Župan Hribar ni potrjen! Ne bomo se bavili toliko z županom samim in njegovo osebo, ker ga itak po delih že vsakdo pozna. Tudi ne menimo ugaujati osebne politike, temveč gre nam le za načela in dejstvo, ki jih moramo konstatirati z našega stanovskega — učiteljskega stališča. V županu Ivaua Hribarju imamo zaznamovati enega resničnih in odkritosrčnih prijateljev učiteljstva, ki so ne iz lastne sebičnosti ali katerihkoli drugih okolščin delovali yprid učiteljstva in šolstva. Ivan Hribar ni bil le mož, ki je kot župan skrbel za učiteljstvo in šolstvo, temveč on je rad pomagal in šel na roko v prid učiteljstvu in šolstvu tudi izven Ljubljane in je zavzemal svoje odkritosrčno staIiš6e napram učiteljstvu in šolstvu tudi v zakonodajnih zastopih. Da se je imenovalo gosp. Ivana Hribarja častnim članom naše BZaveze--, nam tega niso narekovali politiški nagibi, temreč nam je to velevala vest hvaležnosti vseh, katerim je g. župan Ivan Hribar rad pomagal vselej in ob vsaki priliki in to je bilo gotovo učiteljstvo, ki mu je vselej rad ustregel, če je šlo za koristi učiteljstva ali pa šolstva. Toda ne to, drugo je, kar hoče tudi učiteljstvo danes konstatirati, to namreč, kakšno vlogo so igrali pri vsej stvari za potrditev Ijubljanskega župana oni, ki daues na Kranjskem uganjajo nemoralno gonjo nad ueiteljstvom in šolstvom. Dolžnost nam je stati kot vzgojiteljem na načelih etike in čiste morale, dolžnost nam je stati kot vzgojiteljem na načelih narodoosti in pravičnosti. In če nam je dolžuost stati na teh načelib, nam je tudi dolžnost obsojati, kar se ne 8trinja s temi načeli. Ia gotovo je, da se ne strinja s temi Dačeli nepoštenost. denunciantstvo, brezdomovinstvo, demoralizacija in širjenje teh slabosti med narodom. Eot vzgojitelji naroda se moramo najodločneje upreti vsemu takemu početju in dasi naj pade še marsikatera žrtev, gotovo je, da nam te žrtve prinesejo lepe dneve bodočnosti našemu narodu in našemu stanu. Iz zgoranjega slučaja razvidimo, da se je nasilje iz našega stanu prenealo že na splošno narodno nasilje in terorizem. Od S. L. S. nam ni pričakovati pravičnosti in nam ni pričakoTati boljše bodočnosti. Vsi so govorili za potrditev ljubljanskega župana, če bi ne bilo tu brezrodnih intrigantov, če bi ne bilo tu onih trinogov, katerih kruto pest je izmed vse slovenske javnosti še najbolj občutilo napredno učiteljstvo. In dasi moramo obfcalovati, da je ravno najdelavnejši ia nam najbolj naklonjen mož prvi postal žrtev tega nasilja, vendar se nam z druge strani ne zdi napačeuo, zakaj splošno ogorčenje se bo šele sedaj med slovensko javnostjo zbudilo in morebiti žele to odpre oči našim buržoazistom, da se bodo tudi oni zbudili in bodo pričeli vsaj nekoliko delati — zakaj nedolžna kri učiteljstva jih ni zdramila. Sami smo se branili, sami smo se Tzdržavali, sami smo delali in sami srao prenašali gorje, dasi bi nam lahko na pristopnih mestih pomagal marsikdo — vsaj s par besedami. In rse to smo mirno prenašali, zakaj imeli smo to zavest, da smo tudi sami močni in bomo nekoč prodrli, kakor se bo sedaj napredna javnost zavedla, da sama tudi kaj vzmore — če hoče. Potrebno se nam je zdelo to konštat-irati, da se nas bo razumelo tudi vnaprej. Toliko in tolikrat je že župan bil potrjen, toliko in toliko je že storil za Ljubljano in kar naenkrat naj se ga ne potrdi! Ne bomo se obračali za več Iet nazaj in tudi ne bomo popisavali za več let nazaj in tudi ne bomo popisovali lumparij, ki so jih počenjali klerikalci pri tem, hočemo konštatirati le najvažnejše. Ni nam težko popisati taktiko, ki so se jo posluževali pri tem klerikalci, saj je to ista taktika, ki jo je učiteljstvo občutilo že toliko in tolikrat. Prvi sunek vsemu je zadal dr. Pegan v dež. zbornici, ko je kritikoval ljubljansko gospodarstvo in šolstvo: istotako je prva priprava za diseipliniranje kakega učitelja hujskanje na shodih in v drugih klerikalnih društvih itd. Na čem temelje taka izvajanja, je jasno, saj demoralizatorjem ni do poštenosti. Potem se je pričela gonja po kler. časopisju zoper gospodarstvo mestne občine in sumljivi protesti in pritožbe Kregarja in Štefeta. Eako podlago so imele te stvari, nam dokazujejo številni popravki od mestnega magistrata v nSloyencu\ Seveda je bilo tu zavračanje lahko in <5e bi ne bila sumničenja in bla'enja učiteljstva tako pavšalna, kakor so, tedaj bi tudi učiteljstro eDako postopalo, a zoper nepošteno orožje ni zavračanj. Višek podlosti je pa doseglo klerikalno časopisje, ko je pričelo denuncirati in kompromitirati s tem ves slovenski narod, je pričelo najpodlejšo igro brezdomovinstva in se je hotelo dvigniti tu veleizdajniški proces. Dobro smo umeli, da je to predigra za Hribarjevo nepotrditer, kakor vemo, da je to priprava za državnozborsko zasedanje, kjer so klerikalci prav v neprijetnem položaju. Največje lopovstvo je pa to, da so klerikalci sami inscinirali demonstracije in sami eno uro pred demonstracijami t Ljubljani že blatili slovenski narod pri Nemcih in tako počeDJali isto hinavščino in brezdomoviustvo, kakor pri napadih na 0. M. D. in na dan 20. sept. 1908. Tako tudi pri nas, kadar jim zmanjka vsaj na pol poštenega javnega orožja, se prično poslužerati lopovščine, kakor se dr. Lampe pri ovadbah proti učiteljstru poslnžuje svoje imunitete. In kdo je, ki jim pomaga? To je naša c. kr. vlada, to je baron Schwarz, katerega nekorektnosti so se sedaj že iz učiteljstva razširile na splošno slovensko javnost. Povedali smo vse odkritosrčno in brez ovinkov, kar nam je bilo na srcu in poudarjamo, da vkljub rastočemu nasilju in nemoralnosti ne bomo ni za las odstopili od sroje poti in zahtev, to temmanj sedaj, ko se nasilje širi.