BOLI ME, KA ZEMLÉ V PRLOGAJ LEŽIJO
str. 6
RESNI ŠTUDIJ SE BO ŠELE ZAČEL
str. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 31. julija 1997 ^ Leto VU, št. 15
SLOVENSKI KULTURNI DEN NA DOLENJOM SENIKI
Že so tri leta minaula, gda so v rosagi pa v Porabji tü volili manjšinske samouprave. Pa že tretjič je organizirala Slovenska manjšinska samouprava na Dolenjom Seniki slovenski kulturni den.
Den sé je začno s slovensko mešo, gde so popejvali se-niški pevci, mešani pevski zbor Avgust Pavel. Meša je nika zvünrednoga bila. Trno rejdko je, da sé na D. Seniki v cirkvi telko lüdi naberé. Gospod Camplin iz Martinja so slüžili mešo, pri meši so pa vcuj bili domanji gospaud Sandor Bence tü. V lejpoj maloj seniškoj cirkvi je skorok “cejla trojezična” ves nev-zauča bila. Po mojom tau znamenüje, da sé lüdje poš-tüjejo, da sé nišče vkraj ne drži, če je od druge narodnost guč. Sploj lejpa gesta je bila tau, da so gospaud Camplin zavalili našomi gospaudi, da so leko tüj mašüvali v Slovenskoj rejči. Na konci meše so sé pa Sandor Bence s toplimi rečami zavalili tak gospaudi Camplini kak Pevcom za mešo pa so nej pozabili vömike tü nej povaliti. Ta meša - tau so lüdje povedli - ešče dugo cajta lüdam v vüjaj pa v srcaj ostane. Če je pa tau tak, te tak mislim, ka je samouprava dosegnila svoj Cilj.
Zadvečarka v 3-oj vöri sé je začno kulturni program. Ža te den si je samouprava dvej gesli odebrala. Edno je: “Naj sé ne pozabi!” S tejm je tau škela povedati, ka naj bi sé nej pozabo slovenski gezik, slovenska kultura. Drugo geslo je pa bilau: “Za žetvo.” Tau je Zdaj aktualne. Lüdje Zdaj delajo žetvo, pripravlajo krü na drugo leto. Za toga volo so organizatori naprajli malo razstavo, gde so
pokazali tiste škeli, s Sterimi so lüdje gnauksvejta žetvo delali, sildje mlatili. Pokazali so kosau z vilami, kosico, klin, naprajli so eden snop, pokazali so cepé
tü.
Kulturni program je odpro Štefan Sukič, predsednik slovenske samouprave. S svojimi mislimi je opomino lüdi, da je potrejbno svoje
korenjé zdržati, eden drugoga poštüvati, leko smo kakšokoli narodnost. Organizatori so na kulturni program pozvali samo skupine iz Porabja.
Naj bi sé pa rejsan nej pozabite, so program začnili mali mlajši iz vrtca. Po tistim so nas presenetile (me-gleptek) števanovske-verič-ke pevke. Nej Zaman ka je vodi Marija Rituper iz M. Sobote, štero v našoj vesi dobro poznajo pa,njeno delo visiko cenijo. • Ženske so iz srca popejvale, vsakšomi sé je vidlo. V programi sé je notpokazala edna 13 lejt, stara senička dekličina. Že tri leta odi Barbara Grebenar v glasbeno šaulo, vči sé igrati na klarinet, sploj dosta čakajo od nje.
Organizatori so nej pozabili, da v našoj vesi živejo Nemci tü. Nej dugo so v vesi ustanovili eden nemški ženski pevski zborček, ki ma 13 članov. Na slovenski den so oni tü pozvani bili. Oni so nas tü presenetili. Na programi so meli edno slovensko, edno madžarsko pa dvej nemški pesmi. S tejm so simbolizirali spe-cialnost naše vesi, v šteroj več narodnosti žive.
Prauto konci kultumoga programa so sé pa že kusti oblaki naganjali, tak ka gda je gorenjeniška folklorna skupina začnila plesati, je že ronilo. Tau sé je pa njim nej dosta štete. Kak smo že od nji včeni, sploj vküp-pobrano, veselo so plesali. Na programi so meli ples z vilami pa grablami tö. Tau nas je spominalo na žetvo pa na paverska dela.
Pri tom dnevi je lepau bilau, da je tak pri meši kak na kulturnom programi sploj dosta lüdi bilau. Pa tau domanji, D. Senčari. Zatok so pa te vredni bili toga tü, da jij je slovenska samouprava pogostila. Za žetvo so si leko nazdravili z edno posancov vina pa koštavali dobre perece. Vsem na zdravje!
I. Barber
2
Pogovor z ljudsko in narodnostno pesnico in pisateljico Jožefo Prelog
SKUPNA SLOVENSKO-NEMŠKA KULTURNA PRIREDITEV... NE, NE, TO PA BI BILO PREVEČ ZA AVSTRIJSKO DEMOKRACIJO
Kar precej truda je bilo potrebno, da je ljudska in narodnostna pesnica in pisateljica, štajerska Slovenka iz Zetinec pri avstrijski Radgoni, Jožefa Prelog, pristala na pogovor za Televizijo Slovenija. Ob podobni nameri pred dvema letoma se je opravičila in zagotovila, da bo pristala na pogovor, ko se nekoliko umirijo strasti po nekaterih njenih izjavah v avstrijskih časnikih in drugih javnih nastopih.
Glede na politična dogajanja, povezana z vrsto let zamolčevano in nepriznano manjšino, (velja za Avstrijo in nekdanjo Jugoslavijo), se ozračje spreminja v korist štajerskih Slovencev, toda za zdaj mnogo bolj v Gradcu (pa ne v uradni politiki, marveč v znanstvenih krogih na tamkajšnji univerzi in delno v nekaterih medijih) kot v narodnostnih okoljih. Zasluga gre zlasti Kulturnemu društvu člen 7. kot edini organizaciji, ki se konkretno zavzema za slovensko manjšino pa tudi Slovenija počasi, vendar z nekaterimi dejanji spreminja odnos do štajerskih Slovencev. Ce so se za to manjšino v preteklosti zanimali predvsem slovenski raziskovalci, zlasti z jezikovnih področij (dr. Zinka Zorko, dr. Mirko Križman; in znanstveniki, dr. Vanek Šiftar, akademik dr. Anton Vratuša, dr. Vladimir Klemenčič in še kdo), je nekaj prvih korakov naredila tudi politika, denimo predsednik države Milan Kučan. O štajerskih Slovencih pogosto piše tudi celovški Naš tednik, zlasti na osnovi razprav v koroških strokovnih in narodnostno političnih telesih.
Najmanj sprememb v ozračju do manjšine je v avstrijski Radgoni - Bad Rad-kersburgu in krajih, kjer živijo štajerski Šlovenci. Med politično zelo ilustrativne dogodke sodi kulturni festival Meja na reki, letos že tretjič v organizaciji slovenske in avstrijske Radgone oz. Zveze kulturnih
organizacij občine Gornja Radgona in Kulturnega foruma avstrijske Radgone - Bad Radkersburga. Organizatorji prireditve Meja na reki (Muri) so k sodelovanju prvič povabili tudi skupine in posameznike iz Mad-
žarske, ker je festival v prostoru, ki je bil razdeljen leta 1918 oziroma 1919 v tri države. V resnično bogat program gledaliških, literarnih, glasbenih in drugih nastopov niso povabili manjšin, ki živijo v tem prostoru, čeprav so nastale bolj ali manj na osnovi zgodovinskih odločitev, o katerih govori avstrijska stran.
Otvoritvena slovesnost, ki je potekala na mostu čez Muro, je bila tudi tokrat prežeta z besedami o pomenu sodelovanja, o dobrih stikih in oceni, da meja ne ločuje, ampak povezuje. Toda brez štajerskih Slovencev, manjšine, ki se je v program želela vključiti kot sponzorica. Kulturno društvo člen 7. je ponudilo deset tisoč šilingov samo zato, da bo omenjeno na uradnih dokumentih. Avstrijska stran je ponudbo zavrnila brez prave utemeljitve, čeprav je znano, da organizatorji težko zagotovijo denar za izpeljavo programa. Ravnanje avstrijskih organizatorjev je v
očitnem nasprotju z besedami, ki so jih govorili na otvoritveni slovesnosti, vključno z umetniško voditeljico Isabelle Suppanz. Šicer pa se ni izkazala tudi slovenska stran, ki ni pokazala skoraj nikakršne
pripravljenosti, da bi zagotovila “mesto” v Meji na reki tudi štajerskim Slovencem. Zato je za Slovence v avstrijski zvezni deželi Štajerski Mura še vedno reka brez mostu (ali mostov) povezovanja in strpnosti.
Pričujoči pogovor s štajersko Slovenko je nastajal v več delih, “uradno” in neuradno, ob kramljanju pri njej doma, ob snemanju prispevka za TV Slovenija in ob otvoritvi prireditve Meja na reki.
“To je zame velika vrednota, to je za mene življenje. Zelo uživam, da lahko svoje občutke zapisujem, ” pravi sogovornica, sicer tudi članica Avstrijske pisateljske zveze, in doda, da je pisati začela pri petdesetih letih, zdaj v pokoju pa ima več časa in pogosteje piše. “Prozo pišem v nemškem jeziku, pišem iz svojega življenja, o svojih doživetjih in rada bi izdala knjigo, v kateri bi objavila kratke zgodbe. Vendar je to zelo težko.
domala nemogoče, ker nimam dovolj denarja, založnika pa tudi ne bom našla. Nekaj moje proze je iz nemškega jezika v slovenski odlično prevedel dr. Mirko Križman, nekaj sem se prevajala
tudi sama. ”
- Kako sodelujete z dr. Mirkom Križmanom? Videl sem vas v Mariboru na predstavitvi njegove najnovejše knjige Jezikovna razmerja, v kateri temeljito predstavlja jezikovni položaj štajerskih Slovencev.
“On v naših krajih raziskuje že okoli petnajst let. K meni je prišel pozno in dala sem mu podatke, se z njim pogovarjala, da je slišal tudi mojo govorico - našo materinščino. Sodelovala sem tudi z dr. Zinko Zorkovo, ki je tudi raziskovala v naših krajih.”
Pesnica in pisateljica iz Že-tinec ni bila nikoli članica nobene avstrijske stranke, stike ima s Kulturnim društvom člen 7 in želi brati svoja dela v slovenskem in nemškem jeziku na javnih prireditvah. Pravi, da ji beseda gladkeje teče v nemškem jeziku, v katerem se je izobraževala, medtem ko se je materinščine na-
učila sama. To je tudi razlog, da piše prozo v nemškem jeziku.
- V Žetincih, tu blizu, obnavljajo hišo, v kateri je živel nekaj časa dr. Avgust Pavel, pozneje prvi posre -dovalec kulturnih vrednot med Slovenijo in Madžarsko (rojen na slovenski Cankovi). Hiša, denarje za obnovo prispevala tudi Slovenija, bo prenovljena v prihodnjem letu, ko bo v avstrijski Radgoni takoime-novana Deželna razstava Štajerske, tokrat v znamenju mladih. V hiši naj bi se zbirali Slovenci in njihovi avstrijski in slovenski sosedje (čez mejo), ki bodo pripravljeni na sožitje. Glede na to, da je v Sloveniji marsikomu za vzor demokracija v Avstriji, kaj menite, bi ta demokracija na sedanji stopnji, sprejela skupno slovensko-nemško kulturno prireditev?
“Mislim, da avstrijska demokracija take prireditve še ne prenese; prepričana sem, da tega ne prenese. ”
Tako kot je bil na mostu čez Muro vidno razočaran predsednik Kulturnega društva člen 7 Branko Lenart, mi je tudi Jožefa Prelog pristavila: “Kaj sem vam rekla pred nedavnim. Si lahko mislite, kako bi se odzvali, če bi šla k mikrofonu in povedala nekaj slovenskih besed?”
Ob tem sem se spomnil, kako je bilo na enem njenih nastopov v domačem okolju. Med prebiranjem poezije v nemškem jeziku je povedala nekaj verzov tudi v slovenskem. Večina poslušalcev je s cepetanjem z nogami izrazila svoje nezadovoljstvo do slovenske besede.
Kljub vsem neprijetnostim je Jožefa Prelog prepričana, da mora nadaljevati svoje poslanstvo. Mnogo več razumevanja kot domače okolje so doslej pokazali drugod, tako za njeno ustvarjanje kot za slovensko besedo štajerskih Slovencev.
eR
Porabje, 31. julija 1997
3
Štenjé
LÜBEZENSKE I SODAČKE PESMI
Do 18. stoletja je prausno lüstvo spejvalo žalostne pripovejst o žalostnom živlenji žensk (balade) i pesmi od moškov, šteri so obranili domovino (romance). Od 18. stoletja (v cajti baroka i rokokona) tadale so začnili spejvati lübezenske pesmi. Lübezenske pesmi so bile deklinske pa pojbinske. Pesem s slovenskoga Stajerskoga, eške gnesnaden poznajo pri nas v Porabji tö:
Snoči sem slišal kaj novega Od mojga dekleta prvega: Zbrala si je fanta druzega, Zame pa ne mara več.
“Čeli me hočeš zapustit, En pušelc mi moraš naredit:
Da bodo vedli saj drugi ljudje,
Da si bila za moje srcé" (Stajerska)
Kaj sem jaz zvedo nauvoga, od svoje lubice najprvoga, zabrala si fanta drügoga, za me pa ne mora več nič.
Ce me ti hočeš zapustit’, al’ pušlič mi moreš naredit: ka(j) bodejo videli vsi lüdjé, si bila za moje srce.
(Gornji Senik)
Nej so spejvali samo o paverski deklaj i pojbov, nego o sodačiji tö. (Od 1763-oga leta more biti vsikši moški sodak. Tau je oprvin zapovejda cesarica Marija Terezija.) Eto sodačko pesem tö poznajo pri nas:
Fantič sem star še osemnajst let,
Cesar me hoče k soldatom imet.
Oh, kak bon soldat, Ker še sen premlad,
Ne moren še gvira strahuvat.
V kasarno sem prišel korajžen, vesel Sen puško zagledal, sen jokat začel.
“Oh fantiček moj,
Le nič sé ne boj, Veselo si žvižgaj ino poj!" (Sv. Tomaž v Sloven. goricah)
Fantiček v osemnajsetom leti, casar ga šče za soldaka meti, al’ kak bom soldak, sem fantič premlad, ne morem jaz pükše držat.
V kasarne sem prišo, sem lüšen veseu
sem pükšo zagledno, sem jaukati šteu
fantiček moj, al’ nič sé ne boj, veselo si füčkaj ino poj.
(Gornji Senik)
Marija Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 13.40 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v sredo, 6. avgusta 1997.
Ponovitev v soboto, 9. avgusta <>l> 9.45 na 2. programu.
Pri našoj rojakaj v Doberdobi
NEJ SMO SCAVI PA ITALIJANI TÖ NEJ
Pokojni Šerin Djauži (Jožef Lazar) z Gorenjoga Sinika so mi u 70-aj lejtaj pripovejdali o tom, kak so kak austrovogrski sodak Prišli v prvi bojni v Doberdob, na soško fronto:
“Dje, Baug moj! Gda tá pridemo na eno mesto, tam eni velki küp pükše vküper postavleno bilau, pauleg pa ena velka-velka grabo, puno mrtvi sodakov! Zimski rejklinge so bili nanji spokani. Te so nam vlaske že kumak šli! Tak smo sé zbodjali. Začnilo nam je vrauče gartüvali. Pif, puf, piJpuf, pif-puf! Takje tau šlau naponi. Baug moj. Baug moj, samo Zdaj mi pomagaj! Od tec živi niške nede domau!...’
Ta zgodbica mi je tö napamet prišla, gda sam sé srečo z Vilkonom Fran-doličom, predsednikom moškoga pevskoga zbora Jezero v Doberdobi.
Zato, ka sam znau, ka so pesmarge bili v Bu-dapešti pa na Blatnom iezeri tö, sam ga pito, kakše so kaj Vogrinka, mi je pravo, ka so trnok lejpe pa lüšne seire ženske, depa bole dje-nau ne Vej, ka je v Pešti spau - s svojo ženo. Un je te büu prvo paut na Madžarskom, pa pravi, ka sé me je trnok vse dopadnilo: Pešt, Balaton, Monošter, večerdja v Čardi s cigansko muziko...
Sam že 35 lejt spejva, v njini vesi Doberdobi majo tri kauroše: mejšani cerkveni kauroš, dekliški pevski zbor, pa njin moški zbor Jezero, v šterom spejva 26 pesma-rov. Zvejkšoga so vsi v slüžbi v Tržiči (Monfa-lcone), v fabriki, gde strašno velke šifte radijo. Predsednik Jeze^a je že od 1. 1982. Že kak malomi pojbiči sé je trnok povidlo, kak so v tom kauroši spejvali. Zbor de ranč drugo leto emo 40. oblejtnice, pa
sé vüpajo, ka srečanje “Pesem ne pozna mela”, štero je letos v Monoštri bilau, de pri njij v Doberdobi.
Zvejkšoga spejvajo samo slovenske pesmi, včásik pa, če je prosijo, itali-janske tö. Par lejt nazaj so vödali ploščo (lemez) z italijansKimi partizans-kimi pesmi. Gospaud Frandolič, gda sam ga Pito, če pri njij v Italiji rejč partizan ne znamenüje po nauvom nika lagvoga, kak na Vogrskom ali v Sloveniji, mi etak odgovorim:
- Pri nas partizani majo poštenje, tak kak sé šika pa kak si zaslüžijo. Trnok sam rad, ka v Sloveniji že zato vsig-dér menje tak mislijo, ka so vsi partizani samo lagvo delali v bojni. Tau tak nej istina. Žgo-dovinska resnica nigdar nej črno-bejla.
drugo bili, pa Italijani pá nika drugo. Nej, nej, Austroogrci so nej bili bole simpatični, kak Italijani, ka so vsi narodi gnako simpatični! Pod Avstro-Ogrsko smo leko meli slovenske šaule, smo leko slovenski gučali...
-	Kak pa gnesden živete Slovenci v Italiji?
-	Gnesden v Italiji eške itak velke težave mamo s tem, ka nemamo slovenske šaule, sé ne moremo v svoji materni rejči včiti, gdekoli ne smejmo slovenski gučati... Ništarni - nej vsi! -eške itak s prstami kažejo za nami, če čüjejo, ka slovenski gučijo, pa sé nam conajo: Sča-vi, ka znamanüje, ka “lapci”. Vdanešnji Sloveniji, v Ljubljani pa o nas gučijo, ka smo mi prej Italijani. Zaman gučimo slovenski, Zaman čütimo slovenski, ništarni vidijo, ka ma-mo italijansko tablico na autoni, pa nam pravijo: “tej Italijani”... Zdaj te ne vejmo, kakše ribe bi mogli loviti, pomalek že sami ne vejmo, ka smo... Tau ostane problem, tačas, ka vse meje ne spad -nejo. Vüpam sé, ka Zdaj, ka sé vse europske države trüdijo priti “v Evropo”, ka mo nasled-
V dolini SoČa (Isonzo) pa v plaminaj nad njau so bile v prvi bojni najbole krvave bitke, v štera) je več kak milijon lüdi mrau. Med njimi dosta Vaugrov pa Slovencov tö. Kak slovenska pesem tö pravi: “öj, Doberdob. slovenskih fantov grob...” Ali pa tista vogrska, ..ka: “Doberdónál van egy szomorú fűzfaj Otös honvéd halva fekszik alatta,/ Bajtársai szuronyheggyel ássák a sírját/Odahaza magyar lánpok siratják...” Slovenski pisateu Prezihov Voranc je roman (regény) napiso o tom (Doberdob), kak so slovenski pa drugi soaacke trpeli pa merali na soški fronti.
Zatogavolo, ka ie sodač-ki cintor iz prve bojne nej nutri v njini vesi, liki zvüna, djenau ne Vej, če so na križaj slovenski, Vogrski ali nemški napisi tö.
- Ge sé fejst štimam -nam je pravo -, ka so moji stariške pa stari stariške Austroogrci bili. Nemo pravo, ka so uni Italijane dojgledali, liki Austroogrci so nika
nje rejsan vsi državljani Europe, ka niške nede tihinec, lapecvnjej, liki mp vsi enaki, pa nej “Sčavi” pa nej “Itak-jani”, liki samo Euro-pejci... Vüpam sé, ka tau nakraci dosegnemo z rečami, pesmami, dejanji...
Besedilo in Slika: Francek Mukič
Porabje, 31. julija 1997
4
sa
DRNOVŠEK V SALZBURGU
Predsednik slovenske vlade Janez Drnovšek se je v avstrijskem Salzburgu udeležil uradne slovesnosti ob začetku tradicionalnega mednarodnega poletnega festivala. Salzburški 77. poletni festival je uradno odprl avstrijski predsednik Thomas Klestil. Premier Drnovšek se je ob tej priložnosti na sami slovesnosti in kasneje na kosilu, ki ga je priredil avstrijski predsednik, pogovarjal s samim predsednikom, kanclerjem Viktorjem Klimo in obrambnim ministrom Wer-nerjem Fasslabendom ter predsednico nemškega parlamenta Rito Suess-muth.
ŠPANSKA
FREGATA
V	Luki Koper je bila od 21. do 23. julija zasidrana španska vojaška fregata Numancia, ki je bila na neuradnem obisku v Sloveniji. Ladjo sta obiskala tudi španski obrambni minister Eduardo Serra Rexach in slovenski obrambni minister Tit Turnšek.
GRADNJA AVTOCEST SE NADALJUJE
V	Sloveniji je bilo lani zgrajeno 104 kilometre avtocest, v gradnji je še 17 avtocestnih odsekov oz. 100 kilometrov novih štiripasovnic. Letos naj bi bilo za gradnjo avtocestnega omrežja namenjenih skoraj 59,5 milijard tolarjev. Letos naj bi tako nadaljevali oz. dokončali gradnjo na sedemnajstih avtocestnih odsekih, in sicer: Sen-tilj-Pesnica, Hoče-Arja vas, Slivnica-Fram-BDC, priključek Slovenska Bistrica, obvoznica Ormož, Arja vas-Vransko, Blagovica--Sentjakob, Malence-Sen-tjakob, Zadobrova-Toma-čevo, Razdrto-Čebulovica (viadukta), Čebulovica-Di-vača, Divača-Kozina, Diva-ča-Dane, Divača-F^rnetiči, Vipava-Selo, Selo-Sempe-ter ter Vransko-Blagovica. To pomeni skupno sto kilometrov novih štiripasovnih avtocest, od katerih bo 40,5 kilometra v letošnjem letu tudi predanih v promet.
Ažumi dežumi. Ne-kakma je vnoči trnok lagvo bilau, ka je fejst grdau karšíau, zato je üšo k dežumomi (üg-yeletes) padari. Te je pacienti dau lampe oprejt!, je nutri pokuknivo pa pravo: - Mandule mate zvužgane! Gospaud doktor, vej pa ge že dugo nemam več mandule! Gospa „te vas pa gutanje boli! - Sto zna, tisti zna! Nej Zaman, ka dokto-ratuš ma/
Precizni Parlament. Poslanci v Vogrskom parlamenti so mogli nika potrdjavati, gda so zgo-tovili. Gda je tisti na viskom stauci računalni-ki zapovödo, naj vküper zračuna, kak kaj delo
Pismo iz Sobote
PHARE-MARE
stogi, sé je druga najvekša frakcija na oblasti (SZDSZ) gorprosila, ka ne vala: Uni so mislili, ka o ministraj morejo dati svoje glase, Zdaj pa je te prej tü več vör guč büu od MTI-na. - Na Vogrskom gestejo dobri aok-torge nej samo za mandule, liki za vüje tö. Ali pa bi je samo za vüje trbölo primliti?
V Europsko unijo. V osemlejtni šauli v Tisza-vasvárini je direktor tak skončo, ka do drugi den meli valeto (balíagás) Madžari pa drugi den Ciganji. Zato so sé romski prednji taužit šli k predsednik republike Arpádi Gönczi. - Pomalek do sé na Vogrskom mogli dojvčiti toga, ka na druge rosage s prstom kažejo, ka tam ne poštüjejo narodnos-ti, pri nas sé pa ne šté. S Ciganji jo v Europski Uniji nede šlau.
Ombudsmani v Zele-zni županiji. Etognauk so Prišli omDudsmani na eno našo policijsko postajo pa spitavali, kak kaj
živejo tisti, štere so policaj! prijali pa na policiji zaprli. Prej kelko lüfta geste v kabinaj? Telko pa telko. Tau je prej malo. Dragi ombudsmani, vej pa v našaj pisarnaj mi eške menje mamoí Kakšo vodau pigejo zgrabljenci? Tisto vö s cevi. Tau je nej zdravo za zgrablence! Vejpa mi ranč tö tisto vodau pi-gémo! Kelko sronjekov majo? Telko pa telko. Malo. Vej pa naši prednji tü na policiji ranč telko nemajo! Mi samo enoga mamo: moški pa ženske vküper!... - Na policiji pravijo, ka bi Uni dostakrat raj bili zgrab-lenci, kak policaj.
Parlament pa materi! atika. Predsednik parlamenta prosi poslane za glase. Te pa računalnik vküper dá, pa ta glavni vidi, ka nega telko glasov, ka oi glasovanje (szavazás) valalo. Un pa s svojimi očami vidi, ka geste telko lüdi v stolicaj, na bi zavole bilau. Pravi, no pa te, naj vsikši eške
gnauk doipotisne svojo ombo, ka mo vidli, elko nas geste tü. Računalnik pá menje pokaže. Tau je prej nej istina! Pa je buma istina bila, samo so eni nej dojpoklačili svojo gom-bo. V demokratciji pa tau prej tau znamenüje, ka tisti lüdi je buma nej tam bilau, če rejsan ji je predsednik s svojimi očami vüdo. - Demokra-tična obstrukcija: čüdna konstrukcija. Europska Unija - europska mumija? Slo-vaki so natisnili 80 ge-zaro falatov zgodovinski knig za šaulam. Te jim sfalilo penaz pa so prosili Europsko unijo (Phare) za pomauč. Ta jim je dala 80 gezaro Ecunov (15 milijonov forintov). Te so Síovaki tadale tiskali knige, v Steraj lepau-lepau valijo fašiste. No, Zdaj, ka so sé mumijski birokrati gor-parbiaili, v šaulaj več ne smejo nücati te knige, depa v knigarskaj bautaj je tadale odavajo. -Phare-mare.
Fr.M.
EŠKE IDNOUK: EVROPA!
Nej nan je gratalo. Nej so nas zejli nut v NATO. Ge san tak nekak že Čako, ka do po varašaj vijsile čame zastave. Tou sé je te li nej Zgodilo, so pa čistak vsi naši prejdnji doubili tak duge nouse, ka bi leko na nji gvant gor sišiu. Glij v tiston časi, gda so nan v Merki prajli, aj sé ške malo pacamo, so Uni gor na Marsi začali voziti nekšen mali auto, steri Zdaj tan gori dela kejpe in tak nan tü na Zemli kaže, kak tej Mars vövijdi. Te je Zdaj tou pravica? Tak Zdaj cejli svejt zna, kak je na Marsi, mi pa ške dugo nemo znali, kak je v NATO-ji.
Ce nan je nej gratalo z njimi, so prajli naši, te pa nan ške skouz ostane Evropa. Brž so sé fküp vseli, sé zgučali, spijsali nouve zakone in Zdaj pá čakamo, ka mo vidli, če nas Evropa šké ali pa nas neške. Dobro, Evropa je nej Mars pa nej Merka, ali nika je pa li. Boukše tou, kak pa nika, bi prajli naši stari. Ka pa pravijo naši mladi? Gda ji poslüšan ger za šankon v krčmej, te rejsan ne ven, ka bi uni radi. Zdaj, gda so tej z Merke ta gor Prišli, bi najraj bili, ka bi mi tö bili na Marsi. Nej njin je zadosta nej domača greda, nej Slovenija, nej NATO in nej Evropa. Mars, tou je Zdaj tista prava rejč na stero sé moramo obrnouti. Znankar bi najraj bili, če bi tan gor najšli kakše male zelene lidi in bi je te šli prosit, aj nas bar uni vzemejo pod sé, če nas že drugi neščejo. Če bi Merkanci odišli na Sunce, te bi znan, škeli, aj nas Sunce vzeme pod sé. Ali na Sunci je vrauče kak v pekli in tan gori je rejsan nej za živeti, vseeno, ka sé pa v pekli da živeti. Marsišteri naš tej prejden tej dneve trpi peklenske muke pa si brodi, nas Evropa ške ali nas neške. Zato ka če nas neške, te so šenki lüdstva gučali, kak nas vsi spoštüvlejo pa kak nas radi majo. Leko ka so nan tak na dugo in šurko lažali ali pa so rejsan vörvala ka je tou istina. Leko pa, ka so vse vküper samo senjali in so mislili, ka je tou rejsan bilou.
Že sé znan, spitavate, ka o ton vse fküper misli moja tašča Regina, trno čedna ženska. Ja, tak je bilou in je pri nas doma. Gda so vsi gučali, kak mo šli v NATO, si je že küpila takši meriški soldački gvant in je te vövijdla, kak če bi sé trgé soldati nut oblekli v preveč vouski gvant. Po tiston, ka so nan prajli, aj ške malo počakamo, ga je taličila in vöobejsila evropsko zastavo in Zdaj z vüpanjom čaka. Dapa, eto san vido, ka je nikšo knjigo z raketami naprej prinesla. Leko de delala raketo in de šla prosit Marsovce, aj nas vzemejo, če nas Evropa nede škela meti.
MIKI
Porabje, 31. julija 1997
5
ETAK ŽMETNO BAUDE ZDRŽATI
Večkrat smo že pisali od toga, da iže po Porabski slovenski vasnicaj pomaleg dojküpüjejo tihinci, Peštarge, pa Vsefale lüdje. Tau je najbole istina v tistij vasnicaj, stere so daleč od Varaša. Etak zopodijo jgo-renjesenički bregovi, Števanovci, Andovci pa Ritkarovci. Ritkarovci pa Verica sta gnauksvejta dvej vesi bile. Sploj lejpa pokrajina je tau, sploj lejpa Vasnice so tau bile. Lüdje so vsakšo grüdo zemle obdelati pa so pauvali pa živeli, kak gdekoli. Dobro vejmo, ka sé je po bojni godilo. Ka je napravo Rákosi. Naši lüdje so tau tü vöprstali, nej so sé dali. Pa po tistem so prišla malo lepša lejta tü. Lüdje so leko delo dobili v Varaši. Dapa nika slaboga sé je s tejm vred tü začnilo. Mladina je odišla v varaše pa mesta. Depa do spremembe, do 1. 1990, sé je zatok ešče itak držalo. Lüdje so si skü-püvali mašine pa so delali naprej. Mladina sé je pa zatok že sploj vö znosila z vasnic. Dosta vzrokov je za tau bilau, med njimi divjačina tü, štera je vničila pauv. Na gnes je tü pa tam žalost gledati tau lejpo po-krajino pa ešče bola Žalostno vedeti, da so v vsakši drugi iži več nej Slovenci. Zatok mi je velko veselje bilau, da sam ojdla v Ritkarovci pri Kaucini pa sam tam najšla edno sploj lejpo držino. V tauj iži, Baugi vala, slovenska držina žive, pa nej samo starci. Stara vertinja, tatica Ilonka so že 84 lejt stari. Tau je njigvi funtoš, oni so sé gnauksvejta _es oženili na tau gazdijo. Živejo pa z naj-mlajšim detetom, s čerkov, štera ma lejpo držino, dvej male dekle pa ednoga maloga pojba. Z možaum tüj gazdijo pelata, s staro materjov tüj živeta.
Tatica Ilonka, kak je Zdaj v Ritkarovci?
“Ja, tau je tak, ka je v Ritkarovci gnauksvejta vse živo pa lejpo bilau. Na gnes je sploj dosta iž nanikoj prišlo. Tak, ka so sé po-rüšile, zatok ka je nej bio nišče, ki bi je vreda emo. Sploj dosta iž so pa tihinci doj poküpüvali.”
Ka mislite od toga? Tau ne znamenüje, da sé mi Slovenci etak zgübimo pa ranč tak naš gezik tü?
“Tak je. Po ednom tali je pa tau pravica, ka če bi te
rame nej poküpüvali, te bi tü nanikoj Prišli. Fejst sé es terajo. Že so zozidali tüj eden pansion pa tak znamo, ka do Zdaj tüj prinas skrajek pá ednoga zidali. Po mojom za turizem de tau dobra, pa sé Vüpajmo, ka ešče iz vesi mladina tü
do kakšoga dela pride. Tüj v Ritkarovci je gnauksvejta tü bila krčma pa so dobra živeli iz tistoga.”
Marija, ti si mlada vertinja. Maš tri mala deteta. Kak je tau, ka si ti nej potegnila?
“Morem povedati, da je več (vjzrokov. Pred nistarnimi lejtami sam si nogau poškodcfcola, žmetno Odim. Sam si tak skunčala, da mo doma. Pa mati so mi tü tüj. Moj mauž je z Andovce, liki on je rad tüj, bola kak dja, za nikoj bi vkraj nej üšo.” Tüj v Ritkarovci kelko takši držin geste, gde majo malo deco?
“V Ritkarovci samo tri takše držine živejo. V drugi ižaj male dece nega, na-vekša starejšo lüstvo žive tüj. Tej, ka so pa iže poküpüvali, navekša samo vleta pridejo.”
Vüva z možom gazdijo pelata, iz toga živeta. Ka je pa z zemlauv? Dosta zemle je na parlongaj?
“Sploj dosta zemle je nej obdelano. Dosta je že not zaraslo pa postana gaušča. Tau pa ešče bola skrajek pmese divjačino. Divjačina je eden najvekši sovražnik. Dosta lüdi je zatok ta njalo zemlau, ka njim je divjačina vse nanikoj djala. Nam tü
sploj dosta kvara dela.”
Ka pa ta mala deca? Oni do gnauksvejta tüj ostali ali pa odidejo? “Po mojom, če do za tau, aj sé včijo. Mi smo sé nej mogli tistoga reda včiti, samo kakšo maštrijo. Etak smo prisiljeni bili ostati na zemlej. Tau pa zatok naprej nišče ne vej, ka baude pa ka sé ma zgoditi do tistoga mau,” pravi Ilonka tatica.
Kak ste pa s slovenskim gezikom tü doma? Deca kaj zna slovenski?
“Dja z materjov samo slovenski gučim,” pravi Marija. “Deca čüje slovensko rejč v hiši. Deca vse razmej slovenski, gučati pa zatok neščejo. Najvekša, štera je že šolarka, začne že gučati tü. Sploj bi dobra bilau, če bi deca znala slovenski tü. Vogrski gučijo navekša.” Marija, ti si prva dni julija eden keden s trej-mi deteti bila v Radencaj. Kak sé je tebi tam vidlo?
“Dja sam sé sploj dobra mejla v Radencaj. Če bi leko tam ostala tri, štiri kedne, bi sé naleki navčila dobra gučati slovenski. Tau je sploj dobra bilau, ka so nej samo deco včili, liki spravlali so sé z nami, z mamicami tü. Pa Zvün gezika sam sé drugo tü vse kaj navčila. Dobro je bilau, gdakoli bi üšla ešče gnauk. ” Povedli ste, ka je mladina zatok odišla iz vesi, ka je vse daleč. Tüj je žmetno živeti. Pa itak ste ostali. Zakoj?
“Nemo pravla, ka bi nam nej lepše bilau dér v Varaša,” pravi Marija. “Dja sam vönavčena bautošica, moj mauž je pa zidar. Pa je zatok tüj tü nej tak slabo. Povejmo, samouprava po deco v dvor pride pa odpela v vrtec pa v šaulo. Mamo auto, mamo telefon, s tejm si dosta po-moremo. Kak smo že povedli, etak smo zgrüntali, tü nam je lepau.”
“Od toga bi dosta leko gučali, kak je bilau gnauksvejta,” pravi tatica Ilonka. “Ešče starci so gučali, ka inda svejta so prej tüj velke zimé bile pa velki mraz. Na teltja, ka prej, če je stoj mrau, so ga nej pokopali, liki djali so ga na pod. Te so sé od Ritkarovec v Dolence mogli pokapati, etak daleč so pa mrtvace nej mogli sprajti, samo te, gda sé je na toplejše ober-naulo.
Pa te je zatok tüj nej tak bilau kak gnes, gda sam dja mala bila. Dja sam z Verice rodjena, moji starišje so nej srmački bili. Moj Oča so od toga nej steli čüti, ka bi sé dja v kakšo bola srmačko držino oženila. Tak, ka so mi moža sprajli pa sam etak prišla v Ritkarovec es k Kaucini. Tü so tü bogati bili, meli so dosta zemle pa gaušče. Na, gauščo je nam Rákosi vkraj vzeo - tista lejta pa sledkar tü - je za toga volo žmetnejšo bilau. Liki držali smo sé, nej smo pobejgnili. Pa če bi steli, kama?"
No ja, drugi cajti so. Navola je samo tau, ka sé nistarne naše vesnice pomaleg vö-spraznijo. Ce mladine nede, de žmetno zdržati. Trbelo bi staviti tau praz-nenje, pitanje je samo tau, kak? Vrejdno si je o tom premišlavati.
I. Barber
POLETNA SOLA SLOVENSKEGA JEZIKA
25. julija se je vrnila prva skupina učencev, ki so se udeležili poletne šole slovenskega jezika v Zalem Rovtu pri Tržiču. Druga skupina bo odpotovala 2. avgusta na Ljubno _ob Savinji. Učenci iz Ste-vanovcev in z Gornjega Senika bodo v poletni šoli do 16. avgusta.
ANDOVCI IMAJO GRB IN ZASTAVO
Na Madžarskem se je v zadnjem času razširilo, da si kraji poiščejo nekdanji grb vasi. S pomočjo arhivskih podatkov rekonstruirajo nekdanje simbole. V kolikor le-teh ne najdejo, dajo napraviti nov grb in prapor.
Tudi najmanjša slovenska vas v Porabju, Andovci, ima ta dva simbola. Na njiju najdemo zvonik ter dva bora kot značilnosti kraja. Blagoslovitev grba in zastave bo 9. avgusta. Maša na prostem se bo začela ob 11. uri. Kulturni program pa ob 3. Dan bodo zaključili z veselico. Ta dan bo začasno odprta tudi meja med Andovci -Cepinci-Budinci.
TURNIR V MALEM NOGOMETU
Športno društvo na Gornjem Seniku pripravlja 10. avgusta turnir v malem nogometu za porabske slovenske vasi. Po lanski uspeli prireditvi bi želeli, da bi srečanje nogometašev prostalo tradicionalno.
Porabje, 31. julija 1997
6
BOLI ME, KA ZEMLE V PRLOGAJ LEŽIJO
Ritkarovčani so leko maudri (ponosni), ka v takšoj ^ lejpoj krajini živejo. Človek kumar pride dola z enoga brga, sé že na drügom najde. Med brgauvi sé pa takšna vauska, ovinkasta (kanyargós) paut vlače, ka sé človeki skur zavrti. Kak dober frišek luft je toj, gde je telko gaušč, sonžetov, drejv pa njivi Med tejmi sé skriva par ramov, steri so zvekšoma prejkzozidani na nauvo. Tak kak pri Vajnini (Mihaly Ropoš). Njigva gazdija sé že
audaleč zdigava na enom brgej. Na dvauri sé veselo špilajo domanji pa sausadni mali mlajši, v küjnji pa flajsne roke pripravlajo obed. Na Vajnini gazdiji je cejla držina za delo, tak gazda z ženauv, kak sin pa sneja. V delovnom cajti je gospodara težko doma najti, etak sam vertinjo Vajninoga Na-neka prosila na gunč. Kakšno gazdijo mate? Kelko zemle delate?
“Kaulek štiri plügov zemle delamo. Zdaj že samo kauli rami delamo
zemlau, ka nam indrik divje svinjepa djeleni vse ufundajo. Štiri mare pa dvej svinje držimo. Več bi držali, dapa nega polaganja. Küjpiti je pa trno drago. Na pa štiri plügov gošče mamo. Ka zemle mamo, tau smo erbali, nika je pa mauž daubo od zadruge (szak-szövetkezet).”
Ka vse pauvate? “Sadili smo krompline, kukarco, bagundli pa Vsefale droberdje (zele-njavo) za küjnjo. Pose-jano mamo pšenico, oves pa kritikale, tau ne
Znam slovensko prajti.” Ka je tau za sildja? “Tau smo mi prvin tü nej poznali. Dvej leti, ka smo z Vogrskoga prinesli. Skur takšno semen ma kak pšenica, dapa ne zraste tak na velko, etak kombajn ležej dola ženja. Trno je rodno. Leko sé semela tü. Sploj rada djej ži-vina.”
Letošnjo vrejmen je nej najbaugšo za pavarsko delo. Kak stodjite z žetvov? “Tau lagvo vrejmen nas je dosta zamidilo. Zetvo delati smo kumar Zdaj
začnili. Par lejt, ka smo küpili nücam mali kombajn. Zdaj s tejm delamo, etak je dosta lažej. Sin je na kombajni, mauž žakle veže, nekak pa slamo popravla. Zdaj slama nakla ostane, ka je mokra. Gda posena, te go s kauli - stere same vküper berejo - nut pelamo v oslico ali üto.” Kelko sildja čakate letos? Ka delate s pauvom?
“Eno 20 metrov pšenice pa telko kritikale mora biti. Ka pripauvamo, tau je na naš tau. S svojo držinov gorponücamo vse. Mi bola po prau-stoma Živemo, tau je vejn bola zdravo.
Zvün mele, cukra, krüja zvekšoma vse sami naprej postavimo. Prvin sam vsakši keden do -manji krüj tü pelda. Zdaj že nega takšne mele pa sé ne splača že tü nej. Perece eške Večkrat pečena. Sprvoga sam ranč nej znala dober krüj spečti. Otretjin sam si vse nazaj zbrodila, kak so moja mati pekli. Oni so eno košaro drv ta znalagali, te so doj zaprli peč. Gda sé je krüj lopau djibo, te so ga nut spakivali. Etak sé je meni tü posrečilo. Dja pravim, ka starino moramo poštüvati. Oni so dosta trpeli, dapa nej so Zaman delali. Meli so držino pa so vedli, ka za njij vse trbej napravite Vse so po praustom delali. Mašine so nej meli. S capami so mla-tili, strejo so meli iz ritonj."
Ka pa gnesden v Rit-karovcaj eštje redijo ritonje?
“Nej, nega Sto bi mlato. Ritonje delati je velko delo bilau. Lejpoj čisto žito je moglo biti. Zito je s kosauv trbelo dojpo-kositi, slamo gnako vküpsprajti pa snaupke naprajti. Snaupke so domau zvozili pa s capami vözmlatili. Po tistim so je razvezali, slamo zobra-čali pa eške gnauk vözmlatili, aj nüti nika ne najdejo. Gda so redno
vözmlatili, so slamo z grabli vöpočesali. Iz slame so šaupe naprajli, s tejm so gor vezali ritonje na strejo.”
Ali maro eštja kaj no-tavprežata za delo? “Nej, maro držimo za
mlejko pa gnoj. Če so zemlé nej redno pogno-jene, pauv tü ne more lejpi biti. Za maro pa tü vse doma moramo pri-pauvati. Mlejko sé leko oda, dapa trno falo. Eške ecke sé splača odati, tau je pa samo gnauk na leto.
Za delo smo nücane mašine pokipüvali sprau-toma kak smo meli pejnaze. Zdaj mamo dva traktora, mali kombajn, kosilnico, mašin za ob-
račanja sena pa kaule, s sterimi sé vküppobere." V Ritkarovcaj trno lejpo krajino mate, samo je po bregauvaj gvüšno težko delati. “Tüj je gnauksvejta eštja lepše bilau. Več lüdi je
bilau, zemlé so vse ob-delane bile. Od tisto-gamau, gda so lüstvo tazvoziíi, je vse fertig. Mladi so več nej Prišli nazaj, več stari lüdi je pa pomrlau.
Tüj bi dosta lüdi leko živelo, dapa nej je tak naleki. Gnesden dosta prlogaj leži. Name tau boli, ka sam dja tüj gorarasla, pa vejm, kak je bilau gdasvejta."
K. Fodor
ČÜDOVITA MARIJA
Vajnina vertinja, tatica Nartek, si zvöjn dela zatok kaj drügo tü privauščijo. Zame so tü zavole meli cajta. Dosta vse so mi pripovejdali. Nameje najbole zgrabila paut v Marijacel.
“Že sam dvakart odla, dapa tak me je nika vleklo, naj pá dem. Sto vej, kak de mi zdravdje slüžilo, leko ka več nikdar nemo mogla titi. Varaški pa trauštjarski gospoud so prešnji keden vküpnapelali paut v Marijacel.
Tisto lepoto, ka tam leko videti, je nej mogouče pau dneva dojzopoditi. S trejmi tomi je ena velka cerkev, stero so že ponauvili, s prednji oltarom pa vmau delajo. Dosta spominov si človek leko küpi. Trno je gorzdignjeno vöro gledauč. Vsakši dvej vöri mešo slüžijo v vsikšefele rejči. Leko smo sé spovadavali tak Vogrski kak slovenski. V tau cerkvi je takšna lepoto pa vrejdnost, ka tau nej mogouče taprajti. Oltari, kejpi, soborge.
V	tau cerkvi je kejp o čüdoviti Mariji. Gda je prej gnauk cerkev čisto dojzgorejla, te so Marijin kejp na zraki vidli, steri so sé s šiftom vozili na maurdji. Tak pravijo, ka so Marijo tisti cajt angelge v nebese odnesli. Zatok tak na velke majo lidge te kejp pa tak vördjejo. Baug prej vse omogauči, vse včini, ka šké.
V	Spomin ene mlade dekle je pa eno srce vöpostavleno s pantlikom kauli zvezano. Ta mlada dekla je prej na tauvaje prišla. Tej so go pejnaze prosili, ona pa nej mogla dati, ka nej mejla. Te so go tauvaji pitali, kama dé. Dja, ona prej Mariji srcé nesé. Te so go pa gorvrezali, so ji srcé vövzeli pa nut v förtog djali, aj samo nese Mariji. Ta dekla je prej eške taprišla, gda je v cerkev nutstaupila, je mrla. Njej v Spomin sé je pa zglaso velki zvaun.
Moji stariške so furt gučali, ka so sé te zgodbe zaistino zgodile.
Vöro gledauč, steri eške vördjamo, je strašno veseldje pa radost, ka tau djeste na taum svejti!
Porabje, 31. julija 1997
OTROŠKI SVET
Pogovor s študentko v Ljubljani Agí Hanžek
RESN1 ŠTUDIl SE BO ŠELE ZACEL
Zadnje čase študira na fa-kultetah v Sloveniji premalo študentov iz Porab-ja. Kljub temu da za-gotavlja Ministrstvo za šolstvo Porabcem vsako leta pet štipendij, sé dijaki ob Rabi težko odločajo za študij v Ljubljani ali Maribora, čeprav tudi njihovo pomanjkljivo znanje slovenskega knjižnega jezika ni več ovira. Namreč prvo leto v t.i. 0-letniku obiš-
čejo samo tečaj slovenskega jezika in šele potem sé vpišejo na fakulteto.
Lansko leto sta začeli študirati v Ljubljani dve dijakinji monoštrske gimnazijo Agi Hanžek in Amanda Horvat. Agi sé spomnim še kot osnov-nošolke in članice lutkovne skupine na Gomjem Seniku. Bila je želo drobceno dekle, tudi želo občutljiva, tako so na vajah ali pred nastopi v njenih očeh nekajkrat za-bleščele tudi solze. Spomnim sé pa tudi njenega prijetnega glasu, čiste, razločne slovenske izgo-vorjave v igrah Hiša tete Barbare in v Ujeti pes-mici.
Agi Hanžek sé je pred kratkim vmila iz Ljubljane, po končani celo-letni šoli slovenskega jezika. Tudi izpit iz aktivnega znanja slovenščine je narodila. O njenih izkušnjah, doživetjih sem jo spraše-vala.
Kakšna je bila šola slovenskega jezika? Odkod so bili študent-je?
“Bili smo pravzaprav iz vsega sveta, bili so mlajši in tudi starejši ljudje. Bila je recimo starejša gospa iz Egipta, ki živi že 30 let v Ljubljani z možem. Bili so še študentje s Kitajske in iz Zdrüženi držav Amerike. Spoznala sem želo zanimive ljudi.”
Imaš mogoče tudi kakšne prijatelje med njimi?
“Ja, spoznala sem eno punco iz ZDA. Tudi ona bo ostala v Ljubljani in študirala pravo, kakor tudi nekatere Ukrajinke.” Torej ste bili želo pisana druščina. Ali ves mogoče zaradi kakšni vzrokov so sé ti ljudje učili slovensko? “Ja, nekateri zaradi na-daljnjega študija, nekateri zato, ker imajo moža ali ženo iz Slovenije, nekateri zaradi slüžbe. Bili so pa tudi taki, ki jim je tö bila ”zabava", ker nišo imeli kaj dragega početi." Lani na začetku ok-tobra si odšla v Ljubljane. Kako si sé znašla?
“Na začetku je bilo malo težko tudi zaradi jezika. Sicer sem govorila slovensko, a ne preveč dobra, ne preveč tekoče. Potem sem sé kar hitro navadila in je že šlo. Tudi v študentskem naselju, v našem bloku, v našem
”štuku" so bili želo prijazna hitro smo sé sprijateljili."
S kolegico Amando stanujeta Skupaj?
“Za ”cimro" imam Amando. Na začetku sva mislili, da bo boljše, če bova Skupaj, kajti nikogar nisva poznali. Zdaj že misliva, da bi bilo bolje, če bi imeli za sostanovalko Slovenko iz Slovenije, ker bi več vadili slovenščino. Kajti ko sva midve Skupaj, sé ponavadi pogovarjava madžarsko."
Kaj pa Ljubljana? “Ljubljane je v redu. Ni preveliko mesto. Če česa nisva našli, sva vprašali, tako, da sé nisva zgübili.” Kdo vama je na začetku pomagal? “Lahko sva sé obmili na Ministrstvo za šolstvo. Veliko so nama pomagali tudi sostanovalci v bloku. ” V prvem oz. 0-letniku pravzaprav nisi imela drugih obveznosti, kot da si obiskovala celo-letno šolo slovenščine. Kako je zgledal tvoj dan?
“Zjutraj smo šli v šolo, kjer smo bili do enih. Ponavadi smo dobili doma-čo nalogo, tö smo popodne naredili. Veliko-krat smo šli v knjižnico na fakulteti. Dosti sva brali. Zvečer smo šli z ostalimi na kakšne prireditve, piknike.”
Kaj pa domotožje?
“Na začetku sva imeli domotožje. Potem sva sé pa navadili. Ni bilo tako hudo, saj sva tudi v srednji šoli bili v dijaškom domu in sé navadili, da sva prihajali domov le ob koncu tedna. Iz Ljubljane prihajamo mesečno enkrat.”
Agi sé je po končani celoletni šoli slovenskega jezika odločila za slovenščino kot samostojni študij. Tudi tö mi je za-upala, da - če ji bo študij uspeval - bi sé rada uk-varjala tudi s preva-janjem. To jo namreč že od nekdaj privlači.
M. Sukič
Slavica Remškar
NAGAJIVEC
Bil je topel junijski večer. Kresni večer. Človek, ki mu na kresno noč - ne da bi vedel - pade v čevlje praprotno seme, lahko razume govorico vseh bitij. Ko se je Nika vračala z očetom iz gozda, se ji je zgodilo prav to! Ne da bi čutila, ji je padlo nekaj majcenih praprotnih semen v levi čevelj. Tako, doma sta. Oče odnese nabrane borovnice v hišo, Nika pa ostane še malo zunaj. Okrogla luna sije na vrt, da je ves srebrn. Kaj? Na gredici nekdo vrešči z ostrim glaskom.
“Solata je kosmata, solata je kosmata!”
“Nisem kosmata, ne. Gladka sem,” se upira drug glasek, mehak kot solatni list.
Prvi pa spet zavrešči: “Solata nima brata. Solata nima brata!”
Mehki glas se razhudi: “Imam. Ja, ja, ja imam ga. Moj bratec je radič, da veš. Korenček zoprni, utihni.” Korenček si najde novo žrtev: “Por je nor. Hoho-hoho! Porček - norček!!!”
Por se ne da. Dostojanstveno pove: “Por gre gor. To je prava pesem zame, ki rastem gor proti nebu, ne pa kot ti, korenček, ki se skrivaš v zemlji in blebetaš neumnosti.” Korenček ne da miru: “Repa ni lepa. Hahahaha!”
“Zdaj res še nisem, ko imam samo nekaj obgrizenih listkov. Boš videl, ko se odebelim, bom imela rožnat in bel obražček. Kot Sneguljčica bom. O! Repa bo lepa!” Repa skoraj zapoje, tako je navdušena nad sabo.
“Radič je hudič, pridanič, fičfirič...” sam pri sebi gode tečni korenček in si izmišljuje novo pesem nagajivko. Kako bo zadovoljen, če bo spet koga spravil ob živce! Nika pomisli: “Tak je, kot nekateri otroci v našem razredu. ”
Korenček pa se neutrudno dere: “Zelje se v samokolnici pelje! Peteršilj je grši od strašil! Peteršilj se boji gnojnih vil! Cvetača ljubi hrošča rogača! Čebula - smrdula!”
Z vseh gredic je slišati užaljene rastline: “Ne, ni res!” “Pa kaj potem!” “Kaj te briga!” “Ne smrdim, ampak dišim...” Nika se nagne čez vrtno ograjo: “Kako si ti čudovito hudoben, korenček. A ne, nič ni lepšega, kot če si z vsemi skregan?”
Korenček je presenečen: “Tttti meee sliiišiiiš! Kkkaaaajjjj pppraviš?”
“Te pač slišim. Pravim, da je imenitno, če si z vsemi skregan in da te nihče ne mara. A mogoče ni?” reče Nika. “Ne vem,” zamomlja korenček in zardi kot rdeča pesa, čeprav je drugače oranžen.
“Daj, izmisli si zafrkljivko za fižol. Kako ga moreš pustiti pri miru?”
“Aaaa, hm, hm, hm. Čakaj. Jo že imam: Fižol leze na kol.”
“Ta je dobra. To je res!” ploska fižol “Ampak pravilno se reče mojemo kolu palica, prekla, fižolovka... Pa nič hudega. Fižol leze na kol. Prekrasno.”
Korenček obstane z odprtimi usti. Da je kdo zadovoljen z njegovimi pesmicami! To je novo. Prijeten občutek. Poskuša daije: “Peteršilj je prijatelj dobrih vrtnih vil.”
In peteršilj je navdušen, Niki pa se celo zazdi, da je za trenutek videla dobre vrtne vile, ki se sklanjajo nad rastline in jih spravljajo spat kot mamice svoje otroke.
“Cvetača cveti - to me srčno veseli,” vzklikne korenček. Cvetača se smeje.
“Saj si pravi pesnik,” je navdušena Nika. “Gotovo si lahko izmisliš tudi pesmico zase. Zdaj grem noter. Lahko noč vsem.”
Korenček je postal priljubljen vrtni pesnik. Ampak ker si je Nika pred pragom sezula čevlje in stresla iz njih kamenčke, zemljo, suhe liste in bilke, je zgubila tudi praprotno seme. Ni razumela, kaj si z laježem pripovedujeta sosedova psa, niti kaj mrmra njena mačka. In nikoli ni izvedela, kakšno pesmico si je zase izmislil nagajivi korenček. Gotovo lepo.
Porabje, 31.  1997
RAZPIS NATEČAJA
Manjšinski oddelek Ministrstva za kulturo in prosveto razpisuje natečaj za podporo manjšinske založniške dejavnosti v 1. 1997.
S tem želimo podpirati izdajanje literarnih ali po-ljudno-znanstvenih del (recimo koledarjev, letopisov) manjšinskih skupnosti. Dela so lahko objavljena v manjšinskih jezikih ali dvojezično.
Natečaja se lahko udeležijo državne manjšinske samouprave in Organizacija Rusinov ter Kulturno društvo Ukrajincev na Madžarskem.
Konkurirajo le že pripravljena dela, kajti k natečaju je treba priložiti popoln rokopis, izjavo založnika o namenu, osnutek proračuna ter priporočilo jezikovnih in strokovnih lektorjev. Rok objave omenjenih del: 31. julij 1988.
(Ne more konkurirati tisti natečajnik, ki ni opravil obračuna za letošnje letoJ Rok: 15. september 1997.
Obravnava: 30. september 1997.
Natečaje bo obravnaval Narodnostni uredniški svet. Zamujenih natečajev oz. natečajev s pomanjkljivostmi ne upoštevamo.
PÁLYÁZATI FELHÍVÁS
A Művelődési és Közoktatási Minisztérium Kisebbségi Főosztálya pályázatot hirdet a magyarországi nemzeti kisebbségi könyvkiadás 1997. évi támogatására. A pályázat célja a Magyarországon élő nemzetiségek iro* dalmi alkotásainak, ill. az adott kisebbség körében közérdeklődést kiváltó ismeretterjesztő művek (pl. kalendáriumok) anyanyelvű, illetve kétnyelvű megjelentetésének támogatása. Pályázatot az országos kisebbségi önkormányzatok, a Magyarországi Ruszinok Szervezete és a Magyarországi Ukránok Kulturális Egyesülete nyújthatnak be. Pályázni csak befejezett, kész művel lehet. A pályázathoz csatolni kell a kész kéziratot, a mű megjelentetésére vonatkozó kiadói szándéknyilatkozatot, a kiadás költségeire vonatkozó kiadói kalkulációt a tervezett példányszám megjelölésével, továbbá nyelvi-irodalmi szakértő ajánlását. A támogatás feltétele, hogy a támogatott mű 1998. július 31-ig kiadásra kerül.
Nem nyújthat be pályázatot az, aki az MKM-mel szembeni esedések elszámolási kötelezettségének nem tett eleget.
Benyújtási határidő: 1997. szeptember 15.
Elbírálás: 1997. szeptember 30.
A pályázatokat a Nemzetiségi Szerkesztői Tanács bírálja el. A határidő után beérkező pályázatokat, illetve a hiányos pályázatokat nem áll módunkban elfogadni.
Ka je velko?
Naša Roza sé je oženila. Gda so sé na zdavanje pripravlali, kak kak nej, ženin je samo te vpamet vzeo, ka nejgva draga Roza sploj velke noge ma. Včasin ta leti k tašči pa go pita: “Draga ženska, Zakoj moja Roza takše velke noqe ma?”
Tašča pa etak: “Vejš, dragi moj sin, tau je tak, ka gda je mala dekličina bila, je dosta bausa ojdla v pejški.” Po gostüvanji par dni pa mladi mauž etak pravi svojoj tašči: “Cüte, moja draga tašča! Zatok bi mi tau pred ženitvijo tü leko ovadili, ka je vaša čerka, Zdaj že moja žena tistoga reda napona v pejški sejdla tü.”
Pripravlanje na bal
Lejpa Irena sé je etognauk na bal pripravlate. Sploj lepau sé je vönamazala, vönafiksala pa sé te na-pautila. Poklonila sé je starišom, gda go je mati nazaj zvala, pa ji etak pravila:
NIKA
ZA
SMEJ
“Irena, kak sam gledate, ti si si pa pozabite lačice nase djati.”
Naša Irena pa: “Mama! Pa ti si vato v vüje deješ, gda deš na kakši koncert?”
Sto je pa kriv?
Naš Laci je etognauk k doktori üšo, nej sé je dobra čüto. Gda ga je doktor zvižgalivo, ma etak pravo: “Vašomi betegi je alkohol kriv.”
Laci pa: “Na, vidite, doktor. Ge sam že tau davnik vedo. Lepau vam zavalim. Vi ste prvi človek, šteri ne krivite namé za volo mojga betega.”
Nevola
Naš doktor pa Pištak sé srečata. Doktor je tak žalosten pa brez volé, ka ga Pištak pita: “Gospaud doktor, ka pa je? Kakša nevola je ali ste betežni?”
Doktor pa: “A, vraga sam betežen. Nevola je tau, ka sam bio na dopusti pa te norlavi namestnik mi je vsakšoga takšoga betež-noga zavračo, šteri sé je za pejnaze vračo.”
Veseldje v
t v* •
držini
Naš Gustek pa Rudi sé srečata v Varaša pa si etak prpovejdata: “Gustek,” pita Rudi, “komi sé pa tak radüješ pa veseliš?”
Rudi pa: “Velko veseldje me zaodi v držini.”
“No, fajn. Leko ka ti žena dejte čaka?” pita Gustek. Rudi pa: “Nej, nej. Na dva kedna bosta s taščov vred šle na Balaton.”
I. B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS. št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.