Inserat! se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
12 ,,	i, D 2 ,j
16 d D >i >i	'i
Pri večkratnem tiskanji se ■ena primerno zmanjša.
Rokopisi
te ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trga h. št. 16.
SLOVENEC.
Političen list za slovenski naroö.
Knez in škof dr. Janez Zlatonst Pogačar.
Naša škofija, ki je bila po prostovoljni odpovedi mil. knezo-škofa Jerneja Vidmarja že tretje leto izpraznjena, dobila je zopet višjega dušnega pastirja. Presvitli cesar so namreč s sklepom od G. junija dosedanjega prošta, dr. Janeza Zlatousta Pogačarja imenovali za škofa ljubljanskega in papež jih bodo brž ko ne tudi še ta mesec s posebnim brevem pre-konizirali.
Novoizvoljeni knezoškof so se rodili 22. januarja 1811 na Vrbi, vasi brezniške župnije na Gorenjskem. Ker ta čas na Breznici še ni bilo šole, hodili so najprvo v šolo v Gradu, materinem rojstnem kraji. Leta 1820 so jih starši poslali v ljubljansko normalko. V Ljubljani so dovršili tudi šestere gimnazijske razrede pa obe filozofični leti in 4 teologične učilne tečaje na tedanji c. k. liceji. Leta 1834 so bili od ranjega knezoškofa Antona Alojzija v inašnika posvečeui iu še tisto leto poslani na Dunaj študirat doktorstvo sv. pisma. 5. avgusta 1887 postali so doktor bogoslovja. Vrnivši se v domovino postali so kaplan pri sv. Petru v Ljubljani, pa že čez pol leta, 18. februarija 1838, bili so od cesarja imenovani za profesorja dogmatike v bogoslovnici ljubljanski, za kar so bili že na Dunaju napravili konkurs. To službo so opravljali do meseca oktobra 1852., tedaj 14 in % leta, med kterim časom so jih ranji škof Wolf vporabljali še za mnogovrstna druga cerkvena poslovanja.
Pet let, t. j. od 1. oktobra 1838 do 5. no vembra 1843, učili so tudi na filozofični fa-
kulteti odgojeznanstvo ter od 1. oktobra 1842 do 5. novembra 1843 nadomestovali tudi učitelja krščanskega nauka in ekshortatorja na istem filozotičnem učilišči. Ker se je bila leta
1844	na tedanji liceji izpraznila stolica profesorja sv. pisma stare zaveze, izročilo se je tudi namestovanje te službe do konca novembra
1845	dr. Pogačarju, ki so leta 1851 in 1852 v bogoslovju podučevali tudi metafiziko.
Ko so bili leta 1846 knezoškof Auton Alojzij ustanovili Alojznico, imenovali so profesorja dr. Pogačarja za vodjo tega zavoda, kteremu so bili skoz 12 let ravnatelj, ter z navdušeno marljivostjo podučevali mladino v raznovrstnih gimnazijskih predmetih. L. 1851 24. novembra jih je cesar imenoval za kanonika stolne cerkve ljubljanske; leta 1854 pa jih je škofijstvo izvolilo za svojega komisarja na c. kr. gornji gimnaziji in realki ljubljanski. Leta 1856 postali so najprvo svetovalec po konkordatu osnovane zakonske sodnije, potem predsednikov namestnik in 1859 prvomestnik temu sodnjišču, leta 1860 pa „Canonicus theo-logus."
Od 10. marcija 1859 do 1. majnika 18G1, ko se je osnoval deželni odbor, bili so tudi pooblaščenec pri kranjskih deželnih stanovih. 26. junija leta 1864 imenoval jili je cesar po smrti Zornovi za stolnega dekana; leta 1867 postali so vodja bogoslovskih naukov, 1. 1868 predsednik duhovskih preskušenj in prvomestnik na novo vredjenega cerkvenega sodstva pa knezoškofijskega konzistorija.
Leta 1869, 21. marcija, bili so poklicani vdeleževati se obravnav v ljudskih in privatnih šolah, leta 1870 pa so postali ud c. kr. šolskega sveta. 21. avgusta 1870 bili so slovesno
vmeščeni za prošta pri ljubljanskem stolnem kapitelji, 6. junija pa od svitlega cesarja imenovani za knezoškofa ljubljanskega.
Novoizvoljeni knez in škof so se med tem časom mnogostranko tudi prizadevali med du-hovstvom izbujati vednostnega duha. Iz tega namena so bili v drugi polovici 1. 1848 pričeli izdajati dva časopisa: „LaibacherKirchenzeitung" pa „slovenski cerkveni časopis", kterega so leta 1849 premenili v „Zgodnjo Danico", ktero so vredovali do leta 1852 in ki je doživela že 28. letnik. V tem času vredovali so tudi nemšk vednosten list „Theologische Zeitschrift" pa nemšk ljudski list „Zeit und Ewigkeit."
V mnogovrstnih poslih delujoči so se kaj radi pečali tudi z dušnim pastirstvom in ob marsikaki priliki v mestih in po deželi pridi-govali slovenski in nemški, ter 1. 1854 izdali so prelepo zbirko slovenskih pridig.
Iz teh kratkih životopisnih črtic je razvidno, da so izvedeni v raznih strokih vzvišenega svojega poklica, da dobro poznajo deželo in narod slovenski, čigar dušni in telesni blagor jim je bil vedno pri srcu. Če tudi že v letih, imajo vendar še tisto dušno in telesno gibčnost ter krepost, ki nam je porok vspeš-nega delovanja v novem svojem poklicu.
Politični pregled.
V Ljubljani, 7. julija. Avstrijske dežele.
Pogreli cesarja Ferdinanda
na Dunaju je bil v čeraj ob 5. uri popoludne. Vdeležila se ga je brezštevilna množica ljudi.
Hanani,
ali
poslednje dni v Jeruzalemu.
(Spisal E. Guenot — poslovenil F.Jaroslav.)
(Dalje.)
Gobovec molči, in videti je, da bo vsak hip ugasnil. Neskončno užaljeni Ilanani sklene roki in prosi s povzdignjenimi očmi: „Gospod Jezus, ne daj, da sin moje nesrečne sestre pogine na veke! Naj jaz umrjem mesto njega, oh, usmili se uboge njegove duše!"
Mila prošnja duhovnikova segla je Kari-kelju v srce. Svetla solza je prirosila v stekleno oko. ,,Ali mi res hoče Bog odpustiti?" milo vpraša položivši svojo roko v Hananijevo roko.
„Gotovo", odgovori duhovnik, „če le veruješ na njegovega Maziljenca in se očistiš svojih grehov. Vse ti hoče odpustiti, vse ti prizanesti."
„Jaz verujem in se kesam svojih grehov".
„Sedaj te morem krstiti, ni več nikakega zadržka". Hanani veli Danielu prinesti vode iz vira, 011 pak je glasno in razločno molil
vero umirajočemu, kakor so jo bili učili apo-steljni. Karikelj je dostavil svoj „Amen", in bil je krščen v imenu Očeta, Sina in svetega Duha. Oni hip, ko je krstna voda lila po glavi gobovčevej, izginile so gobe, znamenje, da seje duša umila in očistila. Žarek radosti je po-sijal iz oči Karikeljevih, ki so koj nato zastale na veke. Hanani se je zjokal, ali jokal je vsled hvaležnosti, a ne vsled žalosti. Poljubivši bledo čelo mrtvecu, poprosi stotnika, naj bi mu pomagal truplo zagrebsti.
Dogodek ta je globok vtis napravil na centurija pogana. Po pogrebu je poprosil Ilananija, naj bi tudi njega podučil in krstil. To se je tudi zgodilo.
Ko so se vračali, vprašal je Emilij duhovnika, zakaj mu je bil gobovec tako pri srcu. Ilanani razloži, da je bil v rodu ž njim, kar je še le včeraj izvedel iz nekega pisma. Noema, sestra Ilananijeva, bila je zaročena z Jonada-bom Farizejcem, ki pa jo je odslovil, potem ko je bil razvezal zakon z dovoljenjem višega svetništva, ter se potem v drugo oženil s Sa-lomito. Karikelj bil je njegov in Noemin sin. ,,Jonadab", nadaljeval je Hanani, „je pravo
zadel, ker se je bal, da se hočem jaz maščevati zavoljo svoje sestre. Da se je mogel laglje polastiti našega premoženja, dal je tudi mene po noči prijeti in odpeljati po morju. Pripluvši v ptujo deželo, bil sem prodan za roba. Moj gospod je bil zelo trd človek in me je prisilil, da sem se zaročil z neko Egipčanko iz odlične rodovine, ki je bila na enak način prišla v robstvo. Porodila mi je eno dete, ktero so nama mahoma po rojstvu vzeli. Ona je kmalo na to umrla od žalosti in trpljenja. Ob letu bil je umorjen moj gospod na povelje Tiberija cesarja, zakaj, tega jaz ue vem. Robove so prodali, jaz sem prišel na dom tvojega očeta Tita Vokoncija, ki je bil velikodušen in usmiljen, kakor ti. Nikdar hvaležni spomin na tega plemenitega Rimca ne bo izginil iz moje pameti. Ko me je tvoj oče čez nekaj let oprostil, mahoma sem se vračal domu na Judovsko. Na-veličavši se svetnih homatij, postal sem Esenec v Masfi, Jonadab pa je razsipno živel z mojim premoženjem."
„Ali ga nisi tožil?" vpraša Karin.
„Saj mu nisem mogel do živega priti. Meni so prijatelji pomrli, Jonadab pa je oblastoval
Po pošti	prejeman velja:
Za celo ieto	. . 10 gl. — kr.
za pol leta	. , 6 ,, — ,,,
za četrt leta	. . 2 „ 50 ,,
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 20 „ za četrt leta . . 2 ,, 10 V Ljubljani na dom pošiljaš. ► velja 60 kr. več na leto,
Vredništvo je na StulnemrttJjMJ? hiš. št. 284.
Izhaja potrikral na teden i v torek, četrtek in soboto.'.»I
Vtfji
Praški listi poročajo, da ljudstvo češko ki se je bilo v nedeljo iz vseh krajev zbralo k pogrebu, je bilo žaljeno, da so tako hitro ranjega cesarja skoz mesto peljali ua kolodvor iu da sprevoda ni vodil kardinal, ampak le dvorni kaplan. Tudi bi bili Čehi kaj radi videli, da bi bili cesarja pokopali v Pragi, kar si je po poročilu „Č e h a" tudi sam neki želel. „Včerajšnji dau, piše „Politik", bil je za naše kraljevo mesto posebno važen, gotovo najvažnejši v najnovejši zgodovini praški, Ferdinanda Dobrotljivega, kronanega kralja češkega, ki je več nego četrtsto let živel v mestu v naši sredi, so kot mrliča nesli iz mesta k večnemu pokoju v drugo mesto, drugo deželo, iz ktere le malokdaj za češko svojemu kralju vedno zvesto ljudstvo prihajajo vesela poročila."
Premoženje cesarjevo z vsemi posestvi je vredno čez 150 milijonov goldinarjev in se je vsled dobrega in varčnega gospodarstva v zadnjih letih skoro za polovico pomnožilo, dasi je za dobrodelne namene vsako leto daroval 1'/» do 2 milijona goldinarjev. Cesarju Maksu je bil o priliki, ko je šel v Ameriko, neki dal 5 milijonov.
41 *kii(>nih čolnih in kupil,j-skiSi obravnavali poroča „Mont.-Ilev.", da takrajlitavski ministri zahtevajo dosedanji stan in da se še o nobeni točki niso porazu-meli.
I.rof Xicli). poslanec avstrijski pri vladi turški, je pred svojim odhodom na odpust od Sultana dobil Osmanie-red, kar najbolj jasno priča, da se Zichy v Carigrad več ne bo vrnil.
X liradcn se bode te dni pričela pravda zoper znanega voditelja delavcev, dr. Tavšinskega in nektere tovarše njegove zarad veleizdaje. Dr. Tavšinski je namreč v zaporu skoval neko pesem, ter jo dal hraniti nekemu prijatelju. Policija je o neki hišni preiskavi to pesmico našla pri nekem sodelavcu „Tages-pošte" iu pri tej priliki tudi zasledila, da je nekaka delavska zarota razširjena po vsej Avstriji in da glavna njena središča so na Dunaju, v Pragi, Ileichenbergu in Gradcu. Pravijo, da so celo v zvezi z angleško Internacijo-nalo. Tudi v L j u b 1 j a u i ima Tavšinski svoje pomagače in slišali smo, da jih je bilo nekaj že k sodniji poklicanih.
\'/j lirnn se poroča, da je deželna
,sodnija 3. t. m. po izpraševanju priprla načelnika delavskega društva Edvarda Zachariasa, pa delavce Zachariasa, Bradačeka in Iudra. Delavci se dela še niso poprijeti.
f-ališku „Gazeta Narodova" v nekem uvodnem članku dokazuje, da needinost državne opozicije je kriva, da Nemci, kterih je komaj tretjina v Avstriji, čez Slovane gospo-dujeio. To je res, pravi, „Politik", a Poljaki so največ krivi, da se ni določil skupen federalističen program. Ko bi bil gališki klub leta 1871 po odstopu ministerstva Hohenwartovega
sprejel povabilo priti v Prag in s čehi se po-razumel o prihodnjem ravnanji, bi se bila skupna načela v programu določila. Pa doktor Z y b 1 i k i e w i c z, ki je hlepel po ministerstvu, je bil to zabranfl. Ko je v jeseni 1.1872 držuvnopravna stranka v dunajskih konferen-cijah snovala svoj program, Poljaki neki niso bili dostojno povabljeni in ko je marca 1873 federalistična stranka poljska zahtevala ta program razširiti tako, da bi se ga zamogle poprijeti vse proticentralistične stranke, ta predlog ni obveljal. Odtistihmal med Poljaki in drugimi federalističnimi strankami ni nobene zveze več, dasi je stranka Čartoriskega iu tudi Groholskega v državnem zboru večidel glasovala s Ilohenwartovim klubom. Pa to za skupno ravnanje proti centralističnemu sistemu še ue zadostuje, to sprevidi vsakdo in tudi Poljakom, kakor priča omenjeni članek, so se začele oči odpirati.
Slovaški rodoljub pa vrednik nepolitičnih „Cirkveuih listov", dr. Ilurban, je bil te dni od seniške okrajne sodnije obsojen na 3 mesece ječe in 100 gld. globe zarad nekterih člankov o panslavizmu, o pravicah slovaškega naroda, o neopravičeni madjarski hegemoniji in o odpravljenih slovaških gimnazijah. „Cirkveni Listy" hudo presedajo madjarom in to je bil najpoglavitnejši vzrok Ilurbanove obsodbe, ktere so madjarski listi silno veseli. „Nič mu ni pomagalo", pišejo, „da sodnija je bila z rodoljubi slovaškimi napolnjena, Slovak mora v ječo!"
L&otorccni dalmatinskim je vlada dovolila, da deželni hrambovci ohranijo svoje opanke pa svoja posebna orožja. Namesto prisege bodo le dali roko. Nemčurskim liberalcem to ni nič kaj všeč in se hudujejo nad Itodi-čem, da se je z lepo z njimi dogovoril. Te liste rogoviljenje najbolj veseli in kaj radi bi videli,
'da bi se v kotorski okolici zopet vnel upor, da bi imeli z nova priliko udrihati po Slovanih.
Vnanje države. l*rin»ka vlada je vsim pozuanskim kanonikom s 1. julijem ustavila dohodke. Noben kanonik pa tudi za nje ni prosil, da mu ni bilo treba obetati pokorščine do novih cerkvenih postav iu vlada nobenemu toliko ne zaupa, da bi mu brez omenjenega zagotovila izplačala dohodke. — Bivši odgovorni vrednik „Geruianije", Ernst Thieme, je bil nedavno zarad pritožeb obsojen na 9 mesecev ječe, 2. julija pa je bil sedanji odgovorni vrednik Gustav Taube že zopet pred sodnijo, ki mu je uaštela 10 novih pregreškov „Germauije". Tako svobodo katoliški listi vživaje na Pruskem!
l*a|»cž so v konsistoriju 5. t. m. ime-uovali mil. g. Dobrila za tržaškega, dr. llaisa za kraljevograškega in Fr. Schreiberja za škofa bamberškega. Tudi so imenovali več španjskih iu nekaj škofov i. p. inf.
Ix £|ianjskc$;'a poroča Savalls, da je 28. p. m. po noči pribrul v Mollins del Rey pri Barceloni, ter vjel celo posadko 176 mož in 7 oficirjev s 350 puškami vred in vsim streljivom. Z Madrida pa poročajo, da je Jo-vellar i. t. m. pri Mouli v beg zapodil Dorre-garaya, Cucala, pa Villalaina, Karlisti pa trdijo, da so se bile «prijele le prednje straže; Dor-regaray pa jo je ukrenil na stran, da bi bil Jovellarju prišel za hrbet. Madridska poročila od 4. julija pobito naznanjajo, da Jovellar je 400 bomb vrgel v mesto Cantaviejo, da bode pa še počakal, da dobi še težje topove. Iz tega je razvidno, da ni potolkel Dorregaraya, kakor so škodeželjno poročali liberalni listi, in da se Karlistom veliko bolje godi nego Alfousistom.
Izvirni dopisi.
s svojo stranko. Tudi nisem imel dovoljuih dokazov, brez njih pa kaj začeti, nikamor ne kaže. Imel sem sicer neko pisanje, ktero bi bil pa le o ugodnej priliki porabiti mogel, in to pisanje bila je pogodba Jonadabova zastran Noeme, njene dece, mene in njegovih pomočnikov. Eden teh možakov namreč je bil ponevedoma zgubil pisanje tisti dau, ko so imeli mene odpeljati z doma; jaz sem pisanje videl in skrivaj pobral. Povrnivši se ua Judovsko čakal sem ugodue prilike, da bi s tem dokazom stopil v javnost. Že sem prigotavljal potrebne priprave, kar je Jonadab, sam ne vem kako, izvedel, da imam jaz to pisanje, in najel je Karikelja, da bi me zavratno umoril. Res me je ta nesrečnik v stebrišču Salomonovem zabodel v prsi, in predno sem se zavedel, že več nisem imel važnega pisanja."
„Koliko let je od takrat?" vpraša Karin.
„Trideset".
Karin povč čestitemu starčeku, da Noema še živi, da sta on in Lucij ž njo govorila v Tirzi.
„Če se Nahamaniju posreči priti v grad", meni Emilij, ,,gotovo jo bode spoznal in seboj'
vzel. Midva sva vzadnjič poskrbela toliko, da se bo lepše in boljše ravnalo ž njo in z Demo".
„Ali!" vzdihne Ilanani, „kako se godi Nahamaniju. Nič nismo zvedeli o njem. Da je srečno dospel v Tirzo, davno že bi se bil moral povrniti. Morda je umrl, sicer bi nam bil gotovo kaj poročil."
„Mogoče", meni Emilij, „a mogoče tudi to, da so ga zadržale čete Tamarove in Ara-move, ktere čedalje bolj vznemirjajo desno obrežje Jordanovo iu okolico Tirzko. Nu, pa saj bomo kmalo kaj več izvedeli, kajti Lucij Vitalij, naš prijatelj, šel je te dni na čelu nekolikim četam in konjiči razbojnike lovit. Gotovo se hoče tudi v Tirzi oglasiti.
Že se je danilo, ko je ta petorica kristijanov došla v ležišče. Emilij in Karin bi bila rada Ilauanija in Daniela pri sebi obdržala in jima varno zavetje preskrbela, ali Juda nista
hotela ostati pri Rimcih, nego sta se vrnila v mesto z izgovorom, da imata važnih opravkov. „Ali sme pastir pustiti ovce v puščavi?" vpraša Ilanani in seže v roke prijateljema.
(Dalje sledi.)
■ » Cerknice, 5. jun. „Slovenskega Narod-a" navadno ne berem in ga tudi ne maram brati, ker se mi škoda zdi za vsak trenutek, ki bi ga pošten človek zapravil z branjem tega — da hujše ne rečem — nepoštenega lista. Le po naklučji sem tedaj izvedel, kako ta listič v svojih številkah napada tukajšnjega g. dekana in kaplana gosp. E. Mi bi se za dotična dopisa, ki sta v škodo gotovo le gospodu botru samemu, še manj brigali, ko za lanski sneg, ker sta nedvomljivo prepričana oba gospoda, da je le čast za katoliškega duhovna, če liberalni listi ä la „Slov. Nar." na-nj svoj žolč razlivajo; samo zato tedaj, da bi svet izvedel resnico, podamo v pojasnilo sledeče vrstice:
Dan pred praznikom sv. Petra in Pavla proti večeru, ko se je gosp. dekan ravno na-pravljal, da bi stopil pred altar litanije molit, v naglici pride v žagrad babica z besedami: „krst je!" G. dekan, dobro vedoč, da bi ne bilo prav, ko bi se zavoljo krsta, za kterega, kakor je bilo znati, ravno ni bilo sile, za druga cerkvena opravila odločena ura premaknila in v cerkvi zbrano ljudstvo zavoljo tega moralo čakati, mirno odgovori, da naj se nekoliko počaka, da bodo litanije končane. Ko pa babica na^sak način precej hoče imeti krst, če tudi med litanijami, jej g. dekan veli, da se to ne bode zgodilo, ker ni navada, da bi se krščevalo med litanijami, sosebno, če ni nobene nevarnosti za življenje otrokovo. Na to se podajo boter, botra in babica z detetom domu in se vrnejo še le čez nekaj časa. G. dekan jc precej pripravljen, ter gre v cerkev otroka krščevat. Ker je bil pa za botra izbran naš dež. poslanec g. A. Obreza, mladoslo-venec od nog do glave, liberalec najčistejšega
plemena in goreč častivec Renana, čigar brezbožno kujigo je tudi drugim že ponujal, iu ker se ta gospod ne sramuje več tudi očitno trositi svojih brezverskih načel, ter je med drugim versko resnico „nezmotljivosti papeževe" vpričo g. kaplana E. trdovratno tajil iu zame-toval (kar s prisego potrditi je gosp. E. pripravljen!), ga je g. dekan pozval v žagrad iu prijazno nagovoril: „Ne zamerite, g. O., da stavim do vas vprašanje, če res to trdite, kar je bilo povedano od g. kaplana E., da ne verujete verske resuice o papeževej nezmotljivosti?'' G. boter, ki je bd v strašni zadregi, na to ni vedel druzega reči, kakor: „Ali sem sedaj pri izpovedi?" „Ne, niste pri izpovedi", odgovori g. dekan, a vendar vas vprašam z vso resnobo: Določno izrazite svojo misel!" Ko je pa na to g. O. spet tajil dotično versko resnico, je gosp. dekan storil, kar je po cer k v e n i h p o s t a v ah zapovedano. Rekel mu je, da mu vest ne pripušča, pripoznati ga za krstnega botra*). Nekako razžaljen g. O. odide in ž njim botra in babica z detetom. Se-le drugi dan so ga spet prinesli, in ker je prišel drug boter, bil je otrok krščen brez odloga — To je faktum, to edino je — istina! -Poglejmo sedaj še, kako se je „Narod" lagal v svojih dopisih:
1.	Prva laž je to, kar dopisnik pravi, da se g. dekanu ni ljubilo krstiti. Naj čast. bralec blagovoljno prebere še enkrat zgoraj navedene vzroke, zavoljo kterih g. dekan ni mogel precej krstiti, in potem naj presodi, če se to pravi, ne krstiti, ker se ni ljubilo, ali kaj? —
2.	Druga debela laž tiči v besedah: „dojde vendar-le povelje, donesti otroka". Kdo je dal to povelje? Ako imate še kaj resnicoljubja v sebi, morate reči: nihče, ker kakor ste poprej odšli, ste sedaj prišli iz lastnega nagiba.
3.	Dalje pravi dopis, da g. boter v Cerknici iu v okolici vživa največje zaupanje pri ljudstvu, in da ga Cerkničani in okoličani kot najpoštenejšega možaka najbolj čislajo in ljubijo. — No, g O., o tej reči pa kar molčite! Zakaj, kako „največje zaupanje" vživate pri tukajšnjem ljudstvu, in kako vas „najbolj čislajo in ljubijo", to je nam bolj znano, ko vam. Vaš dopisun se je zmotil, poročati bi bil moral ne o zaupanju, ki ga imate v okolici s p 1 o h, temuč o vašem zaupanju v naj bližnji okolici, t. j. pri vaših privržencih, ki vas imajo kakor za boga in kterim pri „vrčku" vsak večer dajete svoje blage nauke. Pri teh gotovo imate največje zaupanje. Vam ga pa tudi ne zavidamo.
Laž je potem tudi, „da je veliko ueje-voljo učiuil pri ljudstvu ta nepremišljen korak" in da se „le en glas čuje, to je: proč ž njim, in s fanatikarjeni kaplanom E." — Da je g. dekan s svojim postavnim obnašanjem dregnil v gnjezdo liberalnih sršenov, to priča njih „brenčanje", a da bi tudi pri ljudstvu, ki z vami, verjemite mi, ni enacih misli, zarad tega bila nejevolja, tega vam enkrat za vselej ne verjamemo, ker nam je tudi v tej zadevi znano mišljenje še uepopačenega ljudstva. Ako vam drago, lahko vam povemo celo imena nekterih možakov, ki se popolnem strinjajo s tem dekanovim obnašanjem iu ki so sami djali: „prav je!" iu še kaj hujšega! Vi, g. O. iu pa vaši privrženci, ktere bi lahko na prste našteli, še niste „ljudstvo", če ste prav zastopnik ljudstva v deželnem zboru. Da pa kličete: „proč ž njimi" ni prav nič čudnega,
zakaj, da smo vam trn v peti, smo že vedeli, predno ste „laifo" vrgli od sebe. Poznamo svoje tiče!
5. Slednjič Narodova dopisa govorita tudi o velikih (!) zaslugah sprednikov g. botra za cerkev in farovž, ki so „toliko storili, da ne bode nobeden več toliko!" Da bi pač dopisuna vsaj raujce pustila v miru počivati! Kar so storili, storili so iz dobrega namena, nikakor pa ne zato, da bi pozueje njihov naslednik, opirajoč se ua te zasluge, imel nekako pravico grditi in zaničevati nauke in služabnike tiste cerkve, kterej so se skazali kot hvaležni sinovi. Pri vsem tem pa tacih velikanskih zaslug kakor „Nar." poročevalca pišeta, tudi ni-tiajol Prvič že to ni res, da bi farovž ali cerkev imela od sprednikov gospoda O. kak trav-uik, kakor hoče to dopisnik iz „Menišije" vedeti. Drugič ste pa tisti dve njivi, „kračica" in „grmada" imenovani, ne farovžu, še manj g. dekanu, ampak cerkvi darovani; vžitek ima sicer g. dekan, a opravlja se za to „officium — h kteremu pa „hvaležni" stričnik O., ki je tudi svoje premoženje podedoval od teh sprednikov, navadno ne pride — in g. organista iz svojega žepa plačevati. Pa naj bo zadosti o tej reči! Samo to še opomnimo: svoje zasluge po časnikih razglašati ali razglašati dajati se nam dozdeva malo možato, to je najmileje rečeno — otročje! Tako otroci delajo, ki si med seboj kruha dajejo, dokler so prijatelji, kakor hitro se pa „skregajo", si drug drugemu očitajo, da so dali takrat in takrat od svojega kosa odgrizniti, da pa vprihodnje ne bodo več!
Toliko vpojasnenje! Dostavimo le še to, da bodo duhovni vedno delali po svojej vesti, naj se zarad tega liberalci lOOkrat na glavo postavijo!
Mir. Biiarifiorškc okoHcr, G. jul. (Strahova sreča). y mariborški okolici je nek strasten liberaluh doma, imenujejo ga „strah." Pristojno ime mu ne dela nijedne časti, ker v svoji besnosti in ljutosti paragrafe in postave z nogami tepta. Ta človek hodi tudi na Dunaj čičat; a veliko boljše bi bilo, da bi se vsedel v zapečnjak, ker za nas Slovence ni še nijednega prida sklepal. Zraven drugih poslov in naslovov, kojih ima več ko presv. cesar, je tudi posiloma „purgarmajster" v neki srenji blizo Maribora. Tega posla se drži kakor „celc" ali kloš, akoravno je vse posestvo v omenjeni srenji že pred dvema letoma prodal. V svoji oholi nadutosti hoče vse prebivalce v jarmu imeti. Gotovo bi se mu najbolje dopadlo, ko bi se vsi prebivalci pred njegovo osebo na tla vrgli. Zoper narodnjake, ki nočejo biti dlake njegovega repa, se navadno z zagrizenim srdom strastno obnaša. Ker pa
deljo trojno povabilo v hišo ovega posestnika, pa ni nobenega tamkaj pustil. Črez tri dui pošlje pa žandarje po njega, ki so ga kot kriminalnega zločinca ali tolovaja v srenjsko pi-sarnico gnali.
Okrajni glavar je dal dovoljenje za nepostavno ravnanje, ker ga je strah najbrže nalagal. Posestnik spoznavši krivico, ker sam postave prebira, vloži pri okrajui sodniji pismeno pritožbo. Pa, Slovenci, zvedite, kako liberalec liberalca kaznuje! V soboto pred G. nedeljo po binkoštih pokliče okrajni sodnik pritožnika, a ne toženega straha v svojo pi-sarnico in ga je z nebeškimi obljubami celo rekoč: „to ni časti žaljenje", pregovoril, da je tožbo „auf Missbrauch der Amtsgewalt" preklical. Po krščanski ljubezni mu odpusti, akoravno mu je strah že veliko jeze in škode napravil.
Iz Kasfi-eha, 5. julija. I. G. V. —
„Srečna Ilervatska"! sem zavpil, priinerjavši po svojem dohodu v to mesto pred nekimi dnevi sadanje okolnosti in razmere te dežele z okolnostimi in razmerami naše, bi skoraj dejal, le tako imenovane (!) Slovenije, kolikor zadevajo politične in narodne reči one in tiste. Kak razloček je pač med njima v tem obziru! Sicer pravili so mi nekateri že
*) Naj g. bil g. E. ravno krstil, kakor g.
O. tukaj ua tihem povemo, da bi tako ž njim ravnal, ko bi bil on dekan.	Pis.
v srenji nima nijednega posestva in ga 34. srenjskega volilnega reda od srenjskega pred-stojništva izključuje, ni čuda, da ga nočejo vsi na „komando" ubogati. Sledeči prigodek naj izve slovensko katoliško ljudstvo, kako nemški übe ralni trinogi z narodnjaki ravnajo.
V soboto pred biukoštmi je poslal „strah" nekemu posestniku povabilo se na binkoštno nedeljo v srenjski pisarni predstaviti, misle: „folgst du nicht willig, so brauche ich Gewalt.' Iver pa je ta posestnik že 14 dni poprej obljubil z nekterimi otroci v Maribor k birmi iti, je napisal na povabilo „warum" in poslal ga nazaj.
Na binkoštno nedeljo kedar so celo tabakarnice šten državljau ni hotel iti oni
kot „norma" dan, zaprte in vsak po-k službi božji gre, ni znal in posestnik strahove ošabnosti
prej po nekih krajih, da celo še zdaj se po zagrebških ulicah in trgih skoraj ravno tako sliši nemški govoriti, kakor da bi tu sami Nemci stanovali; a našel sem, hvala Bogu! vendar, da temu nije po vsem tako. Resnično je, da se nekateri — se ve, da le dozdevno bolj izobraženi (!?) — večidel samo v nemškem jeziku med seboj pogovarjajo, ker njim je pač hrvatski, kakor pri nas, n. pr. v Ljubljani, slovenski, še vedno „pregmanj" (!); med večino prebivalcev v tem mestu se slišijo pa le hrvatski govori. To velja popolnoma zlasti zastran duhovnikov in bogoslovcev, kakor tudi dijakov in profesorjev vsake vrste, kar se mora zdeti vsakemu povsem naravno, ko premisli, da je v Hrvatski učilni jezik za vse predmete le — narodni.
Imenovanje ali zaznamovanje ulic in trgov, gostilnic in štacun, kakor tudi, se ve, v tistih na prodaj nahajočega se blaga je povsod le hrvatsko. — Ker so zdaj šole popolnoma narodne, iu se bodo po tem gotovo sinovi in hčere tudi tiste gospode, kateri je dozdaj še zmiraj ljubši nemški jezik, in katerega ravno zato tudi njim prav vsiljajo, po malem popolnoma hrvatskega privadili, menim, da se nikakor ne motim, ako se drznem prerokovati, da brž ko zginejo sčasoma njihovi nemški ali ponemčeni starši, in bodo oni ob svoji dobi sami starši ali sploh samostalni, utegne zginiti tudi ta nenaravna prikazen — tisto malo nesrečne tujščine, ki se še zdaj tukaj nahaja, kot vsiljenstvo, in se tudi po Sloveniji šopiri iu nje narodnost zadržuje!
Po tem, kar se je dozdaj tukaj omenilo, kakor dalej tudi še po tem, da v tej deželi, kakor sicer že dobro vemo, nije tacih nesramnih prepirov, kakoršnih je po nesreči v sedanjih časih pri nas od nekaj let sem, — brez potrebe in pa v neizrekljivo škodo našim narodnim zadevam; (mirne in popolnoma vsestranske narodne duhovščine, ki je ljudstvu jako priljubljena, se tu nihče napadati ne drzne, naj si bode zato ali za ono; sicer pa le kak siten rogovilež bi se morda upal zoper njo kaj nepotrebnega in pohušljivega sprožiti — dlake v jajcu iskati, ako bi je tu le bilo!), posebno pa po tem, da se zdaj po tili krajih politične in slovstvene reči, Če tudi počasi, a
poslušat. Na to pošlje strah na binkoštno nc-Jveudar prav lepo, srečno iu v popoluo zado-
\oljnost naroda razvijajo, — po vsem opravičeno dozdevati se mora zgoraj opomnjeno moje zavpitje: „srečna Hrvatska!"
Kako gre pa pri nas? Tako, kakor ne more drugače — slabo! In šlo bo sicer še dalej tako, ali celo še slabeje, ako se ne odrečemo pogubnim, pa ob enem tudi nepotrebnim dosedanjim prepirom, in dokler ne skerbimo, kakor gre, bolje za potrebno, primerno in dobro prerajtano razvitje našega narodnega slovstva, — tega, po moji misli, najnajkrep-kejšega in jako zdatnega orožja zoper neizmerno število naših protivnikov in sovražnikov, kake si bode vrste. Naše, po nesreči še zmiraj jako zanemarjeno ljudstvo se mora po dobrem in njemu popolnoma razumljivem vredovanju primernih časnikov, knjig in knjižic po malem resno za vse svoje narodne za deve vnemati; potem bo pa gotovo šlo in mora tudi iti, kakor želi vsak izmed naših pravih narodnjakov.
Domače novice.
V Ljubljani, 8. julija.
(Z novega škofa), preč. g. dr. Pogačarja se „Tagblatt" malo norca podela, ker ne more drugače. Pravi namreč, da si je naročil že davno škofov ornat, dasiravno se še ne ve, kdaj bo potrjen. No, zdaj se to že ve, a nekaj druzega je, iz česar naj bi se „Tagblatt" norca podelal. Ljubčeki njegovi dr. Schafter, Aleks. Dreo, dr. Schrey in drugi so si že davno davno dali narediti frake nalašč za rede iu zvezdice, kteri zdaj po shrambah trohne, moljem za posteljo in hrano. Vitez Gariboldi je svojega te dni na dan zvlekel in videl, da ni več za rabo, ker so ga molji preveč razjedli, zato si je moral naročiti novega, a med tem je moral red doma počivati. Oni trije pa še zdaj nimajo redov, a pričakujejo jih in jih bodo tudi gotovo dobili, če bo ta veter po Avstriji še dolgo vlekel. A zdaj redov še nimajo, frake pa že davno. To, to je predmet za norčevanje, ne pa preč. g. dr. Pogačarja škofovska oprava, ktero si je, kakor je zdaj jasno, popolnoma o pravem času naročil.
(Črna zastava) je vihrala pretekli torek, na dan pogreba cesarja Ferdinanda, v Ljubljani samo v slovenski čitalnici. Vsak je lahko videl, le „Laibacheričin" poročevalec ne, ki se zato v „Laib. Ztg." pritožuje. Naj bi bil šel 50 korakov daleč, pa bi jo bil lahko videl in potem naj bi se bil jezil nad nemčursko kazino, v kteri ni bilo videti nobene čalosti, pač pa dva večera slišati nemških „pevcev" kosmatega poklica, za ktere so zdaj že za dunajske Lerchenfelderje preslabi. Toda nas Slovence morajo taki listi česati, če prav, kakor je iz tega razvidno, po krivem.
(Odbor Matice slovenske) ima 15. jul. popoldne sejo, pri kteri se bodo važne reči obravnavale.
(Za okrajne glavarje) imajo priti: g. vit. Fladung iz Kočevja v Ljubljano, g. Dollhof v Kočevje, v Litijo pa menda vitez Vesteneck, kajti, da nekam pride, to je gotovo, sicer bi mu ne bilo treba prostora delati. V Kočevskem okraju je bil Fladung jako koristen za vlado in nemčurje, zlasti pri volitvah, zato menda ima priti v Ljubljano; toda v ljubljanskem okraju tudi on v tem obziru ne bo nič opravil, tu za nemčurje pri volitvah ni žetve.
(Banka Slovenija) je zastopništvo svoje v Škofji Loki izročila ondašnjemu županu, gosp. Blažu Mohar-ju.
(Konfiskacija „Slovenca") je, kakor navadno, deželna naša sodnija potrdila in listi se imajo uničiti hrez javne obravnave. To raj
zopet brez porotnikov! Čemu je li nova tiskovna postava o porotah, če z nami vedno še po stari ravnajo? Postavite nas vendar enkrat pred porotnike!
Razne reči.
—	Razpis učiteljskih služeb. Na Kranjskem. Na dvorazrednih ljudskih šolah v Krškem, Ratečah, Kostanjevici učit. služba 1. p. 500 gld. in v Leskovcu pri Krškem učit. služba 1. p. 450 gld. in prosto stanovanje. — Na trirazredni ljudski šoli v Mokronogu dvoje učit. služeb 1. p. 500 gld. oziroma 450 gld. Prošnje do 24. julija 1875. Razun druge učit. službe v Mokronogu se morejo povsodi vmestiti učiteljice. Prošnje dotičnim okrajnim šolskim svetom. — Na ljudski šoli na Vrhniki druga učit. služba 1. p. 450 gld. vnovič. Prošnje v 6 tednih pri krajnem šolskem svetu ua Vrhniki. — Na enorazredni ljudski šoli v Čemšeniku učit. služba z 1. p. 500 gld. in prostim stanovanjem. Prošnje do 15. avg. pri krajnem šol. svetu v Čemšeniku (p. Trojane).
—	P r e m e m b e pri u č i t e 1 j s t v u. Gsp. France Kalan, zač. učit. v Čemšeniku, pride na Prečino pri Novem mestu.
—	Mariborski deželni poslanci, trojica gg. Baron, Frice in Strah, boje nameravajo skupno izdati svoje parlamentarične govore Baron kot izdavatelj bo knjižico posvetil svojim slovenskim volilcem slovenjgraškim in slovenj-bistrškim; Frice da na svitlo samo govore, ki so občne koristi, in Strah kot s 1 o v e n s k poslanec govore za blagor slovenske dežele v nemškem jeziku, ker slovenskemu ni kos Prav tako, da smo drug druzega veseli.
valstvo na „pogrebno družbo sv. Miklavža". Naročila se sprejemajo v zakristiji stolne cerkve. Ako se želi še kaj posebnega, telegrami, mrtvaška godba, trüge iz kovine, veče spremstvo duhovščine itd., se to vse prevzame in po naročilu izvrši, tako da žalovalci nimajo s pogrebom in mrličem nič več opraviti, za nobeno reč skrbeti. Vsak, ki je pogreb izročil tej Iružbi, je bil po vsem zadovoljen in je malo plačal.
Po vsem tem mislimo, da je naša dolžnost to družbo najtoplejše priporočati častitemu prebivalstvu ljubljanskega mesta in pa bližnje okolice.
Več nepristranskih meščanov.
TelenritliOiie denarne cene 7. julijo. Papirna renta 70.85. — Srebrna runta 72 90 — 1860lctno državno posojilo 112.40 — Hankine akcije 937.
Kreditna akcije 115.25 — London 111.35 — Srebro 100.25. — Ces. kr. cekini 5.23. — 20Napoleon 8.88.
Priporočilo.
Videli smo te dni pogreb umrlega g. J Miklavca, kakor prej že pogreb g. dr. Coste, ktera oba je prevzela „pogrebna družba sv Miklavža" v Ljubljani, in reči moramo, da se čudimo, kako da vse le gosp. Doberleta hvali in priporoča, o tej družbi pa nihče nič ne zine. Vsa čast sicer gosp. Doberletu, — ali zato ni treba molčati o drugih, kajti hvala komur hvala gre.
„Pogrebna družba sv. Miklavža" pa res zasluži vso pohvalo; ona mrliške sobe gotovo ravno tako lepo in primerno okinča, kakor g. Doberlet, sprevodi na pokopališče so krasni okusni in primerni, in to vse je na pol ceneje, ko pri gosp. Doberletu, kar je razvidno po sledečem tarifa.
I.	razred (sprevod z 9 duhovni, trikratno zvonenje s 5 zvonovi v dveh farnih cerkvah poldne in pri sprevodu itd.) velja, če družba vse opravi, 160 gold., če se ji pa izroči le sprevod, 140 gold.
II.	razred (7 duhovnov, trikratno zvonenje s 4 zvonovi itd.) v prvem slučaju 100, v drugem le 84 gold.
III.	razred (3 duhovni, trikratno zvonenje itd.) 36, oziroma 28 gold.
IV.	razred velja 15 do 18 gold.
Red pri sprevodih je tak, kakor pri gosp. Doberletu, le da voza za mrliča in duhovščino ni; ko bi še ta bil, potem bi ne bilo nobenega razločka, kakor ta, da bi pogreb polovico manj stal.
Pri dandanašnjih slabili časih je pa gotovo odločilno to, kdo enako delo ceneje stori. Tudi vsak ne more ranjcemu, če mu je bil še tako drag, napraviti pogreba, ki bi ga stal 400—800 gold.; pri g. Doberletu pa je navadna tarifa za količka j lep pogreb že 300 gld. Zato opozorujemo zlasti častito mestno prebi-
Občni zbor
Pri p o i*o ot > ;i
orglarskoga mojstra.
Prvega majnika t. 1. so prečastiti gospod dravberški prošt Matevž K o g 1 n i k nove orgle v libelički farni cerkvi slovesno blagoslovili. Napravil jih je znani umetnik g. Nace Zupan iz Krope na Kranjskem. Štejejo sicer le 11 registrov, vendar je prav veličasten, močen in prijeten njih glas, in vnanja oblika okusna. Cena po občnem spoznanji za to mojstersko delo je nizka. Naj bo vrli umetnik vsem cerkvenim predstojništvom živo priporočen!
V Libečah 10. jun. 1875.
(52-i) Viktor Pulier, župnik.
,,DRAMATIČNEGA DRUŠTVA"
bode v četrtek 22. julija zvečer ob '/2S. uri v čitalnični dvorani.
Vrsta razgovorov bode: l. Govor prvo-sednikov, 2. poročilo tajuikovo, 3. poročilo blagajnikovo, 4. volitev prvosednika, blagajnika in 10 odbornikov, 5. posamezni predlogi družabnikov.
V Ljubljani 5. julija 1875. (51-1)	Odbor.
Ha prodaj je:
1.	Več posodja: a) sodov iz trdega, b) barigelj iz mehkega lesa, z železom obitih in v dobrem stanu. Če se roba skupaj vzame, se utegnejo prvi dobiti po 1 gold. 60 kr., drugi po 70-80 kr. — Tudi nekaj druzega pohišja: miz, stolov, dolgih miz za na vrt itd. se dobi po spodobni ceni.	(50—2)
2.	Njiva na ljubljanskem polji precej unkraj magazinov, 1 kos skupaj do 5 oral (johovl s kozolcem 8 štantov — vse skup za kakih 2500 gold.
3.	Travnik na Brezovici, kteri je od Škandrovega zemljišča, pri stražnici (valit-nici), kjer gre železnica preko, — za kacih 1100 gld. Če bi bila precej gotova plača, morebiti še kaj manj.
Kdor želi pod roko kaj teh reči kupiti, zve bolj natanko na
št. peterskem predmestji hš.-št. 90.