Poročila sem se s komunistom
Gorazd Trušnovec
»Na vrhuncu hladne vojne, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Holivud posnel kopico protikomunističnih filmov. Sloje pretežno za direktne, patriotske, zelo ideološke, hudo tabloidne, manihejsko črno-bele, pikantno naslovljene propagandne tri-lerje.«Tako vpelje zapis na zavihku najnovejšo knjigo Marcela Štefančiča jr, Poročila sem se s komunistom (Go-Partner, Logatec, 2010) s podnaslovom Zlata doba protikomunističnega filma. Seveda, v prvi vrsti in na prvi pogled gre za garaško študijo o žanru, ki je danes večinoma zdrsnil v pozabo oziroma v obskurnost, naslovi filmov kot so Rdeča grožnja, Potovanje v svobodo, Pošast iz Budimpešte, Srp ali križ, To ni čas za rože, Rdeča Donava itd. pa poskrbijo kvečjemu za kakšno privzdignjeno obrv ali seminarsko nalogo.
A stvari niso tako preproste, Štefančič izdela izčrpen zgodovinski oris in ustrezno kontekstuallzira družbene razmere, ki so pripeljale do razcveta tega žanra. Z eruditsko zagnanostjo razkriva absurde in paradokse, fanatizem in zablode, secira sprego medijev in politike, oblastnih struktur in množic - na eni in na drugi strani »Železne zavese«, še preden je ta sploh obstajala (in ko je Sovjetska zveza tudi v očeh številnih Američanov veljala za nič manj kot realizirano utopijo na zemlji -pač na račun Potemkinove tradicije, ki so seji pustili zapeljati tudi številni intelektualci, umetniki in diplomati). Knjiga prinaša mešanico esejističnega pristopa in kritične študije, ki ob stalnem vračanju k filmu priča o umazanih zakulisnih igrah, zgodovinskih preganjavicah in prevarah, manipulacijah in in-scenacijah, igrah in iluzijah, o težkem, mučnem in napetem zgodovinskem obdobju, ko so družbe na eni in na drugi strani pravzaprav sproti proizvajale več zgodovine, kot soje bile sposobne prebaviti, oziroma o zgodovinskem obdobju, ki se je odvijalo kot prvorazredni filmski material.
Knjiga Poročila sem se s komunistom se ne omeji na tiste uvodoma omenjene žanrske izdelke, ampak odkrije podobne ideološko-propagandne principe v protijaponskem in proti-nacističnem filmu, pa v bibličnih spektaklih, radioaktivnih znanstvenofantastičih smeteh, filmih o Korejski vojni, »prvi vojni proti komunizmu«, in celo v opusu Alfreda Hitchcocka. Zraven smo tudi Slovenci, vsaj posredno, od Matta Cvetica, huliganskega potomca izseljencev v jeklarskem Pittsburgu, ki je kot eden od protagonistov Hooverjeve gonje dočakal svojih pet minut slave kot megalomanski ovaduh, po čigar zgodbi so posneli film Bil sem komunist za FBI (I was a Communist for the FBI, 1951, Gordon Douglas). Pa do opazk, da je »dokumentarec Ljubljana pozdravlja osvoboditelje iz 1946 enak ponaredek kot fotografija izobešanja zastave na lwo Jimi.«
Bizarne anekdote in rafalne povezave so nadgrajene z avtorjevim širokim vpogledom in duhovitimi preskoki na druga področja, ogromno je citatov in navzkrižnega nanašanja, avtor poglobljeno razišče celoten družbenopolitični in popkulturni kontekst, na tej osnovi pa ustvari pravi leksikon določenega obdobja. Nekatere vzporednice, ki jih izpostavi Štefančič, so naravnost osupljive, in dragocenost te študije je predvsem v vztrajnem razkrivanju ideoloških mehanizmov. Če izpostavimo samo tistega najbolj očitnega: McCarthyjeva Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti, ki je inkriminirala na tisoče Američanov, osumljenih simpatiziranja s komunizmom, je uporabljala skoraj identične argumente in utemeljitve za svoj obstoj kot organizatorji stalinističnih procesov, le predznak je bil nasproten. (No, vseeno pa desetin milijonov žrtev Stalinovega terorja ne kaže enačiti s skupino žrtev makartizma, kljub temu, da so bili principi delovanja v določenem obdobju srhljivo podobni na eni in na drugi strani.) Avtorjeva teza, h kateri se neprestano vrača in z njo tudi zaključi knjigo, je ta, da sta komunizem in kapitalizem {na skrivaj) ves čas zaljubljena drug v drugega, da sta neločljiva, da »drug brez drugega ne moreta«.
Podobno kot v Štefančičevi monumentalni študiji Zadnji film (UMco in Slovenska kinoteka, 2007), avtor tudi tu dosledno uporablja slovenske prevode izvirnih naslovov filmov, kar pomeni, da je treba preživeti branje s palcem, zataknjenim v filmografijo na koncu knjige. Sploh glede na to, da je v knjigi omenjenih vrtoglavih 850 filmov, a ta ocena je le približna, raje gre za kakšnega več. Ampak presežek ni v količini, ampak kakovosti, poglobljenosti, analitični introspekciji, duhovitosti in čistem bralskem užitku ob jezikovni in intelektualni gibkosti. Po šestdesetih knjigah enega najbolj plodovitih slovenskih non-fiction publicistov tako obvisi v zraku samo vprašanje: Kako je mogoče, da ta luciden stilistični mojster še ni prejel nagrade za najboljšo esejistično knjigo ali kakšne druge nacionalne nagrade?