LETO XIV. ST. 33 (661) / TRST, GORICA ČETRTEK, 17. SEPTEMBRA 2009
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Jurij Paljk
Kam nas vse to pelje?
Ne vem, če spremljate italijansko notranjo politiko, niti tega ne, če (še) berete dnevno časopisje in predvsem to, kaj pišejo o italijanskem predsedniku vlade in o stanju duha v Italiji. Popolnoma vas razumem, če med branjem teh vrstic majete z glavo, češ da tega nespodobnega dogajanja ne morete več prenašati, kajti vsak dan ste in smo priče novim, predvsem grdim stvarem, za katere bi raje vedeli, da jih ni nikdar bilo, kaj šele, da se o njih na dolgo in široko piše.
Pisatelj George Orvvell, ki je umrl v Londonu leta 1950, je zaslovel predvsem z dvema knjigama, s knjigo 1984 (napisal jo je leta 1948) in s knjigo Živalska farma. Po teh dveh knjigah je tudi najbolj znan; knjiga Živalska farma mu je prinesla tudi dovolj denarja, da je po letih revščine lahko vsaj spodobno živel. Manj je pa znano dejstvo, da je delal tudi za sloviti BBC, kjer je imel dobro plačano službo, ki pa jo je pustil, ker ni hotel biti le člen propagande, ampak je hotel ostati novinar. Obe njegovi omenjeni knjigi sta dejansko najbolj znani obsodbi totalitarizma, ki ga je Orvvell spoznal v Sovjetski zvezi v času Stalina, še danes pa veljata za temeljni deli o tem, kako delujejo taki in drugačni totalitarni režimi. Pisatelj je umrl za tuberkulozo, ki jo je dobil v času revščine, pri samo 46 letih. Vse življenje je ostal prepričan "demokratični socialist", kot je samega sebe označil.
Če smo si Živalsko farmo nekateri zapomnili predvsem zaradi Orvvellove briljantne ugotovitve, da so "vse živali enake, a so ene živali bolj enake od drugih", pa je v knjigi 1984 napisal tudi to misel: "Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje tudi prihodnost. In kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje tudi preteklost"! Trde besede, ki nam prihajajo na misel te dni, ko beremo na prvi strani dnevnika II Giornale neprikrito grožnjo odgovornega urednika Vittoria Feltrija desničarskemu prvaku in predsedniku poslanske zbornice Gianfrancu Finiju, katerega poziva, ali naj se spet pokorno postavi v vrste stranke Ljudstvo svoboščin ali pa naj jo zapusti; predvsem pa mu dobesedno grozi, da se bo gotovo našel kakšen sodnik, ki bo potegnil na dan kak dosje o dogajanju izpred let, ko naj bi imeli spolne škandale tudi vidni predstavniki Nacionalnega zavezništva, in to kar v vladnih palačah. Znano je, da je te dni Fini odkrito izrazil svoje nestrinjanje s predsednikom vlade in vodjo Ljudstva svoboščin; Fi-nija moti predvsem premierjevo omalovaževanje parlamenta in samovoljno vodenje koalicije, če omenimo samo dve najbolj vidni in znani stvari. Če prosto prevedem Fel-trijevo grožnjo tudi najbolj neukemu bralcu, zveni takole: "Kar se je zgodilo odgovornemu uredniku tednika Avvenire, se lahko zgodi tudi Finiju”! Odstop, ponižanje, javni posmeh torej. In tako dalje...
Neprikrite grožnje torej, ki povedo same dovolj.
O zmerjanju ministra Brunette italijanskih filmskih ustvarjalcev, katere je imenoval kar parazite in dodal, da je med njimi dosti takih, ki nikdar niso delali, nismo napisali ničesar in tudi ničesar ne o izjavah ministrice za šolstvo Gelminijeve, ki kritizira tiste šolnike, ki da se v razredih ukvarjajo s politiko...
"Vemo, kako trpijo nekatere stvari v družbi in nemalokrat tudi v Cerkvi, samo zato, ker mnogi od tistih, ki jim je bila zaupana odgovornost, delajo samo zase in ne za skupnost"! je vzkliknil v nedeljo papež Benedikt XVI.
Govoril je o škofih, a ne samo.
Slovensko stalno gledališče / Finančna kriza
Vsakoletna tragedija se je ponovila tudi tokrat
Nad našo gledališko hišo se zgrinjajo temni oblaki finančne krize: ta se že vrsto let stalno ponavlja in - kot trdi ravnatelj SSG Tomaž Ban - dobiva resda kronične razsežnosti.
Kaže pa, da bo letos še hujše: če se finančne težave Slovenskega stalnega gledališča ne bodo rešile do 28. septembra, bo naša gledališka hiša prvič v vsem povojnem času resnično tvegala odpovedati sezonsko ponudbo: to je namreč datum, ki ga je upravni odbor SSG določil za termin, ko naj bi podpisal pogodbo sezonskemu osebju.
Z več kot poldrugo uro trajajočo tiskovno konferenco, ki je bila v torek, 8. septembra, v Mali dvorani SSG, se je začela diplomatsko - politična igra, ki naj bi zapleteno zadevo pripeljala do srečnega konca. Stvar pa ne bo lahka, saj se akterji te igre (oz. prave grške tragedije) zgoščajo v dveh taborih, vsak izmed katerih gleda na zadevo s svojega zornega kota.
Na eni strani je namreč vodstvo gledališča, se pravi predsednica upravnega sveta SSG Martina Kafol, umetniški vodja gledališča Primož Bebler in ravnatelj Tomaž Ban; na nasprotnem položaju pa so javne krajevne ustanove - občina Trst, tržaška pokrajina in dežela FJK -, ki so hkrati tudi obvezne članice SSG oz. njegove soustanoviteljice in solastnice. Omenjene javne ustanove so v tiskovnem sporočilu, sestavljenem po sestanku, ki je sledil tiskovnemu srečanju v SSG, izjavile, da so slovenski kultur-
ni ustanovi v zadnjih letih stalno stale ob strani, "v zadnjih letih so tudi s precejšnjimi prispevki pripomogle k izravnavi finančnega primanjkljaja, ki pa se žal še naprej ponavlja". Zato je jasno - beremo v sporočilu -, "da je nadaljevanje dejavnosti odvisno od sprememb pri vodenju in upravljanju gledališča, ki jih do danes še nismo zaznali": zaradi pomena, ki ga SSG ima v okviru dvostranskih odnosov med Italijo in Slovenijo, javne ustanove pričakujejo drugačno državno financiranje. Tržaška pokrajina, občina Trst in dežela FJK želijo namreč imeti vedno večjo odločitveno težo pri delovanju in izbirah gledališča: za to pa je treba čim prej spremeniti društveni statut, kar je na tiskovnem srečanju na ul. Petronio dejala tudi pokrajinska odbornica za finance Mariella Magistri De Fran-cesco (obenem je razmišljala tudi o davčnih olajšavah).
Da je treba statut spremeniti, so prepričani tudi kadri SSG: to pa nima nikakršne zveze s pomanjkljivo - po mnenju nekaterih celo s kronično - dotacijsko politiko, ki so jo vse tri javne ustanove izkazovale do SSG v zadnjih letih.
Na tiskovni konferenci je vodstvo gledališča jasno izpostavilo, kje tiči osrednji problem: glavni krivci za trenutno stanje - ki pa se sicer ciklično ponavlja - so dežela FJK, občina Trst in tržaška pokrajina. "V zadnjih letih smo se na vse načine trudili, da bi našli strukturalno rešitev za financiranje našega gledališča. Menimo, da so za to odgovorni njegovi
Pogovor
lastniki oziroma obvezni člani združenja Slovensko stalno gledališče", je dejala Martina Kafol in poudarila, da "ima naš teater status stalnega gledališča", ker so ga ustanovile krajevne uprave, na ozemlju katerih deluje gledališče. "Ministrski odlok govori jasno: pogoj za priznavanje javnega stalnega gledališča je ustanovitev s strani dežele, pokrajine in občine, kjer ima gledališče sedež, z obvezo, da člani prispevajo za stroške ustanove vsaj v isti meri zneska, ki ga letno prispeva država, ter da zagotovijo razpoložljivost ene ali več gledaliških dvoran, od katerih je vsaj ena s petstotimi sedeži, ob kritju vseh stroškov za delovanje". Predsednica upravnega sveta je tudi poudarila, da je SSG omenjeno tudi v zaščitnem zakonu, kar "še dodatno potrjuje njegov status državne ustanove". O tem, ali naj SSG še naprej deluje, se morajo torej odločiti njegove obvezne članice-ustanoviteljice, ki jih je vodstvo gledališča že večkrat neuspešno povabilo na soočanje.
/stran 9 Igor Gregori
Zakonca Danijel in Vilma Siter o pomenu družine in zakona za odgovorno življenje v paru in skupnosti
Jubilej goriškega nadškofa
Nadškof msgr. Dino De Antoni se je s časnikarji pogovoril o svojih prvih desetih letih v Gorici
ali v uradih
Združenja sl' v Trstu,’ul, C in Gorici, C.
enskih športnih društev v Italiji 3rone 8, tel: 040 635627 Verdi 51/int, tel: 048T33029
Posledice idejne zmedenosti
Nemirne vode v
B Terpin, Močnik in Gabrovec na sestanku s Franceschinijem	2*^122^--^ — I ~ 2 __I2&2I~2
^ . i*. •	.	.„1	italiianski	politiki
O utrditvi odnosov med SSk
in Demokratsko stranko
Prejšnji četrtek dopoldne se je delegacija stranke Slovenske skupnosti, ki so jo sestavljali deželni tajnik Damijan Terpin, tržaški pokrajinski tajnik Peter Močnik in deželni svetnik Igor Gabrovec, sestala z vsedržavnim tajnikom Demokratske stranke Dariom Franceschinijem. Srečanje, ki je bilo v Franceschi-nijevi pisarni na osrednjem sedežu DS v Rimu, sodi v niz pogovorov, ki jih vodstvo SSk namenja utrjevanju odnosov z
osrednjo italijansko levosredinsko politično stranko, na katero jo na deželni ravni med drugim veže federativni sporazum. Na osnovi tega dokumenta, ki je izrazito politične narave, sta SSk in DS za deželne volitve sklenili volilni dogovor in povezavo med
kandidatnima listama na osnovi volilnega zakona.
Predstavniki SSk so poslancu Franceschiniju izpostavili odlične izkušnje skupnega upravljanja v številnih rajonskih in občinskih svetih, pri upravljanju pokrajin Trst in Gorica tako kot občin Dolina in Repentabor ter v deželnem svetu FJK, kjer sedi svetnik Gabrovec v svetniški skupini DS, ki jo vodi Gianfranco Moretton.
Deželni politični tajnik SSk Ter-
pin je Franceschiniju predlagal nadgraditev deželnega federativnega sporazuma z vsedržavnim dogovorom, ki naj po možnosti soudeleži tudi nekatere druge politične stranke ali gibanja, ki so izraz narodnih manjšin v Italiji. S Franceschinijem je tekla beseda
tudi o predkongresni fazi Demokratske stranke ter o splošno zapletenem političnem stanju v državi. V tem smislu so predstavniki SSk izrazili zaskrbljenost zaradi negativnega trenutka v institucionalnih odnosih med Slovenijo in Italijo, ki so vsekakor bili že dalj časa dokaj mlačni. Tako stanje se naposled lahko negativno zrcali tudi v odnosih do slovenske manjšine. Predstavništvo SSk je Franceschinija seznanilo s finančnimi težavami v nekaterih
pomembnih organizacijah in ustanovah. Beseda je tekla o slabem tržaškem regulacijskem načrtu, ki po oceni Slovenske skupnosti ne nazadnje resno ogroža tudi narodne in gospodarske interese slovenske manjšine ter krši zaščitni zakon.
manjšino. V kratkem naj bi paritetni odbor torej dobil vpogled, kje se zaščita izvaja in kje ne. Morda je bilo najbolj zanimivo za vse predvsem Brezigarjevo razlaganje 21. člena zaščitnega zakona 38/2001, ki določa, da morajo vse javne uprave imenovati v svoje urbanistične, okoljske, gospodarske in socialne komisije tudi predstavnike slovenske narodne skupnosti, kar se pri nas premalo ve. Na srečanju z Brezigarjem so bili: sovodenjska županja Alenka Florenin, šte-verjanska županja Franka Pado-van, doberdobska podžupanja Luisa Gergolet, pokrajinski odbornik Marko Marinčič, predsednika slovenskih konzult na pokrajini Peter Černič in na go-riški občini Ivo Cotič, predsednika rajonskih svetov iz Podgore Walter Bandelj in Štandreža Marjan Breščak in goriška občinska svetnika Aleš Waltritsch in Marilka Koršič.
Italija ima danes vlado z najširšo volilno večino po vojni, hkrati pa ljudi vznemirja občutek splošne negotovosti ne samo zaradi znane gospodarske krize, temveč tudi glede neurejenih odnosov med različnimi političnimi skupinami, ki legitimno delujejo in se po svoji naravi potegujejo za oblast, to se pravi za soodločanje pri reševanju problemov v dobro celotne skupnosti. V demokratični ureditvi je za normalno politično življenje bistveno potreben dialog in skupno iskanje najboljših poti za reševanj e aktualnih problemov. Stalno vsiljevanje volje trenutne politične večine ne ustvarja razmer za premoščanje nasprotujočih si stališč za skupno dobro, kar je oz. mora biti glavni namen delovanja javnih ustanov in predstavniških institucij.
Sedanje stanje v Italiji poraja skušnjave po avtoritarnosti tistih, ki zasedajo položaje oblasti, in dejanskem uveljavljanju etičnega relativizma, to se pravi prepričanja, da glavni cilj vsakršnega delovanja tako posameznika kot javnih institucij mora biti "dobiček" oz. uspešnost, zato je drugotnega pomena, kako se do uspeha pride.
Posledica takšnega razmišljanja in ravnanja je ta, da je politikom marsikaj dovoljeno, kar ni dovoljeno navadnim državljanom. Takšno mišljenje je žal razširjeno ne samo med t. i. "laiki", temveč tudi med katoliško usmerjenimi javnimi predstavniki, ki pred televizijskimi kamerami izjavljajo, da so dolžni spoštovati samo državne zakone, njihovo ravnanje v zasebnem življenju pa ni pomembno. Cerkvene oblasti
imajo pravico opozarjati na dosledno ravnanje javnih predstavnikov v etičnih vprašanjih, vendar ne morejo konkretno ukrepati ali javno obsojati. Praktični zaključek je ta, da so javni predstavniki dolžni izpolnjevati mandat volivcev, v vse ostalo pa se drugi nimajo kaj vmešavati. Na-
sproti moralnim načelom se postavlja zavezanost volivcem v duhu populizma. Takšno je namreč danes stanje duha v "katoliški" Italiji, kar bi moralo ne samo zaskrbljati, ampak tudi spodbujati k dejanski spremembi.
Da je stopnja dialogiranja in soočanja v Italiji trenutno oz. že nekaj časa na zelo nizki stopnji ne samo med obema glavnima političnima taboroma, ampak tudi v notranjosti posameznih strank, dokazuje sedanja polemika med predsednikom poslanske zbornice Finijem in glavnimi prvaki Ljudstva svobode, vključno s predsednikom Berlusconijem. Nekdanji voditelj Nacionalnega zavezništva in z Berlusconijem soustanovitelj nove desnosredinske stranke Ljudstva svobode se že nekaj časa javno oglaša s pripombami na račun pomanjkanja notranje strankine dialektike, kar hromi njeno vitalnost in sproščanje pluralnih pogledov na družbeno stvarnost in oblikovanje rešitev številnih problemov ob zavestni podpori njenih privržencev. Stranka nima
ustreznih notranjih sktruktur in porazdelitve odgovornosti v njih. Stranko danes dejansko usmerja ožje število imenovanih koordinatorjev, tako da se stranka zdi kot nekakšna "vojašnica". Skratka, Fini se je na strankinem študijskem seminarju za oblikovanje kadrov v Gubbiu dodobra izkašljal z odgovorom na vse očitke na njegov račun, začenši z izpodbijanjem dejstva, da si en sam človek (Berlusconi) pridržuje vodstvo stranke, ki je okrog sebe zbrala konsenz od 35 do 40% volivcev, kateri pa sedaj nimajo možnosti odločati o ničemer. Odločno je tudi zavrnil ironične očitke, da se je politično prelevil v "levičarja", ker da bi rad postal kandidat za prihodnjega predsednika republike. Na koncu svojega razči-ščevalnega posega se je odločno zavzel za oblikovanje notranje organiziranosti Ljudstva svobode in s tem njene notranje demokracije. Finijev nastop občutno odmeva v krogih Ljudstva svobode pa tudi v drugih političnih sredinah v državi. V to novo dogajanje se je spretno vključila Krščanska demokratska zveza (UDC) s svojim najvidnejšim prvakom Casi-nijem, nekdanjim predsednikom poslanske zbornice v času prejšnje Berlusconijeve vlade in levosredinske koalicije. Odkar se je ločil od Berlusconijeve naveze, želi povezati vse sredinske skupine v novo politično stranko. Ta načrt je na zborovanju UDC v Chiancianu potrdil njen tajnik Lorenzo Cesa, ki je tudi dejal, da je njegova stranka pripravljena v ta namen preveriti svoj program in spremeniti sedanje strankino ime.
Po navedenih, pa tudi drugih znakih sodeč, se v prihodnjih mesecih obetajo živahne politične razprave o splošni politični preobrazbi sedanjega stanja tudi v vidiku deželnih volitev spomladi prihodnjega leta. Demokratska stranka pa se pripravlja na oktobrski kongres.
Alojz Tul
PAMETEN ČLOVEK NI NIKOLI PREPRIČAN O NIČEMER! BEDAST ČLOVEK PA JE VEDNO )	  PREPRIČAN	O	VSEM	!
J ALI STE RES N PREPRIČANI O TEM, KAR GOVORITE ?
PREPRIČAN, PA SE KAKO!
Povejmo na glas
Krize ni smotrno izigravati
N/
Živimo v državi, ki sedanjo krizo uradno minimizira, kolikor je le mogoče, ali je sploh ne priznava. Ce pa kriza že je, potem jo menda Italija prenaša bolje kot vsi drugi, še več, iz nje bo izšla močnejša, kakor je bila. Na ta način politika, inznjovveliki meri tudi mediji, nagovarjajo javnost v prepričanju, da si ljudje predvsem želijo olepševanje oziroma zakrivanje neprijetnega resničnega stanja. Toda tako izrazito prikrivanje resnice je vsekakor zelo problematično, in če ga želimo ponazoriti s preprosto primero, bolnemu človeku svetuje, naj ne gre k zdravniku. Poudarek je torej v tem, da so dejstva pač dejstva, do njih lahko zavzemamo takšna ali drugačna stališča, pa še vedno ostanejo dejstva. Z drugimi besedami: kriza je in še ni dosegla dna, ali vsaj v tolikšni meri ne, da bi bili brezskrbni, kaj šele lahkomiselni. Res so se stvari v mnogočem izboljšale, vendar Istat navaja, da je v Italiji bruto notranji proizvod za 6% manjši kot pred enim letom. Italija je na repu evropske lestvice in v naslednjem letu bo navedeni odstotek zmanjšan le za eno enoto. V primeru, da se ti in drugi kazalci umirijo, pa se bo še naprej večala brezposelnost. V prvem trimesečju tega leta je bilo izgubljenih okrog 200 tisoč delovnih mest, v naslednjih 12 mesecih jih bo ukinjenih vsaj 800 tisoč, če ne en milijon. V dveh letih se bo potemtakem brezposelnost v Italiji povečala od 6,3 na 9,4%, v Združenih državah Amerike pa v enakem obdobju od 4,9 na 10%. Ni treba biti posebno bistri za ugotovi-
tev, da večanje brezposelnosti krizo še poglablja, da kupna moč prebivalstva temu primerno pada in da proizvodnja ne more razvojno rasti, razen če se ne usmeri v ponudbo cenovno dostopnejših izdelkov, ki seveda ne prinašajo zadovoljivega rezultata. Iz vsega naštetega je slej ko prej jasno, da se obnašanje, kot da krize ni, ne obnese. Lahko da takšen pogled kratkoročno res prinaša olajšanje in nas rešuje skrbi, dolgoročno pa povzroča še večjo tesnobo in strah, da ne govorimo o nepripravljenosti za ustrezno ukrepanje. Da nesoočenje z resnico strah stopnjuje, in tonesluteno, je dokaz osupljiva zgodba v zvezi s pandemijo, kjer je ravno tako trmasto na delu uradno podcenjevanje problema. Ko je bila pandemija v Brescii, tudi zaradi drugih zdravstvenih težav, usodna za 51-letnega moškega, ni bilo na pogrebnem obredu, poleg nujnega osebja, najbližjih svojcev in duhovnika nikogar. Kot bi pokopavali človeka, ki je umrl za kugo. Razlog za takšno odsotnost je lahko samo strah, grozljiv strah, ki je še škodljivejši in bolj moreč od panike. In vse to kljub uradnemu zatrjevanju, da pandemija ne bo tako huda, kot se je zdelo, da se širi počasneje, kot so napovedovali, in tako dalje. Če se vrnemo na krizo, je nujno, da se z njo soočimo. Težave Slovenskega stalnega gledališča v Trstu pričajo, da kriza stopa tudi v prostor naše skupnosti, pri čemer se ne bi smeli slepiti s prepričanjem, da ne more udariti prav vsakega od nas.
Janez Povše
KB center v Gorici / 0 vidni dvojezičnosti
(Ne)lzvajanje zaščite?
V organizaciji pokrajinskega predsednika SKGZ Li-via Semoliča je bil minuli teden po letu dni na Goriškem spet prisoten predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar, ki se je sestal z goriškimi slovenskimi izvoljenimi predstavniki. Predsednik Semolič je srečanje organiziral, da bi predsednik paritetnega odbora predstavil današnje stanje izvajanja določil zaščitnega zakona 38 iz leta 2001, sam pa je povedal, da se
stanje z vračanjem Trgovskega doma ni premaknilo z mrtve
točke. Brezigar je na srečanju posebno pozornost namenil problematiki vidne dvojezičnosti in uporabe slovenskega jezika v javnosti. Povedal je, da bo paritetni odbor to jesen preveril stanje izvajanja zakonske zaščite za našo
imamu Zakonca Danijel in Vilma Siter
Vlaganje v zakon in družino
Župnija Hrpelje-Kozina
Praznovanje 20. obletnice ustanovitve
Za župnijsko skupnost Hrpelje-Kozina je bila nedelja 6. 9. 2009 poseben dan praznovanja in zahvale za 20. obletnico ustanovitve. Župnijo je ustanovil msgr. Metod Pirih 20. 8.1989, saj je število prebivalcev v naseljih Hrpelje in Kozina vzporedno z gospodarskim razvojem krajev že takrat naraščalo, razvoj pa se tudi danes še vedno nadaljuje.
Že med tekočim letom so župnijsko skupnost obiskali nekateri nekdanji diakoni: g. Zoran Zornik, g. Pavel Kodelja, g. Sašo Mugerli in nekdanji župnik g. Milan Pregelj ter odstirali spomine na prve korake razvoja župnije. V neposredni pripravi na praznik so se župljani srečali tudi s prvim župnikom g. Lojzetom Kržišnikom in nekdanjim upraviteljem vikariata g. Petrom Pipanom. G. Pipan je deloval v težkih časih, ki Cerkvi niso bili naklonjeni, versko občestvo je bilo skromno, cerkvena stavba se je borila s propadanjem. Z ustanovitvijo župnije leta 1989, ko je bil prvi župnik g. Kržišnik, seje razplamtelo versko življenje, tako da je z obnovo cerkvene stavbe same raslo, se obnavljalo in se razraščalo tudi življenje župnijske skupnosti. Obnova cerkvene stavbe in razvoj župnije sta se nadaljevala pod vodstvom g. Milana Preglja, ki je župnijo vodil nadaljnjih enajst let.
Praznično slavje je ob somaševanju župnika Iztoka Mozetiča in M. Preglja vodil g. Alan Tedeško, ki opravlja podiplomske študije biblicistike v Rimu. Pri bogoslužju so sodelovali številni liturgični sodelavci in skupina cerkvenih pevk ob spremljavi Tea Žižka. Posebej navdušujoče in ganljivo je bilo petje medžupnijskega otroškega pevskega zbora, ki ga je vodila Petra Sosič. Praznovanje je s priložnostnim pismom, ki je bilo objavljeno v posebni tiskovini, pozdravil tudi ordinarij msgr. Metod Pirih. Praznik so s svojo prisotnostjo obogatili tudi številni župljani iz sosednjih sestrskih župnij Rodik in Klanec pri Kozini. Velika množica vernikov, ki seje udeležila bogoslužja, seje pod senco kostanjev še dolgo zadržala v prijetnem druženju, kije povezovalo in utrjevalo pripadnost ter upanje na svetlo in bogato prihodnost. Kot je v posebni priložnostni tiskovini zapisal župnik Mozetič: “Naše upanje je Jezus Kristus, edini Odrešenik vsakega človeka. Z njim se srečujemo pri evharistiji, saj je obljubil, da bo vedno z nami. On računa na vsakega od nas in mi računamo na Njegovo pomoč. Od tu sledijo konkretne pobude znotraj župnije, med sosednjimi župnijami, v dekaniji, posebej ureditev župnišča oz. Pastoralnega centra. Ohranjanje tradicije in vsega, kar se dogaja v župniji, je odvisno od tega, kako bomo živeli iz vere". / JB
ta zakonca Siter v dogovoru z župnikom, na katerega se povabijo starši, zakonci...
Kaj zakonski par lahko pričakuje od sodelovanja v zakonski skupini?
Program Zakonca na skupni poti predvideva samostojno delo para v času med srečanji in tako svojemu zakonu zakonca posvetita več časa, kot bi ga sicer. Preko izbranih odlomkov iz Svetega pisma zakonci spoznavajo, kako dobra in vedno aktualna navodila ima Bog za njiju. Zakonci lahko pričakujejo veliko izkušenj, ki si jih podelijo z drugimi pari. Tako vidijo, da v svojih izzivih niso osamljeni. Pri vsem tem se seveda rojevajo nova prijateljstva med pari in njihovimi družinami.
Ljubezen, ki je srčika zakonskega odnosa, je v današnji družbi pogosto razvrednotena in izkrivljena, zato je vaša organizacija pred velikimi izzivi. Zanima me, kako vaša organizacija temu kljubuje. Vračamo se k izviru, ali kot se radi pošalimo: "Reko Savo ne pijemo v Krškem, kjer smo doma, pač pa pri izviru-pri slapu Savica". Tudi vrednot, kot so družina, zakonski odnos, ljubezen, spoštovanje, sprejemanje, podarjanje..., ne iščemo v svetu, ki je vse razvrednotil, pač pa pri izviru - pri Bogu. Ko zakonci (ponovno) odkrijejo Boga, ki je Ljubezen in mu osebno izrazijo svoj "DA", se za marsikoga začne novo življenje - kot bi se na novo rodili. Pri Izviru okrepljeni in poživljeni ustvarjajo ozračje nove kulture in novih odnosov, ki temeljijo na pravi Ljubezni. Saj vemo, da ne moremo govoriti o zdravi družbi, če najprej ne govorimo o zdravih medsebojnih odnosih v družini.
Ko sta nekoč učenca Janeza Krstnika vprašala Jezusa: "Rabi, kje stanuješ"?, jima je odgovoril: "Pridita in bosta videla". Tudi vas, dragi zakonci, starši in stari starši, sodelavci DiŽ vabimo, da pridete, prisluhnete in sami presodite o našem sporočilu.
Za sodelovanje se Vam lepo zahvaljujemo in Vam želimo še veliko uspeha pri vašem delu.
Jana Barba
nanašajo na temo predavanja. Predavatelji na seminarju so zakonski pari, ki se, tako kot vsi, ki živimo v partnerski zvezi, dnevno spopadajo s težkimi izzivi skupnega življenja. To so zakonci, ki so se odločili, da se hočejo boriti za dobro svojih družin oziroma se hočejo boriti zoper odtujenost in graditi edinost.
Duhovni asistent (duhovnik), ki je na vikend seminarjih vedno
prisoten, je vsakemu paru oziroma posamezniku vedno na razpolago za osebni duhovni pogovor (spoved), za udeležence seminarja mašuje in vodi slovesnost obnovitve poročnih obljub. Kaj najbolj pritegne zanimanje vaših udeležencev, da se seminarja udeležijo? Predvsem to, da ne govorimo neke teorije, pač pa "iz prakse"; da se ne pretvarjamo, kot da smo mi popolni in brez napak, da se ne kregamo itd., pač pa svoje napake priznavamo in povemo, da se moramo sami (zakonci) zelo boriti in trdo delati, če želimo imeti dobre medsebojne odnose, in še posebej se zelo truditi za vzgojo naših otrok. Sicer pa tudi radi rečemo, da seminar človeka celostno obravnava: za vse je nekaj - za dušo, telo in duha. Na seminarju se ljudje dobro počutijo tudi zato, ker vidijo, da nimajo samo oni težav, pač pa imamo vsi težave, s katerimi se moramo iz dneva vdan srečevati in spopadati.
Ena od pobud, ki jih ponujate, so tudi zakonske skupine. Na vaših internetnih straneh www. diz. si je mogoče zaslediti podatek, da jih je v Sloveniji že preko 80, najbližja zamejstvu pa v Novi Gorici, Ankaranu in v Kopru. Skupino v Novi Gorid vodita Mitja in Martina Stantič iz Komna.
Kaj vaju je vodilo k temu, da sta postala voditelja zakonske skupine?
V domači župnijski zakonski skupini sva sodelovala osem let, na Kapeli v Novi Gorici pa sedaj
sodelujeva kot voditeljski par dve leti. Zakonska skupina nama je vedno dajala veliko spoznanj na področju zakonske zveze in vzgoje otrok in poletih “prejemanja" sva bila pripravljena tudi kaj "dajati". Zato sva se dala Družini in življenju na razpolago za vodenje skupine tam, kjer bi bila potreba. Kot voditeljski par moraš prevzeti celotno organizacijo in vodenje srečanj in se drugače pripravljati na srečanja,
sicer pa si z vidika "znanja " glede tem, ki se obdelujejo na srečanjih, povsem enakovreden sogovornik drugim zakonskim parom. Kaj je potrebno za ustanovitev zakonske skupine?
Po najinem mnenju je potrebno predvsem dvoje. Pomembna je pripravljenost župnika, da sprejme v svojo župnijo zakonsko skupino, ki deluje po že utečenem programu. Od tam naprej je dobra praksa ta, da en zakonski par prevzame pobudo in nagovori dovolj drugih zakonskih parov za udeležbo na 7 srečanjih, kolikor običajno traja en letnik. Ta par je seveda dober kandidat, da potem prevzame vodenje skupine. V veliko pomoč pri tem je lahko predavanje, ki ga izvede-
VMarijanišču v Veržeju, nedaleč stran od zdravilišča v Radencih, kjer je potekal vsakoletni seminar ZCPZ iz Trsta, smo srečali kopico družin, ki so pod vodstvom zakoncev Danijela in Vilme Siter preživljali že tradicionalni duhovno-počitniški teden. Ob tej priložnosti smo jim zastavili nekaj vprašanj, da bi njihovo sporočilo, s katerim že od leta 2000 nagovarjajo številne družine v Sloveniji, doseglo tudi zamejski prostor.
V Sloveniji vaju poznajo kot voditelja organizacije Družina in Življenje (DiŽ), v okviru katere opozarjata na pomen izobraževanja za zakonce. Vaše delovanje temelji na Božji besedi in življenju iz vere.
Ali nam lahko predstavita sporočilo, ki najbolj predstavi namen vašega delovanja?
Gre pravzaprav za poklic očeta, matere, poklic moža in žene in ta poklic oziroma poklicanost terja svoje - terja posebno izobraževanje, pozorno spremljanje sprememb in razvoja odnosa oziroma vseh odnosov v družini. Zato je naše temeljno geslo: "Gradimo odnose, za katere je vredno živeti"! Če smo pozorni, razumemo, da je namen našega delovanja: nekaj graditi - lahko bi tudi rekli negovati. Človek je bil ustvarjen iz odnosa in za odnose, kajti odnosi, v katere vstopa, so nekaj živega. Kar pa živi, potrebuje nego in pozornost. Če živo bitje (rastline ali živali, da ne govorimo o nebogljenem dojenčku...) zanemarimo, umre. Tudi odnos lahko nekaj časa životari, potem pa umre. Prepričani smo, da je med nami toliko ločitev in posledično toliko razdvojenih in ranjenih posameznikov prav zaradi tega, ker se ne zavedamo, da je za dobre odnose potrebno delo. Gradnja odnosa v zakonu (družini) je izziv, je predanost in odgovornost, je nenehno sodelovanje s Stvarnikom: "Če Gospod ne zida hiše ..." je pa tudi veselje in sreča.
Zakaj so po vašem mnenju danes take organizacije potrebne?
Danes vsi potrebujemo neke vrste “brco" - nekdo nas mora nekam poriniti. Zakaj? Predvsem zato, ker smo se polenili oziroma smo podlegli potrošniški miselnosti, ki nas zavaja, ko pravi, da moramo vse imeti po liniji najmanjšega odpora: čim manj se truditi in čim več dobiti, čim manj plačati za čim boljšo “robo"..., ali z drugimi besedami: imeti in ne biti. Tudi v zakonu in družini mislimo, da je tako. Pa ni! Zakon (družina) je kot banka: če si kaj vanj vlagal, lahko v trenutku, ko nastane potreba, kaj "ven vzameš". Take organizacije,
kot je Družina in življenje, so potrebne zaradi tega, ker zakonci, ki smo prehodili neko določeno pot (pot, ki ni vedno postlana z rožicami), lahko drugim zakoncem pripovedujemo o "nevarnostih" na tej poti in jim pomagamo preko raznih življenjskih čeri. Zelo pomembno pa je tudi dejstvo, da se v takih organizacijah srečujemo in med seboj prijateljsko povezujemo podobno misleči, največkrat taki, ki se ne strinjamo z vsemi modnimi muhami sveta, sredi katerega živimo in ustvarjamo, ker gledamo na to, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem.
Katere so glavne pobude, ki jih ob pomoči številnih sodelavcev, organizirate?
Glavna pobuda je vsekakor Noro odkritje: Stvarnik, ki nas je ustvaril (smo Njegova umetnina -človek je krona stvarstva...), nam je dal jasna navodila za “uporabo življenja" in so le-ta zapisana v Svetem pismu (Psalmist pravi: "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi" (Ps 119,105). Na nas je le, da ta večna navodila oziroma načela ponovno odkrijemo. Sodelavce DiŽ, ki smo se na to pot podali, omenjena načela vedno presenečajo, saj delujejo - so tudi danes za gradnjo naših medsebojnih odnosov praktično uporabna
Vsi poznamo pregovor, ki pravi, da je boljša preventiva kot kura-tiva. Tudi kar zadeva naše odnose v zakonu in družini, to drži. Radi poudarjamo, da je vikend seminar za zakonce namenjen vsem
zakoncem (in tudi tistim, ki to še niso in živijo skupaj, imajo otroke...) - ni nobene spodnje ali zgornje meje. Na seminar pridejo mladoporočenci in tisti, ki so tik pred zlato poroko, pa tudi zlatoporočenci so že bili z nami.
Seminar se prične v petek popoldne in se konča v nedeljo po kosilu in je
če jih mi foružittec m predvsem čas (48 ur),
vzamemo zares. Zato spodbujamo vse, s katerimi se srečujemo, naj jih tudi oni preizkusijo.
Da bi ta načela uresničili, pripravljamo predavanja o odnosih in vzgoji, razna srečanja zakoncev in družin, izdajamo glasilo in razna gradiva, spodbujamo nastanek zakonskih skupin,	usposabljamo
voditeljske pare za pričevanje in vodenje zakonskih skupin, organiziramo seminarje za zakonce... Vsako leto dvakrat organizirate Temeljni vikend seminar Zakonca na skupni poti, na katerem se po navadi zbere od 50 do 60 in tudi več parov iz vse Slovenije in ki poteka na Debelem rtiču pri Ankaranu. V naših krogih prevladuje prepričanje, da pomoč potrebujejo pari, ki so v krizi ali so že pomislili na ločitev.
Kako poteka tak seminar, kaj se pričakuje od udeležencev?
ki ga zakonca "iztrgata" iz vsakodnevnega urnika in ga podarita drug drugemu, čas, ko naredita neke vrste inventuro oziroma "remont" - napolni ta ba terije; čas, ko se med seboj pogovarjata o stvareh, za katere sredi prenatrpanega delovnika ni časa, in je čas, ko se bolj posvetita Bogu (duhovna obnova...). Na vikend seminarju nihče nikogar nič ne sprašuje, ni pogovorov v manjših skupinah in zato ni treba pred nikomer razkrivati svojih osebnih občutkov ali mnenj oziroma zagovarjati svojih stališč... Vikend seminar sestavljajo predavanja, utemeljena na svetopisemskih načelih, ki prinašajo odgovore na mnoga vprašanja, ki jih vsak dan znova zastavlja življenje v dvoje. Večini predavanj sledi pogovor v dvoje - partnerja spodbudimo, da gresta na sprehod ali v svojo sobo in se pogovarjata o stvareh, ki sta jih slišala med predavanjem. Pri pogovoru so jima v pomoč vprašanja, ki se
17. septembra 2009
Kristjani in družba
Prem pri Ilirski Bistrici
Viliju Steguju v spomin
Na Premu pri Ilirski Bistrici je bila v petek, 28. avgusta, spominska slovesnost ob 20. obletnici smrti duhovnika in pesnika Vilija Steguja.
Stegu se je rodil na Premu 29. novembra 1943. Po gimanziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969 in 13. julija je pel novo mašo na Premu. Služboval je kot kaplan v Desklah in Solkanu, nato je bil župnik na Vojskem nad Idrijo. Zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989 in je pokopan na rodnem Premu.
Stegu se je poleg dušnopastirske-ga dela še veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000; do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovoma Ko bom v zemlji ležal (Quando giacero' sottoterra...) Pripravil jo je duhovnik Ambrož Kodelja v Doberdobu. Druga pesniška zbirka ima naslov Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v
Ljubljani. Uredil jo je prof. Peter Kovačič.
Čeprav je Vili Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Prevajal in napisal je vrsto esejev o tedaj v Sloveniji skoraj neznanih avtorjih, kot so; Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamu, Leon Bloy, Martin Bu-ber, Simone Weil, Emmanuel Le-vinas, Emmanuel Mounier in drugi. Ob poglabljanju v duhovni svet teh mislecev je tudi sam duhovno zorel in omahnil sredi dela 26. septembra 1989 na počitnicah doma.
V svoji poeziji je Vili Stegu izpovedal tragično zavest sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoksi vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga. Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti, ob razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti. To je izpovedal tudi v pesmi Moja pot. Tako-
le pravi:
Moja pot je samotna, z robidovjem zarastla.
Nihče ne doume, da po ukazu krvi po njej se vračam pokoja iskat vse dni med praprot in brinje.
Tam,
na kraju poti
sam mesecu nazdravljam
z golimi dlanmi.
Spominsko slovesnost na rodnem Premu smo začeli z mašo. Vodil jo je p. dr. Edi Kovač, so-
maševali pa so še trije duhovniki. Izredno veliko ljudi, še zlasti znancev in prijateljev, je napolnilo prostrano premsko cerkev.
Maši je sledil izbran kulturni program, ki ga je pripravila pesnikova sestra gospa Anka Vičič, ki živi v Parizu. Z umirjeno glasbo, doživetim branjem njegovih pesmi in obujanjem spominov sošolcev smo dostojno počastili njegov spomin. Z molitvijo na grobu in druženjem na župnijskem dvorišču po njej smo se pozneje razšli z zavestjo, da mu vsi, ki smo Vilija poznali, dolgujemo hvaležnost za neprecenljivo duhovno zapuščino. V spomin na to srečanje smo prejeli spominsko podobico z njegovim motom iz pesmi Plamen, ki se glasi:
S Kamnom se zraščam
v ognjeni jezik molitve, pričakujoč sodbo Njegove ljubezni.
Ambrož Kodelja
Počitniški oddih goriških strežnikov v Žabnicah
Prijetne urice v koči sv. Jožefa
in okolici
V prijetni koči sv. Jožefa v Žabnicah nas je bilo letos na oddihu skupaj z g. Marijanom Markežičem kar 17 strežnikov iz Gorice, Pevme, Sovodenj in celo Doberdoba. Čeprav nas je prvi dan spremljal dež, smo v naslednjih dneh imeli zelo lepo vreme. Okoli koče smo zato gradili hišice, brcali žogo, se gugali na gugalnicah... Peš smo obiskali kočo Grego in Malgo Priu, kjer smo se posladkali z odličnimi palačinkami z malinami. Zadnji dan smo se kar v velikem številu odpravili na Sv. Višarje, saj so se nam pridružili še nekateri starši in prijatelji. V cerkvi smo imeli mašo, pri kateri smo se Bogu zahvalili za prijetna doživetja. V spominu nam je ostala tudi maša na seniku in lomljenje kruha, ki smo ga sami spekli. Upamo, da se bomo lahko tudi naslednje leto odpravili v ta očarljivi kraj, kjer lahko uživamo ob lepotah narave, se sprostimo in igramo.
Hvala vsem, ki nam to omogočate.
Otroci
Kratki
Verski voditelji v Krakovu
Verski voditelji iz vsega sveta so se ob mednarodnem srečanju “Ljudje in vere” na pobudo Skupnosti sv. Egidija srečali v
Krakovu, v mestu pokojnega papeža Janeza Pavla II. Sedemdeset let po začetku druge svetovne vojne in dvajset let po padcu Berlinskega zidu jih je združil “Duh iz Assisija". 8. septembra so krščanski, muslimaski, budistični in judovski verski voditelji obiskali koncentracijsko taborišče Auschwitz -Birkenau, da bi se poklonili žrtvam šoaja: vsako grajenje Evrope mora namreč imeti po njihovem mnenju svoje korenine v spominu.
Novogoriški kriminalisti so prijeli tatu, ki je vlamljal v cerkvene objekte
Novogoriški kriminalisti so po poročanju STA pred nedavnim po večmesečni preiskavi k preiskovalnemu sodniku privedli Italijana iz okolice Gorice, osumljenega, daje med 15. majem in 28. avgustom vlomil v 14 cerkva na območju Policijske uprave Nova Gorica. Novogoriški policisti so 28. avgusta v Solkanu zaustavili avtomobil, ki gaje vozil 41-letni Italijan. Pri kontroli so ugotovili, da ima voznik v vozilu več pripomočkov za vlamljanje in nekaj sakralnih predmetov, ki bi lahko izvirali iz kaznivih dejanj, zato so ga priprli. Pri nadaljnjem zbiranju obvestil so ugotovili, daje osumljeni iz cerkve Marijino Celje na Ligu odnesel mašni plašč, vreden približno 1000 evrov. V cerkvi Marije Snežne v Avčah pa je pustil nekaj kipov, ki so bili odvzeti iz te cerkve 18. junija letos. Policisti so tudi ugotovili, da je osumljenec pri cerkvi Marije na Jezeru v Golem Brdu pravtako pustil kipe, ki so bili tam odvzeti 16. maja letos. Osumljenecje vlomil predvsem v manjše cerkve, oddaljene od naselij. Kriminalisti so o ugotovitvah obvestili italijanske varnostne organe, ki so odredili preiskavo stanovanjske hiše osumljenega. Pri preiskavi so našli in zasegli več sakralnih predmetov, ki jih je osumljeni hranil doma.
Socialni teden z naslovom Človek pred izzivi socialnih sprememb
V organizaciji Socialne akademije in soorganizaciji več drugih ustanov poteka od 14. do 19. septembra v več krajih po Sloveniji t. i. socialni teden. Pobuda želi spodbuditi k ovrednotenju družbene dejavnosti ter k refleksiji družbene ureditve. V širšem smislu je teden namenjen posameznikom, civilni družbi, gospodarskim subjektom in političnim odločevalcem, ki se zavzemajo za pravičnejšo družbo prihodnosti. Osnovo za razmišljanja v okviru socialnega tedna predstavlja najnovejša okrožnica papeža Benedikta XVI. Caritas in veritate, ki je bila objavljena 29. junija letos in ki na več mestih naslavlja prav izzive in spremembe, s katerimi se sooča sodobna družba. O teh izzivih - in o vlogi človeka ob njih - želijo spregovoriti na socialnem tednu. Razpravljajo o smeri razvoja in napredka, o vlogi kapitala, civilne družbe in države v družbi prihodnosti, o razmerju med pravicami in dolžnostmi, o globalizaciji, okoljevarstvu itd. Navdih za pripravo socialnega tedna je nastal ob podobnih dogodkih, ki jih prirejajo v nekaterih državah zahodne Evrope in kjer imajo podobni dogodki že več kot stoletno tradicijo. Koncept dogodka se od države do države razlikuje. V Sloveniji socialni teden poteka prvič, njegov koncept pa so organizatorji prilagodili slovenskim razmeram. Informacije: www. socialna-akademija. si, tel. 00386 14277140, e-naslov: info@socialna-akademija. si.
PAVEL IN NJEGOVO POSLANSTVO
Pavel se na začetku 9 pisem predstavi kot poklican apostol Jezusa Kristusa: Rim; 1 in 2 Kor; Gal; Ef; Kol; 1 in 2 Tim; Tit. "Pavel, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostol, odbran za Božji evangelij, ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih pismih" (Rim 1,1-2). Apostolska služba izvira iz poslanstva: "Kako naj ga vendar kličejo, v kogar niso verovali? Kako pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali? In kako naj slišijo brez oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso poslani? Kakor je pisano: 'Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro" (Rim 10,14-15). Njegova zavest o poslanstvu je presenetljiva. Njegov zagon izvira iz besed, ki jih je Gospod povedal Ananiju v Damasku: "Pojdi, zakaj on mi je orodje, ki sem ga izvolil, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. In jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime" (Apd 9,35-36). Sam razlaga svoj poklic v pismu Galačanom: "Ko pa je Bog, ki me je bil odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti, sklenil v meni razodeti svoje-
ga Sina, da ga oznanjam med pogani, se nisem posvetoval z mesom in krvjo, tudi nisem šel vJeruzalem k njim, ki so bili apostoli pred menoj, ampak sem takoj odšel v Arabijo, potem pa sem se zopet vrnil v Damask" (Gal 1,15-17). Poklican za apostola, za oznanjevanje evangelija, za službo sprave.
V 1 Kor brani svojo pristojnost in pravi: "Mar nisem svoboden? Mar nisem apostol? Mar nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Mar niste vi moje delo v Gospodu?
Če drugim nisem apostol, sem vendar vam, zakaj vi ste pečat mojega apostolstva v Gospodu.
To je moj zagovor proti tistim, ki me obtožujejo"
(1 Kor 9,1-3). In nadaljuje:	"Če namreč
evangelij oznanjam, mi ne gre hvala, ker mi je naložena dolžnost; kajti gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal. Zakaj
če iz svoje volje to delam, imam plačilo, če pa ne iz svoje volje, mi je poverjeno oskrbništvo" (1 Kor 9,16-17).
Vstali Kristus se je Pavlu prikazal kot zadnjemu med apostoli, zato pravi: Nazadnje za vsemi pa se je kot negod-niku prikazal tudi meni. Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev" (1 Kor 15,8-9). V 2 Kor brani svojo službo in pravi: "Mislim namreč, da nič ne zaostajam za 'velikimi' apostoli. Pa čeprav sem nespreten v govoru, vendar nisem v znanju; to smo vam pokazali v vsakem pogledu in v vseh rečeh "(2 Kor 11,5-6).
Svoj poklic je razumel kot službo sprave: "Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal služ-
bo sprave ... Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom "! (2 Kor 5,18-20). VI Tim oznanja resnico o Kristusovi spravni žrtvi in pravi: "In v to sem jaz postavljen za glasnika in apostola - resnico govorim, ne lažem - poganom za učitelja v veri in resnici" (1 Tim 2,7). V1 Tespiše: "Mogli bi kot Kristusovi apostoli biti ostri, ali nastopili smo med vami milo, kakor neguje mati svoje otroke. Tako smo v blagočutju do vas pripravljeni dati vam ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, ker ste se nam priljubili" (1 Tes 2,6-7).
V pismu Efežanom se kot poslanec evangelija priporoča v molitev: "Zraven pa ob vsakem času v duhu molite z vsakršno molitvijo in prošnjo za vse svete. Tudi zame, da bi mi bila dana beseda, kadar odprem svoja usta, da bi z odkritostjo oznanil skrivnost evangelija, ki zanj opravljam poslanstvo v vezeh, da bi v njem srčno govoril, kakor moram govoriti" (Ef 6,18-20).
Filipljanom razlaga predanost svojemu poslanstvu in pravi: "Vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus" (Flp 3,12).
Kristi ani in družba
17. septembra 2009
Nadškof msgr. Dino De Antoni ob desetletnici prihoda v Gorico
"Desetletje, ki je zaznamovalo moje življenje"
V mesecu septembru se goriški nadškof msgr. Dino De Antoni spominja desetletnice svojega prihoda v Gorico. Škofovsko posvečenje je prejel 15. septembra 1999 v rojstni Chioggi, mesto goriškega pastirja pa je kot 15. naslednik prvega goriškega nadškofa K. M. Attemsa svečano prevzel 26. septembra istega leta. Ob jubileju je na programu nekaj javnih srečanj, ob teh pa se je nadškof, ki se dobro zaveda pomena komunikacije in dialoga, želel izrecno srečati z go-riškimi časnikarji.
Na sedežu nadškofijskega ordinariata se je v petek, 11. septembra, v sproščenem, neformalnem, skoraj prijateljskem pogovoru najprej zahvalil novinarjem za njihovo "po-
membno, dragoceno in delikatno delo", nato pa je o zadnjih desetih letih in svojem škofovskem poslanstvu povedal tole: "Skušal sem biti človek skupnosti in odnosov". Vedno je iskal dialog znotraj Cerkve, nikdar se ni umaknil soočenjem; "po svoji naravi želim biti jasen, prozoren; želim polno in popolno komunikacijo, čeprav to ni vedno preprosto". Torej: človek skupnosti in komunikacije, pa tudi "človek, ki živi svojo vlogo s preprostostjo in ponižnostjo". K temu ga spodbuja in vedno znova vabi spomin na lastne korenine: "Imam zelo preprost izvor. Če samo pomislim, kje sem se rodil, komu sem se rodil, s kom sem živel, kdo so bili moji sopotniki do 63. leta, ko sem prišel v Gorico... Da, živel sem
Srečanja ob jubileju msgr. De Antonija
V petek, 18. septembra, bo ob 19.30 v goriški stolnici liturgija s slovesnimi večernicami. Vodil jo bo kard. Ennio An-tonelli, predsednik papeškega sveta za družino. Ob 20.30 bo v avditoriju v ul. Roma kardinal imel lectio magistralis o škofovski službi v luči Drugega vatikanskega koncila.
V torek, 22. septembra, se bo nadškof srečal s predstavniki civilnih in vojaških oblasti v pokrajini, s prefektom, kve-storjem, župani in deželnimi svetniki, izvoljenimi v naši provinci.
V nedeljo, 27. septembra, bo ob 17. url v oglejski baziliki svečana zahvalna maša, pri kateri bodo somaševali škofje iz dežele in bližnjih slovenskih škofij. Homilijo bo imel msgr. Evgen Ravignani, apostolski upravitelj tržaške škofije.
tudi med izobraženci in kulturniki, toda moje korenine so mi vedno pomagale, da se nisem povzpenjal na višjo stopničko". V teh letih "sem želel imeti veliko spoštovanje do krajevne stvarnosti". Nekateri so mu oporekali, da je pri tem skoraj pretiraval; njemu pa se je zdelo, da je to edini način, kako biti zvest stvarnosti. "Stvarnost sem skušal najprej razumeti. Izhajam namreč iz Cerkve, ki jo zaznamuje podeželski svet, prišel pa sem v Cerkev na meji, kjer je stvarnost, če že ne bolj zapletena, pa gotovo bolj bogata in raznolika". Različni jeziki, identitete in kulture "so me obogatili". Po desetih letih "sem drugačen ne le zaradi svojih sivih las; spremenil sem se zlasti v svoji notranjosti. Teh deset let je zaznamovalo moje življenje".
V odprtem dialogu s časnikarji je msgr. De Antoni nato povedal, da goriška Cerkev občuti probleme našega časa, podobno kot vse sosednje škofije. Sooča se s sekularizacijo, s težavami družine in problematiko mladih. "Verjetno še nismo dobro doumeli govorice in najglobljih želja mladih". Cerkev "trpi tudi zaradi pomanjkanja duhovnih poklicev ", Največja težava ob njegovem prihodu na Goriško je bila vključiti se v okolje, ki je bilo s kulturnega vidika tako drugačno. "Tu sem zaznal veliko željo po kulturi, ki
pa je po mojem izrazito 'par-celizirana1: majhne skupine ne znajo koordinirati svojega dela". Težave je imel tudi s slovenskim jezikom; "verjetno bi ga bolje obvladal, ko bi imel več časa in bi morda bil malo mlajši". Ni bilo lahko niti se spopasti z določenimi družbenimi zahtevami, ki so se pojavile v tem času. "Cerkev se je na vprašanje priseljencev takoj odzvala in še vedno deluje na tem področju". Trenutno prenočuje v centru San Giuseppe približno 70 priseljencev, v centru Faidutti pa 30. Glavni problem pa je državni zakon, ki bi ga morali prej ali slej dopolniti. Nastajajo "nove manjšine", do katerih moramo biti pozorni. Nadškof se npr. zaveda, da je na Tržiškem vedno več priseljencev iz Bangladeša; "kako srečen bi bil, ko bi našel duhovnika iz Bangladeša, ki je morda na študiju v Rimu in bi lahko enkrat mesečno prišel k nam in vzpostavil stik z njimi".
V zadnjih letih je vse bolj občuten tudi problem reorganizacije pastoralnega življenja: zaradi pomanjkanja sil so prisiljeni združevati različne župnijske skupnosti. "Laiki stojijo pred novimi odgovornostmi". Ni lahko, "to je nekaj novega za vse nas”. Težko je sploh se soočati z novimi družbenimi problemi, z "ločenimi in razširjenimi družinami, z mladimi, ki se bojijo
dokončnosti odločitev” itd. To so problemi, ki jih Cerkev občuti, išče načine, kako bi ljudem pomagala in jim potrdila svojo bližino. "Goriška Cerkev je do različnih oblik družbenega nelagodja pozorna". Župnijske Karitas so dejavne veliko let, nazadnje škofijska ustanova po svojih močeh pomaga ljudem v stiski, ki nimajo bivališča in/ali so zaradi krize ostali brezposelni, pa tudi z mikrokrediti. "Primerov je vedno več". Glede sožitja med Slovenci in Italijani v nadškofiji je msgr. De Antoni povedal, da so odnosi k sreči vedno bolj umirjeni. Da tu živimo tudi Slovenci, mu je pred 10 leti kot prvo stvar povedal kard. Marco Ce', ki mu je tudi naročil, naj se uči slovenščine. "Vsakdo ima pravico do materinega jezika.
Nihče ti ne more odvzeti jezika, ki si se ga naučil na kolenih svoje matere". Navedel je primer svoje sestre, ki je imela nekaj težav z italijanščino in je govorila izključno v narečju: "Če bi ji rekel, naj ne govori v narečju, bi jo močno užalil".
Kaj pa odnosi z javnimi upravami? "Na institucionalni ravni nisem imel sporov z nikomer. Od časa do časa smo si izmenjali	kakšno različno
mnenje. Drugače so me sprejeli dobro. Predstavniki javnih uprav se zavedajo vloge Cerkve na našem območju. Cerkev je pozorna do ljudi, vsem želimo biti blizu. Ko trkajo na naša vrata, jih ne sprašujemo za krstni list. Zato na socialni ravni sodelujemo v korist vseh”.
DD
Duhovniki pomagajo vsem.
Pomagaj vsem duhovnikom.
Vsak dan 38.000 škofijskih duhovnikov oznanja evangelij ljudem po župnijah ter nudi miloščino, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali s svojim poslanstvom, potrebujejo tvojo pomoč, in sicer dar za vzdrževanje duhovnikov. Darove prejema Osrednji institut za vzdrževanje duhovščine in jih razdeli med vse duhovnike, predvsem tiste, ki delujejo v najrevnejših skupnostih in lahko torej računajo na radodarnost vseh ljudi.
Dar za naše duhovnike. Podpora mnogim koristi vsem.
Darujete lahko na 4 načine:
• z nakazilom na poštni tekoči račun št. 57803009
• s kreditno kartico: v sklopu mreže CartaSi s klicem na brezplačno številko 800.82.50.00
• z bančnim nakazilom v najpomembnejših italijanskih bankah
• neposredno na Institutu za vzdrževanje duhovščine v vaši župniji.
Dar je odtegljiv:
Kdor želi, lahko pri izračunu davčne osnove za izračun davka od dohodkov fizičnih oseb IRPEF in njegovih dodatkov odtrga od svojih skupnih dohodkov darove, nakazane Osrednjemu institutu za vzdrževanje duhovščine, do maksimalnega zneska 1.032,91 evrov na leto. Naknadne informacije na spletni strani www.offertesacerdoti.it
KATOLIŠKA CERKEV - C.E.I. Italijanska škofovska konferenca
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Nedemokratično vodenje občinskega sveta!
Tik pred zaključkom redakcije smo izvedeli, daje v ponedeljek, 14. t. m., goriški občinski svetnik SSk Božidar Tabaj iz protesta zapustil dvorano med zasedanjem. Predsednik občinskega sveta Rinaldo Roldo namreč ni omogočil Tabaju ustne interpelacije, na katero se je prijavil na začetku zasedanja. Tabaj je želel opozoriti na težave s cestno ureditvijo v južnem delu Gorice. Ko bi moral spregovoriti, je Roldo brez utemeljitve prekinil čas, namenjen interpelacijam. Tabaj je bil ob koncu avgusta že deležen besednega napada odbornika Cosme. V svetu je izpostavil potrebo, da bi občina več sodelovala z društvi in ustanovami. Kot šolski primer je izpostavil praznovanje občinskega praznika MO Nova Gorica, ki je priredila 61 pobud v sodelovanju z društvi. Na te besede je odbornik na grd način "svetoval” Tabaju, naj gre opravljat svoje svetniško delo v Novo Gorico. Takim dejanjem ni potrebno dodajati posebnih pripomb, saj so dovolj zgovorne, piše v tiskovnem sporočilu Slovenske skupnosti.
V soboto šesti Hrast bike slalom v Doberdobu
SKD Hrast prireja tudi letos že tradicionalno tekmovanje z gorskimi kolesi Hrast bike slalom. Gre za ustaljeno pobudo, ki bo letos že
šestič zapored prijetna dobrodošlica jeseni in šolskim dnevom na doberdobski gmajni. Tekmovanje bo potekalo pri župnijski dvorani v Doberdobu v soboto, 19. septembra. Začetni žvižg bo ob 14. uri. Vpisnina je brezplačna, tekmovanje pa je odprto prav vsem. Organizatorji bodo prijavljene tekmovalce razdelili na starostne skupine od 1. do 5. razreda osnovne šole, starostne kategorije od 1. srednje šole naprej pa se bodo delile tudi po spolu. Organizatorji bodo pripravili posebno progo s količki in ovirami, kijih bodo morali premagati vsi tekmovalci, ki si bodo upali spustiti se na kolesu po tekmovališču. Tekmovanje bo potekalo v dveh spustih: zabeležen čas prvega in drugega spusta se bo seštel ter določil zmagovalca. Ob sklepu tekmovanja bo tudi srečelov z bogatimi nagradami. / (ač)
SD Sončnica: tečaj za mlade šivilje
Novi odbor Skupnosti družin Sončnica je kot prvo pobudo v letošnjem šolskem letu pripravil tečaj za deklice, ki so se želele naučiti osnov šivanja. Izkušena šivilja gospa Marija Ferfoglia iz Doberdoba je skupino devetih deklic vsak dan od 1. do 7. septembra v Močnikovem domu učila, kako se prišijejo gumbi, popravi - podaljša ali skrajša - rob hlač ali krila. Z navdušenjem in
po seveda začetni okornosti so kmalu samostojno zašile razne preproste izdelke. Pri delu so med čakanjem na šivanje s šivalnim strojem veselo prepevale in ustvarile prijetno sproščeno vzdušje medsebojne povezanosti. Po končanem tečaju jih je večina izrazila željo, da bi nadaljevale. Gotovo so take pobude zelo dobrodošle, zato jih bodo odborniki organizirali tudi v prihodnje.
Srečanje z evropsko poslanko Deboro Serracchiani
Deželno predstavništvo SSk	čian	skupine,	w	bo
spremljala odnose s Hrvaško in posledično s Slovenijo. Obenem je bila to priložnost, da predstavi tudi svojo vlogo v pripravi na državni kongres Demokratske stranke. Orisala je svojo kandidaturo za deželno tajnico Demokratske stranke v navezi z Dariom Franceschini-jem, ki kandidira za državnega tajnika. Obe kandidaturi sta izziv, s katerim lahko stranka stremi po sodobni politični perspektivi.
Več pozornosti je med srečanjem bilo usmerjene v razne oblike sodelovanja med SSk in Demokratsko stranko. Predvsem je izstopal vidik vodenja javnih uprav, kar je tudi občanom najbolj pri srcu. Predstavniki SSk so poudarili pozitivno izkušnjo sodelovanja, ki se že vrsto let uresničuje v občinah Dolina in Repentabor. Žal na letošnjih občinskih volitvah jim ni uspelo tega modela razširiti še na zgoniško občino in na tri slovenske občine v goriški pokrajini. SSk je pri tem dala na razpolago svojo pripravljenost, a to je žal naletelo na odklon. Obe strani pa sta se strinjali, da je potrebno še naprej delati in vztrajati, saj le tako lahko tudi na upravni ravni zaveje nova politika, ki je ljudem bližja in ni vezana na preteklost.
Začelo se je novo šolsko leto
Zvonec je naznanil začetek pouka
Zlati dnevi svobode so se razblinili, začelo se je šolsko leto, ki prinaša skrbi in obveznosti, a tudi veliko lepih doživetij ob ponovnem srečanju s sošolci na skupni poti zorenja. Šolski zvonec je v četrtek, 10. septembra, priklical v učilnice učence nižje srednje šole Ivan Trinko in osnovnih šol nove Več-stopenjske šole, katere sedež ravnateljstva je odslej v ulici Gra-bizio. Šoli, kot znano, ravnatelju-je dr. Elisabetta Kovic. Stoštirje šolarji OŠ O. Župančič iz Gorice so se zbrali v prostornem preddverju, kjer je župni upravitelj Slovenskega pastoralnega središča v Gorici g. Marijan Markežič daroval mašno daritev, da bi bil Bog vselej spremljevalec dela naših otrok. Topel aplavz, na ma-šnikovo spodbudo, je bil prisrčen sprejem 24 prvošolčkov, ki letos začenjajo strmo šolsko pot, pesmica o angelčku varuhu, ki naj stoji zmeraj ob strani, pa je kot vstopna pesem privrela iz grl ob glasbeni spremljavi učiteljice
Martine Hlede; prisotni so bili seveda tudi ostale učiteljice in podravnateljica Franka Padovan, številni starši in sestri iz Zavoda sv. Družine. "Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo", pravi slovenski pregovor, na katerega se je v nagovoru navezal Markežič in priporočil učencem, naj vse lepo uredijo v svojih dušah, da bo Jezus lahko stopil vanje.
Zlato pravilo tega šolskega leta naj bo: "Kar želiš, da bi drugi storili tebi, to stori ti njim"! Po berilu, ki ga je prebral petošolec Jan Devetak, je Markežič priporočil učencem, naj radi o-pravljajo šolske obveznosti in naj bodo ubogljivi. Priporočila je podkrepil z zgodbico o porednem fantiču, ki mu je oče svetoval, naj vsakič, ko bo jezen, neubogljiv, poreden, zabije v vrtno ograjo žebelj. V kratkem se jih je nabralo cel kup. Fantiča je postajalo sram
in potrudil se je biti boljši, tako da mu je oče namignil, naj tiste žeblje izruje. A namesto le-teh so ostale luknje. Če česar ne naredimo, ostane praznina! Zato se mora vsak izmed nas potruditi, da prispeva svoj košček k zidavi skupne hiše, da ne bo nikakršnih lukenj, drugače se vse podre. Če poslušamo Jezusa, če opravljamo svoje dolžnosti, bo naš življenjski mozaik izpolnjen.
Prošnje Jezusu so prebrali peto-šolci, vsi pa so obljubili, da bodo postali zlati otroci, ki ne bodo zabijali žebljev ne v šoli ne doma. V tem šolskem letu je osnovno-
šolcev na Večstopenjski šoli 278: 82 na OŠ F. Erjavec, Standrež; 40 na OŠ J. Abram, Pevma; 25 na OŠ A. Gradnik, Števerjan; 27 na OŠ L. Zorzut, Plešivo, in seveda 104 na OŠ O. Župančič.
Dne 10. septembra se je začel pouk tudi na nižji srednji šoli I. Trinko v Gorici; mašno daritev je tudi zanje vodil Marijan Markežič v cerkvi sv. Roka v Podturnu. Višješolci so se vrnili v šolo v sre-
do, 9. septembra; šolsko mašo so imeli kar v šolskem središču v ulici Puccini; maševal pa je g. dekan Karel Bolčina.
nc
m
kjer sta stranki v večini kot tudi tam, kjer sta v opoziciji. Evropska poslanka Serracchiani-jeva se je zahvalila za povabilo na srečanje in izrazila zanimanje za stanje in razvoj obmejnega teri-
torija ter pomembne vloge, ki jo pri tem odigrava slovenska narodna skupnost. Povedala je tudi, da bo prav gotovo mogoče sodelovati, glede na to, da bo ona
Deželna delegacija stranke Slovenska skupnost se je v Gorici srečala z evropsko poslanko Deboro Serracchiani. Šrečanje se je odvijalo v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž, kjer si je evropska poslanka ogledala tudi celoten sklop s telovadnico in skavtskim sedežem. Srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju ter obojestranskem zanimanju. Za SSk so bili prisotni deželni tajnik Damijan Terpin, deželni svetnik Igor Gabrovec, pokrajinski tajnik Julijan Čavdek, pokrajinski predsednik Silvan Primožič, pokrajinska odbornica Mara Černič, goriški tajnik mladinske sekcije Simon Koren ter člani deželnega tajništva Walter Bandelj, David Grinovero ter Miloš Čotar.
Na začetku je deželni tajnik SSk Damijan Terpin na kratko predstavil stranko, njeno zgodovino, zakoreninjenost v teritoriju in idejno-politične temelje, ki so utemeljeni na političnem združevanju Slovencev ter samostoj-
nem nastopanju. Terpin je še orisal delovanje stranke in njeno prisotnost v raznih izvoljenih telesih javne uprave. Pri tem je Ser-racchianijevo seznanil s federativnim dogovorom, ki je bil skle-
njena med obema strankama pred deželnimi volitvami leta 2008. Na tej osnovi se danes razvija sodelovanje med SSk in Demokratsko stranko, bodisi tam,
Alpe Jadran Puppet Festival 2009
Malce okrnjen/ a vseeno doživet teden z lutkami
Finančna kriza je pogojevala letošnjo, 18. izvedbo Puppet Festivala, ki je v Gorici, v organizaciji Deželnega središča za animirano gledališče (CTA) in ob sodelovanju dežele FJK, gori-ške občine in pokrajine, Deželne gledališke ustanove in Fundacije CARIGO, potekal od 2. do 5. septembra in je malim in velikim ljubiteljem lutkarske umetniške zvrsti ponudil le osem predstav, kar je veliko manj kot včasih. Med nastopajočimi so bile poleg italijanskih lutkovne skupine iz Irske, Švice in Španije. Kot je razvidno, ni bilo nobenega srednjeevropskega gledališča, kar se je še kako poznalo, saj so zman-
jkali prav tisti lutkarji, ki s postavi tvenimi izkušnjami in spretnostjo v vodenju malih odrskih protagonistov znajo najbolj prepričljivo pričarati in oživiti lutkovne junake. Z grenkobo smo tudi opazili, da ni bilo na sporedu nobene slovenske lutkovne predstave, kar je prava škoda, saj je lutkovna produkcija na Slovenskem zelo cvetoča, pa še bližnji
sosedje smo. Od italijanskih u-prizorjenih predstav je bilo zanimivo gostovanje skupine Figli d'arte Cuticchio iz Palerma, ki prenaša družinsko tradicijo lutkarske umetnosti iz roda v rod. Mimmo Cuticchio je z mladima sodelavcema vešče razpredel eno izmed neštetih zgodb, povzetih po vojaških dosežkih Karla Veli-
kega in njegovih zvestih vitezov. Kar precej gledalcev je na odru Kulturnega doma lahko občudovalo velike lutke, t. i. "pupi si-ciliani", katerih lesen trup pokriva natančno izdelan oklep s čelado, ki ga krasi perjanica različnih barv. Nastop siciljskega lutkarja je doživel lep uspeh in odobravajoče ploskanje gledalcev, katerim je sam ob koncu obrazložil, kako so izdelane njegove za vodenje kar precej težke lutke. V Kulturnem centru Lojze Bratuž pa je gledališče Trick-ster iz Švice pripravilo nekakšno instalacijo, ki je v devetih za-
mejenih prostorih posameznemu gledalcu skupine sedmih o-seb omogočila "vstop" v pravljični svet vsem dobro poznane pravljice Janko in Metka.
Otroci so svojo domišljijsko ustvarjalnost lahko sprostili na dveh delavnicah. Ena je potekala dopoldne v parku vile Coronini Kromberg v Gorici; iz barvanih kartončkov so izrezovali različne živali in izdelali pravi živalski vrt ob navodilih in pomoči skupine lutkarjev Tiriteri iz mesta Chieti. V popoldanskih urah pa jim je Chris Gilmour na dvorišču Poso-ške knjižnice pokazal, kako lahko iz raznovrstnih škatel nastanejo v nekaj minutah živobarvne žuželke. Zadnji dan letošnjega festivala, v soboto, 5. septembra, pa so se otroci in starši - vseh je bilo nad sto - udeležili lova na zaklad, ki sta ga navdihnila Pippo in Olivia, simpatični taščica in račka, ki sta izšli iz fantazije znanega risarja Tulia Altana. Lov na
zaklad je trajal pet ur in ponudil udeležencem več postojank - delavnic. Ob koncu je vsaka skupina povedala svojo zgodbico na temo Kdo jih je videl? Iščimo jih skupaj (Chi li ha visti? Cerchia-moli insieme). Zmagovita skupina je prejela abonma za Zimske popoldneve (Pomeriggi d'inver-no), abonmajski program predstav za otroke, ki bodo na sporedu od januarja dalje. Ostali pa so prejeli vstopnice za eno izmed teh predstav. Lov na zaklad so pripravili člani CTA po tekstovni in dramaturški zamisli Antonelle Ca-ruzzi, ki je z Robertom Piaggiom umetniški vodja Puppet Festivala in Zimskih popoldnevov, režijsko je veliko igro po mestu obdelala Elisabetta Guštini, udeležencem je bila v pomoč igralka Anna Di Lena. Delavnice lova na zaklad so vodili Maria de Fornasari, Chris Gilmour, Elisabetta Guštini in Ste-fano Podrecca.
nc
Otroci ustvarjajo v parku vile Coronini
r "iLi r !' - " A. H
Baklada v Rupi za hospice Via di Natale 2
Hvalevredne pobude sovodenjskih krvodajalcev
Prejšnji petek, 11. septembra, so se člani Združenja prostovoljnih krvodajalcev Sovodnje ob Soči, prijatelji in simpatizerji zbrali v Rupi na tradicionalni bakladi. Tudi na tak način so še enkrat opozorili na pomen velikodušnega dejanja - darovanja krvi, ob tem pa so letošnjo pobudo posvetili nabirki -zbrali so približno 1.500 evrov -, ki so jo namenili stroškom za vzdrževanje ho-spica Via di Natale 2 v Avia-nu.
Zbrali so se okrog 20. ure sredi vasi. Navzoče je s svojim nagovorom sprejel predsednik združenja Stefan Tomšič. Povedal je, da se pobuda iz leta v leto sicer ponavlja, prirejajo pa jo z navdušenjem, saj se dobro zavedajo, kako pomembno je pomagati svojcem terminalnih rakastih bolnikov, torej tistim, ki tudi trpijo in na katere prevečkrat pozabljamo.
Pozdravila sta tudi županja Alenka Florenin, ki je tudi sama krvodajalka, in predstavnik upravnega odbora hospicea Luciano Bon. Sprevod z baklami se je nato vil po vaškem jedru, nakar so se udeleženci z dežniki v rokah vrnili na prireditveni prostor. Praznik ni bil slovesen kot ponavadi, nam je
povedal predsednik Tomšič; odpovedali so se glasbi, ker se jim je zdela neprimerna, saj so isti dan v Rupi pokopali 40-let-nega vaščana Diega Paolettija, ki je bil poznan v vsej občini in tudi širše. Priložnost so vsekakor izkoristili, da so novim članom, ki so od septembra 2008 do zdaj šli prvič daro-
vat kri, izročili knjižico, v katero bodo lahko zapisovali odvzeme krvi. Novih članov je bilo enajst, kar je lep uspeh za tako društvo. Združenje šteje trenutno več kot 300 članov, od teh aktivnih prek 200, med katerimi je kar nekaj mladih. Baklada se je nadaljevala z družabnostjo, paš-tošuto in slaščicami. Dan kasneje so imeli sovodenj ski krvodajalci tradicionalni turnir v odbojki. Tokrat so se na Vrhu Sv. Mihaela pomerile ekipe iz Fare, Gradišča in Sovodenj. Konec novembra pa imajo v načrtu še družabno srečanje oz. večerjo, da bi imeli člani društva še možnost več za srečanje. Obenem so taki trenutki - nam je še povedal Štefan Tomšič - lepa prilož-
o Bumbaca nostj lahko Člane
spodbudijo k darovanju krvi. Zgodi se, da člani ne darujejo pogosto, ker na to enostavno pozabijo. Ko pa prejmejo domov pismo združenja ali vabilo	na	taka in podobna
srečanja, jih to spodbudi k temu, da si vzamejo čas in gredo darovat. "Tudi tako dosegamo naš prvenstveni cilj”.
Ob tragični smrti mladeniča
Diegu v spomin
Prejšnji petek smo se v Rupi poslovili od mladega fanta, pristnega rupenskega domačina Diega Paolettija, ki nas je prerano zapustil. Nešteto prijateljev in znancev se je udeležilo pogreba. Rupenska cerkev je bila za to priložnost pretesna za tolikšno število ljudi, ki so se od Diega želeli še zadnjič posloviti. Tudi septembrsko sonce se je le občasno pojavilo na nebu ter spet izginilo v sinjini oblakov, kot da se ne bi hotelo sprijazniti s tem slovesom. Le kdo ni poznal Diega, tega prijaznega in delavnega fanta? Sprva je nekaj let začasno poučeval kot profesor suplent na goriških višjih šolah, potem pa je bil v službi kot policijski agent najprej v dolinski občini na Tržaškem, pozneje pa na Goriškem. Prav pred kratkim pa je z neomajno podjetnostjo službeno napredoval ter se zaposlil pri zavodu INPS v Gorici.
Z Diegom sva se spoznala pred približno desetimi leti, ko mi ga je predstavil prijatelj Francesco. Bilo je to jeseni, ko smo vgoriški pivnici Rob Roy proslavljali hal-lowensko noč. Diego je bil bolj
Lepa je dolenjska pokrajina in zelo bogata s kulturnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. To deželo so si ogledali člani PD Štandrež v nedeljo, 13. septembra. Prva
zadržan tip, vseeno pa družaben in vesele narave. Tisti večer smo energično proslavljali naše prijateljstvo ter se šele spoznavali. Sicer pa smo se družili kar dolgo časa. Bili smo tako imenovana štiriperesna deteljica, ki smo jo sestavljali Diego, Francesco, Ivan in jaz. Kaj vsega smo takrat počeli! Da ni Diego vedno prihajal k nam na Tržaško, smo večkrat za spremembo usmerili naša pohajkovanja tudi na Goriško. Čez čas se nas je prijel vzdevek štirje m ušketirji. To je bil tudi povod, da smo pozneje še marsikatero ušpičili ter se ob tem resnično zabavali.
Kako bi se ne spomnil našega spomladanskega izleta v Benečijo, kjer smo uživali krasen razgled na še zasneženem Matajurju, zimskih počitnic v objemu bele Pokljuke ali pešačenja na Nanos, ko nas je zalotila nevihta. Ob prehodu v novo tisočletje smo obiskali Dunaj ter v prijetni družbi na svojstven in pristen način pričakali novo leto 2000. Prostoren Trg sv. Štefana blizu istoimenske veličastne katedrale je bil kar pretesen za
postaja je bil cistercijanski samostan v Stični, ki se je od ustanovitve leta 1132 razvil v obsežen stavbni sestav z raznimi slogi, od romanike do baroka, in postal pomemben verski in
ogromno množico ljudi, ki so ob pokanju petard opolnoči nazdravljali prihajajočemu letu s kozarcem penine v roki. Bilo je res enkratno! Naslednji dan pa je krepko zasnežilo. Mi pa smo se kljub temu imeli zelo lepo. Številna skupina mladih zamejcev se je s tramvajem vozila po dunajskih ulicah in se dobesedno zabavala, ko je tramvaj kljub obilno zasneženim tračnicam vseeno redno vozil. Še najbolj mi je ostal v spominu Schoenbrunn v zimski beli preobleki, ko smo se kepali in drsali po poledenelih stezicah tega prekrasnega parka in uživali prvi dan novega tisočletja v brezskrbnem mladostnem veselju...
Ker je imel Diego zelo rad motorna kolesa in tudi potapljanje, ga občasno ni bilo na spregled kar nekaj časa, saj se je družil tudi z drugimi prijatelji. Bil pa je izredno razgledan, saj si z njim lahko predebatiral marsikaj. V svoji skromnosti ni nikoli težil, se pritoževal ali širokoustil; mirno je povedal svoje mnenje, ki je bilo konec koncev ravno pravšnje. V skladu s svojim delovnim profilom policijskega agenta seje tudi primerno obnašal. Včasih je bil res malo molčeč, a čez čas se je le prešerno nasmehnil, ko smo si pravili razne vice in je dodal še
umetnostni center. Izletniki smo si ogledali bogat muzej in cerkev z okolico. Pot nas je nato peljala proti Muljavi, kjer kraljuje Jurčičeva domačija, ki je lepo urejena v pravi muzej na prostem. Ohranjena so razna poslopja, oprema v prvotni obliki in razni predmeti Jurčičeve družine. Mimo Žužemberka smo se v Novem
svojega. Tudi takrat in to zadnjič, ko smo se prav vsi štirje udeležili kosila v beneškem Gornjem Tar-biju ob tamkajšnji vsakoletni jesenski gastronomski ponudbi; bilo je res zabavno, ko smo se po dolgem času ponovno videli in si pravili svoje dogodivščine. Postopoma pa so se naše poti začele oddaljevati. Morda, ker je Diego uvidel, da se naša druščina razhaja, ali pa sta ga mladostna zagnanost in radovednost gnala naprej k spoznavanju ter odkrivanju novih prijateljstev. Kdo bi vedel! Kljub temu smo vseeno ohranili prijateljevanje. Občasno smo se tudi slišali po telefonu, se zadržali v prijetnem klepetu ter si naknadno rekli: "Se slišimo kaj v prihodnje"!
Žal pa je kruta usoda hotela drugače. Zahrbtni cestni ovinek je tebe, še tako previdnega in izkušenega motociklista iznenadil ter ti nastavil pogubno zanko. Ne, ne morem verjeti, da je tvoje srce prenehalo biti. Upiram se temu spoznanju. Otožen, zamolkel glas zvona, ki te še zadnjič pozdravlja, pa me opozori, da je res tako. Dragi Diego, počivaj v miru! Naj te neslišni šum domače reke Vipave zaziblje in popelje v mirne sanje, take, kakršne si sam najbolj želiš.
(MarS)
mestu sprehodili do kapiteljske cerkve sv. Miklavža, ki ima na glavnem oltarju delo beneškega slikarja Tintoretta. Vesela petdesetčlanska druščina si je ob izteku dneva ogledala in spoznala nekdanjo tipično dolenjsko domačijo in kmetijo, v kateri ne smejo manjkati cviček in druge dobrote te lepe dežele.
DP
Obvestila
Sekcija VZPI - A. N. P. I. Dol-Jamlje vljudno vabi na odkritje partizanske spominske plošče pri Devetakih (Doberdob) v nedeljo, 20. septembra 2009, ob 11. uri. Dekanija Štandrež vabi na vseslovensko Slomškovo proslavo, ki bo v soboto, 26. septembra, v Mariboru, in na Ptujsko Goro. Avtobus po pobiral romarje po vaseh. Vpisovanje pri Emi, tel. 0481-21361.
Dekanija Štandrež obvešča, da se bo začel tečaj za slovenske bralce Božje besede (bralce mašnih beril) v sredo, 30. septembra, ob 20. uri v sejni sobi štandreškega župnišča.
ACM iz Trsta vabi na Slomškovo slavje v Maribor ob 10-letnici Slomškove proglasitve za blaženega	in 150-letnici
škofijskega sedeža v soboto, 26. t. m. Vpise sprejema g. Jože Markuža, župnik v Zgoniku, na tel. št. 040-229166. Vpišite se takoj. Društvo Jadro prireja 50-urni tečaj slovenščine za odrasle na sedežu v Romjanu v začetku oktobra. Organizacijsko srečanje bo v ponedeljek, 5. oktobra, ob 20. uri, v ul. Monte 6 Busi 2. Informacije o tečaju se lahko dobijo pri odbornikih društva, v ronški knjižnici in v mladinskem informativnem središču v Tržiču (Informagiovani).
Klekljarski odsek društva Jadro je začel novo letno dejavnost ob torkih med 15.30 in 18.30 na sedežu društva; vpisovanje in informacije na tel. 0481776123. SDZPI obvešča, da poteka vpisovanje na tečaj po višješolski diplomi v sodelovanju s podjetji: Tehnike finančnega posredništva 580 ur (300 ur teorije, 280 ur work experience, štipendija 2,3 evrov za vsako uro prisotnosti na delovni praksi, tečaj brezplačen). Tečaj, ki je financiran s sredstvi Evropskega socialnega sklada, bo potekal na goriškem sedežu SDZPI, Verdijev Korzo 51 v prostorih KB Centra. Rok vpisovanja do 25. septembra 2009. Vpis in dodatne informacije na tel. št. +39 0481 81826 ali go@sdzpi-irsip. it. Več na spletni strani www. sdzpi-irsip. it.
SDZPI obvešča, da poteka vpisovanje na tečaje po univerzitetni diplomi: uporaba načinov in obvladovanje orodij komunikacije (80 ur), priprava turističnih paketov za čezmejno območje in njihova promocija (80 ur), upravljanje informacijske varnosti (60 ur). Brezplačni tečaji, ki so financirani s sredstvi Evropskega socialnega sklada, bodo potekali na goriškem sedežu SDZPI, Verdijev Korzo 51 v prostorih KB Centra. Rok vpisovanja do 16. oktobra 2009. Vpis in dodatne informacije na tel. št. +39 048181826 ali go@sdzpi-irsip. it. Več na spletni strani www. sdzpi-irsip. it.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča vsem udeležencem izleta v Sarajevo, Medžugorje, “na mandarine” itd., da lahko poravnajo ostali znesek
za izlet v dneh 23., 24. in 25. septembra od 16. do 19. ure vsak dan pri poverjenikih, pri katerih so se vpisali. Pri njih bodo dobili ostale informacije. Odhod avtobusov bo 13. oktobra ob 4.45 s trga pred cerkvijo v Štandrežu, nato s postankom pred cerkvijo v Sovodnjah; ob 5.30 v Doberdobu prav tako pred cerkvijo. Za tržaške udeležence bo odhod na avtocesti pri Devinu blizu bencinske črpalke AGIP; za ostale pa v Bazovici nasproti Agrarie Evergreen pri lekarni ob 6.30. Priporočamo točnost.
Romanje v Medjugorje od 9. do
12. oktobra. Odhod avtobusa z glavne postaje v Novi Gorici ob 4.45 in ob 5. uri iz Rožne doline. Obisk krajev prikazovanj, Oaze miru in drugih znamenitosti. Celoten program vključuje potovanje, prenočitev in hrano. Cena 105,00 evrov. Državljani Slovenije kot tudi Italije potujejo z veljavno osebno izkaznico. Prijave: Ana, tel. 05-3022503 (za Slovenijo), g. Darko, tel. 0481 32121, ali g. J. Markuža, tel. 040 229166. Z vpisom pohitite!
Čestitke
V sončni soboti, 12. septembra, sta v doberdobski cerkvi sv. Martina stopila pred poročni oltar naša kolegica Katja Ferletič in njen izvoljenec Manuel Demori. Da bi jima skupno življenjsko pot zmeraj obžarjali žarki sreče in zadovoljstva ter ju spremljal Božji blagoslov, jima iz srca želita uredništvo in uprava Novega glasa.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 18.09.2009 do 24.09.2009)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00. Spored:
Petek, 18. septembra (v studiu Andrej Baucon): Poletni večeri: najboljša domača narodnozabavna in zabavna glasba turbo dance, vroče novice, zanimivosti in humor.
Sobota, 19. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 21. septembra (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound, zanimivosti in obvestila.
Torek, 22. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 23. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Albatros, mojster jadralnega letenja - Izbor melodij.
Četrtek, 24. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Poletje po domače.
A-	Galerija	Riko	Debenjak	-	Kanal	ob	Soči
Pilonova galerija - Ajdovščina
'O
Vljudno vabijo na odprtje razstave
GORIŠKI LIKOVNI KROG in SLOVENSKI TISK V GORICI med obema vojnama
Razstavo bo predstavila dr. Irene Mislej
Kulturni center Lojze Bratuž
četrtek, 24. septembra 2009, ob 18. uri
Izlet Prosvetnega društva Štandrež
Po Jurčičevih poteh
Prva številka Pastirčka
Dar otrokom in vsem, ki imajo otroško srce
Vrnil se je prijatelj! Začelo se je šolsko leto in v šolske klopi se je povrnil priljubljeni Pastirček, ki že 64 let zvesto spremlja slovenske, predvsem zamejske otroke skozi šolsko leto in jim preko rubrik nasipa draguljčke spoznanja in modrosti, da tudi ob teh zorijo in si pridobivajo vedno več koristnega na lepi, a s preizkušnjami posejani življenjski poti. Urednik Marijan Markežič, ki si iz leta v leto prizadeva, da bi bila otroška revija zmeraj bolj prikupna, zraven pa tudi nevsiljivo poučna, v septembrski številki z veseljem vabi male in velike bralce k sodelovanju, da bo Pastirček čim bolj živahen in zanimiv. Prva številka je med otroke poromala brezplačno, seveda v upanju, da bodo učenci postali zvesti Pastirčkovi naročniki in sodelavci. V isti sapi jim iz srca želi uspešno in pogumno šolsko leto. Da je Pastirček, ki ga izdaja Zadruga Goriška Mohorjeva, resnično prirasel otrokom k srcu, priča tudi 782 risbic, ki so se na njegovem uredništvu potegovale za naslovno stran letošnjega letnika. Prispele so iz naših šol, pa tudi iz Slovenije in celo drugih držav. Posebno pohvalo so si zaslužili učenci OŠ Ribičič-Širok, Ricmanje, OŠ J. Abram, Pevma, P. Voranc, Doberdob, ker so zelo skrbno izdelali likovna dela. Največ le-teh so poslali šolarji iz Špe-tra (98), Opčin (82), Gorice (72), Romjana (69) in s Proseka (56). Pastirček se seveda zahvaljuje tudi učiteljem, ki so navdušili otroke za vsakoletni natečaj. Po mnenju komisije je izmed vseh risbic bila najbolj sporočilna ta, ki bo krasila naslovnico, in sicer smejoči se metuljček pisanih
barv, ki leta na prav tako živahnem polju; narisal ga je Manuel Lupoli, petošolec OS Pevma. Drugo in tretjo nagrado si delita po dva učenca, Emma Caligaris, 3. r. OŠ Špeter, in Julijan Devetak, 1. r. OŠ Vrh Sv. Mihaela,
Lucia Ferrigno, 3. r.
OŠ Romjan, in Mat-teo Ghersinich, 5. r.
OŠ Prosek. Pastirček obljublja, da bo med letom objavil čim več prispelih risbic.
Kar precej jih bogati Pastirčkovo pošto, ki vsebuje najrazličnejše zapise, pa tudi tri velike fotografije, na katerih so udeleženci oddiha v koči sv. Jožefa v Žabni-cah, Poletnega središča Srečanja v Zavodu sv. Družine v Gorici in pevskega tedna na Rebrci na avstrijskem Koroškem. Ob objavi fotografije in čestitk se Pastirčkovi prijatelji veselijo s Paolo Ber-tolini Grudina, ki je prejela priznanje za knjigo leta Book Award 2008 Catho-lic Press Association of the United States and Canada za ilustracije v knjigi The Easter Swal-lows (Velikonočne lastovke).
Na straneh septembrske številke so že ustaljene rubrike, ki jih pripravljajo poznani sodelavci, pa še kaka novost. Ljubitelji pravljic bodo našli primerno branje v prispevku Marize Perat, Radovedna lisica, kdor ima rad mucke, pa bo
užival ob Lumpeku potepuhu Berte Golob. Kdor pa rad poje, bo zapel Septembrsko iste avtorice, na glasbo Dominika Krta, in Škof Anton Martin Slomšek Janeza Bitenca. Dolg zapis je posvečen
prav blaženemu Slomšku ob deseti obletnici njegove razglasitve za blaženega. O Islandiji, ki so jo letos obiskali nekateri naši skavti, teče beseda v zapisu P. Bertolini Grudina, ki je prispevala še križanko KrižKraž in ilustracije za vzgojni strip, ki ga piše njen mož Walter Grudina. Tokrat mora fan-
tič izbirati med pazljivim in odgovornim ter nebrzdanim, nediscipliniranim kolesarjenjem. Občutke ob izbirah pa bodo izrazili bralci, ki bodo v prvi številki Pastirčka našli še knjižničarko med knjigami, rubriko Ministranti OK, razne uganke in zanke, dopolnjevanke pa tudi izš-tevanko - preštevanko izpod peresa Barbare Rustja, ki se tako vrača na Pastirčkove strani. Dve izmed teh je Pastirček namenil izdelovanju pastirčkov in ovčk za jaslice, saj december vendar ni več tako daleč! Tudi letos bo učence s svojimi spakedran-kami izzival Pacek, ki že vabi na pravilno ubesedovanje svojih jezikovnih spak. Tudi malčki imajo v Pastirčku dovolj prostora, da izrazijo svoje risarske težnje. Danila Kom-janc, zvesta in občutljiva oblikovalka strani za najmlajše, si je omislila pujska Bineta, ki bo malčke spodbujal k iskanju pravih besed in jih skupaj z drugimi ilustracijami iste avtorice vabil k barvanju. Stric Maks bo, po sugestijah Marijana Mar-kežiča, vodil Pastirčkove prijatelje na odkrivanje bližnjih krajev naše lepe domovine. Tokrat je Pastirčka in Tjašo povabil na izlet k cerkvi Sv. Lovrenca na Postojnskem (1.019m).
Prelistajte Pastirčka in se sami prepričajte, koliko lepega je v njem!
Iva Koršič
SEPTEMBER
ŠOLSKO LETO 2009-2010 LETNIK 64
Objavljen je tudi seznam domnevnih izvajalcev poboja v Hudi jami pri Laškem
Roman Leljak odkriva podrobnosti poboja, ki razburja slovensko javnost
se odprli grozi, ki je bruhnila iz Barbara rova! Ni se jih dotaknilo do te mere, da bi se odzvali klicu zločina, ki kliče k premisleku in obžalovanju. Ni jih pripeljalo do roba, ko se človek zgrozi, obstane in si reče: To je pa preveč. Končajmo za božjo voljo to zgodbo, da ne bo morila še naših otrok. Ne, nasprotno, imam občutek, da se je še poglobilo opravičevanje teh povojnih zločinov, češ da so bili "napaka". Napaka je, recimo, zatipkana črka, napačen seštevek časa, napaka je lahko kar koli, kar je mogoče popraviti. Mrtvih pa ni mogoče obuditi. Likvidacija tisoč in tisoč ljudi, po vojni, brez sojenja, organizirana z vso potrebno logistiko, ne more biti napaka. To je bil zločin. To je bilo storjeno zavestno, hote. Imenovati te likvidacije za napako je simbolno ubijanje mrtvih, že desetletja mrtvih! To je svetoskrunstvo! Še vedno se vedejo, kot da so bogovi, kot da so na mestu Boga in ne (u) vidijo, da je mesto pobitih za vedno razprta rana, ki je nikoli ne bo mogoče zaceliti, ker mrtvih ni mogoče obuditi v življenje!
Zgodovinar Jože Dežman je o Romanu Leljaku, piscu nove knjige o poboju v Hudi jami, dejal, da "je pri odpiranju povojnih grobišč in odkrivanju tedanjih zločinov, skupaj z nekaj sodelavci, storil veliko delo".
Kratke
Mej-ni festival NETA / Na sporedu deset gledaliških predstav
Od 17. septembra do 10. oktobra bo v Kopru, Piranu, Trstu in Novi Gorici potekal Mednarodni gledališki festival Neta (Nova evropska teatrska akcija) 2009. Vzklil je iz sodelovanja med Primorskim poletnim festivalom,
Slovenskim stalnim gledališčem Trst in Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica. Po izboru selektorjev, Primoža Beblerja in Marka Sosiča, bodo festivalski dnevi prikazali predstave iz sodobne gledališke produkcije vzhodne Evrope. Gledalcem bo festival ponudil deset različnih gledaliških predstav, kijih bodo uprizorile gledališke skupine iz Srbije, Črne gore Bosne in Hercegovine, Makedonije, Romunije, Rusije, Italije in Slovenije. Prva predstava bo 17. septembra, ko bo v Kopru (Libertas) Narodno pozorište iz Beograda prikazalo delo Derviš in smrt v režiji Egona Savina; 18. 9. bo v istem kraju predstava Užitek Mirze Fehimoviča, v izvedbi gledališča Beogradsko dramsko pozorište. Ponovitev bo v Tartinijevem gledališču v Piranu 20. 9.
V Kopru (Libertas) bo v sredo, 30. 9., predstava Sedem na en mah (Teatrul National iz Bukarešte). V Tartinijevem gledališču v Piranu bo 19.9. Na sporedu predstava Čefurji raus!, kije nastala v koprodukciji Dejmo stisnt teatra, Gledališča Glej in Zavoda No history. Ponovitev bo v SNG Nova Gorica 11.10.
V Kulturnem domu v Trstu bodo predstave Sen kresne noči (Črnogorsko narodno pozorište, Podgorica), 1. 10.; Ljubimec (Teatr imeni V. F. Komissarževskoj (Sankt Peterburg) 2. 10.; Mortal combine (Narodno pozorište Sarajevo), 3.10.; Neskončni šteti dnevi (SNG Nova Gorica), 10. 10. V Kulturnem centru Mostovna v Novi Gorici pa si bodo gledalci ogledali predstavi Druga stran (Mal dramski teatar od Bitola), v SNG Nova Gorica pa 9.10. Zaljubljeni v smrt (SSG Trst - Novi ZATO, Ptuj). / IK
Stolnica sv. Justa v Trstu / Glasbeni september
V tržaški stolnici je september že 32. leto zapored mesec orgelske glasbe. Niz ponedeljkovih koncertov “Glasbeni september” je namreč solidna tradicija, ki se vsako leto obnavlja s sodelovanjem priznanih glasbenikov in že nekaj let tudi s širitvijo pobude v slovensko in hrvaško Istro pod skupnim naslovom “Orgelske poti v Trstu in v Istri”. Župnija svetega Justa, deželno odborništvo za kulturo in Občina Trst, predvsem pa umetniški vodja Marco Sofianopulo, bodo letos priredili trinajst koncertov, od katerih pet v dolgoletnem okviru tržaške stolnice. Štirje koncerti bodo oktobra meseca nadaljevali niz v cerkvi Nostra Signora di Sion v povezavi s tridesetletnico kulturnega društva Studium Fidei, z ostalimi pa bodo tržaški pevci in organist Roberto Brisotto obiskali istrsko publiko s koncerti v Hrvatinih, Umagu, Bujah in Grožnjanu.
Koncert z orkestrom Busoni in solisti je odprl celotni niz, na katerem so se od 8. septembra zvrstili organisti Giovanni Feltrin, Francois Espinasse (Francija), Sandro Ca melos in Andreas Liebig (Nemčija). Oktobrski podaljšek se bo pričel z večkrat nagrajenim italijanskim organistom Robertom Antonellom. Na prvem koncertu bodo orgle zaigrale v duu s trobento Renata Panteja, od 11. oktobra pa v kombinaciji z ženskim stolnim zborom Cappella civica, s saksofonistom Massimilianom Donninellijem in s pozavnistom Erikom Žerjalom. 12. septembra pa je tržaška sopranistka Tamara Stanese zapela v bujski župnijski cerkvi. / PAL
MePZ Hrast v živo po TV SLO 1
V sklopu 30. Kogojevih dnevov, glasbene prireditve, ki pomembno oblikuje primorski in slovenski kulturni živelj, bo v nedeljo, 20. septembra, nastopil tudi MePZ Hrast iz Doberdoba. Doberdobci bodo peli na Sv. Gori pri maši ob 10. uri, ki jo bo daroval koprski škof Metod Pirih. Pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča bodo doberdobski pevci predstavili Mašo na čast sv. Martina, ki jo je uglasbil domači skladatelj Štefan Mauri in ki so jo Doberdobci predstavili že v Sombotlju na Madžarskem (rojstni
kraj svetega Martina) ter v Toursu (kraj, kjer je svetnik pokopan). Po maši bo MePZ Hrast oblikoval še krajši koncert, v katerem bo predstavil krajši izsek iz sakralne polifonije 20. stoletja. Celotno mašo in koncert bo v živo prenašala TV Slo 1 v nedeljo, 20. septembra, ob 10.00.
Dogodek bo oblikoval tudi solist Zdravko Perger s kantato o sv. Martinu, Meč, ki deli (napisal jo je prav tako Štefan Mauri). Za instrumentalno spremljavo bosta poskrbela violinist Marko Kodelja in organist Gregor Klančič.
MEJ NI FESTIVAL
100 9
J
vo oko".
Uvod v knjigo Romana Leljaka je napisala publicistka in sociologinja Spomenka Hribar. Dala mu je naslov Bila sem v Hudi jami. Zapisala je tudi naslednje: "Na moje veliko presenečenje odkritje zločina v Barbara rovu ni odprlo nekaterih src. Tudi tis-
tih ne, ki bi bili prvi moralno poklicani, da resnično, brez olepšav in opravičevanj obsodijo te zločine. Ali vsaj povedo, kar vedo. Ni jih streznilo, niso
Roman Leljak, publicist in raziskovalec povojnih pobojev, ki so se zgodili v Sloveniji, je pri zasebni založbi Atilova knjiga v Radencih objavil novo delo z naslovom Teharske žive rane, Huda jama. V njem dokazuje, da so za poboj v Hudi jami pri Laškem odgovorni izključno slovensko partizanstvo, tako imenovano narodnoosvobodilno gibanje in slovenska komu-nistiščna partija. V knjigi polemizira s tistimi, ki dokazujejo, da so omenjeni poboj izvedle srbske ali črnogorske partizanske enote, ki so se po drugi svetovni vojni gibale na območju Celja in okolice.
Avtor je v delu objavil tudi seznam pripadnikov tistih enot slovenske divizije narodne obrambe, ki naj bi izvedli poboj v Hudi jami. S tega seznama je živih še okoli 80 tedanjih borcev, med njimi je tudi nekdanji komandant enega od bataljonov, ki so ubijali, in domnevno živi na Goriškem.
Roman Leljak meni, da je v Hu-
di jami bilo ubitih okoli 10.000 ljudi, v opuščene rudniške jaške pa so mnoge vrgli še žive. Med žrtvami naj bi bilo največ Slovencev. V knjigi opisuje pretresljivo usodo 15-letnega dekleta, ki ji je uspelo pobegniti iz Hude jame, toda na nesrečo se je zatekla k partizanu, ki ji je s kram-
pom iztaknil oči in jo potem živo še enkrat vrgel v jamo. Pravi, "dekle zdaj živi v Buenos Airesu in pred dvema letoma sem se pogovarjal z njo. Slepa je na le-
S 1. strani
Vsakoletna tragedija...
Po posegu novega umetniškega vodje Primoža Beblerja, ki je postavil pod vprašaj razvejeno in že načrtovano sodelovanje SSG s sorodnimi ustanovami v Sloveniji ter nastop SSG na Borštnikovem srečanju, je ravnatelj Tomaž Ban temeljito predstavil finančno podobo gledališča na podlagi bilance zadnjih devetih let. Razloge za krizo, ki se pojavlja s ciklično točnostjo, gre iskati v pomanjkljivih prejemkih. Ban je poudaril, da se skupni stroški zadnjih let sukajo okrog 2 milijonov evrov. SSG namreč bolj ali manj redno
pa so sredstva, ki jih SSG prejema od občine Trst, ki je leta 2001 slovenskemu tržaškemu gledališču namenila okoli 60.000 evrov, lani pa samo pet tisoč evrov, "kar zadostuje zgolj za čistila in toaletni papir", je pikro komentiral Ban, ki je nato analiziral še položaj deželnih prispevkov. "Dežela FJK je namreč doslej nudila gledališču le izredne prispevke iz svojega premoženjskega sklada". V preteklih letih je ta vsota znašala 50.000 evrov, lani pa so jo dvignili na 250.000 evrov. "To pa niso redni prispevki. SSG je zato edino stalno gledališče na
primanjkljaj SSG tako vedno okoli 400.000 evrov. To je namreč vsota, ki jo gledališče
devajo primanjkljaj v višini
800.000	evrov!
Na dolgi tiskovni konferenci je v podporo gledališča spregovoril še predsednik komisije Borštnikovega srečanja Tone Partljič, ki je kritično ocenil prizadevanja slovenske politike do gledališke dejavnosti zamejskih Slovencev.
sprejete na srečanju med vodstvom SSG in predstavniki krovnih organizacij. "SSO in SKGZ bosta morali obvestiti politiko o dogajanju v zvezi s SSG. V kratkem nameravamo neposredno stopiti v stik z italijansko vlado, prav tako načrtujemo srečanje s predsednikom slovenske vlade Boru-
dališča, čeprav gre za premoženjski sklad, ki ni direktno uporaben. "Poleg tega je Dežela namenila večletni prispevek v višini
165.000	evrov za kritje starih izgub. Tega nakazuje direktno tržaški Občini in delno neki banki. Ne more se obravnavati kot deželno financiranje prispe-
prejema okoli 400.000 evrov od italijanskega vsedržavnega sklada za gledališča Fus in približno
450.000	evrov od Sklada za slovensko manjšino. Bolj neredna
deželnem ozemlju, katerega financiranje ni vključeno v poglavje financiranja deželnih stalnih gledališč". Če se torej odštejejo izredni prispevki, je letni
pričakuje od javnih uprav: slednje pa se svojim obveznostim izmikajo. Leto 2009 bo namreč za SSG katastrofalno, saj zaradi sedanjega trenda predvi-
Še več: včasih se mu celo zdi, da sta se prejšnji sistem in prejšnja država bolj zanimala za slovenske manjšine, kot se zdajšnja samostojna Slovenija. Predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije Alenka Pirjevec pa je poudarila dolžnost "pritiska" na slovensko državno vodstvo, da pride do slovensko-italijanskega sporazuma o delovanju SSG.
Ace Mermolja, tržaški pokrajinski predsednik SKGZ in član skupščine gledališča, pa je opozoril, da "problem statuta ne odvezuje krajevnih uprav, da opravijo svojo dolžnost. Dežela FJK in tržaška občina ne prispevata SSG istih finančnih sredstev, ki jih namenjata drugim gledališkim ustanovam italijanskega jezika: to je po mojem mnenju diskri-minatorno ravnanje". Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka pa je navzoče seznanil z odločitvami, ki so bile
tom Pahorjem, ki se bo 18. septembra v Rimu srečal z italijanskim premierjem Silviom Berlusconijem". Štoka je zagotovil, da sta krovni organizaciji tudi že odprli potrebne kanale, da bi se v kratkem sestali še s predsednikom deželne vlade FJK Ren-zom Tondom in tržaškim županom Robertom Dipiazzo. Razdalja med stališči v zvezi s finančnimi prispevki se je po izjavah javnih ustanov še bolj povečala. SSG namreč opozarja, da je treba iz skupnega poročila treh javnih ustanov izluščiti nekaj netočnosti. "V deželnem proračunu bi zaman iskali prispevek za Slovensko stalno gledališče v poglavju, iz katerega se financirajo ostala gledališča in gledališke dejavnosti". SSG prejema prispevek 250.000 evrov v obliki dotacijskega sklada. To je edini prispevek iz deželnih blagajn, ki nekako financira dejavnost gle-
Foto IG
vek, ki ga gledališče prejema od sklada za manjšinske dejavnosti, iz državnega zaščitnega zakona, od katerega SSG prejema delež 9,56%".
Vodstvo in Upravni svet gledališča - beremo v komunikeju - nista pristojna za spremembo statuta, o tem se morajo izreči člani na skupščini. Kljub temu je vodstvo predlagalo nekaj sprememb in začelo zbirati predloge, ki so jih dali člani. Tržaška Občina in tržaška Pokrajina sta pred kratkim posredovali nekaj predlogov, Dežela se še ni izrekla. Še ni prišlo do realnega soočanja med vsemi člani, kjer bi se preverjali in izbirali razni predlogi, tudi tisti, ki prihajajo s strani Upravnega sveta samega. Tako soočanje, za katerega je dalo pobudo tudi Ministrstvo za kulturo, je več kot nujno v sedanjem kriznem stanju Slovenskega stalnega gledališča.
Komentar
11. september in religija
11. september bo ostal večni pomnik v zgodovini zahodne civilizacije. Novicam, ki so ta dan obkrožile svet, ni bilo mogoče verjeti. Dve od ugrabljenih letal sta drugo za drugim trčili v dvojčka Svetovnega trgovskega centra v New Yorku, ki sta se v dveh urah porušila in pogorela do tal. Tretje letalo je padlo na Pentagon, četrto od ugrabljenih letal pa na polje v Pensilvaniji. V terorističnih napadih je ta dan umrlo skoraj 3000 nič hudega slutečih ljudi.
Cilj napadov je bil zrušiti simbole ekonomske in vojaške moči zahoda. Nedvomno so teroristi svoj načrt uresničili. Med ljudi so zasejali strah, teror. V zavetju Pentagona in Svetovnega trgovskega centra se je ameriški državljan počutil varnega in ekonomsko močnega. Odslej mu je bilo jasno, da mu varnosti in ekonomske moči ne more nihče jamčiti vnaprej; da je vedno v nevarnosti in je njegovo življenje krhko. Strah je zajel domala vse razvite zahodne države.
Tega strahu pa ne smemo videti zgolj kot strah. V rokah terorizma je strah orodje, s katerim hoče terorist vladati in usmerjati politiko. Tu postane strah orožje, sredstvo strahovladja. Vidimo, kako so se v stoletjih spremenile tudi tehnike bojevanja, od srednjeveških viteških dvobojev do danes prevladujočega terorizma. V preteklosti so se vojske postavile ena nasproti drugi; svojo moč so merile na frontah v medsebojnem soočenju; v boju so sodelovali boja zmožni možje. Terorizem pa pomeni popoln preobrat v oblikah vojskovanja. Napadalec ostaja skrit, neprepoznaven. Nastopi takrat in tam, ko ga
najmanj pričakujejo, in zaseje strah. Tarče ne izbira; udari kamorkoli, tudi po najšibkejših in nedolžnih. S tem ruši najbolj osnovno zaupanje, ki ga ima človek vase in do okolice. Če že lahko govorimo o etiki vojskovanja, lahko rečemo, da terorist ne pozna nobene etike vojskovanja. Še malo mu ni mar, če za posledicami njegove akcije umrejo tisoči nedolžnih žrtev. Človeškost se tu sprevrača v najbolj barbarske oblike nečlovečnosti.
Dodajmo pripombo.
Povojni poboji, ki jim sedaj vestni in do svojega poklica odgovorni zgodovinarji in raziskovalci prihajajo na sled, niso bili nič drugega kakor takšna skrajna oblika terorizma. O nobenem osvobodilnem boju ni mogoče govoriti.
Šlo je za najbolj skrajne oblike strahovladja, ki med žrtvami ni izbiralo, ki niti ni poznalo imen svojih žrtev in se ni spraševalo "kriv - nekriv"?
Razlika med povojnim komunističnim in skrajnim islamskim terorizmom je bila le v stopnji krutosti. Komunistični terorizem je svoje žrtve žive zapiral v črne rudniške jaške in jih pustil umirati dneve in dneve. Pa tudi po številu svojih žrtev je neprimerljiv z islamskim terorizmom. A vrnimo se nazaj kil. septembru. Že pred 11. septembrom so analitiki opozarjali, da bo globa-
lizacija pripeljala do trka civilizacij. Na istem odru naj bi se znašle civilizacije z različnimi, celo nasprotujočimi si vrednotami, kar bi imelo za posledico oster boj. Tu so predvsem mislili na trk med islamom in zahodno civilizacijo. 11. september dokazuje, da je do trka res prišlo. Sledili so povratni ukrepi ameriške vojske v islamskih državah. Po dolgih letih merjenja vojaške moči da-
nes napetost med islamom in Zahodom ni nič manjša. Vojaški ukrepi rešitve niso prinesli. Tu se vidi, kako prav je imel papež Janez Pavel II., ki je ameriško politiko rotil, naj na teroristične akcije ne odgovarja z vojaško močjo.
11. september je prinesel drugačne poglede. Analitiki so postali pozorni na vlogo religije v medkulturnih odnosih. Začeli so ugotavljati dvoje. Za napetost med civilizacijami ni krivo dejstvo, da imajo različne kulture različne vrednote. Za spopade je krivo dejstvo, da kulture posvečajo premajhno pozornost vrednotam. Med najpomembnejšimi vrednotami vsake kulture je prav religija. Religija ima zelo pozitivno vlogo, če o njej govorimo, razmišljamo, ji damo mesto v javnem življenju in možnost, da se izrazi v vsej svoji pozitivnosti.
Nasprotno pa, če jo družba potisne na obrobje, jo zanemari, o njej ne govori in ne razmišlja, lahko začne religija delovati zelo negativno in celo razdiralno. To - in nič drugega - se je pokazalo v primeru islamskega fundamentalizma. Islam sam po sebi ni ne-
gativen. Razdiralen je postal v rokah skrajnežev, ki ne dovolijo, da bi islam postal stvar javnih razprav. Isto se dogaja v krščanskem svetu. Kjer je krščanstvo potisnjeno v geto, obstaja nevarnost, da se spremeni v fundamentalizem, ki bo slej ko prej začel delovati negativno. Zato je nadvse pomembno, da vsaka družba pozitivno - ne odklonilno! - sprejme religijo svojega okolja kot enakovrednega sogovornika, od katerega se je mogoče marsikaj naučiti, s tem pa dati tudi religiji možnost, da zori in v sebi odkriva pozitivne potenciale.
Med najpomembnejšimi spreobrnjenci 11. septembra je bil nemški filozof Jiirgen Haber-mas. Habermas je zagovarjal idejo o tem, da je religija nekaj privatnega in nikakor ne sodi v javni prostor. Po 11. septembru je svoje mnenje korenito spremenil. Uvidel je, da izrivanje religije iz javnega prostora vodi v religijski fundamentalizem. Po drugi strani pa s tem družba sama sebi žaga vejo, na kateri sedi. Religije družbo bogatijo z duhovnostjo in moralnimi vrednotami, ljudi spodbujajo k iskanju idealov in k žrtvovanju za višje ideale. Sociologi ugotavljajo, da v sodobni sekula-rizirani družbi, tj. v družbi, ki postaja vedno bolj ateistična, ugaša duh solidarnosti in prostovoljstva. Brez teh dveh pa ne more delovati niti najboljša demokracija. Brez dobre volje, brez prostovoljstva in solidarnosti demokracija
ne more shoditi in zadihati. Zato zahodne sekularne družbe tonejo v vedno večjo civilizacijsko krizo.
Tega se čedalje bolj zaveda tudi politika. Med državami, ki so prednjačile v izključevanju religije iz javnega življenja, sta bili seveda nekdanja Sovjetska zveza, na Zahodu pa Francija. Obe danes doživljata globoke spremembe. Rusija je že sprejela sklep, da letos uvede v 12.000 šol versko vzgojo. Otroci se bodo lahko udeležili pouka o pravoslavju, judovstvu, islamu ali budizmu. Po dveh stoletjih izrazitega izključevanja religije iz družbe je tudi francoska politika naredila velik preobrat. Predsednik Sarkozy močno poudarja idejo pozitivne laičnosti. Pred očmi ima politiko, ki mora vključevati vse pozitivne družbene dejavnike. Čim bolj je politika odprta do vseh pozitivnih pobud, tem bolj lahko dosega svoj cilj, tj. uspešno gospodarstvo in zadovoljstvo državljanov. Politiko razume kot servis, ki je v službi vseh državljanov, in ne kot mehanizem, ki bi državljane discipliniral ter jih delil na dobre in slabe. In če pogledamo še onkraj oceanov: ameriški predsednik je v preteklih dneh povabil katoliške dobrodelne ustanove, naj še bolj priskočijo na pomoč s svojimi karitativnimi dejavnostmi. To nikakor ne pomeni, da je država slabotna, ampak da poskuša vključiti in znotraj javnega prostora narediti prostor za vse, ki lahko k skupni blaginji prispevajo nekaj dobrega. Iz Avstralije pa poročajo, da so v eni od provinc policajem razdelili manjša Sveta pisma, ki jih bodo spremljala pri njihovem delu. Pri težkem delu, ki je tudi duhovno - ne le fizično in psihološko -nadvse zahtevno, potrebuje policaj duhovno podporo.
/stran 16 Robert Petkovšek
Kratki
EU Okrogla miza o šolstvu
Birokracija še preveč pogojuje
Naša šola ima točno določeno specifiko, čeprav je hkrati tudi italijanska in državna. Od slovenske šole ne gre nikakor zahtevati, da to svojo specifiko spremeni, treba pa je zanjo poiskati nove in prave pristope, da bo kos novi šolski populaciji, ki se je v zadnjih letih močno spremenila.
S temi besedami je koordinatorka šolske komisije pri Svetu slovenskih organizacij Jelka Cvelbar povzela srčiko srečanja, ki ga je SSO priredil v četrtek, 10. septembra, v dvorani Tessitori v Trstu, da bi poglobil vprašanje financiranja slovenskega šolstva v Italiji. Moderator simpozija, predsednik SSO Drago Štoka, je v uvodnem pozdravu poudaril, "da nekateri zakoni, zlasti zaščitni zakon iz leta 2001, pa tudi tisti, ki ga je prevzela dežela, predvidevajo in krijejo velike finančne vire, namenjene šoli s slovenskim učnim jezikom. Žal pa do vseh šola ne more priti". Namen srečanja je bil torej razumeti, kje tičijo ovire, ki onemogočajo slovenski šoli, da bi njej zakonsko namenjene fonde lahko izkoristila in izboljšala svoj položaj, ponudbo in ne nazadnje tudi obstoj.
Vodja šolskega urada, prof. Tomaž Simčič, je v svojem posegu odgovoril Petru Černiču, članu odbora SSO, in Liviju Semoliču (SKGZ), ki sta se med drugim spraševala, zakaj ni mogoče koristiti letne vsote 450 tisoč evrov, ki jih zakon št. 38 namenja slovenski šoli. "Denar je namreč namenjen osebju Urada za slovenske šole, ki ga doslej - zaradi preobremenjenosti rimskih funkcionarjev - še ni bilo mogoče
sestaviti", je trpko dejal prof. Simčič in pojasnil, da deželni šolski urad deluje še na podlagi zakona Belci / Skerk iz leta 1973. "Ministrstvo smo prosili, da bi v pričakovanju razpisa lahko denar namenjali našim šolam za njihove potrebe, ampak odgovor je bil negativen. Glavnina neizkoriščene vsote se zato vsako leto povrne v državne blagajne".
V razpravo so posegle še dolinska županja in ravnateljica NSŠ Gre-
Glavne težave zamejskega šolstva so namreč še prej kot finančne ravno birokratske narave. Za nekdanjo didaktično ravnateljico Stanko Čuk je nedopustno, da po devetih letih še ni prišlo do razpisa natečaja za ustanovitev kadra Slovenskega deželnega šolskega urada. Vprašala se je tudi, kako bi bilo mogoče spremeniti namembnost visoke vsote (okrog 250 tisoč evrov), ki jo ministrstvo uporablja za prevajanje učbenikov
gorčič Fulvia Premolin, ki je poudarila, da je dobro delovanje današnje slovenske šole odvisno zlasti od prizadevanja šolskega kadra, Mirjam Mikol, ki je podčrtala pomen podaljšanega bivanja v šoli ter problem pomanjkanja slovenskih rekreatorijev, in ravnateljica liceja Prešeren Loredana Guštin, ki se je spraševala o usodi svetoi-vanskega Narodnega doma in o njegovi možni namembnosti za potrebe slovenskega šolskega pola (odgovor Draga Štoke je bil dokaj negativen, češ da je zadeva popolnoma ustavljena, deželni denar za obnovo svetoivanskega objekta se je v letih izgubil).
izračunal, da bi se potemtakem slovensko osebje zmanjšalo za okrog 80 delovnih mest ("Letos smo na našem ravnateljstvu izgubili vsaj 4 oz. 5 oseb"!). Začetek problemov italijanskega šolskega sistema je namreč v novem sistemu, ki je uvedel t. i. avtonomijo šol in naložil ravnateljem na ramena povsem nove in številne obveznosti. Marijan Kravos in Peter Čemic sta soglasno zatrdila, da na podlagi sistema projektnih skladov tr-
za potrebe slovenske šole. "Potreba po slovenskih učbenikih je še prisotna, sicer pa je manjša kot nekoč. Letos smo del teh sredstev že porazdelili našim šolam", je dejal Simčič, ki je obenem poudaril neprecenljivo pomoč, ki jo Republika Slovenija namenja zamejski šolski mreži.
Ravnatelj Marijan Kravos je v svojem posegu odgovoril predsedniku Stoki, ki se je spraševal, kako bo reforma ministrice Gelmini učinkovala na prihodnost slovenske šole. "V Gelminijevo reformo je vpet ves šolski sistem v Italiji in navsezadnje učinkuje na ponudbo vsake šole", je dejal Kravos in
pijo zlasti šole z manjšim številom dijakov, kot so naše; Julijan Čav-dek pa je poudaril potrebo po večji povezanosti obmejnih šol. Razprava, na katero so pisno sporočilo poslali še senatorka Tamara Blažina, deželni svetnik SSk Igor Gabrovec in pokrajinski odbornik Marko Marinčič, je pokazala potrebo po čim večji ukoreninjenosti šole v tkivu, kateremu pripada in katerega je namreč tudi izraz, kljub temu da se časi in šolska populacija spreminjajo. Potrebna je tudi večja naveza med krovnima organizacijama in slovensko zamejsko šolsko mrežo.
Igor Gregori
ifllttM]:! Bogdan Kralj
Glasbena matica ob začetku novega šolskega leta...
Z začetkom šolskega leta se začenja tudi redno delovanje šole Glasbene matice na vseh sedežih in podružnicah v naši deželi. Letošnja didaktična ponudba bo še bogatejša in bo odražala velik posluh za težnje in potrebe teritorija ter za najmlajše učence, kot nam je pojasnil ravnatelj Bogdan Kralj:
"Po več letih diskusije in poskusov, da bi najmlajšim omogočili prvi stik z glasbo, bomo v letošnjem šolskem letu uvedli redni tečaj Prvi koraki v svet glasbe, ki ga bo vodilo strokovno usposobljeno osebje. Namenjen je 2. in 3. letniku vrtca in bo potekal enkrat tedensko. Za naslednjo starostno stopnjo pa smo si zamislili tečaj, ki predstavlja pravo revolucijo v ustroju glasbenega pouka. Uvedli bomo namreč skupinsko pripravo na instrumentalni pouk za otroke, ki so začeli študij instrumenta ali komaj razmišljajo o tem. Osnovnošolci bodo namreč lahko obiskovali tečaj vzporedno z individualnim štu-
dijem glasbila ali ga bodo izkoristili kot uvod. Novost je v tem, da se komplementarni študij teorije začne pri 10. letu starosti, kar po-
meni, da bomo ponujali osnove glasbene teorije od začetka in obisk tečaja bo obveznega značaja".
Novosti bodo verjetno zadevale tudi didaktično ponudbo za
nekoliko starejše učence.
Glede na potrebe teritorija in v pogovorih z vodstvom Zveze slovenskih kulturnih društev smo začutili pomanjkanje tečajev za usposabljanje zborovodij, zato se bo z letošnjim šolskim letom ponovno pojavila v naših učilnicah zborovodska šola, ki jo bo vodil in koordiniral priznani strokovnjak Adi Danev. To sodelovanje nam je takoj sugeriralo tudi dodatni tečaj oz. dopolnilo k solo-pevskemu oddelku, ki je v zadnjih letih zaživel predvsem po zaslugi prof. Eleonore Jankovič. Letos bi mu dali še večji zagon z uvedbo visokih tečajev z Adijem Danevom, ki bi bili namenjeni bolj izkušenim učencem iz šole in izven nje. Predvidevate kakšno novost tudi na instrumentalnem področju?
Orgle so edini instrument, ki ga
na šoli nismo nikoli imeli. Zato se nam je zdelo primerno, da ustanovimo tudi šolo za organiste, ki bo delovala na dveh nivojih, saj jo bodo lahko obiskovali tako začetniki kot glasbeniki, ki imajo znanje iz klavirske igre. S kakšnimi vtisi in pričakovanji se začenja šolsko leto, ki bo do decembra še zmeraj spadalo v praznično obdobje stoletnice delovanja?
K sreči nismo v tej prvi fazi občutili posledic splošne ekonomske krize. Število vpisov je namreč konstantno in upamo, da se bo povečalo. V tem mesecu ponujamo namreč brezplačne poskusne lekcije kateregakoli glasbila, ki naj bi kot običajno predstavljale pomoč pri odločitvi.
Šolsko leto začenjamo z optimizmom tudi zaradi nadaljevanja praznovanj ob stoletnici. Nadaljevali bomo s predstavitvami našega delovanja po šolah, na koncertnem področju pa bomo že v tem mesecu imeli dva koncerta, ki spadata v sklop sodelovanj s Pokrajino. V načrtu imamo še jubilejno razstavo, dokumentarni film in osrednjo proslavo, s katero bodo orkester, zbori in solisti šole sklenili vrsto prireditev na začetku meseca decembra.
PAL
Foto JMP
EEMEUVpetek, 18. t.m., prvi sestanek
Vabilo na celoletna popoldanska srečanja
Po sproščujočem poletju se velik del zamejske mladine spet vrača za šolske klopi, s šolskimi obveznostmi pa se vračajo tudi popoldanske aktivnosti. Tudi organizaciji Slovenski kulturni klub (SKK) in Mladi v odkrivanju skupnih poti (MOSP) odpirata novo sezono celoletnih krožkov, ki višješolski mladini nudijo možnost, da razvijajo svoje talente, dajo duška svojemu ustvarjalnemu čutu in se pri tem zabavajo v družbi vrstnikov.
Pod okriljem društev MOSP in SKK že vrsto let delujejo uspešne gledališke, plesne in likovne skupine, ki vsako leto vabijo medse tudi nove navdušence, program pa se iz leta v leto prenavlja in posodablja. Prav zaradi tega so se mentorji teh skupin letos odločili, da bodo sestavili nove skupine, h katerim so vabljeni vsi mladi viš-ješolci, ki bi se radi preizkusili v gledaliških igrah, plesu in likovni umetnosti.
Poleg že obstoječe gledališke skupine MOSP in njene mlajše sestre SKK bo letos nastala nova gledališka skupina, namenjena mladim med 14. in 16. letom starosti. Gledališko skupino SKK, ki vabi v svojo sredo tudi nove člane, viš-
ješolce med 17. in 18. letom starosti, bo vodila večletna članica gledališkega krožka Helena Pertot s pomočjo izkušene mentorice Lučke Susič, nova skupina pa bo zaupana prav tako večletni članici gledališke skupine Patrizii Jurincic.
Mladim, ki pa se raje izražajo s plesom, bo namenjena skupina sodobnega plesa, ki bo prav tako delovala pod okriljem že obstoječe plesne skupine MOSP, obe pa bo vodila plesalka in koreografinja Raffaella Petronio. Tudi likovni tečaj je bil v preteklih letih zelo dobro obiskan, zaradi česar sta se organizaciji odločili, da v svojo skupino povabita nove člane, ki radi rišejo in slikajo v dobri družbi in se pri tem marsičesa
naučijo.
Ponudba je torej tudi letos dokaj pestra. Kdorkoli bi se rad pridružil kateri izmed skupin, je toplo vabljen, da se udeleži prvega sestanka v letošnji sezoni, ki bo v petek, 18. septembra, ob 15. uri v prostorih Peterlinove dvorane, ul. Donizetti 3. Za vse dodatne informacije pa se lahko obrnete na telefonsko številko 3452669860 ali e-mail naslov mosp-skk@hotmail. it.
Patrizia Jurincic
Drugi Oratorij v Slomškovem domu v Sv. Križu pri Trstu
Drugi letošnji oratorij, ki smo ga Šolske sestre de Notre Dame organizirale od ponedeljka, 17., do petka, 21. avgusta, je tudi zelo lepo uspel. Udeležilo se ga je 20 otrok. Imeli smo dobro usposobljene animatorje: 3 iz Sodražice in 2 iz Ljubljane, ki sta bila pri nas že za prvi oratorij, ki smo ga imeli od 13. do 17. julija. In še nekaj domačink.
Otrokom smo nudili veliko praktičnega in duhovnega programa. Vrstili so se petje, molitev, igre, delavnice. Zelo so se zabavali z vodnimi igrami in bazenom.
Glavna tema letošnjega oratorija je bila spoznavati sv. Frančiška Asiškega, zato je animatorka Anka že za prvi oratorij naslikala na platno sv. Frančiška s pripisom “Oratorij 2009” “Sveti Križ pri Trstu”, kar nam je služilo za zastavo, ki smo jo med obema oratorijema obesili vsak dan na vidno mesto. Otroci so spoznavali kreposti sv. Frančiška in možnosti, kako naj ga posnemamo.
Tudi s hrano so bili zelo zadovoljni. Zadnji dan smo predstavili staršem nekaj tega, kar smo naredili in se naučili. Zapeli smo jim nekaj pesmi in jim ob navdušenih otroških pripovedih predstavili delo celotnega oratorijskega tedna, kar so starši nagradili z velikim aplavzom. Na ogled so bili tudi otroški izdelki, ki so jih potem z veseljem nesli domov. Izrazili so željo, da bi se drugo leto zopet srečali in da bi tudi med šolskim letom organizirali vsaj enodnevna srečanja z duhovnim praktičnim programom.
Slomškom dom seje zopet izkazal kot zelo primeren kraj za oratorij. / S. Angelina Šterbenc
Gledališče La Contrada / Predstavitev nove sezone
Zvestoba lastnemu poslanstvu, želja po inovaciji in običajna domačnost prijaznega vzdušja, ki zaznamuje tržaško stalno, zasebno gledališče La Contrada, sestavljajo formulo nove sezone, ki jo predsednica Livia Amabilino in njeni sodelavci z optimizmom začenjajo v delno prenovljeni dvorani.
Tema identitete bo vezna nit programa, ki se bo po tradiciji pričel z
noviteto v tržaškem narečju, komedijo o moči žensk Remitur! Ženske v parlamentu Uga Vicica in Francesca Macedonia. Sledile bodo ponovitve zanimive in bistroumne predstave Kapetan Odisej po besedilu večstranskega umetnika Alberta Savinia (brat bolj znanega slikarja Giorgia de Chirica), ki jo je tržaško gledališče predstavilo na letošnjem gledališkem Bienalu v Benetkah. V koprodukciji sta nastali tudi predstavi Zaton beneškega dramatika Renata Simonija v režiji Damiana Michieletta in predstava o Italijanih ob obletnici zedinjenja države, katere bosta protagonista Maurizio Micheli in Tullio Solenghi. Med znanimi imeni italijanske gledališke in televizijske scene bosta tudi Loretta Goggi in Teo Teocoli z nastopom v dveh samostojnih šovih. Priznani igralec, osemdesetletni Paolo Poli pa bo režiser in izvajalec priredbe pesnitve Abecedniki Goffreda Pariseja. Priestleyeva kriminalka Inšpektor na obisku, Obrt gospe VVarren Georgea Bernarda Shavva, Domači oranžni vrt Neila Simona, Amadova eksotična freska Dona Flor in Stanovanje Billyja VVilderja so ostali naslovi na programu, ki je obiskovalcem Contrade tudi tokrat napisan na kožo. Izven abonmaja bo gledališče uprizorilo krstno izvedbo priredbe romana tržaškega pisatelja Pina Rovereda Ljubobitje in diptih dramskih del Itala Sveva. / PAL
NOVI
ES] Slovo od škofa Ravignanija
Besede, ki so izboljšale medetnične odnose
Delegacija Sveta slovenskih organizacij je v petek, 11. septembra, obiskala škofa in apostolskega administratorja tržaške škofije ms-gr. Evgena Ravignanija, da bi se mu ob koncu njegovega škofo-vanja zahvalila za delo in prizadevnost ter ljubezen, ki jo je izkazoval do slovenskih vernikov in slovenske narodne skupnosti nasploh.
Škofa Ravignanija, ki odhaja v zaslužen pokoj, bo 4. oktobra nadomestil msgr. Crepaldi. "Upamo, da bo vaš naslednik nadaljeval po poti, ki jo je svo-jčas začel msgr. Lovrenc Bello-mi in na kateri ste vi pogumno nadaljevali", je uvodoma dejal deželni predsednik SSO Drago Štoka. "Vedno smo občudovali suverenost, s katero ste znali v tako kočljivem okolju, kakršno je tržaško, spregovoriti o nekdanjem trpljenju vseh etničnih komponent ter o potrebi po priznanju lastnih grehov. Vaše besede o enakopravnosti so pripomogle k izboljšanju medetničnih odnosov v mestu".
Igor Švab, tržaški pokrajinski predsednik SSO, se je škofu Ravi-gnaniju zahvalil za prizadevanje, s katerim je sledil zlasti zaskrbljujoči tematiki pomanjkanja slo-
venskih duhovnikov in vprašanja Marijinih domov v Trstu. Gior-gio Banchig z Videmskega pa je poudaril, da se tudi Beneški Slovenci in Slovenci iz videmske pokrajine pripravljajo na prihod novega nadškofa. "Naš živelj v Benečiji je vedno zaupal katoliški Cerkvi. Naši Čedermaci, ki so
Dina De Antonija: oba sta vzpostavila z našo narodno skupnostjo tvoren in odprt dialog.
"V obdobju, ko sem bil pastir tržaške Cerkve, sem bil vedno zvest delu svojega predhodnika, msgr. Lovrenca Bellomija. Vedno sem imel in bom imel rad vse Slovence: nikoli se nisem nanašal na
v hudih časih gojili slovensko besedo, so bili izraz te Cerkve. Če smo ostali Slovenci, se moramo zahvaliti ravno njim". Goriški predsednik SSO Walter Bandelj pa je svoj poseg uravnovesil na vzporedje, ki veže škofa Ravignanija in goriškega nadškofa
njihovo idejno in nazorsko prepričanje, zame ste vedno bili prijatelji in sobratje. Tega ne bom nikoli pozabil", je dejal škof Ravi-gani, za katerega je bil pojem manjšina vedno napačen: "Ker smo sodržavljani tega mesta in smo sobratje v veri, ne sprejmem
izraza večina in manjšina. To sta umetna pojma, ki ju je skovala politika". Škof Ravignani je poudaril pomen jezika pri ohranjanju identitete: priznanje pravice do uporabe lastnega jezika ne sme postati naloga neke države, ker je jezik enostavno in samoumevno lastnost najbolj intimnega dela posameznika. Škof je priklical besede, ki jih je izrekel na nedavnem bogoslužju na letošnji Dragi, s katerimi je obsodil gluhoto evropskih institucij do posebnosti posameznih držav članic. "Evropa mora gojiti in dostojanstveno jemati vse jezike svojih narodov, ker drugače tvega kulturno po-plitvenje. Uglasiti mora vse svoje glasove v harmonično enoto, ki naj se obenem nikakor ne izmika svojim ži-dovsko-krščanskim koreninam", je dejal škof, ki se je zahvalil salezijancem in slovenskim škofom za pomoč, ki so mu jo nudili pri oskrbi slovenskih župnij v tržaški škofiji. Po tej poti bo treba nadaljevati, "da bodo slovenski verniki imeli službo božjo v slovenskem jeziku ne le v mestu, temveč tudi po vseh ostalih kraško-brežanskih župnijah". Zadnje misli je škof Ravignani namenil svojemu nasledniku: "Msgr. Crepaldi je oseba z veliko izkušnjo, saj je bil vrsto let tajnik Sveta za pravičnost in mir. Te izkušnje bo moral le konkretizirati v delikatnem tržaškem okolju".
IgoiGiegoii
notranji klic je postajal vedno bolj jasen in obenem vedno bolj zahteven: "Vsak izmed nas se zaveda trenutkov, ko smo se morda obotavljali, da bi izrekli da; morda smo tudi mi mislili, da je ta dogodivščina - postati duhovnik - prevelika za nas in da je prezahteven odgovor, ki bi preusmeril naše življenje. Vendar končno smo izrekli svoje privoljenje v prepričanju, da nam bo nekdo drug, in sicer Gospod, podelil dar, da bomo ostali zvesti temu, kar smo obljubili"! Škof je vernikom zaupal svojo zaskrbljenost, obenem tudi svoje upanje - ki bosta gotovo tudi zaskrbljenost in upanje nadškofa Crepaldija -zaradi pomanjkanja novih slovenskih duhovnikov in vedno večjih bremenitev dušnopastir-skega dela, ki postajajo vedno bolj nujne. "Skupno z mano se srčno zahvalite vašim duhovnikom, saj živijo za vas in obenem trpijo, ko vam ne morejo nuditi kaj več". Zanje je treba moliti in ne zahtevati le tega, kar se vernikom zdi upravičeno: "Bodite jim ob strani s srčno dobroto"!
IG
Obvestila
V petek, 25. t. m., bo ob 18.30 v Tržaški knjigarni predstavitev knjige Elene Cerkvenič. 0 avtorici bo spregovorila Daria Betocchi. ACM iz Trsta vabi na Slomškovo slavje v Maribor ob 10-letnici Slomškove proglasitve za blaženega in 150-letnici škofijskega sedeža v soboto, 26. t. m. Vpise sprejema g. Jože Markuža, župnik v Zgoniku, na tel. št. 040-229166. Vpišite se takoj.
Šolske sestre de Notre Dame organizirajo v ponedeljek, 5. oktobra 2009, romanje na Brezje in v Ljubno k “Mariji udarjeni”. Na Brezjah bomo imeli sv. mašo ob 10. uri, sledilo bo kosilo v okolici, nato se bomo podali v Ljubno, kjer bomo imeli pete litanije in blagoslov z Najsvetejšim. Sledijo še ostala presenečenja. Za vpis in informacije tel. št. 040 220693 oz. 3479322123.
Romanje v Medjugorje od 9. do
12. oktobra. Odhod avtobusa z glavne postaje v Novi Gorici ob 4.45 in ob 5. uri iz Rožne doline. Obisk krajev prikazovanj, Oaze Miru in drugih znamenitosti. Celoten program vključuje potovanje, prenočitev in hrano. Cena 105,00 evrov. Državljani Slovenije kot tudi Italije potujejo z veljavno osebno izkaznico. Prijave: Ana, tel. 05-3022503 (za Slovenijo), g. Darko, tel. 048132121, ali g. J. Markuža, tel. 040 229166. Pohitite z vpisom.
Darovi
Za Skavtsko kočo v Dragi: ob obletnicah rojstva, poroke in upokojitve Savinota in Irme Piščanc darujejo sorodniki in prijatelji 1.400 evrov.
Za cerkev na Pesku namesto cvetja na grob pokojni Nadji Žagar daruje Ada z družino 20 evrov.
Jesenski del Primorske poje v organizaciji ZCPZ
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je prevzela organizacijo letošnjega jesenskega dela zborovske revije Primorska poje. Po lanski, prvi izvedbi tega priložnostnega nadaljevanja spomladanske revije v znamenju posvetnega repertoarja je letos nastopil nabožni program, ki so ga oblikovali cerkveni zbori iz Trsta, Vipave, Predmeje in Ilirske Bistrice. Jesenski koncert je nastal v spomin na bazoviške junake in je bil v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici. Uvodoma je vsak zbor zapel dve pesmi, višek večera pa je bila skupna izvedba slovenske maše za mešani zbor in orgle tržaškega skladatelja Frana Venturinija v priredbi organista in skladatelja Ivana Arha. Janko Banje orisal okoliščine nastanka te skladbe, kije v nekaj dneh zazvenela kar dvakrat v Bazovici, najprej v izvirni različici v izvedbi domačih zborov, nato v omenjeni priredbi. Združeni zbor ZCPZ Trst, moški zbor župnije sv. Štefana, mešana zbora Angelski spev in Zvon so izmenično vodili zborovodje Edi Race, Katarina Vidmar, Marko Fabčič in Damjana Kinkela ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. / PAL
Dom blagrov
Nekaj besed o minulih duhovnih vajah
Dom blagrov je 17. avgusta sprejel v svoje okrilje kar lepo število naših deklet in žena; več kot lani. Bleščal se je v soncu, kajti vreme je bilo lepo. Tam sredi zelenih gozdov je bilo prav prijetno, da se je človek kar oddahnil in pozabil za tri
Naslednji dan je prišel na obisk voditelj Slovenskega pastoralnega središča msgr. Marij Gerdol. Po njegovi zaslugi so bile tokrat udeleženke duhovnih vaj deležne gmotne podpore, česar so bile zelo vesele in za to hvaležne.
himni 61. Marijanski shod
Bodite duhovnikom ob strani s srčno dobroto!
Msgr. Evgen Ravignani je še zadnjič v vlogi dušnega pastirja tržaške
škofije vodil tradicionalni, že 61. Marijanski shod, ki je tokrat imel kot geslo Vse duhovne, o Marija
Mati, sprejmi v milostno srce! Uvodni del tradicionalnega Marijinega slavja, ki je bil 13. septem-
bra na Opčinah, se je začel ob 15. uri v cerkvi sv. Jerneja ap. s premišljevanjem o duhovništvu, z
molitvijo svetlega dela rožnega venca in petjem Marijinih pesmi.
Sledila je procesija po vaških ulicah, ko je ob spremstvu slovenskih skavtov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, narodnih noš ter petju združenega zbora ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta kip Matere Božje slavnostno oznanjal zgled čiste Ljubezni in predane Vere.
Škof Ravignani je nato v župni cerkvi ob somaševanju slovenskih duhovnikov daroval sveto mašo, med katero je v homiliji naglasil problem pomanjkanja novih duhovnikov, pri čemer je vzpostavil vzporedje med klicem, ki ga je začutila Marija, in Gospodovim klicem, ki so ga svoj čas začutili duhovniki. Tako kot se je Marija odgovorno Bogu darovala, "da bi se v njej uresničilo pričakovanje sveta in bi se ji rodil Odrešenik", tako so tudi duhovniki nekoč sklenili podariti svoje življenje Bogu, "da bi ponesli oznanilo njegove ljubezni". Leta so minevala in ta
BARKOVLJE
J Vedno občuteno praznovanje
Slavnost ob prazniku sv. Jerneja
Letos so v Barkovljah praznovali god svojega patrona sv. Jerneja že na predvečer, tj. v nedeljo, 23. avgusta. Že pred praznikom je iz zvonika donelo veselo pritrko-vanje. Pritrkoval je mojster Berti Bruss s tremi "učenci". Ob sedmih zvečer pa se je začela sv. maša v slovenščini in italijanščini. Pri oltarju so bili štirje duhovniki, za Slovence msgr. Franc Vončina, za vse župnik Elio Stefanuto, pa še dva italijanska gospoda. Brali in molili so v obeh jezikih. Peli so izmenično: nekaj pesmi so zapeli Slovenci na koru, nekaj Italijani blizu oltarja ob har-
moniju. Slovenske pevce je vodil Ladi Vodopivec, pri orglah je spremljal prof. Giuseppe Zubini. Vera Poljšak je italijanskim vernikom razložila slovensko navado darovanja, "ofra". Letos so šli prispevki za stroške pri obnavl-
janju prapora sv. Jerneja, ki so ga vsega blestečega lahko nosili pri letošnji procesiji. Po maši se je namreč po bližnjih ulicah vila procesija s prižganimi svečami. Pod baldahinom, ki ga je daroval cerkvi Maksimilijan Habsburški, ko je živel v gradu Miramar, je duhovnik nosil Najsvetejše. Verniki so molili in peli malo po italijansko, malo po slovensko. Vmes je igrala Proseška godba nabožne motive, tako da je kar odmevalo od hiš. Mimoidoči so se ustavljali in občudovali razsvetljeno procesijo. Ljudi je bilo pri praznovanju veliko, kljub hudi vročini.
Po procesiji je čakal prisotne na dvorišču pred župnijsko dvorano okusen prigrizek. Tako so se lahko tudi odžejali.
Pravijo, da je bila vsa slovesnost zelo lepa.
Nada Martelanc
dni na vsakodnevne težave in skrbi. Misli so se obrnile na nekaj višjega, na poslušanje in premišljevanje Božje besede. Ta je vrela iz ust voditelja p. Silvina Krajnca, ki je prišel nalašč za to s samih Brezij. Letos je želel, da je imela vsaka udeleženka Sv. pismo, ki so ga pridno prebirale. Iz njega je p. Silvin izbiral odlomke, jih razlagal, razširil in poglobil ter povezal z vsakdanjim življenjem. Vzel je odlomke iz evangelija po Mateju in Marku ter iz Pavlovega pisma Rimljanom. Te odlomke je tudi primerjal z onimi po Luku in Janezu. Govoril je tako zanimivo, da so udeleženke kar strmele in se čudile, češ, kaj je res že minila cela ura?
Hvaležne so bile tudi redovnicam, ki so jim kuhale in stregle s pomočjo civilne sodelavke.
Zadnji dan, 19. avgusta, je bil še posebno slovesen. Pri zaključni maši so vse zbrane tako iz srca in tako navdušeno molile in pele, da je po kapeli kar donelo. Pri večerji so se prijateljsko poslavljale v upanju, da se bodo prihodnje leto spet srečale na duhovnih vajah. V imenu prisotnih se je patru Silvinu prisrčno zahvalila gospa Marija Žiberna iz Sežane s tako globokimi mislimi, da bo tudi ta njen govorček ostal navzočim v spominu.
Torej nasvidenje prihodnje leto!
NM
Bogata in uspešna plošča Viva la vida
Viva la vida je zadnji album, ki gaje relativno mlada skupina Coldplay (stara je 11 let) izdala lani. Naslovni single “Viva la vida” je zasedel prvo mesto na ameriških in angleških lestvicah. Plošča je tudi v širši javnosti bila sprejeta s pozitivnimi ocenami. V lanskem letuje bil med najbolj
prodajanimi albumi na svetu. Do julija letos je njegova prodaja dosegla vrtoglavo število osmih milijonov plošč. Pomembno priznanje so Chris Martin in ostali člani banda poželi tudi na nagrajevanju Grammy avvards letos, ko so prejeli nagrado za najboljši rock album.
Vsamem prvem vikendu po izdaji plošče je bil album na prvem mestu po prodaji v 36 državah. V Veliki Britaniji je v samem prvem dnevu prodal 125 tisoč kopij, v prvih desetih dnevih pa 500 tisoč. V ZDA so bile številke zelo podobne: v prvem dnevu so prodali 316 tisoč plošč, v prvem tednu pa 720 tisoč. Hkrati je postal Viva la vida tudi album, ki je bil doslej najbolj prenašana plošča z interneta s 702 tisoč "dovvnloadi”.
VIDA VALENČIČ	KO	SE	DOTAKNEŠ	OSEBE
Taka je bila npr. prva pesem zadnjega albuma, Live in technico-lor. Viva la vida, naslovna pesem, pa je najprej izzvenela v izvirniku in kasneje kot povezava med osrednjim in sklepnim delom koncerta v tečno preobleki. Gre za pesem, ki je pravi biserček v repertoarju.
stavljajo. Morda si jih sploh ne, ali pa so obrnjena v povsem drugačno smer, ki se, recimo, ustavi v bližnji prodajalni bižuterije po najnovejši modi.
Morda jih včasih opazujem, ker skušam razumeti sebe v njihovih letih, občutek tistega in samo tistega obdobja, ko nekako lebdiš nad časom, vse se ti zdi osredotočeno v tistem trenutku, kot pri otrocih, in vendar je prisotno tudi nekaj več: vse, kar se ti takrat dogaja, vsi občutki, vse solze trpljenja in vsi nasmehi nosijo v sebi neko hudourniško moč in nekaj večnega, kot da ti bo usojeno za vedno živeti v tistem trenutku. Morda začenjaš odraščati, ko ti uspe izstopiti iz takega razmišljanja in se za nekaj odločiš. Že sama odločitev za nekaj (študij, zavestna odločitev za določenega partnerja ipd.) predpostavlja, da se na tvoje obzorje pojavlja neka sprememba. Konec "večnih" emocij.
"Molčečnost je verjetno najpogostejša predstava odnosa med starši in otroki, tudi ob pogostih prepirih. Najstnik je sam" (Luigi).
Zadnji stavek me presune. Saj res. Najstnik ima občutek, da je v družini sam. Da je ves njegov emotivni svet v nečem "zgrešen", ker mu vedno razlagajo, da je itak minljiv, pa čeprav sam tega ne more doumeti. Pravijo mu, da ne razume sveta, ker ni še nič okusil, ni še delal, ni imel še odgovornosti, ni še doživel smrti ne rojstva. In vendar "naj bi se mlad človek in njegove ideje poslušali, ker on to potrebuje. Ne pa vedno prekinjali, drugače bo ostal vedno v nečem negotov". (Luigi)
"Ko se z mamo kregava, izbruhne v jok in mi pravi: "Zakaj nisi več moja punčka"?! (Giulia) Morda me res zanimajo misli in čujstvovanje življenjskih brucev, ker skušam podzavestno - ali pa že zavestno -razumeti sebe v tistih letih in vprašanja, ki sem si jih takrat postavljala. Navsezadnje smo kot odrasli sad semen, ki so zorela v soncu in na dežju tistega obdobja, mar ne?
Najstnik je navsezadnje sam
Danes sem prebrala, da ima italijanski režiser v mislih film o odnosu med najstniki in starši. Zbral je preko tisoč prostih spisov in v veliki masi predvidljivega, morda neiskrenega ali pa vsaj neproduktivnega, mu je uspelo izluščiti nekaj prodornih misli, ki so jih mlade duše izrekle o tem, v življenju verjetno najpomembnejšem odnosu.
"Vstopiš v dnevno sobo in povsod okrog tebe nasmehi na obrazih. Rojstni dnevi, prva obhajila, Božiči, fotografije, ki jih je mama skrbno uokvirila. Da bi kdo podvomil o naši sreči? Nemogoče. V resnici pa smo lonec, ki brbota".
"Morda bo kdo rekel, da je lepo biti edinček. Jaz pravim, da ni. Sam si, brez zavezništev, sam s svojimi čevlji.
Oče mi je danes rekel: "Vem, da sem te resnično preveč kregal, ko si bila majhna, vendar nisem želel, da bi kdo mislil, da si 'scrtana'". (Silvia)
Razmišljam o teh dveh ekstremih: hiperkritičnosti in obratni pretirani hvali lastnega otroka. Hiperkritičnost, ki privede skoraj obvezno do pomanjkanja samozavesti, in pretirana hvala, ki lahko privede k pomanjkanju prevzemanja odgovornosti v življenju. Verjetno bi bilo prelahko razmišljati edinole kot sin/hči, pričakovati si to ali ono. Prelahko. Če si prišel do točke, da danes uvidiš neki mehanizem, potem lahko razumeš tudi razloge, zakaj je bila tvoja vzgoja taka ali drugačna.
Včasih sama sebi pravim, da nisem povsem objektivna (če je to sploh možno biti). Po cesti opazujem najstniške obraze, dekleta, ki imajo, kljub vsemu, v očeh to, kar imajo v tistih letih vsa dekleta: nepoznavanje in nerazumevanje moške duše. Svoje pa sploh. Fantje tičijo skupaj v iskanju neke skupinske moči in avtoritete, posamično se čutijo izgubljene. Gotovo nisem objektivna, ko si predstavljam vprašanja o medosebnih odnosih, o lastni prihodnosti, ki si jih po-
Coldplay konec avgusta v Vidmu
"Viva la vida!"
po rockovskih svetinjah, kakršni so Bono, The Edge, Larry Mullen in Adam Clayton. In to jim zelo dobro uspeva. Pravzaprav s pomočjo zvočnosti skupine U2 pridobivajo prav tisto širino, občutek letenja in svobodo, o kateri je govorila oboževalka. Tudi Cold-play si namreč večkrat privoščijo zelo polne zvoke, ki jih izvajajo bodisi s kitaro, a tudi s klavirjem in celo orglami. Tudi v njihovem primeru lahko torej govorimo, da glasba ni samo spremljava vokala, ampak prej prava zvočna podlaga s polnimi in donečimi akordi. Od U2 se razlikujejo po tem, da se v svojem glasbenem zanosu usta-
cept" koncerta, t. j. koncerta, ki ga je povezovala močna rdeča nit: v primeru Coldplay je bil to prav njihov zadnji album in melodije, ki so jih v njem posneli. Le-te so bile tudi pravo vezivo celotnega koncerta.
Mnogi so jo označili za "baročni pop", ker gre za pesem, v kateri prevladujejo prav baročni zvoki. Električna kitara skoraj ni prisotna, ritem krojijo bobni, melodijo pa kontrabas in violina. Pesem pridobiva skozi kitice ritem in intenzivnost in se pripravlja na pravo "eksplozijo" v refrenu, ki pa se, v pravem Coldplay slogu, v celoti nikoli ne zgodi.
Coldplay imajo ob tem še posebno sodobno plat, ki je do izraza prišla tudi na koncertu: radi eksperimentirajo. Že postavka "con-cept" koncerta je dokaj nenavadna pogruntavščina, k temu so Coldplay dodali še nekaj dodatkov k svojim pesmim. Tako kot že omenjeni Live in technico-lor in Viva la vida so Chris Martin in ostali še druge pesmi (delno ali v celoti) obarvali v bolj izrazite dance in tečno ritme. Otožna God put a smile upon your face in nekoliko bolj energična Talk sta se spremenili skoraj v disco uspešnici. Prijeten je bil tudi "intimnejši del koncerta", ko so vsi člani banda pretekli skoraj pol atletske steze in se z velikega odra preselili na manjšega, na drugem koncu stadiona. Na vrsto so prišle akustične verzije uspešnic, ki so jih v preprosti obliki ponudili gledalcem: med temi sta izstopali Green eyes in Billy Jean, pesem, ki jo je pel Micheal Jackson in ki
so mu jo Coldplay posvetili.	Yellow, The Scientist, Glocks, Fix
Seveda so bile ob tem prisotne še	you. Izvedene so bile zelo natanč-
vse ostale uspešnice: In my plače,	no, tudi Martinovo izvajanje je bi-
lo zelo uglašeno, kar je na koncertih v živo zelo dober dosežek. Koncert so Coldplay pospremili z zelo preprosto, a domiselno koreografijo. Ob posnetkih na velikih ekranih so med koncertom nad gledalce spustili pravo morje pisanih papirnatih metuljčkov, ki so prav tako razpoznaven znak njihove letošnje turneje. Ob koncu koncerta, ko je vzhičena publika svoje junake ponovno vabila na oder, je "metuljčke” nadgradil še ognjemet, ki je sklenil praznični koncert in vrhunske videmske poletne koncerte.
Andrej Čemic
Chris Martin je v javnosti večkrat označen, nekoliko škodoželjno, kot gospod Palthrovv. Njegova žena Gwynneth Paltrow, ena od bolj znanih h'woodskih zvezd, (po številu pojavov v medijih) pred njim prednjači in o njej večkrat govorijo, da je tipična ženska, ki drži tri vogale v hiši. Predstavljajte si zato, kakšen sloves lahko uži-
mehiškega slikarja Fride Kahla. Skratka, veliko umetnosti in veliko glasbe. Na kupu. Izbira, da se na naslovnico pop-rock albuma postavi klasična poslikava, je nekoliko nenavadna. A uspešna. Naslov albuma (Viva la vida) in njegova naslovnica (Delacroixo-va poslikava) sta namreč parafrazirala tudi celoten koncert. "Pesmi in način njihovega izvajanja
va njen soprog, gospod Paltrow, oz. Chris Martin.
Taka slika pa ne odgovarja resnici. Tudi Chris Martin je velika zvezda. Na stadionu Friuli, na le eni od njegovih zelo številnih letošnjih etap, ga je skoraj božansko sprejela 40-tisoč glava množica. In da ne bo pomote, organizatorji koncertov so letos videmsko publiko zelo dobro razvajali: Najprej je v osrčju Furlanije nastopila Madonna, sledil ji je Spring-steen, poletno koncertno sezono pa so sklenili Martinovi Coldplay. Kljub tako uglednim gostom, ki so se zvrstili le kak mesec pred njim, je tudi gospod Palthrovv, ali natančneje povedano, Chris Martin, napolnil stadion. Do zadnjega kotička.
Glasbeniki, ki ljubijo slikarstvo
Coldplay na turneji predstavljajo najnovejši album. Prijetna, poslušljiva glasba, ki v sebi nima agresivnosti in gre po sledeh brit-popa. Člani skupine so na videz vse prej kot "poredni fantje". Nikakršnih dolgih las ali čudnih oblačil. Čisto nasprotje: lepo urejeni in postavni dečki pojejo zelo melodične, večkrat baladne in umirjene pesmi. Videm jih je v ponedeljek, 31. avgusta, sprejel kot junake. Scenska ikonografija odra je v središče postavila eno izmed najbolj znanih poslikav: mladenka Marianne, ki vihra s francosko zastavo v roki in vodi Francoze k uporu, Dela-croixova umetnina Svoboda vodi ljudstvo. Coldplay so si omenjeno sliko izbrali za naslovnico albuma Viva la vida, naslov, ki je povzet po drugi umetnini, sliki
dajejo človeku smisel odprtega prostora, smisel letenja, smisel svobode", je bila jasna ena od oboževalk na videmskem stadionu. In res so Coldplay v živo s svojo glasbo vnesli dodano vrednost širine, ki v pop glasbi večkrat ni zasledljiva. Treba je sicer povedati, da so Coldplay žanrsko res usidrani v pop-glasbi, ki pa ima korenine trdno zaraščene v rockovskih ritmih. Predvsem ko gre za njihov zvok..., opredelili bi ga lahko za zelo britanskega (že omenjeni britpop) in hkrati zelo irskega. Očitno je namreč, da so se fantje, doma v Londonu, usodno nalezli tistega rockovskega viharja, ki ima izvor na sosednjem otoku. Zvok in glasbena podlaga, ki sta med zvezde izstre-
lila četverico mladih glasbenikov, sta namreč na las podobna akordom in tonalitetam, ki jih iz svojih kitar in bas-kitar izvabljajo U2. Ja, prav ste razumeli. Za svoj navdih Coldplay večkrat posegajo
vijo le hip, preden glasba prekorači žanr popa (oz. melodičnega ali lahkega rocka), da bi se izlila v bolj ritmični in odločnejši rock.
Izreden koncert v živo!
Na koncertu pa ni manjkalo niti takih trenutkov, ko so se člani skupine nekoliko bolj energično spravili nad kitare, bobne in mikrofone. Predvsem v trenutkih, ki so povezovali posamezne pesmi. Sam koncert je bil namreč postavljen na oder v obliki "con-
Foto AČ
Sloveniia
	^	M-
Z omejevanjem plač in pokojnin zoper primanjkljaj v javnih financah
V Sloveniji različna mnenja o dogovoru za sporazumevanje s Hrvaško
Kratke
Slovenski vladi se morda obeta uspeh na pomembnem zunanjepolitičnem področju, v odnosih s Hrvaško. Soočanje med državama, ki je trajalo od njune osamosvojitve leta 1991 ter je pogosto povzročalo velike napetosti, se je, tako kaže, umaknilo začetku boljših odnosov in poskusom sporazumevanja, za kar sta nemara najbolj zaslužna predsednika obeh vlad, Borut Pahor in Jadranka Kosor. Slovenija je (ali bo, če bo tako odločil Državni zbor) odpravila blokado hrvaških pogajanj za vstop v EU, sosednja država pa je oz. bo preklicala zemljevide, fotografije in druge dokumente, ki jih je v pogajalskem procesu predložila EU in s katerimi je hotela prejudicirati državno mejo med Slovenijo in Hrvaško. Pogajanja o meji naj bi odslej potekala pod okriljem Evropske unije, ki bo za to imenovala posebno mednarodno arbitražo.
V slovenski politiki, posebej pa v javnem mnenju, so omenjene novosti sprejeli z olajšanjem in zadovoljstvom, vendar nekateri s pridržki. Opozarjajo, da so najprej potrebne take nove poteze Ljubljane in Zagreba, s katerimi bi odpravili dvome in nezaupanje, ki so doslej obremenjevali odnose med državama. Sicer pa je dogovor o izhodiščih za nadaljevanje procesa sporazumevanja med Slovenijo in Hrvaško, ki bi omogočilo določitev meje med državama in sprejem Hrvaške v EU, že deležen kritik in zavračanja. Predsednik SLS Radovan Žerjav je opozoril, da bi se morala Jadranka Kosor uradno obvezati, da se bo Hrvaška umaknila z ozemelj, ki si jih je nasilno prisvojila po osamosvojitvi obeh držav, torej od 25. junija 1991 dal-
je. Če tega ne bo storila, se bo Slovenska ljudska stranka zavzela za naknadni zakonodajni referendum, s katerim bi odločili o tem, ali naj bo Hrvaška sploh sprejeta v EU. V oceni dogovora, doseženega med obiskom hrvaške premierke v Ljubljani, pa je bil najbolj oster predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič-Plemeniti. Dejal je, "da gre za izdajo slovenske države in naroda, saj izkušnje potrjujejo, da Hrvatom nikoli ni mogoče verjeti". Tudi SDS, na-
poslovneži pa si še naprej določajo visoke nagrade, odpravnine in nekakšna priznanja za svoje delo, za katero sicer prejemajo redne plače. Omenjeni in drugi primeri socialnega razslojevanja slovenske družbe potekajo ob brezbrižnosti vlade in le ob verbalnih protestih sindikatov, saj je največji med njimi, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ideološko in politično na strani sedanje levosredinske vlade.
V takih razmerah in vzdušju nastaja nevarnost sesutja celotnega
Predsednika hrvaške in slovenske vlade, Jadranka Kosor in Borut Pahor
jvečja opozicijska stranka je glede dogovora med Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor kritična. Stališče stranke je pojasnil minister dr. Dimitrij Rupel.
Medtem ko začetek novih odnosov med Ljubljano in Zagrebom vzbuja nekoliko več upanja za sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško, pa se najvažnejši problem v državi, finančno-gospo-darska kriza, poglablja. Število brezposelnih narašča, kmalu jih bo 90.000, podjetja propadajo,
sistema javnih financ. Država ima čedalje večje izdatke, prihodki v proračun in druge javne finančne račune pa se zaradi krize zmanjšujejo. Zaradi tega se je vlada odločila za krčenje izdatkov, saj proračunski primanjkljaj hitro narašča in zdaj znaša že okoli milijardo evrov. Mnogi predlagajo uvedbo novega davka na nepremičnine, zlasti tiste, ki jih lastniki ne uprorabljajo, ampak jih dajejo v najem. Vlada tudi ne razmišlja o uvedbi davka na kap-
ital, ki ga posedujejo najbolj bogati Slovenci. Zgolj formalno potekajo razprave o uvedbi davka na luksuz, ki se vanj uvrščajo tudi umetnine, dragoceno krzno, dragulji, jahte in dragi avtomobili. Vlada pa se je odločila za drugačen način pridobivanja denarja, s katerim bi uravnotežili javnofinančne račune. Javnim uslužbencem ne bodo večali plač, upokojenci ne bodo prejemali povečanj pokojnin in tudi prejemki socialnih podpirancev bodo ostali nespremenjeni. Zlasti med upokojenci narašča nezadovoljstvo, saj jih je okoli 200.000, ki imajo le kakih 300 evrov pokojnine na mesec. Znani ekonomist in univerzitetni profesor dr. Bogomir Kovač je medtem dal novo mnenje in oceno o trajanju fi-nančno-gospodarske krize v Sloveniji. Meni, "da bo kriza z veliko verjetnostjo trajala vsaj trideset mesecev z rahlimi nihanji, gospodarsko oživljanje pa bo počasno in neizrazito vsaj še naslednja štiri leta".
Ivan Oman kritično o slovenski družbi in državi
O Ivanu Omanu, ustanovitelju Slovenske kmečke zveze in pobudniku ustanovitve Demosa (Demokratične opozicije Slovenije), je ob njegovi 80-letnici izšla knjiga, ki jo je napisal Aleš Primc. Oman je ob svojem rojstnem dnevu kritično ocenil razmere, politiko in težnje v Sloveniji. Meni, "da je naša družba daleč od socialne demokracije. V Sloveniji smo razvili grd kapitalizem, socialdemokracijo pa si bomo morali še izboriti". Zadovoljen pa je, ker imamo v Sloveniji svobodo. "Nekaj malega sem, mislim, k temu prispeval tudi sam". Ivan Oman je tudi opozoril, "da v Sloveniji ne živimo samo v gospodarski krizi, temveč doživljamo tudi krizo vrednot".
Marijan Drobež
Nova knjiga izvedenca za javno upravo in publicista dr. Cvetka Vidmarja
Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja 1945-1947
V Goriškem muzeju v Kromberku so predstavili novo knjigo z naslovom Zadnja tuja vojaška okupacija slovenskega ozemlja, 1945-1947. Napisal jo je dr. Cvetko Vidmar, znan strokovnjak za javno upravo in publicist, ki je dejaven tudi v okviru nestrankarske in nepolitične organizacije Forum za Goriško. Delo so predstavili avtor, dr. Cvetko Vidmar, zgodovinar dr. Branko Marušič in direktor Goriškega muzeja, ki je novo delo izdal, Andrej Malnič. Nova
knjiga obsega 352 strani in je plod večletnega dela in raziskovanja avtorja. V njej zelo temeljito, natančno in stvarno opisuje politične, narodnostne in druge vidike zavezniške, to je anglo-ameriške okupacije Primorske, ki je trajala od 12. junija 1945, ko se je morala Jugoslovanska vojska umakniti iz Trsta, Gorice in drugih krajev, ki jih je predhodno zasedla oz. osvobodila, pa do 15. septembra 1947, ko je bila Primorska skladno z mirovno pogodbo med pristojnimi država-
mi pridružena matični državi Jugoslaviji oz. Sloveniji.
Med viri, ki jih je pisec knjige uporabil, so tudi tisti iz Pokrajinskih arhivov v Novi Gorici in Kopru in iz Arhiva Slovenije. Upošteval je nadalje pisanje časnikov Partizanski dnevnik, Glas zaveznikov, Primorski dnevnik in Soški dnevnik. Pomembni so mu bili tudi ustni viri. V novem delu so prvič objavljene tudi nekatere fotografije. Avtor se je prav posebno zahvalil dr. Branku Marušiču za spodbude in nasve-
te, ki mu jih je dal pri pisanju knjige. Zahvala gre tudi goriškim občinam in raznim organizacijam, ki so izdajo finančno podprle. Uvod v knjigo je napisal zgodovinar Branko Marušič. Zapisal je, da je knjiga Cvetka Vidmarja "prvo delo slovenskega avtorja o upravi, ki jo je po drugi svetovni vojni v t. i. Julijski krajini vzpostavila ameriška in angleška vojska. Dr. Cvetko Vidmar se je prvi spopadel s podrobnim orisom anglo-ameriške vojaške uprave. Napisal je izvirno delo, ki temelji na podrobnem poznavanju zgodovinske literature ter zgodovinskih virov, objavljenih in neobjavljenih". Povzetek knjige je v italijanščino prevedel Aleš Komavec, v angleški jezik pa prof. Darinka Kovšca.
M.
Velenje
20. Pikin festival
Med 20. in 26. septembrom bo v Velenju potekal Pikin festival, ki bo tokrat še prav poseben, saj bo letos že njegova dvajseta izvedba. Prvi je namreč potekal 1. 1990 in se je od tedaj iz enodnevne prireditve razrasel v največji slovenski otroški festival, ki presega slovenske meje. Vsako leto ga obišče okrog 80.000 otrok in njihovih odraslih spremljevalcev. Pikin festival pripravlja javni zavod Festi-
val Velenje pod pokroviteljstvom mestne občine, sodelujejo pa še Medobčinska zveza prijateljev mladine Velenje, Knjižnica Velenje, Mladinski center Velenje, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Muzej Velenje in druge organizacije. Letos bo rdeča nit festivala Pikaste ideje v skladu z evropskim letom ustvarjalnosti in inovativnosti. V festivalskih dneh bo delovalo več kot 100 ustvarjalnih delavnic, otroci pa bodo
svojo domišljijo lahko sprostili tudi na Pikinem natečaju. Pika Nogavička je namreč vselej protagonistka festivala. Pokroviteljica letošnje izvedbe bo gospa Vlasta Nussdorfer, kateri bodo na posebni svečanosti dali naziv Pikina ambasadorka. Festival se bo začel v nedeljo, 20. septembra, ko bo ob Velenjskem jeze-
V ospredju dr. Peter Gamper, vodja arheoloških izkopavanj
V tolminskem muzeju razstava arheoloških najdb iz Gurina v Ziljski dolini
V tolminskem muzeju so na ogled arheološke najdbe, ki so jih odkrili v Gurinu v Ziljski dolini na Koroškem. Tam že od 19. stoletja dalje potekajo izkopavanja, ki so razkrila tudi bogate ostaline iz železne dobe in obdobja Rimljanov. Najdišče je pomembno tudi zato, ker je bilo v stoletjih pred nastankom krščanstva močno povezano z območjem Veneta v Italiji. Razstavo arheoloških najdb
sta na otvoritveni slovesnosti predstavila Erich VVappis, direktor koroškega deželnega muzeja v Celovcu, ter dr. Peter Gamper, vodja arheoloških izkopavanj v Gurinu v Ziljski dolini. Razstava v tolminskem muzeju bo odprta do 19. oktobra.
Marko Jamšek iz Manč pri Vipavi, pridelovalec nagrajenih vin
Marko Jamšek iz Manč pri Vipavi je študent Visoke šole za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici, vendar tudi pridelovalec odličnih vin. Na 35. odprtem državnem ocenjevanju vin z naslovom Vino Slovenija 2009, kije potekalo v Gornji Radgoni, je prejel šampiona za svoje aromatično polsladko vino Rumeni muškat letnika 2008, zlato medaljo za vino sorte Pinela iz leta 2008 in srebrno medaljo za vino sorte Rose, tudi iz leta 2008.
Ob tem omenjamo, da je bila za letošnjo kraljico vina sorte Teran izbrana Neža Milič, študentka na Fakulteti za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici.
Tudi v Posočju brezplačen časnik z veliko naklado
Časnik z imenom EPIcenter, ki ga izdaja Posoški razvojni center, je najbolj razširjeno glasilo v Posočju. Praviloma izhaja enkrat na mesec, naklada omenjenega časnika pa znaša okoli 7.300 izvodov. Objavlja zelo veliko informacij vseh vrst oz. z najrazličnejših področij, posebej tiste, ki so razvojno usmerjene. Glasilo prejemajo brezplačno vsa gospodinjstva v tolminski, kobariški in bovški občini. V novi številki so objavljeni tudi poročila o delovanju občinskih svetov v treh občinah, ki tvorijo Posočje, novi publikaciji z naslovom Soča od Trente do Jadrana, knjigi zgodovinarja Draga Sedmaka med prvo in drugo svetovno vojno, pa tudi koledar o kulturnih in drugih prireditvah, ki jih v Posočju in tudi čez mejo v Beneški Sloveniji uprizarjajo v poletnem času.
Jeseni fudi protest slovenskih kmetov
Kmetje v Sloveniji, ki sicer tvorijo majhen del prebivalstva, opozarjajo na gibanja in težave, ki ogrožajo njihovo delo in celo obstanek. Dokazujejo, da so stroški kmetovanja čedalje višji, zato se njihovi prihodki znižujejo. Posebej je to očitno v primerih neurij, toče in drugih naravnih nesreč, ki jih je vsako leto več. Letošnji pridelek pšenice je bil manjši kot ob običajnih letinah, kakovost zrna je slabša. V Prekmurju in tudi v Vipavski dolini bo prihodek pridelovalcev od letošnje pšenice komaj zadostoval za stroške žetve, odkupne cene mleka pa so za tretjino nižje kot lani.
V sindikatu kmetov Slovenije opozarjajo, da so razmere v kmetijstvu tako slabe, da zahtevajo protest. Priredili ga bodo jeseni, poimenovali pa so ga kot "kmečki punt iz obupa”. Po mnenju nekaterih kmetovalcev pa protest ne bo uspel, "ker po Ivanu Omanu nimamo voditelja, ki bi nas lahko povezal in poenotil”.
ru družinski dan. Letos bo še posebno svečano, saj bodo Velenjčani ta dan praznovali tudi 50-letnico odprtja mestnega središča. Pika Nogavička bo iz rok župana Srečka Meha prejela za teden dni oblast v mestu.
Na ogled bo kar osem Pikinih razstav, na treh odrih bo 30 lutkovnih, plesnih in gledaliških predstav. Ob Velenjskem jezeru pa bo zraslo pravo Pikino mesto. Na fe-
stivalu bo tudi humanitarna pobuda: znane osebe bodo pekle palačinke in izkupiček prodaje bo namenjen otrokom iz socialno šibkih družin. Med drugim bosta na programu tudi srečanje otroških skupin in Pikina jadralna regata.
Pred tremi leti so bile na Pikinem festivalu razstavljene tudi nekatere risbe, katerih protagonistka je bila Pika Nogavička. Narisali so jih obiskovalci Goriškega vrtiljaka za natečaj, ki ga je priredil Kulturni center Lojze Bratuž ob 10-letnici otroškega gledališkega abonmaja.
IK
14 17. septembra 2009	Primorska	/	Gospodarstvo
Zaradi nizke rodnosti otrok, rojenih v letu 2003
V Sloveniji v osnovnih in srednjih šolah manj otrok
V industriji Iskra Avtoelektrika v Šempetru pri Gorici zaposlenih bilo
_	I*	I •	I	■	I	•	okoli	1-500,
Zaradi krize odpustili skora| s°—s
zmanjšalo za polovico. Delajo 36 ur na teden. V in-
polovico zaposlenih
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 15. septembra, ob 14. uri.
Zgodba o Pivovarni Laško se še razpleta
Kaj bo goriški podjetnik, ki rad pije Radensko?
Zgodba okoli Pivovarne Laško, ki je po vstopu v igro goriškega podjetnika Pier-paola Geranija postala zelo zanimiva tudi v zamejstvu, je nekoliko potihnila. Medtem ko se Cerani ukvarja s slovenskim tiskom (vložil je tožbo proti Dnevniku), postaja strateško vse manj pomemben igralec na slovenskem tržišču. Ob vstopu na slovensko tržišče se je res predstavljal kot rešitelj, ki bo Radensko popeljal na ameriško tržišče. Že na prvi pogled je bilo očitno, da gre predvsem za marketing. V le nekaj tednih pa so banke upnice izterjale dolgove tako, da so družbi Infond holding, neposredni lastnici 54% Pivovarne Laško, zasegli njene deleže, ki so bili zastavljeni kot garancija za dobavo kreditov. Infond holding ima danes le še kak odstotek lastništva nad pivovarno. Cerani pa je medtem postal predsednik družbe Infond holding. Vprašanje je seveda, zakaj?
Medmrežje podjetij
Pierpaolo Cerani, goriški podjetnik, ima danes svoj generalštab v Trstu, na ulici Flavia 124. Tam imajo namreč sedež njegova podjetja, začenši z družbo Iniziati-ve generali 96 s. p. a., ki je konec julija prevzela poštni nabiralnik Kolonel in posledično celotno verigo, ki ga je preko Infond holdinga pripeljala do Pivovarne Laško. Tam je tudi nastanjeno podjetje Diaco s. p. a., krovno podjetje, v okviru katerega deluje vrsta hčerinskih podjetij. Večina teh ima sedež v Trstu (Alphagenics Diaco Biotechnologies je npr. v Bazovici), nekatera pa tudi v Bolgariji, v Beljaku ali celo na samem Cera-nijevem domačem naslovu (njegovo stalno bivališče je prijavljeno v Celovcu). Družba Diaco s. p. a. je v 100% lasti družbe Iniziative generali 96 (družba, katere upravitelj je sam Cerani in ki je formalno odkupila 30% delež Kolonela). Ozadje družbe Iniziative generali 96 pa je še manj jasno: 1% delež je v rokah privatnika Giuliana Rog-gera, 99% družbe pa je v lasti Dia-colux intern s. a. s sedežem v Luksemburgu. Ker je ta država znana kot davčni raj, je poizvedovanje o nadaljnjem lastništvu podjetja Diacolux zelo oteženo. Znano je le, da je upravljalec omenjene družbe inž. Luca Simona, ki naj bi bil švicarski državljan. Kljub temu pa naj bi bil večinski lastnik Diaco-lux prav tako Cerani, pa dejansko ne moremo ugotoviti, kako se naprej vije lastniška veriga podjetja. Neprepričljiva tožba!
V zadnjih tednih je Cerani, bolj kot zaradi svojih lastniških deležev in institucionalnih funkcij (medtem je namreč postal predsednik Infond holdinga, družbe, ki je bila še nedavno tega 54% lastnik Pivovarne Laško), prišel v ospredje zaradi razprtij s slovenskimi mediji, v prvi vrsti z Dnevnikom. Preko odvetniške pisarne Zidar Klemenčič (ene od vplivnejših in bolj poznanih v Sloveniji) je dosegel, da so na sodišču izdali odredbo, po kateri je za Dnevnik prepovedano vsako pisanje v trdilni obliki in namigovanje o tem, "da je tožeča stranka Pierpaolo Cerani kontroverzna osebnost" in o njegovih domnevnih stikih z bolgarskim premierjem. V tožbi je Cerani predstavil dokumentacijo, ki naj bi dokazovala, da je njegova sodna preteklost povsem čista. Najmanj pa kar lahko ugotovimo, je to, da je njegovo dokumentiranje nepopolno. Potrdilo o nekaznovanosti, ki ga je Cerani kot prilogo tožbi predstavil pred sodiščem, namreč ne omogoča popolnega vpogleda. Gre namreč za
potrdilo, za katerega lahko zaprosi posameznik za administrativno rabo in ne vključuje prekrškov, ki se kaznujejo samo z denarno kaznijo. V takem dokumentu ni prisotnih niti obsodb na kazni do dveh let pogojno, po poteku kazni same. Dalje se ne vpisujejo niti razsodbe, ki so dosežene s pogoditvijo, obsodbe za manjše prekrške pri mirovnem sodniku ali obsodbe, ki jih je izničila amnistija. Skratka, Cerani je v tožbi v zagovor trditvam o svoji nekaznovanosti predložil dokument, ki tega (v celoti) ne potrjuje.
Znano je tudi, da je bil Cerani v ob-
Prav tako Infond holding poseduje danes samo še dober odstotek Mercatorja. Vprašanje, ki se torej danes postavlja, je, zakaj je Cerani prevzel družbe, ki so bile na robu bankrota? Že konec julija, ko je Cerani vstopil v slovensko gospodarstvo, je bilo jasno, da Šrotov imperij nima več nikakršne prihodnosti, ker je prvi slovenski tajkun padel v nemilost gospodarskih, bančnih in političnih krogov. Njegovi načrti, ki jih je razkrival v medijih o prodajanju Radenske na ameriškem trgu, so bili bolj ko ne šale. Danes nima nobenega dejanskega vpliva na poslovanje Laškega, Ra-
Goriški
dobju med leti 1985 in 2000 podvržen procesu z obtožbo davčne utaje, goljufije in sodelovanja v kriminalni združbi. Po tožilčevi obtožbi naj bi ustvarjal družbe, ki so fiktivno prevzemale stroje drugih družb s finančnimi težavami. Tem strojem naj bi preko družb za lea-sing napihovali cene na tržišču. Po prvostopenjski oprostilni razsodbi leta 1997 (dvanajst let po začetku obravnave!!!) je bil na drugi stopnji leta 1999 obsojen pogojno na dve leti zaradi vodilne vloge v kriminalni združbi. Ostale obtožbe
niso bile obrav- ___________________
navane zaradi zastaranj a rokov.
Na kasacijskem sodišču je bila leta 2000 ovržena tudi obsodba zaradi kriminalne združbe: tudi v tem primeru so nastopili zastaralni roki.
Cerani predsednik Infond holdinga? Čemu?
Potem ko je Cerani julija prevzel 30% družbe Kolonel, ki je bila prva v vrsti, ki je peljala do Pivovarne Laško, je nedavno prevzel še predsedniško mesto družbe Infond holding, zadnjega podjetja v verigi do Pivovarne Laško. V tem obdobju pa so dejansko tudi vse banke upnice Infond holdinga zasegle delnice, s katerimi je podjetje zavarovalo kredite.
Infond holding je dejansko na račun neplačanih dolgov izgubil večji del svojega imetja v Pivovarni Laško:še pred dvema mesecema je bil delež Infonda v Laškem 54%, danes je samo še 3%.
denske, Mercatorja in časopisov. Kaj bo torej počenjal s 30% danes nepomembnega poštnega predala Kolonela in s predsedništvom danes prav tako nepomembnega Infond holdinga? II Piccolo je v torek, 15. septembra, pisal, da pripravlja Cerani nov "šov", nove prevzeme in nov pohod na slovensko gospodarstvo. Svoje nove načrte naj bi predstavil v sredo, 16. septembra. Do zaključka redakcije žal nam ni uspelo izvedeti nič novega. Igra se nadaljuje.
Andrej Čemic
Osnovne in srednje šole v Sloveniji v novem šolskem letu, ki se je pričelo 1. septembra, obiskuje manj učencev oz. dijakov, kot jih je bilo lani. Osnovne šole obiskuje 160.392 otrok, kar je več kot tisoč manj, kot jih je bilo leto prej. Število prvošolčkov se je v obravnavanem obdobju znižalo od 17.704 na 17.541. Podobno nazaduje število dijakov v gimnazijah in drugih srednjih šolah. V novem šolskem letu srednje šole obiskuje okoli 86.500 dijakov, kar je okoli tisoč manj, kot jih je bilo v prejšnjem šolskem letu.
Število učencev in dijakov v Sloveniji se je znižalo zato, ker je v šolske klopi sedla generacija otrok, ki so bili rojeni leta 2003, ko je bila rodnost otrok v Sloveniji najnižja. Vendar pa je pričakovati, da bo vpis v šole v naslednjih letih večji, ker je namreč prav po letu 2003 rodnost pri nas začela vztrajno naraščati. Lani se je tako rodilo že 21.817 otrok, kar je največ v samostojni Sloveniji. Ker bo število osnovnošolcev začelo postopno naraščati šele s prihodnjim letom, je pričakovati, da se bodo razredi srednjih šol začeli bolj polniti
šele čez deset let, kar pomeni, da bo število srednješolcev do tedaj še naprej upadalo.
Novo šolsko leto se je v Sloveniji začelo redno, brez večjih težav ali zapletov. Zaradi manjšega števila otrok in učen-
brezplačnega izposojanja knjig in drugih učnih pripomočkov, za učence in dijake pa je zagotovljen tudi topel obrok hrane. Poskrbljeno je tudi za sadje. Dobivajo ga poceni ali celo brezplačno. Povsod v državi je zago-
cev nobene šole niso zaprli. Zgodilo pa se je prvič nekaj bolečega, kar je tudi odraz splošne krize v državi. V srednjih šolah je namreč več kot sto učiteljev oz. profesorjev izgubilo zaposlitev.
V Sloveniji v osnovnih in srednjih šolah deluje sistem
tovljen tudi brezplačni prevoz učencev oz. dijakov, ki prihajajo v šole iz bolj oddaljenih krajev. Ob začetku novega šolskega leta sta učencem, dijakom in šolnikom namenila posebni poslanici predsednik države Danilo Turk in minister za šolstvo in šport Igor Lukšič.
V industriji Iskra Avtoelektrika v Šempetru pri Novi Gorici se soočajo z naj večjo krizo v tem času, odkar ta velika gospodarska družba obstaja. Naročila tovarn avtomobilov, ki potrebujejo najrazličnejše izdelke za vozila, ki [ih proizvajajo v Šempetru, so se znižala za več kot 40%, zaradi česar se je začel občutljiv in boleč proces odpuščanja delavcev. Najprej so odpustili okoli 300 delavcev, ki so bili pogodbeno zaposleni za določeno obdobje. Pred dnevi, prav med kolektivnim dopustom, pa je prejelo obvestila o odpustu še nadaljnjih 245 delavcev.
Delavcem, ki so ostali brez zaposlitve, poskušajo pomagati s prispevki države. Proizvodnja v veliki šempetrski gospodarski družbi se sicer nadaljuje, toda v zelo zmanjšanem obsegu. Nekdaj je vseh
dustriji Iskra Avtoelektrika v Šempetru pri Gorici sicer pričakujejo večja naročila jeseni, saj je proizvodnja v nekaterih tovarnah avtomobilov začela oživljati. To naj bi ugodno vplivalo tudi na zaposlenost.
podjetnik Pierpaolo Cerani napoveduje novo "ofenzivo" na slovenskem trgu
Politik Draško Veselinovič
V odgovor na naš članek o Pivovarni Laško in vstopu goriškega podjetnika Pierpaola Ceranija (6. avgusta) so nam iz urada ministrice Katarine Kresal poslali odgovor (objavljen 3. septembra) v zvezi s stavkom, kjer smo zapisali, da je “notranja ministrica bila najglasnejša zagovornica nekdanjega direktorja NLB Draška Veselinoviča, ko je le-ta želel podaljšati Šrotov zapadli kredit”. Gre za afero, ko je konec aprila javnost (začenši z ministrom Lahovnikom) zahtevala Veselinovi-čevo glavo, ko je takratni direktor NLB hotel podaljšati kredite Šrotovemu Infond holdingu. Z notranjega ministrstva so nam odgovorili, da "Katarina Kresal je v konkretnem primeru torej nasprotovala nedopustnemu poseganju politike v gospodarstvo, ni pa podpirala ali zagovarjala konkretne odločitve banke”. Kresalova torej pravi, da v aferi ni podpirala Veselinoviča, ampak načelo ločitve gospodarstva (poslovanja NLB) od politike (zadržanja stranke Zares in njenih ministrov).
Dejstvo pa je, da je sam Veselinovič političen (ali bolje rečeno strankarski) človek. In v tem kontekstu (ločevanja politike in strankarstva od gospodarstva) je zanimiv njegov prihod na čelo NLB. Ob lanskih parlamentarnih volitvah (21. septembra) je namreč kandidiral na listi LDS, ki ji predseduje prav Katarina Kresal. Potem ko je bila sestavljena vlada pod vodstvom Boruta Pahorja in je Kresalova postala ministrica, bi moral njeno mesto v parlamentu prevzeti prav Draško Veselinovič, prvi neizvoljeni kandidat LDS. Nadomestni poslanci bi morali prevzeti parlamentarni stolček takoj po 20. novembru, Veselinovič pa se je takrat sedežu v DZ odpovedal in ohranil službo na Deželni banki Slovenije. In, le slab mesec potem dogodku (19. decembra), nov zasuk v Veselinovičevi karieri: nadzorni svet NLB (ki je v večinski državni lasti) je prav v nesojenem poslancu Veselinoviču videl najboljšega moža za direktorsko mesto NLB-ja. Kot da bi kaj slutil, je le nekaj tednov potem, ko se je odpovedal poslanski klopi, Veselinovič (brez javnega razpisa!!!) bil imenovan za direktorja NLB. / AČ
Družabne vezi na spletu
Facebook: kotiček sreče zase in za prijatelje
O virtualnem računalniškem svetu ter o zasvojenosti z omrežjem je bilo že marsikaj napisanega, predvsem veliko negativnega. Tokrat bom na strani obtoženca, računalnika, oziroma virtualnega sveta, saj sem tudi sama na tihem prepričana, da je računalnik, poleg psa, človekov najboljši prijatelj. To pa ne zaradi tega, ker bi ne ljubila stika z ljudmi, ker bi mi ne bilo prijetno posedati s prijatelji ob pivu in si ob tem iskreno gledati v oči. Ljudi imam rada, rada jih osrečujem z nasmehom ali prijazno besedo, trudim se, da bi bila tudi pri vsakodnevnih površnih srečanjih čim bolj iskrena in prijazna. Mož o meni pravi, da potrebujem za to, da grem do marketa (market je od moje hiše oddaljen pribižno 80 m) več časa, kot da se zapeljem do Ljubljane. To pa zato, ker sem klepetulja, pa ne v slabem smislu, v dobrem, ker imam rada ljudi. Pred meseci, ko me je prijatelj povabil na Facebook, sem bila močno v dvomu. Kaj bo to meni, ki računalnik uporabljam samo za delo in ga vklopim samo zvečer, da v nekaj minutah pregledam pošto in pobrskam po novicah in vremenskih napovedih? Kaj bo sploh to meni, ki ljubim naravo, gozdove, ki bi najraje tudi najbolj mrzle zimske dni preživela na od-
prtem? Kaj bo to meni, ki ljubim iskrenost, topel stisk roke, ki ljubim objem prijateljev in besede ob kozarcu, ki se počasi prazni? Pa sem se vseeno odločila, da pogledam v virtualni svet najbolj obljudene socialne mreže. Ze samo zato, ker je Facebook, po komaj petih letih obstoja, letos julija vpisal svojega 250 milijontega uporabnika. Novica je prišla na dan skupaj s podatkom, da ljudje preživijo na Facebooku več časa kot na kateri koli drugi spletni strani. Najbolj zanimiva pa se mi zdi ugotovitev, da se starejši uporabniki, ki so do pred kratkim z nezaupljivostjo gledali na spletno stran, ki so jo ustvarili in oblegali študentje, vse bolj navdušujejo za spletno prijateljevanje. In res, medtem ko število srednješolcev in višješolcev v zadnjih mesecih pada, je trenutno v polnem razcvetu popularnost Facebooka med tistimi, ki so stari 55 in več. Dejansko se je tako število uporabnikov zvišalo za 513,7 odstotkov.
In kako sem se sama znašla v svetu virtualnega prijateljevanja??? Na začetku sramežljivo in nerodno, saj je bilo vsega preveč, možnosti in pobud, gumbov, iger in ljudi. Kar se tiče računalnika, sem namreč samouk. Do pred nekaj leti (se pravi tja do 43 leta) nisem marala zanj in sem sama sebi pri-
segala, da bom odlično shajala tudi brez njega. Potem srečanje, izkušnja, navdih in navdušenje. Sedaj sem po nekajletni uporabi kar samostojna, sama si nalagam vse, surfam, popravljam, po nekaj dnevih pa sem odlično poznala tudi vsa pravila in možnosti FacebO' oka.
Zame, ki sem se odselila iz rojstne- v ga kraja, |
sem ter tja po 4J svetu pa so se z leti razkropili tudi moji prijatelji, je spletna socialna mreža kmalu postala nadvse prijetno presenečenje.
Ce sem na začetku dokaj malodušno kramljala z edinim prijateljem, jih imam sedaj kar lepo število, in to predvsem glede na čas, ki ga preživljam pred računalnikom (čim manj). Med njimi pa so dobri stari znanci, ljudje, ki sem jih slučajno spoznala ali z njimi delim izkušnje in zanimanja, sošolci, celo sorodniki.
In večeri, predvsem tisti dolgi zimski deževni večeri, ki se pravzaprav začenjanjo zgodaj popold-
ne, postajajo priložnost, da se srečam s tistimi, ki so mi blizu. S sošolcem, ki sicer živi daleč, nekje v severni Italiji, in ga nisem videla že "tisoč" let, sva se zopet srečala ravno na Facebooku. In sva se nasmejala ob spominu, kako sva skupaj sedela v osnovnošolskih klopeh, jezila učiteljico ter se med poukom čisto po svoje zabavala. Sedaj brskam po njegovih slikah in mi gre na smeh, ko si zvečer želiva lahko noč z obljubo, da se bova kmalu srečala v živo. Računalnik izklapljam vsak dan pozneje, pri srcu pa mi je lepo in spat grem z občutkom, da je lepo, če imaš prijatelje.
Z nekaterimi, kijih nikoli nisem --^■5 * poznala, je bilo virtu-^ • • alno srečanje ta-
v-iv	/l.• ■ k°/ kot
^ ,bi i,m
skupaj iz
otroštva,
. sorodne du-y še pač, ki smo ' se spoznavale preko slik in dov-v tipov. Prijateljica, ki f je sicer Slovenka, a živi v Španiji, je mojega psa, ki kraljuje na vseh mojih slikah (tisti, ki ne marajo psov, ker jih ne poznajo, naj mi prizanesejo), pokazala otrokom in na pomlad so prišli vsi k nam na obisk. Da bi videli kužeta s svetlorumenimi kodri, predvsem pa, da bi se spoznali v živo, da bi skupaj preživeli dan in postali iz virtualnih znancev pravi prijatelji. In je bilo lepo, kajti računalnik sem izklopila, ker mi tokrat ni bil potreben, po
¥
Umetnostno kotalkanje
Martina Pecchiar po stopinjah Tanje Romano
hiši in vrtu pa so se podili trije veseli otroci. Medtem pa smo mi srebali malinov sok, nabirali špar-glje, se smejali srečanju na Facebooku in si izmenjali mnenja o tem in onem. Bilo je lepo in bilo nam je žal, ko smo se morali posloviti in se spet vrniti k virtualnemu prijateljevanju. Potem so prišli še drugi, da bi spoznali kraje, ki so jih videli na slikah, da bi bili skupaj, da bi se srečali po dolgih letih.
Facebook je pravzaprav ena izmed redkih dobrih stvari, ki so dandanes še zastonj. Lahko se raz-govarjaš o vsem, lahko objavljaš slike z dopusta in izletov in zakaj ne, lahko tekmuješ, kdo ima lepše urejeno njivo in boljše pridelke. Če ti je hudo, pa je dovolj klic na pomoč in po etru dobiš dobro besedo, virtualni nasmeh in podporo prijatelja. Zakaj pa bi bili sami, ko že zaradi službe in drugih okoliščin živimo tako daleč!!! Facebook je seveda še veliko drugega: priložnost, da pred volitvami pobliže in v nekoliko bolj človeški obliki spoznaš kandidate, sredstvo, da poiščeš pomoč, ko jo dejansko rabiš, bližnjica do soljudi, s katerimi deliš skupne interese. Spominjam se, kako sem se počutila pred meseci, ko se je začela blokada hrvaškega vstopa v Evropsko unijo. Naj mi oprostijo vsi tisti, ki so bolj nacionalistično usmerjeni, a sama sem, kljub temu da ljubim Slovenijo, trpela nad temi nepotrebnimi spori med sosedama, pravzaprav med brati. S sovraštvom konec koncev še nikoli nihče ničesar ni rešil. Pa sem bila nekoliko manj poklapana, ko sem na Facebooku spoznala, koliko tisočev nas je, Hrvatov in Slovencev, ki si
želimo prijateljstvo med državama in hočemo biti predvsem ljudje mimo političnega spletkarjenja. In lepo mi je vsakič, ko skušam na Fb-ju (to je ljubkovalno ime, ki ga imamo uporabniki najrajši), uveljavljati načelo večjezičnosti in napišem nekaj v italijanščini, hrvaščini, angleščini. Za prijatelje, za vse prijatelje, ne glede na narodnost. Kajti Facebook je predvsem to, svet brez meja.
Sama sem se obrnila nanj pred dnevi, ko nisem več vedela, kako naj ponovno vzpostavim stik s sorodniki iz Argentine. Teta, ki ji je že krepko čez osemdeset in s katero sva si redno dopisovali, se mi že dolgo ni oglasila, naslova njenih otrok pa nisem imela. In sem polna upanja vtipkala ime v Fa-cebookov brskalnik. In že je bil tu, na sliki, moj bratranec iz Argentine. Svetlolas in nasmejan kot pred toliko desetletji, ko je bil na obisku pri nas v Trstu. Samo trenutek je trajalo presenečenje, ganjenost, potem sem ga virtualno ogovorila. Še nekaj klikov in že dobim odgovor na prošnjo za prijateljstvo. In že smo na vezi, že so tu prvi maili in prve obljube. Kot bi ne bilo med nami oceana in toliko let izseljenstva.
Hvala Facebook, za vse to, za vse te besede, virtualne nasmehe, ki jih vsak dan rišemo s podpičjem in oklepajem, za vsa jutra, ko smo si voščili srečo, in večere, ko nismo mogli v posteljo, ne da bi si prej zaželeli virtualno lahko noč. Prepričana sem, da računalnik ljudi ne odtujuje, temveč jih zbližuje, samo pravilno ga moraš znati uporabljati in pri tem, kot vedno, ostati človek!!!
Suzana Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 5
Ko sem pred časom ugotovil, da so nekateri moji znanci, ki so na poti v srednja leta, pozabili na Boga, opustili praktično krščanstvo in zanemarili verske obveznosti, kot je, recimo, hoja k nedeljski maši, ko sem torej ugotovil, da je večina le-teh izbrala sodobni design za vodilo življenja in si iz modernega designa naredila nekak nadomestek Boga, sem se zdrznil.
Preprosto zato, ker je meni določen sodobni design tudi všeč, a se kot človek, ki so mu všeč lepe stvari, tudi zavedam, da je samo ena od tržnih niš sodobnega marketinško urejenega sveta. Nobena umetnost ni, ampak samo dobro preračunano oblikovanje za točno določene ljudi. Svojim bralcem najprej rad povem, da se pod sodobni design, sodobno oblikovanje, sodobni izgled danes dajejo predvsem vse tiste stvari, za katere nekateri zmotno mislijo, da jih ločujejo od drugih že zato, ker si jih (lahko) kupijo. Ena od bistvenih lastnosti sodobnega designa je namreč to, da daje kupcu čisto neprikrito tudi občutek izjemnosti, kar seveda ni res, kar je seveda debela laž, ko pa vemo, da za njim stoji točno določen marketinški načrt, ki predvideva tudi dejstvo, da bo imel kupec nekega določenega moderno oblikovanega predmeta pri nakupu točno določene občutke, med temi je občutek, daje izjemen, ker ima okus, na prvem mestu. Da ti občutki niso resnični, po navadi vedo predvsem tisti, ki prodajajo, kupci se tega ne zavedajo.
Ne vem, ali ste kdaj bili pri kakem sodobnem človeku, ki prisega na sodobni design in misli, da bo njegova hiša nekaj posebnega že zato, ker se v njej na prvi pogled zdi, da je vse v redu, vse spravljeno, ker je pač pri nakupu pohištva sledil sodobnim težnjam modernega designa.
“Ta lepa, skorajda boleča odsotnost predmetov, ki tako drago stane”, je pred časom vzdihnila znanka, ko sem ji privoščljivo povedal, da v njeni dnevni sobi, ki je narejena točno po zakonih tržno uspešnega modernega designa, ki prisega na “minimal chic”, (preprosto povedano: spominja vas na japonske filme, kjer je vse urejeno, nikjer nobenega predmeta ni, deluje sveže in čisto, a prazno), niti pod razno ni prostora za enega samega otroka, kaj šele za prijetno vzdušje. Je pa v zameno prostor za razne nadomestke za Boga, kot so: izbrana svetila, vaze, razni podstavki in nadstavki, kamni, suhe veje, predmeti, ki z navidezno
\
preproščino pričajo o dragi in razkošni premišljenosti pretanjenega oblikovalca...
In sem jo vprašal, kje ima čevlje. Pokazala mi je omaro, v kateri je bilo prostora za pet parov čevljev, ostale je hranila v garaži, v hiši zanje ni bilo prostora, vse je moralo biti v duhu načela: malo, preprosto, modem design, a zelo drago.
V takih hišah boste takoj videli, kje ste, saj boste težko našli kako igračo kje v kotu, kot tudi na kupe zloženih knjig ne bo in niti nobene moške srajce na naslonjalu kake stolice, če že o odvrženih hlačah niti ne govorimo. V zameno seveda kraljuje sodobno oblikovan televizijski zaslon, zraven vaza brez rož s suhimi vejicami v pralnem stroju spranih kamnih, ki so tako čudoviti, da bolj ne morejo biti.
Preprosto in zlagano lepi. Sodobni design.
In samota, dosti samote je v teh brezhibno oblikovanih hišah in predmetih. Osamljenosti ljudi, ki imajo raje predmete kot ljudi, raje sebe kot soljudi, raje samozadostnost kot soočanje s sočlovekom, so raje sebi zadosti in sebi problem, kot da bi sočloveka iskali in pustili vsaj okno odprto neznanemu, da ne rečem Bogu.
Po navadi potujejo veliko, ti ljudje namreč. Ker nikjer niso doma, o čemer najbolj govori njihov odnos do sodobnega designa in posredno sebe, ker ne odraža popolnoma ničesar, razen nekega daljnega arhetipa brezčutne lepote, ki naj bi nadomestila preprosto vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj”?
In pa seveda Boga.
Bog je namreč problem. Nič ne sili. In ni čisto nič sodoben.
Niti tak ne, kakršen je v Ikea magazinih naprodaj. Kjer design postane nadomestek nadomestka, ko moraš tudi tistemu, ki modernega designa ne more kupiti, občutek, daje kupil sodoben design. In mu zato prodaš golfa in ikea omaro, zraven pa še sony televizor in ipod ter seveda iphone, da o macu, katerega do včeraj ni maral, niti ne govorimo. Občutek popolnosti samozadostnega.
Ko se ni treba več vprašati: “Kaj sploh počnem tukaj”?
A v zameno lahko kupiš še en moderno oblikovani predmet točno določene znamke, če že pravega ne moreš.
In si v sodobno oblikovanem stanovanju še bolj sam.
Tudi in predvsem zato, ker drugega nočeš.
Pri povzdigovanju v najstniških letih obetavnih športnikov je treba praviloma biti zelo previdni. Včasih namreč obdržijo obljube in se nato uveljavijo tudi na absolutni, članski ravni, večkrat pa se vrine kaka nepredvidena spremenljivka in ne gre vse po načrtih oziroma željah. Kot smo tudi preko teh stolpcev večkrat poudarili, je vrhunski šport ne ravno loterija, vsekakor pa neizprosen svet, uspeh, v katerem je bolj izjema kot pravilo. Pa tudi sreča je opo-teča, skratka, marsikaj (če ne prav vse) se mora perfektno skladati, da perspektiven športnik postane nazadnje tudi... šampion.
Pa vendar, v našem športu se pojavlja nov tak primer. O šestnajstletni umetnostni kotalkarici Martini Pecchiar, ki tekmuje za italijansko tržaško športno društvo Jolly, že pišejo, da bo mogoče naslednica Tanje Romano. Res težka dediščina, prava stokilogram-ska primerjava. Za zdaj ima vitko dekle s Katinare, odličnjakinja na znanstvenem liceju Franceta Prešerna, okoli vratu prestižno srebrno kolajno z nedavnega evropskega prvenstva v Parizu med mlajšimi mladinkami (kategorija jeunes-se). Z novinarskega vidika je v vsakem primeru zgodba o nasledstvu Romanove izjemno hvaležna in žgečkljiva: še ena za-
mejka, natanko deset let mlajša od Tanje, se pravi predstavnica nove generacije ob fiziološkem zatonu doslej najboljše kotalkari-ce vseh časov... Tu pa je še skupna trenerka, tista Elvia Vitta, ki je danes Martinin mentor, pred desetimi leti pa Tanjina vzgojiteljica. Stvarnost je seveda še povsem drugačna, saj Pecchiarjeva sedaj kajpak izvaja skoke, primerne njene starosti, izkušnjam in volumnu vadbe, ki ga ima za sabo. Punca je zelo navdušena in motivirana, noben termin treninga ji
ne teži, saj ima v sebi ambicijo in željo, da bi uspela. A vendarle, kot je tudi sama zrelo in realistično priznala, jo od slovenske vzornice ločuje - poleg trinajstih svetovnih naslovov, milijonov zadetkov
na internetnem iskalniku google in športne slave - še pravi ocean, kar pa je naravno in normalno z ozirom na starost in na kakovost Poletove zvezde. Kar je zelo pomembno v teh primerih, starši pristopajo zelo pozitivno k njenemu udejstvovanju, v večinski klub so jo svojčas (ko je bila stara pet let, se pravi pred enajstimi leti) vpisali, ker je bil športni center Jollyja preprosto najbližji njihovemu bivališču. Tudi v društvu, v katerem je prva violina, Martina računa na toplo podporo in na vedro ter prijetno vzdušje. Selektor reprezentance Antonio Merlo - ki ga zelo dobro pozna tudi Tanja Romano - jo je na evropsko prvenstvo vpoklical, četudi so na državnem prvenstvu, ko ji ni šlo najbolje, kar tri tekmovalke pristale pred njo. V njej je očitno videl tisto nadarjenost in notranjo moč, ki omogočata brezhiben nastop v najpomembnejših okoliščinah, se pravi pod naj večjim pritiskom. Martina je zaupanje bogato poplačala z vrhunskim dolgim programom, s katerim se je s četrtega povzpela na drugo mesto, boljša od nje je bila - vedno v predstavništvu vodilne italijanske kotalkarske šole - le čudežna deklica Silvia Lambruschi. Koliko lahko doseže v perspektivi, bo najverjetneje jasno že od prihodnje sezone, ko bo prestopila med leto starejše mladinke. Sama jemlje preskok kot velik izziv, da se pomeri s še močnejšimi... in jih tudi premaga. Miselnost, ki smo jo spoznali že pri neki drugi slovenski zamejski kotalkarici...
HC
Z leve: Angela Mlinar, Karel Smolle in Rudi Vouk
Niko Grafenauer
bel na avstrijskem Koroškem je predsednik NSKS izrazil odločen optimizem. "Dela še nismo zaključili, tabel še nismo postavili, ampak jih bomo", je bil prepričan Smolle na vseslovenskem prazniku NSKS v Celovcu. Predstavniki NSKS so skupaj s predstavniki občin iz slovenske Koroške ob 90. obletnici saintger-mainske pogodbe, ki je začrtala mejo med Mežiško dolino in drugimi, s Slovenci poseljenimi deli Koroške, podpisali slovesno izjavo "Kar je Saint Germain ločil, Evropa spet združuje". V njej med drugim pozivajo Slovenijo in Avstrijo "k še bolj plodnemu in odkritemu sodelovanju". Vbilateralni dialog je treba vključiti tudi slovensko narodno skupnost, pri čemer "moramo v kratkem času doseči vidne pozitivne rezultate za manjšino".
Če to ne bo uspelo, pričakujejo od Slovenije, "da se poda skupno z manjšino na mednarodno raven in predloži vprašanje koroških Slovencev mednarodnim gremi-jem", so zapisali v skupni izjavi. NSKS, danes najstarejša predstavniška organizacija slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, je bil ustanovljen 28. junija 1949 na pobudo Joška Tischlerja. NSKS so ustanovili na temelju demokratičnih in krščanskih načel.
Celovec / 60-letnica ustanovitve NSKS
Vseslovenski praznik je poudaril pomen ustanove za koroške Slovence
svojem govoru napovedal smeli cilj, "naj Celovec spet postane druga slovenska prestolnica". Še pred sto leti je bila dobra tretjina prebivalstva na Koroškem Slovencev, njihov delež pa je do danes usodno upadel. Ta razvoj je treba zaustaviti in ga celo obrniti, je bil jasen Smolle. Tudi on je pri tem
podkrepil pomen slovenske države, saj "brez pomoči Slovenije ni šlo in ne bo šlo".
Predstavnike drugih organizacij slovenske manjšine je Smolle pozval k ustanovitvi skupne organizacije, ki bi temeljila na demokratičnih načelih. Glede uresničevanja pravic in zahtev slovenske manjšine pa je Smolle zahteval od dežele avstrijske Koroške, da se "mora vrniti za pogajalsko mizo, kjer si nasproti sedita dva enakopravna partnerja, ne pa za kakšno okroglo mizo". V smislu načela EU o subsidiarnosti je Smolle obenem zahteval uveljavitev organizacijske avtonomije za koroške Slovence, ki bi vključevala tudi šolsko področje.
Glede vprašanja odločb ustavnega sodišča in dvojezičnih krajevnih ta-
Slovenci pri tem potrebujejo tudi pomoč Slovenije. Ta pa mora razumeti,
"da smo mi vaši, in ko nas boste imeli za vaše, nas bodo tudi rojaki v Sloveniji imeli za svoje".
Minister za Slovence v zame j stvu in po svetu Žekš je ocenil, da je bilo leto 1949 težko za Avstrijo, še težje pa je bilo za Slovence v njej. Ko so voditelji koroških Slovencev uvideli, da ne bo združitve s preostalimi slovenskimi ozemlji, so ustanovili NSKS, čeprav so jugoslovanske oblasti podpirale drugo pot. "To je bilo pogumno dejanje, ki dokazuje modrost tistih, ki so to storili", je menil Žekš.
Pogum in modrost so pri NSKS dokazali tudi kasneje, organizacija pa je dosegla pomembne uspehe, tudi v usklajevanju z Zvezo slovenskih organizacij (ZSO). "Prepričan sem, da bi bila raven pravic koroških Slovencev brez delovanja NSKS nižja, kot je", je zatrdil minister Žekš.
V imenu komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu je spregovoril njen predsednik Miro Petek (SDS). Ustanovitev NSKS je po njegovem pomenila "pomemben pluralizacij ski vidik v organiziranosti manjšine". Za uveljavitev pravic slovenske manjšine pa bo Slovenija "očitno do Avstrije morala spremeniti dosedanjo diplomatsko retoriko". Petek je pri tem omenil zgled, kako Avstrija skrbi za nemško manjšino na južnem Tirolskem v Italiji.
Predsednik NSKS Smolle je v
Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je v nedeljo, 13. septembra, z vseslovenskim praznikom v Celovcu na avstrijskem Koroškem zaznamoval svojo 60-letnico. Kot so poudarili govorniki, bi bila raven pravic koroških Slovencev brez NSKS bistveno nižja. Cilj NSKS ostaja, da oživlja "žerjavico kulture, gospodarstva in ustvarjalnosti", je zatrdil predsednik Karel Smolle.
Pomen slavja v nabito polni Ti-schlerjevi dvorani v poslopju Mohorjeve družbe v Celovcu so podkrepili številni častni gostje, med njimi tudi ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš ter za šolstvo in šport
nik nastopil pesnik in akademik Niko Grafenauer, čigar rod izhaja prav iz koroške Ziljske doline. V izrazito filozofsko zastavljenih mislih je poudaril pomen logosa, besede, saj "jezik ustanavlja človeka". Kot tak ima tudi pomembno vlogo za identiteto skupnosti. Prav z "umestitvijo slovenščine v prostor" se je ukvarjal ustanovitelj NSKS Joško Tischler, "ki mu ni zmanjkalo naslednikov", je ugotovil Grafenauer. Obenem je podčrtal vlogo NSKS, ki "se postavlja po robu provincializ-mom", ki nameravajo izriniti slovensko besedo in identiteto iz javnega prostora avstrijske Koroške. Nekdanja predsednica Koroške dijaške zveze (KDZ) Olga Voglauer
pozvala tudi predstavnike NSKS, naj mladini "namenijo toliko denarja kot kakšni osrednji organizaciji". Posebej je opozorila, da pri tem ne gre za kakšnih tisoč evrov, temveč za znatno več.
Z vizijo za leto 2010 je treba začeti takoj, vanjo pa zajeti tako osrednje zaledje slovenske skupnosti kot tudi mlade "in tiste, ki so se od narodne skupnosti že umaknili". Zavladati mora obenem nov demokratični način, ki bo resnično demokratično upošteval zaledje. Govornica je posvarila pred relativiziranjem žrtev nacionalsocializma z žrtvami komunizma. "Naši uporniki so se borili pri partizanih in bodimo ponosni nanje", je dejala. S svojim
Igor Lukšič, visoki predstavnik mednarodne skupnosti in EU v BiH Valentin Inzko ter evropski poslanci Lojze Peterle, Jelko Kacin in Ivo Vajgl.
Po poročanju Slovenske tiskovne agencije je kot slavnostni govor-
je kot druga slavnostna govornica in predstavnica mlajše generacije zaželela NSKS "vizijo o obstoju koroških Slovencev tudi v letu 2100". Za to so sicer odgovorni vsi posamezniki, predvsem pa funkcionarji. Voglauerjeva je zato
bojem so izbojevali tudi pravice iz 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP), zato se o njih danes ni treba več pogajati. "Zahtevajmo, kar nam gre", j e bila odločna mlada Voglauerjeva.
Opozorila je obenem, da koroški
Z 9. strani
11. september...
V razmislek
Pismo o požrešnosti
In če pogledamo v Slovenijo! Po dolgih desetletjih izključenosti krščanstva, ki je v Sloveniji religija okolja, se vera le počasi vrača v javni prostor. Najprej so se začele vračati dobrodelne dejavnosti, npr. Karitas, ki je bila pred osamosvojitvijo prepovedana. Nato je postopoma začela dobivati svoje mesto duhovna oskrba po bolnišnicah, zaporih, v vojski in policiji. To so tista mesta znotraj družbe, ki prestajajo najtežje preizkušnje in zato potrebujejo posebno duhovno spremstvo. S podporo duhovnikom se priznava tudi njihova "družbena koristnost". Postopoma se Cerkvi vrača tudi njeno nacionalizirano premoženje. S tem je bil v preteklih letih narejen velik korak k normalizaciji in sprejemanju sodobnih evropskih standardov. Te postopne normalizacije so bile deležne vse tri krščanske skupnosti kakor tudi islamska skupnost v Sloveniji. Vedno bolj pa se kaže, da takšna normalizacija ni po volji trenutne vlade, ki bi hotela zavrteti kolo osemnajst let nazaj. Z imenovanjem Aleša Guliča za direktorja urada za verske skupnosti je pokazala, da svojega dela ne razume kot servisa v službi državljanom. Imenovanje je šlo mimo pričakovanj vseh večjih verskih skupnosti, kar pomeni, da vlada ni zmožna dialoga z državljani, v službi katerih je. Videli smo, da je religija eno najbolj občutljivih vprašanj v sodobni kulturi, zato bi na to mesto sodil izkušen strokovnjak s področja verstev,
zasedel pa ga je človek brez strokovne usposobljenosti, brez izkušenj, ki ima sebe za ateista in torej človeka, ki se v verovanju ne prepozna. Za nameček se je v preteklih letih odlikoval s tem, da je širil predsodke na račun Cerkve in vernih. Kako naj vlada računa na sodelovanje resnih verskih skupnosti z uradnikom, ki za svoje delo ni ustrezno usposobljen in nima ustreznih izkušenj?! Ne samo, da se je to imenovanje izkazalo za povsem politično imenovanje. Pokazalo se je, da vladajoča politika verskih skupnosti sploh ne jemlje resno. Poznavalci vedo povedati, da so celo v časih komunizma na urad za verska vprašanja imenovali človeka s potrebnimi izkušnjami in z razumevanjem verske problematike.
S tem je vladajoča koalicija pokazala, da deluje v duhu, ki nima nič opraviti s sodobnimi evropskimi standardi. Ta duh je podoben onemu iz časa po drugi svetovni vojni, ki si je za svoj cilj postavil discipliniranje in čiščenje in mu še na misel ni prišlo, da bi se s človekom pred seboj pogovarjal in skupaj iskal rešitve. Takšen duh na stežaj odpira vrata novim enajstim septembrom. Po drugi strani pa takšna iracionalna imenovanja kažejo, da je vladajoča koalicija daleč od notranjega miru in da so v njej močni boji za prevlado. Ne nazadnje takšni problemi trenutni vladi dobro služijo, ker usmerjajo pozornost stran od problema, ki mu vlada ni kos, tj. od rastoče gospodarske krize.
Pismo iz srbskega samostana Hilandar na Sveti gori Atos, pisano na pravoslavni praznik Marijinega vnebovzetja, ko pri nas obhajamo god svete Monike.
Spominjam se, ko sem v začetku 90. letna ljubljanski tržnici srečal znamenitega novinarja še iz časa klasičnega komunizma, Viktorja Blažiča, in je zaskrbljeno potožil: “Slovenci delajo skupinski samomor s požrešnostjio"! Te požrešnosti vsekakor nisem mogel videti na tej Sveti gori, elitnem področju pravoslavne duhovnosti! Sploh mi je ta tema požrešnosti dala misliti, ko sem se na poti sem v Atenah ustavil v Arheološkem muzeju. Šel sem tudi v tamkajšnjo muzejsko trgovinico in prebiral nekaj misli grških modrijanov. Najbolj se mi je zapisal v spomin Diogenesov izrek: "Človek ne živi za nizke zemeljske užitke, ampak zato, da kultivira svoj um"! (Modrijan Dioge-nes je bil znan po tem, da je živel skrajno skromno, dobesedno v sodu oz. v lončeni anfori, in je bil živ posmeh vsem ljudem, ki so živeli zgolj za materialne užitke.)
V tukajšnjih samostanih v glavnem srečujem skrajno ubožnost in odpoved posvetni bebavosti. Zelo sem zadovoljen, čeprav mi je neprijetno videvati na mizi svetopisemske morske jedi, ki so za mojo malenkost neužitne. Vsekakor, če
povzamem, je bil moj dvotedenski pohod pravoslavnih samostanov nepozaben, čeprav sem hodil po štiri, pet, osem urna dan. Dragoceno je izkustvo, ko vidiš, da menihi vstajajo ob 03.00 ali 04.00 in začenjajo jutranje molitve, ki trajajo od tri do pet ur. Ko vidiš to močno vero in neprestano molitev, to je tako pretresljivo velika izkušnja, da je res vredno vsaj enkrat v življenju priti
sem, pa čeprav se ti lahko zgodi, da tu umreš. To je dežela, kjer vladajo molk, poglobitev vase in tiho češčenje vsemogočnega Stvarnika.
Poslušal sem menihe in njihove
preproste, stalno ponavljajoče se obrazce in ugotavljal, kako človeka ti glasovi postopoma pomirjajo. Seveda to terja stalno disciplino in trud. Mladi učenci, stari kakih 15 let, se postopoma pripravljajo na redovniško življenje. Naučijo jih umiriti dih in utrip in se zbrati v molitvi. Dokler ne zmorejo sto in večkrat ponoviti kratko molitev, ki se v fonetskem prepisu glasi: Kurie lesu Hriste', elemson me! - Gospod Jezus Kristus, usmili se me!, niso pripravljeni za posvetitev. Skromno življenje z minimalno civilzacijsko tehniko jih čaka.
Glede oskrbe s hrano so samostani na Sveti gori - Atos v glavnem samozadostni. Obdelujejo vrtove in manjše njive. Tudi vino me kot alkoholičnega bolnika ni več motilo, ker sem postal nanj imun in ga celo sovražim. Menihi pa ga kot biblično pijačo s spoštovanjem uživajo.
V samostanu zelotov Esfigmenou sem na lastne oči videl, kako menih v škafu pere skupno perilo sobratov, brez pralnega praška, kot nekdaj s pepelom. V tem samostanu nimajo električne napeljave, za svetilke uporabljajo petrolejke. Prav tako ne sprejemajo nikakršnega evropskega denarja, ker pravijo, da je Evropa postala dežela hudiča.
Značilno je, da so pravoslavni menihi zelo ljubosumni na svojo liturgijo, da ponekod katoliku ne pustijo niti vstopiti v svojo pre-
sveto cerkev, kajti zanje je katolik "heretik". Vsekakor sem to vzel kot izziv, da začnem končno študirati vzhodne cerkvene očete, kot so Janez Hrizostom, Bazilij Veliki, Gregor Nacijanški in Gregorij Palamas.
Ugotovil sem, da se tudi ti menihi zavedajo, da zahodni tip brezbožnega "sladkega uživaškega materializma" vodi v prijetno pogubo. Nekdanji profesor atomske fizike, sedaj menih v samostanu Karaka-lou, pater Theologu, mi je izjavil, da bo gotovo prišlo neko božje opozorilo človeštvu, da bo prišel neki bič v obliki vojne ali česarkoli drugega. Toliko v premislek. V srbskem Hilandaru, ki ga sedaj z obilno denarno pomočjo iz Beograda obnavljajo po požaru, ki je uničil lep del samostana, sem se spomnil, kako je zahodna družba neskončno hinavska in obsedena z materijo, ko licemerno dovoljuje neomejeno prodajo alkoholnih pijač, ki pa povzročajo strahotno nesrečo človeštvu, to pa dovoljuje, ker državi prinaša strahotno velike denarje, s katerim pa si narod neizogibno koplje grob.
Pomirjen v srcu, a zaskrbljen, vas za zdaj pozdravljam in vas tudi jaz blagoslavljam z njihovim pozdravom EVLOGITE!, kar pomeni: blagoslovite me! Predvsem pa naj vas čuva Svetogorska Mati Božja, po kateri je imenovan ta celotni njihov meniški polotok, ki ga simpatično imenujejo vrt Matere Božje - Kipos Panagye. Srce me boli od alkoholne kardiomiopa-tije in se zato poslavljam od vas, potrpežljivi bralci.
Pa še dveh molitvenih obrazcev v starocerkveni-slovanščini vas naučim, dragi bralci, in sicer: Gospodi pomiluj! in Podaj Gospodi! Jezik sv. Cirila in Metoda, da ne pozabite, dragi bralci!
Paolos Bračko