P. SLOVENSKI BČEL1 Odgovorni vrednik: Ant. Jum-žic. Št. 8. V četvertek 24. februarja 1853. IY. Jeto. F e d o r i 11 0 1 o- a> (Dalje.) V. \T „ j^oc je in polnomesec sije v lesketajocem zvezdnem okrožji. Njegov žark obseva široke, žalostne planjave severo-izhodne Rusije in razsvitljuje strašno pot, ki v Sibirijo *) pelja. In pot je z snegom pokrita in oble-dena, in kakor dalječ sega oko, povsod, povsod se nič druzega ne vidi, kakor bela, merzla odeja zemlje, ki je semtertje s černim smerekovim germovjem preraščena. Vse je mertvo, pušobno, tiho in merzlo _ strašno, grozovito merzlo. Le včasi hruši semtertje kako drevo ali se odčesne kaka veja pod težo silnega snega in semtertje se sliši ofrozno tuljenje, ki strašno med merzlimi vetrovi po daljavi buči. Volkovi so, ki jim glad in mraz take strašne glasove prisili. Druzega ni nič živega čuti na široki, neizmerno široki, straha — in grozopolni sneženi puščavi. Hura! hura! kaj derči tako nagloma sem od zahoda?! Biči pokajo, konji razgetajo, lahke sani derče hitro kot veter po planjavi. Jezdici gred6 spredej, ob straneh, jezdici zadej! Hitro jo dervijo naprej, tiho molče, brez vsega glasu, kakor molčeča tiha zimska noč. Hura! hura! Zopet bič poči! Še hitreji derči, konji sopihajo in dervijo kakor bi šlo za stavo, se z severjem v hitrosti meriti, inkozak**) na sprednjem, nizkem sedeži sani biča še huji kakor blisk naprej dereče konje. Hura! hura! naprej! naprej! Zmiraj globokejše v severno, mrazo-studno sneženo pušavo! Kaj je to? Mar vožnja na sprehod? Ali se gredo prijatli obiskat? Ali hitijo dolgo od domovine Jočeni v roke svojih drazih nazaj, da jim želja po dolgo oddaljenih starših in bratih vožnjo tako pospeši? O Bog! nak, nič vsega tega ne! Jezdici so oboroženi s sulicami, sabljami in samokresi; tukej slišiš orožje rožljati; nobenega žarka prijaznoličnosti tukej ne vidiš, le temni obrazi vojakov se vidijo. Hura! hura! naprej! naprej! I11 na saneh sedi bradat mož, oborožen kakor~jezdici od nog do glave v kožuhu zavit. Zraven njega sedi mladeneč. — Oh! kako je bled! *) Sibirija ali Severija, neizmerna planjava, v severni Azii pod Ruskim vladarstvom, večidel s snegom in ledom pokrita, kamor se rusovski hudodelniki v prepoved pošiljajo, kjer se morajo s težkim delom večidel od lova živili, v grozovitem mrazu in vedni nevarnosti, od divjih zveri raztergani bili. **) Kozaki so ruski konjniki. kako gleda s terdiin očesom obupljivo in nezavedno tje naprej! Žalost, britka, moreča žalost, neutolažljiva obupljivost in strašna brilkost se bere v njegovem zalem, pobitem obličji. Njegove blede ustnica trepetajo, solze, britke solze mu iz oči poigravajo in mesečni žark se v njih poles-ketava. Ne potečejo mu po bledem licu, zakaj grozoviti mraz jih v led sterdi, in mladeneč ne vzdigne roke, da bi si lo živo pričo svoje notranje britkosti obrisal. Zakaj glej, njegove roke so vklenjene in on ni vslani, jili do svojih gorečih oči prinesli. Ubogi nesrečni! ti si jetnik, in steza, po kleri jezdici tje dervijo in sani derče je pot v — .Sibirijo. — Hura! hura ! naprej! naprej! In zmirej dalje in zmirej hitrej dervi vožnja v puščavo. Kakor blisk ti gre naprej, tiho, molče v divjem begu. Naenkrat pa nar sprednji jezdec obstane in vzdigne roko. Sani se ustavijo in oboroženi spremljevavci sede pokojni na konjih. Iz germovja, komej sto korakov spredej, zahrumi ogrozno, mnogoglasno tuljenje. »Volkovi so v goščavi!« zavpije sprednji jezdec. V stran zavernimo, samokrese v roke! in naprej, kar morejo konji dirjali! Ce se gerdobe za nami spuste, le dobro meriti, da vsak prav zadene! Naprej!" Kozak z bičem poči in—hura! derči voz naprej po sneženi puščavi prek hoste, iz ktere glasneji in strašnejši tuljenje verši. Zdaj skoči nekaj kakor temna senca iz germovja, za njo se jih še več prikaže, ki lohnijo urno kakor blisk po sneženi goljavi. Ena puška poči, lam zopet ena in dve gladovi merhi ležite pobiti na tleh, druge pa obstoje oplašene in še strašnejši tuljenje verši. »Naprej! kar morejo konji teči!« kliče zapovedvavec malegatropiča. Bič in ostrog stoiila vse, kar je mogoče in hitrejši in hitrejši mali trop dalje dervi. Še se eden pa drugi zdaj pa zdaj oplašen nazaj v planjavo ozira, vender nevarnosti se ni več bali. Divje zveri so se smert-nega strela oplašene nazaj v goščavo zgubile. »Zahvali Boga, bralec!" reče bradati mož, ki zraven mladenča na vozu sedi. »Nevarnost je bila za pefami in velika, in srečno smo ji ušli.« Mladeneč se ne gane. V tla stermi in gleda še bolj zamišljen kol prej in se brilko uasmehlja. »Boljši bi mi bilo od volkov razterganeniu biti, kakor da moram tako žalostno v nezmernih brilkostili počasu umirati !« reče ves pobit. Pogled pomilovanja zašije v očeh bradatega Rusa prot svojemu mlademu in vender tako nesrečnemu spremljancu. »Ne smeš obupati, bratec!" reče prijazno, oblast presvitle carinje je mogočna in njena milost je velika. Počakajmo časa. S časoma tudi drevo cvete in sladki sad rodi.« Res je, če le ni posekano ali usušeno, odgovori britko mladeneč in vroča solza se mu zalesketa v očeh. Bradati mož ga vidi solziti in reče: »Bralec te ni sram? kdor je možak, se ne sme kisati kot otroče." »Saj ne pomilujem samega sebe" odgovori mladeneč. »O moja uboga, nesrečna, ljuba Olga!« »Kdo je Olga?" vpraša mož. »Moja sestra, moja nedo'žna sestra!« zdihuje mladeneč. »Jest zamo-rem svoje terpljenje že sam prenašati; ali ona! oh zakaj mora ona toliko terpeti, tako neizrečeno nesrečna biti! Nesramni, brezdušni Ivanov!« In mladeneč škriplje z zobmi in žuga s terdo pestjo svoje vklenjene roke. »Tiho, bratec!" mu uni pošepld, in ga za roko poprime, nezgovoH tega imena tako glasno! Ivanov! Kaj ti je Ivanov storil? Jest ga poznam! On tudi mene pozna! Tode govori tiho. Njegova moč seže dalječ, celo še v to puščavo." Mladeneč pogleda nezaupljivo starca in otresa molče z glavo. Ali bi ne znal morde biti kak ogleduh, ali izdajavec? Zase se sicer nič vec ne boji. Saj ga ne more nič bolj žalostnega zadeti, kakor je pregnanstvo v Sibirijo. To je že samo hujši kakor smert, to je toliko, kakor živemu pokopanemu bili. Pa Olga, njegova sestra! On molči in se z nejevoljo preč oberne. »Nič se ne boj! bratec! "mu šepla stari, ki je gotovo mladenčeve misli vganil bil.» Pri meni si varen. In kaj bi ti le škodovati zamogel? Kar ti je prisojeno, je enkrat storjeno. Pa kadar v Pelrograd pridem, bi ti morde še kej pomagati znal, čuješ brate? In jest bi rad storil, zakaj smiliš se mi! Ali bi ne hotel mi svojega imena povedati?" »Svojega imena? Kaj je tebi mar za moje ime! Tvoj jetnik sim; in to ti je dosti!" »In vender, brate, bi rad zvedil tvoje iine. Tvoje obličje, kakor je temno, me opomni necega druzega, ki je zmiraj prijazno bilo, tudi proti svojemu staremu, takrat še mlademu PetruIvajloviču." Da da! ljubeznjiv, prijazen gospod so bili!" »Kdo ?« vpraša mladeneč. »Oh, ti ga ne poznaš, bratec!" odgovori stari. Tudi je že umeri. Tode dober, ljubeznjiv gospod so bili rajni Vladimir Cernikov!" »Kdo? zakliče nevtegoma bledi mladeneč. »Cernikov?« „Se ve da, knez Cernikov! Mogočen gospod, kakor sim rekel, pa tudi ljubeznjiv in milostljiv !« »O Bog, ta so bili moj oče!" reče mladeneč, (kterega smo zdaj za Fedora spoznali), in zdihne globoko. »Tvoj oče!« reče stari z začudenim, vender bolj tihim glasom. Ti bi bil po tem takem sin, pravi sin mogočnega, bogatega kneza, ki je tisočero služabnikov imel? Ti bi bil tedaj mali Fedor, prijazno, veselo detce, ki sim ga tolikokrat v svojem naročji pestoval? Bratec! je ii mogoče? Ti, dedič sloveče kneževine in vender zdaj revniši, kot nar manjši suženj?!« »Da, revniši kot nar manjši suženj!« zdihuje Fedor in se britko nasmehlja. »Pa vender govori« reče stari, — povej mi vender, tode tiho, da uni le ne slišijo, kako se je godilo, da semkej prideš na pot v Sibirijo in še tako mlad? Kaj si tacega pregrešil?" Fedor molči in gleda sterino starega. Kaj, si misli, če bi tudi ta bil hudobnež Ivanova? Ali bi mu smel zaupati, potem ko je že tako britke skušnje prestal? — Stari Kozak razumi dobro in mu bere njegovo misel. »Nič se mene ne boj-!* reče tiho. »Zaupanje za zaupanje! Jes ti bom povedal, kdo da sim in kaj da sim vse doživel, in vidil boš, da imam vso pravico tebe poinilovali. Glej, bratec, pred dvanajstimi leti nisim bil še to, kar sini zdaj, sam svoj, prost mož. Takrat sim bil ubog, zaničevan suženj kneza Ivanova v Petrogradu. Nekega dne, bralec, še tako dobro vem, kakor bi včeraj bilo, me pokliče in mi ukaže drago posodo prinesti, ki jo je hotel ravno tvojemu očetu, svojemu svaku pokazati. 8* Jes stopim naglo, njegovo povelje dopolniti, zakaj lahko ves, knez Ivanov je ojster, terd gospod in hoče, da bi bilo že prej storjeno, kakor kej veli. Tode moja takratna naglica je bila moja nesreča, ali nak ! veliko več moja sreča je bila, bratec! Posoda je bila velika in težka, tako da nisim mogel pred seboj lakko gledali, kam stopam, ko sini jo na rokah nesel. In zdaj, bratec moj! misli si moj strah, spodtaknem se nad knezovim psom, ki mi ravno med nogami smukne, in ležim na tleh, posoda pa zraven mene, tode na sto koscov zdrobljena.« »Šibajle ga nerodueža, da se slegne!« kriči knez obdivjan, in bratec! ko je tako rekel, je kri v meni obledenela in mislil sim sam pri sebi: »Bog ti pomagaj, Ivajlovič, danes si solnce v zadnjič vidil!« Hlapčoni me zgrabijo in vlečejo proč, in jes besedice ne zinem, saj vem, da bi nič pomagalo ne bilo. In glej bratec! oh, Bog mu daj dobro tudi tam kjer je, v večnosti! zdaj slopi knez Cernikov k meni, berzno me po ramah z roko potaktja in reče mirno in prijazno, — ali mislil sim, da angelja slišim, — pustite ga, moj je!« reče on, in hlapčoni me puste; misli si, bratec, jes padem pred knezom na Ha, jokam in objemam njegova kolena. In knez Ivanov reče prevzetno in zajedljivo: »Kaj počenjaš, svak! Jes ne potrebujem, da bi se ti v moje reči mešal. Pa knez Cernikov, čuješ dobro, bratec, knez Cernikov, tvoj oče stopi k prevzetnemu, hudobnemu možu in mu pošepla par besedi na uho. Ivanov pomiga in knez Cernikov reče meni: V stani Ivajlovič in pojdi v mojo hišo, od danes naprej boš moj!« Veselja bi bil skorej glasno zaukal, pa si nisim upal zavoljo Ivanova, ki me je lako ostudno gledal, kakor bi me hotel z očmi prebosti. »Tukej ga ne boš imel!« reče tvojemu očetu, če bi mi imel pes še pred oči priti, naj se rajši precej tukej stegne!« »Prav tedaj! ga tudi ne boš več vidil« rečejo tvoj oče, potem se obernejo proti meni, rekoč: Pojdi Ivajlovič! Jes le osvobodim in skerbel bom za te. Pojdi in počakuj me v mojem poslopji.« In jest sim šel, bralec, ne šel, letel sini, skakal, plesal; bilo mi je, kakor bi mogel veselja obnoreti, zakaj bratec, si znaš mislili, — ,v smeri obsojen in potem oprosten bili, — to je velik razloček. Knez Cernikov pridejo kmalo domu in mi rečejo: Par dni ostaneš še pri meni in znaš z mojim Fedorom igrati, I ode varuj se, da te Ivanov ne vidi, če pride.« »In jes sim igral s teboj, Fedor — bil si še lako majhen, komej štiri ali pet let star, pa Ijubeznjiv, prijazen otročiček si bil in se smejal, imel si Ivajloviča priserčno rad. In osem dni potem stopijo knez Cernikov k meni in mi rečejo, da zainorem vojak biti, če mi je všeč, in če se pripravnega mislim, da hočejo že oni skerbeli, da kmalo na kako vikšo stopnjo pridem. In jes, Fedor — oh, mene zalijejo solze, — roko poljubim dobrolljivemu, milostljiveiiiu gospodu, padem pred nje na kolena in jih zahvalim iz serea globočine. Svoje življenje bi bil zanje dal. In jest grem v Moskvo, sini vojak in čez nekaj let postanem stotnik, zakaj knez Cernikov me niso pozabili, in zdaj — o usmiljeni Bog! — zdaj moram malega Fedora, njegovega sina v Sibirijo odpeljali. O kaj je oso-da človeka v Gospodovih rokah! Pa li, moj bratec, ali se boš še bal staremu Ivajloviču zaupali'? Si vstani misliti, da bi lebe izdal? Ali bi ne delal potem s sinom svojega dobrotnika kot nar nehvaležniši sirovak. Bratec! jes sim tvoj; stari Ivajlovič je tvoj z dušo in telesom! in stari Ivajlovič te hoče oprostiti in sinu povernili, kar so mu oče dobrega storili, in Petrograd je še na svetu, in carinja je v Petrogradu, in kakor pot v Sibirijo pelje, ravno lako pelje tudi iz Sibirije nazaj, in stari Ivajlovič se pri živem Bogu zaroti, da hoče sina kneza Cernikova ali rešiti, ali pa zadnjo kapljo kervi zanj preliti. Da. to hočem, sin mojega dobrotnika, to hočem, in zalo mi sineš zaupati!' Z vedno večim zavzetjem posluša Fedor prigodbo starega Kozaka in vedno jasnoličniše prihaja. »O Gospod! Gospod!« izdihne globoko. »Kako velika je tvoja milost, kako neskončna tvoja dobrota. Dobre dela rajnega očeta vstanejo in varujejo njih sina, mu prijatla naklonijo, takrat ko je od vsih zapuščen, le od Tebe ne!« »Res je, bratec, reče Ivajlovič, Bog kaznuje grehe staršev še na otrocih; pa tudi njih dobre dela povračuje še njih zarodu. Da bralec, prijatla si našel, prijatla, ki li je zvest do smerti in pripravljen vse /.a te prestati. Veseli se Fedor, in zahvali Gospodu, da li je tacega očeta dal, cigar dobre dela še čez njih merzli grob blagoslov rosijo. Zaliva'? Gospoda, Fedor, in bodi vesel v njegovem zaupanji, klerega pomoč je nar bližej ondi, kjer skoraj vsaka iskrica upanja zgine. Bodi potolažen, bratec, On, ki li pošlje prijatla v potrebi, li bo tudi rešitelja v žalostnem pregnanstvu poslal!« »In Olga?« vpraša Fedor. »Ali ni Olga tvoja sestra? Ali ni Olga hči tvojega očeta? Ali ne more neskončni Bog tudi Olgi, kakor tebi tolažbe poslati?" reče stari Ivajlovič. »Ona je v božjih rokah, kakor li, in volja hudobneža je ničen prah pred duhom večnega Očeta!« Sladak pokoj se o tih besedah poverne v Fedorovo serce, sladko, veselo upanje ga navdihne in z serčno ljubeznijo in hvaležnostjo povzdigne svoj pogled prot nebu rekoč: »Gospod! kakor je Tvoja volja, vodi mene, spremljaj njo! Tvoja sv. volja naj se izide, kar ti storiš, je prav storjeno!« »Amen! reče Ivajlovič in rahlo poprime Fedorovo ledeno roko. Se so njegove roke vklenjene; pa 011 ni več žalosten, njegovo serce veselo bije in njegovo bistro oko gleda prijazniši po pušobni planjavi. V njegovih persih ozelene zopet solnčna pomlad in lepe cvetlice, ki notri za-cvetijo so Za up v Boga, Ljubezen, Upanje. Hura! hura! derči voz dalje in dalje v puščavo naprej. Biči pokajo, orožje rožlja, konjiči sopejo in Fedor se smehlja. Več ga ni strah Sibirije. Misli na ljubo sestro in veselo prihodnost mu sladijo in delajo kratek čas. (Dalje sledi.) Z 111 e s. /