« SVOBODNA SLOVENIJA AÑO (LETO) XXXII. (26) štev. (iNo.) 49 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 16. decembra 1973 m in naši v latinski OB 30-LETNICI TEHERANSKE KONFERENCE Integración y prosperidad Latinoamericana Ameriki Pod tem naslovom je v ljubljanskem ,,!Delu‘‘ dne 11. novembra izšel dolg članek, ki skuša dati potovanju podpredsednika S. F. R. J. Mitja Ribičiča na Peronovo slovesnost ob prevzemu vlade, velik političen pomen in uspeh, domačim bravcem lista pa svojevrstno razlago zapletenih razmer na tem koncu sveta. List in Ribičič nista mogla mimo dejstva, da živi v Argentini mnogo tisoč jugoslovanskih izseljencev: Hrvatov, Slo' vencev in tudi Srbov, ki si skušajo tu ustvariti nov dom. Takole beremo v Delu: „Ob koncu razgovora se je M. R. zadržal še pri vprašanju naših izseljencev in prisotnosti Jugoslavije na tem kontinentu. Dejansko je Ribičič kot prvi vidnejši politik Jugoslavije navezal neposredne stike z jugoslovanskimi izseljenci v Argentini, ki jih je okrog 150 do 200 tisoč, od katerih okrog 40 tisoč ¡Slovencev. Vsi so zvesto ohranjali naše korenine in se ograjevali od politične emigracije, tako belogardistične kot ustaške. Najmanj 90 odstotkov izseljencev je rodoljubno, jugoslovansko nastrojenih, z velikim domotožjem po domovini, ki pa jim njihove iskrene ljubezni s kak' šnimi posebnimi dobrotami ne vrača. (Nlikjer nismo našli dobrih knjig. Klubi s'o ¡slabo- oskrbovani, šolske knjige, ki jih ob zamenjavah pošiljamo v Vevče, bi tam med izseljenci prišle zelo prav. Ta odnos bomo morali menjati.“ Tako Ribičič. Kot prvi znak, da bo odslej drugače, je jugoslovansko veleposlaništvo letos za Vse svete položilo venec na pokopališču tamkajšnjih izseljencev. Vsaj nekaj! Kot medel opomin na tiste, ki so 30, -itTlet, pozabljeni od domovine, dohirali v tuji zemlji. Gospod Ribičič je bil le nekaj, dni v Argentini. Moral je biti navzoč pri vseh dolgotrajnih ceremonijah, ki so prirejene vedno tako, da tuji gostje dobe čim ugodnejšo sodbo o razmerah v deželi, katere gosti so. Tako ostane malo časa za to, da bi tako odlična osebnost kot je Ribičič, prišel v direkten stik s svojimi scrojaki, sprejem deputacij, morda zakuska za povabljence, obisk na domu tega ali onega veljaka in konec- Vse druge informacije mu pripravi poslani" štvo, lepo sestavljeno in napisano, tako da bo slika jasna za uradne oči in da v poročilo ne bo prišlo ničesar, kar bi vrglo senco na stranko in njene predstavnike. V takem poročilu bi poslaništvo moralo dati vsaj za domačo uporabo malo bolj natančno število naših ljudi v Argentini. Ugibanje med 150 in 200 tisoč je že preveč površno in znak, da doma nimajo nobene resne statistike o svojih ljudeh v tujini. Vsiljuje se nam sum, da so jih že črtali iz svojih računov. G- Ribičič, ki je kot majhen fantek s svojimi starši in sestrico tudi moral v „emigracijo“ iz laškega Trsta na slovenski Rakek, menda ni pozabil svojih 30 tisoč sorojakov na Slovenskem ¡Primorju, ki so vzdržali na svojih domovih dokler so le mogli. Pretepali .so jih, učitelji so slovenskim otrokom pljuvali v usta, če so se predrznili v šoli spregovoriti slovensko besedo, nalivali so jih z ricinovim oljem, internirali jih na Liparskih otokih, polnili z njimi ječe, streljali jih v hrbet, ponižali jih na stopnjo brez' pravnih -sužnjev. Zato so odšli čim dalj od fašistov. Z edino željo, da bi prišel čas, ko bo za Primorje zasijal dan pravice in svobode- Ko je prihajal dan obračuna -s fašizmom, so ti tisoči z vsem navdušenjem pozdravljali vsak udarec, ki ga je dobil fašizem, pa naj pride od kogar koli. Iz daljave so tudi v Titu videli le rešitelja iz pod fašizma in nič drugega. Toda, ko so oni tu v daljini klicali „živio“' Titu, so titovi vojščaki v bratskem objemu z italijanskimi pobijali slovenske ljudi na Turjaku, v Grčaricah in še marsikje. Kakšna ironija! Ali se smemo čuditi, da je večina teh ljudi razočaranih nad vsem, ne le nad Titovim režimom, ampak tudi nad Leto 1943 je bilo gotovo prelomno leto v drugi svetovni vojni in prav konferenca v Teheranu v prvih dneh decembra pomeni tisto točko, ki je dogajanje med zahodnimi zavezniki prevesilo v naše zlo. Teheranska konferenca je gotovo začetek vse nesreče, ki je nas zadela v poznejših letih, in tudi vseh nesporazumljen in mrzlih vojn, ki so nastale potem v „miru“, h kateremu je utrla prvo — zgrešeno pot — teheranski sporazum med tremi velikimi: Rooseveltom, Churchillom in Stalinom. Ta „sporazum“ bi se prav tako in z večjo pravico lahko imenoval „kapitulacija zahodnih demokracij pred sovjetskim diktatorjem”. Kako je prišlo do te kapitulacije, je danes po tridesetih letih že precej jasno in posledice tudi, saj Domeni ta konferenca nič manj kot prvi velik uspeh Stalinov na poti k osvajanju sveta s pomočjo Amerike in Angležev, torej k dosegi tistega cilja, ki ga je pet let prej skušal doseči s pomočjo Nemcev v zloglasnem paktu, ki je sprožil drugo svetovno vojno. Tedaj je bil Hitler tisti, ki je Stalinu preprečil uspeh, ko ga je napadel, zdaj pa je bil Roosevelt tisti, ki mu je dal vse zaupanje ter si postavil za cilj, storiti vse, da prepreči kakršnokoli nezaupanje Stalinovo do zahodnih demokracij. In celo kritičnejše-ga Churchilla je pritegnil pod svoj vpliv, oziroma ga je s pomočjo „prijatelja“ Stalina preglasoval. Rooseveltova vroča želja je bila od vstopa v vojno srečati se osebno s Stalinom. Na nobenem dosedanjem sestanka med Rooseveltom in Churchillom ni bil Stalin navzoč, celo odbijal je vsako povabilo. Dve veliki medzavezniški zadevi sta mučili v času pred konferenco oba zahodna zaveznika. Roosevelta je skrbelo zavezništvo s Stalinom, ki je delal vtis, da se spričo zavlačevanja zahodne invazije v Evropo skuša na svojo roko sporazumeti z Nemci o „separatnem miru“. Stalin je namreč nenehno zahteval invazijo in naravnost zmerjal Churchilla zaradi-odlašanja. Ta pa je namesto invazije na Zahod snoval vse to leto invazijo na Balkan in vse svoje sile obračal v to smer, da Balkan napravi največje vojno bojišče zaveznikov. Tedaj je bil v vprašanju celo vdor skozi Ljubljanska vrata. Zato je pritiskal na protinacistične sile na Balkan:', naj po bijejo „čim več Hunov“, hujskal je na narodom in domovino. Zato se ne zanimajo za šole in knjige, zato so klubi slabo oskrbovani, zato je preminula že zadnja sled prosvetnega dela med njimi. Smilijo se nam in razumemo jih. Rdeči režim jih je le naučil psovati novonase-ljence ob prihodu in pljuvati nanje, drugega jim pa ni dal. Če bi tisti, ki so Ribičiču zapisali „promemorijo“ bili dovolj zreli bi morali napisati nekaj več tudi o emigraciji, ki je Slovenijo zapustila kot žrtev rdečega fašizma, tistega, ki se danes brati s svojimi rdečimi laškimi tovariši na škodo narodu. Ta naša emigracija obstoja. Vemo kako stvari stoje: Prvo emigracijo je režim pozabil, drugo pa sovraži in mu je silno neprijetna, ker je dokazala, da so tisti, ki resnično ljubijo svoj narod in njegove svetinje, zmožni heroičnih črt iv, da se ohranijo, upam da so mu vsaj za osebno informacijo povedali, da imamo v velikem Buenos Airesu venec šol, osnovnih, srednjih in visokih, kjer se v slovenskem duhu vzgaja blizu tisoč slovenske mladine. Doma vozijo izločene knjige v Vevče, mi pa tiskamo svoje, brez podpore od domovine. Slaj bi je niti ne sprejeli, ker vemo, da bi bil dar vezan na našo kapitulacijo. Tudi druge knjige tiskamo: zbornike, romane, pesniške zbirke, izdajamo celo vrsto časopisov in revij, vseh mogočih strok, ki se lahko pišejo brez vsake upor, pomoči pa ni pošiljal, kot bi bila potreba. Po bitki na Neretvi za -etl.om 1 1943, kjer je partizanom uspelo pobegniti, so četniki v bojih izgubili rrnogo sil, za kar se je Mihadc zič upr! angleškim zahtevam, ki bi radi, „Ja ¿•■t-vuje zadnjega Srba za njihove int. rese. pomoči pa jim ne daje.“ Churchill je protestiral in odslej iskal .v;e pen «¡vre s partizani, ki niso računali z žrtvami. Hotel si je zasigurati pomoč obeh oboroženih sil pri invaziji, o kateri je bil Mihajlovičev štab obveščen že za koncem maja in se pripravljal nanjo. Nasprotno pa so partizani prav tedaj paktirali z Nemci — po navodilih Stalina samega iz Moskve, kakor piše zgodovinar Hagen, da se skupno upro tej AA-in-vaziji na Balkan. Churchill ni vedel o tej intrigi in je skušal začeti invazijo na Balkan, preden se tam začne državljanska vojna med obema frakcijama, pa v Quebecu pri sestanku z Rooseveltom ni uspel, Roosevelt je namreč v tej težnji Churchilla videl samo cilj — angleško imperialistično ekspanzivnost v te kraje, ne pa rešitve vse Vzhodne Evrope do Dunaja in čez povojnega komunizma. Ukrajinski vojni zgodovinar piše, da so na Ogrskem in v Ukrajini samo čakali na inzavijo na Balkan, da se takoj tudi oni upro Nemcem. Res pa je, da je tudi Churchill postavljal vojaški strateški uspeh nad ideološkega, kajti na poti v Teheran se je sestal s svojim zastopnikom pri Titu z MacCleanom, ki mu je poročal v Kairu o Titu iii njegovih komunistih, da bo po vojni vladal v Jugoslaviji on in ne Mihajlovič. Tedaj ga je cinično ■vprašal Churchill: „Ali boste po vojni živeli v Jugoslaviji?“ In ko je on odgovoril: „Ne“, je tudi Churchill rekel: „Jaz tudi ne [“ Torej je Churchill vedel, da je Tito podaljšek komunizma, da pa vendar ne more' ničesar storiti proti. V Teheranu se je Churchill spet zavzel za invazijo na Balkan pa je na zahtevo Stalina in s podporo Roosevelta ta sklep propadel. Ko je tako Churchill propadel s svojo naljubšo idejo — in reči moramo tudi, edino ki bi mogla rešiti vso Zahodno Evropo komunizma! — se je tedaj poprijel druge: pomiriti v Jugoslaviji nasprotstva. Ko pa je bil pri tem vprašanju Roosevelt za to, da se daje enaka pomoč četnikom kot partizanom, je Churchll bil za pomoč samo * lo kontrole od zgoraj, stvar, ki doma še ne pride na misel nikomur. Imamo celo vrsto prosvetnih domov z odri, gledališkimi družinami, s knjižnicami; imamo vrsto pevskih zborov, telovadnih in športnih skupin, svoje orkestre in godbe, vojsko narodnih noš, ki vzbujajo veliko pozornost ob naših slovesnih prilikah, ko se nas zbere na tisoče, da obnavljamo našo voljo do obstanka in da ¡svetu povemo, kdo smo in. zakaj smo tudi tu. Vse to in še marsikaj, kar bi v zvezi z tem lahko ¡povedal s pol stavkom, rekoč, da „se pravi emigranti ograjajo „od politične, emigracije...“ Bog varuj, da bi mislili ali želeli, da bi nas dobrohotno ornem! ali priznal naše delo. Mi tega ne potrebujemo. Imamo raje psovko, kot pohva- lo rdečih. Hudo nam je pa, ko vidimo razočaranje pri naših primorskih Slovencih. Iz enega fašizma so padli v drugega. V borbi za zmago drugega so ¡storili v dobri veri ¡svojo dolžnost. Potem so jih pustili ob strani. Ni čuda da so zagrenjeni in razočarani, da „se enostavno ne gredo več.“ Kaj pa naj store drugega, če so pa iz ust enega najvišjih predstavnikov sedanjega režima v naši domovini slišali, da domovina njihove iskrene ljubezni do nje ne vrača in da zaenkrat ne more povedati nič drugega kakor da je bil v imenu vlade položen za Vse svete venec na pokopališčh naših izseljencev. Vsaj nekaj! A-J. Después de muchos años de investigaciones y estudios tendientes a obtener energía eléctrica del río Paraná y mejorar sus condiciones para la navegación, se llegó finalmente a la concreción del tratado que tiene como finalidad la construcción de una gran represa hidroeléctrica que se levantará en la zona de Yaciretá-Apipé, y cuya realización y aprovechamiento corresponderá conjuntamente a la Argentina y a la República del Paraguay. Los ministros de Relaciones Exteriores de ambos países emitieron una declaración conjunta en la que expresan que la firma del tratado, llevada a cabo el día 3 del corriente, está inspirada “en los vínculos de fraterna amistad que unen a los pueblos del Paraguay y de la Argentina” y en el convencimiento “de que el bienestar y la prosperidad de ambas naciones demandan una acción conjunta cada vez mas dmamica” a fin de “realizar todos los esfuerzos posibles para acelerar el proceso de integración latinoamericana”. Argentina y Paraguay han dado así un nuevo y trascendental paso hacia el progreso de cada uno de sus pueblos y, especialmente, hacia el bien común de las naciones que integran la gran familia de América latina. TL «lelavel je križ - komunisti s® brezbrižni V Beogradu je bila 6. novembra 44. seja Predsestva Zveze komunistov Jugoslavije kateri je predsedoval predsednik CK ZK Bih Branko Mikulič, med drugem so določili, da bo deseti kongres ZK v Beogradu meseca maja pri-hodnjega leta- Na seji so govorili predstavniki vseh republik in iz dolgoveznih ¡referatov je razvidno, da imk novi komunistični režim pri poglobitvi in utrjevanju komunizma, pred vsem pa centralizma v komunistični partiji veliko težav in ne gre vse tako gladko, kot so upali tedaj, ko so bili pred dvemi leti izločeni iz vodilnih mest Kavčič, Tripa-lo, Nikezic in drugi kot reformisti. Iz referatov je razvidno pred vsem 'to, da delavstvo in mladina kažeta najmanj zanimanja za partijo in da je opozicija proti novemu režimu močna. Kiro Gligorov je kot glavni govornik ugotovil sledeče: „Pomembnih uspehov pri uresničevanju nalog iz pisma nismo niti približno izkoristili za okrepitev razredne osnove ZKJ. Kajpada je zelo pomembno, dk smo ustavili večje odhajanje delavcev iz ZK. Toda kar zadeva njihovo sprejemanje v ZK, nimamo po- Titu. In ta sklep je konferenca tudi sprejela. Odslej je igral Churchill na Tita, prepričan da je — njegov človek, in da bo samo v sodelovanju z njim lahko za-sigural sebi vpliv v novi državi. Na povratku preko Kaira je že zahteval pri jugoslovanski vladi in pri kralju Petru, da odpusti generala Mihajloviča iz vlade. In v parlamentu v Londonu je začetkom januarja jasno izpovedal: da bo odslej podpiral v Jugoslaviji samo Tita -— komunista. Teheran pomeni zmago Stalina nad Zahodnimi zavezniki. Znal je razpustiti Kominterno, poživel Sv. sinod s patriarhom, in postal zagovornik demokracije, da je visoki ameriški diplomat izjavil poljskemu poslaniku Chiechanovvskemu: „Med Stalinovim in Rooseveltovim gledanjem ni razlike. Mislim, da se vsi motite, ko smatrate Stalina za komunista.“ Amerika je postala nositeljica zaupanja in iskrenega sodelovanja s Stalinom. Po Teheranu se začne v svetu titovska legenda o njegovi borbi z okupatorji. To je odslej vodil Churchill, dočim je Roosevelt — po poznejšem poročilu zadnjih ameriških članov v Mihajlovičevem štabu — želel še vse leto 1944 pomagati četnikom, pa so mu Angleži preprečevali. In zanimivo je, da je Truman generala Mihajloviča po smrti odlikoval z visokim odlikovanjem za vojaške zasluge zaveznikom, Churchill pa je 1. 1946 moral javno priznati, da je napravil „največjo napako med svetovno vojno, da je pomagal Titu.“ Najbolj pa je označil to krivdo tisti ameriški publicist, ki je napisal sodbo: „Da je danes Jugoslavija komunistična, smo krivi mi, ker nismo prišli tja.“ In ta odločitev A A, da „ne gredo tja“, se je odločila v Teheranu decembra 1943. šli pa so tja Sovjeti z Rdečo armado Toljbuhina. td zitivnih rezultatov. To dokazujejo tudi podatki o novih članih Zveze komunistov v prvi polovici letošnjega leta. Iz teh podatkov je razvidno, da smo sprejeli za 4,4 odstotka manj delavcev kot v letu 1972. še slabše je z včlanjevanjem mladine v ZK. Popolnoma jasno je, da ti neugodni rezultati sprejemanju delavcev v ZK še zdaleč ne izražajo resničnega stanja idejne zavesti in razpoloženja našega delavskega razreda do ZKJ. O tem govori dejstvo, da se je občutno zmanjšalo število delavcev, ki zapuščajo vrste ZK. ¡Problem je predvsem v neaktivnosti in neorganiziranosti dveh tretjin organizacij ZK, ki zadnje leto niso ¡sprejele niti enega novega člana- Toda tukaj ne gre samo za odgovornost teh organizacij, ki je gotovo nesporna, temveč se resno zastavlja vprašanje odgovornosti občinskih komitejev ZK za takšno stanje.“ Kiro Gligorov je tudi potožil, da je tudi med člani partije veliko povsem pasivnih. Takole je dejal: „Kljub očitnim uspehom govorijo nekatere analize, da v osnovnih organizacijah ZK nimamo dovolj množičnega dela, c?a veliko komunistov nima ni-kakšnih obveznosti v organizacijah in da je veliko pasivnih. Rezultati dokazujejo, da te ponekod neaktivnih tudi do 40 odstotkov komunistov, 30' odstotkov komunistov pa nima nobene obveznosti. Boj za uresničevanje nalog iz pisma ni enakomerno zajel vseh organizacij ZK, zato nas čakajo zelo pomembne naloge pri usmerjanju organizacij ZK v konkretno politično akcijo“. Glede opozicije ¡proti novemu komunističnemu režimu je Gligorov priznal: .¿Čeprav se je vodilna vloga ZK in revolucionarno razredna usmeritev v praksi ZK okrenila, še nismo odpravili vseh odporov zoper to usmeritev. Odpori so delno posledica še nepremaganih nacionalističnih in liberalističnih teženj. Obstojijo celo v sami Zvezi komunistov in se izražajo v preostalih pojavih federalizacije ZKJ. Odpore te vrste moramo dosti vztrajneje zatirati, ker n'am ¡povzročajo veliko škodo.“ Da je odpor proti sedanji politiki ZK močan je priznal Vojo 'Srzetič, ki Je dejal: „Ne moremo pa biti zadovoljni z uresničeno identifikacijo raznih struj in smeri. O tem priča dejstvo, da se v vseh organizacijah, v vseh družbenih okoljih še niso dovolj odločno postavili po robu in zlomili odpora, ki ga je čutiti proti samoupravni poti rhzvoja.“ Med drugimi je govoril Franc Šetinc, ki pa ni bil tako odkritosrčen kakor govorniki drugih republik. Hotel je- dati nekako obliž na rane, ki ¡so jih razkrivali drugi in je dokazoval, da se krepi kadrovska zavest Zveze komunistov Slovenije in da v Sloveniji število člknov partije raste, češ, da so sprejeli v prvi polovici letošnjega leta v ZK, 3900 novih članov, to je 6 odstotkov vsega članstva v Sloveniji. S to ugotovitvijo pa Šetinc slike, ki so jo pridali ostali govorniki ni mogel popraviti, posebno še ker je priznal, da so tudi v Sloveniji problemi „pri razščiščevanju idejnih in političnih vprašanj.“ PONOVNI SPOPADI NA BLIŽIN JEM VZHODU KISSINGER PONOVNO POTUJE Fanarahska konferenca v. Alžiru je po tfbh dneh vrhunskih zasedanj sklenila v sredo 28- novembra, da naj se nadaljujejo mirovni pogovori z Izraelom, da se tako doseže trajni mir med Arab' cl in Izraelci. A ista konferenca je postavila tudi ceno: brezpogojen umik judovskih oddelkov na meje, ki so bile veljavne pred šestdnevno vojno iz leta 1967. Čeprav so bili sklepi alžirskega za" sedanja navdahnjeni z mirom, je skopaj takoj nato Egipt zapustil mirovne razgovore, ki so potekali med izraelskim generalom Yarivom in arabskim generalom Mohamedom Gammazyjem na sueški mirovni črti. Fogovori, ki .so 4, novembra pripel ja