95 Boris Simončič PREDSTAVITEV SKUPNIH IN POSEBNIH NAUKOV BUDIZMA MAHAJANA Od prihoda budizma na Zahod v prejšnjem stoletju so se Budovi nauki ter učenja počasi razširila in dandanes praktično ni človeka na Zahodu, ki še ne bi slišal za budizem ali pa vsaj za kakšen budističen pojem. Besede, kot so »nirvana«, »karma«, »zen«, »tantra« ipd., so se v naši družbi razširile preko popularnih medijev, kot so filmi (Kdo še ni slišal za film Mali Buda ali 7 let v Tibetu?), oddaje, knjige, revije, v zad- njih letih interneta itd. Tako so postale splošno popularne in so se za- čele uporabljati celo v vsakodnevnem življenju. Vendar kljub temu, da je na Zahodu budizem prodrl v praktično vse sfere življenja, pa znanje o njem ostaja zelo površinsko in še vedno precej posplošeno. En primer tega je, da se budizem pogosto poenostavljeno predstavi kot zgolj skupek metod oz. meditacij, kako v življenju biti srečnejši in mirnejši. Seveda je tudi to del budizma, vendar samo en del in še zdaleč ne končni cilj. Še en tak primer površinskega razumevanja budizma je, da se nanj po- gosto gleda kot na nekakšno celoto, brez zavedanja, da gre v resnici za izjem no razvejano religijo. Tu ne mislim le kulturne razvejanosti, ki je ljudem povečini do neke mere znana, ampak bolj merim na razvejanost na področju filozofije in pa temeljno motivacijo in cilj, ki ga poudarja- jo različne veje te tradicije. Eno izmed prvih in bistvenih vprašanj za vsakega praktikanta je to- rej, zakaj sploh sledi neki določeni duhovni tradiciji in kaj želi s tem doseči, oz. rečeno v bolj budistični terminologiji, s kakšno motivacijo praktikant stopa po duhovni poti. V tem pogledu se budizem deli na tri 96 ŠTUDIJSKI VEČERI veje oz. na tri motivacije. Prva ali najnižja motivacija je ta, da si prakti- kant želi, da bi se po smrti rodil nekje, kjer bo njegovo življenje čim pri- jetnejše. Praktikant z drugo ali srednjo motivacijo si želi ne le dobrega naslednjega rojstva, ampak želi doseči nirvano, kar pomeni osvoboditev od cikla ponavljajočega se rojevanja. Praktikanti te vrste pripadajo veji budizma, ki se imenuje hinajana oz. majhno vozilo. Praktikant s tretjo ali najvišjo motivacijo pa želi ne le ugodno naslednje rojstvo ter nirva- no, ampak je njegova glavna motivacija pomagati vsem ostalim bitjem doseči stanje brez trpljenja. Zato želi doseči popolno razsvetljenje in s tem stanje Bude, ker bo le na tej stopnji lahko najučinkoviteje pomagal vsem drugim bitjem. Praktikanti te vrste pripadajo veji budizma, ki se imenuje mahajana oz. veliko vozilo. Kot si lahko predstavljamo, so za- radi drugačnih poudarkov te motivacije med seboj temeljno različne, v tem članku pa bom poskusil podrobneje predstaviti tretjo ali najvišjo vrsto motivacije. Pred nadaljevanjem pa bi rad poudaril dve stvari. Najprej moram iz- postaviti, da so spodaj predstavljeni osnovni pojmi in stališča budizma razloženi skladno s tibetansko vejo budizma in zato ne držijo nujno v celoti za vse ostale tradicije. Poleg tega gre v članku včasih tudi za čis- to subjektivni pogled in razumevanje, ki izhajata iz večletnega preuče- vanja in prakticiranja tibetanskega budizma. Omeniti velja, da je tudi tibetanski budizem sam izredno razvejan, in včasih lahko naletimo na navidezno nasprotujoče si razlage določenih pojmov. Kot drugo pa že- lim omeniti, da bom pri opisu veje mahajana zaradi lažjega razumevan- ja večkrat uporabil primerjavo z vejo hinajana. Žal se včasih zgodi, da ljudje tako primerjavo razumejo kot napad na hinajano, zato želim po- udariti, da tibetanski budizem na budistično vejo hinajana nikakor ne gleda kot manjvredno. V tibetanskih budističnih tekstih je jasno razvid- no, da so stališča, vrednote, meditacije in filozofija hinajane sestavni del poti mahajane. Še več, globoko spoštovanje do učenj hinajane je ena od glavnih zaobljub praktikanta mahajane. Za boljše razumevanje motivacije budizma mahajana bom najprej predstavil kratko biografijo ustanovitelja budizma ter temeljna prepri- čanja, ki si jih delita obe zgoraj omenjeni budistični veji. Po tem sledijo 97 BORIS SIMONČIČ prepričanja, ki so specifičnejša za budizem mahajana, na koncu pa sle- di še kratek opis budizma vadžrajana. Splošna in posebna biografija Bude V tibetanskem budizmu obstajata dve biografiji Bude. Ena, ki se ime- nuje splošna ali skupna biografija, je življenjska zgodba, kot jo pozna ve- čina ljudi in ki jo sprejema tudi veja hinajana. Druga biografija pa se ime- nuje lastna ali posebna in je specifična za budizem mahajana, še posebej za tibetansko tradicijo. Primerjava obeh biografij lepo ponazori razlike med obema vejama, zato bom najprej predstavil splošno biografijo, po- tem pa še kratko primerjavo s posebno biografijo. Splošna biografija Buda se je rodil v današnji Indiji, na meji z Nepalom, v šestem stolet- ju pred našim štetjem. Rodil se je v kraljevo družino kot prvorojeni sin. Njegov oče, kralj Śuddhodana, se je njegovega rojstva seveda zelo raz- veselil, saj je s tem dobil svojega prestolonaslednika. Princu so dali ime Siddhārtha Gautama. Kot je bilo to takrat v navadi, in je ponekod še zdaj, je kralj ob rojstvu poklical znanega vidca, da bi napovedal, kakšna življenjska pot čaka njegovega sina. Videc je kralju napovedal, da bo nje- gov sin postal bodisi mogočen kralj, še veliko vplivnejši kot on sam, bo- disi velik svetnik. Kralj Śuddhodana, ki je pripadal kasti bojevnikov, je bil seveda izjemno ponosen, da ima njegov sin možnost postati mogo- čen vladar, zato se je odločil, da bo naredil vse, da bo mladega princa usmerjal po tej poti. In res je otroštvo mladega princa minilo tako, da je bil vedno varovan pred vplivi, ki bi lahko v njem vzbudili zanimanje za duhovno pot. Večino časa je preživel v palači, obkrožen s samimi naj- lepšimi stvarmi. Ko je princ odrasel, se je poročil in dobil sina. Kralj je vse to spremljal z velikim zadovoljstvom, saj je vse potekalo točno tako, kot si je želel. Vendar pa so se stvari kmalu obrnile na glavo. Pri 29 le- tih je Siddhārtha obiskal bližnje mesto, kjer je kljub kraljevem trudu, 98 ŠTUDIJSKI VEČERI da bi prikril trpljenje ljudi v tem mestu, spoznal nekaj temeljnih resnic o življenju, ki so mu bile v palači prikrite. Ob sprehodu skozi mesto je princ opazil bolne, stare in obnemogle ljudi ter trupla umrlih. Ti pri- zori so ga globoko pretresli in ko se je tisti dan vrnil v palačo, si ni in ni mogel opomoči od šoka, da na svetu obstaja toliko trpljenja. Odločil se je, da bo poiskal pot, ki bo vodila do prenehanja trpljenja. Sredi noči je odšel iz palače in se podal na pot asketa. Siddhārtha se je začel uriti pod različnimi učitelji, vendar kljub temu, da je hitro osvojil vsa učenja, ni bil zadovoljen, saj nobeno učenje ni vodilo do popolnega prenehanja trpljenja. Po tem se je odločil za hudo obliko askeze, vendar tudi s to pot- jo ni prišel bližje svojemu cilju, zato je opustil tudi askezo. Odločnejši kot kadarkoli je nadaljeval z meditacijo. Ko je prišel v Bodh Gayo, se je usedel pod drevo razsvetljenja in se zaobljubil, da ne bo vstal, dokler se ne razsvetli. Kmalu zatem se je Siddhārtha razsvetlil in postal popolno- ma razsvetljeni Buda. Nekaj tednov po razsvetljenju je Buda podal prvi nauk o 4 plemenitah resnicah v Sarnathu. Buda je preostanek svojega življenja učil, dokler ni v starosti 81 let umrl oz. vstopil v t. i. parinirvano. Posebna biografija Posebna biografija izhaja iz mahajana suter, kot je na primer Lalitavistara Sūtra. Ta interpretacija življenja Bude zgoraj opisano bio- grafijo sprejema, vendar jo predstavi s širše perspektive. Po tej inter- pretaciji je Buda postal razsvetljen že pred mnogimi eoni. Ko pa je razmiš ljal, kako bi pomagal čim več bitjem, je videl, da bi to lahko storil tako, da bi se rodil na Zemlji. Kljub temu, da je že razsvetljen, bi s svo- jo življenjsko potjo – najprej razkošnim posvetnim življenjem, ki mu je sledilo obdobje intenzivnega iskanja resnice ter dosega razsvetljenja – vsem bitjem pokazal način, kako tudi sama dosežejo enako stanje. S tem je torej njegovo celotno življenje razumljeno kot nekakšna predsta- va, ki služi kot zgled bitjem, kako se lahko tudi sama osvobodijo vsega trpljen ja in dosežejo razsvetljenje. Še ena zanimiva razlika se pojavi pri razumevanju Budove smrti oz. t. i. parinirvane. Ena od razlag parinirvane, ki jo podaja hinajana, pravi, da ravno tako kot plamen sveče izgine, ko izgori ves vosek, izgine tudi 99 BORIS SIMONČIČ zavest, ko »izgori« vsa karma in negativna stanja uma.1 To pomeni, da se Buda po smrti ne bo več rodil, saj bo njegova zavest ugasnila. Tradicija mahajana tradicija te razlage na sprejema, saj pravi, da zavest nikoli ne more ugasniti. Ko Buda vstopi v parinirvano, ne izgine, ampak se rodi tam, kjer lahko pomaga čim več bitjem. Ta cikel se za Budo nikoli ne konča. Tradicija mahajana pravi, da se bodo Bude v različnih oblikah pojavljali v samsari, dokler vsa bitja ne bodo dosegla stanja osvobojenja. Skupna učenja Ravno tako kot imata hinajana in mahajana skupno biografijo Bude, je skupen ali pa vsaj zelo podoben tudi velik del drugih vidikov budizma. To zajema tako temeljne pojme, učenja in filozofijo kot tudi vrste medi- tacij, zaobljub, načina življenja menihov in nun, pomembnih realizira- nih bitij ipd. Skupna učenja predstavljajo temelj poti mahajana in vsa ta učen ja mora praktikant na poti mahajane slej ko prej osvojiti. Šele z dob- rim razumevanjem skupnega dela se lahko pri praktikantu pojavi iskre- na želja po tem, da bi razvil bodičito in postal popolnoma razsvetljen Buda, ki bo pomagal vsem bitjem brez omejitev prostora in časa. Štiri plemenite resnice Prvo učenje Bude Šakjamunija po njegovem razsvetljenju je učenje o štirih plemenitih resnicah.2 Kljub temu, da to učenje govori o štirih resnicah našega obstoja, pa se jih večina bitij ne zaveda in to jim prina- ša trpljenje. Kdor doseže popolno razumevanje in uvid v te štiri resnice, se osvobodi vsega trpljenja in postane realizirano (oz. v kontekstu tega prevoda »plemenito«) bitje. Prva plemenita resnica se imenuje plemenita resnica o trpljenju. Ta resnica opisuje prisotnost trpljenja v našem življenju in življenju vseh 1 Obstajajo pa tudi druge razlage, kot je na primer ta, da stanja po parinirvani ni mogoče razumeti in zato ni pravilno preprosto reči, da zavest izgine. 2 Dharmachakrapravartana Sūtra. 100 ŠTUDIJSKI VEČERI bitij, ki še niso dosegla osvoboditve iz samsare. Za samsaro je značil- no trpljenje treh vrst. Prva vrsta se imenuje trpljenje trpljenja, ki ozna- čuje trpljenje, kot ga ljudje običajno definiramo. Sem spadajo vse oblike fizičnega in umskega trpljenja, od majhnega neugodja pa vse do hudih bolečin. Druga vrsta je trpljenja se imenuje trpljenje spremembe. Tu ra- zumemo, da tudi stvari, ki jih običajno dojemamo kot prijetne, že v sebi vsebujejo seme trpljenja, saj se bodo slej ko prej končale in s tem tudi pri- jeten občutek povezan z njimi. Na te stvari se torej ne moremo zanesti in so zato po svoji naravi trpljenje. Za ilustracijo: kadar dolgo sedimo, prič- nemo doživljati bolečino. Vstanemo in zdi se nam, da doživljamo ugod- je; a ta občutek ugodja že vsebuje izvor trpljenja, ki se bo manifestiralo, če bomo predolgo stali. Vse prijetne stvari so torej le na videz prijetne, v resnici pa vsebujejo oz. so trpljenje. Tretja, najbolj zakrita, vrsta trpljen ja pa se imenuje vseprežemajoče trpljenje. Tu gre za dejstvo, da smo pod- vrženi trpljenju in da nimamo vpliva na to, kdaj in kakšno trpljenje nas bo doletelo. Ta nemoč je sama po sebi oblika trpljenja. Trpljenje lahko delimo tudi drugače, in sicer na štiri vrste. Po tej delitvi spoznamo, da je vsako bitje podvrženo trpljenju rojstva, staranja, bolezni in smrti. Tem štirim trpljenjem ne more ubežati nihče. Druga plemenita resnica se imenuje plemenita resnica o izvoru trpljen- ja. Ta resnica se opira na eno izmed temeljnih budističnih prepričanj, na zakon vzroka in posledice. To zakon pravi, da ima vsak pojav svoj vzrok, kar pomeni, da ima torej tudi trpljenje svoje vzroke. Druga plemenita resnica govori o tem, od kje izvirajo vzroki trpljenja. Budistično prepri- čanje je, da ti vzroki izhajajo iz nevednosti o tem, kako stvari v resni- ci obstajajo. Tu ne gre samo za intelektualno nerazumevanje, ampak za naše notranje dojemanje načina obstoja stvari, da stvari obstajajo same po sebi, neodvisno od nas. Zaradi te nevednosti se v našem umu pojavi- jo negativna čustva, kot so jeza, navezanost, napuh, ljubosumnost, strah itd. Ta negativna čustva poleg očitnega trpljenja ustvarjajo tudi negativ- no energijo, ki jo imenujemo karma, in ta negativna energija čez čas do- zori v obliki neprijetnih izkušenj. Tretja plemenita resnica se imenuje plemenita resnica o prenehanju trpljenja. Tudi ta resnica se opira na razumevanje zakona vzroka in po- 101 BORIS SIMONČIČ sledice. Ko razumemo, da je trpljenje rezultat nekega vzroka, ugotovimo, da se trpljenja lahko osvobodimo, če odstranimo vzroke zanj. In ker so vzroki oz. izvor trpljenja v nas samih, imamo moč, da te vzroke odstra- nimo oz. jih prenehamo ustvarjati. To je eno izmed najbolj »revolucio- narnih« učenj Bude – trpljenje je možno popolnoma izničiti. Četrta plemenita resnica se imenuje plemenita resnica o poti do pre- nehanja trpljenja. Razumevanje tretje plemenite resnice nam ne bi prav veliko pomagalo, če ne bi Buda učil tudi načina, kako odstraniti vzro- ke za trpljenje. Pot do prenehanja ustvarjanja vzrokov trpljenja temelji na osemčlenski poti, na kateri se izogibamo desetim nevrlim dejanjem telesa, govora in uma: ubijanju, kraji, neprimernemu spolnemu veden- ju, laganju, izrekanju besed, ki razdvajajo, grobemu govorjenju, praz- nemu besedičenju, lakomnosti, zlonamernosti in napačnim nazorom. Dosledno sledenje osemčleni poti nas bo sčasoma pripeljajo do osvobo- ditve od trpljenja. Zaradi velikega poudarka meditacije o prisotnosti trpljenja veliko lju- di budizem zmotno razume kot depresivno vero, ki ima zelo negativen odnos do življenja. To razumevanje pa je dejansko zmotno, saj je bistvo razumevanja štirih plemeniti resnic to, da se soočimo s trpljenjem in spoznamo, da je vzrok trpljenja v nas samih. Ko to spoznamo, se razvi- je želja po odrešitvi iz trpljenja – stopimo na duhovno pot in sčasoma postanemo prosti trpljenja. Resnica je torej ravno obratna – budizem ni negativna, ampak izrazito pozitivna vera, saj nas uči, da se lahko sami za vedno osvobodimo vsega trpljenja. Karma Kot smo videli pri opisu štirih plemenitih resnic, se po budističnem prepričanju stvari ne zgodijo po naključju, ampak se pojavijo kot re- zultat v preteklosti ustvarjenih vzrokov. Te vzroke ustvarjamo s svo- jim delovanjem. Vsako naše dejanje namreč ustvari specifično energi- jo, ki jo imenujemo karma. Ta karma se shrani na naši zavesti in ostane tam, dokler ne dozori in prinese nekega rezultata. S pozitivnimi dejan- ji ustvarjamo pozitivno karmo, ki nam bo prinesla prijeten rezultat. Z negativnimi dejanji pa ustvarjamo negativno karmo, ki nam bo prines- 102 ŠTUDIJSKI VEČERI la neprijeten rezultat. Budizem poudarja, da smo mi sami odgovorni za svoje življenje in za vse, kar se nam zgodi. Karma nima intelekta ali namena, je preprosto univerzalen zakon, kot na primer gravitacija. Če v zrak vržemo kamen, bo padel nazaj na tla, nikogar ni, ki odloči, da naj kamen pade na tla. Podobno je tudi, ko mis- limo in delujemo na določen način in se energija teh dejanj slej ko prej vrne nazaj, bodisi v pozitivni bodisi v negativni obliki. Zmotno prepri- čanje o karmi je, da je to usoda. To ne drži, saj se naša karma neneh- no spreminja glede na naša dejanja. Poleg tega lahko karmo tudi sami zavestno spremenimo oz. očistimo z različnimi duhovnimi praksa mi. To pomeni, da tudi nekdo, ki je zbral veliko negativne karme, ni obso- jen na trpljenje, če bo le začel delati dobro ter poskušal pomagati dru- gim bitjem. Glede na moč našega dejanja je določena tudi moč karme. Dejanja, ki se jih komaj zavedamo, ustvarjajo relativno šibko karmo, zelo čust- veno nabita dejanja pa lahko ustvarijo izredno močno karmo. Ko pride čas, da zapustimo to telo, bo naša karma določila kraj in okol je našega naslednjega rojstva. Če je na naši zavesti več pozitivne karme, se bomo rodili v prijetnih okoliščinah, če ne, pa v neprijetnejših. Zato je po bu- dističnem prepričanju zelo pomembno, da vedno poskušamo delovati čim pozitivneje in še posebej v dobrobit vseh bitij. S tem bomo zagoto- vo ustvarili pozitivno karmo, ki nam bo v prihodnosti prinesla pozi- tivne rezultate in tudi rojstvo v enem izmed višjih kral jestev samsare. Samsara Samsara označuje šest možnih področij obstoja ali kraljestev, v ka- terih krožimo od časa brez začetka. Glede na trenutno karmo se včasih znajdemo v višjih, včasih pa v nižjih kraljestvih. Nikoli ne obtičimo za vso večnost v katerem od šestih kraljestev, temveč samo za ustrezen čas, za katerega smo ustvarili vzroke, nato pa se ponovno rodimo v drugem kraljestvu. Samsara se deli na tri višja in tri nižja kraljestva. Najnižje od teh treh nižjih kraljestev je pekel. To je kraljestvo hude- ga trpljenja, v katerem je življenje zelo dolgo. Glavni vzrok za rojstvo v to trpljenje je huda negativna karma, ki izvira iz sovraštva. Naslednje 103 BORIS SIMONČIČ nižje kraljestvo je kraljestvo lačnih duhov, ki je zaznamovano z neneh- nim zelo močnimi željami, ki pa jih ni mogoče izpolniti, zato ta bitja zelo trpijo. V to kraljestvo se bitja rodijo zaradi negativne karme in gra- bežljivosti. Med nižja kraljestva sodi tudi kraljestvo živali, ki je prežeto s trpljenjem zaradi mraza, vročine, lakote, boja za preživetje ipd. Vzrok za tako rojstvo je negativna karma in omejenost uma, zato je omejena inteligenca in posledično tudi duhovni razvoj ni mogoč. Višja kraljestva se delijo na kraljestvo ljudi, kraljestvo bogov in kral jestvo polbogov. Kraljestvo ljudi nam je seveda znano, z budistič- ne perspektive pa je zanj značilno to, da tu ni ne preveč bolečine ne preveč zadovoljstva, zato bitja tu najlažje razvijejo zanimanje za du- hovnost. Ker lahko to rojstvo izkoristimo za napredovanje po duhov- ni poti, rojstvo v kraljestvu ljudi imenujemo tudi dragoceno človeško rojstvo. Vzrok za rojstvo kot človek je dobra karma in etična narav- nanost. Za kraljestvo bogov je značilno dolgo življenje, polno razkoš- ja in najrazličnejših užitkov. Vzrok za tako rojstvo je zelo veliko dobre karme. Žal je tudi tako življenje minljivo in ko se dobra karma pora- bi, se konča tudi življenje. Ker so bogovi karme porabili ogromno dob- re karme, se po smrti lahko rodijo v nižjih kraljestvih. Življenje pol- bogov je podobno življenju bogov, vendar svojega razkošja ne morejo v miru uživati, saj so vedno ljubosumni na druge, ker se jim zdi, da imajo drugi več kot oni sami. Trije dragulji Ko razvijamo zavedanje, da je samsara polna trpljenja, se v nas po- rodi želja, da bi se tega trpljenja osvobodili. Hkrati tudi prepoznamo, da tega nismo sposobni storiti sami in da potrebujemo pomoč. V budizmu se za pomoč obrnemo k trem draguljem. Prvi dragulj je Buda. Buda ni le eno bitje, zgodovinski Šakjamuni Buda, ampak označuje vsa razsvetljena bitja, ki so se popolnoma osvobodila vsega trpljenja. Ker taka bitja vedo, kako se osvoboditi trpljenja, se k njim obrnemo po pomoč. Drugi dra- gulj je darma oz. nauki vseh bud. Pot, ki vodi izven trpljenja, je opisana v teh naukih, zato so za budista kot dragulj, ki ga vodi onkraj trpljenja. Tretji dragulj pa se imenuje sanga in označuje vsa tista bitja, ki še niso 104 ŠTUDIJSKI VEČERI nujno dosegla razsvetljenja, so pa dosegla vsaj osvoboditev iz samsare. Ko praktikant razvije zaupanje v tri dragulje, lahko opravi tudi kratek obred jemanja zatočišča v tri dragulje, kar predstavlja nekakšen budi- stični krst. Praznina Najvišja ali absolutna resnica se v budizmu imenuje praznina. Gre za eno najtežje razumljivih učenj, ki pa je ključno za osvoboditev iz samsare in za razsvetljenje. S to besedo budizem opisuje končno stanje vseh poja- vov. Nekoliko poenostavljeno rečeno, gre za dejstvo, da pojavi ne obsta- jajo tako, kot jih zaznavamo, ampak da so odvisni od vzrokov, ki smo jih ustvarili. Praznina se pogosto napačno razume kot ničnost ali nihi- lizem, vendar to ni pravilno razumevanje. Buda je učil, da pojavi obsta- jajo, vendar ne sami po sebi. Posebnosti budizma mahajana Naziva hinajana in mahajana se prvič pojavita v sutrah prajñāpāra- mitā oz. v sutrah o izpolnitvi modrosti, ki so se pojavile okoli druge- ga stoletja našega štetja. Te sutre so bile ene izmed prvih besedil bu- dizma mahajana. Dobesedni prevod besede hinajana je majhno vozilo, ker je glavni cilj praktikanta lastno osvobojenje in popoln mir nirva- ne. Dobesedni prevod besede mahajana pa je veliko vozilo, ker je glavni cilj praktikanta višji, in sicer popolno razsvetljenje ter pomoč vsem bit- jem, da tudi sama dosežejo tako stanje. Stanje budovstva se od nirvane razlikuje po tem, da ima buda veliko več kvalitet od nekoga, ki je do- segel nirvano. Bude namreč veljajo za vsevedne in so zato najbolj kva- lificirani, da vodijo druga bitja po poti do osvobojenja. Uporaba besed majhno in veliko vozilo je sicer nekoliko problematična, saj se lahko ra- zume diskriminatorno, zato je treba še enkrat poudariti, da mahajana hinajane nima za manjvredno. 105 BORIS SIMONČIČ Avtentičnost budima mahajana Eno prvih vprašanj, ki se pojavi pri budizmu mahajana, je vprašan je njegovega izvora in avtentičnosti. Že od samega začetka budizma ma- hajana druge šole izpostavljajo sledeča vprašanja: ali je Buda sploh učil budizem mahajana? Ali niso sutre mahajana nastale šele kasneje? Ali niso sutre mahajana, kot so na primer sutre prajñāpāramitā, kontradik- torne z ostalimi Budovimi nauki? Od kod prihaja tantrična oblika bu- dizma mahajana? Ipd. Nekaj odgovorov na ta vprašanja v svojem največjem delu podaja Śāntideva, izjemen indijski budistični modrec, ki je živel in učil v 8. stoletju. To delo se imenuje Bodhisattvacaryāvatāra oz. Način življenja Bodisatve in predstavlja eno izmed najpomembnejših besedil celotne li- terature mahajana. V tem delu Śāntideva opisuje, kako naj bi razmišljal in deloval praktikant, ki si prizadeva hoditi po poti mahajane, razlo- ži najsubtilnejše filozofske vidike praznine, opiše meditativne prakse, s katerimi razvijemo najvišjo motivacijo oz. bodičito, dotakne pa se tudi vprašanja avtentičnosti mahajane. Śāntideva hinajani najprej odgovori, da se vsi razlogi, s katerimi hi- najana zavrača mahajano, lahko obrnejo tudi proti njim samim in zato z njimi ničesar ne morejo dokazati. V enem izmed verzov namišlje- ni pripadnik hinajane pravi, da sutre hinajana in mahajana sprejemajo oboji, sutre mahajana pa le mahajana, zato lahko rečemo, da je hinaja- na avtentična, mahajana pa ne. To logiko Śāntideva zavrača in odgovar- ja, da strinjanje dveh strani ne more biti merilo za pravilnost nečesa. V nasprotnem primeru bi bile pravilne celo Vede, saj se z njimi strinja ve- liko ljudi. Druga kritika leti na to, da so se sutre mahajana dolgo časa prenašale le ustno in so bile zapisane šele po smrti Bude ter jih zato ne moremo imeti za Budov nauk. Śāntideva odgovarja, da isto velja tudi za sutre hinajana, saj so se tudi te sutre dolgo časa prenašale samo ustno in so bile zapisane šele po Budovi smrti. Ena od kritik je tudi ta, da so sut- re mahajana kontradiktorne z ostalim Budovim naukom, saj naj jih ne bi razumeli niti modreci, kot je bil Mahākāśyapa. Śāntideva odgovar- ja, da to ne more biti merilo, saj nerazumevanje enega posameznika ne pomeni, da učenja niso pravilna. Poleg tega pa hinajana ne more zago- 106 ŠTUDIJSKI VEČERI tovo vedeti, ali ni morda Mahākāśyapa v resnici razumel in sprejemal nauke, predstavljene v sutrah prajñāpāramitā. Bodičita ali um prebujenja Kot je bilo omenjeno že zgoraj, je glavna razlika med potjo hinajane in potjo mahajane motivacija praktikanta. Praktikant hinajane si želi doseči lastno osvobojenje, praktikant mahajane pa si želi doseči še viš- je stanje, stanje popolnega razsvetljenja oz. budovstva, da bo lahko tudi vsem ostalim bitjem pomagal doseči enako stanje. Ta motivacija prak- tikanta mahajane se imenuje bodičita ali um prebujenja. Včasih se be- sedo bodičita poenostavljeno prevaja kot »sočutje«, vendar ta prevod ne povzema globine te motivacije. Klasično definicijo bodičite lahko najdemo na začetku prvega po- glavja besedila Abhisamayālankāra oz. Okras jasnih. To besedilo se pri- pisuje budi Maitreyi in vsebuje razlago strukture celotne budistične poti. V tibetanskih samostanskih univerzah je preučevanju tega besedila in komentarjem nanj namenjenih šest let in to predstavlja enega od ključ- nih delov celotnega kurikuluma. Definicija bodičite se glasi takole: bo- dičita je želja doseči popolno razsvetljenje za korist vseh bitij. Ta definici- ja predstavlja samo bistvo mahajane. Ko praktikant razvije bodičito, se imenuje bodisatva ali sin bude. S tem še ni zaključil svoje duhovne poti, ampak še naprej razvija svojo motivacijo ter modrost, dokler ne dose- že popolnega razsvetljenja in postane buda. Nekdo, ki je razvil bodiči- to, ne bo nikoli prenehal pomagati drugim bitjem, vse dokler tudi sama ne bodo dosegla razsvetljenja. Kako razviti bodičito Obstajata več metod oz. meditacij, kako razviti bodičito. Ena najbolj znanih meditacij za razvijanje bodičite se imenuje navodilo o vzrokih in posledici v sedmih točkah oz. šest vzrokov za eno posledico. Na začet- ku te meditacije najprej poskušamo razviti občutek enakodušnosti do vseh bitij, potem pa nadaljujemo v šestih korakih, ki predstavljajo šest vzrokov za eno posledico, torej bodičito. Prvi korak je, da vsa bitja pre- . 107 BORIS SIMONČIČ poznamo za naše matere iz prejšnjih življenj. Ker samsara nima začet- ka, je tudi število naših prejšnjih življenj neomejeno, zato lahko prepo- znamo, da so bila vsa bitja nekoč naše lastne matere. V drugem koraku razmišljamo o prijaznosti naših mater, ki so skrbele za nas in se za nas trudile po najboljših močeh. V tretjem koraku prepoznamo, da jim mo- ramo to prijaznost poplačati tako, da jih poskušamo osvoboditi trpljen- ja. Ti trije koraki nas pripeljejo do četrtega koraka, ki je ta, da v sebi raz- vijemo ljubečo prijaznost. Ljubeča prijaznost je definirana kot želja, da bi vsa bitja imela srečo. V petem koraku razvijemo veliko sočutje, ki je de- finirano kot zelo močna želja, da bi bila vsa bitja prosta trpljenja. V nas se nato porodita močna odločenost in občutek odgovornosti, da bomo mi sami naredili vse, kar je v naši moči, da bomo vsa bitja osvobodili trpljenja. Ko spoznamo, da je stanje razsvetljenja edini način, kako lah- ko najbolje pomagamo vsem bitjem, teh šest vzrokov v nas porodi de- jansko bodičito. Druga zelo znana metoda se imenuje izenačevanje in izmenjevanje sebe z drugimi, kar vključuje meditacijo tonglen oz. meditacijo dajanja in jemanja. Začne se z meditacijo o tem, da ravno tako kot mi sami tudi vsa ostala bitja želijo biti srečna in prosta trpljenja. Kljub temu pa bit- ja zaradi svoje nevednosti pogosto ustvarjajo negativno karmo in s tem vzroke za trpljenje. Njihovo trpljenje v praktikantu mahajane sčasoma sproži izjemno močno sočutje, ki porodi željo, da bi praktikant nase prevzel trpljenje vseh bitij. To še dodatno utrjuje z meditacijo tonglen, pri kateri si pri vdihu predstavlja, da v obliki črnega dima nase prevzema vse trpljenje drugih bitij, pri izdihu pa si predstavlja, da v obliki svetlobe bitjem pošilja vse, kar si želijo. Včasih si pri teh meditacijah praktikanti dodatno pomagajo z navdihujočimi pesmimi ali verzi, kot je na primer sledeč verz Pančen Lame:3 O častiti sočutni Guruji, prosimo za vaše blagoslove, da bi vsi karmični dolgovi, ovire in trpljenja maternih bitij brez izjeme dozoreli nad nami takoj zdaj, 3 Panchen Lozang Chökyi Gyaltsen (1570–1662), učitelj petega Dalaj Lame (1617–1682). 108 ŠTUDIJSKI VEČERI ter da bi svojo srečo in vrlino dali drugim in s tem vsem bitjem podelili blaženost. Poleg opisanih meditacij je zelo razširjena in priljubljena praksa re- citiranje manter. Tukaj gre za ponavljanje določenih kombinacij zlogov, običajno v sanskrtu, ki v kombinaciji s predpisano vizualizacijo vpliva- jo na naše notranje energije in jih s tem preobražajo, posledično pa pre- obražajo tudi naš um. Vsaka mantra ima svoj specifičen namen, nekate- re odstranjujejo strah, z drugimi razvijamo sočutje, modrost itd. Najbolj razširjena mantra je mantra Bude sočutja Čenreziga,4 om mani padme hūm (izg. om mani padme hum ali om mani peme hum). S ponavljan- jem te mantre razvijamo sočutje do vseh bitij in ta metoda je tudi eden od načinov, kako lahko razvijemo bodičito. Bodičita v vsakodnevnem življenju Neizogiben del razvijanja in poglabljanja bodičite je tudi implemen- tacija v vsakodnevnem življenju, ki se lahko izkaže za veliko zahtevnej- šo nalogo kot formalne prakse. Ko praktikant meditira v miru, brez več- jih težav in nadlog, mu je lažje razviti sočutje in ljubezen do drugih kot pa v včasih hektičnih razmerah vsakodnevnega življenja. Vendar pa je lahko ravno vsakodnevno življenje pravi pokazatelj, kako daleč v svo- ji transformaciji v bodisatvo je praktikant že prišel in koliko dela ima še pred sabo. Ena od temeljnih praks, ki zaobjema prakticiranje celotne poti bodi- satve, je urjenje v šestih popolnostih. Prva izmed teh popolnosti je veli- kodušnost, pri kateri praktikant razvija naravnanost, da bi bitjem lahko dal vse tisto, kar potrebujejo, tako materialne stvari kot tudi podporo pri duhovnem razvoju. Druga popolnost je etičnost oz. moralnost, ki vklju- čuje izogibanje nevrlim dejanjem, še posebej škodovanju drugim bitjem, saj bi bilo to v popolnem nasprotju z idealom sočutja bodisatve. Tretja popolnost je potrpežljivost, kjer se praktikant trudi ohraniti miren in sočuten um tudi v situacijah, ki bi sicer sprožile nemir ali jezo. Četrta 4 Buda sočutja se v tibetanščini imenuje Čenrezig (spyan ras gzigs), v sanskrtu pa Avalokiteśvara. . . . 109 BORIS SIMONČIČ popolnost je radostno prizadevanje, ki predstavlja radost in vztrajnost do hoje po duhovni poti. Peta popolnost je popolnost osredotočenosti, kjer praktikant razvija sposobnost enotočkovne koncentracije. Šesta po- polnost je modrost, razumevanje prave narave resničnosti. Praktikant se začne uriti v teh šest popolnosti že na začetku poti, vendar jih bo de- jansko izpopolnil šele takrat, ko bo postal buda. Vadžrajana ali Mantrajana ali Tantrajana Budizem mahajana se deli na dve glavni veji – sutrajano in vadžraja- no. Vadražjano poznamo tudi pod imenom mantrajana, tantrajana ali najpogosteje, tantra. Pot sutrajane je pot preučevanja besedil, umirjan- ja uma in umirjanja negativnih čustev. Gre za relativno jasen in enosta- ven pristop, ki praktikanta sčasoma pripelje do razsvetljenja. Vendar pa nekateri praktikanti mahajane ne želijo porabiti toliko časa na duhov- ni poti, saj to pomeni, da bodo lahko pomagali drugim bitjem šele čez veliko časa. Zaradi želje, da bi čim prej dosegli stanje, kjer bodo poma- gali ostalim bitjem, se ti praktikanti odločijo za hitrejšo, a nevarnejšo pot – pot vadžrajane. Ta namesto počasnega umirjanja poudarja direkt- no transformacijo negativnih čustev. To praktikant doseže s pomočjo prefinjenih tehnik, kot so vizualizacije, recitacija manter, uravnavanje notranjih energij in spoznavanje z najglobljimi stanji uma. Vse to lahko praktikanta do razsvetljenja pripelje veliko hitreje kot pot sutrajane in s tem prej prinese korist vsem drugim bitjem ter jim pomaga pri osvo- boditvi od trpljenja. Zaključek Vse religije v svojem bistvu stremijo k temu, da bi v svet prinesle več miru in zadovoljstva. Za različna bitja so koristni različni pristopi, zato bi bilo stališče, da je le ena vera resnično prava, napačno, saj bi s tem zelo omejili različne načine, kako prinesti mir in srečo v življenja mili- 110 ŠTUDIJSKI VEČERI jonov ljudi. Prispevek budizma mahajana k temu skupnemu cilju je, da nas spodbuja, naj razvijamo sočutje, ljubezen, potrpežljivost in druge pozitivne lastnosti, glavni cilj pa je razviti bodičito ter doseči budovstvo, stanje, v katerem bomo pomagali vsem bitjem brez omejitev prostora in časa. To lepo povzame tudi en najbolj znanih verzov Śāntideve, ki naj služi tudi kot končna misel tega članka: Dokler bo obstajal prostor, in dokler bodo obstajala čuteča bitja, dotlej naj ostanem tudi jaz, da razblinim bedo tega sveta. viri in literatura Hopkins, Jeffrey. 2006. Kindness, Clarity, and Insight. Snow Lion. Hopkins, Jeffrey, in Yi, Jongbok. 2016a. Maitreya‘s Ornament for the Clear Realizati- ons. UMA Institute for Tibetan Studies. http://uma-tibet.org/pdf/greatbooks/OR- NAMENT-root-versesweb.pdf Hopkins, Jeffrey, in Yi, Jongbok. 2016b. Ngag-wang-pal-dan’s Explanation of the Tre- atise »Ornament for the Clear Realizations«. UMA Institute for Tibetan Studi- es. http://uma-tibet.org/pdf/seventy/MAITREYA_ORNAMENT_NWPD_08.pdf Gyatso, Tenzin (XIV. Dalai Lama). 1998. The Four Noble Truths. Thorsons. Gyatso, Tenzin (XIV. Dalai Lama). 2003. The Path to Bliss: A Practical Guide to Stages of Meditation. Shambhala. Napper, Elizabeth. 2016. Kön-chog-jig-may-wang-po’s Presentation of the Grounds and Paths: Beautiful Ornament of the Three Vehicles. UMA Institute for Tibetan Studi- es. http://uma-tibet.org/pdf/greatbooks/Grounds_Paths_only02WEB.pdf Pelden, Khenchen Kunzang. 1999. Wisdom: Two Buddhist Commentaries. Editions Padmakara. Rinchen, Sonam. 1998. The Six Perfections: An Oral Teaching. Snow Lion. Tsong-kha-pa. 2014a. The Great Treatise on the Stages of the Path to Enlightenment (Volume 1) (The Lamrim Chenmo). Snow Lion. Tsong-kha-pa. 2014b. The Great Treatise on the Stages of the Path to Enlightenment (Volume 2) (The Lamrim Chenmo). Snow Lion. https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(27)95-110