DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak me3ec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik III. V Ljubljani, julija 1886. 7. zrezek. Tretja nedelja po binkoštih. I. Jezus — dobri pastir. Z večno ljubeznijo te ljubim, zato te iz usmiljenja k sebi vlečem. Jer. 81, 8. Živel je silno imeniten, vse časti vreden kralj v nepopisljivi slavi *n sreči. Neizmerno je bilo njegovo bogastvo; brez števila služab-bikov mu je streglo, ničesar mu ni manjkalo. Imel pa je ta kralj beko posebno, nenavadno lastnost, — to namreč, da je ovce in jag-n)eta zelo rad imel, da si je želel raje pastir kakor kralj biti; ljubše jbu je bilo pasti ovce in jagnjeta kakor slavno vladati v premogočnem kraljestvu svojega očeta. Ves čas mu je bilo le to v mislih in v srcu, kako bi si pridobil veliko čredo ovac in jagnjet, da bi jih veselo vodil na pašo, radostno med njimi bival in jih skrbno varoval vsake ne-sreče in nezgode, Vse se je čudilo in se ni moglo dovelj načuditi, ko je nekega bbe res popustil svoj kraljevi sedež, svojo kraljevsko srečo in čast ter v daljne daljne kraje, kjer je vedel, da mu bo mogoče si pridobiti veliko ovac in jagnjet. — Vedel je sicer, da ga bode veliko stala |a pridobitev, da jih bo le za veliko ceno mogoče odkupiti. Toda ‘Jubezen do ovčic in zlasti do belih jagnjet mu ne dd mirovati. Na-P°ti se daleč daleč in od kraja do kraja išče zaželenih ovac. In ko ?). jih pridobiva čedalje obilniše število, je silno vesel in nedopoved-.l*v° lepo in ljubeznjivo ravna ž njimi; jagnjeta jemlje v naročje in hh objemko; ovcam skrbi za najboljšo pašo, po dnevi in po noči jih jve zapusti, vedno je na nje obrneno oko, da bi so katera ne zgubila. • se je pa primerilo, da se je katera zgubila, brž jo gre iskat in J? tako dolgo išče, da jo najde in radostno spet nazaj privede k ljub-‘Jeni čredi. In če mu katera zboli, jo sam zdravi z veliko skrbjo. Predragi poslušalci! vi bi skoraj ne verjeli, da je mogel kedaj kje kateri tak kralj biti, da bi bil kaj tacega storil. A precej boste 28 spoznali, da čisto resnico govorim, ako vam povem, da ta kralj je Jezus Kristus sam. Od vekomaj je bil v neizmerni sreči v svojem nebeškem veličastvu; a neskončna ljubezen do nas ljudi, do nesrečnih zgubljenih ovčic, ki niso imele nobenega pastirja, ali pa le slabe, le same najemnike, — ga je nagnila, da je zapustil svoje rajsko kraljestvo in prišel v zemeljsko puščavo, kjer je od kraja do kraja hodil, da bi si o vic in jagnjet pridobil, katere si je odkupil za drago ceno svoje krvi, katere je neskončno ljubil. Živel in umrl je za svoje ovčice. Saj bi si skor ne upal v taki podobi govoriti, ako bi Jezus sam ne bil tako govoril; a sam je rekel: Jaz sem dobri pastir. Ker poznate mojo navado, da si za prelepo slovesnost presv. Srca Jezusovega rad kako podobo izvolim v pojasnjenje neskončne ljubezni božjega Srca, ste že tudi lahko uganili, da si bomo danes ogledali prelepo podobo „dobrega Pastirja". Ta podoba je bila od nekedaj pobožnim kristijanom zelo priljubljena. Že prvi kristijani, ki so zavoljo nevernikov, med katerimi so živeli, imeli le prav malo podob, so jo imeli zelo v čislih in pogosto se nahaja v katakombah, v onih podzemeljskih prostorih, kjer so skrivši službo božjo obhajali. In v resnici ni lahko dobiti druge podobe, katera bi nam tako lepo kazala neskončno ljubezen, usmiljenost in dobrotljivost najsv. Srca kakor ravno genljiva podoba »dobrega Pastirja". Ako namreč gledate na podobi, kako mili Jezus kleči pred ovčico, ki se je v bodeče trnje zamotala, kako rahlo jo poprijemlje, da bi se še bolj ne ranila, kako jej rane celi, kako jo miluje in tolaži; ali ne boste vskliknili: O kako rahločutno, kako dobro Srce ima naš nebeški Pastir! Ako gledate na podobi, kako zgubljeno pa spet najdeno ovco na rami ali pa v naročju zopet veselo nazaj nese k svoji čredi ter želi, da naj bi se vse, vse ž njim veselilo, ker je zgubljeno ovco našel; ali ne boste navdušeno zaklicali: O kako dobro, kako neizmirno dobro Srce ima Jezus, naš nebeški Pastir! Ali morete pogledati prelepo podobo, ki nam kaže, kako stoji Jezus med svojimi ovčicami, ki se okrog njega veselo pasejo po dobri paši in iz bistrega studenca pijejo in zaupno glavice proti njemu povzdigujejo, se nanj naslanjajo itd., ali morete vse to videti, da bi se ne začudili in rekli: O kako lju' beznjivo Srce ima Jezus, naš nebeški najboljši Pastir! O to je gotovo, da iz nobene druge podobe nam lepše ne odseva neskončna ljubezen Jezusovega presv. Srca. Zato se mi primerno zdi, da si danes, ko smo brali evangelij o zgubljeni ovčici in ker je bil v petek praznik presv. Srca Jezusovega, nekoliko ogledamo podobo d o b r e g 8 Pastirja; pa ker nam je le kratek čas odločen, premislimo samo besedo: Jaz dam življenje za svoje ovce. Veliko besedo je Jezus takrat spregovoril, ko je rekel: Jaz sem dobri pastir, in dam svoje življenje za svoje ovce. — Oh predragi! morebiti še niste nikoli prav premislili, kaj se to pravi, Kristus, naš nebeški Pastir, je pripravljen svoje življenje dati za nas; morebiti še niste nikdar prav precenili, koliko nam je Jezus obljubil, ko je rekel: Jaz dam svoje življenje za svoje ovce! Premislite toraj danes z menoj nekoliko natančniše to nepopis-Ijivo srečo. Mi imamo navado, kadar slišimo besedo: „Kristus je dal življenje za nas“, misliti samo na njegovo grenko smrt na križu. Res je, da je njegovo prebritko trpljenje velikega tedna — in da je njegova prebitka smrt na križu toliko čudo božje ljubezni, da ga tudi angeljski na ne more razumeti. Ali beseda: Jaz dam življenje za svoje ovce 'aa še veliko več v sebi, še veliko več pomeni. Vprašam najprej: kaj pa je to, kar mi življenje imenujemo? — Premikanje nog, delovanje rok, kar oči in ušesa storijo, kar jezik Sevori, kar srce čuti, kar um sodi in vkrepa, kar spomin in domišljija Xvršuje, — žalost in veselje, trud in počitek, jok in tolažba; to je °b kratkem povedano — naše življenje. A pri Kristusu je bilo živ-]j©nje še vse kaj druzega: On je Bog in človek skupaj, toraj 'nia božje in človeško življenje, človeško življenje je bilo pri njem neskončno poveličano. In vse to je pripravljen dati za svoje ljubljene °včice. Pa oglejmo si nekoliko natančniše ta neprecenljivi dar, ki ga Je odločilo najboljše Srce najboljšega Pastirja za svoje ovčice. Ozrimo se najprej kakor moč daleč v starodavne čase. Kajti Kristus se je že daroval za nas, predno je človek postal, predno je Prišel na svet, kajti po sv. pismu govori slehernemu: Z večno Iju-bznijo sem te ljulril. Od vekomaj, toraj lahko rečemo, je bil Jezus naš najboljši Pastir. Po njem je Bog Oče vstvaril vse, kar je, in sicer v našo srečo in veselje vstvaril, svojim ovčicam v prid. Oh, mi ga nismo mogli ljubiti, ker nas še ni bilo; on nas je pa že ljubil bko zelo. Ker nas je od vekomaj ljubil, izvolil si nas je tudi od 'ekomaj za svoje ljubljene ovčice. Od vekomaj že je Bog naprej videl nesrečni greh Adamov, a že od vekomaj se je pa tudi božji Sin po-11'bil, da hoče za greh zadostiti, svoje življenje dati za nas, in nas 5 SVojo krvjo odkupiti. 28* Ze pri stvarjenji sveta je mislil na nas naš prihodnji Pastir, mislil na naše rešenje. Na mogočno besedo božjo se začne odtakati voda v posebne prostore in kazati se suha zemlja — in že je videl nebeški Oče vzdigovati se tisto presrečno goro, na kateri je imelo darovano biti Jagnje božje. Na njegovo povelje jelo je rasti zelišče in drevje in že je videl kaliti, rasti in utrjevati se tisto presrečno drevo, — kakor veli cerkvena pesem — „sladki les“, na katerem je imel darovati najboljši Pastir svoje življenje za svoje ovce. Na njegovo mogočno besedo je začela sijati tista bleda luna, ki je imela enkrat priča biti njegove prebritke žalosti v vrtu Getzemanskem, ko bo krvave potne kaplje prelival za svoje ovčice. In že takrat, ko je v svoji stvarniški moči pripenjal solnce na nebu, mislil je na tisti strašni petek, ko bode otemnelo in žalovalo z najboljšim Pastirjem, ko bo v neskončnih bolečinah umiral za svoje ovčice. In ko je bilo vse vstvarjeno ter je vzel še prsti in naredil človeško truplo in mu dušo vdihnil, že takrat je mislil na tisti trenutek, ko bo Jezus postal človek, v vseh rečeh nam popolnem enak — Jagnje božje med grešnimi ovčicami. Oh preljubi, ako to premislimo, ali ne bomo danes, ko se spominjamo preljubeznjivega Srca našega najboljšega Pastirja, zaklicali: O božje Srce, z večno ljubeznijo si me ljubilo, kako hočem poplačati tvojo večno pastirsko skrb za-me ubogo ovčico! Ko je pa prišla popolnost časov, tedaj se je začelo v dejanji vršiti darovanje, ki ga je bila od vekomaj namenila neskončna ljubezen najboljšega Pastirja svojim ovčicam. Vse, kar se le življenje imenuje in kar je z življenjem v zvezi, vse nam je daroval, prav tako kakor je rekel: Jaz dam svoje življenje za svoje ovce! Za ovčice svoje je živel in umrl. Za ljube ovčice svoje je daroval začetek svojega življenja — svoje rojstvo. V štalici je zagledal luč sveta, kamor zahajajo pastirji; njegova zibelka so bile jaslice, kamor se krma poklada za ovčice; angelja pošlje, naj najprej oznani to veselo novico pastircem, ki so po noči čuli pri čedah; pa' stirci prvi pridejo ter slavo in čast skazujejo njemu, ki ga sv. Peter imenuje poglavarja vsih pastirjev (I. Pel. 5, 4.), sv. Pavel pa velikega pastirja. Ko pridejo k njemu imenitni kralji iz daljnih krajev, vpra-šujejo najprej na kraljevem dvoru po novorojenem kralju, toda tam ga ni, najdejo ga v priprostem pastirskem stanovanji. Ali nam m vse to jasen nauk, da jo prve trenutko svojega življenja dobri Pastir daroval svojim ljubljenim ovčicam. O premilo srčice božjega Deteta, ki spolnuje že besedo: Jaz sem dobri pastir in dam življenje 2(1 svoje ovce. Glejte, tako daje najboljši Pastir svoje življenje za svojo ovce< In kakor začetek tako je naš najboljši Pastir nam daroval tudi vse svoje drugo življenje prav do zadnjega zdihljeja. Vse svoje dušne in telesne moči je posvetil nam v prid. Za svoje ljubljene ovčice je daroval Jezus delo svojih nog. Vse stopinje, kar jih je storil, so bile ljubljenim ovčicam namenjene. In kedor je kedaj sam čredo pasel ali komur je znano pastirsko življenje, pač dobro ve, da morajo ravno noge pri pastirju največ trpeti, od jutra do večera mora hiteti za svojo čredo. Tudi Zveličarju težke stopinje niso bile prizanesene! Vso svojo domačo deželo je prehodil: zdaj je šel na gore in višave, zdaj se je spet pomaknil v nižave in planjave; zdaj je bil v imenitnem mestu, zdaj spet v priprosti vasi, zdaj v hiši, ali shodnici, zdaj na prostem; zdaj na lepem zelenem Polji, zdaj v samotni puščavi; zdaj v čolniču na morju, zdaj za mizo nied povabljenimi gosti; zdaj se poda med brezštevilno množico, zdaj J® sam z aposteljni in učenci ali s posameznimi osebami, ki njegove pomoči in tolažbe želijo. O kolikrat so bile trudne njegove presvete n°ge in zakaj bi ne rekli, — ranjene in okrvavele od trnja in trde hoje, dokler slednjič niso bile grozovito prebodene na križu in dokler se fliso na Oljski gori — že poveličane — zadnjikrat zemeljskih tal dotaknile. Tako daja najboljši Pastir svoje življenje za svoje ovce. Za svoje ljube ovčice je daroval Jezus delo svojih rok. Ze kot malo Dete je stegoval svoje ročice proti preljubi Materi in jo objemal. In ko je nekoliko odrastel, je pomagal svojemu ljubljenemu redniku pri delu in je trdo delal do tridesetega leta. Ako si mi zdaj z ginjenim srcem mislimo, da so njegove presvete roke žulje dobile Pri mizarskem rokodelstvu, je pa njegovo božje Srce na nas mislilo za svoje ovčice darovalo težavno delo. In koliko dobrot so delile Njegove roke v zadnjih treh letih! Tu jemlje v naročje male nedolžne °tročiče — jagnjeta svoje črede, jih objemlje in blagoslavlja; tam Položi roko slepcu na oči, da spregleda, gluhomutcu na uho in jezik, ^a more slišati in prav govoriti; tam se dotakne mrliča mladenča, ^ prime mrtvo deklico za roko; in življenje so povrne; — povsod, Povsod so njegove prosvete roko dobrote delile, še le takrat so miro-Valo> ko so bile pribite na križ; a kakor hitro so po vstajenji zopet Proste, jih že zopet steguje proti svojim ovčicam ter Tomaža sili, ®aJ v znamenje žebljev položi svoj prst; in predno se poslovi od zemlje, še enkrat povzdigne svojo vsemogočno roko in blagoslovi svoje posteljne — najljubše ovčice! Za svoje ljube ovčice je Jezus daroval dar govorjenja, svoj nebeški nauk, svojo božjo besedo. Saj ravno učenje je bila poglavitna naloga njegovega življenja, takorekoe njegov poklic. Brez podučenja bilo bi nemogoče naše odrešenje; kajti zastonj bi bilo njegovo trpljenje, zastonj njegova smrt, zastonj vse njegovo delovanje, ko bi ljudje ne vedeli, kako naj se odrešenja udeležijo. Na njegovem glasu ga morajo ovčice spoznati. Vera je toraj podlaga našega zveličanja, vera pa je nemogoča brez podučenja; zato piše sv. apostelj Pavel: Kako bodo verovali, ako niso podučeni? Očitno je Zveličar pred svojo smrtjo pri Pilatu spoznal: Zato sem na svet prišel, da dam resnici spričevanje. In ko je šel zadnjikrat v Jeruzalem, se je jokal na Oljski gori in — zakaj se je jokal ? Sam nam je razodel rekoč: Jeruzalem, Jeruzalem, kolikrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira piske pod peruti, ti pa nisi hotelo!. . . O da bi bilo spoznalo vsaj ta dan, kaj je v tvoj mir . . . zdaj pa je prikrito tvojim očem. To tedaj, ker niso spoznali, kar jih je učil, ker niso verovali, to je bil vzrok, da jim odrešenje ni nič koristilo: jokati se je mogel nad njimi, odrešiti jih ni mogel. Še bolj bomo znali ceniti ta neprecenljivi dar njegovih božjih ust, ako pomislimo, koliko truda ga je stalo učenje. Že stari Rimljani so v pregovoru rekli, da je silno težko delo naloženo onim, kateri morajo otroke podučevati. Da je to res silno težko delo, to le predobro vedo stariši, odgojitelji, učitelji ter vsi, kateri se z otroci ukvarjajo. — In oh, kako obteženo je bilo to delo Zveličarju! Kakor se je nekedaj pastirček David boril zoper leve in medvede, tako se je moral boriti naš nebeški Pastir zoper farizejce in druge zapeljivce ljudstva, kateremu so se hinavsko bližali v ovčji obleki znotraj pa so bili zgrab-ljivi volkovi. — Pa kako težko se je tudi ljudstvo naučilo vzvišenih nebeških resnic; saj so bili celo njegovi najboljši učenci — aposteljni tako počasni v veri — v razumljenji nebeških reči. Kolikrat je moral ponavljati ravno tiste resnice zdaj z golo besedo, zdaj v prilikah; i® kolikrat je še posebej razlagal zdaj temu, zdaj onemu, sosebno pa še aposteljnom! V zgled naj navedem samo to, kar danes praznujemo: Kako bi bil vendar rad ljudem dopovedal, kako je nezmerno dobrega in usmiljenega srca, kako zlasti prizanesljiv do grešnikov — pa ni mogel. Rekel jim je z besedo: Bolni ne potrebuje zdravnika; nisem prišel iskat pravičnih, ampak kar je zgubljenega sem prišel iskat; povedal je priliko o zgubljenem sinu, o zgubljenem denaru, o usmiljenem Samarijanu, o dobrem pastirju, ki tako prisrčno lepo skrbi za ovčice svoje. Pa koliko jih je bilo, da bi ga bili vs8J nekoliko razumeli? in koliko jih je zdaj, da bi ga prav razumeli i® se potem ravnali? Tri leta je učil in ko je od mrtvih vstal, še ®‘ precej zapustil sveta, še je aposteljnom govoril v svojem poveličanem telesu, in še na svojem zadnjem poti proti Oljski gori pred vnebohodom jih uči in iz nebes jim pošlje sv. Duha, da jim spopolni učenje. Tako daja najboljši Pastir življenje za svoje ovce! Svojim preljubim ovčicam je daroval svojo lakot in žejo, svoj počitek in spanje. Sam na-se je pozabil, mislil in živel je le za svoje ljubljene ovčice. Ves truden dolgega potovanja, ves spehan, lačen in žejen dospe do Jakopovega vodnjaka v Samariji, a ko zagleda zgubljeno ovčico, ki bi jo bilo mogoče pridobiti, pozabi na trud, lakot in žejo ter začne učiti in prigovarjati, da jo najde in po njej še več druzih; ko mu na to učenci ponudijo hrane, jim pravi: Moja jed je, da spolnim voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Zvečer, ko je že ves truden, pridejo še matere z nedoraslimi otroci, da bi jih blagoslovil. Aposteljni branijo, a ko nebeški Pastir zagleda pred seboj ljubljena jagnjeta, pozabi na ves trud in precej je med njimi ter nepopisljivo lepo ravna ž njimi, v naročje jih jemlje, objema jih, blagoslavlja . . . Celo po noči si ne d& počitka: skrivni učenec Ni-kodem pride k njemu in želi skrivaj poduka, ki si ga ne upa očitno Poslušati, in predobrotljivi Pastir se vsede in ga podučuje globoko v noč ne misle na počitek ampak le na ovčico, ki posluša njegov glas. — Vse je dal svojim ovčicam, še to, kar si ohrani najrevniši človek, — svojo posteljo, saj pravi: Lisice imajo svoje brloge in ptičici svoja gnjezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil. — In kolikrat je vroči pot kapal z njegovega božjega čela in slednjič se je celo v krvavi pot spremenil, ki je kakor kaplje krvi kapal z njegovega smrtno užaljenega lica — vse za njegove ljubljene ovčice! Tako daruje najboljši Pastir svoje življenje za svoje ovce! Pa ne le samo telesno življenje, marveč tudi dušno življenje jlui je daroval: vse misli in želje, upanje in hrepenenje, veselje in žalost. Pa ne bom vam tega natančniše opisoval, le samo ene reči vam pa moram omeniti, ki je v dušnem življenji tolikega pomena: 'Holil je za svoje ovčice! Iz evangelijev vemo, da je Jezus veliko ^olil, večkrat cele noči molil. Za koga pa je molil? Ali mi je treba 86 posebej praviti, da zlasti za svoje ovčice, ki so mu bile tolikanj Pri srcu? Saj nam je to sam razodel. — Neka ovčica izmed njegove ^rede, katero je prav posebno ljubil in za katero je imel velike nadene, ga je prav posebno skrbela — zato je še posebej molil zanjo! ljubljena ovčica v veliki nevarnosti — bil je sv. Peter! O kaj 8' je moral pač sv. Peter misliti, ko mu Jezus pri zadnji večerji naivnost povč: „Jaz sem prosil — molil za-te, da ne neha tvoja vera!“ In v oni prekrasni molitvi, ki jo je Jezus molil po zadnji večerji in ki se imenuje velikoduhovenska molitev, molil je za vse aposteljne in učence; pa ne le za te, ampak za vse je molil, kateri bodo kedaj verovali vanj, — tudi za-me, ki to pripovedujem, tudi za-te, ki me poslušaš! In menim, da malo druzih reči se nam mora danes tako genljivih zdeti, kakor če pomislimo, da presv. Srce božje je pred 1853 leti molilo za nas! O krščansko srce, ti se razveseliš, ako ti prijatelj v pismu sporoči, da je molil zate, da vsa družina njegova moli zate: ali tu boš pa neobčutljiv, če zveš, da je tvoj najzvestejši prijatelj, najboljši Pastir iz srca molil za-te? Tako daruje najboljši Pastir življenje za svoje ovce! Vse pa, kar smo do zdaj premišljevali, ima svoj začetek v najsvetejšem Srcu Jezusovem, prišlo je naravnost iz tega čudežnega studenca milosti božje, kajti srce je središče, je ognjišče vsega življenja že pri nas ljudeh, tem bolj pri Jezusu, ki je Bog in človek skupaj, če tedaj Jezus pravi: Jaz dam življenje za svoje ovce, je to toliko, kakor bi rekel: „Jaz dam svoje Srce za svoje ovce". In to daritev je opravljal 33 let, dovršil pa jo je takrat, ko je umrl na križu, ko mu je bilo Srce s sulico prebodeno. Sv. Janez nam to do-godbo z ginenim srcem pripoveduje ter tako pomenljivo pristavi: Tisti, M je videl, sporoča ... Ali ni tako, kakor bi hotel reči: Videl sem sam na svoje oči, kako najboljši Pastir daruje svoje Srce — svoje življenje za svoje ovce! Pa s tem še nismo pri kraji. Kadar človek umrje, še ni vse prenehalo; čeravno mora vse tukaj pustiti, kar je bil vajen svoje imenovati, mu vendar še ostane ena reč: zasluženje! Pa Jezusovo zasluženje je bilo vse drugačno, kakor nas ljudi-Omenim le samo trojno lastnost: a) Kar je Jezus zaslužil, jo neskončne veljave; b) kar je zaslužil, je vse za nas zaslužil, za-se ni ničesar potreboval; c) svoje zasluženje nam hoče sam deliti. Še nikoli se ni zgodilo to, da bi kedo sam svojo dedščino delil, da bi bil sam izvrševalec svoje lastne oporoke: pri Jezusu pa se je zgodilo, kajti od mrtvih je vstal in v nebesa šel ter od tam hoče sam deliti po svojih namestnikih svoje zasluženje med svoje ovčice. Vstanovil je veliko zakladnico na zemlji, iz katere vsim deli, kateri hočejo priti: imenuje se ta nebeška zakladnica sv. cerkev, ki jo Jezus sam tudi imenuje svoj ovčnjak. Kadar toraj vidite otročičem sv. krst deliti, kadar vidite škofa birmovati, kadar vidite verne pri mizi Gospodovi, kadar vidite mašnika roko vzdigniti in skesanemu grešniku odvezo podeliti, bolnikom sv. poslednje olje deliti, kadar vidite ženina in ne- Vesto pred altarjem in blage mladenče, ki se v novomašnike posvečujejo; takrat spoznajte in kličite: Tako daruje najboljši Pastir svoje življenje za svoje ovce! In kadar je cerkev napolnjena pobožnih vernikov, ki klečijo pred sv. rešnjim Telesom, ali ni kakor bi videli najboljšega Pastirja med svojimi ovčicami, katerim samega sebe ponuja v živež! Tako daruje najboljši Pastir svoje življenje za svoje ovčice in tako se bo daroval ves čas do konca dni. — Takrat pa bo prišel, kakor je sam napovedal, tudi v podobi pastirja in bo zbral svoje dobre ovčice in jagnjeta na svojo desnico ter jim ljubeznjivo poreče: Pridite vi, blagodarjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. In tedaj pojdemo — o da bi bili mi vsi skupaj! — tedaj pojdemo z nebeškim Pastirjem v rajsko nikdar menljivo veselje, — takrat bomo s poveličanim srcem čutili in s poveličanimi očmi gledali in s poveličanim jezikom radostno oznanjali: kako najboljši Pastir daruje svoje rajsko življenje za svoje zveste ovčice! Popisoval sem vam dobrega Pastirja, pa popisal sem vam s tem njegovo najboljše Srce. Dopovedati vam sem skušal, koliko nam je dal najboljši Pastir, ker nam je daroval svoje življenje, a s tem sem vam le dopovedal, da nam je dal svoje Srce, tako da lahko rečem v skrivnostnem pomenu: to Srce zdaj ni več njegovo, je naše! Zdaj pa še vprašam: Kaj bomo pa mi dali Jezusu, ker je on vse dal za nas? V postavi stare zaveze se bere: »življenje za življenje!1' Tako tudi jaz rečem: ako je Jezus nam daroval vse svoje življenje, moramo mu tudi mi darovati svoje življenje. Kličimo toraj danes in vselej *z globočine svojega srca: »Tebi, moj najboljši Pastir, živim, tebi umrjem; tvoja zvesta ovčica — tvoje jagnje — hočem biti v življenji in smrti in vse večne čase!" Amen. 2. Spokorni grešnik. Tako bo med angelji veselje nad grešnikom, kateri se spokori. Luk. 15, 10. Kakor se veseli pastir, ki najde zgubljeno ovco, kakor se veseli, kdor svoj zgubljeni denar najde, tako imajo tudi v nebesih veselje nad grešnikom, kateri se spokori. Bog naš najboljši in najdobrotljivši Oče nič druzega noče in tudi nič druzega hoteti ne more, kakor da bi kedaj zveličani bili in se vekomaj pri njem veselili. Zatoraj nas je tudi vstvaril, vstvaril po svoji podobi, da bi mi, kakor njegovi pokorni otroci, z vsem svojim zadržanjem sveti bili, kakor je tudi on, naš nebeški Oče, svet. — Sam Sin božji je na svet prišel iskat in zveličat, kar je bilo pogubljenega. Hodil je zlasti zadnja tri leta svojega težavnega potovanja kakor dober pastir okrog, nosil je male, slabe ovčice na svojih ljubeznjivih rokah in je s krvavimi stopinjami za zgubljenimi šel in jih klical, rekoč: „Obrnite se nazaj in delajte pokoro, obrnite se k Bogu, svojemu najboljšemu Očetu!" In vse, kateri-koli so se vrnili, je z veseljem sprejel. — Nad grešnikom, kateri se spokori, bo veliko veselje v nebesih pri angeljih božjih. Oni nas ljubijo, nas varujejo, jokajo, kakor prerok govori, kadar se kak človek zgubi in greh stori, vesele se pa, kakor Kristus pravi, kadar spet pokoro stori. Nad grešnikom, kateri se spokori, bo veliko veselje v nebesih pri vseh svetnikih in izvoljenih božjih. Oni nepie-nehoma pri Bogu za nas, svoje brate in sestre, prosijo, da bi tudi mi kedaj iz te solzne doline v njih veselo družbo prišli, stariši k svojim nedolžnim otrokom, otroci pa k svojim pobožnim starišenii da bi se vsi pri Bogu v nebesih veselili. Veliko, neizrečeno veliko bo veselje v nebesih. Nad kom? Nad grešnikom, kateri pokoro stori. Kdo pa je grešnik in kdo dela pravo in resnično pokoro, vam bom v današnji pridigi nekoliko razkazal. I. I. Kdo je grešnik? — čudno vprašanje, si bo marsikdo mislil; toda ni tako čudno, kakor se komu zdi. Grešniki smo sicer vsi. Če kdo pravi, piše sv. Janez, da nima greha, je lažnih. Grešniki smo vsi in tudi vsi moramo vsaki dan moliti: Odpusti nam naše dolge, in pa: Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike! Toda velik, silno velik je razloček med grešnikom, kateri majhne grehe in še te le iz slabosti ali prenaglosti stori, in med grešnikom, kateri se radovoljno in predrzno smrtnega greha deležnega stori-Še veči razloček pa je med grešnikom, kateri so je že svojih grehov skesano in odkritosrčno spovedal, pa ne le samo spovedal, temufi tudi, kar je najbolj potrebno, se tudi resnično in stanovitno poboljšal, in med grešnikom, kateri v svoji hudobni navadi v smrtnem greh« živi, božje zapovedi, če tudi le eno samo, pa vendar-le v veliki reči prelomljuje. Oh veliko jih je, kateri svoje velike grehe le za majhne im»j° in tudi na nobeno pokoro ne mislijo; veliko jih je, kateri se še grešnike ne štejejo, če le ne kradejo, ne ubijajo, in očitno zoper šesto božjo zapoved ne greše. Toda, ljubi moji, saj ni le ena, saj niste le dve zapovedi: — Grešnik, velik grešnik je tedaj, kdor božje besede ne posluša, za vse nauke pridigarjev in spovednikov nič ne mara, vse v nemar pušča in tako pokaže, da v Boga in v to, kar je Bog razodel, prave žive vere nima. Veruj v enega samega Boga, pravi prva božja zapoved. — Grešnik je, kdor brez potrebe, četudi ni od gosposke k temu siljen bil, ali pa še celo po krivem priseže; kdor kolne, se roti, izdaja, se priduša in veri, presveto božje Ime pri vsaki besedi po nepridnem v ustih ima ... Ne imenuj po ne-pridnem božjega imena! je druga božja zapoved. — Grešnik je, kateri gre ob nedeljah in zapovedanih praznikih le po svojem opravku, po svojih kupčijah, po pregrešnih kratkočasih, ali kateri celo te svete dneve s pijančevanjem, prepovedanim vasovanjem in z druzimi nerod-nostimi skruni. Ali ni ravno ob nedeljah in zapovedanih praznikih in zlasti pa zvečer v trdi noči največ grehov storjenih? Spomni se, da boš praznik posvečeval, govori tretja božja zapoved. — Grešnik je, poslušajte dobro vi otroci, pa tudi vi odraščeni, grešnik je, kdor svojim starišem z nehvaležnostjo in s slabim zadržanjem jezo in žalost napravlja, ali njih življenje krajša. Spoštuj očeta in mater . . . govori četrta božja zapoved. — Grešnik je, kdor v sovraštvu živi, kdor jezo in maščevanje do svojega bližnjega v srcu nosi. Kdor svojega brata sovraži, je vhijavec, pravi sv. Janez. Ne ubijaj, veleva peta božja zapoved. — Grešnik je, kdor s kako goljufijo ali kakor koli si bodi svojemu bližnjemu krivico dela, popase, potrga, poseka, pohodi, priorje, povozi, potare, poškoduje ali pogubi; zakaj goljufati in škodo delati je toliko, kakor krasti. Ne kradi, pravi sedma božja zapoved. Grešnik je, kdor s svojim opravljanjem ali obrekovanjem drugim postenje in dobro ime jemlje, kdor le hudo rad o njih govori, ali s 8vojim strupenim jezikom zdražbe, prepire in sovraštvo napravlja, ali druge po krivem sodi in dolži. Ne govori krive priče zoper svojega bližnjega, govori osma božja zapoved. — Grešnik je, kar Kristus sam Pravi, poslušajte dobro: Kdor ženo pogleda, da jo poželi, je že pre-šestoval ž njo v svojem srcu, tedaj tudi z očmi, z mislimi in željami 8e lahko velik, prav velik greh zoper sramožljivost, devištvo in zoper ikonsko čistost stori. Kaj bomo pa še le o tistih rekli, kateri v grešni Prijaznosti živč, ki umazane pohujšljive pogovore in norčije imajo, ki ^ivč v hudobni ostudni navadi in najgrše grehe zoper sramožljivost 'n Čistost uganjajo! Ne prešestvaj, ne želi svojega bližnjega žene! Grešnik je, kdor nevoščljivost in škodoželjnost pase v svojem lakomnem srcu. Ne Seli svojega bližnjega blaga. Grešnik je vsak, kateri katerokoli cerkveno zapoved v veči reči prelomi . . . Kristijan! kaj ti na vse to tvoja vest govori? Test vsakemu človeku pove, ali je grešnik ali ne, kdor le hoče poslušati njen glas; zatoraj pa tudi vsak sam sebe presodi! Jaz sem vam v tem le sploh po večem povedal, kdo je grešnik in sicer velik grešnik, in to povedati je bilo prav potrebno, zakaj, kdor ne ve, da je na napačnem potu, se tudi ne more resnično poboljšati in prave pokore storiti. Pa še veliko potrebniše vam je vedeti, kaj se pravi pravo pokoro delati in o tem v II. delu. II. Veliko veselje bo v nebesih nad grešnikom, kateri pokoro stori. Kaj pa se pravi pokoro delati? Tega jih pač dosti ne ve ali vsaj vedeti noče. Veliko jih meni, da pokoro delati ni nič druzega, kakor spovedati se. Toda grozno in močno se goljufajo, če jim pokora ni nič druzega, kakor svoje grehe mašniku povedati, kesanje, ki so se ga že kakor otroci naučili, z jezikom moliti, kakor naloženo molitev opraviti in se po spovedi spet k svojim grehom vrniti, kakor so jih pred spovedjo doprinašali. Spovedati se in pokoro delati je dvojno. Spoved ali obtoženje svojih grehov je sicer bistven del pokore, toda s spovedjo še ni vse opravljeno, k pokori gre še veliko več; za pokoro je potrebno pet reči. Pokoro delati ni le se svojih grehov domisliti, jih spoznati, se jih obtožiti; temuč jih tudi iz srčne ljubezni do Boga obžalovati in ne le obžalovati, ampak tudi trdni sklep poboljšanja storiti in za-nje po svoji moči zadostiti. Pokoro delati se pravi z eno besedo poboljšati in spreobrniti se. Kristus je v zgledu od zgubljene ovce in od zgubljenega denarja pokazal, kako veliko veselje je v nebesih nad grešnikom, kateri se spokori. In precej potem nam živi zgled pokore pred oči postavi v priliki od zgubljenega sina, kateri je iz samopašnosti svojega dobrega očeta zapustil, z razuzdanim življenjem svoj delež zadjal in se v največjo revo pripravil. Ah zgubljeni sin je pokoro storil in kako jo je storil, nam sv. evangelij razločno pove. — Kristus pravi: Zgubljeni sin je v se šel in je dejal: Koliko najemnikov v hiši mojega očeta ima kruha zadosti, jaz njih otrok pa moram tukaj lakote umirati. Vzdignil se bom in k očetu pojdem. In je vstal in se vrnil k Očetu. Tako naj tudi kristijan, kadar svoj grešni stan spozna, pokore nikar ne odlaša; ne sme misliti ali reči: Se bom že kedaj vzdignil in se poboljšal, toda zdaj še ne, drugikrat, saj je še čas. Kaj pa? Zakaj pa zdaj ne? Če zdaj nočeš, ko bi lahko, pravi sv. Avguštin, ne boš morebiti mogel, dasiravno boš hotel. „Se želim Icedaj poboljšatitako pravi sv. Bernard, so vsi govorili, kar jih je zdaj v peklu. Zgubljeni sin ni le samo pri golih besedah in praznih sklepih ostal, ampak se je res vzdignil in k svojemu očetu šel. Tako tudi kdor pokoro dela, se vzdigne, vstane in se od greha, naj velj& kar hoče, tudi s silo odtrga, odtrga se pa tudi od vezi greha, od nevarnosti in bližnje priložnosti v greh; se odtrga od vsega, kar ga je doslej v greh napeljevalo. Kdor tako ne vstane in se tako ne odtrga, mu ni mogoče prave pokore storiti in se stanovitno poboljšati. Kdor nevarnosti ali bližnje priložnosti v greh ne zapusti, kdor ne zapusti tiste hiše, tiste tovaršije, tiste osebe, tistega grešnega znanja, tiste službe, tistih potov in vsega, kar ga je v greh napeljevalo, noče tudi zapustiti greha in ga tudi nikoli zapustil ne bo, in se tudi nikoli resnično poboljšal ne bo, pa tudi nikdar spreobrnil ne bo. Zakaj sv. pismo naravnost pove: Kdor nevarnost ljubi, tudi v nevarnosti konec vzame. Zgubljeni sin se je vzdignil, se k svojemu očetu vrnil, predenj padel in rekel: Oče! grešil sem ... in še te le besede pristavi: Več nisem vreden tvoj sin imenovan biti, le kakor kdo tvojih najemnikov naj ti bom, kakor bi bil reči hotel: „Svoj delež sem nepridno zapravil. toraj ne morem upati, da bi ti z menoj tako lepo kakor s svojim otrokom ravnal, le kakor najemnika me imej, jaz hočem in tudi moram s svojo pridnostjo spet vse popraviti, kar sem pokazil in zamudil, s svojim trudom si hočem svoj kruh zaslužiti. — Tako se mora spokoriti tudi tisti, ki je grešil, mora križe in nadloge, zaniče-Vanje in sramoto, silo in potrebo, katero si je sam s svojo razuzdanostjo in z grešnim življenjem nakopal, v duhu pokore s ponižnostjo m potrpežljivo nositi. — Kdor je grešil, se mora tudi pokoriti, mora spet popraviti, kar in kolikor je mogoče. — Oh če kdo za svoje grehe ta kake očenaše ali kak rožnivenec omoli, se jih še ni dopokoril, še ni zanje zadostil. Ali povejte mi preljubi! če vam kdo veliko škodo stori, ali bi bili vi zadovoljni, da bi zato kak rožnivenec ali kakih Pet do sedem očenašev omolil? Gotovo ne, porečete, škodo mi mora Povrniti. Ravno tako je tudi pri Bogu; kdorkoli je grešil se mora tadi pokoriti; mora popraviti vso škodo, pohujšanje in vse hudo, kar Jo iz njegovih grehov prišlo, mora jezo in sovraštvo po svoji moči Zatreti; mora ptuje blago in dobro ime povrniti; mora tiste, ki jih Je zapeljal, ako je mogoče, spet na pravo pot pripraviti, in katere je P°hujšal, z molitvijo, s podučenjem in z lepim zgledom boljšati; mora v svoji hiši, pri druzih in sam pri sebi, kolikor je mogoče, spet pognati in popraviti, kar je zamudil in pokazil ali spridil; mora prijavljen biti, raje vse prestati in pretrpeti, raje vsega se znebiti in zdržati, kakor pa v grešno priložnost, v poprejšnje grehe in hudobije se spet nazaj vrniti; raje vsem ljudem se zameriti, kakor pa z grehom pri Bogu v zamero priti in njegovo milost zgubiti. Glejte, preljubi! to se pravi v resnici pokoro delati, brez katere za grešnika nikdar zveličanja upati ni. Iz tega zdaj sami lahko pre-vidite in presodite, kako malo je grešnikov, kateri bi pravo pokoro storili. Kaj menite, ko bi bil zgubljeni sin dvakrat, trikrat, ko bi bil desetkrat od svojega dobrega očeta pobegnil, kaj bi bili od njegovega poboljšanja, kaj od njegove pokore mislili? — In zdaj vas vprašam: Kaj si moramo od pokore tistih misliti, kateri se spovedujejo desetkrat, stokrat, pa spet desetkrat, stokrat greh ponavljajo kakor poprej; da ob kratkem povem, kateri se po spovedi in po toliko spovedih le za en las ne poboljšajo, kateri na spovedi Bogu storjeno obljubo tolikrat in tolikrat prelomijo, — kaj si moramo od take pokore misliti? Le premislite sami pri sebi, le premislite druge, kateri so: v goljufiji, napuhu, lakomnosti, nečistosti, nevoščljivosti, pijanosti, požrešnosti, v kletvi, jezi, sovraštvu, v lenobi za službo božjo in sv. zakramente in v druzih hudobijah zapopadeni, koliko jih bodete našli, da bi se kedaj v resnici poboljšali in spreobrnili ? Izmed deset, pa kaj pravim: izmed deset, — izmed 20, 30, 40 grešnikov, ki v velikih smrtnih grehih živč in se spovedujejo, komaj en sami pokoro stori, ker se komaj en sami resnično in stanovitno poboljša. Zato pravi Jezus v današnjem evangeliju, da bo toliko veselje nad grešnikom v nebesih, kateri se spokori, zato ker je tako redek, ki bi se v resnici spokoril in spreobrnil; zato pravi, da bo nad grešnikom, kateri pravo pokoro stori, neizrečeno veliko veselje v nebesih pri Bogu, pri angeljih in vsih svetnikih! Pa tudi na zemlji bo nad takim grešnikom veliko veselje: pri spovedniku, starših, sorodnikih, znancih. Še naj veča sreča pa bo zanj, ker bo zadobil tukaj mirno srce, tamkaj pa večno zveličanje. Kdor se tedaj v nesrečnem stanu smrtnega greha znajdeš, te prosim očitno zavolj tvojega večnega zveličanja: stori vendar to veselje Bogu, angeljem in svetnikom v nebesih in sebi in vsim dobrim in pravičnim ljudem na zemlji, kateri tvojega zveličanja žele. Še danes, še to uro začni pokoro delati. Če se v osmih ali štirnajstib dneh k temu ne pripraviš, da bi s trdnim sklepom se poboljšati v skesani spovedi svojo z grehi obloženo vest očistil, če se, ti še enkrat rečem, v kratkem času k temu ne pripraviš, ti bo pa spet kaj dru- zega v glavo prišlo in boš sam skusil in se prepričal, da bo tudi zanaprej vse pri starem ostalo in da se boš še tolikanj manj v prihodnjo poboljšal. Nikar samega sebe ne slepi s tem, da bi se prihodnja leta ali pa na svoje stare dni poboljšal, človek, kateri se v grehih postara, ima vkoreninjeno hndobijo v svojem srcu, katera se težko, težko, ali pa celo nič več izkopati ne d&. Ukloni star hrast, če se ti bo ukloniti dal. Nikar tedaj nič več ne odlašaj in nikar ne reci: Bom že drugikrat; zakaj s tem: „Bom že, bom že,“ je ves pekel napolnjen. Zdaj, — zdaj precej se vzdigni in vrni nazaj k svojemu Očetu tako poboljšan, kakor si danes slišal. In ko se tako spreobrneš, ostani stanoviten; le nikar! oh nikar svojega najboljšega Očeta nikdar več ne zapusti in ga z grehom ne razžali, če danes ta trdni sklep storiš in ga tudi v dejanji dopolniš, potlej bo tudi nad teboj zavoljo tvojega resničnega in stanovitnega spreobrnenja v nebesih grozno veliko veselje med angelji in svetniki božjimi, že zdaj, ko se še v tej solzni dolini vojskuješ, posebno pa takrat, ko boš sam ž njimi večno zmago obhajal. Amen. f Jo8. Golob. Četrta nedelja po binkoštih. I. Kaj je kristijanu delo? Učenik! vso noč smo delali, in nismo nič ujeli; na tvojo besedo pa bom vrgel mrežo. Luk. 5, 5. Človek obstoji iz duše in telesa; za oboje ima važne dolžnosti spolnovati; najprej za dušo, ker je neumrjoča in boljši del njegov, Potem pa tudi za telo, ker brez njegovega ohranjenja skrb za dušo n> mogoča. — Te resnice nas spominja Zveličar v današnjem sv. evangeliju. Najprej uči ljudstvo iz čolna, t. j. najprej poskrbi za dušno hrano vseh, ki so bili prišli iz njegovih ust besedo božjo poslušat; potem pa je hotel tudi za telesne potrebe poskrbeti, in zato veli Simeonu: Pelji... vrzite mreže na lov! prizadevajte si, je hotel "jemu in njegovim tovarišem reči, kaj pridobiti, s čemur bodete telesnim potrebam zadostili. Tako pa uči vedno tudi sv. katoliška cerkev in vernike opominja, kako da morajo delovati za dušo in telo. Nobene izmed teh dolžnosti ne sme kristijan zanemarjati, ako hoče pravo srečo vživati. Prazno je očitanje, kakor bi se cerkev za telesno delo ne zmenila človeka le tolažila, da se mu bo že v večnosti boljše godilo, ako je tu na zemlji ubog trpin. Nasprotno sv. cerkev najbolj vzvišeno uči o delu in delavskemu stanu pravo in častno mesto od-kaže; ona ga varuje in brani pred sleherno zlorabo, ona pravo mejo postavi med delodajalci in težaki. Pravo in zaslužno delo se nahaja le v krščanstvu. Vsi pa, ki ne delajo v krščanskem duhu, so podobni učencem današnjega evangelija in bodo morali prej ali slej spoznati: Učenik! vso noč smo delali, pa nismo nič ujeli; ker v svojem življenji niso delovali po navodu Jezusove sv. cerkve. Ker nam vsem veljajo Gospodove besede: Vrzite svoje mreže na lov! t. j. vsi delajte v svoj časni in večni blagor, in ker hoče dobri Bog tudi naše delo blagosloviti, kakor je blagoslovil ribji lov učencev, zato se hočemo danes ravno o delu pomeniti. Prepričali se bomo, da je po krščanskih nazorih delo a) dolžnost, b) kazen, c) čast. I. Bog je ljudem gotov stan ali poklic odločil, naj so že kmetovalci, rokodelci, dninarji, obrtniki, kupčevalci, učitelji, uradniki, vojaki, duhovni. Vsi smo delavci v vinogradu ali kraljestvu božjem, eden na tem, drugi na onem mestu. Bog je Gospod, ki slehernemu oddeli njegova opravila in dela, in vsi moramo po božji naredbi ali z rokami in telesom, ali pa z glavo in z duhom delati. a) Po nazorih sv. krščanske vere je delo za vsacega človeka dolžnost, kateri se pod nobenimi pretvezami ne smč in ne more odtegniti. In sicer je to natorna dolžnost, t. j. človeku že prirojena. človek je rojen za delo, kakor ptica za letanje, pravi sv. pismo. (Job. 5, 73.) In če človeka opazujemo glede njegovih natornih lastnosti, nas vse spominja, da je delo njegova naloga. Zato mu je Bog tako telo uravnal, da je za najbolj različna dela pripravno, posebno pa ima v svojem duhu toliko zmožnost in talentov, da jih pri svojem delovanji rabi. Mrtva natora je tudi tako uravnana, da potrebuje človekovega dela. In mnoge skrivnosti na nebesu, zemlji in v morji so tako uravnane, da jih človek le s svojo pridnostjo najde in rabi. Prav natorna dolžnost je toraj delo za človeka in že pred grehom mu je bil — seveda prijetnemu delu — podvržen. b) Dolžni smo delati, ker je delo potrebno. To je pa postalo še le po grehu. Kajti zemlja zdaj rodi potrebno hrano, če se pridno obdeluje. Brez dela bi zemlja postala prava puščava ali nepredrljiv gozd, kakor je še dandanašnji v tistih krajih, ki niso obljudeni, ali v katerih je ugodno podnebje, da bi lahko koristna želišča rastla. Tako pa je božja naredba Adamu dana, kakor beremo (I. Moz. 3, 17): Ker si poslušal glas svoje šene in si jedel od drevesa, od katerega sem ti jesti prepovedal, naj bo zemlja prekleta v tvojem delu. V trudu boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila. Nikoli več ne bo na zemlji prišel čas, da bi bilo delo nepotrebno. Oe bi ljudje danes nehali delati, bi kmalo ne imeli kaj jesti, ne glede na to, da vse zabave, vžitki in zložnosti slone na delu človeškem. In če bi tudi zdaj prvotni stan nastopil in bi zemlja sama kaj rodila, bi vendar ne mogli dela pogrešati, ako bi ne hoteli kot divjaki brez omike živeti. Delo je toraj neogibna potreba. c) Dolžni smo delati, ker je to po božjih in človeških postavah zapovedano. Že prva zapoved po storjenem grehu je človeka na delo navezala. V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh, dok se povrneš v zemljo, iz katere si vzet. (I. Moz. 3, 19.) Ta postava zavezuje vse ljudi vsake starosti in vsaeega stanu, od kralja do berača, ker imajo vsi svojega predočeta v Adamu, kakor tudi vse čase. Pod to postavo spada ne samo telesno, temuč tudi duševno delo. In oboje ima svoje težave in trud. Naj je kdo duševno delaven, enako spol-nuje božjo postavo, kakor kdor se trudi s telesnim delom, in mnogokrat je duševno delo veliko težavniši in bolj utrudi kakor telesno. Pa tudi človeška družba ima pravico od slehernega delo zahtevati, ker je vsak ud te družbe, in ima dolžnost, ker vživa njene koristi in dobrote, tudi delati za njen prospeh. To kar naravnost tirja sv. Pavel (II. Tes. 3, 10) rekoč: Kdor ne dela, naj tudi ne je. Zatoraj nam mora delo veljati kot sv. dolžnost, katero nam naklada naša razmera med ljudmi, ohranitev našega življenja in naivnost božja postava. II. Po krščanskih nazorih pa je delo tudi kazen za človeka. To 8aj velja o težavnem delu, ki je pravi križ za človeka, pod katerim mnogokrat omaguje in željno koprni po počitku. a) Tako delo je kazen za storjene grehe. To je Bog sam Naznanil takrat, ko je Adamu rekel: Ker si poslušal glas svoje žene ln jedel od prepovedanega drevesa, boš v potu svojega obraza jedel svoj kruh. Naj modrijani, kakorkoli že hočejo, razlagajo za-Četek dela, to je gotovo, da imamo trudapolno delo spoznati kot po-k°ro za greh, ki je še le z grehom prišla čez človeštvo, kakor smrt telo in mu ni eno ni drugo ne bo odvzeto. b) Delo je tudi šiba človeku zavoljo strasti njegovih. Lenoba Je začetek pregreh — glasi se star pregovor in vsakdanja skušnja to uči. Lenuh, ki se dela ogiblje, naj si bo berač ali pa velikaš, je navadno v razne pregrehe zapleten. Skoro ni mogoče, da bi brez duševnega ali telesnega opravila strasti v človeku molčale; toliko očitneje bodo' nastopile, kolikor manj ima človek opravila. Da, hudobni duh še le išče trenutka, ko se človek brezposelnosti prepusti, da bi mu s svojim slepilnim zalezovanjem strasti in poželjenja vnel. Res je to žalostno, da je človeku še počitek in pokoj prilika za grešenje. Ali spremeniti se to ne da, in človeku le v spomin kliče, naj bo oprezen in čuječ in naj nikdar ne miruje v boju zoper strasti in slaba nagnenja. Nadležna je ta kazen, a vendar zaslužna, ako si jo kristijan v blagor obrača. c) Delo je tudi neko obiskanje božje zavoljo nevarnost, ki človeku prote glede verskega in nravnega življenja. Veri človekovi vedno protijo dvomi, preiskavanje in razglabanje o njenih skrivnostih. Mnogi se zato svoje vere ne vesele, temuč mučijo sebe in druge z raznimi ugovori in vprašanji, ki se jim pri telesni ali duševni nedelavnosti usiljujejo. — Ravno tako od vseh strani nravnemu obnašanju protijo nevarnosti. Vse to so nasledki greha, ker se je vse zoper človeka zarotilo ga na poti pogube obdržati. In res vidimo ravno dandanašnji, koliko nevarnost veri in nravi proti od tistih, ki se delavnosti odtegujejo; ki hotč dobro živeti brez velikega truda in (ne oziraje se na verske nauke) krive nazore in nauke trosijo med delavni stan in posebno še na pol omikane ljudi po mestih in trgih zbegajo in k nepostavnemu ravnanju zapeljejo. Tu in tam nastajajo upori delavcev, pomočnikov . . . zoper gospodarje, mojstre, fabrikante . . ., ker eni in drugi ne spolnujejo dolžnosti, katero jim delo naklada, dela ne sprejmejo kot najboljšega pokorila za toliko grehov svojega življenja. Zato je bil Človek od Boga k resnemu delu obsojen, da se mnogih nevarnost glede vere in nrave obvaruje in s koristnim opravilom dušo in telo v službi Gospodovi ohrani. Enako Bog stori s človekom, kakor se razposajen hudodelec v posilno delavnico pošlje, da se mu odvzame priložnost drugim škodovati. — &0 nam toraj Bog delo kot kazen naklada, ne smemo godrnjati, nego še hvaležni mu biti, kakor otroci skrbnemu očetu, ki jih včasi kaznuj0) da bi jih mnogo hudega obvaroval. ni. Delo je po krščanskih nazorih slednjič tudi velika Čast. a) Počastil je delo sam naš Gospod Jezus Kristus. Kro»' nega očeta si je izvolil iz delavskega stanu; kajti Jožef je bil ubog m tesar. Ta je moral za-se, za Marijo in Sinu božjega kruh z rokami služiti, akoravno bi jih bil Bog lahko čudežno preživih Tudi ne beremo nikjer, da bi bil Jezus, ki je tisočere s kruhom čudovito nasitil, v domači hiši Nazareški čudež storil, temuč pomagal je svojim sta-rišem pri delu. Tako si je Kristus iz delavskega in obrtnijskega stanu svoje prve učence izbral, katere je za oznanovalce sv. evangelija od-ffienil in jim najvišjo oblast na zemlji izročil. Zato so Kristus in ^posteljni delo kot častilno opravilo z vnetimi besedami priporočevali in postopanje kot sramotno in pregrešno grajali; sami so delali ter nam prelep zgled zapustili. V tem smislu piše sv. Pavel (I. Tes. 4, 11): Prizadevajte si, da hote pokojni, in se držali svojega opravila in delali s svojimi rokami, kakor smo vam zapovedali, in da ne hote °d nikogar nič zahtevali. Kako nespameten bi toraj bil, kdor bi se dela sramoval, ko si Kristus sam in njegovi aposteljni niso v nečast šteli se ž njim ukvarjati! h) Tudi sv. cerkev vedno ima delo v visoki časti, papeži, škofje, niašniki, svetniki sv. cerkve so je vedno spoštovali in gorko priporočali kot najprimerniši pomoček k srečnemu življenju na tem in na onem svetu. Da, zelo imenitne osebe in slavni svetniki so ravno iz delavsko-obrtniškega stanu prišli. V spisih sv. učenikov (Avguština, Ambroža, Krizostoma) najdemo, da imenujejo delo šolo svetosti in VaJ° vseh čednost, podlago božjega blagoslova, studenec miru in sreče, č&st in veselje moža, ki se z neumornim delovanjem spopolnuje vsled besed sv. pisma: Od dela svojih rok boš jedel, srečen boš, in se ti bo dobro godilo. (Ps. 127, 23.) Sv. cerkev je glede na to tudi ustanovila posebne rede, ki se ne le z dušnim pastirstvom, z znanostjo 'n umetnostjo pečajo, temuč tudi z ročnimi deli, s poljedelstvom in r°kodelstvom. Nune, trapisti itd. In kdo ne vč iz zgodovine, da so ravno Menihi mnogo divjih zapuščenih, močvirnih krajev lepo obdelali, zdrave Uaredili, v raje spremenili, sploh v njih s svojim trudom pravi ^ščanski omiki pota odprli. Pač je s tem sv. cerkev delo najlepše Počastila in tako pokazala pot do pravega blagostanja. c) Ni se toraj čuditi, da celo svet delo časti in slavi. In je veliko, ker svet je le bolj mehkužen in zložen ter bi rad le k°lj mirno vžival brez velikega truda. In semtertje se kak oholi po-8vetnež zaničljivo ozira na kako ubogo paro, ki se ves dan trudi v potu svojega obraza — ali pri treznem pomisleku mu vendar spo-ovanja odreči ne more. Pridnemu, skrbnemu delavcu tudi svet zaupa, er se le pri marljivih ljudeh najde neupogljiv značaj, blago srce. n čudno, če ima tudi kak brezversk posvetnež komu kaj važnejšega 2n zgodovinskih. Vsi ti nazori, čeravno različni po obliki, deloma retorični, deloma Lomiletični, imajo eden in isti cilj: med slovenskim narodom razširjati čast ss. apostolov Cirila in Metoda! H krati pa te pridige tudi narodno zavest vzbujajo, in so Večinoma pisane s tolikim, bi rekli: mladeniškim ognjem in s tako navdušenostjo za narod, da se tu in tam celo malo preveč razodeva moč fantazije, ter se o Metodovih zopernikih Nemcih več dopoveduje, kakor bi se pristojalo cerkvenemu govoru. — G. izdatelj je teh 39 pridig, koje nam podaja v knjigi, tako spretno razvrstil, da druga drugi v prijetni različnosti sledi: od raznih strani in z različnega stališča se nam pred oči stavi življenje, delovanje in trud svetih mož, slovanskih blagovestnikov. Da se ponavlja, vrača to in ono, je pač ponaturno pri tolikem številu govorov, katerim je eden in isti predmet. Dopada nam tudi, da je g. izda-tslj sprejel v „Zbornik“ prelepo okrožnico „Grande munus11 in pa cerkveni himni 0 ss. Cirilu in Metodu. , Ker ima ta knjiga biti slovstven spomenik, slovanskima cerkvenima junakoma v proslavo, morala sc jo z namenom „Zbornika“ vjemati tudi vnanjščina. In J tej zadevi grč izdatolju in tiskarni vsa hvala: oblika, tisk, okraski — elegantno! "“pir krasen, celo predragocen, ker podražujo knjigo. — Z mirno vestjo, celč s ponosom smemo reči Slovenci: malo nas je, ubogi smo, a dostojnih spomenikov "njižnih smo postavili slovanskima apostoloma ob tisočletnici Metodovi! Lopa je bila misel, ki je porodila najmlajši ta spomenik; blaga je njega namera, srečna izvršitev — a vspon? Ta pa je v tvoji roki, duhovstvo slovensko! Marljivše ko se rat*i „Zbornik“, toliko obilnejši bode njega sad med ljudstvom domačim! 2. Kruh nebeški ali navod, pobožno moliti in častiti presv. fešnje Telo, s trojno mašo in drugimi navadnimi molitvami, Na svetlo dal Janez Zupančič, župnik. Z dovoljenjem vis. čast. Ljubljanskega škofijstva. Tretji zopet pomnoženi in zlepšani natis. V Ljubljani, 1885. Založila družba sv. Vincencija. — 435 str. šest-najsterke. S sliko. Dobiva se v »Katoliški Bukvami11 v Ljubljani po 70 kr., 90 kr. in 1 gld 20 kr. „Dobro blago se samo hvali11; tako menda smemo trditi tudi o slovenski knjigi, katera doživi tretji natis. Vprvič in drugič so teh bukev jako veliko natisnili in jih razprodali v primeroma kratkem času; še vedno popraševanje po knjigi je storilo, da jo v tretjem zboljšanem natisu imamo pred seboj. Vsa uravnava bukev je našim čitateljem gotovo znano že od prej. G. pisatelj, kateri je pred leti Slovencem poklonil zelo rabno „Dušno pomoč za bolnike11 v treh zvezkih, je to knjigo namenil zlasti udom lepe bratovščine presv. rešnjega Telesa, ter jo velikodušno daroval Ljubljanski družbi sv. Vincencija. Kedor toraj to delce kupi ali širi med ljudstvom, spravi popoln in vsega priporočila vreden molitvenik vernikom v roke, pa h krati podpira dobrotno Vincencijevo družbo in nje napravo: deško zavetišče pa sirotišee. Knjiga je prav prisrčno pisana, kar je pri molitveniku glavna reč; zato radi spregledamo in odpustimo nekatere jezikove pomanjkljivosti in trdote. 3. Keršanski junak, ali molitvene bukvice za slovenske vojake in sploh za katoliške mladenče. Spisal L. Jeran. Z dovoljenjem visokočast. Ljubljanskega škofijstva. Drugi natis. V Ljubljani 1886. Založil M. Gerber, bukvovez. — 243 str. šestnajsterke. S sliko. Cena po različnosti veza 24, 38, 56 kr. Eden naših nasprotnikov je v deželnem zboru Kranjskem pred leti zasmehoval Slovence, češ: Vse vaše slovstvo jaz odnesem v svoji žepni ruti! Gospod je pač imel grozno veliko ruto; jaz si v svojem navadnem robcu še književnih izdelkov Jeranovih (brez „Danice“) ne upam prenesti. Kako da so spisi velece-njega kanonika priljubljeni našemu ljudstvu, spoznamo zlasti iz tega, ker marsikatera njegovih knjig po več natisov doživi. Izmed najboljših molitvenikov, namenjenih posebnim stanovom, je prej imenovani, kojega ravnokar založnik, knjigovez Gerber, vdrugič pošilja med svet. Lepo, prisrčno, jedrno pisan, kakor sploh vsi Jeranovi spisi, je ta molitvenik glede cilja, ki ga to delce doseči hoče, tako spretno sostavljen, da ga je veselje prebirati. Zraven molitev za navadne potrebe se ta knjiga tudi na druge razmere ozira, v katere utegne priti vojak. Sosebno nam dopadajo gledi za krščanske vojake11 pa „vojaške pesmi11. Ako bi slovenski duhovni pastirji za to skrbeli, da stariši in rodovinci to knjižico v žep potisnejo vrlim našim mla-denčem, ko jeseni očetov dom zapuščajo, da v mestu oblečejo „cesarsko suknjo11, in če bi jo slovenski naši junaki res pazljivo (čeravno skrivše) prebirali — gotovo bi se marsikedo bolj zdrav na duši vrnil čez leta domu, kakor se časih dandanes zgodi- 4. Kratek poduk za sveto leto 1886. S pripravnimi molitvami-Sestavil Jernej Voh, Šmartcnski župnik. Z dovoljenjem prečast. Lavant. knezoškofijstva. Maribor 1886. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila. — 126 str. šestnajsterke. Cena 25 kr. Gospod pisatelj, ki nam je 1. 1876 podal jako rabni „Obrodnik za Cerkvenike11, je letos s to knjižico gotovo zelč ustregel pobožnemu slovenskemu ljudstvu-Sicer imamo še od poprej par prav dobrih bukvio za sv. leto, ki jih je moč porabiti s pridom tudi letos. A ker se tako drobnih knjižic dokaj pogubi in založi, pa ker vsaktero izredno sveto leto kaj posebnega ima in namerava, ter je glede njega ljudstvu novega poduka in navoda treba; zato nam je dobro došlo to knjižno delce, ki je tudi v ..Katoliški Bukvami11 na prodaj. Po kratkem vvodn podaje nam knjižica ves dotični predmet v dva oddelka razdeljen. Prvi del (stran 5—26) obseg* poduk o sv. letu ter odgovarja na vprašanja: Kaj je sv. leto? Kako so se začeli odpustki sv. leta? Zakaj so sv oče razpisali izredno sv. loto 1886V Kaj nam jo storiti, da se odpustkov sv. leta skrbno vaoležujemo? Drugi del (str. 27—126) je m*'1 molitvenik, obsegajoč vsakdanje molitve pa mašne, spovedne, obhajilne in molitve za odpustke pri obiskovanji cerkev ter še nekoliko drugih. — Vnanja oblika zadostuje knjižici, katera se rabi le občasno. . A. 'A. Založba „Katoliške Bukvarne11. Tisk „Katoliške Tiskarne". Odgovorni vrednik: Ant. Kržič.