Leto XXV. Poštnina plačana v gotovini. Lendava, 23. oktobra 1938. Štev. 43. Cena 1 Din. SLOVENSKE KRAJINE NOVINE Za misijone. Misijonska nedela je tü. Že par let naše Novine za te den prinašajo posebne članke o misijonih i misijonarih, ar to goreče želejo sami sv. Oča. Što so misijonari? So dvoje vrste: tisti, ki med krščanskim lüstvom predgajo, držijo misijone, dühovne vaje, tridnevnice itd. z namenom, da se med narodom občuva i oživi krščanski düh. Misijonari v pravom pomeni so pa tisti, ki v oddaljenih deželah oznanüjejo nevernikom ali divjakom sv. vero pa jih pripravlajo za sv. krst. Misijonari so pravi posnemovalci i nasledniki apoštolov. Reč „misijonarˮ pomeni „poslaniˮ. Prvi misijonar je bio Jezuš Kristuš, šteroga je večni Oča poslao odrešavat človeštvo, ki je spadnolo po grehi v robstvo šatanov. Njemi so sledili apoštolje. Njim je pravo Jezuš Kristuš: „Kak je mene poslao moj Oča, tak jaz pošlem vas: idite pa včite vse narode i krščavajte jih v imeni Oče i Sina i Svetoga Düha, vučeči je spunjavati vse, kakoli sam vam zapovedao.ˮ Apoštolje so si vzeli k srci te reči pa šli po vsem sveti. Včili so i spreobrnoli vnogo narodov pa je pripelali v kralestvo bože, v sv. Cerkev, gde živejo v svetlosti istine i v vzvišenosti lübezni. Skoz stoletja je bilo dosta slavnih mož iz svetnoga pa redovnoga dühovništva, ki so nadavali delo apoštolov. Vnogo izmed njih je vmrlo mučeniške smrti, vnogi so dosegli svetniško popolnost. Izpreobrnili so vse narode Evrope, vekši deo Amerike i vse drüge narode,, ki. so dnes civilizirani. Veliki misijonari so bili sv. Avguštin, sveta brata Ciril i Metod, sv. Frančišek Ksaver, sv. Frančišek Saleški, kardinal Lavigerie v Afriki, naš Knoblehar, Baraga v Severnoj Ameriki pa salezijanski kardinal Kaljero v Jüžnoj Ameriki (Patagonija). Navzlük ogromnomi deli, štero so zvršili tej pa jezeri i jezeri drügih misijonarov i misijonark, je ešče vendar vnogo narodov v temini praznoverstva i poganstva. Vnogo je ešče divjakov. Nešterna plemena divjakov majo ešče človeče žrtve pri svojih verskih obredih. Vsi pa v svojoj slepoti molijo malike (bolvane). Siromačeki! Po tak poniževalnom živlenji ne bodo mogli vživati po smrti osrečüjočega gledanja božega. Da rešijo nesrečne düše, se trüdijo misijonari, ki po zgledi apoštolov i samoga Jezuša Kristuša zapüstijo domovino, idejo v dežele nevernikov, da jim pokažejo pot k časnoj i večnoj sreči. Na jezere i jezere misijonarov delüje v misijonih i vendar je ešče toliko dela, štero čaka na delavce. Velika, jako velika je potreba misijonarov. Več kak edna milijarda lüdi je ešče v poganstvi. Samo Kitajska država ma 400 milijonov prebivalcov. Med njimi pa niti 3 milijone krščenikov ! Približno takše razmerje je v Indiji, na Japonskom i v Afriki. Molimo dosta, dosta za misijonare! Jezuš Kristuš sam nam to posebno naroča: „Prosite Gospoda žetve, da pošle delavce v svojo žetev.ˮ Molimo za vse, a največ moremo moliti za naše domače misijonare i misijonarke, ki so že tak srečni, da smejo spreobračati pogane. Prav posebno pa ešče priporačajmo Bogi naše „ misijonarkeˮ to so tisti naši mladi kleriki ali bratje pomočniki, šteri se pripravlajo za misijonsko delo. Moremo znati, da je velika žrtev za mladoga človeka, zapüstiti domovino, domače i vse drügo pa živeti v čista novom kraji, med neštevilnimi neprilikami. Ravno to pa je tüdi za naše najvekša težava. I te težave zmerom bole rastejo pri pogledi na potrebe v domovini ali v Evropi. Naša goreča molitev jih bo vtrdila v pravom misijonskom zvanji pa jim sprosila nazaj prvotno gorečnost i tak bodo prle ali kesnej šli med pogane. Bog sam zna, koliko poganov čaka s sklenjenimi rokami i z jočom v očeh na naše goreče misijonarke... Podpirajmo misijonare! Oni so vredni vse naše pomoči. Zapüstijo svojo domovino, svoje stariše, svoje prijatele i prepo- vejo morja, se paščijo v oddaljene dežele i se izpostavijo najrazličnejšim nevarnosti. Spüščajo se brezi straha v püščave, v nedostopne prašume, gde sikajo kače, rjovejo oroslani, tigri. Vnogokrat trpijo glad, žejo, mraz; dobijo večkrat beteg pa se je zgodilo z vnogimi, da so vmrli mučeniške smrti. Vse to misijonari z veseljom trpijo za Kristuša. Vmerajo srečni, samo da rešijo düše, razširijo slavo božo i kralestvo Kristušovo! Da, misijonari zaslüžijo vso našo podporo. Oni so junaki v najvišem pomeni te reči! Blaženi tisti, ki z molitvov i z milodari podpirajo misijonare, ar oni postanejo deležni zaslüženja, štero si misijonari pridobivajo s svojim delom. Smo pa tüdi dužni to včiniti iz hvaležnosti do Boga. On nam je brezi našega zaslüženja podelo milost, da smo se rodili od katoličanskih starišov, v katoličanskoj deželi. Kak dober je Bog z nami! Zato Pomagajmo nesrečnim nevernikom, da spoznajo toga dobroga Boga! Kak vzvišene pozvanje je, biti misijonar! Njim valajo reči prorokove: „Oh kak slavepune so stopnje, ki glasijo mir i nebeske dobrine, stopnje onih, ki oznanjajo zveličanje “ (Iz. 52). R. J. Razgled po katoličanskom sveti. Visoko šolo ščejo ustanoviti v Ugandi za vzhodno Afriko. Angleška vlada je spunila želo lüstva i dala za šolo znatno podporo. Zavod bo poštüvao vero i se bo zgradila za verske potrebe dijakov katoličanske i protestantske kapela i mohamedanska mošeja. V zavod bodo lehko vstopile tüdi zamorske dijakinje. Med blažene bo proglašen misijonar Karol de Fukola. Pred kratkim je odišla v jüžno Algerijo posebna komisija, da pregleda njegove spise. Sirotišnica v Pekingi „Hiša milosti„ je sprejela v 50 letih 20.000 sirot pod svojo streho. Za obletni den vojske med Kitajci i Japonci je general Čankajšek zapovedao molitve za mir po celoj Kitajskoj. Posebno šole i uradi so dobili to zapoved. 13 budističnih redovnic je sprejelo sv. krst. Te redovnice so vodile neki dobrodelni zavod, šteroga je ustanovo neki bogati Kitajec. V časi bojne so prišle redovnice v stik s katoličani i bile sprejete v katoličansko cerkev. Dve dragocenivi vazi (kupici za rože) starivi 2500 let sta skopala blüzi Pekinga dva misijonara iz drüžbe Bože reči. Na Japonskom je jako težko spreobračati pogane h katoličanskoj veri. Zato pa Bog tüdi blagoslavla trüde misijonarov. Lansko leto decembra meseca se je pri 80 letnom misijonari p. Relaven javo Protestantski pastor, ki je z misijonarom gučao od vere. Sad potrpežlivoga misijonarovoga dela je bio, da je pastor letos za Risale prestopo v katoličansko vero. V zadnjem časi japonski časopisi dosta pišejo od katoličanske Cerkve. Japonskim časopisnim poročevalcom so japonski vojaški krogi na pitanje, zakaj tak spregledno ravnajo s katoličanskov Cerkvijov na Kitajskom, odgovorili sledeče: 1. Ne mogoče spregledati vere, ki se ne boji mantrništva. 2. Misijoni i misijonarje so nesebični s pogledom na svojo domovino, zato majo reči misijonarov več valave kak reči diplomatov. 3. Katoličanska vera je vera belih narodov, ki se brigajo za Kitajsko. Budizem je omejeni samo na Vzhod, mohamedanstva pa beli narodi ne cenijo. 4. Katoličanska vera je velika nasprotnica komunizma. 5. Kitajski misijonari so najbole povučeni od razmer na dalnom Vzhodi. Ar so neoženjeni i puni požrtvovalnosti, jim je pot Povsedi odprta celo v kraje, ki so pod oblastjov roparov. Polska. V znanom polskom svetišči Matere Bože Čentohovske je v dnevaj, kda je celi svet trepetao v strahi pred bojnov, 100 jezer katoličanskih omladencov dalo oblübo, da bodo gradili Polsko na fundamenti Kristuša i Njegove Cerkve. Pri toj slovesnosti je bio navzoči kardinal Krakowski i kardinal Hlond s 700 duhovniki. V Finskoj so zabranjeni divji zakoni tak zvani „Gervissens-Ehenˮ, t. j. nekši divji zakoni, v šterih živeta možki i ženska vküp ne da bi bila zdaniva. V Finskoj je bilo okoli 9000 takših zakonov, a je oblasti neso mogle preprečiti. Novi zakon določa, da se morajo ali zdati ali pa se raziti. Što se tomi ne bi pokorio, bo ostro kaštigani. Anglija. Te dni so bili objavleni sklepi brezbožniškoga kongresa, ki se je vršo v Londoni. Na tom kongresi so dali 30 točk, ki naj bi vodile delo brezbožnikov. Med drügimi so tüdi te: Iz šol i uradov naj se vržejo vsi verski znaki. Pri roditelaj, naj se zahtevle, da se njihova deca ne vči v šolah verskoga navuka. Odbija naj se poziv za navzočnost pri Tedeum-i, svečanih sv. mešah i drügih verskih ceremonijah. Zahteva, naj se da se Cerkev i držáva brezpogojno ločita. Siromačeki. Slepci so i slepce vodijo. Zedinjene države. Te dni bo v Hartfordi, glavnom mesti države Connectitut, IV. nacionalni kongres Bratovščine krščanskoga navuka. Glavni namen toga kongresa, šteroga bodo vodili škofje Zedinjenih držav i Kanada, da bi se kem bole pozdignolo včenje verskoga navuka pri 2 miljonih srednješolcov v U S A. V dnevih toga kongresa so v Hartfordi razstavlene knige katoličanske literature, da so na razpolago onim, ki se bodo kongresa vdeležili. Pri toj priliki je melo svoj kongres tüdi Catholic Biblicai Association, to je najvekše katoličansko amerikansko drüštvo za študij biblije. Drüštvo, ki ma 100 znanih strokovnjakov, bo dalo odlok za izdajo sv. Pisma staroga i novoga zakona. Veroizpovedi v Britan skoj Indiji. Tü je 240 miljonov hindov, 80 miljonov mohamedancov, 12 miljonov budistov, 1.2 miljona jeusov (veroizpoved, ki je spodobna budističnoj), okoli 300.000 Tomažovih krščenikov, 3 miljone evangeličancov i 2 2 miljona katoličanov. Nemčija. „L’Osservatore Romanoˮ poroča 7. t. m., da je nemški notranji minister dao naredbo, da državne zgradbe v bodoče ne smejo izobešati Zastav ob priliki verskih slovesnosti. Državni uradniki ne smejo sodelovati pri verskih svečanostih, ravno tak občinske oblasti. Ne smejo se udeležavati nikših priredi ki majo verski značaj. Palestina. 23. septembra je prišeo v Jeruzalem v cerkev Jezušovoga groba novi konzul nacionalne Španije g. Juan des Cas Bárcenas, ki ma slüžbeni naslov: Representante del Generalissimo Franco. V bazüiki Božega groba je bio s svojov gospov pri sv. meši i prečiščavanji. Nato je bio sprejeti pri frančiškanaj, čuvaraj sv. Groba z vsemi častim, kak zastopnik katoličanske države. Krale vina Španija je bila velka dobrotnica sv. Zemle, zato tam molijo za njo, — Tüdi Rdeči majo svojega konzula v Jeružalemi, a ne bio sprejeti niti pri Apoštolskom delegati, niti pri Patrijarhi. Angleška vláda pa priznava oba konzula. „ Češka. V dnevaj kda mora biti ČSR vsikdar opasana z mečom za obrambo svojih mej, je praški nadškof kardinal dr. Karel Kaspar dao min. preds. generali Jani Sirovy-ji kak znak sveti meč češkoga narodnoga svetnika vojvode sv. Vaclava, ki je pokopani v cerkvi sv. Vida na Hradčanaj. Sv. Vaclav se Časti kak svetnik že od 10. stoletja. V Holandiji je bio v Haarlemi splošni spokorniški i molitveni den 30. sept, t. i. V vsej cerkvaj je bilo Najsvetejše celi den izpostavleno. Mehika. Razširjajo se glasi, da bo predsednik mehiških držav Cardenas dao Cerkvi slobodo. Eden od razlogov, ki so Cardenasa na to pripravili, so vnoge prošnje, ki prihajajo iz vseh držav Mehike. Pa tüdi rodolübje katoličanov, ki so sküpno s svojimi škofi podpirali vlado ob priliki borbe, štero je mela s petrolejskimi inozemskimi drüžbami, je predsednika do toga pripravilo. Pa tüdi ostali nasprotniki so uvideli, da je borba proti Cerkvi škodliva državi. Češkoslovaško—madžarske pitanje. Zavolo madžarske menjšine na Češkoslovaškom so se vršila pogajanja v Komaromi. Madžarski odposlanci so pa davali ČSR takše predloge, da jih ta ne mogla sprejeti. Madžari so najmre zahtevali poleg ozemla, na šterom živejo Madžari, tüdi nešterna vekša mesta, v šterih prebivalstvo ne madžarske, pač pa so ta mesta Važna križišča. Tak bi ČSR morala izročiti Madžarskoj ozemle z 670.000 Madžarov i 650.000 slovanskih prebivalcov. Slovaki i podkarpatski Rusini pa prosijo ČSR, naj ne odstopi Madžarom niti pednja zemle. Vlada pravi, da se šče sporazmeti z Madžari, ne dovolüje pa v tom pogledi nikše diktature od strani Madžarske. — Madžarska je nato pogajanja v Komaromi pretrgala i zahtevala razsodbo 4 velesil, ki so določale v Müncheni. — Za zahteve Madžarske se navdüšüje samo Polska, italjanski tisk to pitanje zmerno obravnava, Nemčija pa svoje nezadovolnosti nad Madžarskov niti ne prebiva. Češkoslovaški zvünešnji minister Chvalkovsky je bio pri Hitleri. Obravnavala sta odnošaje med novov ČSR i Nemčijov, ki naj bi bili po želi obeh državnikov dobri. Novoga predsednika bodo volili v ČSR. v sredini novembra. Za ednok krožijo vesti, da so kandidatje Beran, dr. Hodža i lastnik Batinih tovarn v Zliní Jan Bata. Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Letna naročnina v državi 30 Din., me sečno 2.50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din,, me sečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov: Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din, i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1.50 Din. 2 NOVINE 23. oktobra 1938. Banov. kmetijska šola v Rakičani vabi! V nedelo 23. t. m. bo prevzvišeni g. knezoškof dr. Tomažič blagoslovo kmetijsko šolo v Rakičani. Otvoro je bo pa g. ban dr. Natlačen v prisotnosti vnogih cerkvenih i svetnih dostojanstvenikov. Včasi po priklüčitvi k Jugoslaviji so gospodarski sloji delali na to, da dobi Slovenska Krajina svojo kmetijsko šolo, ki bi proučavala domače razmere i usmerjala naše gospodarstvo. Popolno razumevanje so najšli pri deželnoj vladi za Slovenijo v Ljübljeni i že leta 1921. je poslalo poverjeništvo za kmetijstvo ravnatela Šego, ki je točno preštudirao to pitanje i izvršo vse priprave za ustanovitev šole, ki naj bi bila na veleposestvi Rakičan. Dobila bi 268 ha zemlišča, ki bi njej slüžilo za gojenje za plemensko govensko maro, konje, svinje i za praktično včenje gojencov. Leta 1926. je bila ustanovitev šole zagotovlena z zapovedjov Nj. Vel. Krala Aleksandra I. Zavolo razlastitve zemlišč na veleposestvi Rakičani po uredbah agrarne reforme, so nastopile težkoče. Prvotni načrt je bio spremenjeni, šoli je pripadnolo samo 69 ha zemle, ostalo pa je ministerstvo za kmetijstvo razdelilo med dobrovolce. Od teh je bilo kesnej odküpleno telko zemle, da ma šola dnes 97 ha zemlišča. Ravno v tistom časi, kda je trbelo graditi šolsko poslopje i stanovanjske hiže, pa je nastopila težkagospodarska kriza, ki je stavila vse delo. Med tem je uprava šole uredila posestvo, pošilala v bližnjo i dalnjo oko- lico izbrano semensko blago, plemenske bike, telice, kanžore i prvovrstno sadno drevje. Priredila je tüdi nekaj kračiših tečajov. Toplo se zahvalüjemo g. bani za njegovo razumevanje potreb Slovenske Krajine, vsem poslancom i članom banskoga sveta, ki so se vsikdar toplo zavzeli za kmetijsko šolo i vsem gg. ravnatelom i ostalomi osebji za težko i uspešno delo. Dnes so premagane vse ovire i šola odpira dveri našim sinovom, kde jim bo nüdila v teoriji i praksi vpogled v pametno gospodarstvo, jim dala fundamente v splošnom znanji, posebno pa je bo dobro sezna- nila s polodelstvom, gojenjom živine, sadjarstvom i vinarstvom, da bodo prišli na svoje domove sposobni za samostojno delo. Tistim gospodarom, ki ne morejo za celo leto zapüstiti svojih domov, bo šola prirejala strokovne tečaje, da je seznani z novimi pridobitvami v kmetijstvi i je navči naprednoga gospodarstva, Za to slovesnost je uprava šole izdala lepo opremleno izvestje, za štero je napisao prisrčno uvodno reč g. ban. Blagoslovitev i otvoritev ban. kmetiiske šole v Rakičani pri M. Soboti se bo vršila dne 23. okt. 1.1. po naslednjem sporedi: Ob 10. vöri sv. meša v sobočkoj r. k. farnoj cerkvi, štero darüje prevzvišeni g. knezoškof dr. Ivan Tomažič. — Istočasno se vrši v evang, cerkvi slüžba boža za vernike evangelske veroizpovedi. Ob pol 12 blagoslovitev šolskoga poslopja v Rakičani. Ob 12 pozdrav gostov po ravnateli ing. Mikuži. Ob pol 13 otvoritev Kmetijske šole po bani g. dr. Marki Natlačeni s slavnostnim nagovorom. Občinstvo vabimo, da se te proslave vdeleži v čim vekšem števili, da s tem pokaže oblastim i drügim merodajnim činitelom svojo hvaležnost i priznanje za podelitev i ustanovitev te gospodarsko-kulturne ustanove v Slovenskoj Krajini. Velki govor dr. Stojadinoviča. V nedelo 16. okt. je predsednik vlade dr. Stojadinovič meo velki govor v Belgradi na zborovanji glavnoga odbora JRZ. Dvorana je bila nabito puno, poleg toga pa so govor prenašale vse jugoslovanske radijske postaje, tak da so ga lehko poslüšali po vsoj državi i po celom sveti, gde majo radio. S tem govorom je predsednik vlade začno volitveno borbo. Volitve bodo kak že znano 11. decembra. To bodo sedme državozborske volitve v dvajsetih letih, kak Jugoslavija obstoja. Vlada zdaj sedmokrat da lüdstvi priliko, da si samo zbere zastopnike, ki bodo tam zagovarjali pravice i potrebe lüdi. Kakši lüdje pridejo vküp v parlamenti, gde delajo zakone, gde ravnajo državo, je odvisno od nas volilcov. Koga si zvolimo, tisti de šou v našem imeni v Belgrad i de tam v našem imeni govorio za naše. potrebe. Dr. Stojadinovič je na kratko pokazao, ka je ta vlada v treh letaj svojega vlada dosegnola. S tem je šteo pokazati volilcom, da je ta vlada delala i ne samo oblübila, da bi jo pri zdajšnjih volitvaj Volilci znova zvolili. Največ, ka je Stojadinovičova vlada dosegnola, je to, da je z vsemi sosednimi državami dosegnola mir. Prle so Jugoslavijo na vseh straneh obdajali neprijatelski sosedje: Italija, Madžarska, Bolgarska. Vse so gledale na Jugoslavijo kak da bi jo štele požreti vsakša na svojem konci. Stojadinovič pa se je začno razgovarjati z vsemi sosedi i dosegno, da smo si z vsemi po- stanoli prijatelje. Za vsakšo državo pa je najbolše, če s svojimi sosidi živi v miri, v prijatelstvi. Zato ka če nega nevarnosti od zvünešnjih neprijatelov, te se država lehko briga za red i napredek odznotra v državi. I v našoj državi se je zaistino v zadnjih treh letaj vnogo dosegnolo. Gradijo se ceste, mostovi, železnice, hiše, šole, bolnice. Prle so ne mogli zidati, da so prle drügoga dela ne meli kak to da so lüdi vlačili pred sodišča, da so jih zapirali, da so prepovedavali shode, Zborovanja, da so poslüšali, ka si što guči, če ne mogoče državi nevaren. Vsega toga zdaj nega. Prinas je zdaj red i mir kak v malo šteroj drügoj državi. To mora vsakši priznati. To vidijo tüdi sosedne države. Zato pa ma naša država zdaj ugled v zvünešnjem sveti, na znotraj se pa začenja novo, lepše živlenje. Je ešče dosta pitanj, ki jih trebe rešiti. Najbole važno je pitanje Hrvatov. Tüdi to je dr. Stojadinovič omeno svojem nedelskom govori. Tak kak je dozdáj bilo v tom pogledi je ne v redi. To je nerešeno pitanje, ki ga pa kak najprle trbej rešiti. To priznava tüdi dr. Stojadinovič. I bodoča vlada si dene za prvo i najvekšo dužnost, da vredi tüdi to težko pitanje. Čehoslovaška i Madžarska. Pogajanja so se razbila. Gda je Nemčija dobila od Češke vnoge lepe kraje i mesta, gde so prebivali sudetski Nemci, so tüdi drügi sosedje Češke, pred vsem Polaki i Madžari dobili vüpanje, da dobijo nešterne kraje nazaj. Posebno Madžarska, šteroj so po bojni Čehi vnogo zemle odrezali, vüpa, da je zdaj prišeo vgoden čas, da terja nazaj kraje, gde prebivajo Madžari, četüdi so pomešani s Čehi i Slovaki. Nešterne kraje je Češka dala taki nazaj. A Madžarska je terjala dosta več, ka pa Češka ne štela dati. Začnola so se pogajanja med obema državama, a nesta se mogli poravnati. Madžarska zahteva kraje, šterih Češka nikak nešče dati.Tak so se pogajanja razbila. Obe državi Češka i Madžarska sta se obrnole za pomoč k Nemčiji i Italiji. Tevi dve državi sta zdaj najmre jako močnivi i celo Angleži i Francozi tevi dvej poslüšajo. Hitler i Mussolini pa sta jako previdniva. Ne bi se radiva zamerila ne ednim ne drügim. Zdaj pa morata tak, gučati, ka bodo oboji, Čehi i Madžari zadovolni. Oba sta oblübila, da bota obojim pomagala, da se poravnajo na lepi način. Tak je pa vüpanje, ka se razbita pogajanja med Češkov i Madžarskov znova začnejo. Če se pa ne bota mogli sporazmiti, te se sestanejo štiri velesile: Nemčija, ltalija, Anglija i Francija i one ednostavno določijo mejo med Čehoslovaškov i Madžarskov. Čehoslovaško komunizem pomagao rüšiti. Vnogi se čüdijo, kak je to mogoče, da je Češka ne mela pomagačov zdaj, gda je najbole potrebüvala pomoči. I da je pomočnikov ne bilo, je morala telko zemle odstopiti. — Ka je k tomi vnogo pripomoglo? — Češka se je naslonila na komunistično Rusijo. V njoj je iskala pomoči. Z njov je že pred leti sklenila prijatelstvo, a to prijatelstvo je zdaj, gda bi se moralo najbole pokazati, ščista odpovedalo. Češkoj je komunizem samo škodo, kak Vseširom Rusija je najmre z veseljom sklenila prijatelstvo s Češkov. Mislila je, da v Češkoj tüdi zavlada komunizem i tak de to šlo naprej po vsoj Evropi, proti zapadi. Rusija se za samo Češko ne brigala, samo kak bi komunizem v njoj razširila. Nemčija pa, ki si je dala nalogo, da komunizem vniči, je to priliko ponücala. Kak sosida Češke je pravilno računala, da bo komunizem iz Češke šo prek meje v Nemčijo. Zato je Nemčija začnolo borbo proti Češkoj. Tam je mela tri i pol müijona svojih Boži potnik. Bele poti. Vünej je bila lepa mesečna noč. Dugo nesam mogeo zaspati. Moje misli so rojile kak včele na cvetočoj hajdini. Zmes so se vsiljavali troti i začnoli motiti tihi mir düše. Da je preženem, sem vzeo z nočne omarice spominsko knigo i čteo: . . . Hitro so minola leta šasa i brezskrbnoga smeha na razposajenih vüstnicaj. Skrivnost čiste, začarane mladosti se je zgübila tam daleč nindri za gorami, za šümečim morjom, gde na mesto nje igrajo v vrvenji razsvetlenih vulic živlenjsko kolo gnüsne žele, ne brzdana hrepenenja, besneči valovi. Tak hitro se je vse zgübilo, tak daleč, daleč je že vse . . . Mirko je mirno stopao po sühi iglicaj, štere so spadnole z visokih borov i pokrile tlo kak rjavi plašč. Sühe šküfke na tleh so se potačkale pod njegovimi nogami i njemi zastavlale korak. Svetli traki sunca, šteri so se prebijali skoz košato zeleno veje smolnatih borov, so ga naraho božali po obrazi i mehko polüblali — v bela lica. Mirko je ne marao za vse to. Zatoplen v spomine svoje mladosti, skoro vsega toga ne je niti občüto. Blodo je dugo po logi i prišeo v sploj neznane kraje . . . Davno je to bilo. V istom letnom časi, gda je pripekalo močno žetveno sunce i se je kuharica vstrašila prvih pšeničnih križov, je Mirko s svojimi malimi brati i sosedovimi prijateliki tiho pobegno od domače hiše. Skrbno so se zgledavali nazaj, če jih mogoče starejši brat Tonč ne vidi, nato pa hitro, skoro besno so zbežali v log, bežali kim dale i najšli navadno zavetje tam pod visokimi senčnatimi borami. Bili so prepričani, da je nišče ne opazo. Sosedov „Moroˮ je toti parkrat zalajao za njimi, to pa bole iz Črne nevoščenosti praj: „Strički, zakaj pa ešče mene neste vzeli v svoje drüštvo. Gda je pa vido, da je to pot nezaželjen v njihovom drüštvi, je žalostno poveso rep, nehao muvati za begunci i se brez vole zvalo v mehko listje. Mladi prijatelje so pa med tem že posedli na zeleni mah, igrali se, smejali se i brezskrbno veselili nedužnoga živlenja i otroške radosti. Nepozabni trenotki brezskrbne mladosti . . . Nekoga dneva je nenadoma mro sosedov Vanči, Mirkov najboukši prijateo. Odnesli so ga na pokopališče i ne se več vrno. Mirko je bio žalosten. Vünej je bio palik lepi den. Včeljaki so brezskrbno igrali svoje valčke kre obronka loga, potoček je veselo žuboreo po zelenoj dolinici i cela priroda je dihala od svežega, mladoga piekipevajočoga živlenja. Ali Mirka to več ne pri- vlačilo. Ostao je doma, ves žalosten je hodo okoli domače hiše i mislo na Vančija, šteri že leži tam pod zeleno vajžov. Na tihom je jokao i molo za pokojnoga prijatela. Komaj je pognalo mlado živlenje i povezalo dve mladivi srci v tesno prijatelstvo, že je posegnola zmes krüta smrt i odtrgala mladi cvet. Mirko, te mali živi dečko, večen sprevednež, je postajao zamišlen, žalosten. Niti smrt je ne mogla razstrgati njegove vernosti do pokojnoga Vančija. Gda je tak brez Cila kolovrato i sanjaro, se je v mladom srci büdila nejasna slika i žela: gda odraste, bo postano kaplan, bo postano dühovnik i bo dosta molo za prijatela i za vnoge drüge. Tak bo ešče najbliže prijateli, šteri že počiva na njivi mrtvih i čaka veseloga dneva vstanenja. I mlado srce je vztrepetalo pri tej srečnoj misli . . . Spomina se. Drügo leto je odišeo v šolo. Stric Edvard ga je odpelao v mesto i dao vpisati v gimnazijo. 1 bio je Mirko srečen. Lübomorno je čuvao Skrivnost svoje lübezni v tihom kotički mladoga srca. I palik se je v toplih poletnih dnevaj vračao kak dijak k domačoj hišici. Vsakši den je hodo tá pod zelene bore, prislü-škivao njihovim skrivnostnim razgovorom i poslüšao koncerte ptičjih šumskih zborov. Včasih se je pridrüžilo ešče vriskanje pastircov i pesmi zvonov, grmlenje, bliskanje i jéčanje vetrov. Potem je pa palik posijalo sunce čez ograde, travnike — tá za sivov gorov, nad, vsemi pa se razgrnilo modro nebo. Komaj večerni zvon ga je prebüdo iz lepih i nerazumlivih dugovanj. Vrno se je domov i naslono na okno svoje sobe. Dugo v noč je poslüšao, kak se Slaviček radüje jasne noči i pesem od sreče v tihi večer drobi, kak sapica lehka po drevji šümi, na listih srebrna se rosa iskri. Potem pa se je na konci vesi oglasilo ešče veselo spevanje veških dečkov. Poslüšao je vse to, postalo njemi je lepo i toplo pri srci i predao se je popolnoma čari opojnoga letnoga večera na vesi ... Mirko je vsigdar bole občüto, da potrebüje trenutke mira i tihoga razmišlavanja. V njegovoj düši se je porajao novi svet. V daljavi je gledao zlate vrhove Gospodovih gor, pod njimi pa zlati žrtvenik — oltar, ves zavit v beli oblak. Vedra njegova düša je plela svilene niti lübezni i žrtve, medtem, gda so brezbrižne zvezde kukale i pogleda vale skoz lehke zavese zrake, da vidijo Mirkove senjave oči... Težki trenutki. Bili so palik lepi poletni večeri, z mirnimi, zvezdnatimi nočmi. Močna električna svetlost se je lesketala po lepih asfaltnih vulicaj, punih zadüšlivoga kričanja i živoga vrvenja. Abiturient Mirko je bio sam. Vznemirjen je hodo po mestnom šetališči. Na belom lici so odsevale njegove čarne oči v velkih senčnatih jamicaj. Mimo njega so se pomikale sküpine poznanih i nepoznanih obrazov. To noč se njemi je grsto ves te zamazani čar. Bežao je dale, dale, samo da ne sreča poznano drüštvo, da ne gleda neodkriti smeh na rdeče namazanih i potegnjenih vüstnicaj. Mirko je bio nemiren . . . V skriven kotiček njegovoga tihoga srca je nekoč nenadomo stopila slika mladoga ženskoga bitja i ga s svojov milinov i toplotov prevzela. Ne se je mogeo otresti. Na razpotji v živlenje se je začela borba. Dve poti sta se njemi naenkrat odprle: edna, štera je vodila na goro Gospodovo, drüga, štera je vabila s toplino i milino drüžinske sreče. Onoga večera je te boj v Mirkovom srci dosegeo vrhek. Düša njemi je trepetala pod zamahom ob vüpnoga razpoloženja. Pred sebov je gledao grozen prizor. Gledao je krvave zamazke zdroblene dobrote. Poslüšao je obvüpni krik porüšenoga mira. Poleg njega pa je jokao njegov angeo. A nekoč, nekoč je bilo! tak lepo ... Na svojih skrivnih strünaj srca je izjavo divne viže i popevao sladke vspavanke Gospodove sreče ... To je bilo nekoč. Zdaj se je na mladih prsaj vodo težki boj . . . Banovinska kmetijskag šola v Rakičani. 23. oktobra 1938. NOVINE 3 Nemcov, ki so jih Čehi dobili po bojni i te Nemčija terjala nazaj. Proti Angliji i proti Franciji se je branila, rekši da se na Češkoj širi komunizem zato jo trebe zavreti. Anglija to dobro znala, zato ne mogla proti gučati. Da je proti komunizmi tüdi ona, Češkoj je ostala edino prijatelica Rusija, ki se pa ne vüpala oglasiti, gda je vidila, da bi proti njoj šle vse države. 1 tak je Češka prepüščena sama sebi zavolo komunizma morala propadnoti. — To jo je tüdi spametüvalo. Zdaj je vidila, da so komunisti samo tak dugo prijateli, dokeč majo hasek. V nevoli pa zbežijo i se skrijejo. Poldrügo leto po nedužnom v vozi. Že skoro pred dvema letoma je v Bosni blüzi Travnika vmro neznane smrti žagarski delavec Belko Štefan. Njegovi tovariši so ga zbili, nato pa vrgli na železniško progo, da bi policija mislila, da ga je vlak povozo. Načrt se pa ne posrečo zato ka vlak Belka ne povozo, nego gá je samo vrgeo vkrej i sledkar so njegovo mrtvo telo najšli. Komisija je te dognala, da je tukeo Belko po vsem teli zbit. Več lüdi so prijali i je dali pred sodišče. Najbole so dužili Sulejmana Delilbašiča i Hejnidina Kazasa. Delilbašič je sam priznao, da je bio Belka, tüdi Kazas je tak pravo, da je Delilbaáič bio Belka. Delilbašič pa je zadnji den sodne obravnave močno obremeno tüdi Kazasa, čeravno je te trdio, da se pokojnoga Belka ne dotekno. Sodišče je nato obsodilo Delilbašo na 10, Kazasa pa na 7 let težke voze. Sodba je postanola pravomočna i oba sta mogla iti na robijo. V vozi pa je Delilbašič začno premišlavati, kak je Kazás po nedužnom zapreti. Delilbašič je bio najmre čemeren na Kazasa i ga je nalašč notri klačo. Mislo si je tüdi, če bota dva obsojeniva, da te on ne dobi telko. Zdaj si je pa mislo, da je za njega tak že sodba končana i več tak ne dobi, je dao pozvati Kazasovoga zagovornika i njemi priznao, da je Kazas nedužen. Tak se je znova začnola tožba i Kazas je bio odpüščeni. Nedela po Risalaj dvajseta. Evangelium (Janoš 4). Tisti čas je bio neki kralič, šteroga sin je betežen bio v Kafarnaumi. Te gda bi čüo, ka je Jezuš prihajao z Judeje v Galileo, šo je k njemi i proso ga je, ka bi doli šo i zvračo bi sina njegovoga, ar je začao merati. Pravo je zato Jezuš njemi; či znamenja i čüda ne Vidite, ne verjete. Veli njemi kralič: Gospodne, hodi doli prvle liki merje sin moj. Pravi njemi Jezuš: idi, sin tvoj žive. Vervao je človek reči, štero je pravo njemi Jezuš i odišo je. Gda bi pa že doli šo, Slugi so pred njega pribežali i nazvestili só govoreči: ka sin njegov žive. Zvedavao je zato vöro od njih, v šteroj njemi je ležej gratalo. 1 pravili so: ka včeraj ob sedmoj vöri je nihala njega trešlika. Spoznao je zato Oča, ka je ona vöra bila, vu šteroj je velo njemi Jezuš; sin tvoj žive. I vervao je on i cela hiža njegova. ♦ Gospod Jezuš je prišel na zemlo, da bi lüdje v njega Vervali i se tak po njem zveličali. Toda po zvünešnjosti je Jezuš bio takši kak vsakši drügi človek. Záto lüdje ne bi vervati njegovim navukom, če on ne bi s čüdami pokazao, da je zaistino Bog. Ar čüde lehko dela samo Bog. Gospod je delao čüde iz dveh vzrokov: zato ka je meo smileno srce i je s čüdami pomagao lüdem iz nevol. Ob drügim pa zato, da bi s čüdami posvedočo, da je on zaistino pravi Bog, naš Odrešenik. Če ne bi delao čüde, što bi njemi te vervao? Kakkoli lepe navuke je včio! Vej vidimo, ka je vnoge čüde napravo, pa so njemi itak ne šteli vervati. Ka pa te, če niedne čüde ne bi napravo. Vse čüde, ki jih čtemo v sv. pismi, mi verjemo. Pitamo se pa, kak je pa s čüdami dnesden. Ali se tüdi dnes godijo čüde? Teliko ne, kak so se godile v začetki krščanstva. Sv. Gregor nam to tak razlaga: Dokeč je drevesce, ki smo ga posadili, šče prav malo, ga moramo zazvati, da se prime. Kda se pa ednok prime, ne potrebno več zalevati. — Naša vera več ne potrebüje čüd. Ali itak se tüdi dnesdén čüde godijo. Vsakše leto sv. oča nikelko lüdi prišteje k svetnikom. A nikoga ne morejo proglasil za svetnika, če se prle ne zgodila kakša čüda po priprošnji toga svetnika. Vsemi sveti je znam Lurd na francoskom. Tam se tüdi v zdajšnjem časi godijo velke čüde. Betežniki, ki ne bi mogli ozdraviti, naednok zdravi stanejo. Več zdravnikov jih vsikdar strogo pregledne i priznati morajo, da se zgodila čüda. Tüdi je znana po širnom sveti Terezija Neumann na Bavarskom, ki že 10 let nikaj ne je, vsakši petek pa zameknjena gleda trpljenje Kristušovo. Jezeri i jezeri so jo že obiskali, verni i neverni i morajo priznati, da je to velka čüda. Tak se teda tüdi šče dnes godijo čüde, ki jih dela Vsemogočni Bog, da z njimi pokaže, ka je samo naša vera prava. Glasi iz Slovenske Krajine. Našiva noviva bogoslovca sta č. gg. Gašparič i Kerčmar, šteriva sta stopila v mariborsko semenišče i se tü čütita prav dobro. Daj njima dober Bog stanovitnost, ga prosimo. Hotiza. Tüdi na našoj šoli je bilo nekaj sprememb. Naša vrla gospa Kotnjekova se je odpovedala upravitelstvi, štero je že duga leta požrtvovalno opravlala, zato, da se ležej posveti domačemi, drüžinskomi živlenji i poleg toga šče vodi igranje pa spevanje v našoj cerkvi. Upravitelstvo je prevzeo g. Pücko.— Tüdi vučitelske moči so se dopunile. Dobili smo novo vučitelico gospodično Hildo Pfeiferjevo. Vüpamo, da se bo dobro počütila med nami i našov decov, ve, kak smo čüli, je tüdi sama zrasla iz tistoga stana, v šterom si s trdim delom slüžijo vsakdenešnji krüh. Kak dobro srce ma, kaže tüdi to, da je vzela k sebi svojega maloga brata, da tak olejša svojim domačim skrbi za nevole. — Tüdi gospodična Tanavova, štera je štela oditi od nas, je ostala na velko veselje naših malih šolarov. Veseli pa srečni smo, da mamo tak dobre pa vrle vučitele, šterim brezi skrbi zavüpamo našo malo deco za včenje pa vzgojo. Krog. Cesta, ki se gradi skoz Kroga prek Müre v Vučoves, je od Sobote i skoz Krog skoro zgrajena, kak je bila grozna potreba, ar je na več krajih bila prevozka, posebno pri Lapošovoj grabi. Ta je zdaj zasi pana. Velka potreba bi pa bila tüdi v dolnjem konci vesi grabe zasipali, kje stojijo večne mlake. Po zimi, kda voda zmrzne, mamo takzvane Čarne glažüte, po leti pa gosje i rečje toplice, smrdi pa kak v Sodomi, pa zednim že tüdi v stüdence pritekla, da je niti živina nešče piti, zavolo zdravja lüdstva bi pa že oblasti mogle skrbeti, da se odstranijo te mlake. V ogracaj so agrarce prisilili, da so za volo ravnosti ceste ta püstili prek po svojih njivah, v Krčinaj pa nebi radi püstili prek po svojih travniki i zavolo toga so novo cesto tam zmerili skoro ravno kak je stara. Če bi jo pa zmerili kak vsa drüga večina pravi, kre Žitkovoga jegnjeta prek po travnikaj i bi brod za en lüčaj kamna više potegnoli, te bi pa od Lizine grabe i do Čagranove hiže pot ali cesta lehko bila vednaka kak vtegnjena strüna, cilala i merila bi pa tüdi naravnost kre vesi, kre šole. Kre lovčarnic bi pa lehko bila cela cesta ravna kak vtegnjena strüna. Zakaj bi pa bila cesta tüdi priporočliva kre vesi i šole? 1. Pred motori bi tak Vednaka cesta bila vsikdar vama, ka se ga lehko vsele naprej zogne vsaki, posebno z živinov, klükasta je pa vsikdar nevarna i puna nesreč. 2. Ne samo, da bi bila lepa i Vednaka, nego bi občini dala kre sebe vnogo lepi novi fundušov, ka je. itak velka potreba, ar se Prebivalstvo vedno vnoži. 3. Vednaka cesta bi büa vsikdar cenejša, ar bi bila vnogo kračiša. Smrt našega v tüjini. Od jetike je vmro v Italiji salezijanski bogoslovec Matjašec Jožef od Lipe. Zročimo njegovo düšo dobroj Materi Mariji, štere čast je šteo med poganskim! narodi širiti, da njej poplača vso lübezen, njegove domače pa, prosimo, naj potolaži. Črensovci. Ar so volitve narodnih poslancev razpisane za 11. decembra 1.1. se opozarjajo somišljeniki JRZ i vsi prijatelji dr. Korošca, da te dni, to je do 25. X. 1938. posvetijo vso pozornost, če so pravilno vpisani v volilnih imenikih, zato ka samo do 25. X. je čas za popravke v volilnih imenikih. V volilnih imenikih morajo biti vpisani vsi moški, ki uživajo častne državljanske pravice i so dopolnili na den 11. X. 1938. 21 let i bivajo v občini stalno 1 leto. Vse potrebne informacije za vlaganje reklamacij se dobijo pri občini ali pa tüdi pri vodstvi stranke JRZ. Ne zamüdimo zato toga tak važnoga trenutka, ki bo za bodoče volitve odločilnoga pomena i storimo svojo dolžnost, da bo tak Udeležba na den volitev za dr. Korošca popolnejša. ZAHVALA Za številno izraze globokega sočutja povodom smrti naše nepozabne in dobre hčeri, sestre EMILIJE HERSENJI izrekamo tem potom našo naj-prisrčnejšo zahvalo. Posebno zahvalo smo dolžni Prečastitim gg. duhovnikom, čč. sestram, vsem darovalcem vencev in cvetja. Prav tako obilo Bog poplačaj vsem, ki so drago pokojnico v tako častnem številu spremili na zadnji poti. Bog naj vsem stotero poplača. Sv. inaše za drago pokojnico se bodo brale 18. okt. ob pol sedmih zjutraj v kapelici čč. sester v D. Lendavi i v dobrovniški farni cerkvi 19. okt. Genterovci, 17. X, 1938. Žalujoči ostali. Očo štiri dece zaklao. Na Bizeljskom se je zgodilo. 40 let star Iljaž Franc je šou večer domov. Za njim seje pripelao nekak z biciklinom, ki pa je bio malo vinjen. Büo je že kmice i se je biciklist zaleto v Ujaža. Iljaž je spadno v jarek, biciklist pa tüdi spadno. To ga je tak razčemerüo, da je vzeo nož i Iijaža zabodno v prsa nato pa zbežao. Iljaž sé šče zdigno i kakših 30 korakov šo naprej, nato se pa ta prevrgeo. V strašnih bolečinaj je zdihavao, da so ga čüli ne daleč lüdje i Orožniki, ki tam blüzi stanüjejo. Šli so gledat. Pod mostnm so najšli v mlaki krvi ležečega Iijaža. Odnesli so ga edno gümlo, nato pa so šli po zdravnika. Toda za frtao vöre strašnoga trplenja je Iljaž zdehno. Sprejmem takoj POMOČNIKA SLAVIC, krojač, LIPOVCI. Razgledajte si mojo bogato zalogo najnovejše šivalne stroje ženske i krojaške, bicikle i moto-cikle, radio-aparate, Štedilnike domáča izdelava, slamo-reznico na motora! pogon, gasilsko špricalko za konjsko prego kao nova. FRITZ ŠTEFAN, mehanik i trgovec DOL. LENDAVA Pozno v noč se je Mirko, na pol mrtev od nemirnoga be-ganja boja sam s sebov, privle-keo do svoje sobe. Skoz okno so prihajali zadnji valovi zadüš-livoga parfümiranoga zraka z divjim krikom nebrzdanoga smeha. Zapro je okno, da ne čüje več toga vabečoga pekla. Odgrno je postelo i šteo vgasniti posvet, da bi legeo. Te njemi je oko nenadoma obstalo na sliki nad postelov. Jezuš krvavi znoj toči v ogradi Getzemani. Dugo je gledao to sliko i zdelo se njemi je, da govori, govori njegovoj razburkanoj düši i da v nočnoj tišini, pri brlenji posveta čüje skrivnostne vzdihe: »Oče, če je mogoče, naj ide mimo mene te kelih. Ali — naj nede tak, kak jaz ščem, nego kak je tvoja sveta vola . . .“ Potem je odpro svoje trüdne, izmučene oči i se globoko^ Zamislo. Prihajalo je ne-jasno spoznanje. V daljavi je gledao vse svetlejše poteze vmi-ritve. Bio je na prehodi iz sna v stvarnost. Čüto je, da preživla trenutki, da se zapaža kak ruméni zora večnoga, Gospodovoga dneva, da njemi prvi žarki razsvetlavajo pravo pot v bodočnost. Legeo je z mirnejšov düšov, ar je čüto, da se njemi je s prsih Odvalo težki kamen. I ono noč je Mirko palik najšeo mir i Skrivnost svoje mlade lübezni: dühovnik bo . . . Tihi odmor. Bogoslovec Mirko je bio zadovolen i srečen v semenišči. Ne je obžalüvao trenutka, da se je odločo pot proti gori Gospodovoj. Na konci tretjega letnika je zapisao v svoj dnevnik sledeče: »Gospodi Strepetalo je moje mlado srce, živo so sasijale moje oči, v mojoj düši se je razlejala brez-krajna sréča i radost, gda sem edno Poletno zvezdnato noč spoznao, da me Ti zovéš i iščeš vso mojo mladost. Niti edne reči ne sam mogeo spregovoriti od velkoga genola. V dühi sem gledao Tvoje plave i svete oči, štere so me toplo zvalé. I jaz sem vse do zore senjao od svoje nezmerne sreče, kak malo dete v naroči svoje matere. Od tiste zvezdnate noči te več ne sam iskao. Za vsigdar sem te skrio v svoje srce. Dnevi mojega živlenja so odtehmao bili žili, mirnejši. Hodeč po Tvojoj poti, sem postajao vse Srečnejši. V meni je rástlo hrepenenje za Tvojimi višavami. I gda sem Tebi darüvao svoje nevolno, golo živlenje, Ti ne si nigdar več dopüsto mojoj düši, da bi se jokala. Za Tebov mi živo hrepeni moje mlado srce. Z velkov radostjov gledam za onim presrečnim dnem, gda bo mogeo prek ravnih njiv se popaščiti v tiho ves, da Tvoje düše vodim i branim z večnov Manov. Pridem k našim lüdem, šteri delajo na poli. I medtem, gda oni z delom hvalijo Tvojo dobroto, bom jaz v siromaška srca vlevao lübezen, vüpanje, k Tebi bom vodo betežne, zavržene, nevolne i male. I zbrao bom vso deco iz naše vesi, njihovo rumeno lice poka od svežega zdravja. Odpro bom čiste düše i njihova vroča srca, da vsakša njihova žila samo za Tebe bije. V maloj veškoj cerkvi bom reči Tvoje sejao, da se mir i radost vrne v vsakše srce. S toplotov Tvoje lübezni bom segrevao mrzle düše i molo, da Tvoje roke zmenšajo dneve oblačne. Pazo bom na Tvojo čredo i lübo brez izjeme, kak si tüdi Ti, dober Jezuš, kda si bio na zemli. Daj mi ešče to milost, da za Tebe delam celo živlenje, a do zavrženih, betežnih občütim lübezen vse vekšo. Gospod, bodi tak!ˮ Slovesna vöra. V veličanstvenih valovaj i odmevaj se je gübila pomali mogočna pesem zvonov. Po cerkvi so se razlegali glasi orgel, a nekelko mladih lüdi se je dostojanstveno bližalo k oltari. Med njimi je bio tüdi Mirko. Lice jim je žarelo od notrašnje sreče; njihov korak je bio siguren. Okoli so stali njihovi najbližji i najdražji. . . . „Kaj želete?ˮ., . . Trenutek tišine. Skoz zaprte oči so preleteli dnevi i leta kak nageo blisk. Prišeo je čas, da se za vsigdar zapüšča sladkoča domače sreče, sküpnost svojih dragih, lübezen mladoga bitja. Na red Prihaja Mirko. Miren i reden je. Vüre borbe so že davno za njim. Od škofa sprejme beli plašč. Mati, oča, bratje i sestre stojijo okoli i se topijo v skuzaj. Sami ne vejo, ali jočejo od radosti ali od žalosti... Obred posvečenja je bio končan. Orgle so zaspevaj veseli „Tebe Boga hvalimo!ˮ Jütrašnje sunce je radostno priplavalo na sivo nebo, vdrlo s svojimi traki skoz velka cerkvena okna do oltara i zasačilo Mirka — dühovnika v obimanji svojih najdražjih. Sunčni den. Izmed zelenih brežčekov je stopilo na den Poletno jütro. Traki mladoga sunca so božali zlato pšenico i bele hišice, skrite v zelenom drevji. V zvoniki farne cerkve se je oglaso najprle velki zvon i zaspevao z nenavadnov toplinov i radostjov. Njegovi veseli zvoki so prihajali v sveže nedelno jütro, plavali vabeče nad vesnicami, nato pa se zdignoli visoko v Plavo nebo. Njihov spev je spravo mlado i staro na pot. Iz loga je zapihao vetrček, zazibao žitna pola najprle v raho rajanje, nato pa je ponizno priklono skoro do tal. Samo rdeči mak je v püstili brazdaj zdigavao glavo v zrak. Včelaki, skriti po obronkaj, so vzradoščeni spevali svoje nedelske hvale. Na trakaj mladoga sunca je bliščala bela i pisana oblaka pobožnih vernikov. Cerkev se je Smejala. Kak Zaročnica, okrožena od jezero i jezero src je sprejemala k sebi brate i sestre i drüžila je v istoj lübezni, v istoj prošnji. Medeni glasovi ostalih zvonov so se popaščili za svojim najstarejši tovarišom, se razlejali kak dugi vali daleč po logi, po celoj dolini i pozivali ludstvo i cvetje, da ide novomešniki proti ... Medtem pa je Mirko stao na pragi domače hiše, obdan od starišov, bratov, sester, rodbine. Jezere i jezere skuznih oči pa je gledalo na njega, na srečno mater, na veseloga očo. „Sprejmi na pot sveti materin blagoslov v imeni Očé i Sina i Dühá Svetoga. Amen.ˮ I,žülava materna roka se je doteknola vročega Mirkinoga čela, stisnila njemi znamenje križa, nato pa zbrisala čisto skuzo, štera te sini privrela po bledom lici . . . I potem so šli. Najprle mladina s čistimi, nedužnimi düšami, za njov moški v čarnoj svetešnjoj obleki, belooblečene deklice, dühovščine, novomešnik, starši, rodbina i jezere drügoga sveta. Možarje so neprestano grmeli i metali svoj ogenj v odmovajoče doline. V njihovo grmenje so se spitavali mehki zvok 4 N O V I N E 23. oktobra 1938. Gospodarstvo. Nekaj misli o žveplanju mosta in vina. Žveplo se uporablja v kletarstvu že dolgo časa. Delovanje žvepla je v vinu v glavnem sledeče: Ko stoji vino nekaj časa v sodih v kleti, pridejo do njega skozi male luknjice v sodihi razne gljivice iz zraka. Ker najdejo tam ugodna tla za razmnoževanje, se zelo hitro razvijajo in vplivajo nepovoljno na kvaliteto vina. Če pa je v vinu dovolj žveplaste kislina tedaj se ti organizmi, ki so škodljivi za vino, sproti uničujejo, dočim ostanejo le kvaščeve glivice, ki so mnogo odpornejše. Za žveplanje vina imamo sedaj tri načine: 1. žveplo na azbestnih trakih, 2. komprimirana (tekoča) žve- plasta kislina in 3. kalium-metabisulfit. Žveplanje z odrezki trakov, kakor je sedaj najbolj udomačeno pri nas ima to pomanjkljivost, da je količina žveplaste kisline v vinu zelo spremenljiva in se mora vino po žveplanju pretakati. Tekoča žveplasta kislina se prodaja v jeklenih steklenicah in se uporablja predvsem v velikih kleteh. Kalium-metabisulfit je brezbarvna, dobro kristalizirajoča snov, ki z lahkoto oddaja v vinu žveplasto kislino. Moštu se doda na hektoliter 5-8 gramov kaliummetabisulfita. Prednosti žveplanja mošta so sledeče: 1. v času, ko mošt mirüje se ga lahko pretoči z droži. To je potrebno napraviti samo tedaj, če hočemo s tem preprečiti kakšno napako v vinu, 2. Vrenje je hitro in nemoteno, 3. bela vina ne potemnijo, temveč imajo lepo naravno barvo, 4. po potrebi se lahko regulira kislost vina, 5. vino se lahko mnogo hitreje da v steklenice in ostáne dálj časa sveže. Žveplanje je škodljivo samo tedaj, če se je uporabljala prevelika količina žvepla. Če se želi mošt zelo zažveplati, t. j. tako, da se prepreči Vrenje, (da se mošt zbistri), da bi se ga potem lahko pretočilo z droži, je potrebno dodati za hektoliter mošta 15-20 gramov kalium-metabisulfita. Zažveplani mošt se bo zbistri! v teku 18—24 ur in se ga potem pretoči z močnim prezračevanjem, da čim več „žvepla“ izpuhti, v nežveplan sod. To imenujemo razsluzenje. Dodatek nekaj litrov kipečega mošta od zdravega grozdja (grozdnega kvasca) na 100 litrov razsluzenega mošta pospešuje kipenje. Pri prvem pretakanju zdravega vina se doda na hektoliter 4-5 gramov kalium-metabisulfita. Pri poznejših pretokih pa se tako vino žvepla z 2-3 grami kaliummetabisulfita. Uporaba kalium-metabisulfita je zelo enostavna: Odvagano količino snovi je treba fino zdrobili in se jo nato spüstili v vrečici iz tankega in čistega platna na vrvici v vino ali mošt, kjer se v kratkem času kalium-metabisulfit raztopi. Nato se planena vrečica potegne iz soda in vino premeša s čisto palico. Kalium-metabisulfit se lahko uporablja tudi tako, da se ga raztopi v mali količini mošta ali vina, ki se potem vlije v sod in premeša. Kalium-metabisulfit se Prodaja tudi v obliki tablet pod imenom „Vinobranˮ. Vino od gniloga grozdja. Mnogokrat začne grozdje radi vremenskih neprilik gniliti. Tudi iz takega grozdja se napravi dobro vino. Gnilo grozdje je treba naglo zmastiti in sprešati. Sod precej zažveplamo, bolj ob višji, manj ob nižji toploti, vselej pa samo toliko, da zadržimo vrenje za kakih 24 ur. Medtem se mošt izčisti (razsluzenje). Nato se mošt pretoči z močnim prezračevanjem v nežveplan sod in doda nekaj litrov kipečega mošta od zdravega grozdja. Po kipenju se pijača pretoči ob zračenju v zmerno žveplan sod, ako nismo pijače že prej preveč žveplali.Tako vino je potem često boljše kakor vino od zdravega grozdja. Rusija. Ar so po svojem političnom delovanji komunisti pogoreli v Češkoj, Franciji i ar Franco v Španiji stalno napredüje tak, da rdečim, ki trpijo lakoto, že meče z letal doli vnožino krüha i celo ešče cigarete, je Stalin odstavo ministra za zvünešnje zadeve Litvinova i je te prišo v preiskavo. Stalin je dao tüdi zapreti maršala Blüchera i 43 generale njegove vojske. Od Blüchera, ki je bio zapovednik sibirske vojske, ne znati več nikaj, mogoče da ne več živ. Tak kole komunizem samoga sebe i bo se tüdi zaklao, kajti gde nega vere v živoga Boga, tam more zmagati samo smrt, samo razsül, samo prepast, samo vničenje. Že 29 dni spi 5 letni Marko, sin kmeta Jože Paštre v vesi Novakoviči pri Banja Luki. Dečak je pred 29 dnevi odišeo večer spat, kak navadno. Drügi den pa ga starši neso mogli zbüditi. Po 10 dnevaj so iskali zdravniško pomoč. Pa lüdi zdravniki neso mogli dečaka zbüditi. Zdaj ga na umeten način hranijo z mlekom. Vseh 29 dni, kak spi, se ne še nikaj spremeno. Lovca i medveda sta se špitala 9 letni Janko Jukič i nekelko mlajši Milan Garčic v Gerovci pri Karlovci. Milan je po štiraj šo i muvo proti Janki, ki je držao proti njemi nabito lovsko puško. Janka je muvolenje tak vznemirilo, da je strelo i zadeo „medvedaˮ. Če bi bole cilao, bi Milana k smrti strelo, tak ga je pa samo težko rano. Pošta. Prša Štefan, Bussy Letrée. M. liste smo ti poslali. Naročnina je plačana. — Lackovič Jožefa domači Hotiza. Novine Lackovič Jožefa so prišle iz Francije nazaj, javite nam njegov novi naslov. — Hozjan Ignac á Juehpie. Letošnja naročnina plačana po Kolenki. — Sukič Franc, Radovci. Sestri smo poslali Novine, je redno dobiva. — Kühar Johan, RSgkamp. Naročnine dozdáj ešče nesmo dobili. -Edšidt Št. Gederovci. Prosimo odgovora, da U je Jug tüdi dobo knigo „Nemščine brez učiteljaˮ, ali samo Sampt. Ednok smo te dobili za knigo 20 Din. — Sukič Ana, St. Saturnin. 50 frankov sprejeli, s tem je za letos vse plačano, — Hajdinjak A. Villiers. Bog povrni za molitve, opravlene na Marijinöm svetišči v Lourdesi; — Iz Francije sprejeli naročnino od Sledečih: Matajič Štefan, St. Pierre du Val 37‘50 Din. F. Herci, La Grnelle 18 Din. Mlinarič Ferdinand aus Guerriers 18 Din. GRUPNA POTOVANJA NAŠEGA DELAVSTVA IZ FRANCIJE Jugoslovenska agencija „P U T N I K“ v Parizu javlja našemu delavstva v Franciji, da se bo štrto grupno potovanje vršilo 3. novembra. Nadalje bodo v novembru potovanja še 10. 18. in pa 25. Vsi, ki se hočejo potovanja udeležiti in tako izkoristiti ugodnosti, ki jih ima grupa na železnicah, se morajo prijaviti Vsaj teden dni pred odhodom. V prijavi morajo poslati svoj točen in razločen pisan naslov. Pošljejo naj tudi 100 frankov garancije. Za ta denar garantira „PUTNIKˮ oficielni turistični urad Kraljevine Jugoslavije v Parizu, 38. Av. de 1’Opéra. Razume pa se, da se grupna potovanja vrše le, če se za grupo prijavi Vsaj 8. oseb. Vse informacije in prijave dobite pismeno pri „PUTNIKˮ Oddelek za emigracijo — 18. rue de Ia Michodiére, PARIS II. KOLEDARCEK kmečke zveze ZA L. 1939. Te dni je izšel koledarček Kmečke zveze na 1. 1939. Obširen je, kot še nobeno leto do sedaj in vsebuje mnogo strokovnih navodil in vse tabele, ki jih potrebuje kmet v vsakdanjem življenju. Opremljen je s svinčnikom in vezan v močno platno. Cena je kljub pretežno tabelaričnemu stavku in obsegu 280 strani ostala enaka prejšnjim letom, to je 10 din za 1 komad. Koledar ne bo služil samo članom Kmečke zveze, ampak tudi vsem onim, ki se ukvarjajo s praktičnim delom. Člani Kmečke zveze ga naračajo pri odborih svojih Krajevnih kmečkih zvez, vsi ostali ga pa dobijo v knjigarnah ali v glavni pisarni v Ljubljani, Miklošičeva c. 17. CENE. Penezi. Holandski ranjški 24 din, nemška marka 17.60 din uradni tečaj, v zasebnoj küpčiji le 14 din, Švicarski frank 10 din, angleški fünt 212 din, amerikanski dolar 43.50 din, francoski frank 1.17 din, taljanska lira 2.34 D. Živina, telice 1. vrste 5 din, 2. vrste 4 din, krave 3 din, teoci 1. vrste 5.50, 2. vrste 4.50 din, svinje pršuta-rice 6 din za 1 kg žive teže. Meso. Govedina 1. vrste 10—12 din, 2. vrsta 8—10 din, svinjsko meso 14 din, slanina 15—16 din, Svinjska mást 18 din za 1 kg. Kože (sirove): govenske 9 din, teleče 10 din, svinjske 8 din za 1 kg. — Čisti med 16 din 1 kg. Zrnje. Pšenica 160 din, ječmen 120 din, žito 130 din, kukarica 100 din, graj 150—250 din, krumpli 55 din za 100 kg. BANKA BARUCH U, Rue Auber Paris 9 0 Odpremlja denara Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila za naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Holandija: štev. 1458-66 Ned. Dienst; Francija: štev. 1117-94, Paris; Luksenburg: št 5967, Luxemburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. PREKOSNICE. Dve deklici se šečeta po poli. Prideta do pašnjeka, kde se paseta dve kravi: edna bela, drüga čarna. „Gledajˮ pravi edna deklica drügoj, „vidiš tevi dve kravi.ˮ — „Vidimˮ. — „No, te si pa Zapomni: bela da mleko, čarna kavo. Tak vsako zajtro pijemo belo kavoˮ. Janoš je ostao tri dni v želodci ribe, ali to nikaj ne! Moj stric je ostao v kitovom želodci vnogo duže. Kak dugo? Ne ga je bilo nikdar nazaj! Manuf aktura DOBRO ZNATE DA DOBITE NAJLEPŠE IN NAJBOKŠE ŽENSKE ZIMSKE KAPUTE, MOŠKE, ŽENSKE IN DEČINSKE HUBERTUSE NAJFALEJ SAMO PRI Konfekcija KR; HIRSCL IN SINOVA Največja zaloga MURSKA SOBOTA Dobro blago godbe a nad vsemi pa so plavali božajoči glasi farnih zvonov i Sprevajali svojega Mirka k oltari Božemi. Duga, nepregledna procesija se je Vila mimo zelenih i okrašeni mlajov, skoz prekrasne slavoloke i nadpise, prek breščekov i dolin proti farnoj cerkvi. Cela fara je izgledala kak živo mravlišče. Vse je šlo, vse je popevalo. Skuze so tekle po radostnih licaj. Iz vzradoščenih src so se trgali vzdihi, tü glasni, tam skrivnostni: „Novomešnik, bod’ pozdravlen, od Boga si nam poslaniˮ Drveča zrka naroda „se je primikala mimo belih hižic, okrašenih s zelenjom i cvetjom, vedno bliže i bliže. I potem je vse to živo morje pokleknilo pred razsvetleni, v cvetji plavajoči oltar. Pobožen spev je zagrmeo iz src dobroga lüdstva i se pomešao z dišečim kadilom. Ministranti so pozvonili z drobnimi zvončki, a v cerkvi je nastala sveta tišina. V té Boži mir je Mirko zdigno svoje bele dühovniške roke i zaspevao v živlenji zanosno „Glorijoˮ. Njegov čisti, močen glas se je razlejao po cerkvi se dotekno hrepenečih düš i je zdigno v nebeske višave. Vünej so zagrmeli možarje, spevali zvonovje, a orgole so dehnile po valüjočem svetišči sveti, Boži plamenˮ. . . Vdarci na törmi so me zmotili i opomenoli, da se je noč nagnola že na drügo stran svoje moči. Rad bi ešče naprej čteo živlenjsko zgodbo Božega Potnika, pa so me došli pozvačini nočnoga kralestva, me zajeli i zanesli v popolnoma neznane kraje, gde nega skrbi, ne nevol, nego lepo, sveže sprotoletje ... Prestavo: Grački Vili. Pred 20 leti. Ljudje so nesli, kričali in se opotekali pijani od zmage, svobode in tudi od vina in nikomur ni prišlo na misel, da morda dela kaj kar ni prav. Po pločnikih pred trgovino in po cesti je bilo raztresenih in pohojenih mnogo drobnih stvari, vžigalice, sol in sladkor, česar že dolgo ni bilo dobiti v nobeni trgovini in so se ljudje kar trgali zdaj za to, kosi različnega papirja, mila, razbiti ovoji kave, železni predmeti, celo nekaj razcefranih knjig je ležalo pod nogami begajočih ljudi. Petra je to divje vrvenje vsega prevzelo. Ne da bi vedel kdaj, ga je drveči val od gledalcev, ki so stali ob strani, potegnil s seboj in nenadoma se je znašel med divjim hruščem v trgovini. Tu ni bilo mogoče več soditi, da bi bila to trgovina. Polovica pulta je bila prevrnjena v sredo sobe, na spodnjem koncu so se rinili ljudje k dolgemu, slokemu fantu z ruménimi očmi in s steklenim pogledom, ki je stoječ na mali lestvi zapovrstjo praznil zgornje predale, kjer je bilo še nekaj blaga. Pri tem se ni oziral, kam je metal, niti se menil za ljudi, ki so vreščeč vanj kričali. Zdelo se je, da njegov srepi pogled vidi samo to, kar je treba razmetati in uničiti, in da ga kričanje samo podžiga v njegovi strastni vnemi. Nenadoma je delo končalo. V Petra je priletela cela bala blaga in vrgla s prevrnjenega pulta. Dvignil se je, pobral blago — nekaj drobnarij je imel že v žepu in v rokah — in hotel z navdušenjem zbežati domov. Toda vhod se je ta trenutek zama-šil z ljudmi, ki so silili noter, ker so zadeli na one, ki so šli za dolgim fantom, sledeč njegovim klicom, da naj takoj z njim vdro v drugo trgovino. Nastala je velikanska zmešnjava in nihče ni mogel prekričati hrušča. Kmalu pa kar samo od sebe bruhnilo ljudi na cesto in glavni val odgnalo dalje. V izropani trgovini je izgledalo, kakor da na postavljeni njivi pobirajo ostanke. Stari mlinar je zelo vneto spravljal nekaj zavojev tobaka v svoje žepe, stoječ pri tem na svoji krajši levi nogi, ki mu je pri hoji vedno povzročala težave in se preklinjajoč jezil na sebe, zakaj ni prej prišel, in na požrešneže, ki so že vse odnesli. Peter je medtem našel izhod s svojo balo in se ves srečen nad plenom zagnal med množico proti mestu. Obraz se je smejal, mislil je na mater, ki bo gotovo vesela, ko ji vse to prinese. Bežal je in ni odnehal, čeprav je zadeval ob ljudi, ki so ga gledali, se mu smejali in delali na njegov račun svoje opazke. Že je bil blizu mosta, ko se je tako močno spotaknil, da je padel po dolgera v cestnem prahű. Prah se mu je oprijel obleke. Bilo ga je sram, da mu je šlo že na jok, toda vdati se ni hotel. Otresal si je prah, pa je nenadoma zapazil na mostu gospoda župnika. To ga je še bolj vznemirilo. Obrnil se je, da bi pobral balo, pa je ni bilo več. V duši se mu je oglasilo. V vsem, kar se je zgodilo, je videl kazen, da ni ubogai matere in da je hotel tuje blago. Zbežai je nazaj proti trgovini in odmetal vse stvari, s katerimi je prej napotili žepe. Nato je počasi odšel na polje in bil tako žalosten, da je po poti jckal. Tisti dan so izropali še dve trgovini in grad. In ljudstvo so ti dogodki tako razdivjali, da so bili nekateri pripravljeni ropati še dalje in tudi pobijati, če bi tako naneslo. Tri dni nato pa je spet ljudstvo trpelo. Vojaki so po hišah preiskovali in kjer so našli kaj stvari, ki so bile prinesene iz razbitih trgovin ali iz grada, so ljudi prisili, da so jih nesli nazaj. Pri tem so jih pretepali in govorili so, da bodo nekatere obesili. Velik strah je tedaj obšel vse. Spet so se zagrenili in zaprli vase, čakajoč novega odrešenja. 2500 - Din. rabite, da zaslüžite 1000.- Din. mesečno doma Pišite: „ANOSˮ Maribor Uprava Veleposestva Hartner v Gor. Lendavi Prodaja iz svojega skladišča V Murski Soboti prvovrstna bükova drva, m3 za Din 110.- postavljena na dom. 2 IZMENJAVAM vsa oljna semena kakor tikveno, sunčeno in repično po najvišji %. Albin Sagadin, trgovina, Beltinci. 3 TOMAŽEVA ŽLINDRA 18% vagonske pošiljke, franko vagon Ljubljana po Din 92.- za 100 kg; vsak nadaljni odstotek Din 6.-. — Kmetijska drüžba Maribor, Melje, telefon 20-83. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkanji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.