NEKA} MISLI O POJMOVANJU UMETNOSTNE KRITIKE CIRIL DEBEVEC „Ko jc Lcssing ustvarjal zakone in stavil zahteve, ni bilo potrebno, da bi Goethe in Schiller te zahteve izpolnila. Toda ustvaril je atmosfero, v kateri sta mogla ustvarjati, prekopal je zemljo, v kateri sta mogla saditi." H. Jbering. ,Kritik bodi predvsem propovednik resnice." „Kritika je vest časa.' « A. Ken. B. Diebold. sak, tudi površnejši opazovalec naših kulturnih prilik jc moral ▼ opaziti, da sc pri nas neverjetno mnogo razpravlja in piše o umetnosti, o umetninah in o umetnikih, da pa so čudežno redki primerki, kjer bi bil govor o bistvu in nalogah tistega, ki ta posel opravlja, torej umetnostne kritike. Iz tega razloga priobčujem pričujoče odstavke, ki res nočejo biti prav nič drugega kakor to, kar najavi ja naslov: drobni prispevki k razmišljanju in pravilnemu pojmovanju umetnostne kritike. Takoj spočetka pa bi hotel izrečno poudariti, da se pri tem niti od daleč ne sklicujcm na kakšno popolnost ali celo na originalnost. Vzroki za to so namreč silno preprosti: prvič je obravnavano polje tako obsežno, da ga v obliki prostorno omejenega članka sploh ni mogoče do kraja osvetliti in izčrpati; drugič pa so brihtnejše glave te stvari že davno pred nami tako dobro preudarile in dognale, da se mi zdi najprimernejše in tudi najplodovi-tejše, če v teh bežnih izvajanjih v bistvu sledim zadevnim nazorom svojih glavnih duhovnih kritičnih učiteljev, namreč Bernharda Diebold a, Herberta Iheringa in Alfreda Kerra. Čeprav torej ne gre za kako znanstveno razpravo, bom vendarle zaradi lažje preglednosti naznačil vprašanja, na katera bom skušal v teh vrsticah na kratko odgovoriti. Zanimalo nas bo predvsem tole: i.) Kaj je umetnostna kritika in kakšne so njene naloge? 2.) Kakšne so lastnostiy ki so kritiku 2a izvrševanje teh nalog* potrebne* 3.) Kakšne so razlike med umetnostnim kritikom in umetnostnim zgodovinarjem, teoretikom, oziroma estetikom? 4.) V Čem tiči znanstveno spoznavna vrednost umetnostne kritike? Kaj je prav za prav umetnostna kritika? Umetnostna kritika je tisto posebno udejstvovanje človeškega duha, ki ima za svoj namen spozna•> vanje in opredeljevanje umetnostnih vrednot. Vsaka umetnina (in morda gledališka najbolj) pa sestoji v glavnem iz dveh elementov, in sicer: a) iz irracionalnega, t. j. navadnemu razumu nedostopnega in neumljivega, in b) iz racionalnega, t. j. razumu dostopnega in umljivega. Kritika ima posla z obema. Za odkrivanje irracionalnih elementov je treba prirojenega daru, za ugotavljanje in razlaganje racionalnih pa strokovnega znanja in izobrazbe. Prvi in najvažnejši pogoj za pravega kritika je prirojena darovitost za odkrivanje irracionalnih vsebin. Vsaka velika umetnina vsebuje namreč skrivnost, kateri se po goli razumski poti, pa najsi bo potem že historični ali estetični ali tehnični ali kakršnikoli drugi, nikakor ne da več do živega: to je tisti irracionalni fluid, ki s svojim specifičnim izžarevanjem čutno ali pojmovno dojemljivo, časovno ali prostorno določeno sliko, kretnjo, zvok ali besedo nenadoma žarko osvetli in pri tem razodene skriti simbolični smisel njene večnostne vrednosti. V teh in takih trenot-kih je namreč „umetnost" prav za prav šele prava umetnost. Tu se končuje minljivost umetnine in se začenja njena neminljivost. Prava umetnostna kritika namreč ve, da obstoji njena prva in glavna naloga v tem, da zahteva posredovanje tega irracionalnega elementa s pomočjo umetnostne oblike. Prava kritika ve, da je njena najvišja znanstvena naloga vprav razodevanje in metodično ugotavljanje tega izvršenega simbolnega izžarevanja. Ista kritika pa si je tudi v svesti in jasno prizna, da pred tem magično-misticnim izžarevanjem klavrno odpovedo vse razlage specialno znanstvenega značaja. Res tvorno delovanje prave kritike se namreč ne godi v sferi enkrat za vselej historično ali miselno ugotovljenih dejstev ali okoliščin, marveč se vrši v tistih najvišjih duhovnih plasteh, kjer tudi znanstveni genij ne operira več z objektivnimi ugotovitvami empirike ali logike, temveč, kjer začne iz subjekta, iz intuicije in osebne zaverovanosti postavljati določena subjektivna spoznanja za znanstveno objektivne trditve. Taka kritika je genialna in intuitivna. Ves večji ali manjši znanstveni aparat, s katerim se kritika loteva svojega predmeta, dejansko ni prav nič drugega kakor sredstvo, ki ga kritika uporablja za obkrožanje tega neznanega irracionalnega območja. V ta namen služijo razne že dognane in objektivne metode posameznih panog. Zato so na primer znanstvene discipline umetnostne zgodovine, umetnostne teorije in estetike za vsakega kritika sicer neizogibno potrebne, vendar pa niso zanj prav nič več in nič drugega kakor sredstva, s katerimi si lajša svoje lastno umetnostno opazovanje. Omenjene znanosti temeljijo namreč predvsem na izkustvih in dognanjih, ki so jih izsledile na umetninah preteklega časa. Naloga kritike pa je predvsem, da opisuje in ocenjuje sedanjostne pojave živega umetnostnega snovanja. Kakor gotovo bi morala idealna umetnostna kritika obvladati prav za prav vse v njeno vrsto spadajoče znanstvene discipline (gledališka kritika poleg drugega torej tudi gledališko zgodovino, teorijo in estetiko), tako gotovo idealnemu kritiku nobena od teh disciplin ne bo mogla biti nikdar edino veljavna in zveličavna. Dočim namreč umetnostni zgodovinar kronološko opisuje, kako se je umetnostno izražanje izpreminjalo iz nekdanjosti v sedanjost, je postopek umetnostnega kritika skoraj vprav nasproten: njegova naloga tiči v tem, da primerja sodobno tvorbo z umotvori klasične ali prvotne dobe. Obvladanje historičnega materiala pa je nujno potrebno zato, ker je vprav primerjanje za kritika nepogrešljivega pomena. Primerjanje namreč je tisto orodje, ki predvsem omogoča razkrinkavanje epigonov in ugotavljanje oziroma potrjevanje originalov. Tudi umetnostni teoretik nas poučuje pretežno s tehničnim znanjem, ki ga izvaja iz notranje zakonitosti umotvorov preteklega časa. Pravi kritik pa teh zakonov nikakor ne bo zlorabljal v smislu obveznih predpisov za nove nastajajoče talente, ker se zaveda, da si vsaka nova umetnost ustvarja sproti tudi nova, samolastna pravila. Poznavanje umetnostnega snovanja prejšnjih mojstrov pa mu je spet potrebno zato, da zasleduje njihovo notranjo konsekvenco in da se s čim več strani približuje tehnični tajnosti umetnostnega učinka. Na ta način si kritika svoje znanje o uporabnosti snovi in izrazni možnosti določenih oblik tako izobrazi, da lahko mlade talente obvaruje pred napačno tradicijo, ter jih, kolikor je potrebno, opozarja na vzorce, ki so njihovi osebnosti blizki in sorodni. Tuai znanstveni estetiki delajo sklepe skoraj izključno na podlagi historičnega materijala in določajo umetnostno Resnico in umetnostno Lepoto po tistih izsledkih, ki so postali že splošno veljavni. Stremljenju estetike, ki gre za tem, da dožene principe najuniverzalnejše veljave, pa preti neprestano nevarnost sistematične enostranskosti. Nasprotno pa se kritika nikdar ne podredi enemu samemu sistemu, temveč uporablja po možnosti vse, ki so znani. Z estetsko izobrazbo si kritika samo veča in čisti svojo občutljivost, da laže dožene razlike med umetnostnim in pri-rodnim doživljanjem, da laže loči na primer, kaj je žalostno in kaj tragično, kaj bombastično in kaj monumentalno. Estetska metoda varuje kritika pred iznenadenjem čutov po „resničnih solzah v gledališču in kinu, po dražljivi sočnosti raznih tihožitij in po vabljivosti raznih aktov" (Diebold). Osebna estetika pravega kritika se kakršnemukoli sistemu vedno upira in je vedno znova nastajajoča, ki se ob vsakem novem pojavu dnevno mladi in razširja, ki vsako polovičarsko delo z sem bil bolan z razbito dušo, sestra, usodno dana mi. ft Le ti si, sestra, mi trdila, razburkana, nemirna vsa, da svet je — bivališče božje. ft ... A pomniva oba, da Bog je dal, da srečala sva v čas pokore se — ob grobu." Najintimnejše in najnežnejše Blokovc pesmi pa so posvečene njegovi materi. Vse do konca njegovega življenja mu je bila mati njegovo najvarnejše zatočišče. „ ... ... ' „Zasadil sem svoj svetli raj in z zidom ga obdal ko grad, in v sinji vzduh, v prekrasni kraj prihaja mati sina iskat. In mati hodi vsa skrbna po mojih vrtih, pod drevesi, in kliče, kliče: — sin moj! Kje si? pazeč, da mi kak cvet ne poteptd." In ko je bil pesnik fizično in duševno popolnoma skrušen, „sin ni pozabil matere, sin se je vrnil, da umre". Kakor je videti, je veliko osebnega in subjektivnega v Blokovi poeziji. Njegov jaz mu ni zoprn kakor Pascalu. Ne bil bi lirski pesnik, če bi ne bil subjektiven. Vendar pa bi zopet ne bil pravi pesnik, če bi ne bilo v tej subjektivnosti objektivnih momentov. Izražajoč svoje najosebnejše emocije, odkriva pesnik tajne ljudske duše vobče, njene tuge in težnje. Zato zadene prava lirika zmerom na kongenialno razumevanje čitate- ljev. Zato je tudi Blok eden najpriljubljenejših ruskih lirikov. On bo zmerom pesnik večne mladosti in to ne one, ki brez resignacije in dvomov željno pije iz čase življenja, ali one, ki z nestrpnostjo zahteva preureditev vsega življenja, marveč tiste, ki sanja, ki je vznemirjena, ker išče poezijo, pa najde prozo. S tem se odreja mesto, ki ga zavzema Blok v ruski književnosti. On je eden najboljših ruskih lirikov. V neki meri nadaljuje Lermontova, ki mu „priskutne zcmske pesmi" niso mogle nadomestiti „nebeških glasov", v neki meri Čehova z njegovo „ogromno žalostjo, ki si ne ve meja" in ki „zastira oči s kalnimi in zlemi solzami". Nekatere Blokove pesmi kakor da so samo prevod Čehovljeve proze: „na ulici dež je in blato, in sam ne veš, po čem tuguješ". Blok pa se odlikuje pred obema po nežnih akvarelnih barvah svojih stihov in po presunljivi otroški naivnosti svojih umetniških emocij. Kar se tiče oblike njegovih pesmi, spominja ponekod na najdelikatnejše Verlaineove melodije, ponekod pa teži po Puškinovi popolnosti. Predvsem in poglavitno pa je bil tudi v tem pogledu izviren. V neizčrpni zakladnici ruskega jezika je našel celo lestvico melodij in harmonij, katere pred njim niso bile še izkoriščene niti po najboljših pesnikih in katere se seveda kolikor toliko izgube v prevodu. Veliko važnost je polagal na obliko. V svojem dnevniku je zabeležil: „samo muzika je neizogibna". Na drugem mestu pa piše: „če bi mogel pomoliti v formi". V zvezi s tem nastane vprašanje, ali ni simbolizem prava formula Blokove poezije. Če se vzame simbolizem v širokem in ne v specifičnem smislu, tedaj je bil Blok seveda simbolist, ker drugače sploh ne bi bil pesnik: ni ga pesništva brez simbolov. Če pa se vzame simbolizem v smislu neke posebne umetniške šole, potem Blok ni bil simbolist. To pa iz dveh razlogov. Prvič se Blok kakor vsak pravi pesnik ni omejeval samo na to, da bi bil pokoren učenec te ali one smeri, tega ali onega „-izma", marveč je nosil v sebi tudi samonikel vir navdahnjenja. Ni bil ruski Mallarmč, temveč Aleksander Blok. Ponekod je zapadel tujim vplivom, poleg drugega je nekaj časa posnemal tudi simboliste. Toda ti vplivi so bili trenutni in se niso globoko zasekali v njegovo dušo. Zato je zapisal: „vse, kar je bilo globokih vplivov, sem jih pričakal s ščitom duše". Drugič, poetika simbolizma ni ustrezala ne njegovemu pojmovanju umetnosti ne njegovemu načinu ustvarjanja. Shematizem onih simbolistov, ki so pod Wagnerjevim vplivom iskali tudi pesništvu bolj ali manj določenih in togih ,Leitmotivov' ali, kakor se je izražala francoska doktrina, ,correspondances', ni mogel pritezati pesnika, katerega pesmi so bile svobodne kakor potočki: „tožeč in ihteč in smejoč se zvene potočki mojih stihov". Druga teza simbolistov, da velja v pesništvu nekaj samo forma in da vsebina ni bistvena, je bila takisto v popolnem nasprotju z Blokovo težnjo, da bodi forma v popolnem skladu z vsebino in da ne sme biti forme brez vsebine. Prav zato je obsojal Igorja Severjanina: „pri njem ni teme". In v svojem dnevniku je pisal: „potreben je načrt in sujet". Ni bil mnenja, da je poezija samo niz blagoglasnih besed brez vsakršnega smisla. In trpel je, ko se mu je od časa do časa dozdevalo, da je pri njem presahnil vir misli ter da zna govoriti, pa ne ve, kaj naj govori. Če pa je Blok vendarle dobil glas simbolista, je to treba tolmačiti z dvojnim nesporazumom. Prvič se je njegova malone otroška negotovost in občutljivost, ki je tako privlačna in ki se je pri Merežkovskih ironično karakterizirala kot „nekdo, nekje, nekaj", jemala za simbolizem s formo, a brez vsebine. Prav v tem smislu je Andrej Beli j nazval Bloka „talentiranega slikarja praznine". Drugič so po krivdi Bloka samega nekatere njegove pesmi videti simbolične, ker ni smatral za potrebno, da bi vsaj v naslovu pojasnil, v čem je stvar in na kaj se nanašajo pesnikove besede. Tako dela na primer neka pesem brez naslova, ki se pričenja z besedami „Za špansko steno sedim", vtis, da je to samo sklop bolj ali manj blagoglasnih besed in izrazov. Kdor pa ve, da so bili ti izrazi napisani pri pogledu na Kantovo sliko, zanj dobi ista pesem i smisel i vsebino. Kajti to je ena jako prodirljivih karakteristik Kantovega gnozeološkega agnosticizma: „Za Špansko steno sedim, mehke majcene nožice imam. Mehke ročice imam, mehko očescc temno. Topl6 in temnö je. Ugasnil sem svečo, ki jo prinesö, a se zahvalim lep6. Zdaj lahko vidim sladki sen, a me ni ne groza ne strah ... Prekrižam svoje ročice, prekrižam takisto nožice ... Za špansko steno sedim ... Oči so kot steklo, brez dna. Ta pesem kakor tudi druge pričajo, da je bil ta naivni in plašni otrok, ki se brez ženske pomoči ni mogel znajti v življenju, vendarle sposoben i za ironijo i za intuitivno prodiranje v težke in zapletene probleme. Niso bile še izčrpane vse možnosti, ki so tlele v njegovi bogato obdarjeni duši. Ni še pretvoril v pesmi izkustva one globoke drame, če ne tragedije, ki jo je tvorila ruska zgodovina v poslednjih letih nje- govega življenja. Po revoluciji kakor da je odšel v puščavo, kako bi se zbral. Iz njegove poslednje pesmi je videti, da se je izvršil v Bloku neki duhovni preporod, ki je obetal mnogo pomembnejše ustvarjanje, nego je lirika delikatnega in razdražljivega otroka. A to je bil njegov labudji spev. Doletela ga je usoda najboljših ruskih poetov: nad njim se je izvršilo tajinstvo smrti prav tedaj, ko bi se dala pričakovati od njega njegova najpomembnejša dela. Nam pa ostane samo tisti spomin nanj, ki ga je napovedal še v svoji mladosti: „Ko odidem iz časov na večen pokoj, odidem od h val in od graj, se spomni ti nežnosti, ljubega sna, s katerim jaz cvžl sem in dihal nckddj." PRINC RANOFER JADRA NA ZAPAD NOVELA — BRANKO RUDOLF Poskusil bom opisati najbolj čuden dogodek, ki se mi je kedaj primeril. Ljudje, ki so bili takrat z menoj, še vsi živijo. Celo mladi so in se jim godi tako dobro, kakor je v teh hudih časih le mogoče. Mislim, da bi bilo neprijetno, če bi že sedaj čitali opis doživetja, ki nam je ostalo nerazumljivo in o katerem takrat nikomur nismo rekli besede, ne da bi se bili prej domenili. Vsi smo molčali v tihem sporazumu — čeprav sta bili med nami dve mladi ženi. Njuni imeni sem nekoliko izpremenil, prav tako ime enega tovariša. Kar se mene tiče — zovem se dr. Boris Hmcljak in sem že sedem let profesor fizike in matematike. Poklic ni vreden zavidanja. Z grozo čutim, kako počasi izgubljam humor in celo fantazijo, ki mi je v življenju pogostoma izvrstno služila; posebno včasih, ko sem bil rad v družbi žen, kajti te navadne resnice običajno ne cenijo. Bilo je pred nekaj leti. Preden mi spomini zabledijo, bi hotel opisati vso stvar, vso čudno prigodo prav tako, kakršna mi je ostala v spominu. Vse, kar sem takrat doživel in opazil, bom zapisal točno in tako vestno, kakor le morem; po pravici in resnici. Mislim namreč, da bo vse naše čudno doživetje še nekoč mnogim ljudem koristilo. Vsekakor jim bo stavilo probleme in jih sililo k razmišljanju. Zgodovinarjem, ki se bavijo s čarovnijami in čarovnicami, modernim psihoanalitikom, ki skušajo zajeti celega človeka, fiziologom živčevja in Čutil in naposled vsem, ki se bavijo s temnimi in filozofsko zamotanimi problemi naše podzavesti. Torej — bilo nas je pet, ki smo sedeli neke lepe majske noči na stolpu astronomske opazovalnice. Trije tovariši smo bili in dve tovari-šici, študentki. Začnem z njima. Obe sta bili precej zanimivi in nikakor ne grdi, a vse na povsem različne načine. Zdenka Frangeševa je bila velika, postavna črnolaska, ki se je nosila vedno zelo vzravnano. Pristriženi vranječrni lasje so ji bili popolnoma gladki. Obdajali so obraz, ki je bil izredno fino risan. Zdenka je bila zelo pametna in ljubezniva. Še sedaj mislim, da je bila izmed najfinejših žen, kar sem jih kedaj srečal. Tudi pri športu je ohranila neko čudovito mirnost in finost v kretnjah. Vsa pojava je imela skoraj nekaj impozantnega kljub vitki mladosti. Moda skuša izenačiti ženske postave ter jih spravljati na enoten tip. Pri Zdenki to ni uspelo, ker je imela svoj lasten stil. Druga, Olga Radančevičeva, je bila takrat moje dekle. Bila je temno-plav hudiček izredno živahnega temperamenta. Vitka je bila in prožna ter je imela postavo, ki sem jo med vsemi občudoval. Četudi jc bila živahna, se je vendar včasih zamislila in tedaj je bila njena ljubkost najbolj očita. Imela je domislckc, da smo sc vsi smejali. Nenadno in čisto brez prehodov pa je prešla v največjo resnobo. Obe dekleti sta bili zelo načitani. Večkrat smo sedeli v družbi skupaj in vroče debatirali. Meštrovič in Stravinskij, Picasso in Shaw, Lenin in Sorcl, Einstein, Planck in Voronov, vse se je mešalo v naših burnih pomenkih. Prisotnost dveh izredno ljubkih deklet pa je dajala našim domislckom posebno svežino in posebno pestrost vsem trenotnim inspiracijam. Včasih seveda nismo bili resni, temveč smo delali vsevprek neumnosti, a to se razume in je druga stvar. Branko Erccgovič je študiral z menoj fiziko in bil moj najboljši prijatelj. Bil je krepak, plavolas Zagrebčan in nosil je naočnike. Takrat jc hodil z Zdenko, in njuna temperamenta sta se izredno dobro ujemala. Zelo miren jc bil, le včasih je povedal kakšno prav hudobno, vselej pa, preden jc zinil, so se mu naočniki začeli bliskati. Takrat sva bila skoraj sama na astronomski opazovalnici. Večkrat, kadar ni bilo dela, sva šla po večerji gor in povabila prijateljici s sabo. Pili smo čaj, mnogo pušili in se razgovarjali. Tako je bilo tudi ta večer. Majska noč je bila izredno jasna , a vetrovna, tako da se skozi daljnoglede ni dalo opazovati. Razpoloženje je bilo jako dobro. Bili smo si prinesli majhno mizo ter imeli na njej pecivo in sladko dalmatinsko vino. Prav počasi smo pili, mesečina pa se je svetila na kozarcih in steklenicah, v katerih je bilo rdeče vino. V mesečini se je zdelo čisto črno. Razen naju dveh in deklet je bil tukaj še prijatelj Silvije Rončevič. On edini je prišel brez dekleta. Mislim, da ga takrat sploh ni imel in še precej časa potem tudi ne. Bil je zelo čuden, a prav zanimiv fant. Imeli smo ga radi, hkratu pa nam je bil v kakih trenotkih nekoliko tuj. Dalmatinec je bil, zelo pameten in poln domiselkov. Večkrat nam je pripovedoval in tedaj smo poslušali vsi štirje. Vendar še nismo poznali njegovi pravih umetnij. To noč pa nam je nekaj začaral, pravim začaraly kajti nimam drugega izraza. Bilo pa je tako, da bomo mislili na dogodek pač vse življenje. Silvi je Rončevič je delal videz nekoliko fantastičnega človeka. Bil je dolg, imel je črne, kuštravc lase in oči, ki so bile vedno za spoznanje preveč odprte. Pred dvema letoma sem ga zadnjič videl. Precej se je bil izpremenil, a sem ga takoj spoznal po kljukastem nosu. V noČi, o kateri govorim, smo sedeli torej na terasi ob astronomski kupoli. Globoka senca je padala preko mene in Olge. Na drugi strani mize sta sedela Branko in Zdenka. Še sedaj se spominjam, da je name izredno učinkovalo, kadar se je Zdenka počasi okrenila ter pogledala proti razsvetljenemu mestu. Obraz ji je bil svetel v mesečini, lasje pa črni. Zdela se nam je čisto nerealna — kakor prikazen. Občudoval sem jo in čutil v temi, kako se Olga zaradi tega molče jezi. Noe je bila vse prelepa, da z Brankom ne bi mislila na dekleti. Edino Silvi je, ki je sedel kraj mize, je ostal popolnoma ravnodušen. Neprestano je pušil in naposled izpregovoril: „Boris, včeraj sem nekaj čital. Koliko lučnih let je Sirius oddaljen od nas?" „Osem", sem mu odvrnil. „Torej dobivamo sedaj žarke, ki so izšli iz te zvezde pred osmimi leti. Čuj, kje pa so žarki iz naše zemlje, ki so žareli v tem času?" Odgovoril sem: „Kaj vem, pač nekje v vsemirju." Silvi je je povzel: „Če bi mogli potovati hitreje od luči, bi še ujeli žarke, ki so šli takrat iz zemlje. Videli bi vse, kar se je godilo na zemlji pred osmimi leti." „Nikar", je rekla Olga. „Tedaj sem bila še čisto majhna punčka in — kakor vsi pravijo — izredno grda." „Nehajte", je rekel Branko. „Vse to so samo fantazije, ki nimajo nobene praktične vrednosti in Siriusa sedaj itak ni na nebu, torej ga pustite v miru." „Oho", je rekel Silvi je. „Vse, kar je nekoč bilo, ostane. Pomislite, če bi imeli snov, ki bi bila še neznansko občutljivejša od bromovega srebra, na fotografski plošči, bi se nam moralo posrečiti, da dobimo slike tudi iz preteklosti. „Da", je rekel Branko. „Če bi sedel na svoj zračni voz in se peljal neprimerno hitreje od luči, kar je že samo po sebi nesmisel. Pomisli, tudi mesecu se moremo približati s pomočjo daljnogledov le približno na razdaljo dvajsetih kilometrov. Kaj bi torej imel od vsega tega? V najboljšem primeru bi videl zemljo, kakršna je bila pred nekolikim časom. Ni se zelo izpremenila, za to ti jamčim." „Prav nič vas ne razumem", je rekla Zdenka, ki je bila medicinka. „Ali je to astronomija ali fantazija?" „Oboje", je rekel Si Ivi je in si naslonil glavo na roko. Sedel je poševno pred menoj, a njegove oči, že drugače široko odprte in žareče, so gorele danes v nenavadnem ognju. Kljukasti nos mu je dajal fantastičen izraz. Bil je kakor čarovnik. In sedaj je povzel z lenim, uspavajočim glasom, ki pa je imel na nas vendar precej moči: „Čujte", je rekel. „Zdenka je v mesečini kakor kakšna egiptovska princesa. Prepričan sem, da smo že bili vsi nekoč na svetu, in sicer pred davnim, neznansko davnim časom. Poznali smo se, kakor se poznamo danes." Besede, ki so bile pač fantastične, a v našem krogu vendar ne tako izredne, so nocoj na nas posebno učinkovale. Zdelo se nam je — tudi drugi so to pozneje potrdili — kakor da bi bilo danes nekaj posebnega v nas in rahla, a prijetna dremavica se nas je lotila. Le Branko se je poskušal upirati. „Silvije, kakšno vino si nam prinesel danes? Zdi se mi, da ga imam nekoliko v glavi, čeprav ga še nisem izpil niti dve časi. Rajši bi imel, da nam Boris pove kaj veselega." Silvi je se ni dal motiti. Nadaljeval je z istim, nizkim glasom: „Čuj, Boris," se je obrnil k meni, „ali verjameš, da je bila kedaj Atlantida?" Odvrnil sem: „Geologija uči, da je segal afriški kontinent v prejšnjih zemeljskih dobah mnogo dlje na zapad kakor dandanašnji. Otok Atlantida pa je menda izmišljotina staroveških mornarjev." „Ne", je rekel Silvije. „Saj vendar znaš nekoliko umetnostne zgodovine in veš, da je med svetišči starih Egipčanov in starih Indijancev neka posebna sličnost, ki se ne zdi slučajna. Drugih dokazov ti ne bom našteval, dasi jih imam, a prepričan sem, da je bil davno v predzgodo-vinskih in še deloma v zgodovinskih časih na Atlantidi rod z izredno kulturo, ki so jo sprejemali na tej strani Egipčani, na drugi pa Indijanci. „Kakšne nove dokaze bi imel za staro fantazijo?" „Poslušaj! Ni šc dolgo tega, ko sem čital prevod nekega egiptovskega papirja, kjer je zapisano, da jc za časa osemnajste dinastije neki princ Ranofer poskusil najti otok, o katerem so govorili predniki." „Ali ga je našel?" je vprašala Zdenka. „Izgubil se je," je odgovoril Silvijc, „on, njegova ladja in vse spremstvo." „In to naj že kaj dokazuje", je rekel Branko. Tedaj se jc Silvije vzravnal. Stopil je k železni ograji ter govoril z glasom, ki se mi v prvem trenotku ni zdel čisto normalen. Hripav je bil ter je izražal zadržano razburjenje. Govoril je zelo napeto, a čudno, skoraj malce prismojeno. Kljub temu pa je imel takrat silen vpliv in nihče, tudi Branko, se mu ni mogel popolnoma odtegniti. „Čujte," je rekel, „na ladji, ki je plula takrat, 1300 in tolikega leta pred Kristom, iz Egipta proti zapadu, ste bili vi štirje z drugimi imeni in v drugačnih nošah. Egipčani ste bili, vodil pa vas ni nihče drugi ko Branko. Princ Ranofer je bil, ti Boris pa si bil kapitan njegove ladje. Tudi vidve sta bili na ladji. Ti Zdenka si se imenovala Nofrit, Olga pa Tui, in obe sta bili kraljevskega rodu." Čudno, a prav v tem trenotku sem začutil, kako se je rahla odrevenelost polastila poleg mene sedečega dekleta. Olga je napol slonela na meni in trudoma dihala. Zdenka pa se je z velikim naporom poskušala otresti tujega vpliva. „Čuj, Silvijc," je rekla, „kako pa ti vse to veš?" Silvije jc v mesečini zakrilil z rokama. Spominjam se njegovih skrčenih prstov v trenotku, ko je odgovoril. „O, vi učeni znanstveniki. Izumil sem stroj, s katerim vam lahko vse pokažem, vse, kar je bilo pred 4000 leti." Branko je vstal. „Silvije, ne uganjaj neumnosti! Nekoč me je nekdo hipnotiziral, pa ne maram več. Pusti nas v miru, prosim te!" Tedaj se je zgodilo nekaj čudnega. Silvije je približal svoj obraz s kljukastim nosom k Brankovemu ter mu pogledal skozi naočnike prav v oči. „Nič hudega", jc rekel. „Nekaj boš doživel nocoj, nekaj, česar še nisi nikoli." In Branka se je lotevala negotovost. Skoraj plaho je odgovoril, on, ki je bil sicer tako trden in odločen. „Dobro, samo da bo kaj lepega." „Bo", je rekel Silvije z uspavajočim glasom. „Nekaj lepega bo in posebnega. Kar se je zgodilo nekoč, vam bom danes pokazal. Sedi!" je rekel Branku. „Sedi, sedi!" In Branko Ercegovič, skeptik in fizik, velik telovadec in smučar, najbolj energičen človek izmed vseh nas, je sedel pokorno, prav kakor učenec, ki mu ukaže učitelj. Brez dvoma nas je Sil vi je imel v tem trenotku popolnoma v oblasti. Olga se je bila nagnila naprej. Na njenih svetlih laseh se je lesketala mesečina. Napol je slonela na meni, a z oČmi, ki so bile čisto izgubljene, je gledala Rončeviča. Zdenka je bila podprla svojo lepo glavo in zrla vanj natanko z istim izrazom, sam6, da je bilo v tem pogledu tudi še nekaj strahu — zadnja iskra odpora proti sugestiji, ki smo ji bili že vsi podlegli. Brankovega obraza nisem videl. Sedel je v senci in bil že popolnoma miren. Kar se tiče mene, moram priznati, da sem se rade volje vdajal nenavadnim močem našega tovariša. Silvije me je vedno zanimal in prav nič se mu nisem upiral. Nasprotno! Celo radoveden sem bil in neko negotovo, a skoraj veselo pričakovanje me je vsega prevzelo. Silvije me je ošvignil s pogledom in med nama je nastal nenaden stik, ki ga je on seveda v trenotku razumel — z menoj ni imel prav nikakega posla —, in tedaj je začel svojo pravo čarovnijo. „Dobro poslušajte", je rekel. „Tedaj, pred 4000 leti, je princ Ranofcr čul o bajnem otoku, tam daleč nekje na zapadu." Postavil se je čisto blizu Branka. „Princ Ranofcr je bil nemirne krvi, željan neznanih dežel in tujih običajev. Naročil je vrhovnemu kapitanu Sen-Mutu (Silvije je pokazal name), naj zbere najboljše pomorščake med Egipčani in Feni-čani ter pripravi ladjo za dolgo pot. In bili sta dve princesi — Nofrit (pokazal je na Zdenko) in Tui (pokazal je na Olgo), ki sta hoteli biti zraven. Ženske so imele mnogo vpliva v deželi egiptovski in princ Ranofer, njiju sorodnik, jima ni odbil prošnje. Dvanajstega maja leta 1367. pred Kristom je čakala ob izlivu Nila velika galeja s pozlačenimi jambori. Dan je bil čudovito lep in solnce se je lesketalo na valovih Sredozemskega morja. Črni sužnji so privlekli dolgo brv, ki je vodila s pomola na ladjo. Bila je prekrita s škrlatom. Kapitan Scn-Mut se je globoko priklonil in z majhnim spremstvom je šel princ Ranofer čez dolgo, majavo brv, ki se je zibala in škripala pod težo korakajočih." Tedaj se je Zdenka poskusila zadnjikrat upreti; že iz tega lahko vidite, koliko značaja je imela. Tudi ona je bila že skoraj čisto podlegla sugestiji. Poskusila se je dvigniti, pa se ni mogla. Njena krepka in lepa postava se je brezuspešno zoperstavljala nevidnim vezem, ki so jo oklepale. Imela je gole roke. Videl sem, kako jih je hotela dvigniti, a so ji v trenotku brez moči omahnile. Le z obrazom se je okrenila še bolj proti tovarišu čarovniku in si prizadevala govoriti. Prvič ji ni uspelo, potem pa je hripavo zašepetala: „Nehaj, Silvije, prosim te! Pravkar se tudi meni zdi, da hodim na ladjo po dolgi, škrlatni brvi, ki se ziblje pod našimi koraki." Tedaj se je tudi meni skoraj zameglilo pred očmi. Prišel sem v prav čudno razpoloženje in bilo mi je, kakor da ležim v vročici. Čeprav sem se še motno zavedal, da smo tukaj na astronomski opazovalnici v majski noči, sem imel vendar dojem krepke solnčne luči in sijoče nebeške modrine. Razločno sem slišal šumenje Sredozemskega morja. Bili smo kakor pijani. Da, to je dobra primera. Enkrat edinokrat sem bil pijan in od tedaj pomnim, da sem s težavo hotel obdržati vse uhajajoče čute. Mislil sem: „Sedaj je najhujše!" Pa ni bilo še najhujše, še bolj me je minila zavest. Prav v tem trenotku je poskusil Silvije nad nami vso svojo moč. Mišičaste roke, ki jih je bil držal skrčene ob telesu, je sedaj na mah iztegnil proti nam štirim. „Vs ta ni te!" je rekel. — Omahovaje smo vstali vsi štirje; pokorni kakor otroci. Čutil sem neko težo v vseh mišicah in sklepih. Prav nobene moči ni bilo v meni. In vendar — v hipu, ko sem vstal, me je do neke mere minila prejšnja omotičnost. Še mi je bilo v ušesih šumenje morja, še sem imel občutek, da je voda čisto blizu nas, a zopet sem videl ostro vse, kar se je dogajalo v bližini. Silvijeva postava je izražala skrajen napor. Njegov bledi obraz se je čudno svetil in poteze so mu bile napete. Oči so se mu svetile bolj kakor kedaj poprej. Počasi je iztegnil roke in napravil nekaj velikih krogov v zrak. Vsi štirje smo šli od mize in se mu počasi približevali, kakor da smo lutke, on pa igralec, ki nas spretno drži na vrvicah. Stopil je k vratom pod kupolo in jih krepko odprl. „Pojdite!" je rekel. (Dalje prihodnjič.) OBZORNIK MARGINALIJE — K POLEMIKI Z OTONOM ZUPANČIČEM V dveh zadnjih mesecih minulega leta se je močno vznemirila tanka plast našega naroda, namreč ona, ki se včasih pojavlja pred narodovo kolektivno zavestjo kot kulturni delavci. Povod za silne tresljaje na scismografu naše kulture je dal esej Otona Župančiča „Adamič in slovenstvo", ki ga je objavil LZ v devetem zvezku lanskega letnika. Če se danes mirno vprašamo, kaj je v eseju tako vulkanskega, da je sprožil toliko potresnih sil v omenjeni tanki plasti slovenskega naroda in odtod zanesel nemir celo v sloje, ki so le malo zainteresirani na literarnih pojavih, ne najdemo zadovoljivega odgovora. Ali je to, kar je povedal prvak naših pesnikov v svojem formalno odličnem, a miselno ležernem, lahkotnem sestavku, vredno tolikega hrupa? Kako naj si razlagamo vso ono nervozno gostobesednost, pa naj gre za navidezno filozofsko zajeti članek dr. Rajka Ložarja v „Domu in svetu" ali za polemično cnodnevnosc člankov v dnevniku? Čemu ono slcpilno prasketanje in ves žvepleni ali celo salmiakov duh, ki je vprav kemično, odnosno vsaj v figurativnem smislu segel v naše kulturno ozračje? Z današnjega, časovno le malo odmaknjenega zornega kota se razločno vidi vzročna vez med esejem Otona Župančiča in hrupnim časniškim bombarde-mentom na Narodno gledališče zaradi uprizoritve Zuckmayerjcvcga „Veselega vinograda". Hrup budnih stražarjev slovenstva in hrup budnih stražarjev morale sta za hip ustvarila videz, da slovenstvo in morala nista bila še nikdar tako ogrožena kakor v teh dveh primerih, ki ju formalno veže oseba upravnika Narodnega gledališča in avtorja eseja „Adamič in slovenstvo". Časovna zaporednost eseja in Zuckmayerjeve premiere je vzlic temu, da so naključja povsod neodgovorna, pripomogla tej zapleteni spletki do trenutnega učinka. In v zatohlem ozračju, ki si je olajšalo napetost s teatralno demonstracijo v Narodnem gledališču, se je zgodilo ono, kar bo ostalo kot žalostna zapuščina po tej nekoliko smešni malomeščanski zadevščini. Ko bo namreč že zdavnaj pozabljeno vse, kar je provincialna domišljija napihnila v afero in kulturni škandal, bo človek, ki z ljubeznijo proučuje slovensko duhovno življenje, občutil rdečico sramu ob kanibalskem apetitu nekaterih kulturnih delavcev, ki so rekli o največjem pesniku svoje sredine, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Sram ga bo za one, ki so hoteli v imenu slovenske kulture obenem z avtorjem eseja „Adamič in slovenstvo" literarno ubiti in poteptati tudi kristalnočistega pesnika slovenstva in edinega med nami, ki jc enakovreden največjim poetom sodobne Evrope. Njihov trud pa je bil niČev. Vrednote Župančičevega umetniškega dela so ostale po decembru leta 1932. natanko iste, kakor so bile pred septembrom istega leta. Kar je ustvaril duh v svojem najčistejšem razmahu, ima lastnost dragocenih kovin: ni ga blata, ki bi moglo razgrizti le najtanjšo površinsko plast. Ta čudovita odpornost je dana vsemu, kar je žlahtnega, in samo večje vrednote lahko obvladajo vztrajnostno silo takih stvaritev. Zdi se pa, da jc z avtorjem eseja „Adamič in slovenstvo" nekoliko drugače. Ni namreč nemogoče, da je velik umetnik omejen mislec, kakor je lahko velik mislec v problemih, ki so mu oddaljeni, samo povprečen razumnik. Pozornost, ki jo je vzbudil esej Otona Župančiča, je umljiva zaradi tega, ker pesnik „Dume" že dolgo ni izprcgovoril o vprašanjih, ki se jih dotika v eseju „Adamič in slovenstvo", in kar je dosihmal povedal o narodnosti, je imelo emocionalen oklep poetične besede. Toda, če sodimo po velikem hrupu, ki mu je dal Župančičev esej vsaj vnanji povod, bi bila morala njegova izvajanja imeti značaj neke izredno daljnosežne kulturno-politične izpovedi. Ž njo naj bi bila v živo zadeta naša narodna eksistenca ali vsaj oslabljena naša odpornost; täko sodbo budnih stražarjev, ki so vztrepetali ob blesku Župančičeve besede, so v nekem delu slovenske javnosti razkričali kot Župančičevo trajno in neovrgljivo obsodbo. Še ob koncu leta, v nekem pregledu naših knjig, je dobil pisec eseja „Adamič in slovenstvo" silvestrsko klofuto kot — kaj bi dejal — izdajalec slovenstva. (Kajpak anonimno, kakor v tolikih primerih pri nas, kjer se najklavrnejše strahopetstvo skriva za odgovornost brezobsebnega, samo juridično odgovornega lista.) Kaj je prav za prav hotel 'Zupančič povedatif Komentatorji njegovega eseja so sc doslej ujemali v tem, da je Oton Župančič s svojim razglabljanjem narodnostnega primera ameriškega pisatelja Louisa Adamiča priznal možnost, da bi slovenstvo (notranje slovenstvo) živelo tudi tedaj, če bi Slovenci izgubili tako ali drugače svoj jezik. Nekateri so šli tako daleč, da so videli v Zupančičevem pisanju moralno opravičilo za narodnostno rcnegatstvo, drugim se je zdelo, da pesnik „Samogovorov" daje potuho onim, ki bi hoteli doživeti stopitev slovenskega jezika s srbskohrvaškim v edinstven jugoslovanski jezik, kakor si ga je nekako ob istem času zamislil „tihi likvidator" slovenščine dr. Petar ßulat. In zopet: Kaj je hotel Župančič prav za prav povedati? Če je hotel dati moralno legitimacijo renegatom, tedaj bi bil narodnostno manj vreden. Če je zagovarjal likvidacijo slovenskega jezika v času njegove največje popolnosti in stvarjalne gibčnosti, bi bil kulturno manj vreden. Kako je mogoče, da bi lahko imel neki narod najvišji vrh v svoji duhovni kulturi, ki bi bil obenem njegovo brezno? Kako naj si razložimo, da bi poet, ki je tolikanj izbrusil slovensko besedo, nekega dne obupal nad njo, ne da bi bil imel za to kakršenkoli stvarni povod? Dr. Rajko Ložar je skušal v „Domu in svetu" razvozlati problem tako, da si je izkonstruiral svojega Župančiča in po svoje pojmovano socialno okolje, ki se zaradi težkega liberalističnega marazma vedno bolj pogreza v akulturno topost. Toda njegov homunculus-Župančič ima premočan vonj po retorti, ki se v nji na silo mešajo ideje, da bi nas bil mogel ta ideološki stvor, ta Župančič ad usum „Doma in sveta", preveriti o piščevi rešitvi Župančičeve najusodnejše „uganke". Tudi pisci člankov v brošuri „Kriza Ljubljanskega Zvona" niso pojasnili najbistvenejšega vprašanja, zakaj in čemu je Oton Župančič tak, kakršnega vidijo skozi prizmo eseja „Adamič in slovenstvo"? Kajti v narodu, čigar največji živeči pesnik bi bil kriv očitanih grehov, ne bi bil poglavitni problem pesnik, marveč narod sam, ki je v takega zanikovalca svojega bistva položil toliko svojih dragocenih in najintimnejših vrednot. Dokler nimamo neposrednega odgovora Otona Župančiča, smemo interpretirati njegova izvajanja tako, kakor nam velevata pamet in vest. Meni se močno zdi, da Oton Župančič ni hotel povedati tega, kar mu očitajo s tolikim truščem veliki pismarji v hramu naše kulture. Če ni hotel povedati tega, tedaj se mu je zgodila naravnost brutalna človeška krivica, sicer ena izmed mnogih, ki o njih pričajo življenjepisi večine pomembnih slovenskih mož, krivica, ki korenini v čudni zapletenosti slovenskega narodnega karakterja. Že dokaj površna analiza Župančičevega eseja „Adamič in slovenstvo" nas lahko preveri, da mu ni šlo za neki miselno, intelektualno fundiran odnos nasproti problemom, ki se jih dotika z ljubko površnostjo salonskega kram-ljavca, uživajočega bolj v blesku besede in ritmični kadenci stavkov, kakor v kavzalni in logični izgrajenosti obravnavanega predmeta. Župančičevo gledanje slovenskega vprašanja, njegova lahkotna iznajdljivost z „budnimi stražarji", „notranjim slovenstvom" itd., njegov odpor zoper megalomanstvo naših vodilnih pismarjev in zoper cmcravost v mladi slovenski književnosti, vse to so vprav otipljivi znaki docela čuvstvenih odnosov do teh pojavov. Ves esej po poli causerija, po poli lirična pesem v nevezani besedi, močno aktualizirana, ponekod ironično pobarvana, drugod epigramsko zaostrena. V današnjem izrazito političnem času, ko jc književnost samo ena izmed mnogih komponent narodovega življenja in ko so politična vprašanja neprimerno akutnejša in ostrejša kakor so bila kdaj prej, bi bil moral pisec eseja „Adamič in slovenstvo" posvetiti večjo pozornost intelektualni fundaciji svojih izvajanj. Njegov preocitni spor z logiko, nejasnost celote vzlic bleščeči površini detajlov, to in še marsikaj izdaja pesnikovo Ahilovo peto. Zaradi tega se mi zdi docela odveč, če se prekljamo o besednem pomenu Zupančičevega eseja. Ta besedni pomen dopušča namreč, kakor Sveto pismo in toliki drugi teksti, dokaj različne interpretacije. Vprašanje je, ali so Župančičeva izvajanja tudi po duhu taka, kakor se vidijo po bleščavi nakopičenosti svojih besed in fraz? Zame odločno niso. Župančičevo čuvstveno doživljanje slovenstva, katero „živi po svoje in uhaja na vše strani iz umetno postavljenih pregraj" (daljna variacija na „Dumo"), poteka iz posebne karakterne razpoloženosti perifernega Slovenca. Njega je razumeti tipološko, ne pa ideološko. Ali smo Slovenci karakterološko enotni? Ali je doživljanje slovenstva, t. j. naše samobitnosti, vsega, kar nas loči od sosednih narodov, podvrženo istim, za vse determiniranim normam? Intelektualno je lahko, čuvstveno pa ne. Obstoji različen ritem, različna regionalna skala našega dojemanja, imamo različne geofizično, etnografsko in kulturnozgodovinsko dane inklinacije, ki so lahko v nekih situacijah pomembne tudi za naše pojmovanje, torej takisto za naše razumsko opredeljene odnose do naroda. Slovenska karakterologija je neraziskana, zato tudi nimamo slovenske narodnostne filozofije, ki bi nam pokazala, kaj smo in v Čem je prav za prav naša samobitnost. Če gledam vprašanje Zupančičevega slovenstva s tega vidika, opažam v njem sorodno karakterno razpoloženost, ki je nemara skupna vsem Slovencem z one periferije slovenskega kroga, kjer se čuti naravna karakterna inklinacija v sosedni hrvaški krog. Nekdanja razširjenost ilirizma na Slovenskem Štajerskem se mi ne zdi samo posledica ugodnejših vnanjih okoliščin (geografskih in prometno-kulturnih zvez itd.), marveč tudi znak večje karakterne sprejemljivosti, znak drugačnega etničnega in krajinskega doživljanja, znak neke pomanjkljive sprejemljivosti za oni karakter narodnostnega slovenstva, kakor ga je tedaj zastopala Ljubljana s Prešernovim krogom. Če čitamo pisma Raiča, Razlaga in drugih perifernih Slovencev iz poznejšega časa, Čutimo v njih neko bolj ali manj prikrito averzijo nasproti ljubljanskemu kulturnemu centralizmu in posebej še nasproti mentaliteti, ki se izživlja v tem okolju. Tudi v mnogo poznejših strankarsko-političnih bojih med Ljubljano in Gorico je prihajala do rahlega izraza karakterna neskladnost in na dnu duš čemeča averzija med različnimi slovenskimi regionalnimi tipi. Razumske spoznave so vsekdar uspešno korigirale ta občutja in jih preganjala kakor demonične, destruktivne gone v podzavest. Toda karakterološke razlike v slovenstvu so dejstvo in od njih zavisi barva in zlasti še intenzivnost našega doživljanja intelektualno spoznane, v jeziku in v vsej narodni tradiciji dane skupnosti. Župančič razglablja ozko pojmovanje slovenstva in ga loči od nekega širokega slovenstva, ki ga je vrtinčilo skozi vekove toliko tujih vplivov, ga izpod-jcdalo in vendar ne izpodjedlo. Njegovo razločevanje ožine in širine je vprav tipično periferijsko doživljanje slovenstva, kakor ga poznamo iz najintimnejših 4 49 izkustev vsi, ki smo bolj intelektualno kakor pa čuvstveno našli sredino slovenskega kroga. Meja proti hrvatstvu in odtod na široki slovanski Balkan ni čuvstveno omejena z nikako primarno narodnostno odbojnostjo, kakor je na meji slovenstva in nemštva; govorica ne zadeva ob prehodu ob nikako trdo, tujo oviro, marveč se mirno preliva v sorodno govorico mejašev. Tudi Oton Župančič je to izkusil, tudi v njegovi duši še podzavestno živi tipolosko dosegljiv karakter Bele krajine, vendar ne pomeni to niti zanj niti za koga drugega negacijo slovenske narodne in kulturne skupnosti. Oton Zupančič je Slovenec, ker drugega biti ne more. Slovenska kultura, sloneča na slovenskem jeziku, je in ostane za vse nas obstoječa in obvezna, v nas samih delujoča, življenjsko pomembna sila, ki je ne more nobena druga nadomestiti, dokler ne usahne vir njene samobitnosti in izvirnosti. Zaradi tega se mi zdi najvažnejša skrb za vse, s čimer se ta samobitnost manifestira in nenehno obnavlja, manj pa za politične momente, ki so razvoju in procvitu kulture le pomožno sredstvo, ne neizogibni pogoj. V Župančičevem čuvstvenem, iz posebnega regionalnega karakterja potekajočem izrazu slovenstva in njegovem protestu zoper neke pojave našega kulturnega življenja torej ne vidim negacije slovenstva, ki je danes že pregloboko v nas vseh. Slutim le podzavestni regionalistični upor zoper omejevanje in utesnjevanje slovenstva. Periferijski Slovenec zares doživlja problem svojega naroda tam, kjer ne gre za tujerodno odbojnost, mnogo širše kakor „centralni" ljubljanski Slovenec, toda njegova širina ni zanikovanje, ni raznarodovalna sprejemljivost in ne renegatstvo, temveč soobčutje nekega drugega kroga, ki mu emocionalno ni neprikupen in s katerim se razumsko hoče primerno zbližati. Zgodovinar našega kulturnega razvoja v 19. in 20. stoletju ne bo mogel prezreti velikega vpliva, ki ga ima na karakter naše kulture in posebej še književnosti dejstvo, da smo Slovenci sociološko močno prežeti z malomeščanstvom. Naše kulturno ustvarjanje se je po svetovni vojni osredotočilo okrog Ljubljane, ki je relativno majhno mesto in čije prebivalstvo kaže vprav izrazito malomeščansko mentaliteto. Zaradi te prostorninske majhnosti slovenskega kulturnega središča trpi tudi naša književnost. Delo umetnostnih stvarjalcev nikakor nc zavisi samo od nekih tehničnih pogojev kakor delo znanstvenikov. Nanj vplivajo tudi mnoge druge, včasih docela latentne, le podzavestno pro-nikajoče sile, ki jih je H. Taine zgostil v pojem milieua. Krajevno omejeno sožitje onih, ki vsemu narodu ustvarjajo njegove duhovne vrednote, priliva čistemu duhovnemu stremljenju mnoge manj vredne življe, ki bi jih lahko strnili pod Nietzschcjcvo krilatico „menschlich, allzumenschlich". Taki, v čuvstvenost segajoči momenti pa so pomembni pri oblikovanju osebnosti in za značaj celotnega kulturnega ozračja. Slovenska kultura bi se nemara laže razvijala v regionalnih edinicah, ki bi jih vezala samo narodna in jezikovna skupnost. Esej Otona Župančiča „Adamič in slovenstvo" potemtakem ni potekel — o tem sem globoko preverjen — iz zanikovanja naše kulturne samobitnosti v sedanjosti in bodočnosti, marveč je bil napisan v tihem, pesniku samemu nc docela jasnem čuvstvenem uporu zoper tesnobni malomeščanski oklep Ljubljane in zoper enostransko, takisto tesnobno pojmovanje slovenstva, kakor se je tu razvilo v zadnjih letih. Le-to se je delno baš s kampanjo zoper Otona Župančiča razgalilo kot psihoanalitsko maščevanje pregnanih političnih gonov. B. Borko. KNJIŽEVNA POROČILA France Bevk: Železna kača. Roman. Gorica, 1932. Izdala in založila književna zadruga „Goriška Matica". Natisnila Tipografia Consor-ziale v Trstu. Ovitek Julče Božič. 287 str. Nov Bevkov roman. Zares nov, čeprav bi se človeku zdelo, da bo pisatelju po daljši vrsti povesti in romanov z Goriškega težko čarati pred občinstvo kdo ve kakšne novosti, ne da bi se docela prerodil, se potopil v čisto drugačne vrtince življenja in vzplaval iz njih z doslej še neobdelanim umetniškim plenom. Ob tem romanu ni mogoče govoriti o prerajanju, prej o poglabljanju in utrjanju že znanih pisateljskih lastnosti, ki tudi v delih, objavljenih zadnja leta pod kakšnim izmišljenim imenom, precej neskromno ovajajo očeta. To je lahko hvala in graja obenem. Hvala, ker si je dal umetnik v dolgi stvariteljski borbi tako svojski, neizbrisen in nezamenljiv obraz, da ga krinka izmišljenega imena komaj rahlo zasenči. Graja, ker bi tak obraz lahko pomenil mrtvo, negibno stalnost, spretno prilepljenost k ustaljenim oblikam in nedostatek razvojnih možnosti. Sodim, da stoje pri Bevku take ugotovitve v znamenju hvale. V tej knjigi njegova umetnost ne raste navzgor, v smislu čisto novih razkritij, razmahuje se v širjavo in v globino, družeč znane prvine njegove umetnosti v prepričevalen, ubran kolektiv Baske doline ob obratu stoletja, ko se je skozi njo zvijugala nova železnica. Dušeslovci, ki dajejo prednost notranjim vzgonom in zametajo zunanje, bi utegnili pisatelju oponesti, da bi njegov roman brez precej zunanjega motiva „železne kače" razpadel in bi ga sploh ne bilo. Pravega epika tak ugovor malo vznemirja, ker ve, da se vse naše bitje sestavlja iz dveh plati, zunanje in notranje, in se vsako resnično dejanje najnaravneje razvija iz trenja med obema, iz njunega neprestanega prepletanja. Dokler se upoštevanje zunanjih vzgonov ne prevrže v samovoljno kopičenje raznih slučajnosti, ni samo dopustno, temveč nujno in umetniško plodno. To dokazuje tudi ta roman. Po svojih osebah je delo zgrajeno nekako v piramido. V piramidnem vrhu — v zemljo uprti, večno skrbeči, železne kače in njenih dvomnih darov otepajoči se Ivaniš Skalar, trd hišni gospodar, neomejen vladar na svojem domu. Piramidni domovi in stranice — Ivaniševi najbližji, trije sinovi in tri domačice (Ivaniševa mati, žena, hči). Podnožje in podlaga piramide — domača gruda, ki ji železna kača temelje maje in ji povzroča bolestne krče. Ob tej piramidi kot posredovalna zmes med njo in železno kačo — sosedje in delavci, krčmarji in točajke, palirji in inženirji, vsa gomazeča gmota domačinov in tujcev, prepletajoča se s svojimi nagnjenji in strastmi, z vriski in vzdihi, z bedo in srečo. Veličastna, živo razgibana slika. Zapletanje usod je neprisiljeno in organsko, često vzorno. Stranski dogodki niso zanemarjeni, a tudi ne razvlečeni. Ivaniš obvladuje ves roman in ga s svojo močno osebnostjo trdno veže v skladno celoto. Železna kača zahteva seveda nekaj človeških življenj, a razpletek in konec nista prekrvava — en raz-nesenec in en pohabljenec, še to ne v obliki božje ali človeške pravice, temveč kakor v „Vedomcu" kot kazen, ki nujno vzklije iz krivcev samih. Gorska pokrajina pod Poreznom in Črno prstjo je otipljivo živa. Nasprotje med njenimi skritimi čari in realističnimi, po svoje lepimi in grdimi motivi železniške gradnje dviga njeno lepoto in ceno. Slog se ne oddaljuje od Bevko- 4* 51 vcga impresionizma, ki človeka z navidezno naivnimi sredstvi omreži in očara. Prcpaja ga narodna jedrovitost in izrazna slikovitost kratkih, a točnih rekel in primer, ki so ponekod kar klasične. („Besede so rasle iz pozabe ko dim iz oglarjeve koče", str. 11.; „Pri delu je gnedel ko muha v močniku", str. 19.; „Če sem tečna, saj ne bom večna", str. 27.; „Potokarica je imela jezik ko sablja", str. 31.; „Zemlje ni na pomediŠka", str. 36.; „Svoje je tiščal z vsemi kremplji", str. 38.; „Fant je ustrelil kosa, si bo že znal pomagati", str. 41.; „Ni vedel, ali je v bobu ali v grahu", str. 41.; „Zdaj pa govori ko strgan dohtar", str. 48.; „Vse življenje je nosila jezik čez ramo, vse je poloputala, a tiste dni je molčala ko trš v plotu", str. 58.; „Hodil je po bregu nabit ko puška", str. 73.; „Meni si dal moško besedo, ne nji, a jo držiš ko čajna vodo", str. 75.; „Tako malo si me pričakoval ko toče o božiču, ne?", str. xoi.; „Delci sreče in gorja so se usipali na vso okolico ko iskre ob požaru", str. 150.; „Če ima hudič mlade, nima samo enega", str. 168.; „Ženska, ki vzame moža in grunt, pa mora biti iz drugačnega jekla", str. 173.; «S palico bi ga muhnil in bi ga!" str. 185. i. dr.) Ob tem romanu se človek včasih strese ob slikah, ki nazorno kažejo škodljivost kulturnih ali bolje lažikulturnih mamil za naše ljudstvo. Nehote sc spomni prirodnih narodov, ki propadajo od žganih vod in drugih kulturnih strupov. Saj nima roman niti sledu kakšne take tedence, vendar zaplamti kar samo iz njega vprašanje: Ali naj ljudstvo zaplankamo pred svetom in njegovimi pridobitvami, ker mu često prinašajo več škode nego koristi? Seveda ne, stokrat ne! Le sem s pridobitvami! Čim več jih je, tem bolje. Le nudile naj bi se ljudstvu tako, da se kljub neizogibnim žrtvam očuva kvara in si prisvoji predvsem to, kar ga osvežuje in krepi. Carduccijev večni satan, poosebljen za našo dobo v parnem stroju in železnici, jc našel prav zdaj, ko ga novejši, močnejši satani začenjajo nadkriljevati ter pehati v krizo in polagoma morda v pozabo, v Bevku oblikovalca in sodnika. „Železna kača" utrjuje pisatelju ime dobrega romanopisca. Julče Božič je na ovitku alegorično predočil satanov smeh nad razkrajajočimi prvinami, ki spremljajo železno kačo po naših tleh. Andrej Budal. Fran Ramovš: Dialektološka karta slovenskega jezika. Založila rektorat univerze kralja Aleksandra L in J. Blasnika nasi., univerzitetna tiskarna v Ljubljani. 1931. Str. 72 ~r I karta. Cena 150 Din. Pisateljevemu leta in leta trajajočemu marljivemu in vestnemu zbiranju, klasificiranju in razlaganju jezikovnih pojavov slovenskega jezika, zlasti pojavov žive ljudske govorice in pa založnikoma rektoratu univerze kralja Aleksandra L in Blasnikovi tiskarni smo dolžni hvalo, da smo slednjič dobili dialektološko karto slovenskega jezika, ki so jo gotovo z veseljem pozdravili vsi slavisti, ker je pojasnila problem, ki so ga že večkrat poskusili rešiti drugi, a se jim to ni moglo posrečiti, ker so jim bili slovenski dialekti vse premalo znani. Za dialektološko karto, ki je zamašila občutno vrzel v slavistični literaturi, je moral pisatelj izvršiti ogromno pripravljalno delo: preštudirati vse starejše slovenske tekste in zbrati potrebno gradivo iz vseh živih govorov na slovenskem ozemlju. To moramo posebej poudariti, ker nam pojasnjuje, zakaj doslej klasifikacija slovenskih narečij ni mogla uspeti, drugič pa zato, ker daje to dejstvo dialektološki karti slovenskega jezika posebno vrednost in pomembnost. Poleg pisatelju smo dolžni hvalo tudi založnici ljubljanski univerzi, ki je omogočila, da je izšlo to delo, ki bi ga privatno podjetje iz umljivih gospodarskih razlogov težko založilo. Univerza je s tem lepo pokazala, da pravilno pojmuje namen, ki naj mu služi. Bodi mi na tem mestu dovoljeno spregovoriti tudi o tem nekaj besed! Koliko nepotrebnih besed je že bilo izgovorjenih in napisanih o upravičenosti ljubljanske univerze! Upajmo, da je tega za vedno konec. Vprav taka dela, kot je dialektološka karta slovenskega jezika, so nam lahko dokaz, da je ljubljanska univerza naša kulturna potreba. Ljubljanski univerzi kot znanstvenemu zavodu pripada poleg drugega v prvi vrsti naloga, reševati tiste probleme, ki se tičejo slovenske zemlje in njenega prebivalstva in se dado najuspešneje obravnavati v Ljubljani. Teh vprašanj pa ni malo. Lingvist, literarni zgodovinar, zgodovinar, geograf, naravoslovec, tehnik, vsi imajo še dovolj posla. To delo ne bo koristilo le znanosti, temveč, vsaj posredno, tudi gospodarstvu. Zgoraj sem omenil, da so skušali tudi že drugi klasificirati slovenska narečja, a jim to ni uspelo, ker narečij samih niso dovolj poznali. Tako je Kopitar v Gramatiki, str. 457., razdelil slovenščino v dve narečji po pojavu wa ali la iz la, Miklošič v Vergleichende slawische Grammatik, I-, 310, tudi v dve narečji po refleksu za 6; Oblak pa je v Archivu für slawische Philologie, 16y 163, zavrgel Miklošičevo delitev in jo zamenjal za svojo na osnovi refleksa za t in i» v dolgih zlogih. TočnejŠo klasifikacijo slovenskih dialektov ima Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, I., 60—64, ker se je ravnal po akustičnem vtisu narečij. Baudouin de Cortenay, ki je v Note glottologiquc, 26, razdelil slovenščino v dve dialektični skupini, je za vprašanje klasifikacije slovenskih dialektov brez pomena. Edini, ki je pred Ramovšem pravilno pojmoval klasifikacijo slovenskih narečij, je bil Rus Izmail Sreznjevski, ki je napisal za Žurnal ministerstva na-rodnago prosveščenija leta 1841. za mesec september na str. 133.—164. razpravo: O Hap-buiaxt c;iaiwincKnxi». Ker pa je premalo poznal slovenska narečja, seveda ni mogel podati pravilne in točne klasifikacije, pravilna pa je njegova misel o postanku slovenskih narečij, ki niso morda plod tujega vpliva, temveč partikularizma, ki je izviral iz slabe naseljenosti in nezadostnih prometnih žil, tako da se je jezik v posameznih pokrajinah mogel samostojno razvijati. Sreznjevski je delil slovenščino na 18 narečij, ki jih je pozneje skrčil na osem. Na osnovi Srcznjevskega razprave je nekoliko bolje klasificiral slovenska narečja Florinski v Lekcijah po slavj. jaz. (1894), str. 505.—524. Brez pomena za klasifikacijo slovenskih narečij je tudi poleg Ramovševe edina dialektološka karta slovenskega jezika, ki je izšla v knjigi L. Tcsničrc, Atlas linguistique pour servir a 1'čtude du duel en slovene, 1925. Ta karta je zgrešena, ker je njen avtor pokrajinska imena v popolnem geografskem obsegu prenesel na narečja. Da avtorju Dialekcološke karte slovenskega jezika tu našteti poskusi niso mogli mnogo koristiti, je jasno. Dela se je moral lotiti od začetka, proučiti /vsa narečja, ugotoviti jezikovne pojave in določiti njih obseg. Šele na osnovi tega podrobnega dela se je mogel lotiti klasifikacije narečij in končno narisati karto, za katero je uporabil nad 1000 lingvističnih pojavov in njih območje. Težave, na katere naleti slovenski dialektolog, so predvsem v veliki razcepljenosti slovenščine v narečja in pa v tem, da kakor nikjer tudi tu ni čistih narečij. Kljub temu, da spada slovenščina, kakor sploh slovanski jeziki, med jako konservativne jezike in kljub majhni razsežnosti slovenskega ozemlja, je dialektična slika slovenščine jako pestra; tudi nejezikoslovec ve, da prav za prav vsaka vas po svoje govori. Kar se tiče konservativnosti našega jezika, nam je treba primerjati samo razliko med današnjo slovenščino in 1000 let starimi brižinskimi spomeniki z razliko med katerimkoli zapadnim jezikom in njegovimi iooo let starimi spomeniki. Slovenec bi svojega iooo let starega prednika za silo razumel, Nemcu, Francozu ali Angležu pa bi govoril njegov tisočletni ded nerazumljiv jezik. Kako je torej mogoče, da imamo kljub konservativnosti našega jezika tako pestro sliko narečij? Kakor je že Sreznjevski pravilno zaslutil in avtor Dia-lektološke karte v spremnem besedilu h karti obrazložil, je vzrok tej pestrosti v strukturi tal slovenskega ozemlja, v prometnih, gospodarskih, političnih razmerah v naši preteklosti. Kaj pa naj razumemo pod izrazom dialekt? Dialektov v pregnatnem pomenu besede sploh ni. Dialekt je le pomožni izraz, ker pravih meja sploh ni, ampak imamo lc meje jezikovnih pojavov. O dialektu smo upravičeni govoriti šele tedaj, če gre za jezikovni pojav, ki ni rodil samo enega rezultata, temveč je globlje preobrazil ves govor, na primer vse dolge vokale, vse kratke vokale, skratka vlil govoru novo melodijo, tako da tudi nelingvist sliši, da ima dotična pokrajina posebno narečje. 2e v vsakdanji govorici slišimo: „Govor ga razodeva, odkod je" in podobno. Iz dialektološke karte posnemamo, da ima slovenščina 36 dialektov. V spremnem besedilu h karti nam avtor pojasnjuje, od kdaj so ti dialekti in kako so nastali. Od kdaj imamo pestro sliko slovenskih dialektov? Na osnovi slovenskih imen v latinskih listinah, slovenskih izposojenk v stari bavarščini, bavarskih in romanskih izposojenk v slovenščini, primerjanja slovenskih dialektov med seboj in s praslovanščino ugotavlja prof. Ramovš, da so Slovenci, ko so se v VI. stoletju naselili na današnjem ozemlju, govorili jezik, ki jc bil v glavnem še praslovanščina in se je le malo razlikoval od onih narečij, ki so jih govorili Slovani po ruskih nižinah in po vzhodni Nemčiji. Ne smemo pa misliti, da je bil ta jezik enoten. Enotne praslovenščine nikdar ni bilo; v kali so bili že takrat zasnovani tisti odtenki, po katerih je nastal mozaik današnjih slovenskih narečij. Taka je bila slovenščina tudi še v času, ko so nastali brižinski spomeniki. Po šolah so učili in morda še danes uče, da so brižinski spomeniki napisani v nekem koroškem narečju. Kot dokaz navajajo: me, vuenfih, nosne vokale in podobno. Vse to pa so lahko imela in so tudi imela v tej dobi, v kateri se je v jeziku izražalo še praslovansko stanje, tudi druga narečja. „Sicer govore zgodovinski momenti jasno za to, da je govor, ki nam ga brižinski spomenik sporoča, živel na Koroškem, ali jezik sam nam tega prav z ničimer ne razodeva." (Dialektološka karta, str. 9.) V dobi pred tisoč leti torej še ne moremo govoriti o slovenskih narečjih v današnjem smislu besede, dasi slovenščina tudi takrat ni bila enotna. Z naselitvijo Slovencev na današnjem njihovem ozemlju se je začelo samostojno življenje slovenskega jezika. Na str. 4. Dialektološke karte navaja njen avtor nekaj potez, ki so začele ustvarjati slovensko jezikovno individualnost. Obenem pa se je začela slovenščina že takrat cepiti v narečja, ki kažejo v XV. stoletju, kakor pričajo iz te dobe ohranjeni spomeniki, že vso ono pestrost, ki nam jo predstavlja današnja dialektična slika slovenskega jezika, ki je torej stara vsaj že 600 let. Ta slika je rezultat tisočletnega nastajanja, širjenja, križanja in pregrinjanja dialektičnih pojavov. Inovacijski valovi so izhajali iz ozkega kroga, iz družine, župe, fare. Njih obseg so določali razni momenti: struktura tal, naravne ovire prodiranja prebivalstva, obseg fevdalnih gospodstev, prometne žile. Ti momenti so določali gibanje ljudstva, ki je izraženo v današnjih dialektih. Skice med spremnim besedilom Dialektološke karte ponazorujejo nekatere teh momentov. Tako pojasnjuje skica 5., ki jo je izdelal prof. Milko Kos, prirodne ovire prodiranju prebivalstva in valovom dialektičnih novosti (gorovja, gozdovi, močvirja). Ta slika je jako poučna. Če se nad njo zamislimo, razumemo tudi marsikateri pojav, ki ne spada v jezikoslovje. Med najbolj osamljene pokrajine v preteklosti spada bohinjska kotlina, ki je na tej sliki na široko s črnim obdana. Motreč ta osamljeni položaj Bohinja, sem se spomnil slikanja bohinjske konservativnosti v Mencingerjevi „Hoji na Triglav". Železnica in tujski promet sta seveda vse to spremenila. Smer gibanja prebivalstva in z njim jezikovnih pojavov so v veliki meri določale stare rimske ceste (skica o, XXXI: „Znam i za to, da u samom Bcču pored sve svoje oskudice nije oklie-vao dati, sto je mogao, kad je koji mladi našinac u njega pomoč zamolio.") Vpliva na njuno pesništvo po vsej priliki niso imeli. Kvečjemu bi to Jenkovo učitelje-vanje utegnilo biti v vzročnem ali posledičnem razmerju z njegovim sotrudništvom pri Vukotinovičevem „Lcptiru", izdanem v Zagrebu leta 1859., v katerem je priobčil enajst pesmi. Alojzij Turk. ZAPISKI Češki ruralize m. Ni še polnih sto let, kar se je v češki književnosti prvič pojavilo stremljenje po dojemanju in proučevanju resničnega kmečkega življenja. Kmet, ki je stopil v literaturo, je bil nekoliko obdan z meglo romantizma, izoblikovan po književnih vzorcih, stilizi-ran po okusu tedanjega časa, toda živ in zemeljski, ne pa shematična lutka kakor v starejši književnosti. Vas ni bila sama idila, marveč prizorišče človeškega življenja in življenjskega boja. Prvo tako kmetstvo je zaživelo v prozi I. K. Tyla in v pesmih Čclakovskega. V minulem stoletju je češka književnost osvetlila kmeta in vaško življenje z vidika vseh struj in teorij, ki so zavladale v literaturi, in je imela nekoliko mogočnih kmečkih epikov odBoženeNem-cove do Josefa Holečka, pisca monumen-talncga romana „Naši". Z industrijskim razvojem čeških dežel se je znatna plast potomcev nekdanjih tla-čanov proletarizirala, v povečanih mestih se je razmahnilo narodno zavedno meščanstvo, del kmetov so nove produkcijske razmere in racionalnejše delovne metode obogatile in spremenile v malomeščane. Narodovo življenje je dobilo novo obe- ležje: Industrijski in agrarni interesi sc stavijo v jarko nasprotje. Državna osamosvojitev je dala temu stanju še reliefnejšo podobo in je razlike med obema taboroma očitno povečala. V času, ko je nova pro-letarska književnost zavzela glavno linijo v književnosti, je pričel ideološko in umet-niško-tvomo rasti nov pokret, ki ga označujejo z imenom ruralizem. O tej književni struji je izšel v Pragi („Svobodne učeni selske") zbornik študij „Bksnici selitviki ga je uredil Josef Knap. V uvodni študiji skuša urednik zbornika orisati dosedanji rezultat povojnega ruralizma in njegov odnos do starejše kmečke književnosti. Skupni pojem ruralizma ne zajema pesnikov, pripovednikov in dramatikov, ki so se samo mimogrede zaustavili ob kmetu in vaškem življenju in ki sicer nimajo s tem svetom nikakega prevladujočega in trajnejšega stika. Rura-listi imajo „določeno, svojstveno barvo"; oni so se oglasili k besedi po vojni in so svojo tvorbo pretežno posvetili odnosom do vasi in grude. Vrnitve k zemlji jih je naučila vojna, v nji so se navzeli intim-nejše ljubezni do grude kot „ohranjevalke življenja in trdne osi v časih, ki so polni pretresov, negotovosti in tesnobe". Že leta i$i<>. je Šalda napovedal to novo razpolo-ženost nasproti vasi in zemlji: „Gruda nam ni več samo materija, gruda je postala današnjemu človeštvu hrepenenje, ljubezen, sen, hvaležnost, verstvo... Zemlja — to je danes izraz za delo in ljubezen neštetih pokolenj in rodov pred nami; spremenjena v prst in razore je dana nam, dedičem, samo zato, da bi jo v nečem pomnoženo izročili svojim potomcem. Tako občutena in pojmovana ljubezen do grude je sporočilo mrtvih živim in nerojenim, je Usoda in delež, ki veže vse človeštvo v eno samo verigo in daje človeštvu nravno enoto." Čuvstvencmu nastroju so se pozneje pridružili določnejši idejni pogledi in socialni nazori, ki jih je mlada ruralistična književnost sprejela vase pod vplivom velikega socialnega vala in predelala v idejno prežete podobe iz kmečkega življenja. Z rural izmom je kmečka češka protestirala zoper enostransko prevladovanje delavskega in meščanskega razreda v književnosti. „Pritisk je rodil odpor, mladi pisatelji vaškega rodu so vedno zavest-nejše zajemali snov iz kmečkega okolja in izražali svoje najintimnejše odnose do grude. Lirični glasovi so opevali poezijo zemlje, domačije, vrnitve. Povest in roman sca opisovala bodisi obličje današnje vasi, ali pa sta se dala inspirirati po tem, kar jc v življenju zemlje, gord in ravnin, vasi in poljan ter v medsebojnih odnosih vaških ljudi in v njihovem razmerju do grude, dela, ljubezni, življenja, sveta in Boga večnega, nepodvrženega vročnicam in prevratom. To je umetnost globlje notranje izkušenosti, polnejša in harmoničnejša, predmetnejša in stvarnejša umetnost, kakor sta jo mogla dati tendenčna razredna književnost in poetizem (ki se je sicer vsekdar izogibal miselni vsebini) .. Ni nezanimivo, da mnogi izmed rura-listov, kakor nam jih predstavlja navedeni zbornik, potekajo iz bajtarskega rodu. Medtem ko se sinovi iz veleposestniškega sloja pridružujejo meščanski civilizaciji, ki je najprikladncjša oblika njihovih socialem nih teženj, zadnji smoter njihovega razvoja, si skuša maloposestniška plast ustvariti svojo posebno literaturo. Nje smoter ni civilizacija mest in tehnike, marveč spojitev sodobnega življenjskega občutja s prastaro poljedelsko ljubeznijo, do grude, do svobodne prirodc, do vsega preprostega in jasnega, kar od civilizacijo utrujen človek tolikanj pogreša v velikih mestih. Ni pa to nova oblika rousseaujevsko navdihnjenega romantizma, marveč z novimi socialnimi težnjami prežeto gibanje, značilen kulturotvorni pojav današnjega agrarnega dela Češkoslovaške. V zborniku so objavljene kratke študije o štirinajstih pisateljih in ob koncu še pregled kmetstva v povojni slovaški književnosti. B. Borko. Duhovnost v nevarnosti. Julien Benda, pisec pred leti mnogo obravnavane knjige „Le Trahison des Clercs", nadaljuje bojevito obračunavanje z intelektualci, ki so izdali svoje pravo poslanstvo v človeški družbi in se čedalje bolj ukvarjajo s politiko. V „Lei Nouvelles Litteraires" je objavil o tem vprašanju več zajemljivih člankov. Sedanja svetovna gospodarska kriza neizprosno pustoši tudi na področju duhovne kulture. Razumništvo, ki mu je že narava stvari določila varstvo duhovnih vrednot, ne more ostati ravnodušno. Toda katero pot naj si izvoli: ali naj se vrže v politiko in skuša s svojim neposrednim vplivom rešiti duhovne interese človeštva, ali pa naj prepusti politiko njeni usodi in rešuje duha s svojim stvarjanjem, torej z delom, ki jc naravi razumništva najbliže?! Na razpotju med neposredno in posredno akcijo ugotavlja Julien Benda različne vzroke usodne razdvojenosti in nemoči današnjega razumnika. Če bo svetovna kriza res ubila intelektualnost, kakor se boje nekateri, tedaj bo to v veliki meri krivda razumništva, ki se docela izčrpava v politiki in čedalje bolj zanemarja spekulativno življenje. V „Les Nouvelles Littčraires" (17. decembra 1932) je ßcnda priobčil članek „Vesprit en danger"; v njem zavrača nekatere najsplošnejše pomisleke in ugovore. Kako hočete, da se posvečamo duhovnemu življenju, ko je danes vse razrvano in nimamo gotovosti niti glede jutrišnjega dne? Na ta ugovor jc Bcnda odgovoril z Rcnanom,da je že od začetka sveta vse problematično in če bi veliki duhovi, ki smo jim dolžni hvalo za to, kar smo danes, mislili tako kakor današnji omahljivci, tedaj bi človeštvo še vedno tičalo v jamski dobi svoje zgodovine. Današnji intelektualec ima nedvomno več gotovosti, kakor je je imel Montaigne, ki se je lahko jutro za jutrom vpraševal, ali ne bo njegove hiše še pred večerom oropala aH zažgala kaka huge-notska odnosno katoliška tolpa; vzlic temu je ustvarjal delo visoke duhovne vrednosti. — Toda mi se zares moramo baviti s politično krizo, saj utegne le-ta odbojno vplivati na naš obstoj ali neobstoj! — ugovarjajo drugi. Benda pravi: Teh odbojnih vplivov ne morete preprečiti. Lahko da mi bo nekega dne padla na glavo opeka s hiše na vogalu moje ulice, vendar zaradi te možnosti nc bom mislil samo nanjo, marveč bom še dalje čital in razmišljal. — S tem v zvezi navaja Bcnda Renanove pomenljive besede: „Kaj mi mar, če je jutrišnji dan gotov ali negotov? Kaj mi mar, ali bo bodočnost naša ali ne? Je-li zaradi tega resnica manj lepa in Bog manj velik? Tudi če bi se svet rušil, bi bilo treba filo-zofirati." Nasproti ugovorom, da je današnji razumnik v hudih gmotnih skrbeh in v trdem boju za vsakdanji kruh in da se zaradi tega ne more vdajati duhovnemu življenju, navaja Benda vrsto primerov, kakšne velike stvaritve so nastale sredi najhujših gmotnih neprilik. Ko je Cčsar Franck komponiral Psyche in Redemption, je moral dajati klavirske ure ob zelo nizkih cenah, da se je preživljal. Wagner, Balzac, Baudelaire, Verlaine, Debussy in še drugi so prepričevalni primeri genijeve borbe z življenjskimi neprilikami. Piscu se zdi potrebno, da zavrne doslej razširjeno legendo o kraljih in mecenih nekdanje Evrope, ki so baje lajšali umetnikom skrbi za vsakdanji kruh. Nekdanja Evropa ni preprečila, da bi bila Schiller in Beethoven skoraj umrla od gladu. Rousseau se je moral ukvarjati z raznimi rokodelstvi, Descartes je objavil svoj Discours, ker je bil v denarni zadregi. Vprašanje je, ali sodobne države niso kajkrat vclikodušncjše od nekdanjih najbolj mecenatskih držav. Nadaljnji vzrok nedoraslosti današnje vodilne plasti razumništva za velike sodobne naloge vidi Bcnda v tem, da je preveč razumnikov oženjenih. Sloveči misleci preteklosti so bili po pretežnem številu samci, zato so imeli kaj skromne življenjske potrebe in zahteve. Bendi se zdi, da je večina sodobnih filozofov zaradi tega tako naklonjena pragmatizmu, ker so dans la vie, oženje ni, družinski očetje, namesto da bi živeli po meniško kakor Berkeley ali Kant. Velika šola duhovnosti, rimska Cerkev, ni zaman odredila, da njeni duhovniki nc smejo imeti rodbine. Tudi današnji razumniški naraščaj je, kakor sodi Bcnda, po svojih zahtevah mnogo previsok in hoče živeti kar le mogoče gosposki. „Gotovo je, da jc v vsem današnjem intelektualnem svetu asketizem popolnoma izgubil svojo vrednost", sklepa Bcnda in vidi v težnji po všečnosti in udobju nevarnost za vso duhovno kulturo. Naposled Bcnda navaja nove razloge za svojo, že v knjigi „Le Trahison des Clercs" izraženo mišljenje, da se človek, ki jc zasidran v duhovni plati svoje narave, ne more trajno vdajati politiki, zakaj „strast za duhovne reči je oblastna" in zahteva celega človeka. Barres je dejal neki svoji častilki: „Gospa, če bi bil jaz tako velik pesnik, kakor pravite, da sem, tedaj ne bi predsedoval Domoljubni ligi." Zanimanja, ki so ga kazali za politiko Aristotel, Spinoza ali Kant, nikakor ne kaže primerjati današnji neposredni zainteresiranosti razumnika na političnih bojih. Benda močno dvomi, da bi bili misleci in pisatelji „rešitelji sveta", pa najsi že obnavljajo svet starih vrednot ali pripravljajo revolucijo. Razumniki niso več apostoli svojih idej, zato tudi niso pravi intelektualci — ta pojav pa pomeni samomor intelektualnosti! Enostranskemu stališču Juliena Bende glede intelektualcev v politiki bi prisodili vsaj pogojno upravičenost: Ali ni najvišja in najdragocenejša politika intelektualcev v tem, da pomnožujejo svet duhovnih vrednot in preko njega soustvarjajo boljše pogoje za izprcmenljivo igro političnega življenja?! B. Borko. Elizabeta Barrett - Browning, angleška pesnica, se je rodila leta 1S06. kot hči zelo premožnih staršev. Že v devetem letu je čitala „Ilijado" v prevodu, z desetim je začela že pesnikovati in je napisala med drugim tudi epos „Bitka pri Maratonu". Ko je štela jedva trinajst let, je poznala dovršeno grščino in latinščino. 2c po naravi je bila šibkega in nežnega telesa. Pri nekem padcu s konja si je poškodovala hrbtenico in posledice te nezgode so ji ostale za vse življenje. Leta in leta je bila prisiljena živeti popolnoma osamljena, ločena skoro od vsega sveta, samo v družbi svoje matere in svojega brata, ki je pozneje utonil pri neki regati. Leta 1845. se je seznanila s pesnikom Robertom Browningom, ki je užival tedaj velik sloves na Angleškem in so ga primerjali nekateri celo s Shakespearejem. Bil je mnogo mlajši od Elizabete, lep mladenič, visoke postave in očarljivega pogleda. Že pri prvem srečanju ji je razkril svojo ljubezen. Ali dasiravno ga je tudi ona ljubila, saj ga jc že dolgo občudovala v njegovih spisih in je objavila v listu „Atheneum" tudi oceno njegove poezije, je šele po dolgi notranji borbi pristala na njegovo ponudbo, da združi svoje življenje z njegovim. Bala se je vezati svojo telesno siromaščino z usodo tega zdravega, mladega in slovečega moža, kateremu bi mogla biti samo v napotje. Tudi njen oče je nasprotoval tej zvezi. Končno je vendar zmagala ljubezen. Jeseni leta 1846. sta se skrivaj poročila in pobegnila v Italijo, kjer sta prebivala večinoma v Flo-renci. Čez tri leta ju je osrečilo rojstvo sinčka Roberta in ko sta v tistem času stala nekega dne ob oknu svojega stanovanja, je vtaknila Elizabeta svojemu možu v žep zavoj listov, rekoč: „Čitaj in če Ti nc ugaja, sežgi!" Bili so to „Portugiški soneti". Med ljubkovalnimi imeni njenega moža ji je bilo najljubše: „Mala Portugi-zinja". Tako jo je krstil zavoljo njenih vihrajočih, temnih kodrov in njenih pla-menečih, črnih oči. Zato je svoji zbirki sonetov, v katere je izlila najskrivnejša čuvstvovanja svoje nežne, deviške duše v času, ko se je borila proti svoji ljubezni, dala naslov „Portugiški soneti". Kakor da bi s to krinko hotela zakriti intimnost svoje izpovedi. Ta poskus, prikazati te sonete kot prevode iz portugalščine, pa se ji ni posrečil. Ali v Angliji so skoro doznali, da so ti biseri ženske poezije njena tvorba. Veljali so za najlepše sonete, kar jih jc bilo napisanih po Shakespcarejcvih. Elizabeta Browning je umrla leta iS6r. v Florcnci, kjer je bila tudi pokopana. Na njenem nagrobniku so bile vklesane samo začetne črke: E. B. B. ob. 1861. Po smrti Roberta Browninga, čigar zemski ostanki so bili shranjeni v Westminstru, so tudi njen prah prenesli v to svetišče in ga položili poleg njenega moža. „Portugiški soneti", ta sublimacija naj-skrivnejših in najrahlejših utripov ženske duše, so prevedeni že v mnoge jezike. Naravnost nemogoča stvar pa je, ohraniti tudi prevodu rime. Tako jih je sicer preložil na nemški jezik Rainer Maria Rilke, ali v kvar izvirne, zgoščene vsebine, od katere je ostala komaj še senca. Da bi povedal tudi v našem jeziku vse to, kar je v ritmu in zvoku svojega jezika povedala Elizabeta Browning, sem rajši opustil rime, kakor so brez rim tudi nekateri drugi prevodi. A. Cr.