383
Zgodovinske drobtinice.
Veneta, severna Venecija.
Ozrimo se nekoliko na zemljovid današnje dežele nemške, in poglejmo natanjčniše njeno severno stran, to je,   današnje   Prasko,   Meklenburg,   Oldenburg in  deloma
tudi dežele med rekoma Odro in Labo in onkraj teh, kjer zdaj Nemci bivajo. One so za povestnico našo znamenite. T« namreč bivali so v 5. stoletji po rojstva Kristusovem zavoljo silnega bogastva in velike izobraženosti daleč okoli sloveči Slovani; oni so še pred Nemci tu zemljo obdelovali, rado kopali, platno tkali, v slikarstvu in kipotvorstvu napredovali, zraven pa še z vsemi izobraženimi narodi ter-govino terali.
V tem stoletji dosegli so z neizrečeno svojo marljivostjo tako stopnjo premožnosti, da je marsikter ptujec, povrativšl se v svojo domovino, primeril njihovo zemljo s Palestino, to je, z zemljo, kjer mleko teče in med.
Bili so pa razni naravni osnovi in umetni izdelki vzrok, da so oni že tako zgodaj jeli misliti na tergovino, ki bi jih utegnila podperati; toraj so sozidali pri morji terdnjave, naredili morske pristanišča (luke), ter se soznanili z drugimi narodi.
Po preiskovanji Šafarikovem je gotovo, da so o času Aeschvla, Sophokla in Herodota 400—449 jantar (JBern-stein) iz današnjega pruskega primorja v daljne dežele, sosebuo v Fenicijo in na Gerško vozili. Hodili so na tri razue strani. Perva, po občnem mnenji najstarejša deržala je od baltiškega morja skozi neznane tatranske kraje, pa po zapadni Dvini do reke Dneper, od ondod v gerske naselbine na bregu černega morja. Po tej poti dobili so jantar, kožuhovino in žito Greki, Skiti in drugi iztočni narodi.
—   Druga pot deržala je kraj Považje (Waggebiet) v Pa-nonijo do jadranskega morja k južnim Venetom. Gotovo je, da so po ti poti več jantara ob času Herodotovem, kot pozneje, izvozili. — Tretja zapadna pot bila je skozi Nemško v Galijo, sosebno v Mašili jo; ondi so kupovali Feničani burčen, in ga v daljne dežele prodajali. Tako pišejo o tem Herodot, Plini, Strabo in drugi stari gerški in rimski zgodopisci.
Vse terdnjave, ktere so Slovani na bregu baltiškega morja sozidali, je pa prekosil s svojo lepoto glasoviti Volin ali Veneta.
Reka Odra ondi, kjer se v baltiško morje razliva, naredi velik zatok, v kterera se nahaja otok Volin ali Vel in, kamor so se bili v 5. stoletji po Kr. Veleti naselili. Otok ta bil je najglasovitniši v povestnici Slovanov srednjega časa, in slava njegova širila se je po vsih mestih, ki so se na iztočni strani nahajale.
Iz stare povestnice te terdnjave se le malo ve. Toliko je gotovo, da Volin je bil v 9. stoletji najmogočnejše in najbogatejše mesto cele severne Evrope. Tergovina je privabila tje narode iz raznih krajev in dežel. Tje vozili so Greki in drugi narodi svojo robo; Volinčani pa terali so svoje blago ne le samo na Angležko in Francozko, marveč tudi v Carigrad, kjer so toliko blaga skupili in sčasoma tako obogateli, da so v obče hišno orodje iz zlata in srebra napravljali. Pristanišče v sredi mesta bilo je tako prostorno, da je v njem 300 ladij poredoma stati moglo.
To zvezovala sta dva terdna zida z morjem; poverh teh dvigal se je visok most z visokimi vratmi in železnim omrežjem   od   morske strani,  v brambo  luke  proti  Hazari.
—  Vrata bile so z zlatom okovane, toraj je mesto obsijano od solnčnih žarkov se silno svetilo. Na južuih vratih počival je lev iz medenine (bronca), nenavadne velikosti, kot stražnik terdnjave. V sredi mesta je bil grad, in okoli njega dvigale so se veličastne ozidja ponosno proti nebu, med kterimi so se hramovi bogov, okinčani z vkusnimi slikami in zlatimi in srebernimi kipi posebno odlikovali.
Tako bogastvo in sreča naredila je pri sosednih narodih nevošljivost in lakomnost. Bili so Normani, ljudstvo severno, med ktere spadajo Danezi, Švedi in Norveži, od kterih so mnogo težav preterpeti mogli, in kterih pervi so slednjič po mnogih ljutih bojih leta 1177 pod kraljem Valdemarom to mesto upepelili, in ga iz temelja uničili.
384
Prasate: kje je dandanašnji, nekdaj tako glosoviti Voiin?
Kjer je oekdaj slavni Volin čelo svoje ponosno proti ueba obračal, ondi je zdaj teržeč s 3200 prebivavcov; — kjer so nekdaj velike, z dragocenim jantarom in drago robo obložene ladje jadrile, ondi si siromaški ribči v tesnih čolničih hrane isejo; in ona gora, kjer se je mogočni grad ponosno po daljavi oziral, je zdaj z germovjem zaraščena. Vse je — razpadlo.                        Po ilirskem Gr. Krek.