovenske narodnostne skupnosti.« Dalje je izoblikovala tudi načrt za poseben volilni mehanizem, ki naj manjšinski stranki omogoči izvolitev svojega predstavnika v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine. Zakonski predlog Anne Piccioni naj bi v pristojni komisiji obravnavali že januarja. štev v parlamentu sicer možni, a dejansko pomenita prevaro volivcev. Kako torej iz sedanje hude krize? »V sedanjih institucionalnih razmerah so nove politične volitve nemogoče. Preden se razpišejo takšne volitve, je treba sedanje volilne predpise dopolniti, in sicer v skladu s smernicami, ki jih je nakazal referendum.« Tako smo brali v že omenjenem dnevniku. Potrebno je tudi pregledati jamstvene inštitucije, ki jih predvideva ustava. V sedanjem večinskem kontekstu te inštitucije nimajo več prave veljave in jih je treba uskladiti z novim volilnim zakonom. Turinski dnevnik »La Stam-pa« opozarja, kako je nujno, da se čimprej nanovo uredi televizijski sistem. V tej zvezi je treba upoštevati najnovejšo razsodbo ustavnega sodišča. Berlusconijev holding Fininvest deluje po koncesijah, ki niso v skladu s črko in duhom republiške ustave. Ima namreč prevladujoč položaj na tem področju in torej nekakšen monopol. Dnevnik meni, da so zadnje politične volitve bile ne-ligitimne, zaradi česar bi morali sedanjemu parlamentu zaupati nalogo, da to kočljivo, a silno važno vprašanje uredi v skladu z zadnjo razsodbo ustavnega sodišča. Parlament se torej ne more razpustiti, če se prej ne reši tudi ta problem. Kaj iz vsega tega sledi? Če bosta v parlamentu izglasovani nezaupnici vladi, kot predlagajo Severna liga in Ljudska stranka, oz. Demokratična stranka levice, bo Berlusconijeva vlada morala odstopiti. Odlega trenutka dalje bo imel glavno besedo predsednik republike Scalfaro. Ta bo gotovo izbral mandatarja za sestavo nove vlade. Njegova prva naloga bo ugotoviti, če je sploh možna kakšna nova parlamentarna večina. Če bo njegov poskus Pokrajinski svet Slovenske skupnosti je prvi del zadnje seje posvetil splošnemu pregledu političnega stanja na Tržaškem v iztekajočem se letu, s posebnim ozirom na delovanje nove tržaške občinske uprave pod vodstvom župana Illyja ter uprav okoliških občin. Ugotovil je, da se, v primerjavi s preteklostjo, postopno spreminja, in sicer na boljše, način delovanja zlasti tržaške občine tako glede glavnih večjih problemov kot tudi njenega odnosa do slovenskih občanov. Ta večja odprtost se kaže, med drugim, v pozitivnem javnem odmevu na možnost, da bi eden od podpredsednikov občinskega sveta bil slovenski svetovalec. Nadaljnji pozitiven premik do problematike Slovencev je zaznati tudi v miljski občini, to zlasti po zaslugi dveh slovenskih občinskih svetovalcev, izvoljenih na skupni listi, in odprtosti samega župana. Stanje v ostalih okoliških občinah, tj. v Dolini, Re-pentabru, Zgoniku in Devinu-Na-brežini je že utečeno in se v glavnem pozitivno razvija v prid domačega uspešen, bo krize vlade kmalu konec. Opazovalci pri tem predvsem omenjajo možnost imenovanja t.i. »predsednikove vlade«. Po ustavi je sicer vsaka vlada »predsednikova«, saj državni poglavar imenuje mandatarja in na njegov predlog tudi ministre. Če je večina v parlamentu jasna in trdna, je naravno, da se bo predsednik republike ravnal v skladu s predlogi predstavnikov te večine in bo zato mandatar iz njenih vrst. Sedanji trenutek v notranji politiki pa ni prav nič jasen in se bo državni poglavar po vsej verjetnosti moral ravnati po lastni uvidevnosti. Nalogo za sestavo nove vlade bo moral poveriti »svojemu človeku«. Šlo bo torej za pristno »predsednikovo vlado« (če bo seveda mandatar uspešen). Ob robu sedanje vladne krize je treba zabeležiti potres v Severni ligi, kjer se je lepo število parlamentarcev uprlo sklepu strankinega vodstva, da se zahteva v parlamentu glasovanje o nezaupnici sedanji vladi. Ligin glavni tajnik Bossi pa vztraja pri svoji politični viziji nadaljnega političnega razvoja v državi. Pravi namreč, da si je treba prizadevati za izoblikovanje dveh polov, ki naj si bosta alternativna. Liga se zavzema za takoimenovani li-beraldemokratični pol, s katerim bi v boju za oblast tekmoval takoimenovani progresistični pol. V prvo združbo bi poleg Severne lige sodili še Ljudska stranka in v teoriji tudi Gibanje Naprej, Italija!, v drugi pol pa predvsem Demokratična stranka levice in ostale leve demokratične stranke ter skupine. prebivalstva. V vodstvenih organih Kraške gorske skupnosti pa je v teku novo razporejanje sil in političnih ravnovesij, v okviru katerih je bila Ssk končno priznana velika politična teža. To je še posebej pomembno, zato ker prihaja v času, ko gre za uveljavitev načela, da mora imeti krajevno prebivalstvo odločilno besedo pri pobudah za zaščito Krasa, kot so parki in podobne oblike zaščite teritorija. Drugo pomembno vprašanje, ki se je obravnavalo na zadnji seji pokrajinskega sveta Ssk, ki jo je vodil predsednik dr. Škerk, je položaj slovenske narodnostne skupnosti v luči sedanjega stanja v državi in odnosov med Italijo in Slovenijo. Iz poročil tako deželnega kot pokrajinskega tajnika je razvidno, da je slovenska stranka ves čas skrbno spremljala celotno dogajanje na tem področju ter stvarno posegla na najvišjih pristojnih mestih za razrešitev trenutno najbolj perečih vprašanj v zvezi z nadaljnjim življenjem slovenske manjšine v Italiji. Šimenci, Rim, Pred kratkim je bilo v Gorici zborovanje o Italiji, Sloveniji in medsebojnih meddržavnih odnosih. To se posebej v sedanjem okviru nelahkih rešitev za pristop Slovenije v Evropsko unijo. Krožek Frontiera apertaje s tem hotel prispevati v tej razpravi in sicer na odprt, evropski način. To-leg deželnih parlamentarcev sta bila pomembna zlasti nastopa dveh bivših zunanjih ministrov Italije in Slovenije, ki sta Nino Andreatta in Lojze Peterle. Ni naš namen podajati poročila o zanimivem zborovanju, ki je že bilo deležno pozornosti našega lista v prejšnji številki. Zaustavili bi se nekoh- Cenjene bralce obveščamo, da bo zaradi božičnih in novoletnih počitnic prihodnja številka Novega lista izšla v četrtek, 12. januarja. ko le ob vprašanju, ki je prišlo na dan prav v tej debati. Kam naj se manjŠp na ozira za iskanje pomoči? Naj reši manjšinska vprašanja notranja zakonodaja ali pa naj bo le-ta tudi predmet mednarodnih dogovorov in sodelovanja? Vse to je zlasti aktualno v naŠetn primeru, saj prav slovenska manjšina še vedno čaka na rešitev svoje pravične zakonske zaščite. Že v polpretekli dobi se je v ItalijJ to pojavljalo zlasti ob razpravi o juz-notirolski manjšini, ko je prav Avstrija odločno posegla in zadevo celo iznesla v šestdesetih letih pred Združene narode. Nato pa je Dunaj tudi vedno aktivno sodeloval pri izdelavi sedanjih norm za nemško manjšino, zlasti pri izdelavi znanega »paketa«- Slovensko vprašanje je seveda Še bolj zapleteno. Jugoslavija je prej to zadevo hotela rešiti z osimskim sporazumom iz leta 1975, ki pa je seveda v velikem delu pomanjkljiv, zlasti kar zadeva manjšinsko vprašanje. Praktično je to predal notranjima zakonodajama obeh držav. In danes se vse spet akutno kaže oz. predstavlja v zadevi zaščite slovenske manjšine. Nekateri diskutanti na goriškem zborovanju so menili, da je bolje zadevo Slovencev izključiti iz dvostranskih pogajanj (med njimi tudi bivši zunanji minister Peterle in goriški senator Bratina). To tudi v glavnem zagovarja italijanski del razpravijalcev. In če je res dolžnost Rima, da predvsem po načelih svoje ustave in zakonov reši to vprašanje, je pa tudi res, da ima Ljubljana prav tako pravico in dolžnost skrbeti za svoje manjšine izven meja republike Slovenije! Kakšna matična država pa bi če ne bila?! Ali je ni Dunaj ničesar naučil? Upajmo le, da bodo stvari našle primerno in pravično rešitev in da s tem lahko Slovenci v Italiji vidimo v matični domovini res iskrenega in odločnega zagovornika! Pokrajinski svet Ssk o političnem položaju Pogovor s senatorjem Darkom Bratino Zaščita slovenske manj italijanske države do Senator Darko Bratina, ki je bil izvoljen na listi Demokratične stranke levice, je zadnja dva tedna preživel v Rimu, saj so se v italijanskem političnem centru zadeve do skrajnosti zapletle. Zaradi teh svojih obveznosti se ni mogel niti udeležiti posveta ob 20-letnici Slovenskega raziskovalnega instituta, ki je potekal na Padričah, čeprav je bila njegova prisotnost že napovedana. Na vprašanja za naš list je odgovoril po telefonu. Ocenil je sedanjo italijansko politično situacijo ter govoril o manjšinskem zaščitnem zakonu, prispevkih za naše kulturne ustanove in odnosih med Italjo in Slovenijo. Kdaj nameravate vložiti zakonski osnutek za zaščito Slovencev v Italiji, ki so ga izdelali Predstavniki naše narodnostne skupnosti in kako kaže s finančnimi prispevki? Pred predstavitvijo želim dobiti čim širši konsenz s strani drugih parlamentarcev. Pravzaprav sem računal prav na to predpraznično obdobje, vendar se je sedaj stanje tako zaostrilo, da je sploh težko komunicirati. Poskusil bom torej januarja, medtem pa si bom prizadeval, da bom dobil čimveč podpisov izvoljenih predstavnikov, razen seveda tistih, ki so bili izvoljeni na listah Nacionalnega zavezništva. Samo tako ima zaščitni zakon možnost, da prodre. Kakšna bo politična situacija januarja, trenutno še ne moremo vedeti. Tudi kar zadeva finančne prispevke za našo narodnostno skupnost, še ni nič jasnega. Vsota naj bi bila sicer ista kot lani, vendar pa je v »skupnem kotlu« sredstev predsedstva vlade. Potreben bi bil torej dekret ali pa poseben zakon, ki bi ta sredstva namenil za kulturne dejavnosti slovenske narodnostne skupnosti in jih dodelil deželi Furlaniji-Julijski krajini. V komisiji za zunanje zadeve v senatu, katere član sem, sem predlagal resolucijo, ki je bila odobrena z večino, ki obvezuje vlado, da ponovno financira Slovence v Italiji, Italijane v Sloveniji in na Hrvaškem ter furlansko manjšino. Kako odnosi med Slovenijo in Italijo odmevajo v Rimu. Ali to pogojuje tudi odnos do manjšinske problematike? Sedanja italijanska vlada je te odnose zapletla do skrajnosti. V senatu smo o vseh teh vprašanjih tudi razpravljali in večina je bila za to, da se bilateralne odnose med Slovenijo in Italijo loči od multilateralnih. Zunanji minister Martino, kateremu sem postavil vprašanje v zvezi z manjšinsko zaščito, pa mi je dal prav glede tega, da so odnosi med obema državama stvar zase, ki se je torej ne sme mešati z nujnostjo zaščite slovenske narodnostne skupnosti. Res pa je, da tudi minister ni samostojen, saj je vezan na večino, ki misli drugače od njega. Vsekakor nameravam vztrajati na stališčih, da rešitev problemov sloven- vprašanja. V stalnem stiku sem na primer s senatorjema Ferrarijem (Siid-tiroler Volkspartei) in Dujanyjem (Union Valdotaine). Vendar pa je za dejanski korak naprej potreben širši konsenz ostalih strank. Prav in nujno je, da obstajajo manjšinske stranke in da imajo svojega predstavnika v parlamentu, da vsaj opozorijo na obstoječe probleme. Sami po sebi pa nimajo velike moči, tudi če se povežejo med sabo. Treba je torej predvsem prebiti zid vsedržavnih strank. Pri tem je veliko odvisno od osebnih stikov, ki jih manjšinski predstavnik uspe vzpostaviti. Po mojem mora biti parlamentarec v pravem smislu besede in se ne sme osredotočiti samo na vprašanja, ki zadevajo njegovo ali tudi druge narodnostne skupnosti. Najprej si mora torej pridobiti ugled kot polnokrven parlamentarec. Le tako bo pridobil verodostojnost in mu bodo pripravljeni prisluhniti tudi, ko bo govoril o problemih etničnih skupnosti. ske narodnostne skupnosti ni usluga Sloveniji, ampak dolžnost italijanske države do lastnih državljanov. Ali sodelujete oz. vzdržujete stike tudi s parlamentarci drugih narodnostnih skupnosti? Seveda. Z njimi se vedno posvetujem, ko pridejo na dan manjšinska Kaj menite o sedanji italijanski vladi? Ta koalicija je bila naravnost katastrofalna. Dovolj je, da pogledamo, kaj se dogaja na mednarodnem tržišču. Vlagatelji zapuščajo Italijo, lira pada, borsa drsi navzdol... Če se bo to stanje še nadaljevalo, bo Italija prišla »na boben«. Treba je torej izglasovati nezaupnico tej vladi in sestaviti novo večino z novimi silami. Svečanost na openskem strelišču Konec prejšnjega tedna so se številni udeleženci poklonili spominu petih slovenskih fantov, ki so jih fašisti na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt in nato obsodbo izvršili na openskem strelišču. Uvodno misel je v slovenščini in italijanščini podala Neva Lupine. Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši je ob obletnici usmrtitve priredila v Prosvetnem domu na Opčinah tudi razstavo z naslovom »Slovenski umetniki v Gonarsu — risbe iz taborišča 1941-43«. Pri postavitvi je sodeloval tudi Muzej novejše zgodovine iz Ljubljane. Na sliki: (foto Kroma) prizor s svečanosti na openskem strelišču Zadružna kraška banka in njena skrb za kulturne in socialne dejavnosti Hranilnice in posojilnice oziroma po novem Banke zadružnega kredita ali Zadružne kreditne banke delujejo kljub zelo spremenjenim razmeram od ustanovitve sem v duhu zadružništva in po načelu vzajemnosti in ne le v korist poedinca — kot je pogosto zapaža-ti pri podobnih pridobitniških ustanovah — ampak celotne krajevne skupnosti na območju, na katerem imajo dovoljenje, da poslujejo. Bančni posli in različne storitve finančnega značaja sodijo v bistvo delovanja hranilnic — zadružnih denarnih zavodov, toda s tem se vzajem-nostni duh ne uresničuje dovolj. Posegati je treba globlje v družbo, da se poveča njih človekoljubni namen in pomen v najpristnejši obliki medsebojne pomoči. Zadružne banke imajo zato tudi nalogo, da podpirajo pobude, ki imajo tako gospodarski kot socialni in kulturni značaj in ki so v neposredno korist krajevnih skupnosti. Med pobude gospodarske in socialne koristi štejemo tudi pomoč, ki jo Zadružna banka nudi nekaterim posebno važnim zadrugam ali odborom za pripravo raznih razstav in podobnih pobud splošnega značaja. Med dejavnosti na vzgojnem in kulturnem področju pa spadajo razna darila učencem in dijakom ob različnih priložnostih; podpore dobrodelnim, prosvetnim in športnim društvom, prispevki za literarne nagrade, prispevki za razne publikacije in proslave; izredne podpore za priložnostne prireditve, nagrajevanje ob tekmovanjih in razstavah itd. Upravni svet Zadružne kraške banke ima za take pobude in podpore na razpolago večji ali manjši znesek iz vsakoletnega poslovnega prebitka. Vsoto določijo člani zadruge na letnem občnem zboru po odobritvi poslovnega obračuna. V zadnjih mesecih je Upravni odbor Zadružne kraške banke prejel veliko prošenj za podpore in prispevke. Na svoji zadnji seji letošnjega leta je vzel v pretres vse prošnje in odobril znatno vsoto za prispevke, podpore, darila, nagrade, za nakup opreme in za delovanje ustanov in društev, a tudi izredne prispevke za popravila kulturnih domov, cerkva, športnih objektov od Devina do Miljskih hribov. Kjerkoli je potrebno, naša zadruga priskoči na pomoč, a vseh in v vsem pa vendarle ni mogoče zadovoljiti, saj je potreb še in še! Za nekatere prireditve pa daje Zadružna kraška banka — združeni bivši hranilnici in posojilnici iz Nabrežine in z Opčin — (npr. za novoletni koncert, za Izvest-je, za tisk koledarjev idr.) podporo skupno z drugimi slovenskimi denarnimi zavodi v zamejstvu. Precejšnje zneske pa je podelila v podobne namene, toda v obliki reklamnih oglasov in raznovrstnih sponsorizacij. (s + r) Knjižna zbirka GMD je letos uglašena na več jubilejev i « Knjižno zbirko GMD so predstavili tudi v Tržaški knjigarni. Na sliki (foto Kroma) so z leve J. Markuža, M. Tavčar in M. Jevnikar »Sedemdeset let med nami« s tem geslom se predstavlja letošnja knjižna zbirka Goriške Mohorjeve družbe, ki je te dni na razpolago vsem, ki so navezani na to knjižno založbo in onim, ki jih bodo pritegnile letošnje izdaje. Goriška Mohorjeva družba je nastala pred sedmimi desetletji, ker so bile zgodovinske razmere pač take, da je bila ustanovitev družbe edino jamstvo, da dobijo slovenski ljudje pod Italijo knjige v svojem jeziku. Fašistična Italija je namreč že jasno pokazala, da sistematično uničuje vse, kar je bilo slovenskega, in onemogoča uvoz slovenskih knjig iz matice. Poslanstvu širjenja med ljudstvo takega branja, ki bo zanj zanimivo in koristno, je GMD ostala zvesta skozi vso svojo zgodovino. V dneh okrog sv. Miklavža, ko te knjige navadno izidejo, je zato med rednimi naročniki zbirke veliko pričakovanje. Tako smemo trditi, da je bilo tudi letos. Letošnja knjižna zbirka je uglašena na več obletnic in jubilejev. Z izdajami so tako počastili 70-letnico delovanja. Temu jubileju je posvečen del Koledarja za leto 1995. Na to nas spominja že platnica, ki upodablja drevo, ki rodi zlate sadove. Gre za delo slikarja Hiacinta Jussa, ki je koledar tudi opremil, notranje ilustracije, ob posameznih mesecih koledarskega dela, pa so prispevale dijakinje Pedagoškega liceja »S. Gregorčič« v Gorici. Na 70-letnico GMD nas spominja več člankov v zborniku. V Koledarju, ki ga je uredil dr. Jože Markuža, je tudi veliko drugih zanimivih člankov, ki obravnavajo zgodovinske in literarno zgodovinske teme, pa tudi socialna vprašanja, znanstvene raziskave, preberemo pa tudi lahko spominske članke na osebnosti, ki so umrle v letošnjem letu, ter poročila o političnem, kulturnem in prosvetnem delovanju društev in organizacij na Goriškem in na Tržaškem. Gre torej za dragoceno publikacijo, ki redno poroča o življenju in delu vsaj določenega kroga ljudi v našem zamejstvu. Goriški Mohorjevi družbi moramo letos tudi čestitati ob koncu izdajanja Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Letos je namreč izšel zadnji, 20. snopič, ki objavlja zadnji sklop Dodatkov, od črke M do Ž. S tem snopičem se torej končuje ta veliki založniški in izdajateljski podvig, ki je trajal 20 let in ki objavlja 3483 gesel na 2370 straneh v rednem delu, v Dodatku pa še 946 gesel na 441 straneh. Delo je izpeljal do konca prof. Martin Jevnikar, ki je leksikon prevzel na svoje rame leta 1981 in ga nadaljeval ter izpeljal v duhu predhodnih urednikov Marijana Breclja, Rudolfa Klinca in Antona Kacina, s katerimi je sodeloval vse od začetka izhajanja tega dragocenega enciklope- dičnega dela. Prof. Jevnikarju gre torej priznanje, da je usklajeval delo več kot sto sodelavcev. Njihovo število je seveda od leta do leta nihalo. Uredniku in njim gre torej priznanje, da so v dveh desetletjih izhajanja opravili to zares pomembno delo, ki priča o bogati in vsestranski ustvarjalnosti primorskih ljudi. Primorski slovenski biografski leksikon krije širši zemljepisni prostor Primorske, saj so se uredniki odločili, da bodo zajeli celotno področje, ki je po prvi svetovni vojni prišlo pod italijansko oblast, se pravi zemljepisni prostor, ki ga je zgodovinsko krila Goriška Mohorjeva družba. Zaključeni podvig Primorskega slovenskega biografskega leksikona je torej veliko delo, in kot trdijo nekateri leksikografi, je Primorska ena redkih dežel, ki se lahko pohvali s svojim, tako široko zasnovanim biografskim in življenjepisnim opusom, kot ga predstavlja 20 snopičev leksioma, ki so izhajali v Gorici. V letošnjem knjižnem daru je izšel tudi ponatis dela Alojza Rebule Vinograd rimske cesarice in zgodnje novele. S ponatisom zbirke, ki jo je Rebula za to priložnost »podsadil« še z drugimi »trsi« svoje prve ustvarjalne dobe, se je Goriška Mohorjeva družba spomnila njegove 70-letnice. Uvod v knjigo je napisala prof. Diomira Fabjan Bajc. Gre za novele, ki bralcu predstavijo prvega Rebula, mladega pisatelja, ki boleče občuti prve povojne razmere na Tržaškem, ki je še ves razbolel od vojnih dogodkov na Krasu, sprašuje se o vprašanjih, ki so še danes pereča za obstoj slovenstva v zamejstvu. Narodnoobrambna problematika se torej prepleta z osebnimi stiskami malega človeka. Rebula se nam pokaže kot zelo neposreden pisatelj. To so teme, ki jim je Rebula v osnovi ostal zvest do najnovejših del, čeprav je v zadnjih štirih desetletjih, knjiga je prvič izšla leta 1956, bistveno razvil duhovno čutenje in ga postavil v jasne dimenzije, zaradi katerih je danes nesporno eden vodil- nih slovenskih pisateljev. Knjigo je imenitno ilustriral Franko Žerjal, ki si je omislil platnico in tudi štiri notranje ilustracije, ki delijo knjigo tudi vsebinsko na štiri tematske sklope. Tudi letos je GMD poskrbela za izdajo knjige v okviru zbirke »Naše korenine«, ki jo urejuje dr. Branko Marušič, sicer neprecenljiv sodelavec pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu. Letos so torej izšli spomini tigrovskega voditelja in znanega kulturnega delavca Zorka Jelinčiča. Knjiga naj bi bralca spomnila, da bo prihodnje leto 50 let od konca druge svetovne vojne in da bo julija prihodnjega leta minilo 30 let od smrti Zorka Jelinčiča. Spominom je Jelinčič sam dal naslov Pod svinčenim nebom. V njih se nam pokaže življenjska usoda narodnjaka, planinca in neutrudnega prosvetnega delavca, ki je pod fašizmom presedel devet let ječe in še tri leta konfinacije. Bil je med ustanovitelji organizacije TIGR. Ti spomini zelo lepo prikazujejo mišljenje in čutenje našega človeka v dobi fašizma. Govorijo o življenjskih postajah in preizkušnjah Zorka Jelinčiča in njegove družine, še zlasti žene Fanice Obid in hčerk Rade ter Jasne. V knjigi je polno dragocenih informacij, ki jim je dr. Milica Kacin-VVohinz uvodoma postavila zgodovinski okvir. Osebno pričevanje sina Dušana pa osvetljuje nekatera ozadja o kasnejši usodi tega preizkušenega človeka. Knjigo je pripravila za tisk Jelinčičeva hčerka Rada, ki je žal umrla pred nekaj dnevi, še preden ji je bilo dano, da bi knjigo tudi sama videla. Kot smo slišali, pa se je izdaje izredno in globoko veselila, saj je čutila, da se s to knjigo popravlja nekakšna pozaba, ki je legla tudi na Zorka Jelinčiča in delovanje samega TIGRA. Bili so to ljudje, ki so se prvi odločno uprli fašizmu. To dejstvo pa je bilo dolgo časa nekakšna tabu tema. Knjigo je opremil Pavel Medvešček, ki od začetka skrbi za »zunanjo obleko« zbirke Naše korenine. Izšla je tretja letošnja številka revije »Pretoki« Pred dnevi je v zamejstvu izšla tretja letošnja številka kulturne revije »PRETOKI«, ki jo izdaja Kulturna zadruga »Maja« iz Gorice v sodelovanju s Komisijo za kulturo prI Slovenski kulturno gospodarski zvezi in goriškim Kulturnim domom. Revijo ureja Ace Mermolja. Tretja številka »Pretoki« s podnaslovom »V znamenju literature« prl' naša v uvodnem delu več literarnih prispevkov mladih piscev in piscev srednje generacije (Jurij Paljk, Igof Pahor, Boris Pangerc, Matejka GrgiL Majda Gergolet). Za uvodni esej o literaturi v zamejstvu pa je poskrbel Miran Košuta, ki je označil identifikacije posebnosti tukajšnje književnosti. Košuta jemlje kot izhodišče svojega razmišljanja pet zaznamovanosti, in sicer ontološko, etično, narodnostno, prostorsko in jezikovno. Na tej osnovi začrta »znamenje«, ki daje zamejski literaturi poseben pečat in glas. Zanimiva eseja o narodnostnem vprašanju sta prispevala Marija Jurič Pahor in madžarski pisec Csaba Tabajdi. Marija Jurič razmišlja v eseju Pri-sila spomina o problemu naroda kot moči, Csaba Tabajdi pa 0 funkcijah in disfunkcijah nacionalnega vprašanja v srednji in vzhodni Evropi. Marko Jarc je prispeval drugi del študije o prevajalskem delu Andreja Budala. Tokrat je analiziral Budalove prevode iz francoščine. Zaključni članek je izpod peresa Aceta Mermolje, ki razmišlja o spremembah, ki vplivajo na življenje slovenske manjšine v Italiji ter o reakcijah naše skupnosti na zgodovinske prelomnice. Članek je bil napisan pred kakim mesecem, ohranja pa svojo aktualnost kljub naglemu razvoju dogodkov. V zaključku naj še dodamo, da je ta številka opremljena s slikami slovenskega goriškega likovnega umetnika Vladimirja Klanjščka. * * * V Kulturnem domu v Gorici razstavljajo fotografi »Skupina 75« V Galeriji Kulturnega doma v Gorici (ul. Brass, 20) bo vse do konca letošnjega leta odprta skupinska fotografska razstava Fotokluba »Skupino 75« iz Gorice. Ob tej priložnosti razstavljajo naslednji goriški ljubitelji fotografske umetnosti: Zdenko Vogrič, Vilko Fajt, Silvan Pittoli, Flavio Mo-setti in Walter Nanut. Kolektivno razstavo prireja Fotoklub »Skupina 75« v sodelovanju z Upravnim odborom Kulturnega doma iz Gorice. Razstava je odprta ob delavnikih po tem urniku: od 9. do 12. ure ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami. »Vladajoči krogi skušajo v Gorici pokvariti vzdušje med Slovenci in Italijani« Razmere na Goriškem so se po izvolitvi nove pokrajinske uprave, ki je manjšini vse prej kot naklonjena, precej zaostrile. Tudi v pred kratkim izvoljenem občinskem svetu so težave, saj so prevladale desničarske sile, kar nujno vpliva tudi na odnose med obema narodnostnima skupnostima. O tem je v intervjuju povedal kai več goriški občinski svetovalec Slovenske skupnosti dr. Bernard Špacapan. - Kako gledate na koalicijo, ki vodi goriško občinsko upravo? Prav v zadnjih mesecih se odnosi med Slovenijo in Italijo še zapletajo. V kolikšni meri to stanje vpliva na odnose med obema narodnostnima skupnostima v Gorici in znotraj samega občinskega sveta in odbora? Štiri mesece po izvolitvi župana in novega občinskega sveta je politično vzdušje v Gorici pač tako, kakršnega smo lahko pričakovali, potem ko je prišla na oblast desnica. Koalicija, ki jo sestavljajo gibanje Naprej Italija, Nacionalno zavezništvo ter Krščansko demokratski center, je veliko obljubljala in se je obvezala, da bo vzpostavila nov način vladanja. V resnici pa prihaja vedno bolj jasno na dan resnica, da med novimi upravitelji ni ljudi z velikimi idejami. Nova uprava sicer trdi, da je ves občinski aparat proti njim in da med uslužbenci ni prave volje do dela, vendar mislim, da bi jim moč, ki izhaja iz večinskega sistema, morala dati dovolj sredstev za učinkovito vladanje. Glede odnosov med slovensko in italijansko narodnostno skupnostjo je treba poudariti, da po mnogih desetletjih Slovenci na noben način ne sodelujemo pri upravi; v prejšnjih časih je bil vedno v odboru tudi slovenski človek Slovenske skupnosti in pa zastopnik PSI. V tej situaciji, ko smo vsi Slovenci v opoziciji, nimamo nobene možnosti, da bi vplivali na odločitve odbora. Prav zato je na primer prišlo do odobritve resolucije o odnosih med Slovenijo in Italijo, ki je podprla najbolj nacionalistična stališča rimske vlade. Vzdušje med Slovenci in Italijani v mestu ostaja na zadovoljivi ravni, kar je sad dolgoletnega delovanja slovenskih organizacij in številnih italijanskih krogov. Očitno pa obstaja želja v krogih vladajoče koalicije, da to vzdušje pokvari. K temu prispeva njihovo tedensko glasilo z objavljanjem cele vrste člankov s protislovensko vsebino. Zlasti v Štandrežu skušajo ti krogi ustvariti polemike okoli zadeve vrtca in s stalnimi napadi na rajonski svet, ki ga vodi Božo Tabaj, predstavnik Slovenske skupnosti. Kaj bi povedali o stikih in sodelovanju med Gorico in Novo Gorico? Zunanjemu opazovalcu se zdi, da so precej plodni in odprti? Prejšnji goriški župan in tudi sedanji imajo do uprave v Novi Gorici zelo dvoličen odnos. Po eni strani obstajajo razne skupne iniciative in izja- ki strank večine do manjšinskega vprašanja? V občinskem svetu sva trenutno dva Slovenca; oba zagovarjava v tem težkem trenutku skupna narodno-ob-rambna stališča, tako da so svetovnonazorske razlike nekoliko v ozadju. Pozitiven odnos do naših problemov imajo vsi svetovalci opozicije, ker imajo vsi med svojimi volivci tudi naše ljudi. Drugačen je seveda odnos svetovalcev večine; v gibanje Naprej Italija je namreč prešel ves tisti del Krščanske demokracije, ki je združeval kroge istrskih beguncev. Večkrat me motijo stališča mlajših pripadnikov strank večine, ki ohranjajo nacionalistična prepričanja. Tudi oni uporabljajo običajne fraze o privilegijih, ki jih ima manjšina, o ekonomski premoči manjšine, ipd. za takšen odnos je v prvi vrsti krivo dejstvo, da imajo izkrivljene podatke o zgodovini in da ne poznajo slovenskega jezika, vendar sem prepričan, da gre tudi za premišljeno spodbujanje sovraštva, ki jim je potrebno za volilni uspeh. Eden od še vedno aktualnih problemov na Goriškem je šola za finančne stražnike. Obstajajo možnosti, da bi načrt preprečili? Zaradi načrta za gradnjo šole za finančne stražnike sta padla dva prejšnja župana; ob tem vprašanju se je javno mnenje razdelilo. In vendar vse kaže, da gredo načrti naprej. V zadnjem času na letališču iščejo mine. Vse to je le potrditev prepričanja, da stoji za načrti zelo močan lobi, ki uresničuje svoje načrte kljub vsem zaprekam. Slovenci smo bili vedno kompaktno proti zgradbi; prvič ker letališče ni primerna lokacija, drugič ker uporablja sredstva Osimskega sporazuma in končno ker ne prinaša nobene prave ekonomske koristi za mesto. Narodnostni aspekt je tudi važen, zlasti, če bi prišlo do zgradbe na področju Štandreža, vendar pri naši stranki realistično ugotavljamo, da je v zadnjih letih iz Gorice odšlo več kot pet tisoč vojakov. Mislim, da bomo v zvezi s to zgradbo v Gorici doživeli še veliko neprijetnih trenutkov. ve, in pogosto vidimo oba župana v prijateljskem pogovoru. Po drugi strani pa ni nobene resnične volje z italijanske strani, da bi dobrososedski odnosi postali vsakdanja realnost. Vidimo na primer, da ni nobenega spoštovanja do kupcev iz Slovenije, pa čeprav ti odločilno podpirajo goriško trgovino. Že sam smisel za dobro trgovino bi moral Gorico pripeljati do drugačnih, bolj prijaznih odnosov s sosednjo Novo Gorico. Obstaja cela vrsta dokumentov, ki predlagajo postopno združevanje obeh mest, vendar ni bila uresničena niti prva faza, ki predvideva skupno uporabo nekaterih objektov, na primer novega gledališča v Novi Gorici. Katere so po Vašem v tem trenutku glavne naloge slovenskega svetovalca? Če si v opoziciji, imaš seveda malo možnosti, da bi lahko vplival na odločitve uprave. Mislim, da je glavna naloga slovenskega svetovalca v tem trenutku, kar da budno sledi dogajanju in da opozarja na odločitve, ki bi lahko kakorkoli oškodovale našo narodno skupnost. V tem kratkem času štirih mesecev je bil tako blokiran načrt občine, da bi premestila Nižjo slovensko srednjo šolo I. Trinko. Nadalje je občinska uprava sprejela nekatere ukrepe za boljšo kontrolo nad delovanjem upepeljevalnika, ki stoji prav na meji s sovodenjsko občino. V prihodnjih mesecih je na vrsti delo za ohranitev Konzulte za vprašanja slovenske manjšine. Ker sedanja sestava konzulte ni pogodu nekaterim krogom, je prišlo do predloga, da se spremeni pravilnik, s tem pa najbrž ne bi bila več zagotovljena sedanja večina. Zadeva je sedaj v obravnavi v eni od občinskih komisij. Kakšen odnos imajo goriški občinski svetovalci in pripadni- Še vedno aktualna razprava v Italiji FAŠIZEM ANTIFAŠIZEM Pri znani italijanski založbi Rizzolije pred kratkim izšla drobna, a zelo aktualna knjiga z naslovom: »Fascismo Antifascismo« (Fašizem Antifašizem). Njuna avtorja sta časnikarja Furio Colombo in Vittorio Feltri. Politično in idejno sta na nasprotnih bregovih, kar pomeni, da različno presojata oba pojava. To pa je bil tudi glavni namen založnika, ki je prepričan, da so njuna izvajanja verna slika trenutnega stanja v državi, ko manjka le nekaj mesecev do 50-letnice konca 2. svetovne vojne. Ta je pomenila tudi vojaški poraz fašizma in torej zmago protifašizma. Poznavalci italijanskih razmer pa vedo, da zadeva ni tako preprosta, kot bi se zdelo na prvi pogled. »Na svetu ni niti dveh Italijanov, ki bi enako mislila o fašizmu. Isto več ali manj velja tudi za antifašizem,« je ob izidu knjige napisal njen recenzent. Niti tako ugledna časnikarja, kot sta Colombo in Feltri, ne moreta o fašizmu in antifašizmu najti skupnega jezika. Založnik se je obrnil na Colomba, ker da ta predstavlja levico, na Feltrija pa zato, ker naj bi bil desničar. Vittorio Feltri poudarja, da fašizem ni več aktualen in da črnega totalitarizma sploh ni, zaradi česar v tem pogledu ne more biti najmanjše nevarnosti. Pravi še nekaj več: med dvajsetletnim režimom sploh ni bilo pristne fašistične ideologije. Feltri meni, da sploh ni bilo sistema, ki bi vodil politično in družbeno akcijo. Šlo naj bi le za muhasto in anarhistično zmes, ki jo je lahko ohranjal pri življenju le Mussolini. Furio Colombo meni, da je komunizem mrtev in da torej sploh ni več komunistične nevarnosti, fašizem pa naj bi bil po njegovem pri najboljšem zdravju in naj bi tudi resno ogrožal tako Italijo kot tudi ves svet. Colombo v bistvu izraža hrepenenje protifašistične generacije, ki je prepričana, da živi v obdobju po holokavstu. Ne glede na to, kar pravijo nekateri revizionistični zgodovinarji, sta fašizem in nacizem za Colomba ena in ista stvar, predstavljata virus, ki je le začasno neškodljiv, medtem kot sta fašizem in nacizem dejansko bolezen, zaradi katere lahko nekdo zajaha nepravega konja in se postavi na zgrešeno zgodovinsko stran. Colombo navaja tudi zanimivo pismo, ki ga je bivši predsednik italijanske republike Cossiga naslovil na glavnega tajnika Nacionalnega zavezništva Finija na začetku letošnjega junija. Tedaj je namreč Fini dejal, da je bil fašizem do leta 1938 znosen politični sistem in da se je hudo poslabšal po tem letu z odobritvijo protijudovskih zakonov. Bivši predsednik Cossiga v tej zvezi takole piše: »Kot je pravilno ugotovil Togliatti, je fašizem gotovo bil množično gibanje. Bil pa je množično reakcionirano gibanje, ki se je s prevzemom oblasti oddaljilo pri njenem izvajanju od nekaterih svojih socialističnih, sindikalnih in republikanskih izvorov ter še začelo nagibati k monarhiji in k najbolj zabitemu kapitalizmu. Kot množično gibanje je gotovo izvedel nekaj izboljšav, ki so značilne za državni socializem. Toda ubil je svobodo in prekinil demokratični razvoj italijanske družbe mnogo pred tistim žalostnim 1938. letom, ko je posilil krščansko in strpno vest italijanskega ljudstva z odobritvijo protijudovskih zakonskih ukrepov. Toda pred 1938 je bilo leto 1922, nato leti 1925 in 1926, etiopska kampanja, intervencija proti republikanski Španiji, prepoved političnih strank, katoliških mladinskih organizacij, prostozidarstva, ki je bilo do tedaj — in to trdim kot katoličan — pomemben del laične vere Risorgimenta in enotne države. Bili so politični procesi, ustanovitev posebnega sodišča in posebnih policij, preganjanje nemške, francoske, slovenske in hrvaške manjšine ter zlasti ukinitev svobode tiska in odprava parlamenta«. Mislimo, da je Francesco Cossiga naravnost odlično orisal bistvo italijanskega fašizma. Najnovejša pesniška zbirka je izšla v Ljubljani »Nemir« Jurija Paljka »Pesnik naj išče navdih za ustvarjanje v svojem srcu in v svoji duši — ne pa v plitvih zmedah logike in čustev tujih modnih Puškinov.« Tako je na predstavitvi pesniške zbirke Jurija Palja »Nemir«, ki je potekala v Katoliški knjigarni v Gorici, dejal književnik Igor Torkar, avtor spremne besede h knjkigi. Delo je izšlo pri ljubljanski založbi Pegaz International. Pesmi, je na predstavitvi še dejal Torkar, nakazujejo prehod v dobo novih sintez. V Juriju Palj-ku zveni zaresen smeh, zaresen jok, zaresna jeza, zaresno hrepenenje, zaresna žalost in zaresno kesanje. Gre torej za pesnika, ki je vreden vse pozornosti, je zaključil Torkar. V nabito polnih prostorih Katoliške knjigarne je spregovorila tudi prof. Marija Ceščut, ki je govorila o Paljkovem ustvarjalnem delu. Predvsem je opozorila na njegov originalen pristop pri publicističnem snovanju. Tudi sam avtor je ob koncu izrekel nekaj misli. Predvsem je povedal, kako on doživlja poezijo, ter podal eno izmed svojih pesmi, posvečeno tragično umrli prijateljici in gori-ški kulturni delavki Franki Ferle-tič. Poezije in nove zbirke sta podala Sara Hoban in Jan Leopoli. Jurij Paljk se poklicno ukvarja z novinarstvom, piše pa tudi prozo. Svoja dela objavlja v revijah in časopisih predvsem na Primorskem. »Nemir« je njegova druga pesniška zbirka. Prva, z naslovom »Soba 150«, je izšla v Gorici pred osmimi leti. Knjiga iz daljne Avstralije Bliža se konec leta, a prav pred kratkim mi je prišla v roke pesniška zbirka, ki je lani izšla v daljni Avstraliji. Gre za zbirko pesmi Ivana Legiše — Burnika z naslovom »Za pest drobiža«. Avtor je doma jz Medje vasi in je šel leta 1956, kot pravi v spremni besedi te zbirke Marta Špeš Skrbiš, »...za bratom v Avstralijo. Za pet let... Ostal je za vedno.« Legiša je živel v raznih krajih južne Avstralije, nazadnje pa se je z družino naselil v Adelaide, kjer se je vključil tudi v kulturne organizacije tamkajšnjih slovenskih izseljencev. Ivan Legiša je svojo literarno pot začel v »Literarnih vajah«, nato se je v Avstraliji odzval vabilu dr. Ivana Mikule in začel objavljati v »Mislih«. Pesmi je podpisoval s psevdonimom Ivan Burnik. Pesmi je objavljal tudi v drugih listih, leta 1991 pa je izšla njegova prva pesniška zbirka z naslovom »Jesensko listje«. Zadnjo, »Za pest drobiža«, so založili Slovenci južne Avstralije kot dar otroški kliniki v Ljubljani. Objavljene pesmi nam kažejo človeka, ki mu pesmi navdihuje domotožje. Tako že geslo knjige pove, kaj čuti pesnik, saj pravi: »Domov, domov pod rodni krov me južni veter žene. Domov, v domačo vas po blagoslov, tolažbe srcu druge ni nobene!« Avtor se čuti ujet in v tujo zemljo z verigami pripet, kot sam pravi v neki pesmi. V stiski je, ker se ne čuti doma, v stiski, ker je tujini dal lastnega otroka, bori se, da ohrani materinščino. Spomini na domače, na Medjo vas in na Kras mu navdihnejo občutene verze, čeprav se zaveda, da niso več isti ljudje in kraji, kot jih je poznal v svoji mladosti. V knjigi pa so tudi pesmi, ki obravnavajo čisto osebne stiske človeka. V mnogih pesmih bomo prebrali misli, ki govorijo o staranju, o smrti in o odnosih med ljudmi. Večkrat pa je zaznati, kako ima avtor občutek za sveto, za pristen odnos do vere in Boga. Prav tako je med objavljenimi nekaj ljubezenskih pesmi in je še zlasti v teh čutiti tudi lahko avtoironijo, kar daje tem pesmim posebno živahnost. Pesniška zbirka »Za pest drobiža« nam v resnici razkriva majhno duhovno bogastvo. Ivan Legiša — Burnik se zaveda, da piše preprosto in v tradicionalnem pesniškem jeziku, ne da bi iskal posebne sodobne pesniške izraze, a kot sam pravi, »kleno seme bom sejal, / dež namaka naj mi polja.« To je poezija, ki odraža življenje in čutenje izseljenca in prav je, da mi tu v domačih krajih pod Grmado, poznamo in prebiramo te pesmi, ki so, kljub razdalji, tudi del našega sveta in našega čutenja, M.T. Monumenta Frisingensia V nadpovprečnem formatu, se pravi za višjo in globljo polico, smo dobili knjigo »Monumenta Frisingensia — Brižinski spomeniki« — blestečo, kar praznično na odličnem svet-lorumenem papirju. Njen avtor Janko Jež jo je s sodelavcem Paolom G. Parovelom, ki je napisal predgovor in zgodovinska pojasnila, namenil Italijanom. Založbo pri Graphartu v oktobru 1994 natisnjene knjige sta prevzela tržaška Mladika in ugledni florentinski založnik Vallecchi. Knjiga obsega X in 121 strani, od tega 21 praznih. Kdor že je dal pobudo za to italijanskemu svetu namenjeno izdajo malo manj ali malo več ko tisoč let starih zapisov v slovenskem jeziku, zasluži vse priznanje. Brižinski spomeniki stoje na začetku našega pismenstva. To so trije vsebinsko zaokroženi teksti verske vsebine: starejša spovedna molitev, pridiga o grehu in pokori in mlajša spovedna molitev — skupaj nekaj več kot tisoč besed. V rokopisnem latinskem zborniku, ki ga danes hrani državna knjižnica v Miinchnu, zavzemajo 9 strani. Od leta 1806, ko so bili Brižinski spomeniki odkriti in prvič razloženi, pa do danes so šli skozi roke neštetih zgodovinarjev in jezikoslovcev. Slovenci smo jih strokovno obdelane prvič dobili leta 1937, lani (1993) pa jim je SAZU v Ljubljani z vsem znanstvenim aparatom dala pač dokončno podobo in veljavo. Na to izdajo se je oprl tudi Janko Jež. Tako obsega glavnina knjige (strani 15-87) Brižinske spomenike v fak-similu, zatem v treh verzijah — diplomatski, kritični in fonetični — ter v sodobnem slovenskem prevodu in nazadnje v Ježevem italijanskem prevodu. Temu sledijo Parovelovi dodatki z mnogimi zemljevidi in ilustracijami o zgodovini Slovencev do Brižin-skih spomenikov (tj. do okr. leta 1000) in o Slovencih v Italiji. Pred četrt stoletja, 1968, so po zasnovi in v uredništvu slavista Jožefa Pogačnika in založnika »dvojnega doktorja« Rudolfa Trofenika v Miinchnu dobili Brižinske spomenike Nemci. Zame ostaja tista z izbranimi peresi znanstveno poglobljena izdaja zgledna. Janko Jež je svojo knjigo zasnoval poljudneje. Brižinskim spomenikom, nastalim v času, ko smo Slovenci ravno dobro sprejeli krščanstvo, vzporeja le nekaj desetletij prej nastale najstarejše zapiske v italijanščini (Placi-ti Cassinensi), ob čemer še bolj izstopa častitljivost našega prvega pismenstva. Izkoristil pa je avtor tudi priložnost, da z deležem Paola G. Parovela širše predstavi Slovence italijanskemu izobraženstvu, pri katerem želimo knjigi kar najtoplejši sprejem. Vinko Beličič Na sedežu SAZU v Ljubljani Predstavitev Brižinskih spomenikov v italijanskem jeziku Na sedežu predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je bila pred nedavnim predstavitev italijanske izdaje Brižinskih spomenikov. Italijanski prevod besedil in spremni tekst je napisal prof-Janko Jež, uvodno besedo z izčrpnimi zgodovinskimi podatki o Slovencih pa Paolo Parovel. Delo sta založili tržaška Mladika in florentinska založba Vallecchi. Predsednik SAZU dr. France Bernik je dobil to knjigo v roke takoj p° izidu. Izrazil je željo, da bi jo uradno predstavili tudi v Ljubljani ob navzočnosti časnikarjev različnih slovenskih občil. Dr. Bernik je na začetku predstavitve po pozdravu tržaških gostov dejal, da gre za pomemben dogodek na področju kulturnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo. Predsedniku SAZU Berniku se je za sprejem in zanimanje zahvalil avtor knjige prof. Jež. O nastanku knjige pa je med drugim povedal, da je bila prvotno v načrtu izdaja dvojezičnega dela. Vendar so se kmalu zavedli, da so tržaški Italijani »zelo alergični za virus, ki mu pravimo »slovenski alergen«. Zato smo se odločili, da pripravimo italijansko izdajo... Tako smo se tudi tržaški Slovenci pridružili osrednji proslavi tisočletnice Brižinskih spomenikov in tudi aktivno sodelovali na simpoziju, ki je bil letos aprila prav na tem sedežu SAZU.« Jež je v nadaljevanju še poudaril da nudijo Slovenci»s tem italijanskim prevodom nasprotnikom že drugič prijateljsko roko. Upamo, da jo bodo prijateljsko stisnili. Le tako bomo lahko znova začeli sodelovati najprej na kulturnem področju, nato pa še na gospodarskem in splošno političnem v skupno korist geopolitičnega prostora, ki ga izpolnjuje Slovenija s svojim izhodom na Jadran. Vsekakor bomo še dalje bdeli na mrtvi straži slovenstva ter na skrajnem jugozahodnem delu slovenske zemlje, ki je nikdar ne bomo nikomur razprodajali oziroma preprodajali z absolutno prednostno pravico po vsej Sloveniji.« NOVI LIST Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. UredniStvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj. Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151. Član Združenje periodičnega tiska v Italiji »Domovina, ti si kakor zdravje!« Dijaške stavke: včeraj in danes Ni dolgo od tega, kar je bila v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu predstavljena nova zbirka pesmi »O domovina« priznanega slovenskega pesnika Toneta Kuntnerja. Gre za sveženj nadvse ganljivih poezij na temo dolgo pričakovane osamosvojene in neodvisne države Slovenije, ki jo avtor v zbirki pozdravlja in se ob »novorojenem detetu« veseli, kot se je veselila dolgo pričakovanega novorojenčka Abrahamova žena Sara. Prav tako je zgledalo navdušenje Toneta Kuntnerja, ki je o Sloveniji spregovoril s tako ljubečimi besedami, kakršne premore le tisti, ki zna domovino zares ceniti, spoštovati, se ji darovati, skratka nekdo, ki je dolgo let o domovini (v pravem pomenu besede) le sanjal, kaj več kot to pa skoraj gotovo ne. In vendar se je zgodilo tisto, kar so vrsto let mnogi samo potihem upali, pisati o tem je bilo namreč malodane prohibi-tivno, kaznivo, zato so si to drznili le maloštevilni, ki so za svoj veliki ideal potem drago plačali, kjer — v zamejstvu in zdomstvu — pa so njihove ideje svobodno privrele na dan, so bili večkrat deležni porogljivih očitkov in pomilovanj. Ti pomisleki in kritike so bile po mnenju nekaterih sad pomanjkanja vere v prihodnost ali pa hotenega nesprejemanja določenih zgodovinskih danosti in mogočnosti. Po nesporni in eklatantni plebiscitarni odločitvi za samostojno pot je zgledalo, da navsezadnje le ne velja Prešernova misel o Slovencu »ki ne ljubi matere, vanj upajoče«. Pa vendar jih je bilo že v času vojne v Sloveniji kar nekaj takih, ki se niso ravno navduševali nad odcepitvijo od takratne Jugoslavije in čisto naravno je, da svojega pričevanja niso spremenili niti danes, ko postaja Slovenija že evropska realnost, v katero verjamejo tudi tisti, evropski politiki, ki so še najbolj skeptično in nezaupljivo iztisnili iz sebe svoj »da« novonastali politični stvarnosti. Nad takimi in podobnimi zadržanimi nostalgiki, med katerimi niso nobena izjema tudi posamezni, vendar k sreči maloštevilni kulturniki, se je na tistem ponedeljkovem večeru zgražal tudi Tone Kuntner, ki je definiral tak odnos do skupne »hiše« — tako se je pesnik metaforično izrazil o naši domovini v novi preobleki — obsodbe vreden, vendar glede na našo politično preteklost tudi nekje razumljiv in pričakovan. To so bile samo uvodne misli v predstavitev zbirke, nekakšna preambula v branje njegove domovinske lirike, ki izžareva avtorjevo — lahko bi rekel — otroško, zato pa še toliko bolj pristno ljubezen do Slovenije. Tako navdušeno in prisrčno je bral svoje poezije o domovini, da bi se zanjo ogrel tudi tisti, ki je (bil) v odnosu do nje ravnodušen. Seveda ni bila samo njegova osebna deklamacija glavni porok za to, ampak že sama narava njegove poezije — spevne, preproste, prečiščene vse nepotrebne navlake, direktne, daleč od kakršnekoli poetike hermetizma, modernizma, značilne za Grafenauerja ali Šalamuna. V Kuntnerjevi iskreni lirski izpovedi najde svoje mesto vse, kar ima s slovenstvom in osamosvojitvijo opravka: žrtve, padle v vojni, vojna sama in teža odgovornosti v posameznih odločitvah, uresničitev dolgo pričakovanih sanj, opevanje lepot slovenske dežele, bolečina ob tolikšni slovenski diaspori, skupna prihodnost, za katero bo moral vsak prispevati svoj delež, obžalovanje, da prestala preizkušnja ni izučila ali streznila vseh, da smo... »družina; druži nas ista kri, / družijo iste skrivnostne vezi, —- / ki jih nihče ne more izničiti, / ne pretrgati, ne zatajiti. / Družina, — iz iste hiše doma, ... / ... Vsi smo eden drugemu luč. / In če le ena od njih ugasne, / ugasne cele družine luč,« pravi avtor v eni izmed svojih poezij. Ali pa: »Slovenec biti, slovensko ljubiti, -/ je pravzaprav nerazložljiva stvar, ker je to stvar srca in biti. / Slovenec biti ni drugega kakor slovensko misliti, / slovensko peti in govoriti;...« Takih in podobnih verzov je v sicer lično opremljeni zbirki veliko, so pa nabiti z izrazito sporočilnostjo, oplajeno z izvirno metaforiko, ki daje glavni poudarek lirski izpovedi, saj avtor nikjer ali skoraj ne spregovori direktno, prav obratno: kjer je vsebinska teža največja, tam se avtor izraža izključno s pomočjo prenesenih pomenov. Lirski subjekt — sporočevalec — je ves predan čustvenemu naboju, ki ga želi deliti z naslovnikom, ga navdušiti za svoje občutke. Kaj je lepšega, kot imeti svojo domovino, svoj prostor pod nebom, kjer si lahko sam krojiš usodo, kjer si sam svoj gospodar. Ponosni moramo biti na našo kulturo, na naš jezik, na naše prednike, na košček zemlje, ki ga imamo pod soncem, je Je rekel avtor in zaključil s Cankarjevimi besedami:« ... Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti, da je Bog ustvaril paradiž veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. / Vesela domovina, pozdravljena iz vsega srca!« Adrijan Pahor ZNAMKE VSEH VRST! Ponovno se oglašam zvestim in novim sodelavcem za zbiranje znamk v korist slovenskih misijonarjev. Akcija se uspešno nadaljuje, zato se še enkrat priporočam vsem, ki se zanimajo za pomoč našim skrbnim misijonarjem. Ob tej priliki želim vsem blagoslovljen božič in srečno novo leto 1995! SAKSIDA FRANC UL. BIASOLETTO 125 34142 TRST-TRIESTE - ITALIJA Obiskoval sem prvi razred Višje realne gimnazije, gledal z zavistjo in spoštovanjem dijake zadnjih letnikov, prave »gospode«, saj so dali skozi celo vojno obdobje, marsikdo pa seje tudi aktivno udeležil bojev ali dela na terenu ob osvoboditvi Trsta. Pisalo se je leto 1953, hladen jesenski dan ni obetal nič dobrega, saj so bile manifestacije po oktobrski dvostranski izjavi Anglo-američanov, da mislijo zapustiti STO, na dnevnem redu. V glavnem so v Trstu izražali svoje zadovoljstvo italijanski meščani, ki so zahtevali čimprejšnjo vrnitev Italije. Sko-ro vse višje šole italijanskega jezika so stavkale in manifestirale v prid Italiji; slovenski dijaki, pod šokom, ker se je v kratkem času razblinil še zadnji sen — udejanjanje Svobodnega tržaškega ozemlja, so na tihem zadrževali svojo jezo in razočaranje. Končno so se odločili, da tudi sami stavkajo. Vse slovenske višje šole so bile tedaj v zasebni stanovanjski hiši v ulici Lazza-retto Vecchio in vsega je bilo le nekaj sto dijakov, ki so se pogumno odpravili proti Velikemu trgu, da tam glasno zahtevajo guvernerja za STO, torej da manifestirajo proti vrnitvi Italije. Sprevod je šel mimo italijanske pomorske šole v ul. Diaz, takrat pravega legla šovinistov, ki so že več dni glasno izražali svoje želje. Ni treba posebej poudarjati, da so nas italijanski kolegi sprejeli z žvižganjem, grožnjami in »častno stražo«, ki nas je spremljala ob »Čerinih«, tako so pravili agentom takratne civilne policije, vse do Velikega trga, kjer smo se pred Prefekturo ustavili in glasno zahtevali guvernerja, ki naj končno uveljavi Pariško mirovno pogodbo. Tedaj se je vzdušje segrelo in več sto italijanskih dijakov je navalilo na maloštevilne slovenske kolege. Policija nas ni branila, nasprotno, s »strokovnimi prijemi«(kot se danes temu reče v Sloveniji), so pospremili vidnejše predstavnike naših šol na policijo. Prvič sem neposredno prisostvoval političnemu obračunavanju s pretepom, ki je takrat bil običajen način prepričevanja drugače mislečih. V naslednjih dneh so se manifestacije za vrnitev Italije nadaljevale in dosegle svoj višek s petimi novembrskimi žrtvami na trgu pred cerkvijo sv. Antona Novega. Temu sem radovedno, a s strahom sledil od daleč, dokler mi ni policaj, ki me je prepoznal, »prijazno« svetoval, naj se nemudoma odpravim na dom, sicer me bo zatožil star-■ šem! Bili so to hudi časi, sam sem se čutil odraslega in tudi, vsaj malo, akter zgodovine. Bilo me je strah, obenem pa sem bil ponosen, da si je peščica slovenskih dijakov upala glasno povedati, kaj misli. Prvič sem spoznal »nepristranskost«organov javne varnosti, ki nam gotovo niso bili in nam še niso naklonjeni, pravici demokratičnega izražanja mnenj navkljub! Konec oktobra in prve dni novembra leta 1956 se je dramatično zaključil madžarski protikomunistični upor, obenetn pa so Anglo-francozi napadli Egipt zaradi zaprtja Sueza. Vrstile so se dijaške manifestacije. Kot se je takrat spodobilo, so bile dveh vrst: v korist Madžarov so manifestirali »demokrati« (center), proti francosko-angle-škemu imperializmu pa levica. Po celi državi so si sledile stavke višješol-cev, naše šole pa so nemirno čakale. Za stavko smo se odločili (takrat sem obiskoval četrti razred realke) precej pozno. Stavkali in protestirali smo nekaj dni eni za Madžarsko, drugi za Egipt (kot se tudi za nas »spodobi«: bili smo ločeni na dva tabora). Prav med našo stavko je minister poslal na šole okrožnico, ki je velevala ravnateljem, naj organizatorje dijaških stavk zgledno kaznujejo z izključitvijo. Ob zaklju- III*- 13 (foto Jan Leszczpnski) Lojze Semolič Spomini na mojega ob 50-letnici smrti Veste, kaj so hudi spomini, taki, ki se včasih prikradejo v zavest sredi kateregakoli dne in ti napolnijo dušo z žalostjo, se ponavljajo v morečih sanjah, ki te zbudijo sredi noči, da se dolgo ne umiriš?... Dovolj je, da pomislim, in že se spominjam, kaj se je dogajalo v Brestovici pri Županovih 21. decembra 1944. Vendar moram to, kar hočem povedati, začeti prej. Spadali smo še pod Mussolinijevo Italijo, ko je Ven-ko šel v partizane. Bil je 28. junij 1943. Ne vem, kako je do tega natančno prišlo, a je šel. Če izvedo, da je šel družinski član v partizane, bo kaznovana vsa družina in odpeljana v taborišče na Sardinijo, so pravili. Zato smo se bali, da nas pridejo iskat, in smo opazovali, če prihajajo, da bi se lahko skrili. To je trajalo do septembra 1943, ko je razpadla Italija. Že prve dni po razpadu je prišel Venko domov na obisk. Veseli smo bili, ker je bil med nami. Na glavi ni nosil titovke v zvezdo, ampak kapo, na kateri je bil znak Triglava. Ostal je zelo malo doma in se je kmalu vrnil v partizane. Nekega dne, to je bilo 15. septembra, so Nemci vdrli na Kras in na Vipavsko. Spominjam se, da smo se skrili v kaverne, kar je bila velika napaka, saj smo tvegali, da nas Nemci postrelijo, v prepričanju, da smo partizani. Nemci so šli mimo Brestovice in mi smo šli domov. Povsod okrog vasi so bile bitke in slišalo se je streljanje. Venko je bil tiste dni pri Vipavi s svojim bataljonom in tam so se spopadli z Nemci. Pod pritiskom Nemcev so se partizani razbežali in Venko ter drugi sovaščan, Stanko Buen-tov (kot smo jim pravili po domače), iz Gornje Brestovice, sta šla proti domu. Morala sta preplavati Vipavo in prav takrat so ju napadli Nemci. Stanka so zadeli in je obležal v reki. Venko se je rešil, sam ni vedel kako, mama pa je trdila, da mu je pomagal kak svetnik. Vem le to, da je prišel moker domov in je imel nahrbtnik preluknjan. Nekaj dni je ostal doma, da je prišel k sebi, in se je nato vrnil v partizane. Kmalu nato so se partizani in Nemci spet spopadli. Nekdo je prišel povedat, da je Venko Županov, to je bilo naše hišno ime, skrit skupaj z drugimi vaščani v kaverni med Mosci in Vali in da naj jim nesemo nekaj hrane. Mama in drugi so takoj pripravili košare z jedačo in so mi rekli: »Lojze, pojdi ti, ker poznaš pot in kaverno!« Spet je šlo nekaj tednov mimo in spet so se Nemci in partizani spopadli. K nam je prišla ženska iz Sel in povedala, da so partizani skriti v kaverni med Selami in Vojščico. Spet sem jim nesel hrano. Dobil sem kaverno, ampak v njej so bili ljudje, ki so govorili tuj jezik. Bili so vsi preplašeni in jaz še bolj kot oni. Od daleč sem zagledal Venkota, ki mi je mahal z roko. Košaro sem spraznil in kot strela stekel proti domu. Tudi starejši brat Vlado in njegova žena Mira sta v tistem času šla v partizane. Doma sem ostal sam z mamo in očetom. Spet je bilo nekaj novega. Po Krasu so hodile nemške edi-nice, kakih deset vojakov, z njimi je bil oficir, imenoval se je Kettner, in so ustrahovali ljudi. Vsi so se ga bali, ker je bil kot hudič. Nekega dne se je priklatil v Brestovico. Ustavil se je pred našo hišo. Mi smo se ustrašili, kaj bo z nami, oz. da se je kaj zgodilo našim partizanom. Šel sem iz hiše v stranišče. Komaj sem stopil na dvorišče, sem zagledal Venkota, ki je bil ves oborožen in se je bližal domu. Z roko sem mu pomahal, naj se umakne. Stekel sem do njega in ga skril v Koradinov hlev. Ko sem se vračal domov, so Nemci ravno stopili iz hiše, še nekaj časa so se motali po dvorišču in potem šli proti Klaričem. Danes si mislim, da če bi se Venko samo oglasil, bi bilo že tisti dan konec nas vseh. Bil je pravi čudež, da sem stopil na dvorišče, ko so bili vojaki še v hiši. Zmračilo se je in Nemci so odšli iz vasi. Komaj tedaj sem doma povedal, da je Venko skrit v hlevu. Mislil sem, da bodo ponoreli. Šel sem ga iskat in ga razoroženega pripeljal domov. Mama je začela jokati in praviti, kaj bi se lahko zgodilo. Tata ga je gledal brez besed. Venko nas je tolažil in pomirjeval, naj potrpimo še malo, ker bo vojne kmalu konec. Nekaj je pojedel, se preoblekel in že isti večer je odšel. Pospremil sem ga do Gornje Brestovice, odšel je v noč, jaz pa domov. Prišel je december 1944 in nikoli ne bom pozabil, kaj se je z bratom in nami zgodilo 21. decembra tega leta. Ta spomin bom nosil s seboj do groba. Ze zgodaj zjutraj se je slišalo streljanje od daleč in nato vedno bliže. Pri Škrbini so se spopadli Nemci in partizani. Med temi je bil tudi Venko. Ranili so ga in je pobegnil proti domu. Nemci so obkolili vse področje od Gorjanskega do Klanca, Majerjev in Val. Venkota so ulovili pri Valah in ga verjetno tudi pretepli. Našli so mu izkaznico, kjer je pisalo: »v 'Apo-stolstvo molitve' je bil sprejet Semolič Venko, Brestovica 99, dne 19. novembra 1944!« Podpisal je župnik Špacapan. Mojega brata so odpeljali proti Brestovici, proti domu. Bilo je okrog poldne, ko je priteklo k nam neko dekle in povedalo, da so Nemci ulovili Venkota in da ga peljejo domov. Doma smo bili mama, svakinja Mira in jaz. Nemci so prišli v vas in začeli preiskovati po hišah. V prvi hiši so našli ubogega bolnika, ki je obolel prav zaradi Nemcev, zažgali so hišo z njim notri. Šli so naprej in se ustavili pri Frančnih, tu je stanoval naš stric. Strica in ostalo družino so zaprli v sobo, Venkota so peljali v kuhinjo in ga tu spraševali, kje je doma. Zapustili so tudi to hišo in se približali našemu domu. Z mamo in Miro smo čakali v kuhinji, kaj bo. Venkota so pripeljali na »porton-ček« in ko ga je mama zagledala, je začela jokati in klicati »ubogi moj otrok, ubogi moj Venko!« Nemci so vkorakali v hišo in rekli »Dieci minuti casa brucia!« šel sem iz hiše, se približal Venkotu in ga vprašal, če je ranjen. Ni mi odgovoril, edino mamo je klical. Približal se je nemški vojak, porinil ga je, dvignil brzostrelko in ga ustrelil v hrbet, nato pa v glavo. Name je zarjovel in me porinil vstran. Tekel sem iskat mamo in Miro, ker je hiša že gorela. Bratranec Milko mi je pomagal, da smo rešili nekaj malenkosti, tako jih je tudi on dobil po hrbtu. Klical sem mamo in Miro, ta je pritekla po stopnicah in me spraševala, kje je Venko. Venko je ležal mrtev na tleh, Mira je najprej obstala in se je nato zrušila na tla. Nekdo ji je pomagal, da je vstala in jo je peljal k teti Mariji na Pošto. To je bila očetova sestra, z njo je že od mladih let živela moja sestra Olga. Ko je mama zbolela, je Olga šla k teti in ostala pri njej. Mira je ostala z Olgo in jo tolažila, ker je jokala zaradi Venkota in mame, ki je bila obupana. Začel sem iskati mamo, našel sem jo v hramu in ji pomagal na prosto. Bilo je že skrajno nevarno, saj so bili že vsi prostori polni dima. Nemci so bili na dvorišču. Mama je še vedno jokala in klicala Venkota. Imel sem to- Papeži o Apostolstvu molitve Urn.•