Številka 5 Marec 2021 Humanist Študentski casopis UP Fakultete za humanisticne študije Projekt HODI.BODI. Skupina študentov dveh magistrskih programov UP FHŠ je zasnovala na umetniški praksi temeljeco raziskavo (Arts-Based Research) ... Vec na str. 2. Dom skozi moje oci Zgodba ene osebe je lahko zgodba mnogih, zato bi želel, da prisluhnete zgodbi Marijane Bule – rojene Hercegovke, za katero ima dom sveti pomen. Vec na str. 5. Volitve v študentski svet V sredo, 31. marca 2021, od 9.00 do 17.00 bodo potekale volitve v študentski svet Fakultete za humanisticne študije Koper. Vec na str. 2. Foto: Matej Zupanc AKTUALNO Volitve v študentski svet Piše: Matej Zupanc V sredo, 31. marca 2021, od 9.00 do 17.00 bodo potekale volitve v študentski svet Fakultete za humanisticne študije Koper. Letošnje volitve bodo zaradi ukrepov proti nalezljivi bolezni covid-19 potekale digitalno. Vec informacij glede poteka volitev bo na voljo na spletni strani Univerze na Primorskem in na Facebookovi strani Študentskega sveta Univerze na Primorskem. Poleg tega boste o nacinu poteka volitve obvešceni tudi preko elektronskega pošte. Kaj je študentski svet? Študentski svet fakultete je organ, ki ga sestavljajo izkljucno študenti in zastopa študente v razmerju do vodstva fakultete in univerze. Na sejah clani sveta razpravljajo o zadevah, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti študentov, obravnavajo in dajejo pristojnim organom mnenja o aktih fakultete, na podlagi študentske ankete dajejo mnenja o pedagoškem delu visokošolskih uciteljev itd. Svet ima svoje predstavnike v posameznih organih fakultete. Volilna udeležba na volitvah v študentski svet je bila v preteklosti skromna. Na prejšnjih volitvah je svoj glas oddalo 21 % volilnih upravicencev, na volitvah leta 2018 pa zgolj 9,7 %. Volitve so postopek, med katerim upravicenec odda svoj glas; tako volivec izbere svojega predstavnika, ki bo zastopal interese študentov v pomembnih organih na fakulteti. Študentski predstavniki, ki so izvoljeni na omenjenih volitvah, so poleg tega, da so sestavni del študentskega sveta, imenovani kot študentski predstavniki v senat fakultete in razlicne komisije, ki predstavljajo delovna telesa senata fakultete. Udeležite se volitev in oddajte podporo svojemu kandidatu. Projekt HODI.BODI. Piše: Milica Golijanin Novembra 2020 je skupina študentov dveh magistrskih programov UP FHŠ (Kulturni študiji in antropologija, Komuniciranje in mediji) pod mentorstvom dr. Aleksandre Schuller zasnovala na umetniški praksi temeljeco raziskavo (Arts-Based Research) in nam pokazala, da tudi v casu koronavirusa in izrednih ukrepov še vedno lahko ustvarjamo. Javna predstavitev rezultatov prve raziskovalne faze projekta je pod naslovom HODI. BODI. potekala od 22. decembra 2020 do 4. januarja 2021, ko ste si na fakultetni spletni strani lahko ogledali šest avtorskih videov in prelistali Knjigo hoj. Trenutno poteka drugi del raziskave, ki bo zakljucen v letnem semestru študijskega leta 2020/2021 in javno predstavljen v obliki vecmedijskega participatornega dogodka v atriju Fakultete za humanisticne študije Univerze na Primorskem. Soavtorji projekta – Ana, Maja, Marija, Milica, Polona in Rok – takole razmišljamo o svojem delu in izkušnjah, povezanih s HODI.BODI: MILICA: Glede na to, da je bilo 2020 leto, ki nas je vse na razlicne nacine zaznamovalo in pretreslo, ima naslov HODI.BODI. mocno sporocilo. Kakšno je ozadje tega naslova? Kako se je pojavila ideja za ta projekt? 2 POLONA: Drži. Naslov je zelo sugestiven in je mocno povezan z našim raziskovanjem, hkrati pa ga lahko razumemo skoraj kot afirmacijo ali mantro za ta cuden cas, ki je tako posegel v še nedolgo nazaj samoumevne stvari. Projekt je rasel in se razvijal skupaj z nami, našimi idejami in uvidi. To je lepota na umetniški praksi temeljecega raziskovanja. Vecina se nas je s tem nacinom raziskovanja srecala prvic in tu je bila nepogrešljiva podpora naše mentorice dr. Aleksandre Schuller. Z njeno pomocjo smo v relativno kratkem casu in »na daljavo« uspeli ustvariti zelo navdihujoc projekt. MILICA: Na kakšen nacin je ta projekt vplival nate, saj smo vsi avtorji delali z zelo osebnimi temami in v svojih videih posredno razkrili vsaj del svojih notranjih svetov? MAJA: Name je projekt vplival pozitivno, v svojem posnetku sem predstavila to, kar sem. Predstavila sem svoj svet, v katerem imajo glavno mesto družina, živali in narava. Projekt je zaradi dobre skupinske dinamike predstavljal pravo terapijo v tem koronskem casu. MARIJA: Ta projekt mi je pomagal razumeti moja custva in vse, kar se je dogajalo v mojem notranjem, pa tudi v zunanjem svetu. Ceprav je še danes velika negotovost, me je ta projekt naucil, da – ne glede na okolišcine – vedno lahko najdem mir. MILICA: Z delom smo zaceli 15. novembra, predstavitev HODI. BODI. pa je potekala med 22. decembrom in 4. januarjem. Kaj te je v tem casu najbolj presenetilo? ANA: Najbolj me je presenetila smer, v katero je šel projekt, znotraj tega pa smer mojega lastnega raziskovanja. POLONA: Presenetil me je pozitiven odziv obiskovalcev. Kljub temu, da je otvoritev projekta potekala virtualno, smo uspeli s svojimi zgodbami nagovoriti mnoge. Ocitno so teme, ki smo jih raziskovali, skupne vsem nam. MILICA: V projektu je sodelovalo šest podiplomskih študentov UP FHŠ, nekateri smo se prvic srecali na Zoomu in se še do danes nismo videli v živo. Kakšna skupinska dinamika se je oblikovala med delovnim procesom? MARIJA: Ceprav se nismo vsi poznali, je pa vsak imel nekoga, s katerim je že sodeloval ali poslušal skupne predmete. Menim, da nam delo prek interneta ni veliko odvzelo, procesu je dalo drugo dimenzijo ... Nekdo bi morda okleval povedati vse, kar misli … a smo že na zacetku postavili dobre temelje, medsebojno zaupanje in tako je ostalo do konca. Ni bilo težko delati, celo uživala sem. ROK: Presenetljivo je bilo to, da je bila dinamika boljša kot na nekaterih predavanjih v živo. Mislim, da smo se med seboj super povezali. Tudi tisti, ki smo se poznali že od lani, smo se preko tega projekta bolje AKTUALNO 3 spoznali. MILICA: V okviru projekta smo ustvarili tudi Knjigo hoj, ki vsebuje razlicne predloge za sprehode in je tudi zelo lepo oblikovana. Kakšne hoje so predstavljene v njej? Komu je namenjena ta knjiga? ANA: Mislim, da je nekaj najlepšega in najboljšega pri tej knjigi, da je namenjena prav vsem. Mišljena je bila kot darilo, namenjena je torej komur koli, ki to darilo sprejme. Knjiga je namenjena prakticni uporabi njene vsebine, pri cemer lahko vsak posameznik hodi na svoj nacin, vsakega lahko vodi do drugacnega spoznanja. ROK: Predstavimo hoje, ki niso samo »dolgocasne« hoje, ampak tudi tehnike, kako preko hoj še zaposliti svoj um. Hoje so zanimive, imajo pa lahko tudi neke vrste terapevtski ucinek na posameznika. Ta knjiga je namenjena vsakomur, ki želi popestriti svoje sprehode. MILICA: Skupina nadaljuje raziskavo in nacrtuje nov javni dogodek, ki naj bi se v živo zgodil spomladi 2021. Kaj lahko pricakujejo potencialni obiskovalci? MAJA: Obiskovalci lahko pricakujejo nadgradnjo projekta, ki smo ga izvedli preko spleta. In svoj izvod Knjigo hoj … ANA: Mi hodimo naprej, zato lahko obiskovalci pricakujejo korak dlje ... Vsekakor dogodek ne bo enak spletnemu, saj bo že sam nacin posredovanja drugacen. Predvidena je tudi aktivna udeležba obiskovalcev, ki bodo postali soustvarjalci dogodka. V tem aspektu je splet deloval omejujoce. Z dogodkom v živo lahko druga faza naše raziskave dobi popolnoma nove dimenzije. Pri HODI.BODI. so obiskovalci del projekta postali šele po spletni premieri. Njihove refleksije so izjemno dragocene in kljucen del našega raziskovanja. MILICA: Mentorica … ALEKSANDRA: Upam, da nam bo pomlad omogocila izvedbo dogodka, ki ste ga napovedali clani skupine. Raziskava se nadaljuje: trenutno poteka pisanje projektnih porocil, ta proces pa odpira vrata ustvarjalni refleksiji novih vprašanj – tako naših kot tistih, ki jih bo z nami delil ustvarjalni kolektiv obiskovalcev. Vabljeni! Zgodovina malo drugace: ISHA Trieste Koper Piše: Ira Mešicek Študiraš na Univerzi na Primorskem? Te fascinira in navdihuje zgodovina, bodisi kot veda ali kot vseobsegajoca preteklost, ki determinira stvarnost, v kateri živimo? Si želiš razširiti obzorja ali preizkusiti svoje organizacijske in retoricne sposobnosti? Ali pa samo navezati nova poznanstva za preživljanje prostega casa ter izkoristiti priložnosti za potovanja, prijazna študentskemu žepu? ISHA vabi vse nadobudne študente, da se pridružijo zgodovinski pustolovšcini! Študentska skupnost ISHA (International Students of History Association, Mednarodno združenje študentov zgodovine) Trieste Koper je le ena od vec kot 50 sekcij študentov zgodovine, ki aktivno delujejo v številnih evropskih kot tudi v nekaterih afriških in južnoameriških mestih. Ceprav ima mreža ISHA (s sedežem v Berlinu), ki združuje posamezne regionalne sekcije, vecdesetletno zgodovino študentskega združevanja in udejstvovanja, je naša koprsko- tržaška skupnost prakticno ravnokar prebila led eksistence. Prvotno je bila ISHA Trieste Koper ustanovljena leta 2012, vendarle pa sta z generacijsko menjavo študentov aktivnost in prepoznavnost sekcije prakticno zamrli, dokler ju nismo uspeli tri leta nazaj obuditi od mrtvih. Pri tem je potrebno izpostaviti, da smo torej zadnja leta vec ali manj aktivni le v Kopru, saj je ponovna povezava s tržaško študentsko skupnostjo še v teku, vsekakor pa na naši listi ciljev za bližnjo bodocnost, zacenši z ekskurzijo v Trst. AKTUALNO 4 S slednjo, skupaj z vecino aktivnosti ISHA, bo treba vsled trenutne koronastvarnosti še malo pocakati, saj sta tako naše delovanje na regionalni ravni kot tudi mednarodno povezovanje in udejstvovanje preko seminarjev ter konferenc zaradi trenutne epidemiološke situacije okrnjena in omejena. Preden nas je ohromil novi koronavirus, smo v preteklih dveh letih uspeli med drugim organizirati vikend obisk mariborske sekcije, gostiti njihovo delegacijo na ekskurziji po Kopru, organizirati dvodnevno informativno promocijsko stojnico na naši fakulteti kot tudi organizirati prvi formalni filmski vecer. Aktivno udeležbo na dogodkih ISHA, ki se v enem študijskem letu manifestirajo na zimski in poletni konferenci ter približno v pol ducata regionalnih seminarjev, nam je na žalost preprecil izbruh epidemije, torej zaenkrat ostaja še nenapisano poglavje naše sekcije ter še toliko vecja motivacija, da ga dosežemo skupaj. Naši nameni in cilji tako tudi v prihodnje ostajajo zvesti spodbuditvi aktivnega in kreativnega študentskega udejstvovanja preko organizacije dogodkov, druženj, debat ipd. ter participacije na mednarodnih dogodkih, kjer se akademski del – debatiranje o izbranih historicnih tematikah (od vsakdanjega življenja v preteklosti, polja ideologije, družbenih fenomenov in struktur do vojaških spopadov in politicne zgodovine ter umetnosti) – združi z neformalnim delom, tj. druženjem in izmenjavanjem izkušenj ter idej s študentskimi vrstniki iz drugih držav sveta. Slednje je tudi glavna in edina smernica obveznosti in dolžnosti starih in bodocih clanov skupnosti ISHA, ki sicer vztrajno in potrpežljivo caka na svetlejše case, medtem pa ostajamo aktivni znotraj okvirov socialnih omrežij in platform. Za vse podrobnejše informacije o aktualnih aktivnostih ter kakršna koli vprašanja ter pobude nas brez skrbi in ovir kontaktirajte vsi! Dom skozi moje oci Piše: Luka Drašler Florjancic Zgodba ene osebe je lahko zgodba mnogih, zato bi želel, da prisluhnete zgodbi Marijane Bule – rojene Hercegovke, za katero ima dom sveti pomen. Tega ji predstavlja tako Hercegovina, kjer se je leta 1978 rodila, kakor tudi Hrvaška, kamor je morala oditi pri zgolj trinajstih letih. Prvic od doma V BiH in na Hrvaškem je izbruhnila vojna. Moj oce je z nešteto drugimi odšel v hrvaško vojsko, da bi obranil naš dom. Ni zbežal, stopal je z ramo ob rami z ostalimi vojaki in se podal v boj, da nam vrne naš takratni dom, v Hercegovini. Tisto leto sem z mamo in ostalo družino prebegnila na Hrvaško, v majhno mesto Brist, v Dalmaciji. Ljudje so nas lepo sprejeli in se do nas lepo obnašali. Nismo prišli unicevat tujega imetja, želeli smo le v miru zgraditi življenje, ki nam ga je vzelo prav pomanjkanje miru. Sprejeli so nas in zato smo jih spoštovali. Vedeli so, da vojna ne izbira. Minila so leta in vojna se je koncala. Vrnili smo se domov. Mislila sem, da nikoli vec ne bom odšla in da mojim otrokom ne bo treba iz svojega, našega doma. A to je bilo leta 1994, sedaj je 2020. Jaz pa se ponovno odpravljam od doma. Ponovno ga pušcam za seboj. Tokrat odhajam drugam, v Nemcijo in v drugacni vlogi. Sedaj sem mati. Pojem doma se je zame med letoma 1994 in 2020 zatorej korenito spremenil. Dom je tam, kjer je družina, a srce je ostalo v domu iz leta 1994. Tam sem koncala šolanje (fakulteto), tudi spoznala moža. Tam je bilo moje življenje. A to redko vpraša, kaj si želiš, in z možem sva odšla na Hrvaško. V upanju, da si bova ustvarila boljše življenje, da bodo tam znali ceniti moj trud, diplomo … Nova država, novo upanje V 15 letih življenja na Hrvaškem sva vzgojila tri otroke. 7 let sem delala po razlicnih šolah, vedno v vlogi zgolj nadomestne uciteljice. Vpisala sem se še na eno fakulteto v Zagrebu in doživela razocaranje nad državo za katero sem se tudi sama 13 let borila. Razocaranje je postajalo vse vecje in vecje. Koncno sem dobila delo v šoli, ker je ucitelj pred menoj dobil izredno odpoved. Pomislila sem, da bo moj trud vendarle poplacan. Vrsto let sem se morala vedno znova dokazovati in venomer od zacetka. Dati vedeti, da sem vestna uciteljica, da rada delam in, kar je na IZPOSTAVLJAMO AKTUALNO 5 jpomembneje, da svoje delo dobro opravljam. Dobila sem veliko zahval, tako s strani dijakov kakor njihovih staršev. Utrnilo se mi je: »Koncno, Marijana, splacalo se je cakati.« Vendar moje navdušenje ni trajalo prav dolgo. Nekdanji zaposleni se je pritožil na ministrstvo, ki mu je ugodilo. Ugotovili so, da je prišlo do proceduralne napake. Po dveh mesecih sem koncala z delom. Mene so odpustili, njega pa vrnili na delovno mesto. Tako se je moralo zgoditi, pravijo nekateri. Vem, da to do njega ni bilo pravicno, ampak ali je pravicno do mene? Ima smisel imeti rad svoje delo, delo z otroci, truditi se, vedeti, da si si to delo zaslužil? Nima smisla, ker na žalost nisem vec deklica iz davnega leta 1993, ki gleda na dom s srcem, kakor nekdaj poprej. Zdaj sem ženska in moram se boriti za svojo družino, kot se je nekoc moj oce. On je prostovoljec domovinske vojne, jaz pa sem prostovoljka izseljeništva Hrvatov iz Hrvaške 2020. Te iste Hrvaške iz l. 1993, za katero sem jokala in kjer sem kuhala in pomagala mami dajati tople obroke vojakom, da bi nam bilo nekoc bolje. Sedaj me je moje srce odpeljalo v »zemljo Hrvatov«. Pravijo, da se Nemcija sedaj tako imenuje, ker nas je vec tukaj kot v rodni Hrvaški. Preselili smo se pred par meseci. Moj mož je odšel tistega leta, ko sem bila jaz oznacena za formalno napako, zaradi osebe, ki ni znala opravljati svojega dela. Nagrada za neznanje nekoga je meni odpoved, drugemu delo – to naj bi bila domovina. Dandanes opravljam vec vlog. Sem mama svojim otrokom, žena svojemu možu. On dela, otroci pa hodijo v šolo. Težko jim je, ker so sedaj oni v takšnem položaju kakor jaz leta 1993. Radi imajo svojo domovino, svoj dom. Ne vedo zakaj smo morali na tuje. Hvala Bogu, so razumni in pocasi vse to sprejemajo. Kljub temu se globoko v sebi zavedam, da to pocno zgolj zato, da bi naju potolažili. Ob tej misli mi postane težko. Lomi se mi srce, ker so vsi še nepolnoletni. Otroci, ki v najtežjih trenutkih pomislijo na starše. Kaj vec bi si lahko želela. Otroci priseljencev Najstarejši sin ima 15 let, hci 13 in najmlajši 12. Težko jim je, ker so bili odlicni ucenci in uspešni v športu. Zdaj so otroci priseljencev. S tem dejstvom bodo morali odrašcati in se z njim spopadati celo življenje. Vedno se bodo morali dokazovati. To poceti v tujem jeziku. Nemški šolski sistem zahteva neprestano nadgradnjo znanja ob ucenju jezika. Uradno se sama še nisem zacela uciti nemšcine. Sprva zaradi covida-19, kasneje zaradi otrok. V novi državi smo, vse je novo. Želim biti doma, ko pridejo iz šole, da vidijo vsaj en znan obraz, kadar pritecejo domov. Veliko ljudi mi pravi, da so zelo odrasli, samostojni in odgovorni za svoja leta. Sami skuhajo kosilo, tudi za naju, ce naju ni doma. Vendar je tudi zame vse novo in želim biti doma, da mi lahko vsaj sedaj, na zacetku, takoj povedo, zakaj so žalostni ali veseli. Ce bi cakali, da se midva vrneva, bi nama verjetno pozabili povedati ali pa, kar je huje, naju ne bi hoteli utrujati, ker bi videli, kako izcrpana se vracava iz službe. V današnjih casih vse prehitro mine. Vsak dan poskušam najti nov pozitiven razlog, zakaj smo morali zapustiti domovino in jo zamenjati s tujo. Otroci se pogosto zabavajo na moj racun in mi ponavljajo, mama, imaš dve fakulteti, a ne delaš in še si morala v tujino. Res je, imam dve fakulteti, znam delati, vendar mi, žal, ni bilo usojeno delati v domovini. Moram ponovno od zacetka, a ne kot odrasla oseba, ampak kot otrok. Nauciti se prvih korakov, prvih besed. Ampak veste, ce ste prišli zato, da bo vam in vašim otrokom bolje, potem ni nic težko. Tisto najvažnejše je, da se res dobro naucite jezik in vsa vrata so vam odprta. Tu se cenita delo in red. Mi smo ljudje, ki smo se naucili delati in truditi. Na žalost, za ceno izgube svoje domovine. Upam, da ste prisluhnili Marjanini izpovedi, ker takšnih in podobnih zgodb je na milijone. Dobesedno. Na Hrvaškem namrec živi 3,6 milijonov ljudi, kar je skoraj pol milijona manj kakor v tujini. V negativnem pomenu besede je Hrvaška postala prava posebnost. Vsako leto je vse prevec posameznikov, ki so kot Marjana primorani žrtvovati domovino za svojo družino. Nekateri morajo celo družino pustiti za seboj in se sprva sami odpraviti na delo v tuje države. Najveckrat prav v Nemcijo. Le tako lahko zaslužijo dovolj, da bodo nekoc lahko tja preselili celotno družino. Nemcija je v letu 2018 postala dom za kar 29.000 hrvaških prebivalcev, kar je po Romuniji drugo najvecje število, ko je govora o državah EU. Zgodba vsakega migranta je unikatna in bi ji bilo potrebno prisluhniti. Težave prisilnih migracij, naj si bo to zaradi ekonomskih ali razlogov, povezanih z vojnim stanjem v državi, na noben nacin ne bomo rešili. Lahko pa jih poskusimo razumeti. Premislite, kako bi lastnemu otroku pojasnili, zakaj mora oditi iz države, v kateri je rojen. Statisticni podatki: - pridobljeni in prevedeni s spletne strani Dnevnik.hr. Povezava 1 (statisticni podatki za Nemcijo): https://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/rekordan- broj-objavljeno-koliko-hrvata-zivi-u-njemackoj--- 568441.html Povezava 2 (statisticni podatki za Hrvaško): https://dnevnik.hr/vijesti/hrvatska/hrvatska- fenomen-vise-hrvata-zivi-u-inozemstvu-nego- u-domovini---465670.html IZPOSTAVLJAMO 6 Povzetki znanstvenih clankov Študenti prvega letnika magistrskega študija so pri predmetu Antropologija medijev pri profesorici dr. Karmen Medica in profesorju dr. Vlado Kotniku obravnavali aktualne teme o porocanju v casu koronavirusa. Spodaj so objavljeni povzetki clankov razlicnih avtorjev, ki so se ukvarjali z vplivom koronakrize na družbo, njenim razumevanje in tudi s tem, kako je novonastalo situacijo skrajna desnica izkoristila v svoj prid. Okvirjanje v casu krize: odzivi na covid-19 med skrajno desnicarskimi gibanji in organizacijami Avtor: Richard McNeila-Wilsona Milica Golijanin Danes smo prica krepitvi desnih politicnih strank po vsej Evropi, ki se lahko zelo enostavno spremenijo v veliko nevarnost. Na celu razlicnih vlad so že desnicarske figure. Njihova politika se pogosto nagiba k nacionalizmu in ogroža clovekove pravice. Clanek Richarda McNeila-Wilsona, ki ga obravnavamo tukaj, predstavlja raziskave v okviru globalne zdravstvene krize covid-19. V okviru virusa so raziskovalci odprli vprašanje, kako se je skrajna desnica odzvala na krizo covid-19. V obdobju dveh mesecev so spremljali objave šestih razlicnih skrajno desnicarskih organizacij in gibanj na družbenem omrežju Telegram. Kot rezultat študije je bilo ugotovljeno, da je bilo v izjavah uporabljenih šest »kriznih okvirov«. Trije okviri so preucevali vzroke širjenja virus; tu so covid-19 izpostavili kot posledico migracij, globalizacije in slabega nacionalnega oz. državnega upravljanja. En okvir je preuceval vpliv virusa na potencialni aktivizem; en okvir temeljil je na aktivizmu kot odgovoru na covid-19. Zadnji okvir predstavlja teorije zarote ter širjenje napacnih informacij glede virusa, oblasti ali drugih aktivisticnih skupin. Pricakovani okvir na podlagi zarote ali poskusov širjenja napacnih informacij je bil razmeroma redek, kar je bilo zelo nepricakovano. Glavni nadzornik protiteroristicni organizaciji Združenega kraljestva Nick Adams in vodja britanske komisije za boj proti ekstremizmu Sara Khan poudarjata, da se gre za poskus »radikaliziranja ljudi«, »normalizacijo ekstremisticne pripovedi« in »jasno taktiko ekstremisticnih skupin«. Elusive consensus: Polarization in elite communication on the COVID-19 pandemic Avtor: Jon Green, Jared Edgerton, Daniel Naftel, Kelsey Shoub & Skyler J. Cranmer Milica Todorovic Clanek govori o polarizaciji mnenj dveh politicnih tokov v Ameriki med pandemijo virusa Covid-19. V clanku je namrec govora o polarizaciji sporocil, ki so jih prek družbenega omrežja Twitter poslali demokrati in republikanci. Znano je namrec, da politicne stranke v Ameriki za komuniciranje s svojimi pristaši, pošiljanje sporocil, širjenje svoje ideologije in nabor novih pristašev rade uporabljajo Twitter - in ravno zato, je bila ta platforma eden od glavnih kanalov za prenos sporocil med krizo Covid-19. V clanku avtorji osvetljujejo svoje raziskave, ki so temeljile na spremljanju objav, katere so ustvarili clani kongresa na Twitterju, v obdobju med 17. januarjem – ko je bil virus Covid-19 prvic omenjen s strani clana kongresa, pa vse do 31. marca. Poleg uradnih Twitter racunov clanov kongresa so bili za namene raziskave upoštevani tudi neuradni racuni, ki so na nek nacin povezani z uradnimi - in ki so imeli vsaj eno, s pandemijo povezano, objavo na dan. Ti so ili upoštevani, ker imajo vcasih uradniki vec racunov na družbenih omrežjih, vcasih pa imajo ti neuradni racuni vecji pomen kot uradni. Po celoviti obdelavi pridobljenih podatkov z uporabo metod umetne inteligence, so prišli do zakljucka, da se politicni konsenz glede komuniciranja o pandemiji virusa Covid-19, v Združenih državah Amerike ni uspel hitro uresniciti. Sposobnost družbe, da se ucinkovito odzove na krizo, kot je pandemija virusa, je v veliki meri odvisna od njenega politicnega vodstva. To je razvidno na dveh ravneh: prvic, zmožnost vlade, da se na takšno krizo odzove na nacin in v obsegu, ki je potreben za ublažitev vpliva te pandemije, naredi to enako tako za politicno krizo kot krizo, ki škoduje javnemu zdravju; drugic, zanašanje javnosti na vlado in dejstvo, da je za upocasnitev širjenja bolezni in varovanje javnega zdravja potrebno veliko sprememb v vedenju posameznika, res mocno pritiska na izvoljene uradnike, da naj pošiljajo dosledna in natancna sporocila o tem, kako naj državljani razmišljajo in se odzivajo na krizo. ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 7 Lažne novice v casu pandemije koronavirusa v Italiji Avtorji: Andrea Moscadelli, Giuseppe Albora, Massimiliano Alberto Biamonte, Duccio Giorgetti, Michele Innocenzio, Sonia Paoli, Chiara Lorini , Paolo Bonanni in Guglielmo Bonaccorsi. Nikola Milosavic Aleksic Virus SARS-CoV-2, covid-19 ali koronavirus je bil neprijetno presenecenje, ki je fundamentalno spremenilo delovanje globalne družbe. Posledice krize na družbenem tkivu se že pocasi kažejo, dolocene pa bomo družboslovci šele morali ugotavljati, ko bo krize konec. Tisti najvidnejši fenomen v Italiji (in celi Evropi), ki ga je na površino naplavila pandemija, je porast izjemno vplivnih in množicnih lažnih novic. V casu širitve virusa se je kazal problem upravljanja s tveganjem in komunikacijo. Slednja situacija je vsepovsod povzrocila socialne nemire, kaos, zbiranje hrane, karanteno itd. Informacije, ki so prihajale s strani zdravstvenih oblasti, so bile težko razumljive in konfuzne ter jih je pogosto zamenjal dostopen in jezikovno razumljiv »fake news«. Avtorji clanka ugotavljajo, da vecina Italijanov ne zna razlociti lažne novice od pravih novic. Primer tega so naslednje trditve: da virus narejen u laboratoriju v Wuhanu; da gre za biološko orožje; da virus pripravlja ljudstvo na tehnologijo 5G, ki ga med drugim tudi pospešuje; da želi Bill Gates »vgraditi cip« v kožo vseh ljudi na planetu; da je virus ustvarjen zaradi prodaje cepiva, saj je v ozadju zelo mocen farmakološki lobi itn. Vse to nakazuje na nezadostno zdravstveno pismenost v Evropi. Karantena, strah in psihicni napor so bili motorji uspeha lažnih novic. Lažne slike korona virusa SARS-CoV-2 v komunikaciji in informacijah na zacetku prvega pandemicnega vala Marko Vrljic Glede na naslov clanka lahko vidimo problematiko, ki je predmet raziskav, in izhodišce, ko gre za pojav lažnih slik korona virusa v prvem valu epidemije Covid 19. Na zacetku epidemije in razglasitve izrednega stanja v skoraj vseh državah smo bili prica, kako hitro se dezinformacije širijo, oziroma “koliko so le-te hitrejše kot širjenje virusa”? Po porastu neznanstvenih in psevdoznanstvenih informacij je WHO na zacetku epidemije razglasila tudi boj proti “infodemiji”. Zacenši z izrazom “infodemija”, ki pomeni prekomerno kolicino informacij o nekem problemu, kar še poslabša težavo. Tovrstne informacije lahko zadušijo verodostojne informacije in še bolj zapletejo odzive na podrocju javnega zdravja. V tej situaciji infodemije je bil pritisk tako na zdravstvene sisteme in medije, kot tudi na potrošnike, ki prejemajo te informacije in ustvarjajo valove digitalnih dezinformacij, diskreditirajo itd. Zaradi pritiska ne smemo pozabiti na veliko število znanstvenih clankov, ki vodijo do informacijske pandemije, vkljucno z objavami v medijih, komentarji, kritikami. V prvih desetih tednih epidemije je znanstvena skupnost objavila vec kot 1.000 indeksiranih clankov o virusu Covid-19, vkljucno z brezplacnim dostopom do 29.000 znanstvenih clankov. Kar se tice medijev, je Evropska radiodifuzna zveza (ERZ) izjavila, da se je v prvih dveh tednih marca 2020, gledanje nocnega programa na televiziji med mladimi povecalo za 20%, prebiranje spletnih novic pa se je povecalo za 2,7-krat. 99% teh ljudi, kot je navedeno v clanku po podatku ERZ, je na spletu iskalo informacije, 24% od teh, pa jih je to storilo vec kot 20-krat. To kaže na potrebo po visoki verodostojnosti medijev in informacij ter potrebo po oživitvi tradicionalnih medijev. Z vidika medijev, nosilcev verodostojnosti novic, ima to tudi eticne posledice za strogost upravljanja z informacijami in znanjem, po drugi strani pa se zdi, da so tu tudi ekonomski interesi pri ustvarjanju estetskih sredstev za placljivo skladišce slik. Številne rekonstrukcije SARS-CoV-2 so ustvarile veliko dezinformacij, ki so vedno bolj oddaljene od videza pravega korona virusa, ki povzroca Covid-19. Primerjava agresivne, militaristicne in imperialisticne politike nekdanje Zveze sovjetskih socialisticnih republik (Sovjetske zveze oz. SZ) ter današnje Ruske federacije Piše: Matej Markic 1. Uvod V clanku bom obravnaval in predstavil podobnosti med agresivnimi, militaristicnimi in imperialisticnimi težnjami Sovjetske zveze v obdobju njenega obstoja med letoma 1917 in 1991 ter današnjim vojaškem nastopanju Ruske federacije na mednarodnem parketu v celotnem obdobju njenega obstoja, torej od leta 1991 do danes. V clanku bom najprej predstavil, kako sta obe državi vselej nasilno postopali proti politicno ne ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 8 zaželenim manjšinam ter kakršnim koli skupinam, ki so se poskušale odcepiti od maticne države ali pa vsaj doseci vecjo stopnjo avtonomije, nato bom opisal, kako sta tako Sovjetska zveza kot Ruska federacija izvajali vojaško agresijo nad sosednjimi državami, clanek pa bom zakljucil s primerjavo in izpostavitvijo podobnosti med imperialisticnimi težnjami in vzpostavitvijo vojaške prisotnosti v državah t. i. »tretjega sveta«. Nasilje nad manjšinami in grobo zatiranje vseh avtonomisticnih ter separatisticnih gibanj Že sama ruska državljanska vojna (1917–1922) je jasno pokazala, da se vsi prebivalci nastajajoce Sovjetske zveze (v nadaljevanju SZ) niso strinjali z marksisticno/ leninisticnimi idejami, ki so jih širili boljševiki pod vodstvom Lenina. Ne le, da sta oktobrska revolucija leta 1917 in posledicen prevzem oblasti s strani komunisticne partije SZ stopila na žulj številnim razredno in politicno drugace orientiranim skupinam (monarhisti, ruski nacionalisti, socialdemokrati itd.), temvec je bilo nezadovoljstvo z ruskimi komunisti jasno vidno tudi med pripadniki številnih narodnih manjšin, ki so si za osvoboditev ali pa vsaj za vecjo stopnjo avtonomije prizadevali že v casu ruskega imperija. Boljševiki niso pokazali nobenega usmiljenja do svobode željnih pripadnikov centralnoazijskih narodov, Ukrajincev in Karelijcev ter so poskuse njihove osamosvojitve zatrli v krvi. Na enak nacin so želeli med letoma 1918 in 1920 obracunati tudi s Finci in baltskimi narodi, a jim je v tem primeru spodletelo (Kotkin 2001, 78). Tudi med II. svetovno vojno in neposredno po njenem koncu leta 1945 sta Rdeca armada in sovjetska tajna služba, Ljudski komisariat za notranje zadeve (v nadaljevanju NKVD) ter kasneje MGB/KGB, z roko v roki v krvi zatirali vse nacionalisticne in protikomunisticne iniciative podjarmljenih narodov, ki so se želeli otresti sovjetskih okov. Tako je NKVD, ki jo je tedaj vodil zloglasni Lavrentij Berija, po neposrednem ukazu Stalina leta 1944 zacela z množicnimi aretacijami in prisilnimi izgoni »nezanesljivih« etnicnih skupin, ki so imele dolgo tradicijo upiranja Moskvi. V prvi vrsti so bili to Ceceni, Inguši, Krimski Tatari in druge etnicne skupine, ki so živele pretežno na obmocju jugozahodne SZ, torej tistih predelov, ki so bili pred tem vec let pod nemško okupacijo. Po umiku nemškega Wermachta iz SZ leta 1944 je Stalin pripadnike tamkaj živecih etnicnih skupin namrec obtožil kolektivne kolaboracije z nacisti, zaradi cesar je bilo v naslednjih letih vec sto tisoc Azerov, Cecenov, Cerkezov, Ingušev, Kurdov, Tatarov, Ukrajincev in drugih zaprtih v gulage ali izgnanih v Sibirijo. V sovjetskih gulagih in v odrocnih predelih SZ, kamor so bili deportirani, jih je pri tem umrlo na deset tisoce, vrnitev nazaj domov pa so docakali šele po Stalinovi smrti leta 1953 (Kotkin 2001, 32, 33; Kasparov 2015, 36). Ruska federacija je v tem primeru definitivno precej podobna svoji predhodnici, saj ima tudi novodobna ruska oblast tako rekoc nicelno toleranco do kakršnih koli avtonomisticnih teženj, ki bi utegnile vzkliti med neruskim, po vecini muslimanskim, prebivalstvom Ruske federacije. Tako so ruske sile že dvakrat (leta 1994 in 1999) intervenirale v Ceceniji, kjer so v 90. letih vzniknila mocna separatisticna gibanja, ki pa so jih enote ruske vojske uspele v vecini zatreti do konca leta 2000, ceprav so se posamezne operacije nadaljevale vse do leta 2009 (Kasparov 2005, 52–53). 2. Agresija proti sosednjim državam Že vse od nastanka Sovjetske zveze v letu 1917 so si boljševiki prizadevali za izvažanje komunisticne revolucije tudi izven sovjetskih meja in za dosego svojih ciljev niso izbirali sredstev. Že leta 1920, v casu, ko se ruska državljanska vojna še niti ni zakljucila, je Rdeca armada že preckala zahodne meje sovjetske države, z namenom, da bi se polastila cim vec ozemelj, ki jih je država izgubila, ko je Lenin marca leta 1918 s centralnimi silami sklenil brest-litovski mirovni sporazum, s katerim se je Sovjetska zveza v zameno za mir odpovedala obsežnim ozemljem na obmocju današnjega Baltika, Belorusije, Finske, Poljske in Ukrajine, poleg tega pa je sovjetsko vodstvo upalo tudi, da bodo njihovi vojaki s prodorom na zahod uspeli v evropske države zanesti tudi komunisticno ideologijo. Sovjetske cete pod vodstvom Leva Trotskega, Mihaela Tuhacevskega in Josifa Stalina so se pri tem zapletale v hude boje s poljskimi in z ukrajinskimi vojaškimi enotami ter na zacetku (leta 1919 in v zacetku leta 1920) tudi dosegle nekaj zmag ter zacele prodirati proti srednji Evropi, vendar pa so bile avgusta leta 1920 mocno poražene v bitki pri Varšavi, ko jih je na obmocju tedanje Druge poljske republike premagala poljska vojska pod vodstvom maršala Józefa Pilsudskega (Swift b. l.). Sovjetski apetiti po tujih ozemljih so se nadaljevali tudi v naslednjih desetletjih, kar je leta 1933 privedlo do podpisa sporazuma o prijateljstvu in nenapadanju s fašisticno Italijo, leta 1939 pa še z nacisticno Nemcijo (tj. pakt Ribbentrop-Molotov), v katerem sta se ti dve diktaturi med drugim dogovorili tudi o vojaški zasedbi in medsebojni delitvi ozemelj na obmocju severne, srednje in vzhodne Evrope. Sovjetska zveza se je tako navkljub svojemu deklarativno antifašis ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 9 ticnemu znacaju znašla v zavezništvu s silami osi, katerih temeljna ideologija je bil ravno fašizem oz. nacizem. Sovjetska armada je tako septembra leta 1939 skupaj s Hitlerjevimi cetami prodrla na Poljsko in si jo skupaj z Nemci razdelila, kasneje pa je zasedla še baltske države, Besarabijo in severno Bukovino v Romuniji ter velik del finskega ozemlja (Kotkin 2001, 32, 33, 89, 90). Tudi po koncu druge svetovne vojne, ko je Rdeca armada v protiofenzivi, ki jo je vodil general Grigorij Žukov, prodrla vse do Berlina in je bil velik del Evrope v ruševinah, se Stalin ni odpovedal imperialisticnim ambicijam. Tako so sovjetske sile v vzhodnem delu Evrope, ki so ga pred tem osvobodile nacisticne okupacije, leta 1944 najprej okupirale baltske države, Litvo, Latvijo in Estonijo, nato pa s pomocjo državnih udarov, v Bolgariji leta 1944, na Madžarskem leta 1947 in na Ceškoslovaškem leta 1948, ali prirejenih volitev, v Romuniji leta 1946 in na Poljskem leta 1947, še druga vzhodnoevropska ozemlja. S tem so vzpostavile široko mrežo sebi podrejenih komunisticnih režimov, ki so jih leta 1955 povezale tudi v enotno vojaško zvezo, imenovano Varšavski pakt. Sovjetska zveza je imela na tem obmocju vseskozi prisotne tudi svoje vojaške enote, ki so po potrebi tudi s silo intervenirale, da so zatrle vsakršne poskuse reform in demokraticnih sprememb v teh državah. Takšna intervencija se je najprej zgodila v Nemški demokraticni republiki leta 1953, nato pa še na Madžarskem leta 1956 in na Ceškoslovaškem leta 1968) (Kotkin 2001, str. 87, 184, 185). Kljub temu pa se zadeve vselej niso odvile po pricakovanjih sovjetskih oblasti in tako se je zgodilo, da so se številne vzhodnoevropske de iure komunisticne države uspele otresti sovjetske nadvlade. To je že leta 1948 uspelo Jugoslaviji, ki je po t. i. sporu z Informbirojem prakticno pretrgala stike s Sovjetsko zvezo, leta 1961 in 1968 pa sta jugoslovanskemu zgledu sledili še Albanija pod vodstvom Enverja Hoxe in Romunija pod vodstvom Nicolaeja Ceausescuja Za najbolj znan primer sovjetske okupacije neke druge države v casu hladne vojne pa gotovo velja sovjetska invazija na Afganistan, do katere je prišlo konec decembra leta 1979. Afganistan, ki je ozemeljsko mejil na Sovjetsko zvezo, je imel še v letih pred invazijo na oblasti socialisticno vlado, ki pa je oblast prevzela z državnim udarom, poleg tega pa je bila afganistanska komunisticna partija relativno maloštevilna in s svojo sekularno ter družbeno progresivno ideologijo med globoko religioznim prebivalstvom Afganistana ni uživala pretiranih simpatij (Ferfila 2017, 101). Ker šibka afganistanska vlada pod vodstvom Hafizulaha Amina ni bila sposobna obvladovati množicnega odpora mudžahedinov, ki se je razširil tako rekoc po vsej državi, se je SZ odlocila, da bo vzela stvari v svoje roke, kar je na koncu pripeljalo do 10-letne okupacije Afganistana s strani SZ, ki prav tako ni bila kos gverilskim upornikom in se je bila prisiljena leta 1989 poražena umakniti (str. 36). Tako kot sovjetski pa tudi ruski oblasti niso neznani nasilni vdori v sosednje države, za katere meni, da so potrebni pri ohranjanju ruske dominacije. Že nekaj mesecev po razpadu Sovjetske zveze decembra leta 1991 si je novoustanovljena Ruska federacija izbrala prvo tarco za širitev svojih geopoliticnih ambicij, nekdanjo sovjetsko republiko Moldavijo, ki je postala neodvisna država že leta 1989. Kljub razglašeni neodvisnosti in vzpostavitvi lastnih oboroženih sil je na vzhodu Moldavije ostalo veliko pripadnikov sovjetske vojske, ki se niso zlili z novoustanovljeno moldavsko vojsko, ampak so marca leta 1992 ob mocni ruski podpori z njo zaceli spopad in si v pol leta trajajoci vojni prisvojili obsežno ozemlje na vzhodu Moldavije. To ozemlje, danes znano kot Pridnestrovje oz. Transinistrija, so zato razglasili za novo suvereno državo, ki pa je še do danes mednarodno nepriznana (Kasparov 2015, 36). Naslednja tarca ruskega vojaškega stroja je bila ruska južna soseda Gruzija, ki je po letu 2004, ko je oblast v državi prevzel Mikheil Sakašvili in tej državi na južnem Kavkazu predsedoval med letoma 2004 in 2013, postajala vse bolj prozahodno usmerjena. Ker so se zdele Sakašvilijeve ambicije, da bi se Gruzija pridružila Evropski uniji in paktu Nato, ruskemu vodstvu nesprejemljive, so enote ruske vojske avgusta leta 2008 vdrle v Gruzijo in ji v desetdnevni vojni, ki je sledila, na silo odvzele pokrajini Abhazijo in Južno Osetijo, ki sta od tedaj naprej de facto neodvisni državi, ceprav ju de iure kot taki priznava le pešcica držav (Kasparov 2015, 106–107). Ruski osvajalski pohod se je leta 2014 preselil na meje Evropske unije. Tega leta so v Ukrajini izbruhnile velike demonstracije proti prorusko usmerjeni ukrajinski vladi, imenovane »Euromaidan«. Rusija je izkoristila vsesplošni kaos v državi in politicni vakuum, ki je nastal po pobegu ukrajinskega predsednika Viktorja Janukovica ter napadla teritorij Ukrajine, pri cemer si je nemudoma prikljucila strateško pomemben polotok Krim, zatem pa se usmerila v destabilizacijo in de facto okupacijo obsežnih obmocij na ukrajinskem vzhodu, s središcem v pokrajinah Donetsk in Luhansk (Kasparov 2015, 122–123). ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 10 3. Imperialisticna zunanja politika in vojaške intervencije v državah t. i. »tretjega sveta« Tako kot so sovjetske cete med in po drugi svetovni vojni prestopile meje evropskih držav, so bile zlasti v obdobju hladne vojne, v 2. polovici 20. stoletja, vpletene tudi v številne druge intervencije in vojaške misije po svetu. V Afriki so Sovjeti med angolsko državljansko vojno (1975–1991) z orožjem, opremo in vojaškimi svetovalci mocno podpirali prosovjetsko usmerjene komunisticne milice MPLA, ki so se pod vodstvom Joseja Eduarda dos Santosa (predsednik Angole med letoma 1979 in 2017) borile proti paravojaškim enotam UNITA, ki so po drugi strani uživale podporo Južne Afrike in Združenih držav Amerike (Kotkin 2001, 23). Na afriški celini so bili sovjetski vojaki poleg tega prisotni tudi v Etiopiji, kjer so pomagali socialisticnemu režimu pod vodstvom predsednika Mengistuja Haileja Mariama, ki je svojo državo med letoma 1977 in 1978 zapletel v vojno za pokrajino Ogaden, kjer se je boril s sosednjo Somalijo, hkrati pa je bil vpleten tudi v eritrejsko vojno za neodvisnost, ki je divjala na severu države med letoma 1961 in 1991 (Kotkin 2001, 24). Sovjeti so bili vojaško navzoci tudi v Egiptu, kjer so nudili podporo tesnemu sovjetskemu zavezniku, egipcanskemu predsedniku Gamalu Abdelu Naserju. Sovjetsko opremo in orožje je Egipt tako uporabljal že med sueško krizo leta 1956 in šestdnevno vojno leta 1967, v vojni izcrpavanja proti Izraelu, ki je potekala na obmocju Sinajskega polotoka med letoma 1967 in 1970, pa so se na egipcanski strani borile tudi sovjetske vojaške enote, zlasti sovjetski piloti, ki so upravljali bojna letala MIG (Bradford 1976). Sovjetski vojaški svetovalci in drugo vojaško osebje niso bili prisotni zgolj na »crni celini«, ampak so delovali tudi v številnih azijskih državah, kjer so med razlicnimi vojnami, upori in oboroženimi spopadi poskušali nagniti jezicek na tehtnici v prid prosovjetskim režimom oz. militantnim skupinam. V korejski vojni (1950–1953) se je na strani Severne Koreje tako borilo veliko število sovjetskih vojaških pilotov, prav tako pa je bilo v severno-korejski vojski veliko sovjetskih vojaških svetovalcev in še vec sovjetskega orožja, s katerim se je deklarativno komunisticni severnokorejski režim Kim Il Sunga boril proti Južni Koreji in njenim zaveznikom, ki so jih sestavljale vojaške enote Združenih narodov pod poveljstvom ZDA (Kotkin 2001, 24, 25). SZ je še eno priložnost za širjenje svojega vpliva dobila v casu drugi vietnamske vojne (1955–1975), ko so Sovjeti izdatno podpirali vietnamske komunisticne sile. Po koncu prve vietnamske vojne (1946–1954) je bil Vietnam namrec (podobno kot Koreja) razdeljen na prozahodno usmerjeni Južni Vietnam in prosovjetsko usmerjeni Severni Vietnam, mejo med njima pa je predstavljal 17. vzporednik. Že kmalu po odhodu francoskih kolonialnih sil iz Indokine (1954) so se med severnim in južnim delom države zaceli spopadi, ki so naposled privedli do obsežne intervencije Združenih držav in njenih zaveznic (Avstralije, Filipinov, Južne Koreje, Laosa, Tajske), po drugi strani pa se je v vojno vpletel tudi Varšavski pakt in njegovi zavezniki (Kitajska, Kuba, Severna Koreja), ki so prav tako masovno pošiljali vojake in opremo v podporo svojim komunisticnim zaveznikom v Severnem Vietnamu. Sovjetska zveza je tako med vojno enotam Viet Conga poslala na tisoce kosov artilerije, topov, tankov, lahkega orožja in druge za boj potrebne opreme, v vrstah Severnega Vietnama pa se je borilo tudi vec kot tisoc sovjetskih vojakov, še vec pa jih je delovalo kot vojaških inštruktorjev in svetovalcev (Kotkin 2001, 14). Kljub temu, da je današnja Rusija dalec od moci in velicine nekdanje Sovjetske zveze, se vseeno ni odrekla visokoletecim geopoliticnim ambicijam in vojaški prisotnosti v razlicnih delih sveta. Najboljši primer tega je Sirija, ki je bila tudi že sovjetska zavezniška država, po razpadu SZ pa je z Rusijo ohranila dobre odnose. Ko je leta 2011 na obmocju severne Afrike in Bližnjega vzhoda izbruhnil val revolucij, znan tudi kot arabska pomlad, je to v Siriji privedlo do krvave državljanske vojne, ki na žalost traja še danes in v kateri je doslej umrlo že vec kot pol milijona ljudi. Rusija, ki je imela v državi že vec desetletji tudi vojaške baze, je že od samega zacetka vojne izdatno podpirala sirski režim z orožjem, opremo in vojaškimi strokovnjaki, leta 2015 pa je, da bi zašcitila lastne interese na tem obmocju, skupaj z Iranom in šiitskim gibanjem Hezbolah, tudi vojaško intervenirala na strani režima sirskega diktatorja Bašarja al Asada, pri cemer naj bi njene sile zagrešile številne vojne zlocine, od katerih so bili najodmevnejši napadi s kemicnim orožjem v letih 2013 in 2017 (Wesslau in Wilson 2016, 6–10). Ruska vojaška prisotnost v državah »tretjega sveta« pa še zdalec ni omejena zgolj na Sirijo, temvec sega tudi v številne druge države v Aziji in Afriki. V Aziji je ruska mornarica prisotna v Vietnamu, kjer ima vzpostavljeno pomorsko oporišce Cam Ranh Bay, poleg tega pa se je ob razpadu SZ s še šestimi nekdanjimi sovjetskimi republikami (Armenijo, Belorusijo, Kazahstanom, Kirgizistanom in Tadžikistanom) povezala v t. i. Organizacijo kolektivnega varnostnega sporazuma (ang. Collective Security Treaty Organization/ CSTO), ki nekoliko spominja na nekdanji Varšavski pakt (Kasparov 2015, 67). Tako kot je imela v primeru Varšavskega pakta glavno besedo pri vseh stvareh SZ, ima v primeru CSTO glavno besedo Rusija, ki ima v državah clanicah organizacije namešcene tudi svoje vojaške enote, s katerimi po potrebi intervenira proti realnim grožnjam (npr. v državljanski vojni v Tadžikistanu med letoma 1992 in 1997) ali pa tudi proti politicnim nasprotnikom avtoritarnih režimov vseh teh držav. Za konec naj omenim še rusko imperialisticno politiko v Afriki, kjer Rusija šciti svoje interese s pomocjo dobave orožja in vojaške opreme avtoritarnim režimom pa tudi z enotami placancev, kot je npr. zloglasni Bataljon Wagner, katerega enote so najbolj množicno prisotne v Libiji, kjer se borijo na strani odpadniškega generala Khalife Haftarja proti mednarodno priznani vladi Fajeza al Saraja, v nekoliko manjši meri pa svoje necedne posle opravljajo tudi v Centralnoafriški republiki, Mozambiku in Sudanu (Narayanan 2019; Sukhankin 2020). ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 11 4. Zakljucek Kot lahko razberemo iz clanka, je današnja Rusija prav tako militantna in ekspanzionisticno usmerjena kot nekdanja SZ, s tem da za razliko od slednje Rusija za seboj nima vec obsežne mreže zavezniških držav in robustnega gospodarstva, ki bi podpiralo celoten vojaški aparat. Kljub temu pa se država ni pripravljena odreci svojim ozemeljskim apetitom in agresivnim nastopom na mednarodnem parketu, zaradi cesar je tudi v prihodnje mogoce pricakovati novice o ruskem nasilnem zatiranju etnicnih skupin, podžiganju oboroženih konfliktov po svetu in zlocinih ruskih placancev ter paravojaških enot v državah »tretjega sveta«. Seznam uporabljenih virov in literature Bradford, Gregory Hale. 1976. »The Rise and Fall of Soviet Influence in Egypt.« Doktorska disertacija, M.A. Naval Postgraduate School. Ferfila, Bogomil. 2017. Afganistan: v vojni že 40 let. Ljubljana: Demat d. o. o. Kasparov, Gari. 2015. Zima prihaja: zakaj je treba ustaviti Vladimirja Putina in sovražnike svobodnega sveta. Tržic: Ucila International. Kotkin, Stephen. 2001. Armagedon Averted: The Soviet Collapse, 1970–2000. Oxford: Oxford University Press Inc. Narayanan, Shankara. 2019. »The Mercenaries Behind Russian Operations in Africa.« The Jamestown Foundation. https://jamestown.org/the-mercenaries-behind-russian-operations- in-africa/ Sukhankin, Sergey. 2020. »Russian Mercenaries Pour Into Africa and Suffer More Losses (Part One).« The Jamestown Foundation. https://jamestown.org/program/russian-mercenaries- pour-into-africa-and-suffer-more-losses-part-one/ Swift, John. B. l. »Battle of Warsaw: Russo-Polish War (1920).« Britannica. https://www.britannica.com/topic/ Battle-of-Warsaw-1920 Wesslau, Friderik, in Andrew Wilson. 2016. Russia 2030: A Story of Great Power Dreams and Small Victorious Wars. London: European Council on Foreign Relations. Kuga na Štajerskem, Kranjskem in Goriškem od zgodnjega novega veka do 18. stoletja: v luci teorije Michela Foucaulta o nadzorovanju in kaznovanju Avtorica: Daša Sprincnik Dikic Mentor: doc. dr. Lev Centrih 1. Uvod Pred vami je povzetek moje diplomske naloge z naslovom »Kuga na Štajerskem, Kranjskem in Goriškem od zgodnjega novega veka do 18. stoletja«, s podnaslovom »V luci teorije Michela Foucaulta o nadzorovanju in kaznovanju«. Še pred casom epidemije, ki jo je povzrocil covid-19, sem želela raziskati kugo v slovenskih deželah ter ugotovitve primerjati z delom francoskega filozofa Michela Foucaulta, ki je napisal knjigo Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Avtor je zasnoval teorijo nadzorovanja in kaznovanja ravno na primeru karantene v Franciji za casa 17. stoletja. V svojem delu je zajel pomembne ukrepe in odnos ljudi v kriznem casu, kar pa sem želela prav tako sama raziskati v slovenskih deželah, zato je bil primarni vir moje zakljucne naloge delo Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske, kjer sem zasledila prve omembe kuge v slovenskih deželah. Na tem mestu bi rada poudarila, da sta tematska rdeca nit naloge vladanje in skrb vladajocih razredov do 18. stoletja in ne opis nastanka in poteka kuge z vidika medicine. Uporabila sem kvalitativno metodo raziskovanja, kjer sem pri razlicnih avtorjih, ki so pisali o kugi v slovenskih deželah, iskala informacije o življenju ljudi in njihovem odnosu v casu epidemije. Primerjavo sem naredila na primerih kuge na Štajerskem, Kranjskem in Goriškem, ki so jih predhodno obravnavali naslednji avtorji: Majda Smole v delu Kuga na Kranjskem v XVI. stoletju; Ema Umek v delu Kuga na Štajerskem v letih 1679–1683; Zdravko Jelincic v delu Crna smrt v Gorici leta 1682. Nato sem vse skupaj primerjala s Foucaultovo teorijo. Postavila sem sledeci hipotezi, ki sem ju skušala preveriti Prva: Foucaulteva teorija je uporabna tudi za razlago fenomenov v izbranem prostoru in casu. In druga hipoteza: ljudje so zaradi karantene in strogih ukrepov v casu kuge izražali javna nestrinjanja in izvajali upore zoper oblast. 2. Panoptizem V tem poglavju bom natancno opredelila pojem, ki je pomemben za razumevanje naloge, ter predstavila teorijo Michela Foucaulta. Na tem mestu želim pokazati drugacen nacin življenja od tistega, ki ga poznamo ali je za nas obicajen. Sama sem panoptizem oznacila kot odkrito prikrito nadzorovanje posameznikovega življenja. Ob branju temeljne literature Michela Foucaulta sem na kugo in ukrepe za zašcito pred njo zacela gledati na povsem nov in drugacen nacin. Naenkrat kuga kot bolezen in njen potek, to, od kod je prišla itd., ni bilo vec toliko pomembno kot pa nadzor in skrb za zdravje ljudi v trenutku, ko je bolezen zacela moriti. Kot sem omenila že v uvodu, avtor knjige Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora piše in razvije svojo teorijo o karanteni v Franciji v casu 17. stoletja. Na podlagi primerjave med avtorjevimi ugotovitvami in primeri kuge na Štajerskem, Kranjskem in Goriškem sem ugotovila podobnost, ki jo bom izpostavila z naslednjim citatom: »Najprej dosledno prostorsko kvadriljiranje: seveda zaprejo mesto in ‘ozemlja’, pod smrtno kaznijo prepovejo odhajanje, usmrtijo vse potepuške živali; mesto razdelijo na razlicne cetrti, v katerih postavijo intendantovo oblast.« (Foucault 2004, 215) Tukaj se pokaže prvi znak panoptizma, kjer se zacne nadzorovanje ljudi. Tekom branja sem ugotovila, da avtor skozi celotno delo opisuje, da so se po mesto lahko gibali le izbranci. Pri tem med njih šteje varuhe cetrti, mestne zastopnike, vojake in stražarje; se pravi vse, ki spadajo pod vejo politicne oblasti in so na hierarhicni lestvici avtomatsko višje od ostalih prebivalcev mesta in podeželja. Pri tem se mi je porajala misel o hitri spremembi politicnega režima in vecanju koncentracije oblasti – se pravi, da so pod pretvezo zdravstva in skrbi za zdravje izvajali nadzorovanje ljudi in jim vladali še dosledneje. Zelo zanimi ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 12 vo se mi je zdelo, da so omenjene tudi osebe, ki so odvažale trupla, saj so bile te na dnu hierarhicne lestvice; potemtakem, sklepam, da niso bile pomemben clen v vladajoci verigi, ampak so predstavljale bolj kolateralno škodo. V ta namen sem razvila svojo teorijo, in sicer da so se nekaterih beracev/revežev, ki bi jih drugace izgnali iz mest, usmilili in »zaposlili« v namen, da so za njimi pocistili nesnago, tako da za to delo ni bilo potrebno zadolžiti in organizirati ljudi iz svojih vrst ter pri tem skrbeti, ali bodo preživeli kužnost, ki je bila pri truplih umrlih za kugo še vedno visoka. Tako so ti »izbrani« beraci/reveži odigrali pomembno vlogo pri zaustavljanju širitve okužb, pri cemer so za to delo tako rekoc žrtvovali svoje življenje. Kako je potekala karantena? Foucault opisuje strog nadzor nad vsemi ulicami z razlicnimi postojankami. Temu so sledili redni pregledi prebivalcev z imenom, starostjo ter spolom (Foucault 2004, 215). Trdim, da so ljudje tako dobili obcutek, da jih pogled oblasti nenehno spremlja in bodo, ce prekršijo pravila, za to tudi takoj odgovarjali. Šlo je za absolutno oblast, ki je slonela na ubogljivi množici. Ljudje so se dejansko pocutili kot v zaporu. Priznati moram, da pocetje takratnih oblasti zveni dokaj organizirano in zavedno; ceprav oblastniki niso mogli zdraviti, so z nadzorovanjem preprecevali okužbe. Po razmisleku prebranega trdim, da so kužne bolezni odlicen primer, na katerem lahko vidimo, kako se morata izvrševati disciplina in red. Pri tem sta kljucno casovno obdobje, v katerem ljudje verjamejo besedam glavnih, in kriticna tocka, ko jih zacnejo zavracati. Izpostavila bi rada, da v primerih, ko si clovek nakopici moc in oblast, ne moremo pricakovati poštenosti in pravice. Se pravi, v epidemiji se izkoristi trenutek nemoci vecine, pri tem pride do situacije, kjer »rešitelj« s svojimi ambicijami pod pretvezo skrbi za ljudstvo in njegovo preživetje uvede najstrožjo obliko vladanja. Zelo nazorno primer nadzorovanja, bodisi prikritega bodisi odkritega, predstavlja Benthamov panoptikon. Panoptikon je v bistvu arhitekturna stavba oz. zapor, kjer stvari delujejo malce drugace kot za fizicnimi rešetkami. »Bentham, ki je hotel doseci, da bi bila navzocnost ali odsotnost nadzornika neugotovljiva, da zaporniki iz svojih celic ne bi mogli opaziti niti sence ali zaznati nasprotne svetlobe, ni predvidel le žaluzije na oknih osrednje nadzorne dvorane, temvec je postavil vanjo prepaže, ki jo sekajo v pravem kotu, in cikcakaste prehode od ene strani na drugo ne pa vrat … Panoptik je stroj, ki združuje dvojico videti-biti viden.« (Foucault 2004, 221) Izum je kljucen za razumevanje moje zakljucne naloge, saj sem z njegovo obravnavo želela dokazati, da se nadzorovanje ljudi, kljub temu, da so svobodni, izvaja tudi ob primeru pandemicne bolezni. Oblasti so v mestih prepovedale vsa druženja, kot npr. velike sejme in cerkvene shode ter javna kopanja, okužene hiše pa so zaprli in seveda oznacili. Lahko si predstavljamo izgled mesta, ki se iz kraja nabito polnih ulic in mestnega vrveža spremeni v zapušceno mesto, mesto duhov. Pomembno vlogo so imeli zdravstveni uradniki, ki so skrbeli za zdravo prebivalstvo in za omejitev bolezni. Imeli so možnost zaostrovanja ukrepov ter nalogo ozavešcanja prebivalcev o tem, kako naj se pazijo kuge. Posebej so bili pozorni na druženje ljudi v gostilnah, pivnicah in kleteh. Še ena podobnost s sedanjostjo … 3. Problematika kuge in odnos do nje Skozi raziskavo sem ugotovila, da se je pojavila velika težava glede poznavanja kuge in njeni umestitvi v skupino bolezni. Pri prvih valovih kuge so ljudje k tej bolezni prištevali vsa druga obolenja, ki so povzrocala veliko smrtnost med prebivalci. Prva sprememba, ki so jo oboleli zacutili, je bila mrzlica, ki je bila prvi pokazatelj, da se v telesu nekaj dogaja. Težava je bila v tem, da so novo bolezen, ki je prišla tako hitro in pomorila veliko število ljudi, enostavno pripisovali božji kazni ali kakšni carovnici. Skratka, ljudje so vzrok za nastanek kuge iskali v vseh možnih stvareh in smereh. Kugo danes najveckrat povežemo s podganami, ki so njen prenašalec. Splošno znano je, da so ljudje v srednjem veku živeli v zelo slabih življenjskih razmerah. Slednje je pripomoglo k širjenju bolezni, saj je bacilu takšno toplo in vlažno okolje prijalo. Ce se vrnem na podgane, se mi najprej pojavi asociacija na peko kruha in pridelovanje moke. Ce so podgane prišle v stik z moko in ostalimi izdelki iz nje, bi to lahko pomenilo veliko katastrofo in svobodno širjenje okužbe, saj se podganji iztrebki opazijo komaj po dolocenem casu. Ce se je bakterija raje zadrževala v vlagi in srednji toploti, so bile zanjo idealno prebivališce tudi živali, ki so bile na koncu predelane v krznena oblacila, saj se bolh v tistem casu ni bilo lahko znebiti; se pravi, da je bilo ogroženo vse, v kar so se lahko bolhe skrile. Dokler niso iznašli antibiotikov, zdravniki kuge niso mogli zdraviti; zdravili so namrec lahko le poznane bolezni in njihove simptome. Na zastavljeno vprašanje, ali so ljudje v tem casu hrepeneli po zdravniški pomoci ali po božji pomoci, da jih odreši muk in jih zašciti pred boleznijo, sem odgovor našla v naslednjem citatu, kjer je razvidno, koliko sta stala pregled in oskrba bolnika. »Po policijskem redu Ferdinanda I. iz 1. 1552 je znašal zdravniški honorar pri imovitih 20 kr., pri neimovitih 10 kr. za vsak obisk. Ce je šel zdravnik na deželo, je smel zahtevati za vsako miljo 20 kr. Povratka ni smel zaracunati. Slicna dolocila vsebuje takšni red iz 1. 1570. Ob casu kuge so dobivali zdravniki za vsak obisk 4 do 10 tolarjev. Deželno-knežji kužni zdravnik dr. Hanibal Bottinoni pa je zahteval 1. 1634 v Mariboru celo 40–50 tolarjev, ceprav je ordiniral le sede na konju (v hiše sploh ni prišel in ceprav se z okuženimi ni mogel sporazumeti, ker ni obvladal (kot Italijan) niti nemškega, niti našega jezika.« (Travner 1934, 45) Zdravniki so bili med prvimi, ki so med epidemijo najvec zaslužili. Zato me je zanimalo, kako so ljudje gledali na njih – kot na odrešitelje ali na tiste, ki jim jemljejo denar, a jih ne morejo ozdraviti? O tem pišem v naslednjem razdelku, kjer primerjam epidemije kuge v slovenskih krajih. Pomembna je tudi ugotovitev Vaska Simonitija (2003, 37), ki je dejal, da so verni ljudje namrec težko razumeli, ali vsaj sprejeli, da bog za cloveške grehe kaznuje tako neselektivno. Iz te ugotovitve sem razbrala, da je bilo med prebival ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 13 ci prisotno predvsem veliko nerazumevanja glede umiranja zaradi kuge. Kako je bilo mogoce, da tistih, ki so tako zelo skrbeli za svoje versko življenje, kar naenkrat ni bilo vec? 4. Primerjava in ugotovitve glede epidemije kuge na Štajerskem, Kranjskem in Goriškem Majda Smole v svojem clanku o kugi na Kranjskem v 16. stoletju (1957) govori o tem, da se je ta nadloga pojavljala vsakih deset let. Leta 1553 naj bi bilo vse ozemlje Kranjske okuženo s kugo. Bolezen se je tja prenesla iz Hrvaške, kjer je bilo glavno žarišce. Kljub temu, da so oblasti prepovedale stike z okuženimi kraji, pa to ni pomagalo. Ker se je kuga tako razširila, so seveda morali ustaviti in zapreti promet v smeri Italije. To je trajalo 24 tednov. Na podlagi tega, da so se vsi uradi preselili v Škofjo Loko, je razvidno, kako mocno je kuga prizadela Ljubljano. Omenjeno je tudi, da so nekateri trgovci kršili prepovedi o ustavitvi trgovine in so tako v 70. letih 16. stoletja razširili bolezen tudi na Gorenjsko. Podatki kažejo, da so deželni stanovi odrekli pomoc Vojni krajini in odklonili sklicevanje deželnega zbora za casa epidemije zaradi združevanja prevelikega števila ljudi, ki bi se lahko okužili (Smole 1957). M. Smole opisuje tudi, da je najhujša epidemija prizadela Kranjsko v 90 letih 16. stoletja. V Ljubljani je naenkrat umrlo 13 ljudi, zaprli so tudi deželno hišo. Ker se je bolezen stopnjevala, so morali preložiti zasedanje deželnega zbora. S tem pa se prišlo tudi do vecjega zastoja v trgovini. V tem casu epidemijam res niso bili kos. Ljudje, ki so zboleli, so se samoizolirali in usoda je naredila svoje. Kadar se je pojavila kuga, so takoj zaceli s prepovedmi zbiranja in druženja ljudi. Kaznovali so jih financno in telesno. Vso to pomanjkanje trgovine in trgovanja je pustilo posledice, ki so jih prebivalci cutili še kar nekaj let kasneje. V delu Ivana Vrhovca »Iz domace zgodovine« sem zasledila naslednjo misel: »Najtežje pa so zaprtje prenašali prebivalci šempeterskega predmestja, katerim je magistrat dal predmestje dne 5. avgusta popolnoma zapreti ter jih odlociti od drugega sveta. Ker so pak jeli šcasoma mrmrati, imenoval jim je magistrat nalašc pet nadzornikov. Zaprti so bili že 70 dnij, kar planejo nekega dne na zagrajo ter jo podro.« (Vrhovec 1886, 145) Ne samo, da se je zgodil upor in se je javno pokazalo nestrinjanje s trenutnimi ukrepi in predolgo karanteno, ampak so ljudje izgubili potrpežljivost. Jezni so bili na posameznike in niso vec zdržali pritiska. Podrli so ograjo, ki je locevala mejo, do koder se lahko gibljejo. Situacija se je koncala tako, da je vsak izmed njih moral placati po 10 cekinov kazni ter z uvedbo ponovne karantene oz. zamejitvijo svobode. Ema Umek v svojem clanku piše o letu 1679, ko so bila na Štajerskem tri kužna žarišca: Celje s celjskim okrožjem, mariborska okolica in predel med Radgono ter Cmurekom. Pojavil se je problem nenadnih smrti zaradi okužbe ljudi, ki pa niso kazali sumljivih znakov. Kuga se je pokazala šele pri štirih umrlih otrocih. Tako je v mestu nastal preplah, zaradi cesar so mešcani v naglici zbežali iz mesta v vinograde in gradove. Najbolj je trpelo mesto Ptuj, kjer so številna trupla ostala nepokopana, saj je dnevno umrlo 10–12 ljudi. Kuga je na Štajerskem trajala štiri leta, ko se je koncala, pa so si najbolj oddahnili na Kranjskem. (Umek 1958) Zdravko Jelincic je ukrepe za preprecevanje izbruha epidemije razdelil v tri skupine na podlagi obravnavanega dnevnika Ivana Marije Marušica: prva skupina so bili zaporni pasovi, ki so zaustavili gibanje, trgovino in promet. Druga skupina je bila izolacija okuženih. V t. i. samoizolaciji so bili 40 dni. Veliki poševni križi so kazali, da so v hiši ljudje, okuženi s kugo. V lazarete so bili vpoklicani reveži, ki se sami niso mogli preživljati; ti so po povratku nosili bele obleke. Tretja skupina ukrepov pa je bila splošna karantena. Ta je bila zelo razširjena v mestih in pri težjih primerih. Vsi so se zaprli v hiše. Za razkuževanje domov so uporabljali živo apno. Avtor še pove, da so se ljudje zelo bali jamarjev, ki so skrbeli za bolnike, saj bi se zdravniki lahko okužili. (Jelincic 1954) Dnevnik je Ivan Marija Marušic pisal po kronološkem zaporedju od izbruha epidemije v mestu. Zacne se z 18. majem v kraju Šempas, kjer je trgovec s konji po poti do Šempasa nekajkrat padel in nato v koci gostilnicarja, kjer je prenoceval, še isto noc umrl nenadne smrti. Seveda je umrl zaradi kuge, in ne zaradi udarcev konja. Tako se je s pomocjo trgovca po imenu Velikonja kuga razširila tudi v Šempasu, Gorici in Solkanu. Zanimivo se mi je zdelo, da so v majhni vasici umirali po trije ljudje na dan, pa vendar so to prikrivali in vzrok podtikali drugi bolezni. Komaj na praznik svetnika Ivana Krstnika, natancneje 24. maja, so ljudje spoznali, da je nekaj res narobe in da je v njihova vas prišla kuga. Sunkovito so se odlocili za beg iz vasi v Gorico, kjer pa so praznovali rojstvo Leopolda, drugega sina avstrijske vladarske rodbine. 26. maja, šele osem dni po prvi žrtvi kuge, so v Šempas prišli osebno skrbniki, poslanci, zdravniki, kirurgi, da bi izvedeli, kaj se dogaja. Tam so od prebivalca izvedeli, da divja hujša kuga kot pa v velikih mestih (Praga, Dunaj, Gradec …) Vas je takoj dobila prvo pomoc v obliki zdravih ljudi in zdravil. Ostali pa so se poskrili v svoje domove. V mesto so prišli tudi jamarji, ki so se jih zaradi njihove oprave vsi bali, in nadzorniki za razkuževanje. Naleteli so na zaporo, ki so jo postavili prebivalci, saj so bili neznanci, ki so med ljudi posejali še vecji strah. Ljudi so pošiljali tudi v lazarete. Po podatkih o umrlih je razvidno, da kuga ni izbirala med žrtvami. Morila je tako starejše prebivalce kot mlajše. (Jelincic 1954) Valvasor v svojem delu Slava vojvodine Kranjske omenja kugo in opisuje stanje, ki ga je ta povzrocila v slovenskih deželah. Na podlagi raziskave M. Smole (1957), kjer sem zasledila, da se je kuga pojavljala vsakih deset let, sem domnevala, da bo Valvasorjevo delo polno omemb in opisov kuge na Kranjskem, pa temu ni bilo tako. Zasledila sem le bežne omembe kuge v dolocenih odsekih. Pri interpretaciji podatkov glede smrtnih žrtev in letnic, ki jih je navedel avtor, sem bila malce skepticna in previdna. Kljucen je bil naslednji citat: »Leta 1006 je v Ljubljani divjala taka strupena kuga, da je v mestu podavila skoraj vse, v predmestjih in bližjih vaseh pa pobrala in ugonobila vec kot 17000 ljudi.« (Valvasor 2009a, 709) Tukaj sem prišla do kljucne težave pri interpretaciji podatka, saj se Ljubljana kot mesto prvic omenja šele leta 1146 (Štih 2010, 8). Hkrati pa me je ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 14 prva omemba kuge v Slavi vojvodine Kranjske spomnila na avtohtonisticno teorijo, ki se v tem primeru kaže kot povelicevanje mesta Ljubljane in njenih prebivalcev ceprav je prva omemba Ljubljane bila 140 let kasneje. Tukaj se mi zdi smiselno, da upravicim svojo rabo besed, kot so »na Slovenskem «, »slovenske dežele« …, saj v srednjem veku še ni obstajala država Slovenija, kot jo poznamo danes. Te besede uporabljam z namenom, da bi si bralec lažje predstavljal dežele, ki jih obravnavam, in jih lažje primerjal z njemu poznanim današnjim stanjem. 5. Zakljucek S pomocjo virov in literature sem z raziskovanjem uspela potrditi obe hipotezi. Prav tako sem prišla do svoje ugotovitve glede pomembnosti in vloge beracev/revežev, ki so skrbeli za odvoz in pokopavanje kužnih trupel znotraj mest. Menim, da mi je epidemija koronavirusa leta 2020 omogocila, da sem lažje razumela, kako je videti splošna karantena, predvsem pa strogi in primitivni ukrepi, ki so jih uvedli že v 16. stoletju, saj sem oboje obcutila na lastni koži. Foucaulteva teorija govori predvsem o nadzorovanju ljudi pod pretvezo nekatere druge dejavnosti oz. o tem, da se lahko oblast v hipu spremeni, kadar je moc zavladati množici ljudi in so slednji pri tem še nemocni. Druga dejavnost, pod krinko katere se to dogaja, je v primeru teme, ki jo obravnava diplomska naloga, skrb za zdravje. Slednje je razvidno iz organizacije in nadzora prebivalstva v mestu, z oznacevanjem domov okuženih z belim križem, še posebej s prepovedjo svobode gibanja in rednimi pregledi okuženih. Razvidna je preurejena hierarhija v mestu, kjer ima samo dolocena oseba možnost odklepanja in zaklepanja mestnih vrat (t. i. kljuc svobode). Nadzorovanje ljudi se najbolj vidi s pomocjo zdravstvenih uradnikov, ki so imeli neomejena pooblastila, se pravi da so lahko odobrili tudi smrtno kazen. Ljudi so zaradi njihove varnosti zaprli v njihove domove, berace oz. reveže pa izgnali. Tudi v slovenskih deželah so ljudi lahko najbolj nadzorovali s pomocjo arhitekture v mestih. Zaradi nadzornikov in ukrepov je upravicena domneva, da so se ljudje pocutili kot v zaporu. Foucaultovo teorijo je možno interpretirati tudi z navezavo na delo Zdravka Jelincica. Slednji razdeli tri skupine nadzornih ukrepov, in sicer: zaporne pasove, izolacijo okuženih in splošno karanteno. V izbrani literaturi sem najprej zasledila, da so upor zanetili oz. nestrinjanje s tedanjimi ukrepi izkazali trgovci, ki kljub prepovedi trgovanja slednje niso upošteval; tako so kugo raznašali še naprej. V 16. stoletju se je na Kranjskem tako zgodil upor zaradi predolge karantene, ki je trajala že 70 dni. Oblast je prebivalcem na Kranjskem, ki so bili zaprti v karanteno nalašc dolocila pet nadzornikov, ki so seveda imeli neomejene pristojnosti. To pomeni, da so s tem dobili obcutek, da lahko nadvladajo in se znesejo nad množico bolnih in okuženih ljudi. Tako so prebivalci, navelicani provokacije, nadzora in osamitve, podrli ograjo, ki jih je locevala pred ostalim svetom. Kljub kazni, ki so jo dobili na koncu, so uspeli jasno in glasno pokazati, da ne želijo vec trpeti nadzora in si želijo svobode. Tudi na Štajerskem so se v 17. stoletju pojavili upori, predvsem pa se je zaradi zamejitve trgovine razvilo tihotapstvo. Zaradi strahu so postavljali zapore tudi za jamarje in nadzornike za razkuževanja. Svojo hipotezo o javnih nestrinjanjih zoper oblast in uporih potrjujem. Menim, da so za potrditev hipoteze dovolj že podatki o uporu v šempetrskem predmestju ob dolgotrajni karanteni in dejanjih trgovcev, ki so kljub prepovedi trgovali naprej. Menim, da pogosteje kot se je prikazovala kuga, bolj so se ljudje zavedali ukrepov in izražali nestrinjanje z njimi. Na podlagi izkušenj so namrec vedeli, kaj jih ponovno caka. 6. Literatura Foucault, Michel. 2004. Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Knjižna zbirka Temeljna dela. Ljubljana: Krtina. Foucault, Michel. 2009. Rojstvo klinike. Knjižna zbirka Koda. Ljubljana: Študentska založba. Foucault, Michel. 2018. Zgodovina norosti v casu klasicizma. Rdeca zbirka. Ljubljana: Založba /*cf. Glaser, Edvard. 1991. »Kuga v dobi Andreja Perlacha.« Casopis za zgodovino in narodopisje 62 (2) : 195–216. Jelincic, Zdravko. 1954. »Crna smrt v Gorici leta 1682.« Kronika 2 (2): 115–121. Koblar, Anton. 1892. »Slovenski rokopis iz XVII. veka.« Dom in svet 5 (4): ovitek. Lencek, Radivoj. 1943. »Dvoje kužnih obredij iz l. 1854.« Etnolog 16:60–64. Mlinaric, Jože. 1991. »Politicne, gospodarske in kulturne razmere v Avstriji v casu Andreja Perlacha.« Casopis za zgodovino in narodopisje 62 (2) : 176– 85. Robida, Ivan. 1900. »O kugi.« Ljubljanski zvon 20 (4): 237–357. Simoniti, Vasko. 2003. Fanfare nasilja. Ljubljana: Slovenska matica. Smole, Majda. 1957. »Kuga na Kranjskem v XVI. stoletju.« Kronika 5 (2): 97–98. Štih, Peter. 2010. Castrum leibach: najstarejša omemba Ljubljane in njeni zacetki. Faksimile s komentarjem in zgodovinskim uvodom. Ljubljana: Mestna obcina. Štih, Peter, in Vasko Simoniti. 2009. Na sticišcu svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Travner, Vladimir. 1934. Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet. Umek, Ema. 1958. »Kuga na Štajerskem v letih 1679–1683.« Kronika 6 (2): 80–84. Valvasor, Johann Weikhard. 2009a. Cast in slava vojvodine Kranjske. Zvezek 3. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Valvasor, Johann Weikhard. 2009b. Cast in slava vojvodine Kranjske. Zvezek 4. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Vrhovec, Ivan. 1886. »Iz domace zgodovine.« Ljubljanski zvon 6 (1): 29–36; 87–91; 141–147. ŠTUDENTSKO RAZISKOVANJE 15 ZADNJA STRAN Pismo Štajerca z Obale: dobri medsosedski odnosi ali prijazna Obala Prijaznost Obale nima meja ... To sem slišal še pred prihodom v ta del naše države, a sem temu le stežka verjel. Ljudje so vendar povsod prijazni, a spet ne tako prijazni, da se izrazim nadvse spoštljivo in z nekoliko miline. Pa vendar – naj si bo to zaradi klime, morja, morda je kaj v vodi –, a prijaznost je tukaj vrlina, ki se spoštuje. Gre skorajda za (nenapisano) pravilo in moc jo je cutiti na vsakem koraku. Ob vsakem kontaktu z ljudmi naletiš na besede, kot so oprosti, izvoli, lep dan, celo tako preprosto je kakor nasmešek, ki ti polepša dan, ali pa zgolj prijazne oci, ki izžarevajo dobroto. Vsaj en del dosedanje šolske poti sem preživel že skoraj v vsakem koticku Slovenije. Vendar bi bilo nepošteno delati primerjavo in vleci vzporednice z drugimi mesti, saj ima vsako mesto drugacne prebivalce in vsak od njih ima samosvoj karakter. Pa vendar, ce posplošimo oz. se dotaknemo nekaterih stereotipov – Obala dokazuje, da niso nujno vedno negativni –, lahko premico povlecemo proti Mariboru. Za tamkajšnje ljudi velja, da smo, ker tudi sam spadam med njih, nekoliko nagle jeze, kar pa je posledica našega odprtega znacaja in seveda ne opojnih substanc, ki jih velikokrat enacijo s štajersko regijo. Še posebej z Mariborom. Bilo bi nepošteno, da prevec govorim o ljudeh iz drugih regij in krajev po Sloveniji. Tam, tako vsaj sam cutim, (še) nisem preživel dovolj casa, da bi jih lahko ocenil, dobil v njih nek globlji vpogled. Zaradi tega sem nekaj besed namenil le kraju, od koder izhajam, in kraju, v katerega prihajam. Po dveh letih študija na Obali, ki se sedaj stekata že v tretje leto, se mi zdi, da imam pa vsaj Primorce že nekoliko »naštudirane«. Alora, mona ... vse te besede so mi že dobro znane. Celo na cas sem se naucil gledati nekoliko drugace, dobesedno. Cas gre tukaj pocasneje, vse je v ritmu nerazburkanega morja. Za uro pravijo, da je nekaj in še pol. Že to mi pove, kako sprošceno je vse na obali – saj se vendar niti ure ne držijo striktnosti. Ceprav se zdi, da se je z virusom vse ostalo zatemnilo, pa Obala ostaja s soncem obsijana. Upam, da te to pismo najde in spravi v dobro voljo. Naj ti vsaj za trenutek polepša dan in svojo nalogo bo opravilo. S pozdravi iz srca, Luka Drašler Florjancic, študent z Obale Išce se nov urednik Študentskega casopisa Humanist Z novim študijskim letom 2021/22 zapušcam uredniško mesto Študentskega casopisa Humanist, ker zakljucujem s študijem na Fakulteti za humanisticne študije Koper. Vsi, ki vas zanima uredniško delo pišite na elektronski naslov casopis.fhs@gmail.com. Delo urednika je prostovoljno in brez placila. Urednik Matej Zupanc Humanist, študentski casopis UP Fakultete za humanisticne študije · Številka 5, marec 2021 · Ureja in oblikuje Matej Zupanc · Izhaja obcasno in brezplacno · Izdaja Univerza na Primorskem, Titov trg 4, 6000 Koper · Naklada 100 izvodov · ISSN 2670-4757 (tiskana izdaja) · ISSN 2670-4838 (digitalna izdaja) · http://www.hippocampus.si/issn/humanist 16