VOTIVNI DAROVI SV. ROKU KOT PRIPROŠNJA ZA ZDRAVJE Željko Dugac IZVLEEEK ABSTRACT V prispevku je predstavljeno zaobljubno The article presents votive offerings in the darovanje votivov v cerkvi sv. Roka na Petra-church of St Rok on Petrakovo Brdo near kovem Brdu pri Dugi Resi na Hrvaškem. Duga Resa in Croatia. It describes the ritual Predstavljen je obred darovanja in tipi votivov. of offering and the types of offerings and also Prikazana je vloga sv. Roka kot zašeitnika v the role of St Rok as a patron saint in the past preteklosti in sedanjosti. and present. KLJUENE BESEDE: Hrvaška, etnologija, KEY WORDS: Croatia, ethnology, folk ljudska medicina, verovanje, votivi, svetniki, medicine, beliefs, votive offerings, saints, St sv. Rok Rok Uvod V clanku podajam izsledke raziskovanja zaobljubnega darovanja votivov v cerkvi sv. Roka na Petrakovem Brdu pri Dugi Resi (Hrvaška), ki je povezano s prošnjami, usmerjenimi na svetnika kot zavetnika pred boleznimi. Darovanje votivov poteka na dan sv. Roka – 16. avgusta, in je do danes ohranilo svoj stari obrazec, v katerem se po sveti maši podarjajo na oltar vošceni votivi, ki kažejo razne zunanje anatomske oblike cloveškega telesa. Prispevek je nastal v okviru projekta raziskovanja votivov, ki poteka na ozemlju Hrvaške od leta 1997 dalje. Odkrivamo kraje, v katerih so ohranjeni identifikacijski votivi in so še živi obicaji zaobljubnega darovanja. Želimo razjasniti etnomedicinsko in zgodovinsko-medicinsko, etnološko, antropološko in zgodovinsko-umetniško naravo votivov. V pricujocem besedilu se bom omejil le na predstavitev nekaterih etnološko zanimivih detajlov, ki so bili zapisani ob terenskem delu na podrocju Mrežniškega dekanata Zagrebške nadškofije oziroma na obmocju Petrakovega Brda.1 To se je pokazalo kot posebno zanimivo, ker so se tukaj vse do naših dni ohranili obicaji zaobljubnega 1 Posebej se zahvaljujem župniku v Dugi Resi Mateju Jezerincu in Jani Mihalic, etnologinji iz Mestnega muzeja v Karlovcu, ki sta mi izjemno pomagala in me podpirala pri izpeljavi te raziskave. Željko Dugac darovanja, ki sem jih v drugih krajih na obmocju osrednje Hrvaške, Hrvaškega Primorja, Istre in Dalmacije našel le v fragmentih ali izkljucno v literaturi. Poleg ohranjenega obicaja so se ohranili tudi lepi primerki vošcenih votivov, katerih starost sega v prvi dve desetletji 20. stoletja. Zaobljubno darovanje je dejanje, s katerim se ljudje, v teku zgodovine in vse do danes, želijo ozdraviti bolezni ali prepreciti, da bi se pojavila, ali se zahvaliti božanstvu za dobljeno zdravje. V prispevku želim poudariti etnomedicinsko razsežnost tega dejanja. Ne glede na možnost razpravljanja o tem, ali moremo darovanje votivov uvrstiti v eno izmed metod obsežnega konglomerata, ki mu pravimo “ljudska medicina”, bom v 96 tem delu zaradi strnjenosti in preprostosti besedila opustil razpravljanje o tem, ali votivi zares spadajo v ljudsko medicino, in nasploh, kaj sodi v sestav ljudske medicine, o variacijah ljudsko, izrocilno, mešcansko ter o zapletenih in ne povsem razjasnjenih pretapljanjih med “ljudskim” in “uradnim” skozi zgodovino medicine in kulture sploh. Votivna darovanja se godijo skozi vso zgodovino v vseh družbenih plasteh. Ljudske medicine niso uporabljale samo, ce se izrazimo z nespretnim izrazom, “široke ljudske plasti”, temvec je segala v vse družbene plasti, v teku zgodovine pa se je pogosto intenzivno prepletala tudi z uradno medicino. Posebej je treba poudariti dejstvo, da so bili votivi v casu anticne Grcije tudi del uradne medicinske prakse.2 Votivi nam bodo v clanku za prico do danes živecega koncepta, v katerem se je pojmovanje izvira in narave zdravja in bolezni, življenja in smrti ter ukrepov, s katerimi je mogoce zavarovati ali pridobiti zdravje in odvrniti bolezen, nelocljivo povezalo z božanskim, ob možnosti, da se na to božansko vpliva z zaobljubnim darovanjem, ki naj bi spremenilo potek bolezni in izzvalo dobrodejno zdravilni ucinek. Prispevka ne bo spremljal tipicni metodološki obrazec etnoloških del, temvec bom v njem najprej poskušal podati kratek zgodovinski potek uporabe votiva in opisati življenje sv. Roka in posebnosti njegovega cašcenja in podrocja njegovega varstva. Podani bodo tudi razpoložljivi podatki o sami cerkvi sv. Roka v kraju Petrakovo Brdo in opisani obstojeci votivi. Potem bo predstavljen celotni potek obreda, pri katerem se darujejo anatomski votivi, na koncu pa bom poskušal obrazložiti njihov izvor in razloge za naše današnje zanimanje za to problematiko. Pomembno je omeniti tudi dejstvo, da so bile podane ugotovitve zbrane ob raziskovanju terena v avgustu leta 1999 in v maju leta 2000. Pri raziskovanju terena na dan sv. Roka dne 16. avgusta 1999 je bil zapisan potek obreda in opravljeni pogovori z romarji. Vecina izmed njih je bila po rodu s Petrakovega Brda in iz Karlovca, k sv. Roku pa so romali od svoje mladosti. Zaradi posebnosti položaja, v katerem nisem mogel dobiti popolnih podatkov od pripovedovalcev, in zaradi želje posameznih romarjev, naj njihova imena in neposredne izpovedi ostanejo brezimne, v clanku navajam samo ime pripovedovalke Milke Mihalic, rojene Pogacic, iz Duge Rese. Posebej bi želel še omeniti, da sem zelo zanimive podatke dobil v pogovoru z župnikom Matejem Jezerincem, ki je 2 Tedaj so darovali v Asklepijevih svetišcih, ki so bila hrami in zdravilišca obenem in iz katerih izhaja tudi zdravnik Hipokrat. Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje že okoli 30 let v službi v raziskovani župniji. Posebno dragocene podatke mi je dala gospa Jana Mihalic, etnologinja v Mestnem muzeju v Karlovcu, ki že leta spremlja romanja k sv. Roku. Votiv – zaobljuba – telo Pod pojmoma votiv ali zaobljubni dar razumem tridimenzionalen predmet, ki s svojo plasticno obliko oponaša obliko cloveškega telesa ali njegovega posamicnega organa. Takšen votiv se lahko imenuje tudi anatomski ali identifikacijski votiv, enak pomen pa bosta imela tudi izraza zaobljuba ali priprošnja oziroma telo (“tijelo”) ali telesce (“telce”), ki se obicajno uporabljata na raziskovanem kraju. Gre torej za predmet, ki se s svojo simbolicno, asociativno ali konvencionalno 97 obliko povezuje s prošnjo in/ali zahvalo prosilca (Makarovic 1991: 89). Terenske najdbe so narekovale, da so v tem prispevku obdelani samo tridimenzionalni votivi iz voska, ki kažejo razne telesne dele. Pod pojmom zaobljubiti se (“zavjetovati se”, “zareci se”) razumem skupek dejanj, s katerimi se vernik pripravlja na romanje, in samo dejanje romanja, ki je sestavljeno iz spovedi, sodelovanja v liturgiji z izrocitvijo denarnega daru in sprejemom obhajila, ter dejanje zaobljubnega darovanja anatomskega votiva na oltar v posebnem obhodu po liturgicni slovesnosti. Votivi skozi cas Darovanje votivnih darov ob zdravstvenih težavah ali kot zahvala za ozdravitev je pojav, ki spremlja cloveško družbo od pradavnih casov pa vse do danes. Že stara mezopotamska in egipcanska kultura uporabljata prinašanje zaobljubnih darov (Schauerte 1965: 897), v antiki pa srecamo darove, za katere moremo z gotovostjo reci, da so bili prinešeni zaradi zdravstvenih težav (prim. Margotta 1967: 54; Jaeger 1988: 9– 17). Te votive so prinašali v Eskulapova in Higiejina svetišca, navadno kot izraz zahvale za ozdravitev po zdravljenju, ki so mu bili podvrženi bolniki v teh svetišcih in ki so jih med drugim sestavljali razni medicinski postopki (Grmek 1963: 212). Kršcanstvo je zelo hitro sprejelo obicaj zaobljubnega darovanja in ga vkljucilo v svoj svetovni nazor in svoj liturgicni obrazec. Votivi živijo skozi ves srednji vek, potem posebno v casu protireformacije, na našem obmocju pa so intenzivno zastopani v celem 19. in v prvi polovici 20. stoletja. V drugi polovici 20. stoletja so številne reforme, posebno pri oblikovanju liturgicnih prostorov po II. Vatikanskem koncilu, izzvale opušcanje starih obrednih obrazcev in njihovo zamenjavo z novimi in sodobnejšimi tipi pobožnosti. Stari nacini zaobljubnega darovanja anatomskih votivov se izgubljajo, zamenjujejo pa jih nove oblike darov, recimo odtisi slik, napisane zahvale, rocna dela in svece (prim. Radauš–Ribaric 1993: 115–125; Biškup 1993: 26–36). Ne glede na modernizacijo in spremembe pa so nekatere krajevne cerkve vendarle obdržale svoj pradavni obrazec podarjanja votivov. Ni bilo dovolj ohraniti samo starega obrazca darovanja, obdržati so se morali tudi sami predmeti, ki naj se darujejo. Glede Željko Dugac votivov je v tem obdobju treba omeniti dvoje. Darovane predmete so nekoc izdelovali obrtniki, svecarji-lectarji ali zlatarji in srebrarji. Po drugi svetovni vojni so te stare obrti postopoma zamirale, spremembe v družbi in politicni svetovni nazor pa so neugodno vplivali na romanja in stare oblike ljudske pobožnosti, tako tudi na izdelovanje samih anatomskih votivov. Ker jih je izdelovalo vse manj obrtnikov, se je njihovo število zmanjševalo ali pa so celo izginjali s tržišca. Po drugi strani pa so vošceni votivi, ki so se nekoc podarjali v cerkvi, na sreco tam ostali shranjeni, tako da so se mogli uporabljati še dolga leta, vsakic na novo pri sicer enakem obredu. Razlog, da so se mogli ohraniti, je bil v nekaj preprostih življenjskih dejstvih. Ko je bila v cerkve vpeljana elektrika, za razsvetljavo ni bilo treba vec uporabljati svec, in s tem je odpadla navada pretapljanja vošcenih votivov. Ker je upadalo število lectarjev, ki so izdelovali vošcene votive, in jih 98 romarji niso mogli vec kupovati pri njih, se je cerkev odlocila, da jih zagotovi sama. Tako so jih verniki lahko kupovali v cerkvi (navadno v zakristiji), ki ji je bil s tem zagotovljen tudi dodatni dohodek in možnost, da se pobožnost nadaljuje. K vsemu temu je prispevalo tudi represivno ravnanje komunisticne oblasti; s takimi oblikami pobožnosti pa se je ves cikel mogel laže in preprosteje opravljati znotraj cerkve brez prisotnosti širše javnosti in brez nevarnosti za eno ali drugo stran. Iz literature, spominov posameznikov in še danes žive prakse je znano, da so se podarjeni vošceni votivi redno odnašali z oltarjev in se na novo prodajali. Nekdaj so se na novo prodajali lectarjem, ti so jih spet prodajali romarjem in tako je to šlo v krogu (Filipovic 1933: 99). Spremembe so povzrocile, da so lectarji v nekem trenutku iz tega kroga izpadli, njihove izdelke pa so romarji nato kupovali neposredno v cerkvi, kjer so jih tudi zaobljubno darovali; tam so jih naslednjic spet lahko kupili in “kroženje” votivov se je tako nadaljevalo.3 Komu in zakaj se darujejo votivi? V kršcanstvu se je cudežni ozdravitvi bolnika od nekdaj namenjala posebna pozornost, to je bilo eno izmed pomembnih znamenj božjega delovanja in božjega usmiljenja ter izraz mocne in nepremagljive vere. Zelo zgodaj se je izoblikovala skupina svetnikov, h katerim so se ljudje obracali, kadar so imeli posamezne telesne bolezni.4 S casom in po potrebah se je ta skupina svetnikov menjavala in dopolnjevala, zgodnjekršcanskim mucenikom pa so se postopoma pridruževali tudi svetniški liki novih casov. Srednji vek je cas številnih epidemij, med katerimi so najhujše posledice pušcale tiste, ki so jih raznašali povzrocitelji kuge. Vse do 15. stoletja so se ljudje ob teh epidemijah zaobljubljali sv. Sebastijanu zaradi razširjenega verovanja, da se kuga prenaša z 3 To “kroženje” votivov je še vedno mogoce najti v nekaterih lokalnih svetišcih, kot je Mati Božja pod Okicem na severu Hrvaške. V Sloveniji sem podoben primer odkril v Nevlju pri Kamniku, kjer se na dan sv. Štefana prinašajo leseni votivi domacih živali. 4 Že v zapisih Gregorja iz Toursa opažamo, da verniki na grobu sv. Martina molijo ob raznih telesnih boleznih. Glej v: S. Georgii Florentini Gregorii, Opera omnia, Patrologiae Latinae, tomus 71, Turnholti Belgium, Bruxelles, 1980, col. 924. (Georgii Florentini Gregorii 1980: 923–25) Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje Apolonovimi pušcicami, pa tudi zaradi tega, ker so strelne rane na svetnikovem telesu spominjale na kužne bule (Grgic 1990: 524–525). Zobljubljali so se tudi sv. Fabijanu, cigar god se je slavil isti dan kakor Sebastijanov. Po koncilu v Konstanci, ki je trajal od leta 1414 do 1418, pa je bil kanoniziran nov svetnik – “Beati Rochi confessoris, contra pestilenziam adjutoris” (Acta Sanctorum: 382). Sv. Rok je, kakor nam poroca Acta sanctorum, živel na prehodu med 13. in 14. stoletjem, rojen je bil leta 1280 ali 1295 (Acta Sanctorum: 381), umrl pa je leta 1327. Njegovemu ocetu je bilo ime Ivan (Joanne), materi pa Liberija, bila sta plemica v današnjem Montpellieru (Monte Pessulanum). Ker starša dolgo nista mogla imeti otrok, sta opravljala zaobljube in molitve ter v pozni dobi dobila otroka. Rok je od mladih nog kazal svetniške lastnosti. Že kot detetu se mu je pokazalo na prsih znamenje rdecega križa (Acta Sanctorum: 400). V ljudskem poucnem ctivu o življenju svetnikov iz 1768. 99 leta Hilarion Gasparotti navaja, da je svetnik kot dojencek ob sredah in petkih hotel samo po enkrat sesati pri materi (Gasparotti 1768: 484). Rok je zgodaj izgubil starše, razdelil imetje siromašnim in se odpravil na romanje v Rim. Na tej poti se je srecal s strahotami kuge in ob tej priložnosti zacel pomagati obolelim z nego in z molitvijo. Posebno se je izkazal s svojo skrbjo za kužne bolnike v mestu Aquam pendentem (Acta Sanctorum: 403). Legenda o svetnikovem življenju nam potem z množico posameznosti sporoca, kako je pomagal od kuge obolelim v mnogih mestih Italije,5 dokler se ni tudi sam okužil. Bolezen je preživel, vendar je pustila na njegovem videzu posledice, tako da ga somešcani in sorodniki ob njegovi vrnitvi v rojstno mesto niso spoznali. Ker je bil to cas vojn med Francijo in Italijo, je bil osumljen kot vohun in zaprt v celico za celih pet let vse do svoje smrti. Gasparotti nam v navedenem delu Cvet Szveteh... nazorno poroca o svetnikovi smrtni uri in o milostih, ki so bile tedaj podeljene. Angel je namrec ob smrti sv. Roku sporocil, da lahko dobi od Boga katero koli milost. Svetnik je tedaj zaprosil, naj bodo vsi kužni (okuženi), ki bodo v svoji bolezni z vero klicali po njem Boga, rešeni te strašne bolezni. 6 Nadalje beremo, da so po smrti našli ob svetnikovem truplu prižgane svece in tablico z napisom, naj vsi, ki imajo kugo, zaprosijo za varstvo sv. Roka (Gasparotti 1768: 491). Cašcenje takega svetnika je v casu številnih epidemij naglo raslo, tako se je že v drugem desetletju 15. stoletja iz južne Francije razširilo v severno Italijo, do konca 15. in v naslednjem stoletju pa se je razširilo na celo Evropo ter preseglo dotedanje kulte svetnikov varuhov pred kugo.7 Njegove relikvije so castili kot cudodelne v mnogih mestih, posebno pa v Benetkah, in sicer od leta 1485, ko so bile prinesene tja (Vauchez 1968: 269). Lahko domnevamo, da se je cašcenje iz Benetk razširilo tudi v naše kraje, kjer so že na zacetku 16. stoletja castili Rokove cerkve v Istri (Gartolic, Grah 1991: 138). 5 …“beati Rochi confessoris, qui multas Italiae urbes a morbo epidemiae signo crucis liberavit...” (Acta Sanctorum: 382) 6 ...“da vsi kusni, koji budu uffano vu svojem betegu tebe po meni zazivali, naj budu od strassnoga onoga betega oslobodgyeni.” (Gasparotti 1768: 489) 7 “Publica venerato ex reliquiis sacris in Hispania, Galia, Taurini, item in Italia, Germania, ac Belgio: patrocinium tempore pestis.” (Acta sanctorum, 384) Željko Dugac Rok ali Rocus je torej postal glavni varuh pred kugo, pa tudi pred epidemijami nalezljivih bolezni. 8 Potem ko so se kužne epidemije konec 18. stoletja umirile, se je cašcenje vnovic okrepilo v 19. stoletju, ko so izbruhnile epidemije kolere,9 v 20. stoletju pa je sv. Rok predvsem patron širokega podrocja varstva pred raznimi telesnimi (nenalezljivimi) boleznimi. Ta univerzalnost varstva pred telesnimi boleznimi ga bolj kakor druge svetnike približuje cašcenju Device Marije, ki jo v ljudstvu spoštujejo kot univerzalno zdravnico. Zato tudi ni cudno, da so ob Devici Mariji prinašali najvec zaobljubnih darov ravno sv. Roku. Ko išcemo zapisane podatke o darovanju anatomskih votivov in o podrocju varstva sv. Roka, bomo ugotovili, da se že prve publikacije, v katerih se objavlja etnološko gradivo, ukvarjajo z zaobljubnimi darovi sv. Roku. Tako v Zborniku za narodni život i obicaje Južnih Slovena iz leta 1896 naletimo na naslednje besedilo: “Sveti Rok je priprošnjik tistih, ki so bolni na nogah ali rokah. Ta dan ima ljudstvo za praznik in hodi na romanja. Pri maši daruje na oltar denar, vlakna, svece, roke in noge, ki so jih lectarji naredili iz voska.” (“Sveti je Rok zagovornik onih, koji boluju na nogama ili rukama. Taj dan drži narod za svetak i polazi na proštenje. Kod mise daruje na oltar novce, vlakno, svijece, ruke i noge, što su ih licitari napravili od voska”) (Horvat R. 1896: 244). Iz navedenega besedila vidimo, da so se na svetnika obracali tisti, ki so imeli bolne noge in roke, in to nas opozarja, da svetnik ni ostal samo varuh pred kužnimi boleznimi. Splošno je razširjen pojav, da se ikonografsko sv. Rok upodablja z razgaljeno nogo, na kateri s prstom kaže rano (Grgic 1990: 513). To naj bi bila rana na podrocju dimelj in kaže bubonske spremembe na dimeljskih limfnih vozlih, znacilnih pri obolelih za bubonsko kugo. Razne ikonografske obdelave drže, v kateri svetnik kaže svojo rano v dimljah, posebno pa še sramežljivo prikrivanje “neprimernih” podrocij, so pripeljale do tega, da se je bubonska rana preselila niže na bedro, v nekaterih predstavitvah, ki so sramežljivo skrivale gornje dele noge, pa prav do kolena. V zavesti gledalcev je ta tipicna drža, ki kaže “bolno” nogo, izzvala analogijsko povezavo, pa je svetnik postal priprošnjik za vse bolezni nog, v logicni povezavi tudi rok. Isti nacin vzporeditve je bubonsko rano na svetnikovi nogi povezal z vsemi drugimi ranami in nasploh s spremembami v kontinuiteti epidermisa, tako da je svetnik postal varuh pri vseh vrstah ran, zlati še tistih, ki se težko celijo. Ta svetnikov patronat je tudi danes izražen na raziskovanem obmocju na Petrakovem Brdu.10 Poleg navedenih bolezni je svetnik dobil še zelo širok patronat nad raznimi telesnimi boleznimi, zaradi katerih so se razvili razlicni tipi ljudskih pobožnosti in etnomedicinskih 8 ...“liberaretur civitas a peste & contagione epidemiae.” (Acta Sanctorum, 386) 9 Epidemija kolere, ki je v Evropi izbruhnila v 19. stol., je pomenila povsem novo izkušnjo. Po naglem prodiranju in veliki smrtnosti je spominjala na kugo, zato so jo ljudje celo enacili z njo. Med ljudstvom je še danes mogoce najti mnenje, da sta kuga in kolera ista bolezen. (Prim. A. Muzur, A. Škorobonja: Kuga, kolera i kult svetog Roka u Istri, Medicus 2/2, 1995: 207–215) 10 Po navedkih Mateja Jezerinca. Ne glede na dejstvo, da so se ljudje zaobljubljali svetniku zaradi poškodb ali bolezni kože ali celih organov, lahko opazimo, da vošceni votivi s Petrakovega Brda ne kažejo nobenih deformacij, ne površinskih ne globinskih, marvec posnemajo zgolj videz zdravih organov cloveškega telesa. Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje metod.11 Teh razlicnih etnomedicinskih metod niso mogle prezreti ekipe Higienskega zavoda in Šole narodnega zdravja iz Zagreba, ki so se v 30. letih tega stoletja trudile za zdravstveno izobraževanje in izboljševanje higienskih razmer med kmeckim prebivalstvom bivše Jugoslavije. Danes so njihove fotografije prvovrstno bogastvo, ker odkrivajo številne pozabljene metode ljudskega zdravljenja. Za nas so pomembne, ker kažejo ženske iz Kotor Varoša (Kotorišce) v Bosni in Hercegovini, ki na pokopališcu sv. Roka molijo pred svetnikovim kipom in tolcejo kamen, katerega prah se pije pri “ženskih boleznih in pri glavobolu” (Arhiv – Fototeka Oddelka za zgodovino medicine HAZU). Kakor vidimo, je svetnikov patronat v tem casu zajemal tudi glavobol in “ženske bolezni”. Na ozemlju na Petrakovem Brdu še danes castijo sv. Roka kot varuha pred glavobolom in v ta namen v procesiji okoli oltarja nosijo na glavo pritrjene vošcene vence. Patronat nad t.i. ženskimi boleznimi ni ugotovljen v povezavi s sv. Rokom, ker pa je tam kip svete Agate, lahko 101 domnevamo, da so v tej cerkvi v preteklosti, morda pa tudi še danes, molile tudi ženske, ki so imele težave z materinstvom in dojenjem. Cerkev sv. Roka Cerkev sv. Roka na Petrakovem Brdu, ki danes pripada župniji sv. Petra v Dugi Resi (nekoc sv. Peter na Mlaki ali Mrežnici), spada v Mrežniški dekanat Zagrebške nadškofije (Draganovic 1975: 104). Prvo omembo te cerkve bomo našli v zapisniku kanonske vizitacije iz leta 1704. V njej je opisana lesena kapela, narejena iz hrastovih brun s stropom. Posebej je navedeno, da se kapela dobro zapira, da ima dve okni in preddurje (t.i. kapic, prekrito s hrastovimi dešcicami). Zvona ni in tudi zvonika ne, notri pa je oltar, posvecen sv. Roku (Arhiv Župnijskega urada sv. Petra, Duga Resa). Po navedenem opisu, ki ga je verjetno napisal arhidiakon Mužinic in ki je morda tudi blagoslovil kapelo, lahko opazimo, da je kapelica s svojim preddurjem sledila izgledu tipicnih božjepotnih cerkvic, razsutih po kršcanski Evropi. Domnevamo, da je bil kraj priljubljen med vecjim številom romarjev, ker so leseno kapelico v 18. stoletju podrli in postavili zidano cerkev (Arhiv Župnijskega urada sv. Petra, Duga Resa). V 19. stoletju so cerkev še dograjevali, iz sredine tega stoletja pa izvira še danes ohranjena oltarna slika sv. Roka, na kateri se v ozadju vidijo upodobitve bolnikov, ki se šepaje ali na nosilih bližajo svetniku. Na barocnem oltarju je še kip sv. Sebastijana, tudi varuha pred kugo,12 in sv. Agate, zavetnice mater in dojilj; pri njej so iskali pomoc za zdravljenje prsnih bolezni nasploh. Tu je tudi sv. Elizabeta Ogrska, zavetnica revnih in ubožnih. Naš cas je cerkvici dodal zidano preddurje ter novo in vecjo zakristijo. Prenove bi bile mogle neugodno vplivati na morebitne votive znotraj same cerkvene ladje. Danes cerkev v svoji notranjosti ne hrani zaobljubnih darov, kot so slike, zahvale, bergle, nakit 11 Sv. Roku so verniki prinašali votivne darove, od njega pa so nekdaj jemali olje, ki je gorelo pred njegovo sliko ali kipom. To olje so uporabili za zdravljenje (Acta Sanctorum, 387), oz. so si z njim oboleli od crne smrti mazali “ture in bule” (Miklavcic, Dolenc 1972: 370). Na raziskovanem obmocju nisem naletel na podobno šego. 12 Ljudska potreba, da bi se zaobljubljalo vec svetnikom, katerih varstvo zajema isto bolezen, se poudarjeno izraža ravno pri sv. Roku, sv. Sebastijanu in sv. Fabijanu. Pa ceprav je cerkev posvecena enemu samemu svetniku, se bodo v njej skoraj vedno našli tudi kipi in slike drugih svetnikov z istim pokroviteljstvom. Željko Dugac ipd, ki jih romarji navadno pušcajo v drugih romarskih cerkvicah. V njej je en sam sodobnejši uokvirjeni odtis slike sv. Roka, na katerem je precej nespretna roka napisala zahvalo za svetnikovo pomoc “v hudi bolezni”. Kakor pravi župnik, je bila v cerkvi nekoc lesena bergla, ki jo je tam pustil nekdo po ozdravitvi ob romanju pred vec ko 50 leti. Ker je kraj, v katerem stoji cerkvica, tradicionalno siromašen, romarji v tej cerkvi nikoli niso pušcali predmetov, ki bi presegali njihove gmotne možnosti. Vošceni predmeti so bili vrhunec razpoložljivega. Pogosto so se podarjale posebne doma izdelane vošcene svece v obliki klobka. Lahko samo ugibamo, ali so romarji vanjo kdaj nosili tudi razne druge nenavadne predmete, naprimer priprave in orodje za vsakdanjo rabo, ki so izzvale poškodbo, ali kose oblacil. 102 Kar je danes vidno in ohranjeno, so vošceni votivi, ki s svojo obliko posnemajo razne dele cloveškega telesa, kot noge in roke, ter celo telo. S svojim videzom izdajajo, da jih je v prvih dveh desetletjih 20. stoletja izdelal kak krajevni lectar. Poleg navedenih oblik so tu še posebne vošcene svece v obliki vrvice, t.i. “vencki”, ki se polagajo okoli molilceve glave, najverjetneje domac izdelek. Med tukajšnjimi votivi nisem naletel na dobro znano obliko žabe.13 “Zaobljubiti se sv. Roku” Vsak vernik med romanjem k sv. Roku na Petrakovem Brdu stori nekaj dejanj, ki so v svojem jedru podobna dejanjem v drugih romarskih krajih in ki so nelocljivo povezana z nekaterimi zakramenti in liturgicnimi obrazci. V tem prispevku ne opisujem priprav za romanje, predstavljam pa dejanja, ki se godijo od prihoda pred cerkev in nadalje. Po prihodu romarji najprej opravijo zakrament spovedi, ce tega niso storili med pripravami na romanje, in sicer v posebej pripravljenih odprtih spovednicah, ki so postavljene okoli cerkve. Po spovedi se zacne sveta maša – liturgicna slovesnost. Maše so na sam dan sv. Roka, navadno od zgodnjega jutra ob 7. uri, potem pa vnovic ob 9. in 11. uri ter popoldne navadno ob 18. uri. Slovesne maše se tudi ponavljajo na prvo nedeljo po svetnikovem prazniku. Navadno se, kakor pravi župnik, na sam dan sv. Roka odpravijo na romanje, na t.i. “babje prošcenje”, starejši ljudje, medtem ko mladi in zaposleni prihajajo prvo nedeljo po prazniku. Med liturgicnim obredom romarji najprej darujejo gmotna sredstva, tj. denar, zaobljubno darovanje, ki je v središcu naše pozornosti in ki obstaja v prinašanju anatomskih votivov, pa sledi po liturgicnem obredu med obhodom okoli oltarja. Preden se zacne zaobljubno darovanje, si je treba priskrbeti predmet, ki mu romarji navadno pravijo telo (tijelo) ali telesce (telce), redkeje pa priprošnja (zagovor).14 Redkokdaj romarji prinesejo to telesce s seboj. Izjemoma je mogoce opaziti kak vošcen votiv, ki prihaja od sodobnih lectarjev iz Marije Bistrice. Lectar, ki je navzoc na prošcenju pri cerkvici, vošcenih votivov ne prodaja, še vec, ko sem na prodajalko lectarskih izdelkov naslovil vprašanje, ali ima tela (tijela), telesca (telca), priprošnje (zagovore), votive (votive), 13 Zanimivo je opozoriti na clanek ‘Votivi nerotkinja’, objavljen v Etnologu leta 1928, kjer M. K. Nikolajev navaja, da so votivi nerodovitnic (v mislih ima votive v obliki žabe) tudi v zaobljubnih krajih sv. Roka. 14 Po navedbah anonimnih pripovedovalcev. Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje Obhod okrog oltarja in darovanje anatomskih votivov na dan sv. Roka v cerkvi sv. Roka, Petrakovo Brdo, Hrvaška (foto Ž. Dugac, 1999) zaobljube (zavjete) ali figurice (figurice), mi ni znala niti odgovoriti, kaj naj bi to bilo. Vošceni votivi se namrec v tem romarskem kraju dobijo v cerkveni zakristiji, tam obstaja posebna lesena škatla, v kateri so v pregrajenih predelkih vošceni predmeti, ki s svojo obliko posnemajo razne dele cloveškega telesa, ter vošcene vrvice – venci. Za vsak vzeti votiv romarji v zakristiji pustijo doloceno vsoto denarja. Potem sledi obhod okoli oltarja, in sicer hodec ali na kolenih. V tem kraju se to dejanje imenuje “videti sv. Roka” (“vidit svetog Roka”); obvezno ga opravi vsak romar, ne glede na to, ali bo še posebej daroval votiv na oltar. Med obhodom se molijo razne molitve, ki si jih vernik izbere sam, rožni venec ali tiste, ki so posvecene sv. Roku. Romarji, ki so dali zaobljubo sv. Roku in ki darujejo telesce, obhod okoli oltarja pogosto ponavljajo. Ob vsakem prehodu mimo oltarne slike ali pa glede na ritem molitve poljubljajo majhno razpelo, ki stoji na oltarni mizi; z njim se tudi križajo. Navadno ves cas nosijo v roki zaobljubni dar ali vošceni venec okoli glave, ki bo po opravljenem obhodu položen na oltarno mizo. Verniki sami izberejo število obhodov okoli oltarja; obicajno ga obhodijo tolikokrat, kolikor to zahteva dolžina molitve, ali pa tolikokrat, kolikor votivov želijo prispevati. Molilec se po obhodu in po vseh molitvah, ki si jih je izbral, pokriža z blagoslovljeno vodo iz kropilnice in odide iz cerkve. S tem je izpolnjeno tisto, cemur ljudje pravijo, da so se “zaobljubili sv. Roku” (“da su se svetom Roku zarekli”), vendar se vse spet ponovi naslednje leto na svetnikov praznik, dokler se ne dopolni število let, za katerega se je vernik zaobljubil, da bo opravljal to dejanje. Najpogostneje pa je ta zaobljuba dosmrtna, še vec, navadno jo dasta mati ali oce za svojega bolnega otroka in jo obnavljata vsako leto do konca življenja; potem se s staršev prenese na otroka, ki tudi vsako leto opravlja cel romarski sklop in daruje doloceni votiv.15 Pogosto 15 Po navedbah anonimnih pripovedovalcev. Željko Dugac se dogaja, da žene nadaljujejo ves zaobljubni obrazec, ki so ga prevzele od svojih mater, vkljucno z darovanjem anatomskih votivov po sveti maši. Moški navadno prevzamejo samo del obrazca, v katerem opravijo spoved, obhajilo in obhod okoli oltarja, ne darujejo pa anatomskih votivov.16 Kdor se zaobljublja sv. Roku, se pri tem zavezuje, da bo zaobljubo izpolnjeval, “ko bo mogel”, se pravi, da je oprošcen prihoda v svetišce in dajanja zaobljube, ce mu to peprecujejo bolezen, slabo vreme ali kaka “opravicljiva” okolišcina. Nerednost pri izpolnjevanju zaobljube v prosilcevi vesti zbuja strah pred kaznijo, zato vsakdo skrbno pazi, da se to ne dogaja. Ce se po kakem nakljucju zgodi, da vernik ne more priti na svetnikov god ali prvo nedeljo po prazniku, bo pomolil k svetniku doma ali kjer pac je, po kaki drugi osebi pa mu bo poslal dar.17 Po koncanem obrednem delu prošcenja verniki nadaljujejo družabno življenje ob cerkvi na majhnem sejmu. Nekoc so verniki obvezno nosili s seboj košarice s hrano in se krepcali z njo na prostem okoli cerkve.18 Del vernikov v družbi sorodnikov, prijateljev in znancev še danes použije s seboj prinešeno hrano, vse vec pa je tistih, ki jo kupijo na licu mesta. Na prošcenju se navadno zbirajo ljudje s širšega obmocja Karlovca, Petrakovega Brda, Duge Rese in Vukove Gorice. Govor daru Z zaobljubnimi darovi, ki upodabljajo razne dele telesa ali celo telo, se predstavljajo oboleli telesni deli, prosilceva bolezen ali poškodba in slabost dolocenega organa. Votiv s svojim obstojem v svetišcu predstavlja to telo ali njegov del, ki je potreben božanskega vpliva, ki je bolan in potrebuje zdravljenje. V prosilcevi zavesti bi moral votiv kazati svetniku, na kateri organ je treba delovati, s svojim obstojem v svetišcu pa stalno obnavljati to funkcijo. Po drugi strani pa se ves cas zahvaljuje, ce je ozdravitev že prišla, in na ta nacin zagotavlja, da se bo pridobljeno zdravje obdržalo tudi v prihodnosti. Votivi torej odkrivajo dobro znano in med ljudmi zelo razširjeno nacelo analogijskega mišljenja ter posnemovalne (imitativne) in nalezljive (kontagiozne) magijske obrazce19 (prim. Frazer 1977: 20–21). V ljudskih predstavah cloveško telo ni anatomsko-fiziološko organizirana enota, ki se ravna po nekih bioloških, kemijskih in fizikalnih zakonitostih. Bolezen tudi ni posledica nekih interakcij znotraj te enote, temvec nekaj, kar je v organizem prišlo od zunaj, kar je samostojno in se prav zato da odstraniti kot celota (prim. Radenkovic 16 Med raziskovanjem nisem v cerkvi opazil nobenega moškega, ki bi prinesel kak anatomski vošcen votiv, enako pa mi je omenila tudi Jana Mihalic, etnologinja Mestnega muzeja v Karlovcu, ki že dolgo vrsto let spremlja navedena romanja. 17 Po navedbah pripovedovalke Milke Mihalic, Donji Velemeric 4, Barilovic – Duga Resa (r. 1927). 18 Po pripovedi Mateja Jezerinca. 19 Zaradi posnemanja oblike molilcevega organa vsebujejo votivi tudi imitativno nacelo. Kontagiozno nacelo se izrazi, kadar je votiv del molilceve obleke, kak predmet osebne uporabe ali telesni del – npr. lasje. Še danes je mogoce opaziti, da se v cerkev nosijo prameni las. Zlasti zanimive so ugotovitve iz cerkve sv. Miklavža v Alicanteju (Španija). Kontaktnost je razvidna tudi iz samega dejanja, saj vernik zadržuje votiv v roki ali okoli glave, da bi ustvaril pristno razmerje med telesom in predmetom, preden ga položi na oltarno mizo. Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje 1996: 9–20). Bolezen navadno nastane zaradi delovanja neke nadnaravne sile, pa naj gre za bitja, kakor so vešce, carovnice idr., ali zaradi vpliva živali ali samih ljudi, ki imajo posebno moc, kakor npr. zli pogled. Bolezen je povezana tudi z Bogom in s posameznimi božjimi svetniki, ki imajo možnost, da cloveka rešijo vsakega zla, ce se obrne nanje z molitvijo, lahko pa mu pošljejo bolezen kot kazen, kot opomin zaradi zlih dejanj, ki jih je storil, kot pokoro ali kot preskus vernosti. Najpogosteje se po tej predstavi bolezen oglaša zaradi grešnosti in pomanjkanja kesanja za storjene grehe (Dugac 1999: 48–65). Votiv je medij, po katerem se želi spodbuditi božje ali svetniško delovanje, da bi se bolezen preprecila ali odstranila iz telesa. Po verskem pojmovanju sveta velja za poglavitni nacin, s katerim se pridobi božja naklonjenost, ce se želeno stanje (zdravje) izprosi, in sicer z zaobljubo, postom, z dobrimi deli ipd. Po magijskem pojmovanju sveta v tem smislu ni potrebna molitev, temvec je 105 treba opraviti neko vrsto dejanj, navadno z uporabo dolocenih predmetov. Ta sklop dejanj, besed in predmetov bi moral zagotoviti spremembo reda stvari (prim. Ghas A. 1944: 8–9, 49). Votivi združujejo obe naceli, molitev, znacilno za religijsko zamisel, in uporabo predmeta kot magijskega medija oziroma predmeta kot medija v komunikaciji z božanskim. S tem so votivi uspešno združili razlicna nacela in s svojo prilagodljivostjo zagotovili svoje dolgo trajanje in obstoj. Pomembno je omeniti tudi detajl, da anatomski zaobljubni darovi, ki se darujejo v cerkvi na Petrakovem Brdu, posnemajo videz zdravega organa cloveškega telesa. Razlog za to je predvsem prakticnost izdelovalca votivov, da z istim modelom ustreže razlicnim potrebam uporabnikov. Vendar je bistveno tudi dejstvo, da vernik z votivom, ki ima videz zdravega organa, želi v svetišcu predstaviti svetniku, kakšen organ ali telo bi želel imeti. Sklep Opravljeno raziskovanje zaobljubnih darov in cašcenja sv. Roka razkriva, da votivi niso le predmet zgodovine, temvec je njihova uporaba živa še danes. Z menjavo prevladujocih bolezni prebivalstva se sicer spreminja patronat dolocenega svetnika, vendar nikakor ne izginja, marvec se prilagaja potrebi danega casa. Tako je sv. Rok kot prvotni varuh pred kugo in nalezljivimi boleznimi z zmanjšanjem in izginjanjem teh bolezni postal varuh pri raznih drugih telesnih boleznih. Votivi lahko imajo pradavno obliko, kakor je to v kraju raziskovanja, v drugih svetišcih pa se tudi prilagajajo novemu casu, potrebi in okusu. Ne glede na to, ali so prilagojeni ali stare oblike, jasno izražajo nepretrgano potrebo komunikacije cloveka in božanskega ob vprašanju zdravja in bolezni. S tem kažejo tudi na živo clovekovo potrebo, da se v teh pomembnih življenjskih položajih izrazi v takšni obliki, ki mu jo narekujeta njegova kultura in izrocilo. Ta povezanost ob izrocilu in pradavnih obrazcih, ki so se scasoma stopili s kršcanstvom, poudarja tudi potrebo, da gledamo pojav zdravja kot kategorije, ki ni samo odsotnost bolezni in nemoci, psihicna in socialna blaginja, temvec ima svojo duhovno razsežnost in kulturni okvir. Željko Dugac LITERATURA ACTA SANCTORUM, 1658, Augusti 13–19, tomus III, St. Rochus, Antverpiae, repr. Culture et Civilisation. BARTOLIC M., GRAH I., 1991, Crkva u Istri, Pazin, Juraj Dobrila. BIŠKUP M., 1993, Teološko razmišljanje o suvremenim marijanskim zahvalnicama i darovima ex-voto, Bogoslovska smotra 1–2, str. 26–36. DRAGANOVIC K. ur., 1975, Opci šematizam katolicke crkve u Jugoslaviji, Zagreb, Biskupska konferencija Jugoslavije – Medicinska naklada. DUGAC Ž., 1999, Votivi kao pokazatelji zdravstvene kulture, Magistarski rad, Zagreb, Sveucilište u Zagrebu. FILIPOVIC M. S, 1933, Slavonski votivi od voska, Glasnik etnografskog muzeja u Beogradu 8, str. 99. FRAZER J. G., 1977, Zlatna grana, Beograd, Beogradski izdavacko-graficki zavod. GASPAROTT H., 1768, Czvet szvetih ali sivlenye, y chini szvetczev koteri vu nassem Horvatczkem, iliti Slovenskem 106 orszagu z-vekssum pobosnostjum, y z prodekum tretje tri meszecze leta: najmre szeppna, veliko-massnyaka, y malo-massnyaka postujusze, tomus III, Bec, Josef Kurtzbök. GREGORII S. G. F., 1980, Opera omnia, Patrologiae Latinae, tomus 71, Bruxeles, Turnholti Belgium. GHAS A., 1944, Problemi moderne i stare magije, Bogoslovska smotra 1, 8–9, str. 49. GRMEK M. D., 1963, Bolnica, v: A. Šercer ur., Medicinska enciklopedija, Vol. 2, Zagreb, Leksikografski zavod FNRJ. GRGIC M., 1990, Rok, Sebastijan, v: A. Badurina ur., Leksikon ikonografije liturgike i simbolike zapasnog kršcanstva, Zagreb, Kršcanska Sadašnjost. JEAGER W., 1988, Eye votives in Greek antiquity, Documenta Ophtalmologica 68, str. 9–17. HORVAT R., 1896, Narodna vjerovanja s bajanjem. Koprivnica u Hrvatskoj, Zbornik za narodni život i obicaje Južnih Slavena 1, str. 244. MAKAROVIC G., 1991, Votivi, Ljubljana, Slovenski etnografski muzej. MARGOTTA R., 1967, Medicina nei secoli, Milano, Mondadori. MIKLAVCIC M., DOLENC J. ur., 1972, Leto Svetnikov III, Ljubljana, Zadruga katoliških duhovnikov. MUZUR A., ŠKROBONJA A., 1995, Kuga, kolera i kult svetog Roka u Istri, Medicus, 2/3, str. 207–215. NIKOLAJEV M. K., 1928, Votivi nerotkinja, Etnolog 2, str. 43. RADAUŠ-RIBARIC J., 1993, Manifestacije marijanske pobožnosti s folklornim obilježjima Hrvata u pokoncilsko doba, Bogoslovska smotra 1–2, str. 115–125. RADENKOVIC LJ., 1996, Simbolika sveta u narodnoj magiji Južnih Slovena, Beograd, Prosveta. SCHAUERTE H., 1965, Votiv und Weihegaben, v: M. Buchberger ur., Lexikon fur Theologie und Kirche, v.X, Freiburg, Verlag Herder. VAUCHEZ A., 1968, Rocco, v: F. Caraffa ur., Bibliotheca Sanctorum, Roma, Instituto Giovanni XXIII della Pontificia Universita Lateranse. ARHIVSKI VIRI Fond: Župna spomenica i kanonske vizitacije, Arhiv župnog ureda Sv. Petra, Duga Resa. Fond: Zdravstveno prosvjecivanje i higijenske prilike izmedu dva svjetska rata, Arhiv – Fototeka Odsjeka za povijest medicine Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, Zagreb. Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za zdravje BESEDA O AVTORJU Željko Dugac, mag., dr. medicine, diplomiral je na Medicinski fakulteti na Reki. Na prirodoslovno- matematicni fakulteti v Zagrebu je na smeri Antropologija magistriral z delom Votivi kot pokazatelji zdravstvene kulture. Zaposlen je na Oddelku za zgodovino medicinskih znanosti na Hrvaški akademiji znanosti in umetnosti. Napisal je vec clankov o votivih, amuletih in freskah kot viru za preucevanje zgodovine medicine. ABOUT THE AUTHOR Željko Dugac, M.A., Doctor of Medicine, graduated from the Faculty of Medicine in Rijeka. Mr. Dugac received his master’s degree from the Department of Anthropology at the Faculty of Natural Sciences and Mathematics in Zagreb for the dissertation Votive offerings as indicators of health culture. He is employed at the Department for the History of Medical Sciences at the Croatian Academy of Sciences and Arts. Mr. Dugac has written many articles on votive offerings, amulets and frescoes as sources for the study of the history 107 of medicine. SUMMARY VOTIVE OFFERINGS TO ST ROK, PLEADING FOR HEALTH The article discusses the results of a research on votive offerings in the church of St Rok on Petrakovo Brdo near Duga Resa (Croatia). The offerings are brought to the church on St Rok’s day, August 16, and have preserved a uniform course to the present: after Holy Mass wax votive offerings, representing various parts of the human body, are placed on altar. The article describes the course of the ritual, in which votive offerings are brought, the types, forms and material the offerings are made of, and the possible reasons for which they are donated. The research of the role of the patron saint as a protector against diseases of the body and of the scope of his protection, established that in the past the saint was primarily a protector against the plague and other contagious diseases, but that nowadays believers turn to him especially in connection with various non-specific symptoms, mainly on the legs and arms, various wounds and open changes on the body, headaches, and in general for a variety of bodily diseases.