Filozof brez kruha. »Naš List« pravi o ljudskošolskem učitelju, da je filozof brez kruha. Zakaj r Njegova izobrazba mu daje pravico, da bi se imenoval inteligentnega človeka — njegova plača pa ga postavlja med bedne proletarce. Politični uradniki, inženerji, davčni inspektorji, geometri.... zaslužijo s komisijami več kakor znaša njih plača; okrajai in živinozdravniki si prislužijo postrani še toliko, da dosega njib letna dohodnina plačo svetnikov; finančni uradniki prejemajo visoke remuneracije — samo učitelj ne dobi ničesar. Neštetokrat že so se zavzeli slovenski učitelji za izboljšanje svojih plač. Nazadnje so prišli nekateri izmed njih zaradi tega v disciplinarno preiskavo. Nadalje piše »Naš List« : V službo učiteljev se je postavljala tudi slovenska politika z enostavnim namenom, pridobiti s tetn slovensko učiteljstvo v svoj tabor. Ali ona ni le.ničesar dosegla, ampak sploh učiteljstvo pustila na cedilu. Odkritosrčnost in ljubezen do učiteljskega stanu objasnjuje tudi zadnji nastop Slovenske Ljudske Stranke v kranjskem deželnem zboru. Tudi nastop slovenske hberalne stranka je pokazal, kje je resnost in kje je ni. Morda edini slovenski politik, ki razumeva in je prepričan o naših žalostnih razmerab — po svoji lastni izkušnji — je goriški odvetnik dr. Tuma, in prav zaradi tega se ne smemo čuditi, če je imelo učiteljstvo v goriškem deželnem zboru izmed dveh tucatov poslancev le njega na svoji strani. Tu, kakor povsodi, so se izgovarjali, da primanjkuje denarja. Če glasujejo slovenski poslanci v dunajskem parlamentu za nove kanone in puške, in se nikdar ne vprašajo, odkod vzeti te milijone, potem je izgovor slehrnega, da ni za poboljšanje učiteljskib plač potrebnega denarja, naravnost zloben ali pa primanjkuje dotičnemu vsake razsodnosti. Če vidijo slovenski politiki možnost povišanja rekrutov, morajo uvideti tudi, da je treba nemudoma povišati plače učiteljstvu. Rekrute potrebujejo le nekateri visokostoječi v državi, recimo ena familija, učitelje pa potrebuje ljudstvo. Vse sili proč od učiteljskega stanu. Komaj napravi učiteljiščnik maturo, že išče službe pri železnici, pošti ali kjer že, zakaj nihče noče prostovoljno v pregnanstvo. Kdor le more — in med temi so navadno intelektualno jako visoko stoječi. Zato ni čuda, če pomanjkuje danes slovenskih učiteljev, zakaj kdor količkaj more, se odtegne žalostni usodi, ki je zvezana s slovenskitn učiteljem, in tudi če prihaja ta administrativnim potom. Kdo pa je še danes tako naiven, da bi šel iz samega idealizma za nekaj kron na mesec v Pont prepevat Ovidove žalostinker Edino tisti, ki je piisiljen. In vendar, ali ni učiteljski stan najdragocenejši za slo- venski narod ? Kdo vzgaja ljudstvo, kdo mu prinaša prvi prosveto — če ne ljudsko-šolski učitelj ? Če ne iz zgolj člo- vekoljubnib ozirov, bi pa bila z nacionalnega stališča že davno naloga slovenskih politikov, da nam ne obljubljajo le svoje simpatije, ampak to tudi dejanski pokažejo. Ljudsko- šolski učitelj bi moral biti steber slovenskega naroda, pre- buditelj in dramitelj svojega ljudstva. On pozna najbolj po- trebe in dušo našega naroda; v učiteljih bi morala imeti res slovenska politična stranka temelj svoje organizacije. Do- sedanja slovenska politika pa je pokazala, da ji ni na tem stanu, [da je ona neprijatelj učiteljstvu prav kakor svojemu narodu. Učitelj ki mu je podeljeno najdražje, kar more imeti kak stan, vzgoja svojega naroda, je danes preziran. Slovenska politika smatra učiteljstvo kot nekak notvvendiges Ubel, s katerim mora računati; učiteljstvo jijele sredstvo v dosego svojega namena, ne pa samonamen.