Sodobna slovenska poezija Boris A. Novak Zamirajoči soneti Rojstni dan Jutri bo rez v času: moj rojstni dan. Dopolnil bom okroglih petdeset let. Kozarci bodo polni. Poln bo svet. Jaz pa bom za hip izginil stran in ti podaril šopek. Tvojo dlan, zgubano od dopolnjene usode, bom zasul s poljubi. Sram me je zablode in pozabe. Naj zdaj, ko je vse zaman, objamem temni, temeljni spomin. Kajti moj rojstni dan je pravzaprav tvoj. Ker tistega dne si bila sama s seboj. Nato pa sva bila dva. Čisto sama. Midva. Z dna temnega in toplega sveta me je tvoja bolečina vrgla v boleč magnet svetlobe, v človeški svet, kamor sem zaklet že petdeset let. Takrat, pred kozmičnimi vrati, pa sva bila sama. Strašno sama. Na smrt sama. Le midva. Jaz, tvoj prvorojeni sin, in ti, prva ženska mojega življenja, moja mati. Sodobnost 2005 I 1107 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti Obredi slovesa V zadnjih letih si mi ob obiskih venomer podarila kakšno majhno stvar: z dna s starožitjem nakopičenih omar si izbrskala bled robec, prt, prtiček ... Bliski let so porumenili čipkaste pokrajine, ki pa še izžarevajo svežino dekliških prstov in oči, tkanino dotikov, kijih šepetajo davne sanje .. Ta drobna, topla znamenja pozornosti sem vselej vzel s samoumevnostjo otroka. Otroka, ki je gospodar prihodnosti. Otroka, kije večen. Ki ga večno varuješ s ščitom materinskega telesa ... ki zdaj kopni. Ki zdaj odhaja, neizrečno daleč, v zemljo, ogenj, zrak, v srce prozornosti... Zdaj poznam značaj podarjenega prta. Zdaj vem, da je ta robec dlan, odprta v pozdrav, poslednjič, nasmejanega očesa ... In ti prtički - pisma iz skrinje najine zaveze, tvoji kopneči prsti, mama, obredi slovesa ... Darila za na pot Egipčani so mrtvim, ko so šli tja čez, v čolne nagrmadili darove: hrano in vino, zapestnice kot zadnjo vez, obleke za na pot, ledeno in neznano ... Spomin je iz preteklosti ohranjen vonj, okus nekdanjih jagod, barva sadnih madežev. Prinesel ti bom vrečko gozdnih sadežev, dve kili pomaranč, in za čaj limon. Sodobnost 2005 I 1108 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti In kupil ti bom tople čevlje brez vezalk, da sijih boš zlahka obula, ko stopiš na prag ... Med vsemi stvarmi ti najbolj ugaja moj pisani pulover iz domače volne. Gladiš ga z nemirnimi dlanmi, in bolne prste si greješ na mojih prsih, kjer zahaja pleteno sonce in pluje čoln iz rdeče preje. Ta moj pulover, praviš, te pomirja. Zdaj, ko se zunaj zgošča hlad večera, ti ga bom dal za zmeraj. Mama, naj te greje ta debela, mehka volna, darilo za na pot, na dnu čolna ... Prva ženska Tvoje fotografije iz mladosti žarijo od lepote, kakršne naš čas več ne pozna: tvoj angelski obraz, rahlo zastrt s prebujanjem skrivnosti dekliške čutnosti, poln sramežljivosti, je vreden Rafaela. Gosti, črni kodri obrobljajo mehkobo črt. Le modri in ranjeni pogled je priča krutosti časa, ko si odraščala. Magnet lepote pogosto vabi zlo, tebe pa je milina obvarovala: smrt ni prišla pote ... Povojne slike z ljubim kažejo kos raja sred plime množic, zaupljiv dotik dvojine na ozadju iz sivine. Tvoj ženski žar vztraja tudi na materinskih slikah z nami tremi, sinovi... In še traja ... Celo zdaj, ko bolna Sodobnost 2005 I 1109 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti usihaš, zleknjena na stol, na mizo, na mojo roko, si še polna nekdanje ženskosti. Se si očarljiva kot takrat, ko sem bil deček. Lepa. Živa. Pesem Po tvojem petju, mama, se mi najbolj toži. Baje si v nevarnih dneh, med vojno, ko si se skrivala pri sestri Roži, v kopalnici na glas prepevala. Prisojno srce imaš, in lepo dušo, in grlo kristalnega glasu. Glasbeni posluh sta dedovala moja brata; pri meni duh glasbe zveni skoz jezik. In ti? Se je zaprlo to tvoje čisto grlo zaradi nas, otrok? ... Od vseh spominov mi je najbolj ljuba podoba tet in stricev, zbranih ob leseni mizi v Žalni, za žegnanje, avgusta: kako lepo ste pele, sestre Lužar!... Pusta so danes polja okrog hiše. Nemi jok razžira stene. Svet je gluh. Zguban je tvoj obraz, in komaj govoriš. Izguba je vse, kar še imaš. Po vseh imenih in obrazih si zgubila tudi pesem. Poslušaj: zate je ta pesem, mama. Ne razumeš, a se smehljaš. Poslušaš. Nisi sama. Sodobnost 2005 I 1110 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti Brezčasje Bilo je poletje, brezčasno, neizmerno: na morski gladini razmazana krogla žareče svetlobe, to mirno večerno prasonce, ki tone v noč, izza ogla obzorja že tipajo zvezde, obala, kjer me pelješ za roko, odseva toplino, valovi še plivkajo, pena je bala na svatbi valov in čeri, in fino je biti ob tebi, vsi dnevi so slani, večeri pa sladki, na širni terasi kavarne, od koder je morje na dlani, najboljši na svetuje ta sladoled, nikoli stopljen, ta okus po brezčasni obali, ki zanjo več nimam besed, ki zanjo več nimaš spomina, a ga zdrami okus sladoleda, ki ga v osami poližeš na majhni terasi oddelka dva ce, poslušaje šum vetra v jelkah in hrum avtoceste onstran, kjer hitijo samotni otroci, ki nimajo časa, adijo, adijo ... Smehljaj Najzgodnejši med mojimi spomini je slika lepe ženske temnih las in mehkih črt obraza; njen čisti glas še slišim, po nevihti, v tišini, med vrati... To si bila ti, moja mati. Zmeraj tiho navzoča. Živa meja pred vsem hudim je bil tvoj smehljaj... Naj se še tako trudim, ti varnosti ne znam vrniti. Včeraj, Sodobnost 2005 11111 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti ko sem te obiskal, si svoja lepa krila s škarjami rezala na kose, čaj pa pila z vilicami. Sploh ne veš več, kdo sem. Kličeš me brat. Le kam si se skrila? Ni te. Tuje ostal le tvoj smehljaj. Kamor koli grem, kamor koli greš, me spremlja tvoj smehljaj. Še zmeraj mi postrežeš, pa čeprav prazen krožnik. Poln neznosne teže te hranim z žlico, kot nekoč ti mene, in pijem tvoj smehljaj, žar mlade žene ... Ko odhajam, čutim smrtno odprtino vrat. Postaral sem se. Postal sem tvoj starejši brat... Sanjaj, sanjaj, mama Zdravniki pravijo, da se ničesar ne spomniš. Da pozaba ni pasivna, ampak aktivna sila. Da popivna spomin. Da so tudi možgani del telesa. Da odpovejo kot srce, ušesa ali kolena. Da zavest ugasne. Kot blisk v noč ... Vse pogosteje spiš, ko pridem na obisk. Božam ti lase. Privajam se na hip slovesa. Tedaj opazim trzanje očesa pod veko: trdno znamenje, da sanjaš. Če sanjaš, vidiš slike. In te slike, od kod so? Iz spomina, ki še tke dotike. Oči tvoje zavesti niso slepe ... Le sanjaj, mama! Sanjaj samo lepe stvari, živela si v strašnih časih, sanjaj otroštvo v dolenjski vasi Sodobnost 2005 I 1112 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti in študij petja, note, ki so zdaj v skrinjah, ljubljenega moža in tri sinove, tri sadove svojega telesa, tri kamne, tri sonca v pinijah, le sanjaj, mama, sanjaj čas, ki se ga ne spominjaš ... In daj nam našo Smrt vsakdanjo V stari hiši, kjer je bila doma Usoda - ki je ni več, ker je dolino hitra cesta prerezala z ravnilom splošnega predmestja - je ista postelja zdržala kri poroda in krik umiranja ... In daj nam našo Smrt vsakdanjo ... Najlepšo rjuho je na predvečer poroda skrbna babica za vsak primer shranila na stran - kot mrtvaški prt. Za starko s koso, sliko s starih koledarjev. Nekoč je koso dvignila nadte: ko si bosa hodila, in ti je stopala prala rosa ... Tam so zdaj stare gume novih gospodarjev. In stara postelja. In stara kosa. In starost koledarjev. Gnijejo počasi... Čas pa gre hitro. Ko danes na terasi bolnišnice strmiš v prazno, nosi Smrt zdravniško haljo, belo kot privid. Prihaja in odhaja tiho. Skozi zid. Za venomer zaprt. Sodobnost 2005 I 1113 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti Smrt v nogah Smrt venomer začenja svoje delo pri nogah. Prsti so njen prvi plen. Ko ohladi stopala, do kolen zamrzne tkivo, nenaravno belo. Upočasni korake in zrahlja čut ravnotežja. Kakor da spodseka nevidne korenine. Čas se opoteka, ko s petami ne zasidraš več sveta. Smrt bo napredovala. Kakor led po žlebu bo stegovala kremplje čez tvoj trudni trebuh, ki se je trikrat dvignil v nebo z rojevanjem čudes, čudežem rojevanja ... Ne bo ji še dovolj. Ker smrti ni nikoli dovolj. Smrt si lahko prav vse dovoli. Glej, smrt se dviga kakor prhka vlaga po nezaščitenih zidovih. Zmaga je vselej njena. Splezala bo gor po ramah do tvojih ustnic in oči. Ne daj se, mama! Korakaj, stopaj, hodi! Pohodi strah! Pohodi smrt, ki se ti plazi po nogah! Zvezde Avgust devetinšestdeset v Istri: kamenje pozno v večer odseva vso nakopičeno vročino dneva, po nebu pa se zliva pena, bistri veletok zvezd: pračas, neznansko nov: moj oče udomači teman, visok obok z imeni zvezd: skrivnostni blok noči se mi odpre v tisoče svetov ... Sodobnost 2005 I 1114 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti Ta davni, zlati, mistični večer v meni tli tudi nocoj, nad jezerom med alpskimi gorami, kjer svojo hčer učim imen ozvezdij: udomačujem temo nad njenimi odprtimi in lepimi očmi: ona zre navzgor, jaz navzdol: v davnodavni istrski večer: v nekoč v noč Kuščarji Hud spomin: dečki mučijo živali, jaz jočem zaradi mačke in psička, žabe in ptiča. Nekoč sem bil nemočna, nema priča pri genocidu kuščarjev. Moj oče gaje preprečil. Bel, razbeljen kamen na zidu, stezah in stopnicah vrta je sekal odprto dlan travnika kot črta na zemljevidu. Oče, mojster tajnih znamenj, mi je razložil kuščarje, ostanke reptilov iz meglene pradavnine, molčeče priče časa, ki ne mine. Oblike njihove negibnosti so tanke pismenke v nerazvozlani abecedi spomina. Ko jih berem na tem zidu, ki puhti, kot v prividu, se na sledi skrivnostnih črk spominjam svojega očeta. Sodobnost 2005 I 1115 Boris A. Novak: Zamirajoči soneti Njega ni več. Še pa so tu poletja. In kuščarji na zidu. In jaz. In ti. In ti, moj sin. Zadnji obisk Pogosto sanjam mrtvega očeta. Zmeraj se ga blazno razveselim, saj je v sanjah nasmejan in živ. Z njim živim naprej, v meni zgodba, neizpeta ... Zmeraj v zlati luči poznega poletja. (Zebli so ga spomini partizanskih zim, zameti po napadu na Lož, temni Krim ... -Avgust je vrt junakov v času onstran štetja.) Spet sem ga sanjal: bil je zleknjen na odeji sredi vrta, morja trave, ki se razprostira do temne hoste, zimskega večera ... In mi je mirno rekel: "To je moj zadnji obisk." In je zaprl oči. In sem odprl oči. Na meji med dnevom in nočjo me je kot temni blisk prebadala zavest: nikoli več ... Se me muči njegov skrivnostni stavek. Kje so ključi zadnjega obiska? V pozabi? Ne. Mi hoče povedati, da sem ga izdal? Ne. Naj grem po svoje? Morda ... Jočem, dokončno sam. Zadnjič zbogom, oče ... Zebe me to poletje, pozno, temno, le moje ... Sodobnost 2005 I 1116