Didakta maj 2015 49 VPLIV ŠOLE NA DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK / Simona Cokan, prof. slovenščine in sociologije / OŠ Juričevega Drejčka, Ravne na Koroškem Članek je usmerjen v preučevanje, ugotavljanje in predstavitev, zakaj in kako je šola pomembna za duševno zdravje otrok. V tem okviru igra bistveno vlogo teorija sistemov, natančneje otrokov ekosocialni sistem, ki poudarja vpliv enega dela sistema na drugega. Podrobneje je preučevan vpliv šole kot varovalni dejavnik duševnega zdravja kot tudi ugoto- vitve, kako lahko šola povzroča pritiske, stiske otrokom, težave s samopodobo in zaupanjem vase. Predstavljena je tudi storilnostna naravnanost našega šolskega sistema, ki nosi del odgovornosti pri oblikovanju negativne samopodobe in psihičnih preobremenitev, ter kako šolski uspeh/neuspeh vpliva na duševno zdravje otrok. V nadaljevanju je predstav- ljena opredelitev in analiza samopodobe najstnikov v konkretnem šolskem prostoru, navedena so ključna spoznanja, nakazujoče smernice k izboljšavi obstoječega stanja v smislu zagotavljanja večje uspešnosti, duševnega zdravja, zado- voljstva in posledično izgrajevanja pozitivne učenčeve samopodobe kot del učiteljevega dela oz. poslanstva. OPIS OZIROMA OPREDELITEV PROBLEMA Šola je poleg družine najpomembnejši dejavnik, ki intenzivno in dolgotrajno poseže v otrokovo življenje – vpliva na otrokovo doživljanje in njegov psiho- socialni razvoj. V večji ali manjši meri vpliva na njegovo oblikovanje in razvoj interesov, na oblikovanje in vzdrževa- nje ugodnih socialnih stikov, na pri- dobivanje spretnosti za obvladovanje najrazličnejših življenjskih situacij in z vsem tem sooblikuje tudi otrokovo samopodobo. V skladu s teorijo siste- mov nam JE pri ugotavljanju vloge šole v otrokovem življenju v pomoč ekosocialni pristop (Mikuš Kos 1991), ki predpostavlja, da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosoci- alni razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi. Bistvena je ugotovitev, da motnje v enem delu sistema vplivajo na druge dele sistema. V članku so preučevane lastnosti šole kot varoval- ni ali ogrožajoči dejavniki duševne- ga zdravja otrok, značilnosti našega šolskega prostora, ki se kaže kot še zmeraj preveč storilnostno naravnan, kako šolski uspeh oz. učna neuspešnost vpliva na duševno zdravje otrok, še posebej otrok s posebnimi potrebami, pristopi k preprečevanju učne neuspe- šnosti in varovanja duševnega zdravja s poudarkom na vplivu samopodobe na učenje. V skladu s tem je izveden tudi empirični del naloge, kjer se pre- ko vprašalnika poskuša zarisati profil oz. pogled v samopodobo najstnikov s posebnimi potrebami oz. učencev od 6. do 9. razreda osnovne šole, ki izva- ja prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Na podlagi analize odgovorov sledi sinteza oz. ugotavljanje kompleksne- ga stanja in nakazujoče možnosti k izboljševanju samopodobe, učnega okolja ter učinkovitosti doseganja uč- nih ciljev. ŠOLA IN DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK Mikuš Kos (1991, 9) duševno zdrav- je opredeljuje kot zbir naslednjih kategorij: kot osebno zadovoljstvo in srečo, − kot zmožnost vzdrževanja dobrih − medosebnih odnosov, kot uspešnost pri delu, − kot sposobnost obvladovanja ži- − vljenjskih izzivov in nevšečnosti, kot osebnostno rast. − Šola s kakovostjo svojega dela določa pomemben del otrokovega oz. mla- dostnikovega življenja, in to v razvoj- nem obdobju, ki je zelo pomembno za oblikovanje osebnosti. Vloga osnovne šole izhaja iz naslednjih formalnih in vsebinskih značilnosti njenega delo- vanja (Mikuš Kos 1991, 10): vsi otroci so po zakonu dolžni obi- − skovati osnovno šolo; vsak otrok preživi v šoli vsaj osem − let; za otroka je šola fizični in socialni − prostor s številnimi izredno po- membnimi odnosi in dogajanji; šola je otrokovo prvo »delovno me- − sto«, ki ga osem ali devet let ne more zamenjati, kjer oblikuje svoj odnos do delovnih obveznosti in nalog; v šoli otrok razvija odnos do pridobi- − vanja znanja in novih spoznanj; šola vsebuje številne pozitivne in − varovalne dejavnike psihosocialne- ga razvoja, ki nekaterim otrokom vsaj delno nadomestijo družinske neustreznosti in primanjkljaje; šola pa lahko vsebuje tudi števil- − ne ogrožajoče dejavnike in je za mnoge otroke vir hudih stresov in številnih stisk, iz katerih se poraja- jo psihosocialne in psihosomatske motnje. VLOGA ŠOLE OZ. NJEN VPLIV NA OTROKOV PSIHOSOCIALNI RAZVOJ Mikuš Kos (1991) navaja, da je med novimi teoretičnimi pogledi, ki omo- gočajo dobro razumevanje vloge šole v otrokovem življenju, ekosocialni sistem, ki izhaja iz teorije sistemov. Osnovna predpostavka je, da je za otrokovo duševno zdravje in njegov psihosoci- alni razvoj pomemben celoten otrokov življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi (otrokov ekosistem). Nedvo- mno je med njimi najpomembnejša družina. Vendar so za počutje, vede- nje in razvoj poleg družine pomemb- na še druga življenjska okolja: vrtec, šola, skupina vrstnikov, dejavnosti v prostem času… (Mikuš Kos 1991). V skladu s teorijo sistemov je ugotovi- tev, da motnje v enem delu sistema vplivajo na druge dele sistema. Pri otroku, ki ima težave v šoli, običajno razmišljamo o tem, kako neugodni družinski dejavniki vplivajo na njegovo delovanje v šoli. Znano je na primer, da se otrokov šolski uspeh poslabša, če se starši razvežejo. Toda tudi šolske 50 Didakta maj 2015 težave vplivajo na družinsko ozračje in družinske odnose. Zaradi otro- kovega šolskega neuspeha so starši obremenjeni, zaskrbljeni, družinsko ozračje postane napeto, poslabšajo se odnosi med starši in otrokom, starši pritiskajo na otroka, ga kaznujejo… Motnja v šoli se prenaša tudi na otro- kov prosti čas. Starši otroka omejujejo v igri, druženju z vrstniki, športnih dejavnostih, torej motnja prestopi iz sistema šole v sistem družine in sistem prostega časa. Iz vsega navedenega lahko povzamemo: otrokovo duševno zdravje in njegov − psihosocialni razvoj sta odvisna od celotnega otrokovega življenjskega okolja – v tem okolju ima šola po- sebno mesto; šola se povezuje z drugimi sistemi in − ugodno ali neugodno vpliva na do- gajanje v drugih sistemih – za otroka je zlasti pomemben odnos med siste- moma šola in družina. ŠOLA KOT VAROVALNI DEJAV- NIK DUŠEVNEGA ZDRAVJA Številne raziskave so ugotovile, da je šola lahko varovalni dejavnik pri otroku, ki je izpostavljen kronično ne- ugodnim družinskim razmeram. To je lahko dober odnos z enim od učiteljev, sprejetost v skupini vrstnikov, uspeh pri kakem učnem predmetu, zadovolj- stvo in uspešnost v kaki šolski interesni dejavnosti, dober šolski uspeh… Mikuš Kosova (1991) navaja šolo kot varoval- no okolje pri osamosvajanju in vključe- vanju otroka v skupino vrstnikov (torej v zunajdružinsko okolje) pri čezmerno varovanem otroku (pretirano naveza- nem na dom in zaradi tega nesamo- stojnem). Šola tudi nadzoruje otroke in s tem preprečuje izpostavljenost marsikateremu neugodnemu vplivu – zmanjšuje priložnosti za brezdelno pohajkovanje, neustrezno socialno ve- denje, vključevanje v disocialne klape. Varovalna vloga šole je tudi v prepre- čevanju ali prekinjanju verižnih reakcij, ki sledijo otrokovi prizadetosti zaradi neugodnih družinskih, bolezenskih ali drugih vzrokov. Razumevajoč odnos učitelja lahko veliko pomaga otroku v času družinskih kriz – šola in učitelji lahko zapolnijo del otrokovega življe- nja z ugodnimi izkušnjami, varnostjo, optimizmom, občutkom, da je življenje vredno življenja. Če povzamemo, kakovostna šola in dobra šolska izkušnja sta pomembna zaščitna dejavnika, pri tem izpostavlja- mo naslednje varovalne vplive (Mikuš Kos 1991, 25): učiteljeva osebnost, − socialna in organizacijska struk- − tura šole, razredno ozračje, − odnosi otrok – skupina, otrok – so- − šolec, otrok – učitelj, drugi ljudje (npr. hišnik) in druga − dogajanja v šoli. ŠOLSKI PRITISKI, STISKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK Mnogi otroci doživljajo v šoli številne stiske in pritiske, ki prizadevajo njiho- vo duševno zdravje, ob tem pa velja opozoriti, da stresov ne doživljajo v šoli le slabi učenci, doživljajo jih tudi številni dobri učenci (Mikuš Kos 1991, 26). Za zelo ambiciozne pomeni sle- herna preizkušnja in ocena znanja čustveno vznemirjanje, povezano s tesnobo. Hude pritiske in strah v šoli lahko doživlja tudi otrok, čigar starši postavljajo predenj nedosegljive oz. težko dosegljive zahteve glede ocen. Ob tem pa Mikuš Kos (1991) opozar- ja, da kadar govorimo o šolskih stre- sih in vplivu šole na duševno zdravje otrok, je treba ocenjevati delovanje šole v sklopu celotnega otrokovega življenjskega prostora – v povezavi z delovanjem družine pa tudi širšega družbenega prostora. Znamenja stiske oz. otrokova čustvena prizadetost se pokaže kot (Mikuš Kos 1991, 29): žalost, tesnoba, odsotnost veselja − do življenja, depresivnost, strah; telesno slabo počutje, motnje tele- − snih funkcij, psihosomatske težave, utrujenost; odklon razvoja; − socialno neustrezno vedenje, ve- − denje, ki ima neugodne učinke na druge; motnje na delovnem področju, po- − manjkanje motivacije. ZNAČILNOSTI NAŠEGA ŠOL- SKEGA PROSTORA V KORE- LACIJI Z UČENČEVO SAMO- PODOBO IN UČNO USPEŠNO- STJO/NEUSPEŠNOSTJO Bečaj (1999) potrjuje ugotovitve Mikuš Kosove (1991), da družbena dogaja- nja, usmeritve in vrednote prispevajo k pritiskom, ki so jih deležni otroci in mladostniki v času šolanja. Namreč v našem šolskem sistemu prevladuje storilnostna naravnanost, ki je obenem tudi značilnost širšega socialnega oko- lja oz. značilnost slovenske kulture. Be- čaj (1999, 173) predstavi podatke razi- skave iz leta 1995, ki govori o tem, da 85 odstotkov naših otrok v starosti od 9 do 11 let kaže znake čustvenega stresa (bolečine v trebuhu, prsnem košu, gla- voboli, motnje spanja, razdražljivost). S temi podatki se ujemajo odgovori osnovnošolcev 6. in 7. razreda, ki jih v svoji raziskavi navaja Resman (Resman in drugi 1999), in kažejo na težave otrok s samopodobo in zaupanjem vase, kar gre z roko v roki s pogosti- mi znaki čustvenega stresa. Podatek Zavoda RS za zaposlovanje je zaskr- bljujoč, namreč dobra četrtina naših otrok ostane brez končane poklicne izobrazbe. (Magajna 1999) poudarja, da se zaradi nedokončane izobrazbe in brezposelnosti vedno več učno neuspe- šnih otrok znajde na socialnem obro- bju. Zato je učna neuspešnost lahko za posameznika usodnejša od nekaterih drugih motenj (Magajna 1999, 181). Iz omenjene raziskave tudi sledi, da je šolska svetovalna služba poleg poklic- nega svetovanja najbolj obremenjena z učno in vedenjsko problematiko. Iz tega lahko sklepamo, da sta v ospredju prizadevanj naše šole predvsem učna uspešnost in vedenje otrok. Podatki prav tako kažejo, da je doživljanje nesreč- nosti kot tudi zadovoljstva pri naših otrocih najpomembneje povezano s šolsko uspešnostjo. Presenetljiv je tudi podatek (Bečaj 1999, 175), da učenci in dijaki vzroke za svojo neuspešnost vidijo predvsem v lastni nekompeten- tnosti, ne pa npr. v preobremenjenosti s snovjo, predolgim urnikom, nači- nom dela v šoli… Bečaj tako poudarja, Didakta maj 2015 51 da rezultati in njihova interpretacija kažejo na to, da nekatere značilnosti populacije niso nujno odvisne od po- sameznih formalnih organizacijskih ukrepov ali konkretnih kurikularnih prijemov (prepričanja in vrednote, ki prevladujejo v jedru kulture so močnej- še) in njihovo spreminjanje ne prinaša nujno izboljšanja samopodobe. Tudi čustvena obremenitev naših otrok ni le posledica šolskega sistema, ampak ima pri tem svoj vpliv tudi pritisk staršev na otroke in njihova zahteva po uspe- šnosti kot tudi splošno razpoloženje, s katerim je poudarjen pomen posa- meznikove šolske uspešnosti. Posebej je vredno opozoriti tudi na to, da je treba učno uspešnost obravnavati kot pomemben varovalni dejavnik in da v primeru, ko so pri otroku prisotni ogrožajoči dejavniki (specifične dru- žinske razmere), deluje uspeh v šoli varovalno in otroka ščiti pred pogla- bljanjem čustvene in vedenjske mote- nosti (Magajna 1999). Različne načine preprečevanja šolske neuspešnosti zato prištevamo k prizadevanjem za varo- vanje in promocijo duševnega zdravja otrok in mladostnikov. SAMOPODOBA – OPREDELITEV IN VPLIV NA DUŠEVNO ZDRAV- JE OTROK – EMPIRIČNI DEL Abraham Maslow trdi, da so zdravi medsebojni odnosi in visoka stopnja samozaupanja osnova vsake vrste uče- nja (povz. po Weare in Gray 2000). B. Youngs (2000) opredeli samopodobo kot odnos do sebe. To je vrednost, ki jo pripišemo samim sebi (je sesta- vljena slika lastne vrednosti). Samo- podoba je vsota samoučinkovitosti in samospoštovanja (Youngs 2000, 12). Poznamo šest ključnih področij zdra- ve samopodobe: fizična varnost − : varnost pred fizič- nimi poškodbami; čustvena varnost − : odsotnost zastra- ševanja in strahov; identiteta: − vprašanje – Kdo sem jaz?; pripadnost − : občutek pripadnosti; kompetentnost − : občutek usposob- ljenosti; poslanstvo: − občutek, da ima življe- nje svoj smisel in pot. V nadaljevanju je predstavljen empi- rični del članka, ki je usmerjen v ugo- tavljanje samopodobe pri otrocih s po- sebnimi potrebami v šolskem okolju, s katerim sem vsakodnevno neposredno povezana – gre za šolo s prilagojenim izobraževalnim programom z nižjim izobrazbenim standardom. Pozitivna samopodoba je namreč osnova za zdravo rast in razvoj vseh otrok, to še toliko bolj velja za prikrajšane, neuspe- šne učence. Vprašalnik je oblikovan na podlagi šestih ključnih kategorij, ki nam pomagajo pri ocenjevanju 52 Didakta maj 2015 samopodobe pri otrocih oz. najstni- kih od 6. do 9. razreda. V raziskavo je bilo vključenih 15 učencev v starosti od 11 do 16 let. ANALIZA REZULTATOV IN IN- TERPRETACIJA ODGOVOROV Najboljši vpogled v samopodobo otrok bomo dobili, če pogledamo vsako kategorijo posebej, ob tem bomo po- sebno pozornost namenili otrokom, ki imajo v posameznih kategorijah več kot tri negativne odgovore, kar naka- zuje, da je to področje, kjer se otrok počuti negotovega. V tej kategoriji imata dva otroka več kot 3 negativne odgovore, ki se nanašajo na odsotnost občutka var- nosti v določenih razredih na šoli kot tudi v domači soseski. Oba otroka tudi domače okolje zaznavata kot okolje, v katerem ju starši ne vzgajajo v duhu pravičnosti v skladu z občeveljavnimi vrednotami. Otroka tudi opozarjata, da ne sprejemata vedno dobrih odločitev, ki vplivajo na zdravje njunega telesa, ter hodita pogosto k zdravniku zaradi glavobola in bolečin v trebuhu. 87 % učencev v šoli občuti fizično varnost, kar pomeni, da se lahko bolj uspešno, sproščeno spopadajo z vsakdanjimi izzivi učenja, saj otrok ne more biti uspešen učenec, če ne občuti varnosti v svojem okolju. V tej kategoriji imajo 3 učenci več kot 3 negativne odgovore. Vsi sporočajo, da se ne znajo spopadati s stresom in pritiski, glavni stres in negotovost jim predstavlja strah pred tem, da ne bodo zmogli vseh obveznosti opraviti dobro. Prav tako sami sebe ne doži- vljajo pozitivno v pomenu, da bi si zaupali, se pohvalili za dobro opra- vljeno delo. Ti otroci nimajo razvitega notranjega pozitivnega govora, njiho- va predstava o sebi je odklonilna. Na tej točki bo potrebna intervencija šole v smeri učiteljevega spodbujanja pri utrjevanju učenčevega samospošto- vanja, saj je predstava o samem sebi eden od temeljev našega duševnega in čustvenega zdravja, prav tako pa tudi vpliva na intelektualne sposobnosti. 80 % učencev pa se čutijo čustveno varne, občutijo varnost pri izražanju idej in tudi varnost pri delanju napak, pogosto se lahko svojim napakam tudi nasmejejo. V tej kategoriji ima kar 5 učencev več kot 3 negativne odgovore. Vsi izražajo željo, da bi raje bili kdo drug. Niso zadovoljni s svojim videzom, svojim telesom in pogosto mislijo, da bi bili srečnejši, če bi imeli več prijateljev, več denarja, več materialnih dobrin. Ob tem je treba poudariti, da naša kul- tura izrazito poudarja zunanji videz, telesna privlačnost je močno zaželen cilj. V tem razvojnem obdobju so za- nje tudi oblačila zelo pomembna in otroci, ki se ne oblačijo kot njihovi vrstniki, se počutijo drugačne, gojijo Didakta maj 2015 53 negativna občutja do sebe. V tem ra- zvojnem obdobju otroci pripisujejo zunanjosti pomemben del identitete. Na podlagi teh odgovorov se kaže na šoli potreba po večji in učinkovitejši pomoči otrokom pri razvijanju pozi- tivnega odnosa do fizičnih sprememb, do vpogleda v značilnosti razvojnega obdobja, ki ga preživljajo. 67 % učen- cev pa se dobro počuti v svoji koži, verjamejo, da so nekaj posebnega in vredni pohvale. Brez težav tudi drugim podarjajo komplimente. V tej kategoriji imajo trije učenci več kot tri negativne odgovore. Nimajo veliko dobrih prijateljev, čutijo se izo- lirane od vrstnikov ter ogrožene od tistih, ki se jim rogajo ali kako dru- gače načenjajo njihovo samozavest. Problemi pri odgovorih so vezani zlasti na potrebo učencev po prijateljstvu z vrstniki. To lahko interpretiramo z dejstvom, da je v adolescenci družba vrstnikov glavni vir povratnih infor- macij o samospoštovanju. Glede na ta spoznanja moramo na šoli obliko- vati več aktivnosti, da se bodo mladi lahko učili medosebnih in socialnih spretnosti, ki jih potrebujejo za obli- kovanje in ohranjanje prijateljstev (od razvijanja zavedanja različnosti dru- gih, razumevanja narave prijateljstev, itd.). 80 % učencev se počuti poveza- nih s sovrstniki, vrstniki s pogledi in razmišljanji utrjujejo posameznikovo samozaupanje, sposobni so deliti in sodelovati z drugimi. V kategoriji kompetentnosti imajo štirje učenci več kot tri negativne od- govore. Največ težav imajo s tem, da ne zaupajo v svoje sposobnosti, po- udarjajo svoje slabosti in neuspehe, ne čutijo se, da bi bili sposobni soo- čanja z življenjskimi izzivi. Bojijo se neuspeha in so nemočni pri reševanju problemov. Na šoli bo treba bolj siste- matično pomagati učencem občutiti kompetentnost, namreč prepričanje o lastni sposobnosti učenca motivi- ra in vpliva na njegovo učno pripra- vljenost. Treba bo povečati učenčevo prizadevanje, kar lahko storimo npr. s pohvalo prizadevanja, spretnostmi učinkovitega reševanja problemov (sestavljenega iz štirih faz, gl. Youngs 2000, 93), spoznanjem, da je treba delo nadaljevati in ne odnehati, ko naletimo na težave. 73 % učencev se čuti uspešne, sposobne na nekem področju, sprejemajo področja, kjer imajo težave, hkrati pa si prizadevajo, da bi bili drugje uspešni. Uspeh jih spodbuja k razreševanju novih ovir. V kategoriji poslanstva, smisla imajo trije učenci več kot tri negativne odgo- vore. Čutijo, da njihovo življenje nima smisla, ne verjamejo, da bodo v življe- nju dosegli, kar si želijo, pogosto od življenja sploh nimajo ne pričakovanj in ne ciljev, ne veselijo se prihodnosti in niso zadovoljni s svojim sedanjim življenjem. Ti podatki so skrb zbuja- joči, namreč občutek smiselnosti nam daje notranjo moč in zavedanje, da ima naše življenje pomen in da se je vredno potruditi. Otrok, ki v svojem življenju ne vidi smisla, je ravnodušen, brez ciljev, pogosto na dobri poti, da se pridruži slabi družbi in nemalokrat za svojo nesrečo krivi svojo okolico. Nuj- no je, da kot učitelji delamo na tem, da pomagamo otrokom najti smisel in smer v svojem življenju, da z našo pomočjo ugotovijo, kaj je vredno tru- da, da skupaj načrtujemo aktivnosti, ki jih bodo pripeljale do ciljev. 80 % učencev ima občutek, da ima življenje smisel, da so koristni, s tem v zvezi je korelacija otrokovega izobraževanja oz. učnega uspeha. Otrok je bolj mo- tiviran, zboljša se mu učni uspeh, je bolj samozavesten in prijateljski. ZAKLJUČEK Z REFLEKSIJO Na podlagi predhodno obravnavanih poglavij lahko strnemo oz. potrdimo naslednja spoznanja: šola predstavlja pomemben del − otrokovega življenja, kar izhaja iz njenih formalnih in vsebinskih značilnosti; pomembnost vloge šole potrjuje − tudi ekosocialni sistem (teorija sistemov) ob ugotovitvi, da je za otrokov psihosocialni razvoj, nje- govo duševno zdravje pomemben celoten življenjski prostor z vsemi sistemi in podsistemi; šola se povezuje z drugimi sistemi − in lahko vsebuje pozitivne oz. va- rovalne dejavnike psihosocialnega razvoja in s tem ugodno vpliva na dogajanje v drugih sistemih; šola lahko vsebuje ogrožajoče de- − javnike, je vir stresov, stisk – ob tem je treba ocenjevati delovanje šole v sklopu celotnega otrokovega ži- vljenjskega prostora; glede na opravljene raziskave ne − moremo biti zadovoljni s pogoji za dober razvoj duševnega zdravja otrok v našem šolskem prostoru – samopodoba naših otrok je slabša, kot bi si želeli; v našem šolskem prostoru še vedno − prevladuje storilnostna naravna- nost, ki se kaže tudi kot značilnost slovenske kulture – v ospredju pri- zadevanj naših šol sta učna uspe- šnost in vedenje otrok, prav tako pa je doživljanje nesrečnosti kot tudi zadovoljstva pomembno povezano s šolsko uspešnostjo; učno uspešnost je treba obravnavati − kot pomemben varovalni dejavnik, otroka ščiti pred čustveno obreme- nitvijo, krepi njegovo samopodobo, preprečevanje šolske neuspešnosti pa je tudi način varovanja in pro- mocije duševnega zdravja otrok; rezultati empiričnega dela so ponu- − dili vpogled v samopodobo otrok v konkretnem šolskem okolju, ob tem se je pojavila potreba po intervenciji spodbujanja učenčevega samospo- štovanja, potreba po večji pomoči otrokom pri razvijanju pozitivnega odnosa do fizičnih sprememb, s katerimi se težko spopadajo v ob- dobju adolescence; sistematično bo treba razvijati njihovo prepričanje o lastni sposobnosti, kompetentno- sti, jim pomagati pri učinkovitem spopadanju s problemi, predvsem pa jim pomagati najti smisel, cilje v življenju; nizki rezultati, ki so se stalno po- − javljali pri treh oz. štirih učencih na vseh šestih področjih učenčeve samopodobe, kažejo potrebo po svetovanju. Po posvetovanju oz. dogovoru s strokovnimi sodelavci bi kazalo v prihodnje v oblikovanje otrokove pozitivne samopodobe in njenega vpliva na duševno zdravje otrok sistematično vključiti tudi šol- sko svetovalno službo in otrokove starše. 54 Didakta maj 2015 Literatura in viri Bečaj Janez (1999) Šola in duševno zdravje otrok in mladostnikov. V: Erna Kraševec Ravnik (ur.) Varova- nje duševnega zdravja otrok in mla- dostnikov, str. 170–179. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Re- publike Slovenije. Magajna Lidija (1999) Prevencija učne neuspešnosti: problemi, pristopi in vpliv na varovanje duševnega zdravja. V: Erna Kraševec Ravnik (ur.) Varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov, str. 180–186. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Mikuš Kos Anica (1991) Šola in duševno zdravje. Murska Sobota: Pomurska založba. Resman Metod, Bečaj Janez, Bezić Tanja, Čačinovič - Vogrinčič Gabi in Musek Janek (1999) Svetovalno delo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Youngs Bettie B. (2000) Šest temeljnih prvin samopodobe: kako jih razvija- mo pri otrocih in učencih. Ljubljana: Educy. Weare Katherine in Gray Gay (2000) Izboljševanje čustvenega in duševne- ga zdravja v Evropski mreži zdravih šol: priročnik za učitelje in druge, ki delajo z mladimi. Ljubljana: Inšti- tut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Priloga 1 (modificiran vprašalnik po Youngs) VPRAŠALNIK Preberite vsako od navedenih trditev, potem pa obkrožite DA pri trditvah, s katerimi se strinjate in NE pri tistih, s katerimi se ne strinjate. Fizična varnost DA NE 1. Všeč mi je okolje, v katerem živim. Tam se počutim varno. DA NE 2. Rad imam svoj dom in tam se vedno počutim varno. DA NE 3. Rad imam šolo, ki jo obisku- jem. Tam se vedno počutim varno. DA NE 4. Ne bojim se nobenega od svojih sošolcev. DA NE 5. Redko hodim k zdravniku za- radi glavobola ali bolečin v trebuhu. DA NE 6. Moje odločitve, ki vplivajo na zdravje mojega telesa, so vedno dobre. DA NE 7. Imam zdravo in močno telo, ki je pripravljeno na vse obremenitve. DA NE 8. Moji starši me vzgajajo v duhu pravičnosti. DA NE 9. V vseh razredih na šoli se počutim varno. DA NE 10. Ne bojim se nikogar v svoji soseski. Čustvena varnost DA NE 1. Zaupam vase. DA NE 2. Lahko se smejem svojim napakam. DA NE 3. Pomaga mi, če govorim o svojih čustvih. DA NE 4. Samemu sebi sem najboljši prijatelj. DA NE 5. Pričakujem, da se mi bodo zgodile dobre stvari. DA NE 6. Ko naredim napako, se potru- dim in drugič stvari izpeljem bolje. DA NE 7. Ko naredim kaj dobro in prav, se pohvalim. DA NE 8. Ne mislim, da bi moral vse obveznosti opraviti odlično. DA NE 9. Trudim se, da se ne bi namer- no norčeval iz drugih ali jih dražil. DA NE 10. Znam se spopasti s stresom in pritiski. Sebstvo, identiteta DA NE 1. Sem srečen. DA NE 2. Le redko si želim, da bi bil kdo drug. DA NE 3. Všeč mi je moj izgled. DA NE 4. Všeč mi je moja osebnost. DA NE 5. Všeč mi je moje telo. DA NE 6. Le redko mislim, da bi bil srečnejši in bi imel več prijateljev, če bi imel več denarja ali stvari, kot so na primer zgoščenke ali obleke. DA NE 7. Skrbim za svoj izgled in si prizadevam, da bi vsak dan izgledal kar najbolje. DA NE 8. Ko se mi zgodi kaj dobrega, vem, da sem si to zaslužil. DA NE 9. V vseh situacijah, tudi novih, se počutim udobno. DA NE 10. Pogosto hvalim druge. Pripadnost, odtujenost DA NE 1. Imam vsaj dva zelo dobra prijatelja. DA NE 2. Drugi ljudje so mi pripravlje- ni pomagati, če potrebujem pomoč. DA NE 3. Ko obljubim, da bom kaj naredil, ljudje vedo, da mi lahko zaupajo. DA NE 4. Veselim se, če moji prijatelji doživijo kaj lepega. DA NE 5. Všeč mi je večina ljudi, ki jih poznam, čeprav nismo dobri prijatelji. DA NE 6. Lahko se družim s komer koli želim – sam lahko izbiram svoje prijatelje. DA NE 7. Niso vsi moji prijatelji takšni, kot sem jaz. DA NE 8. Tisti, ki se mi rogajo ali se iz mene norčujejo, me ne ogrožajo. DA NE 9. Moji prijatelji vedo, da lahko računajo na mojo pohvalo, ko imajo novo obleko ali dobro opravijo svoje delo. DA NE 10. Drugi me hočejo vključiti v svoje dejavnosti. Kompetentnost DA NE 1. Prepričan sem, da ljudje dosežejo, kar si želijo, če si postavijo cilje. DA NE 2. Znam si razporediti čas po prioritetah. DA NE 3. Sem dovolj pameten, da znam slediti lastnim nagibom, ko se za nekaj odločam. DA NE 4. Druge prosim za pomoč, ko jo potrebujem. DA NE 5. Svoje probleme rešujem postopoma. DA NE 6. Sposoben sem pametno iz- birati in se pametno odločati. DA NE 7. Preden razkrijem svoje mne- nje, poslušam tudi stališča drugih. DA NE 8. Ko imam težave z ohranja- njem pozornosti, se še enkrat osredo- točim na vsebino. DA NE 9. Ne mislim, da moram vedno v vsem blesteti. Včasih je dovolj samo poskusiti. DA NE 10. Čutim se sposobnega soočati se z življenjskimi izzivi. Poslanstvo, smisel DA NE 1. Pogosto razmišljam o svoji prihodnosti in o tem, kakšna bo. DA NE 2. Moje življenje ima smisel in smer. DA NE 3. Od mene je odvisno, če bom uspel ali ne. DA NE 4. Vem, da bom v življenju do- segel, kar si želim. DA NE 5. Vem, kaj hočem doseči v svojem življenju. DA NE 6. Razmišljal sem o tem, kaj želim narediti iz svojega življenja. DA NE 7. Zadovoljen sem s svojim sedanjim življenjem in se veselim prihodnosti. DA NE 8. Razmišljal sem o tem, kakšen življenjski stil si želim. DA NE 9. Zanima me veliko stvari. DA NE 10. Imam cilje, ki jih bom dosegel.