M
Na
svitlobo
dane
od

krajnske kmetijske družbe

Tečaj VI.
srédo IS. kozoperska 1848.
List J 8
Slovensko družtvo v Sjjubljant
¥§iiu §loieiicaiii
Sušca mesca je avstrijanskim narodam sonce svobodě zasijalo, ktero smo tudi mi z neizre čenim veseljem sprejeli in se zató serčnosti verlih Dunajčanov hvaležne skazali. Poklican je bil deržavni
terden zid nove ustave našiga cesarstva, po kteri vsi narodi toliko hrepenijo.
zbor, in začel se je delati Ali že iz začetka so skušali
nezvesti Talijani, ki
so toliko lét z nami zedinjeni živeli pod krono avstri janskiga cesarstva, s silo se ti zavezi odtergati. Kmalo za njimi so se tudi zviti Madžari prekucij na Dunaji poslužili, od ustavniga Cesarja, razun mnogih druzih reči, svoje posebno ministerstvo po sili zadobiti in tako se tudi od avstrijanskiga cesarstva ločiti. Terjali so clo, de bi se vse dozdej z Avstrijo zedinjene ne madžarske dežele Ogerske krone tudi odtergale in za naprej oblasti madžarskiga minister stva podvergle. Večkratne poskušnje mirniga poravnanja so brez zaželjeniga nasledka ostale — na zadnje je hudobna derhal cio umorila cesarskiga komisarja, kteriga so Cesar v Budapest poslali. Jelačič, ban hrovaški in od Cesarja postavljeni cesarski komisár čez celo ogersko deželo, se je tedej
armado' proti Bud apes tu vzdignil, zatiranim narodam pravico z
orožjem zadobit. Ali na to so Mad
•	*	• • v	§ •	f ti t	ti
---—---— r —— ----»—i ------
žari vse močí napěli, de bi ga pokončali. Oni
zadnje žalostné prekucíje na Dunaji sprožili,	ktere so žalibog! radovoljne pomoćnike med tistimi na
~ m W - v • • A j • + m	i à j • v • v t v ww1 1 • • i v •
so bili taisti, ki so z mnogimi zvijačami in z obilními denarji
šle, ki v razrušenji Avstrije, v puntu in nepostavnosti svojo srećo išejo. Tako je bilo overženo Dunaj sko ministerstvo; sivoglav minister od divje derhali umorjen in obešen, in Cesar prisiljen, Dunajsko mesto zopet zapustiti.
Z orozjem, iz cesarske
orožnice pobranim, previđena množica in nekoliko razdra ženih ljudi derži v strahu deržavni zbor, kteriga so malo ne vsi slavjanski poslanci zapustiti mogli. Tudi jezero in jezero druzih družin je bežalo od tistiga dneva iz Dunaja.
Po tacih prigodbah prisiijen se je Jelačič naglo obernil proti Dunaji, de bi z združeno
z Božjo pomočjó
kér
5
obvaroval, kar bo
močjó brezpostavnosti konec storil in ustavno avstrijansko cesarstvo
in s pomočjó dobromislečih ljudí na Dunaji in po vsih avstrijanskih deželah gotovo tudi dosegel, pravična řeč na zadnje še nikoli ni brez zmage bila.
Slavjani se Avstrije čversto deržimo in smo enodušno pripravljeni, njeni ustavni prestol (tron) do zadnje kaplje kerví braniti in podpirati.
5
pa mi hočemo enake pravíce za vse narode.
Tudi mi hočemo svobodo
Mi hočemo, de Avstrija velika in mogočna ostane. Mi hočemo, de so ustavniga Cesarja posvećeno veličanstvo in njegovi odgovorni ministri
svobodni, prosti in mocni.
Mi hočemo, de se ustavo dajavnimu zboru od nobene strani sila in strah ne delà. Mi pa nočemo, de bi eno samo mesto celimu cesarstvu postave da jalo, v kterih imajo svo bodni namestniki vsih avstrijanskih narodov govoriti.
Prijatli! morebiti se vam bodo, kakor se je semtertje že skušalo, po razposlanili ljudéh in spisih poslednje Dunajské prigodbe drugači pripovedovale in razlagale. Ali ne verjemíte jim nikar!
Ako se vam bo goljufno rêklo, de vam kdo hoče obljubljene pravíce in svobodě zopet od vzeti in vse spet na staro kopito nazaj spraviti — za Božjo voljo, ne verjemíte tacim sleparjem. Ako se vam bo prigovarjalo, de se zdej Dunajčanje Ie za ohranitev dođeljenih pravíc poganjajo, in de bi jim zató pomoči posil jati treba bilo, odgovorite jim : „To niso tisti verli Dunajčanje, kakoršni so poprej
bili
puuiut/l jJUOUJWlA l/i	Mill/ ^ UM^U ▼ Wi 1 tV> J I III • jj X V lllOV HOVÍ * Vlil JL'UU UJ VUilJV ^ nuiWlKJUt u V/	v^
to jele ena stranka tacih, ki so Madžarsko reč zagrabili, nas Slavjane do dobriga potreti
» «	a	^	i	i	m m m w i a i	m	mm	1 v	m m	« ê	»	1 +	•	V	i	I	T ^ • 1

ki
nimamo enacili misel, kakor nezvesti Talijani, Madžari in tisti Nemci, ki svoje srečo le v vladii brez Cesarja išejo. Mi verjamemo svojim poterjenim prijatlam, ki tudi svobodo ljubijo, več kakor vam;
mi
76
se na besede Cesarja svojiga bolj zanesemo, kakor na vaše
f	m	•	a «	VF	I	• t	1	1
!
De
T
pravico in v zmago svoje dobrev reči, zatorej jo na ves glas rečemo
„Živi naš ustavni Cesar Ferdinand ! Ziivi prava
mi zaupamo va-nj, v svojo dobro
r
To
glasa
Živi edina mogočna Avstrija !Li dragi prijatli! smo Vam namenili, v boljši razjašnjenje in zagotovljenje zadnjiga raz
5
kteriga ste s tolikim veseljem sprejeli, še povedati.
Ljubljani 15. kozoperska 1848.
Xaše barve
ojaki ! zdaj zavriskajmo Zmotnjave so vse preč$
9
9
Domaće se olispajmo,
Nihče se ne prepira več
Preljube naše barve tri
Najlépši nam stojé j Brez višiga poména ni,
Kar one govore.
Naj perva barva bela je,
Tak kakor svit srebra In to je pravo znaminje
r
9
In
Nedolžniga sercá.
druga modra kot nebo
Ovije nej serce
?
Vsim s krepko stanovitnostjó
Tak kot možakam gré.
Z njo se mi ne prestrašimo
Nej treska bojni grom; Viharjem se ne ganemo.,
Ko gré za ljubi dóm.
In trétja zraven kakor kri
R u d e č a barva je, Junaški duh iz nje gori,
Ki slavo nam daje.
Zato te naše barve tri
9
Naj lépsi nam stojéj
lirez
v «
pomena ni
9
Kar one govore
Poženčan
Od fcoristnosti jesenskiga oranja«
• v
Semtèrtje je navada, de kmetje pušaj
ster
nisa cez zimo nepreorane ležati, in de orjej
le prihodnj
šile
spomlad, kader
se n]ive toliko osu

de je moć orati. Tako ravnanje je škodlj
večidel p
zató, ker je
po tem takim setev jariga žita in se ne more poprej opraviti, pre din se ni zemlja, ki je cez zimo nepreorana inne
preralilj
ležala, dovelj osušila
2) pozna setev storí požno
9
tev, in s to
vse druge slabe nasledke
9
3) de se zemlja marsiktero léto ne da, kakor
me spom
gre, obdelati, posebno ce deže lad delj časa nagaja
J
oranje pa, po kterim je zemlj
cez
zimo za spomladanjsko setev pripravlj
veliko dobičkov :
?
prinese
13 Se zimska mokrota polagama v zralilj
i A v	1	*	1	1	1
zemljo vteče, de ni premok vlažna za spomladanjsko rast
?
vender pa dovelj
Zmerzlina zrahljá in zdrobi debele gr
de razpadej
?
m
e in 1 j
rodovitno store
3) Zemlja se poprej osuši, torej je kmet stanu, na osušeno in zrahijano zemljo z go dej se
jati
žito kmalo, enako in veselo kaliti začne.
?
in pridobi takó vse dobičke zgodne setve
5
de
4} Na polji, ki je bilo že pred zimo obděláno,
iva merčes lože ko
vzame plevel in mnoga škodlj
nec
?
ktero
voda, žene škodljiv«
Klina pa pokont
iz noviga kaliti
žival
e m 1j
vlec
9
potop
ali pre
, posebno kebrove červe; zmer
ki začne v začetku zime
plevel
5
Naj tedej kmetovavci jesenskiga oranja na stih njivah nikjer v nemar ne pusté, kjer mislijo drugo spomlad jaro žito se jati !
vizo
Kaj je z ribstvam in lovstvam?
Od več strani vprašani: ali so poprejšnje pravice
že nehale in na kakošno de je bilo to v deržavnim zboru že
rib stva in lovstva (ja
o* O
2
odgovorimo,
posvetovano, de pa Cesar v ti reči novih postav še niso na znanje dali, in de tedej stare postave še popolnama veljajo.
Iz Dunaja«
Ko so 6. dan tega mesca naš ljubeznjivi Cesar pod močno brambo zvestih vojakov, Dunaj (ali prav za
v SGnbrunu, pol ure zunaj Dunaja}
grad
razglas
prav svoj
nanaglama zapustili, so spisali následuji mili š voj im Ij u dst va m :
Slovo presvitliga Cesarja od Dunajcanov.
Vse. želje svojih Ijudstev sim si dopolniti prizadeval. Kar le vladar dobriga in zaupljiviga svojim ljudstvam skazati zamore , sim z veseljem do zadnje stvarice sto-
9
in z dano ústavo sim samosvojnos
j nosit,
i ie si
moč in blago
stanje povikšati zelel. Akoravno me je sila 15. veliciga travna iz grada svojih očetov pregnala^ se nisim vender
nikdar naveličal, dajati in vošila spolnovati. Po nar ob-širniših volitnih pravicah sim deržavni zbor skupej pokliča! , de naj z menoj ústavo sklene. Na Dunaj sim se zopet nazaj vernil brez druziga poroštva kakor tega, ki je od pravíce in hvaležnosti pričakovati. Ali — majhna
zmotenih ljudi podkopuje zaupanje cesarstva,

množica
razvujzdanost je dopernesla nar hujši reči. Moj minister jništva , kteri bi bil že zavoljo svoje visoke starosti
smiljenje zasluzil. je koncal svoje življenje pod kerva-vimi rokami morivne derhali. — Moje zaupanje je na
zapu-
Roga postavljeno in na mojo pravično rec ;
stini Dunaj, pomoci iskat, ktera bi rešila moje
jarmam zdihajoče ljudstvo. Kdor ljubi cesarstvo
ljubi svobodo, naj se vstopi okoli svojiga Cesarja!
Ferdinand s. 1*.
9
kdor
Drugi razzias presvitljiga Cesarja.
Následuji razglas so dali Cesar iz Hercogenburga, ki kake 4 pošte nad Dunajem v spodnjim Estrajhu leži

na znanje:
Ko sim Son brun
Svojim ljudstvam I
f
razglas
9
de
bi ga eden
poslal na Dunaj mojih ministrov podpisal in na
zapustil, sim
znanje dal, v kterim sim svoje silno zavzetje in
zalo
vanje čez poslednje žalostné in strašne prisrodbe iz°:o
»
»
voril, kterih je le majhna, pa neprenehama nepokojná
sim tudi
množica ljudi kriva. V ravno tem
oznanil posebni namen Svoji za ta čas pripravno
cr O
razglasu
opotovanja, namreč debi
mesto našel, v kterim bi zamogel ustavno svobodo tako dokončati, de bi bila v pravo in terdno srečo vsim mojim ljudstvam, kterim se nobena pravica, ktera je dosihmal Moje poterjenje dobila, celô nič prikrajšati ne sme. Ke'r zavoljo Dunajskih prekucij Moj razglas unidan morebiti ni sploh oznanjen bil, sim sklenil to Svojim deželam, posebno pa tištim krajem v tolažbo na znanje dati. kjer zdej popotovam.
llercogenburg 8.
kozoperska 1S48.
Ferdinand s. r.

Wisli zastran hire
i
novavnik inom.} , dru

kazavnik (accus.) , kakor tudi
se navadno odrajtuje kaplanarn in šolnikam
pri starih far ah.
Iz starih fará so druge manjši fare in podfare od-cepljene, ktere so njega dni od velike ali stare fare v duhovskih potrehah preskerbovane bile. Ljudjé podfar in tudi nekterih novih far, ki so želeli svoje duhovne imeti,
de jim je njih želja in prošnja v ti reci spolnjena
mati in mat
15.
Kakor poprejšnje, tako je tudi prilog do
bro in lično obravnan.
Kar tiće: iga-ega, imu
emu im-em ima vsako svoje vzroke. Nam se bolj lično
in bolj pripravno zdi :
iga
i mu
?
i m
y
nekaj za tó
f
ker veči del Slovencov tako piše, in so tudi od nekdej pisali, tudi ni vzroka, ne sile novinariti v ti reči:
so
bére, kakor so
jo
bila. obljubili, de ne bodo navadne ©drajtovali, dokler še niso bliže duhovna imeli , duhov sini in šolnikam pri starih farah, kar nič kratili.
Po takim potu ustavljenih far in podfar so nekteri
še bolj pa za tó, ker
ega
y
emu
y
-em ima v teh oko neukretniga in tež kar se zlasti zraven spreminljivih soglas
lišinah — kakor se namzdínekej kiga v sebi,
nikov razodeva in pri j
5
velicega ,
tacemu
postavim : svojega , druzega ,
•	w
po
globocemu i. t. d.
Cerka
V
ze
----------r -	-	— r ---- — --------- tgii^ç^a ^ itt^oinu , ^iumui/^iiiu i• i• u. vvinu j *a\j
duhovni dosihmal dobivali celo plačilo iz duhovne denar- 8V0ji iastnosti hoče i zraven sebe imeti, ker ste si z i
nice, nekteri pa
le nekoliko, kar ni obcina (soseska ali bliže v rodu
srenja) zmogla ; pa tudi posebni dobrotniki so z razno pomočjó srenjo podpírali, de je ona svojiga duhovna dobila.
Radovaje se nad dobroto, de so imeli svoje duhovne
dolžno béro duhovšini in šolniku odrajtovali
y
kakor z e ; torej je postavimo, neprijetno
elišati : zajec
i
ujec
j
ptujec i. t. d. namesto: zajic

• i
ujic
y
y
y
so ljudje od perviga radi, scasama pa memraje
posebno, od
j
y
ptujic.
Ne tajimo pa tudi, de to je velikrat bolj všeč cesar je člověk bolj vajen ; kdor je pametin, se nad tim ne spodtikuje, naj bo takó, ali takó pisano, de je le
y
gramatikalrio.
(Dalje sledí.)
kar so jih brezvestni podpihovavci naravnost in tudi zvi- slovniško ali jačno motiti jeli, de oni dajejo béro takim, od kterih nič koristi nimajo. Ali res nove fare in podfare, ki so od	-
stare odcepljene, in se krog nje kakor ličere krog ma- Povcdanjc 0«1 slovenskiga jezika.
tere znajdejo , od nje nobene koristi nimajo?
1J Na podfarah je le en duhoven. Kam torej
5
ce
Spisal V. Vodnik.
Stare řečí so tudi nove tištim, kterim so neznane.
posebne okoljstave ne ovirajo, varhi in tudi drugi ob nedeljah in praznikih k božji službi zahajajo, kakor k stari
Zatorej bodem
popisoval, od
kod krajnski jezik in zarod
fari? In to je prav in naravno; saj bi ne bilo pristojno
pride, in se je od nekidajnih časov začel:

ako bi hči svoje mile matere večkrat ne obiskala.
Ako
y
na podfari dušni. pastir zboli, ali ga kaka nezgoda za-dene , de ni zmožen sebi izročene čede vladati, kje bo
Krajnci so odraslik velikiga slovenskiga naroda kteri zdej prebiva od Teržaškiga noter do zmerzliga
Moškovii skoz 400 mil široko
morja v
y
in od
Pemskisra
»
takrat podfara pomoci iskala ? Ali
ne, kjer je
več du
hovnov pri materi, pri stari fari ? Pobožne duše podfar in novih far, kjer je le en sam dušni pastir, tudi želé,
de bi o prazniku cerkveniga priporočnika služba božja bolj praznično se obhajala, in de bi tudi varhi ob tištim prazniku domaće božje službe deležní bili, kar se spet s pomočjó stare fare naj spodobniši zgoditi zamore.
Tudi podfare in nove fare imajo eno ali več po-
noter do dezele Kamsatka na konecMoskovitarskiga cesarstva še čez tavžent mil na dolgost. Skorej vse ljudstva v tem prostori so Slovenci, to je, Krajnci, Slovenci, Ilrovatje, Dalmatini, Boznjaki, Slavonci, Slovaki, sčm-
družnih cerkvá, kamor pa duhoven,
kér
je sam, ne more
iti službe božje obhajat, kér je dolžán v domaći cerkvi, kjer se sveti zakramenti shranujejo, ob nedeljah in praznikih za svoje farmane daritev nove zaveze opravljati; za to je, de se pravičnim željem pobožne soseske pri podružnicah zadosti, v 20. §. reda očitne božje službe Ljubljanske škofije kaplanam starih far dovoljeno, kader
pri podružní cerkvi obhaja, kamor tudi
se
zegnanje
tertje po Turškim in Ogerskim; ti so ta kraj Donave. Na unim kraji Donave pak so Pemei, Moravci, Polci, Pomurlani, Lužici, Vandali, Vendi, Litavci. Leti in neizmerjena prostranost Moškovitarskih prebivavcov po Moškovii, Severii in na meji Tartarije. To vsi imajo sploh imé, de so Slovenci, in imajo jezik od ene same matere, namreč, slovenski
Od kod te ljudstva pridejo, kaj so nekidaj bile, nimajo zadosti starih popisavcov. Nar bolj jih jezik razodeva, kaj in od kod so oni.
Slovenski jezik je v pervih ali koreninskih besedah nekaj podoben Armenskimu in Perskimu. Še bolj so si
latinski, nemški in
med seboj podobni
šolnik navadno zavoljo petja gre, prazničnobozjo službo slovenski.
g r e g s k i,
y
opravljati.
To pokaze, de so ti rodovi nekidaj v nar
Vém, de kaki širokoustnik poreče: „Saj mi pot in
trud plaćamo?
Koliko pa? Solniku 15
30 krajc.
in kaplanu malokje 2 gold.;
y
pa on tudi večkrat gré, ko
se mu le 24 krajc. za pot in trud placa, in on mora začeli. iti čez dve uri delječ, naj bo vreme kokoršno koli hoče.
pervih časih skup rojeni notri v sredi Azije. Pocasi so
Gregi, Latini, Nemci in Slovenci se veil iz Azije v Evropo širali, in Armence in Perse v Azii popustili. Mati jih je odstavila, oni so iz zibeli ustali in
govoriti
(Dalje sledi.)
Je le to placilo, s kterim se bahati sme? Zavoljo spos-tovanja vredne vezi, ktera se med staro faro, kakor materjo in njenimi hčerami znajde, se lože tak trud prevzame , kakor pa zavoljo imenovaniga plačila.
Kér je temu tako, željno vprašam: Kdo se bo še
Slovanska Una v ÏPragi
je družba dom
y
napravlj
v zbujenj
in
oživ
ljenje to je
vsiga ,
kar
j. • v tiče
----U	7	%!	I----------- --------------lu J V/ ^ XV U1 ll^ly na MlU^Ol
prederznil, ako je zdraviga uma in ni omrežen od ostudné narodov živečih v cesarstv
kar slovansko reč in njenè potrebe vtice
ni in telesni slovanskih
5
na
blagor
duhov
strijanskim
1
namen
J. P. Safarik, tildi ceski politisko literarni in kup
jski list pod nadslovam „slovansk
lip
od
ktere
sebičnosti, terditi, de nove fare in podfare od starih doséči izdaja slovanska lipa, ktere presednik je slavni fará nič koristi nimajo?
(Konec sledí.)
Slovstvo.
Kratka slovenska slovnica za pervénce. svitlo dal Dr. J. Mur še c učitelj veroznanstva pri st. st.
Na
nadpisam je rajnki Vodnik v Ljubljanskih sloven
Pod tem skih Novícah v léta 17.97
d
kiga jezika marsikaj
mescanski soli v Gradci 1S47.
(Dalje.)
spisal, kar mr Liublianske N
im bravcam še morebiti ni znano, kér
spiske
ak Slo
Hči in hčer Krajne dobro ločí, kér pervo je ime
popravki) ta
nemškutarčki
le málokdo ima. Kér dan da lec rad bere, bomo ek svojim bravcam.
podali
De bi
išnji take nekterimi
i pač tudi
Vredništ\

so dosihmal 3 listi na svitlo prišli. Vsaki teden prideta po 250 létih nar lepši slovesnost, ktera jo bila vsa v
^	%	m *	•	».	«	rvi *	• v	v » 0
dva lista na svitlo; za ene kvat
po pošti se
krepkim ćeskim jeziku pra
Î Tako pise nemski
gold, in
IB kraje. Vrednika sta Dr. Podlipsk
in
Pražki časopis „Habt Acht!" Časopis (Slavische Cen
Slavomil V
Tudi mi SI
smo napro
tralblátter) še
pristavi, de
so pod oknjam doht. Wank
šeni
?
pošiljati dopise iz naših krajev v imenovani časo- vesele slovanské pesmi peli, med kterimi je posebno
pis
9
ktei
za polo (Bogen)
h (Original) so
stavkov 16 gold
za prevode ali prestavk
pa
S gold, plačuje. Vređništvo želi na Slovenskim st
vi t n e
pošljejo
dopisnike imeti, ki mu vsak teden kak dopis
9
torej naj se mu tišti možjé oglasijo, ki hočej
slovansko lípo pisati, in mu ob enim tudi povédo kterih rečéh mu mislijo dopisovati.
?
za v
Zines.
(Kd
w
J
srečni ši
9 Í5
pod
poslanec, ki je přišel iz Dunaj varšem kmetam takóle pripovedo v zbor, in so s:os
je
ili kmet?) Néki mende svojim to-Cesar samí so peršli
pode pi
79
No
kdo j
srecniši
9
»
podje ali kmetj
so
so kmetje srecniši.
N
Gospodje to so Cesar rekl
dgovorili,
de
99
De bote
tudi vi té sreće delezni, bote pa tudi vi kmetj
sihmal ne bo
(Kaj j
nobeniga razločka med
Ve-7	v
od
cr
podi in kmeti
99
ptativus, kakor de
Živio!"?) „Živio!" je
i	i i •	v •	«
nik ali mo
bi
po našim
ekel
naj se mu na dusi in na telesu prav dobro
dus c
to je Po obi
ticipium praeteriti activi), kakor po našim torej pravijo Hervatj
„naj z i v i

godi
pa je „živio!" přetekli djavni priložaj (p
99
1
9
an i c ari i
on j
V •
1
Kedar pa „živio" kličej^, : „da bi", namreč: ;?d
Oil 1
živio, mi pa
mislijo besedci
je
99
aj b
V I
Z 1
SI
b
předej se
živio
u
9
ali
99
.	v .	. ,f
aj živi. „Bog te žn
Slovenci
9
9
to ko
Bog
komu dobro vosijo, pravijo:
bolj kratko in pripravno klicati je : „Živa ga !
ga
v • * » u
zivi!"
namrec :
živi je pa ličar
«•a
Bog!
ali pa samu
99
Z ic
i i
f-i
Se nar
i
99
Slava!" kakor so že angeljci péli, ko je etá rojen. Beseda sl
epj>
v «
i
bil Z
ima v sebi pomen ča
stí in h
ko
Cehi kličej
99
I
Cn
cej
to j
pohvaliti
koga postaviti, Forma ali oblika „živio"
I	Ipomenu; slovenski „živio" to
tretja množná oséba, kar se no nemški
9
nreč: sl počastiti
9
m
v
m
pa ni slovenska
9
(od
(Kd
ti)
9
ali pa
se po sie n ah i
m
J' pi
ZIVIJ
a
j
Je
sie leben
(od
ti)
J
J
99
hudi kljuk
«
bil?) Kljuk
po
ceskim je prekanjen člověk (Schelm), tudi pri Slo
cih je mogla jejo od „bud
ta beseda kej
9
taciga pomćniti. Pripov
kl jul
u
9
de
J
d
de peršel, se je
na svoj klobucek usćdel, pa se po vodi peljal. Kdor vé več od njega, naj pa pové, ako mu je
je
gotovo ,
de
drago! Toliko Ijukcov je veliko; kedar namreč člověk
kako hudobij
stoi
se v kljukca sklúči
je
trósi
polno bodeeih kljiik, torej tak
9
njegovo
serce
9
in bôde, kodar hódi
(Poštenimu umé
povsodi kljuk
J
tnik
t
lepa rj
P
kléšk na herbet!) Svojo žepno uro sim večkrat v
Ljublj
no dal popravljat, pa ni bila nikoli nič popravším že mislil, de ura ni za nič, pa le ťisti ni bil
za nic , komur
m
jo še dacarju iz mož mi jo je tako lepó
jo dajál. Poslednjič se naklj
P o 1 h o v i g
Grad
de
izročim. In ta
9
pa dácai
v
se
vravnal, de vém, de je ura dobra
9
bolj pošten delav
de

ljudjé
Tak mož je vréden
9
spoznajo, in zaupanje do njega imajo
J
(O zdravlj e nj
V Ho r j
je bila
cena
zgodej
tromontano (kačja smert)
pomladi krava v gobec
P1
j
ktera se je s pomočjo astramontane v kratkim
J.
je bila 3. dan
a mest-
el
v
bila ozdravila.
(Slovesná ves tega mesca praznovana, ko
niga poglavarja postavili. Ceski mestniki praznujej
Prag i)
so
v
gosp. Drja. Wan k
zdej
Hej
1
živo
donela
Kovicar.
so zdej na Dunaj obernjene, kaj de se bo tam zgodilo. Cesar so šli preč in se bojo, kakor se sliši vHolomovc podali. Vsi ministri, razun eniga, so službo
Vse
v t OCI
9
zapustili. En kos
deržavniga
zbora je z njim vladar
stvo prevzel; veliko poslancov je Dunaj zapustilo. Tudi naš Dr. Ka v či č je šel iz Dunaja v Gradec, in je pràv storil, zakaj kjer str ah o va v stvo ( Terrorismus) ljudi v govorjenji plaši, je šla svoboda rakam žvižgat. Gosp. Ambrož je na Dunaji, in je v zadnjim zboru rekel,
de tudi na Krajnsko so se krive govor ice zastrau Dunajskih prigodb razširile. Mi, drasri írosn. Ambrož
9
véliciga travna
v ti reči celo nič ne
m o
smo
se krepko potegnili
vse natanjko vémo, in se timo. Mesca
za Dunajčane; zdej pa se od njih ločimo, kér so poslednje prigodbe tudi zoper našo svobodo bile. Deržavni zbor, ki je zdej tako ocitno enostransko na Madjar-sko stran nagnjen in ki je clo zahvalno pismo odMad-jarske stranke, polno sovražtva zoper Hrovate, sprejel, ne more pri nas veliko zaupanja imeti. Mi sodimo po delih. Čemu so Madžari sedajnimu deržavnimu zboru takó
hvaležni? Odgovorite resnično! Mi s
tacimi ljudini, ki
so
zaporedama
dva
moza
v
službi Cesarjevi po tolo
vajsko umorili in svobodo druzih narodov z
nogami
tep
tajo
9
ne moremo edinih misel biti.
Bog
daj. de
se
vsi poslanci zopet skupej brali in de bise vsacimu narodu pravica zgodila v pridobitvi ustavne svobodě, ktere
nam Cesar
gotovo
nikdar ne bojo prikrajšali, in ktere
nam va s a
79
kamarila" tudi ne bo mogla vzeti.
zamore dozdej Jela čiču le en madez očitati?
Kdo Krog
in krog
mesta je sila velika armada, ne samo Jelačičeva, ampak tudi več druzih. Sliši se, de ste se narodni straži dveh premestij ( Leopoldstadt in Landstrass) z Jela čiče m zedinile. V mestu pa ima
vsak, WĚ	mp|HH[HH|
80,000 mestnikov z orožjeni previđenih. Vse je na no
kdor le zamore orožje, in pravijo de je okoli
gah;
kupčíja in zaslužek pa pri
tléh.
Tako si stojijo
Dunajčanje in cesarska armada zunaj Dunaja ze vec dni nasproti. Nihče ne vé , kaj bo iz
tega !
arma de ni še
nič
slišati.
Bo
cr
Od Madžarske
daj, de bi se kri ne
prelivala! Ćeski poslanci so poklicali na 20. tega mesca vse poslance, ki so Dunaj zapustili, v Bèrno, de bi se posvetovali, kaj de je dalje storiti. —
y •
nasiga
— Dve kompanii regimenta, ki ste nanaglama nedeljo teden iz Ljubljane odrinile, ste v pondeljk iz Cakaturna spet nazaj prišle, kjer je okoli 20,000 cesarskih vojakov postavljenih.
Opomba zastran noiili mesičiiili i m en
s
ima imé od
k
t
9
kar hoče
kakor
ti (8icare). Od tod ima tud imé
reci ek,
čje, to je osušen kraj
Poženčan
Ha razzias
častitiga gosp. L. Pintarja
odgovori slovensko družtvo , de se dragovoljno ponudbe
vsiga pomislika k omenjeni pogodbi
poprime, in brez zastran pristopšine privolj
Odbor slovenskiga đružti
Današnjimu listu je perdjan 18. dokladni list.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis.
Natiskar in založnik Jozef Blaznik v Ljubljani.