ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 547 cala. Avstrijci so vestno dokumentirali vsak premik, osvojitev, in motivi mest so naj­ bolj poveden del njihovega fotografskega dnevnika. Poseben prizor iz zmagovite av­ strijske ofenzive predstavlja gmotno bogastvo poraženih, uprizorjeno na fotografijah »Železniške postaje«; avstrijska propaganda je slikala železniške postaje — skladišča, polna raznovrstnega blaga, in tako podčrtala nesposobnost tistih, ki niso znali izkori­ stiti premoči in obenem poudarila nasprotno, sposobnost napadalcev, ki so zmogli pre­ magati materialno močnejšega nasprotnika. »Trenutki sprostitve« zajemajo spominske fotografije, saj je bil odmor pravšnja priložnost za poziranje; tudi ta skupina temelji na nasprotju zmagovalec — poraženec oziroma nesproščenost — brezbrižnost. V knjigi sta predstavljeni tudi dve popolni seriji fotografij, ki predstavljata zani­ mivost iz tehnike fotografiranja in z vidika vojaških operacij. Prva je »Prehod Soče v San Canzianu« (konec novembra 1917) ; v avstrijskih podobah prevladuje prikazova­ nje italijanskih vojakov na begu, uničenih mostov in obenem upodabljajočo takojšnjo obnovo le-teh z avstrijske strani. Zaključno poglavje nosi naslov »Obisk zadnjega ce­ sarja« in ponazarja sklenjen mimohod kronanih glav od Trsta do Gorice, ki so sprem­ ljale avstrijskega cesarja. Večina fotografij je bila tokrat prvič predstavljena, k njihovi objavi kot tudi k izidu knjige pa je veliko pripomogel Muzej prve svetovne vojne (Museo della Gran­ de Guerra) iz Gorice, ki je bil pred kratkim odprt na goriškem gradu. P e t r a S v o l j š a k D r a g o 2 e r j a 1, Spomini in razlage o protifašističnem boju primorske mladine med vojnama. Trst : Založništvo tržaškega tiska, 1990. 146 strani. Knjiga je plod sodelovanja avtorja in Odseka ža zgodovino pri Narodni in štu­ dijski knjižnici v Trstu. Aleksij Kale je zbral, uredil in pripravil za objavo spominske zapise in pričevanja Zerjala, ki je pripadal skupini mladih slovenskih fantov, ki so v septembru 1927 ustanovili tajno organizacijo Borba in se tako odločili za korenit boj proti fašizmu v Julijski krajini. Gre torej za spominska pričevanja akterja tistega obdobja, ki so toliko bolj dragocena, če upoštevamo, da je čas fašizma onemogočil Slovencem in Hrvatom vse oblike javnega delovanja in jim odvzel pravice do izra­ žanja lastne identitete. Italijanski fašizem, kakor ga je doživljal Zerjal, je uporabljal za asimilacijo drugače govorečih že preizkušene mite večvrednosti italijanske kulture in jezika nad kulturo in jezikom Slovencev in Hrvatov. To raznarodovanje je bilo zelo brutalno, zlasti na lokalni ravni ,in je v zavesti prizadetih ljudi pustilo globoke sledi. Tako se je Cermelju, Spangerju, Jelinčiču, Sardoču, Sfiligoju in še nekaterim dru­ gim, ki so zabeležili to obdobje, pridružila še izpoved Zerjala, ki je nastala na osnovi izkušenj in njegovega pogleda na tisti čas. Knjigo sestavljajo krajša poglavja, ki pa jih lahko razdelimo v tri sklope: obdobje pred nastopom fašizma, kjer avtor govori o svojem otroštvu; v drugem sklopu opisuje razvoj mladinske organizacije v Trstu in okolici in organiziranje ter prve akcije Bor­ be, v tretjem delu pa predstavi delovanje Primorcev, ki so emigrirali v Jugoslavijo v 30-tih letih. Mladinsko gibanje je bilo le ena od plati slovenskega prosvetnega, športnega in narodnega delovanja, druga plat, ki je imela svoje korenine že v zad­ njem desetletju prejšnjega in v začetku našega stoletja, pa je imela center v Narod­ nem domu in idejno osnovo v političnem društvu Edinost. Zerjal v zvezi s tem poudarja nove kvalitete delovanja v mladinskem gibanju, ki se je porodila kot odgo­ vor na italijansko politiko do slovenske manjšine in je ponujala drugačne rešitve kot starejše organizacije. Pojavile so se nove oblike in razlike pri nacionalnem delu, kajti pripadniki mladinskega gibanja so od prejšnje generacije podedovali narodno zavest in ponos, izhajali pa so iz takratnih razmer. Starejši so bili z miselnostjo in taktiko v preteklosti in tako je prišlo do razhajanj. Prav temu je Zerjal posvetil mnogo pozornosti in obelodanil mnoga do sedaj še neobdelana vprašanja odnosov in naspro­ tij med dvema generacijama. Mladinska društva Pros veta Sv. Jakob in krožek Omla­ dina sta uspešno skrbela za naraščanje članstva v mladinskih organizacijah, kar je privedlo junija 1922 do ustanovitve Zveze mladinskih društev v Trstu. Misel in delo­ vanje mladine sta se tako širila po vsej Primorski. Ena od oblik delovanja so bili letni mladinski tabori, vzporedno z razvojem mladinske organizacije pa se je med mladino močno uveljavljalo športno udejstvovanje. Zerjal izpostavlja tudi težave, ki so se pojavljale in vplivale na dvige in vpade mladinskega gibanja. Proti koncu 20-tih leti so po vrsti ukinili mladinska društva in v Zerjalu ter Spangerju je zrasla zamisel o tajni organizaciji. Sledila je ustanovitev Borbe. Zerjalova pripoved v mnogočem dopolnjuje Špangerjevo, posebno ko opisuje prve sestanke, kjer so postavljali temelje novi organizaciji. Opozoril je na kontakte z Orjunaši iz Trsta ter opisal vezi z Goričani in Istrani. Kritično je spregovoril o de- 648 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 4 javnosti Borbe potem, ko so se pričeli atentati na osebe, kajti to ni bila prvotna programska zasnova organizacije. Prav tako je opozoril na splošno uporabo imena TIGR. Tako kot Spanger zavrača precej razširjeno mnenje, da je pomenila organiza­ cija TIGR celotno gverilsko in politično dejavnost v dvajsetih letih. Poudarja, da je dobila organizacija TIGR šele po prvem tržaškem procesu širši pomen in prevzela dediščino tistih sil, ki so v dvajsetih letih kljub medsebojni povezanosti šle vsaka po svoji programski poti. Z odhodom v Kranj leta 1929 je delil usodo mnogih primor­ skih emigrantov. V nekaj poglavjih je izredno zanimivo prikazal življenje in delo primorske politične emigracije v Jugoslaviji. Kritično, s svojega stališča, analizira mnoge akcije in dogodke v 30-tih letih, ko je bil za nekaj časa celo prisiljen prekinitii delo v emigrantskem gibanju. Angažiral se je tudi v sindikalnem gibanju v Slovenjji. Kot v Trstu so se nasprotja med »edinjaško garnituro«, kot jo imenuje 2erjal, in mlajšo, naprednejšo skupino prenesla tudj med Primorce v Jugoslavijo. Pripoved zaključi s povratkom v Trst po drugi svetovni vojni. Žerjal v knjigi sledi dogodkom, v katerih je sam sodeloval. Tudi njemu je, kot večini Slovencev v Italiji, zavest pripadnosti slovenski skupnosti dala družina. Nje­ gove trde osebne izkušnje odsevajo usodo primorskih Slovencev v tistem času. Iz teksta čutimo vseskozi notranjo potrebo in predanost delu za boljše, enakopravnejše pogoje življenja, potrebo po angažiranju, opozarjanju na prisotnost Slovencev na tem delu sveta, čemur je podredil vse svoje življenje. Dolgo je odlašal z objavo spominov, redno sledil vsaki objavi, še posebno v zvezi s tajnimi organizacijami med leti 1927— 30, ko pa je spoznal, da lahko tudi sam dopolni vedenje o nekaterih dogodkih, ki jih je soustvarjal, se je odločil za objavo spominov. M e t k a G o m b a č L u d v i k T o n č i č , Tiskarstvo na Dolenjskem. Izdano ob 170-letnici tiskarstva v Novem mestu. Novo mesto : Tiskarna Novo mesto in Dolenjski muzej, 1989. 158 strani. •Dolenjski muzej in Tiskarna Novo mesto sta poskrbela, da je metropola Dolenj­ ske dostojno proslavila 170-letnico tiskarske obrti na Dolenjskem. Organizirala sta razstavo s tem naslovom in ob njej izdala tudi bogato ilustriran katalog. Prav ta publikacija zasluži, da jo predstavimo širšemu občinstvu, kajti zavedati se moramo, da še tako dobro organizirana razstava, pa če so na njej tudi bleščeči eksponati, prej ali slej potone v pozabo, katalog pa ostane tudi bodočim rodovom. Knjiga ima prav­ zaprav dva dela, splošnega, kjer avtor govori o razvoju tiskarstva na splošno, potem v slovenskem okviru, in drugega specialnega, kjer predstavlja delež Dolenjske pri razvoju te stroke. V uvodnih poglavjih se je naslanjal predvsem na dela našega najboljšega poznavalca zgodovine tiskarstva, Branka Berčiča. Ne da bi hoteli pod­ cenjevati avtorjevo prizadevanje in trud, ki ga je v proučevanje vložil, pa moramo priznati, da je imel v drugem, pokrajinsko vezanem delu, lažjo nalogo, kot bi jo imel raziskovalec zgodovine tiskarstva v katerikoli drugi slovenski pokrajini, malo da ne tudi v Ljubljani. Dolenjskemu tiskarstvu je namreč posvetil nekaj temeljnih člankov že Bogo Komelj in Tončič jih je tu lahko s pridom uporabil, mestoma tud] dopolnil. Drugi avtor, ki ga citira za medvojno obdobje, je Jože Krall. Viri, ki iih je uporabil za povojno obdobje, so predvsem razne arhivalije in odločbe, pidprt i pa so z ustnimi pričevanja. Zgodovini tiskarstva sledi pisec od Valvasorjeve bakroreznice, ki predstavlja prvo tiskarsko delavnico na Dolenjskem, a je z obubožanjem lastnika njeno delo zamrlo. Kontinuiran razvoj lahko sledimo od leta 1819, ko je tu začel z delom Henrik Tandler. Njegovo delo in delo njegovah dedičev lahko sledimo do leta 1865. Med najpomembnejše tiske, ki so izšli iz te delavnice, sodi prvi novomeški časnik, izdan leta 1848: »-Sloweniens Blatt«. Druga tiskarska hiša, ki je delovala v Novem mestu v 19. stoletju, je bila Bobnova. Delovala je kratko obdobje treh let, tiskala pa pred­ vsem drob'iž. Tako morda ne bo zvenelo pristransko, če zapišemo, da je pomembna predvsem zato, ker jo je kasneje kupil Janez Krajec, s katerim se začenja najbolj plodovita doba novomeškega tiskarstva. Avtor sledi temu uspešnemu tiskarju in založ­ niku vse od učne dobe, ki jo je opravljal v Egerjevi in Blaznikovi tiskarni v Ljubljani, pa do osamosvojitve z nakupom obrata v Novem mestu. Vsekakor je njegov najpo­ membnejši podvig reprint Valvasorjevega dela Slava Vojvodine Kranjske. Tončič opi­ suje tudi vse druge važne izdaje, ki so nastale v zadnji četrtini 19. stoletja v Krajčevi tiskarni. Med najpomembnejša izvirna dela moramo šteti časnik »Dolenjske novice«, ki je začel izhajati leta 1885, izdajali so ga do leta 1919, v zadnjem obdobju že Krajčevi nasledniki. Med leti 1901 in 1941 je v Novem mestu delovala Katoliška tiskarna, med vidnejšimi delavci v njej pa omenjajo predvsem Karla Ceča, ki se je obrti izučil pri Krajcu. Kočevje je dobilo tiskarsko podjetje šele leta 1903. Sprva je služilo predvsem potrebam kočevskih Nemcev, v tridesetih letih pa je tiskalo tudi