Srbohrvašcina. Naslednje vrstice imajo le nanien, da zbude med učiteljstvom nekoliko več zanimanja glede srbohrvaščine; provzročile bi rade polemiko zaradi poučevanja tega jezika na narodnih šolah. Dosedaj se je v tem oziru bore inalo zgodilo: Imamo odlok višjega šolskega sveta, da se po šestrazrednicah lahko poučuje srbohrvaščina, imamo po vsej Sloveniji nekoliko tečajev za učiteljstvo, in slišali smo nasvet, da bi bi bilo za učitelja, ki namerava poučevati srbohrvaščino, najbolje, če napravi potovnaje v Bosno, oziroma Srbljo. Poučevanje srbohrvaščine v ljudski šoli smatram za eno najaktualnejših in najbolj perečih vprašanj. Naša stanovska zavednost zahteva, da preclziratno natanko svoje stališče napram temu vprašanju, sicer nas prehiti zopet kak odlok, kakor je bil onl glede nemščine. Naslednje vrste so gotovo pomanjkljive, mogoče napačne, a dosegle bodo svoj natneirr ako provzročijo debato, oziroma poleniiko. Iz tega vzroka navajam kar vprašanja in kot odgovor svoja subjektivna mnenja. Kdor misli drugače, se naj gotovo oglasi! 1. Ali sodi srbohrvaščina v ljudsko šolo? Da, in sicer v vsako, bodisi enorazrednico ali šestrazrednico. Utemeljevanje tega odgovora ni težko. Vzemimo najprej formalno stran odgovora! Naša država je izgrajena na aksiomu, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci en narod. To je tista točka, okrog katere se pravzaprav vrti tudi vsa politika; slep in gluh bi moral biti, kdor ne bi spoznal, da je premisa, ker sino SHS en narod in da moramo zato imeti enotno, centralistično urejeno državo, za precejšen del našega naroda nerazumljiva. Ker so bili posamezni deli našega enotnega naroda tisoč let razcepljeni in zasužnjeni, jc umljivo, da moramo, recimo, Slovcnce šele privesti do spoznanja, da si nismo s Srbi le v najbližjem sorodstvu, temveč da smo res eno z njinii. Od njih nas loči le pismeni jezik. Bolj značilen ko izraz »troitnenski narod« je »dvoknjiževni narod«. Kdoge konsekventen in dovolj logično misll, mora torej priti do zaključka: Ker snio en narod, a imamo, žal, dva književna jczika, se moramo pač obema priučiti. ln to v prvi vrstl mi Slovenci, ker je naš književni jezik le zastopnik majhnega dela celotnega naroda. Po rhojem trdnem prepričanju se le oni Slovenec v globini svojega srca zaveda, da smo en narod, ki je ali bival med Srbohrvati ali pa se priučil temu književnemujeziku. Ce torej gledamo na gornje vprasanje s tega vidika, moramo priti do zaključka, da sodl srbohrvaščlna v ljudsko Šolo. — Do lstega zaključka pridemo, če si ogledamo materLalno. I torej praktično stran zadeve. Naš človek | bo dobil ne^tetokrat v roke srbohrvatski ! časopis, knjigo, pisino, razglas itd. Kdor 1 se je učil srbohi vaščine, nil bo priznal, da je pri učenju le začetek težak. Naloga ljudske šole bo v prvi vrsti, da pomaga posamezniku preko tega začetka. 2. Kaj je učnl smoter pouka srbohrvašiine v slovensklh narodnih šoiah? iNarodna šola uspo&obi vsakogar, da lahko čita brez težave in z razumevanjem srbohrvatsko pisaiie knjige v latinici. Učcnec dobi nekaj vaje v čitanju tiskane cirilice in na višje organiziranih šolah eventualno v pisanju in čitanju pisane cililice. Pouk slovnice bodi omejen na najpotrebnejše. Marsikdo bo sedaj zaklical: Oho, ka) pa z govorjenjern srbohrvaščine? Seveda. o tem vprašanju se da debatirati. Moje nemerodajno mnenje je to: Velikanski razloček je, napisan ali izgovorjen stavek razumeti ali sam pravilen stavek tvoriti. (lovorjenje moramo pač prepustitl višjim narodnlm in srednjiin šolarn, dočim se sami moramo zadovoljfti z razumevanjem. — Sedaj še nekaj o cirllici. Ker smo sosedi Hrvatov, pridejo za nas v poštev skoraj izključno z latinico pisane knjige. Ker pa bo obratno vpliv cirillce v naši kraljevini precej velik in ker ravno ni jako težavno se je naučitl, bomo učence seznanlll tudi z njo. Vendar sem mnenja, da ravno učenja clrilice ric kaže pretiravatL 3. Učna pot Sedaj smo po mojcni nmenju pri najbolj kočljivi točki. Kako hočemo poučevati srbohrvaščino, ko pa jo učiteljstvo Se siirno ne zna? Tcčaji za srbohrvaščino? Ti bi sicer bili jako dobri, a če bomo čakali na nje, potem sem uverjen, da narodna šola tekom prihodnjih petih let še nc bo poznala srbohrvaščine. Torej čakatl? Absolutno nemogoče in nedopustno. Izhodišče iz te zagate bl bilo približno naslednje: Enemu ali večim dobrim poznavalcem srbohrvaščine, ki so obenem dobri metodikl, se poveri sestava »Srbohrvatske čitanke za slovenske narodne šole«. (Clovek misll pri tem nehote na dr. IleSiča; all ima čas, Je seveda drugo vprašanje.) Knjiga bi obsegala kakih 200 stratii in bi vsebovala krajše in daljše povesti iu berila, ki bi se deloina lahko kar prevzela iz dobrih hrvatskih čitank. (Jako izvrstne se mi zde Nazorjeve za Istro.) Čitanka bi bila sestavljena na principu samopoučevanja. Prvo berilo bi bilo popolnoma lahko, brez Slovencu nerazumljivih besed Ln oblik. Naslednja berila bi polagoma postajala težja. Razumljivo, da imajo vse dvomljive besede naglas. Paralelno s čitanjem beril gre pouk slovnice, ki se na slanja vedno na že zaane stavke. Ko se je predelalo kakih 6 do 10 beril, bi priporo čal, kar naenkrat z strani srbohrvatskih besed, ki se jako pogosto rabijo, a so od slovenskih popolnoma različne, n. pr. zar — ali, golem = velik, naime = nanireč. napokon = naslcdiije. netom = komaj itd. Iz lastne skušnje vem, da nam take besede najbolj otežkočijo razunievanje kakega stavka. Vsak učitelj pa tudi pozna eminenten spomin ljudskošolske dece. Da se precejšnjo porcijo takih vokablov igraje naučijo, tni ne bo nihče oporekal. Ko smo še predelali aorist in imperfekt, sklanjali nekaj samostalnikov, poteru pa lahko rečemo — hop!«, zakaj prcskočili smo najširšji jarek, ki loči naš književnl jezik od srbohrvaškega. V zadnjern delu pride tiskana in pisana azbuka in več beril v tiskanl ali pisani cirilici. Predstavljajmo si, da ima večina šolarjev na najvišji stopnji tako berilo pred seboj. Kje je učitelj, ki bi še zahteval kak specialen kurz, preden si upa začeti s poučevanjem? Ni mu ga treba in četudi dosedaj ni imel v rokah nlti ene hrvatske knjige. Izmed učencev mora sanio biti sam naipridnejši učenec. In šlo bi. Moralo bi iti. V katerem šolskem letu naj začnemo in koliko tedenskih ur botno porabili? To je dvoje vprašanj, lu jima je sedaj težku odgovoriti, ker tozadevno nimamo Ltkušenj. Vendar mislim, že vzamemo 6., 7.. in 8. šolsko leto, da nam zadostuje ena ura na teden. To uro vzamemo slovenščini, ki ji to nikakor ne bo v škodo, temveč le v korist. Sedaj pridemo k zadnjemu in momentano tudi najbolj važnemu vprašanju, kako kolikor mogoče hitro dobiti take čitanke. Ali ima naša država toliko papirja, da lahko natisnejo zadostno število izvodov? Ceravno vem, da je glede papirja precej trda, vendar dvomlm, da se ob dobrl voljl ne bl moglo preskrbetl zahtevanega kvantuma papirja. Če merodajni faktorji vzamejo to vclevažno vprašanje takoj v pretres in s»: začne nemudoma z delom, potem lahko začnemo že začetkorn prlhodnjega šolskega leta na vseh narodnlh šolah s čitanjerc srbobrvaščJne. Rudolf Rakuša.