Kragulj
(Prirodoslovni sestavek. — Spisal Ivan Rekar
\ gozdu smo.   Vse je  mirno in tiho, noben list se  ne  gane, nobena
' veja se ne zaziblje, svečana tihota objemlje prirodo, le šumenje po strmi strugi deročega potoka udarja ti na uho.
Temen les je to. Mogočne bukve stoje ponosno okoli, visokorastle stnreke širijo svoje zelene veje nad mehkim mahom, kateri pokriva tla. Še celo krivenčasti gaber se je mogočno razprcstrl na okrog, in s svojim listjem brani pekočim solnčnim žarkom posijati v tiho središče.
Ozrimo se po drevesih! Glej, tam pri strugi, ob deblu šiljavega bo-rovca, kateremu je sneg odčehnil precej vej, kup zvrhovačenega dračja. Stopimo bližje, toda tiho, po prstih!
Glej, glej, gnezdo je; pa še celo letošnje, torej pozor!
Vse mirno, niti naših stopinj ni čuti. Le tiho naprej! Stojtno!
Iz gnezda na borovcu izleti velika ptica, kroži nad nami glasno čiv-kajod, potem pa sede na vrh košate smreke.
Kateri ptič je to? — To je kragulj.
Kragulj (Hiihnerhabicht, Astur palumbarius) je najdrzovitejša in naj-krvoločnejša ujeda naših krajev. Poznajo ga povsod, nekateri pod imenom »kragulj«, drugi — »kokosar«, in tudi — »golobar«. — Kakor vsak ropar, je tudi on kaj brhka in postavna ptica.
Razpet meri do 1 m. Navadno je samec nekolike manjši od samice. Zgoraj je sive ali bolj rjavosive barve, spodej je pa belkast, in počrtan s črnimi valovitimi progami. Perotnice mu segajo le do polovice precej dol-zega repa, na katerem je pet tamnih pasov.
Kraguljec, kakor mu pravijo po nekaterih krajih, ima veliko, vendar celemu truplu primerno glavo. Oko je živo kakor iskra, bliskovito, pogled pa jarek, a bister.   črni kljun ni velik, vendar pa doati močan in kriviti Se
-«   205   X-
prične že koj pri korenu. Na gornji čeljusti je kljun nekoliko izrezan. — Voščenica in prsti so živo rumeni. Perotnice so ozko orezane in se tesno oprijemljejo celega života.
Kragulj, to vam je ropar in krvoločnik, da nima vrstnika. Naj si je še tako sit, njegova krvoželjnost sc mu le ne utolaži, vedno bi davil brez kraja in konoa. — Ne išde si plena, kolikor ga potrebuje sam za-se, marveč kolje, kolikor in kar mu pride v ostre kremplje. Predrzen je tako, da se loti naj-večje kokoši, divje in domače, če tudi je ne more včasih odnesti. če za-gleda v stelji dolgouhega zajca, takoj plane nanj in ga obdelava s kljunom, dokler ne pogine dolgoubec. Potem ga ali odnese, ali pa kar na mestu načne. Golobje so že itak njegova najljubša pedenka. Toliko je smel, da jih pride strašit na golobnjak.
Zjutraj zgodaj se odpravlja na lov. V plemenitem vzletu se vzdigne v višave, mirno kroži okrog in se zategnjeno glasi. — Vgledavši plen, bodi si ptica ali kaka druga žival, bliskoma sfrči za njim kakor strela. Z golobi ima včasih veliko sitnost. Golob zelo izvrstno leti, zato ga ne more tako naglo dobiti v kremplje, zlasti ker mu nagajajo še manjši ptički, kakor lastavice, ki lete za njim. Vsako žival načne na drobu. — Kadar je vroče popoludne, tedaj počiva v kakovi krošnji, mirno uživajoč, kar si je nalovil.
Toda ta goepod ropar je v jedi izbirčen. Mrhovina ni zanj, preeno meso mu gre bolj v slast, najrajši pa ima kaj tacega, da sam oskube.
Pri obedu ga včasih motijo nepovabljeni gostje — vrane. Kadar zapa-zijo vrane kragulja, lete od VBeh vetrov skupaj, in tedaj nastane vrišč, da odmeva gora in plan, zlasti če so vmes tudi šoje, ki se derejo na vse pre-tege. — Dasi tudi mu ničesar ne morejo, vendar ga spremlja jata kričačev, dokler jim ne izgine.
Nekoč mi prinese pastir starega kragulja živega. Bila je samica. Dečko je vedel za gnezdo in splezal na drevo, da bi pogledal, koliko je že jajec v gnezdu. Ko pride do gnezda, zapodi se mu samica v obraz, a ta jo hitro zagrabi in zdrči z drevesa na tla. Kaj menite, da je malo čavsala okrog sebe! Toliko, da jo je srečno še živo meni izročil.
Zaprem jo v prostorno kletko, kjer se je mogla prosto gibati in letati, ter ji vržem nekaj jeter, ki so pa že nekoliko smrdele. Joj, to je bilo klju-vanje in irfotanje, a zlate prostosti pa vendar le ne. Jedi se ni niti dotak-nila. Za kake dva dni se je umirila, a Se je človek prišel blizu kletke, raz-prostrla je peroti, zašklepetala s kljunom in se zagnala proti gledalcu. Jesti pa vendar le ni hotela. Še le tretji dan, ko sem ji vrgel ustreljenega kra-gulja, takrat ji je slo v slast.
V kljunu ima veliko moč. Ako te ukavsne, odtrga ti kožo in meso. Tudi kremplji so izvrstno orožje. — Kragulj gnezdi najraje v gostem tesnem lesu. Gnezda si ne splete veliko, nekoliko dračja zvrhoveči, pa je dobro. Koncem aprila znese samica 2—4 jajca, in ta so zelenkasta, tudi rumeno pikasta in so golobjim jajcem jednaka glede velikosti.
Mladiči so požeruhi, in stara dva jim komaj moreta zadosti hrane nanesti.
-*g   206   &«-
Ko mladi zarod odraste, poslove se za vselej, in vsak ropa odslej na svojo pest. Drug drugemu so pa sovražni.
Kragulj ne ljubi družbe, najrajši je v samoti, kjer opravlja hudobna dela neusmiljenosti in premišljuje, kje je že kaka jarčka za njegov nikdar prepolni želodec.
Ljudje se ga boje, ker dela dosti kvare, zlasti po samočah. Radi mu nastavljajo svitle stvari na visoka drevesa pri hišah, delajo klepetce in druga strašila. Spomladi ga je s piščalko lahko priklicati.
Turki in nekateri drugi rodovi ga vadijo za lov na druge ptice.